Ciganka.7 Povest iz domačih hribov. »Mati ne verjamejo ničesar. Silvester, 'pravijo, je usrailjenja vreden človek, očeta ni imel, pravijo, mater pa nič kaj prida; zaradi tega ni sam vsega kriv in za marsikako grdo razvado ne more. Tudi lepe bukvice pričujejo za njega . . . Dalje . . . potem pa nisem več čula, ker je pricoklal ujec Miha po stopnicah pa setn morala bežati.« »Moj Bog, če je iz ječe ušel, ne vemo, kaj bo še napravil . . . Pavla se ga tako boji.« »Zakaj pa? Ali je kdaj že kaj imela z njim?« je sumila Urška. »Ne, ne, ne. En sam krat ga je videla . . . Jaz se ga tudi bojim. S takim človekom pod isto streho me je strah.« »Trepica ti, ali misliš, da bo Lisjak starost delal na Ravnah? Jerca ga je vzela na piko in mu bo gotovo podkurila. Če se sam ne spravi, ga bodo orožniki peljali. Kristina, poslušaj me, kaj ti rečem! Dva tedna je lump zdaj pri hiši, pa ga štirinajst dni ne bomo imeli več, verjemi mi!« Urškine bfesede so se prej izpolnile, kakor je sama mislila. Še tisti dan so se na Ravnah pri južini ODoldne prijeli. Zopet je Lisjak med vso jedjo strmel v Pavlo, jo nabadal in z očmi slačil, da je ta od jeze in sramu zdaj zardela, zdaj spet prebledela. Ravnjak je predrzneža večkrat ostro pogledal in zraven pomenljivo zagodrnjal; kazalo pa je, da nesramnež teh znamenj ne razume. Ko je Pavla vstala, da pojde v kuhinjo po jed, in se je na stolu spotaknila, se je Lisjak na glas zarežal in zinil nekaj prav grdega. Tedaj je vse pri mizi utihnilo, nihče se ni smejal, Urška pa je skočila gobezdaču v nos: »Grdoba nemarna, v svinjak pojdi in h koritu, kjer svinje lokajo! Tam je zate, ne pa za mizo s poštenimi ljudmi.« »Neumna tička, s teboj nimam nič!« se je Lisjak repenčil. »Tebi^nisem ničesar rekel.« Dekla mu je hotela odgovoriti, tedaj pa je že zagrmel Ravnjakov glas: »Urška ima prav. Ti si grd cotelj. Zapomni si, da pri nas ni takih navad. Če si se jih spodaj na Poljanskem nalezel, bi bil moral tam ostati; pri nas v hribih jih ne trpimo. Tu je najslabšega dedca sram, da bi tako klafanje poslušal, kaj šele, da bi sam kaj takega zinil. Če še kdaj tako besedo čujem, te odnesem h koritu in te vržem v vodo kakor garjevo mače.« Lisjak je prebledel, ustnice so mu trepetale od srda, komaj se je premagal, da ni skočil, nekaj časa je molčal, potem je zahripal: »Pošaliti se bom vendar smel.« »To ni šala, to je svinjarija,« ga je usekal ujec Miha; »kdor drugih ne zna, priča, da ima slamo v glavi.« »In gnoj,« je dodala Urška. Zdaj so se vsi zasmejali, Lisjak pa je škripal z zobmi, iz oči mu je bliskal hudoben ogenj. Po kosilu je šla Urška na korito prat. Tedaj se je počasi priplazil Lisjak, da bi se dekli za sramoto maščeval s svojim grdim in neslanim jezikom. Urška pa ni izgubila korajže in je zavriščala na ves glas: »Glej, da se mi pobereš, spak ti, drugače te oplazim s tole cunjo po tvoji prešičji glavi!« Ko je Lisjak na to nekaj poklafal, je dekla zvila mokro cunjo in ga udarila po obrazu. »Ti pasja mačka ti!« je zavpil in zaškrtal z zobmi ter hotel dekle uloviti. Ta pa je zbežala okoli korita — dedec pa za njo. Kar so ga od zadaj prijele trde roke, da je obstal kakor v kleščah; na uho pa mu je zagrmel Ravnjakov glas: »Baraba, kaj spet uganjaš?