AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI V LJUBLJANI PRAVNI RAZRED RAZPRAVE ZVEZEK DRUGI UUBLJANA 1943-XXI IZDALA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI LJUBLJANI 48142 -j 8, V. 1043 TISKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK A. KOLMAN) Vsebina Stran Aleksander Bilimovič: Nekoliko dinamičnih shem gospodarskega procesa.......................................................... 1 Riassunto............................................................... 51 Viktor Korošec: Podelitev hetitske pokrajine Dattašše Ulmi- Tešupu (=KBo IV, 10).............................................53 Riassunto...............................................................104 Aleksander Maklecov: Personalistična smer v sodobnem kazenskem pravu.........................................................113 Riassunto . . 153 Evgen Spektorski: Portalis in Savigny...................................155 Riassunto...............................................................216 Milan Škerlj: Osebne trgovinske družbe po novejših zakonih 219 Riassunto......................................................... 289 Pravni razred Akademije znanosti in umetnosti je izgubil tekom leta in pol kar tri zelo odlične redne člane. Dne 10. maja 1941 je umrl dr. Rado Kušej, redni profesor cerkvenega prava, utemeljitelj slovenske kanonistične vede. Kot rektor univerze je l. 1938. z moško odločnostjo imenoval prve člane društvu Akademije znanosti in umetnosti in je tako formalno omogočil končno ustanovitev Akademije, le od smrti zaznamovan je prispeval s svojo zadnjo razpravo »Cesar Jožef II. in papeževe prvenstvene pravice« k prvemu zvezku »Razprav«. Dne 10. oktobra 1941 mu je sledil v večnost dr. in dr. h. c. Metod Dolenc, redni profesor kazenskega prava. S svojimi mnogoštevilnimi spisi je bistveno pripomogel k razmahu domače kazenskopravne vede. Hkrati je s svojimi raziskavami in deli uprav ustanovil slovensko pravnozgodovinsko znanost. Ob pripravah za ustanovitev Akademije si je največ prizadeval za ustanovitev pravnega razreda, kateremu je bil nato od početka načelnik. Zamislil je »Pravne spomenike slovenskega naroda« in izdajo »Razprav« pravnega razreda. Prvi zvezek Pravnih spomenikov je zavzelo njegovo življenjsko delo »Gorske bukve«; uredil je tudi prvi zvezek »Razprav« in sam zanje napisal studijo »Mnogotni zločini«. Tretji nas je zapustil 1. septembra 1942 dr. Gregor Krek, redni profesor rimskega in državljanskega prava. Kot pravnik je obogatil našo književnost z izvrstnimi znanstvenimi deli in se odlično uveljavil v zakono-dajstvu; kot skladatelj in urednik »Novih Akordov« pa je odločilno vplival na razvoj naše glasbene kulture. Prvi član-pravnik Akademije je sodeloval pri sestavi uredbe in pravilnika Akademije; prvi njen generalni tajnik ji je z izredno požrtvovalnostjo posvetil zadnja tri leta življenja vse svoje moči in je izvedel njeno notranjo organizacijo. Spominu teh treh velezaslužnih članov posvečuje pravni razred Akademije znanosti in umetnosti pričujoči zvezek svojih »Razprav«. Nekoliko dinamičnih shem gospodarskega procesa Spisal univ. prof. dr. Aleksander Bilimovič Sprejeto na seji pravnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani dne 14. novembra 1942-XXI I. V I. zvezku »Razprav« pravnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki je izšel 1. 1941., je bila objavljena naša razprava o »Ekonomski tabeli Frangoisa Quesnaya«. Ta tabela nas je zanimala kot prvi poskus v zgodovini gospodarske vede, zajeti in shematično predočiti celotni potek gospodarskega procesa. (Gl. tudi našo razpravo o shemi stacionarnega gospodarstva: »Das allgemeine Sche-ma des wirtschaftlichen Kreislaufes« v »Zeitschrift fiir Na-tionalokonomie«. Bd. X, Heft 2, Wien 1942, str. 199—241.) Quesnayevo idejo o splošni gospodarski shemi so prevzeli in dalje razvijali poznejši nacionalni ekonomi. Pri tem se niso zadovoljili s shematično predočitvijo samo stacionarnega gospodarstva, na katero se je nanašala Q u e s -n ay e v a tabela, temveč so skušali zgraditi analogno tabelo tudi za nestacionarno, izpreminjajoče se ali dinamično gospodarstvo. Na ta način so se v gospodarski književnosti pojavile številne inačice stacionarnih in dinamičnih shem gospodarskega procesa. Kar se tiče