« »To je nesramnež,« je kriknilo dekle, »nič drugega nima na jeziku kakor grdobije.« Lisjak se je hotel otresti, toda orjaški Ravnjak ga je dvignil, mu porinil glavo v korito in jo tako dolgo tiščal v vodo, da so se jele na vrhu delati pene; potem ga je izpustil in potisnil daleč od sebe. — Lisiak se je nekaj časa sukal okoli, kašljal, prskal in pljuval; ko je prišel k sebi, je divje zatulil, zopet zakašljal in potem zarjul: »Prekleti Ravnjak, ti misliš, da si bog! Jaz ti bom pokazal! Ti me ne boš! Tožil te bom.« »Le kar!« je odvrnil Ravnjak, ki se je ves tresel od jeze, »na sodniji se bova šele zmenila. Ti nisi samo prasec, ti si pravi falot. Kadarkoli slečem jopič in ga obesim, si s tacami v mojih žepih. Ali misliš, da sem slep? Danes zjutraj si imel obe taci v Jerčinem košu; kaj si tam iskal?« »Prekleti vrag! Saj nisem oženjen tu, da bi moral ostati pri takih klerikavzarjih. Bom že kaj boljšega našel,« je siknil Lisjak. »Ali misliš, da bi te bil le en dan še pustil pri hiši? Spravi svoje cotovje pa izgubi se! Tiste dinarje, ki sem ti jih še dolžan, ti Y~-n takoj plačal; potem te ne maram več videti. Če boš čez eno uro še tu, bom hlapcem rekel, da te spodijo, in Sultana bora naščul nate.« V durih je stalo več poslov, ki so bili vsemu priče; veseli so bili, da so se rešili nemarnega tovariša. Ta je klel in tekel v hišo po stopnicah v hlapčevsko sobo. Tudi Ravnjak je stopil v hišo, bil je bled ko stena, ustnice so mu drgetale; tako razburjenega ga še posli nikoli niso videli. Vsa v skrbeh je stala Pavla za durmi, in ko je prišel do nje, mu je zašepetala po hrvaško: »Varujte se ga, vas prosim za božjp voljo! Strašna se je roti!. Ta človek bi mogel vse storiti.« »Nikar se ne boj, Pavla,« jo je miril in tako pogledal, da ji je udarila kri v glavo. Poeasi je odšla v sobo in se jokala. Gospodar je šel gor po denar. Šele čfz kakih deset minut se je vrnil in stopil v kuhinjo, izročil denar materi in ji dejal, naj izplača kosca, ker falota noče več videti. Ko je odhajal iz kuhinje, ga ja med vrati srečala Pavla. Znova je zardela in mu hotela nekaj reči. Še preden je mogla z besedo iz ust, se je iz temnega kota pod stopnicami zagnalo nekaj sivega: to je bil Lisjak, ki se je z nožem v roki zapodil proti Ravnjaku. Nekaj časa je bil Ravnjak kakor ukopan, potem se je umaknil in ozrl, s čim bi se mogel braniti. Toda vse bi bilo prepozno in nož bi mu bil že davno prej tičal v prsih, preden bi se bil mogel zbesnelega človeka ubraniti, če bi se ne bilo zgodilo nekaj nepričakovanega. Ko je Pavla videla, kaka nevarnost grozi gospodarju, se je vrgla ko blisk med njega in Lisjaka in s svojim telesom prestregla sunek. Iz ust se ji je izvil le tožni vzdih: »Jezus, Marija!«, potem se je zgrudila. V tem pa je že Ravnjak tresknil s polenom po morilcu in mu razbH desno ramo. Kriknil je, izpustil nož in se zakotalil po tleh ... Nastal je grozen vrišč. Materi v kuhinji je krč stisnil srce, da je obsedela za mizo, zaječala in lovila sapo, kuhiniska dekla je odprla okno ter zakričala skozenj: »Pomagajte! Pomagajte! Vse nas bo pobil.« Z vseh strani so prihiteli hlapci in dekle in vsi iz sebe spraševali: »Kaj se je zgodilo? Kaj je? Kaj je, za božjo voljo ?« »Silvester, ta falot, je Pavlo zaklal, mene je hotel,« je vpil Ravnjak v ta hrup. Pokleknil je poleg oklanega dekleta, ki je brez zavesti ležalo na tleh v mlaki krvi, rahlo ji je privzdignil glavo in jo s toplim glasom klical: »Pavla! — Pavla! — Pavla!« Dekle je močneje zahropelo, ni se pa zavedlo. Posli so stali okoli in niso vedeli, kaj bi, Kristina se je jokala in drla: »O ljuba Gospa! O Ježeš križani! Uboga Pavla! Uboga Pavla!« Tri dekle so jo poskušale dvigniti, toda Ravnjak jim je branil, ker se je bal, da bi ji moglo škodovati. Dejal je hlapcem: »Lipe, pojdi hitro po gospoda!... Ti, Florijan, leti dol po doktorja! Naj hitro, hitro pride!« »Doktor je pri Mlinarici,« je hripala Urška, »še ni pol ure, ko sera ga videla, da je šel tja.« »Potem leti tja in naj hitro hitro pride,« je silil gospodar. »Kje pa je Silvester, morilec?« je vprašal ujec Miha. Nikjer ga ni bilo. Na tleh je ležal še okrvavljeni nož, zločinec pa je v tem hrupu zginil, da ga nihče ni videl. Miha je šel z dvema moškima po vsej hiši in vseh poslopjih, v hlev in na gumno, toda o beguncu ni bilo nobenega sledu. Medtem je Pavla iznenada odprla oči, dvignila glavo in se z levico prijela za svojo desno stran ter žalostno zastokala: »Oh — oh, boli!« Potem se je s široko razklenjenimi očmi ozrla okoli, in ko je zagledala Ravnjaka, je vprašala s slabim glasom: »Ali vas ni?« »Ne, mene ni! Ampak tebe, tebe!« je odvrnil. Tedaj ji je dahnilo zadovoljno veselje na obraz m zašepetala je: »Hvala bodi Bogu!« Takoj pa se je zopet jela ogledovati. »Kje je oni?« je v strahu vprašala. »Odšel je, nič se ne boj več!« jo je tolažil gospodar. Zdaj je hotela vstati, pa je zastokala in se zvrnila nazaj. »Hudo boli,« je tožila. »Zabodel me je.« »Le mirno leži, Pavla,« jo je opominjal Ravnjak. »Poslali smo po doktorja; kmalu pride.« Komaj je to izrekel, že je zunaj pred durmi oživelo. Prihitela je Urška, za njo zdravnik, s tem pa Jerca, ki je bila mimogrede pri Mlinarju in je tu izvedela za nesrečo. Ravnjak je stopil zdravniku nasproti in mu je na kratko povedal, kaj in kako se je zgodilo. Na Jerčinem obrazu je divjala prava burja. »Še danes zjutraj sem rekla Nani, da bo nesreča,« je godrniala. »Dedcem ne smeš nikoli zaupati; ali so mevže ali pa razbojniki.« Potem se je sklonila k ranjenemu dekletu in rekla tako mehko, kakor ni bila njena navada: »Ubogi otrok, kaj so ti storili! Ali te hudo boli?« »Boli že,« je šepetala Pavla, »toda nobeden ni kriv kakor tisti Silvester. Vsi so mi dobri. Botra, zahvaliti se jim morate, kajne da?« Zdaj je stopil zdravnik k dekletu, odrinil Jerco, preiskal rano in kratko dejal: »V desnem ramenu in na desni strani prs je oklana. Spraviti jo moramo v sobo, da jo lahko natanko pregledam.« Jerca je koj prijela, zagrabila je z obema rokama in nesla dekle kakor otroka v materino kamro ter jo položila na zofo. Zdravnik je naročil, naj mu prinesejo kaj prta, več skled tople vode in škarje; vsi drugi razen Jerce in Urške, ki sta mu pomagali, so morali ostati zunaj. Mati, ki ji je pri srcu že odleglo, pa se je vedno še krčevito jokala, je zaklicala sina k sebi v kuhinjo. Ta je prišel, z obema objel njeno mrzlo roko in dejal ljubeče: (Dalje sledi.)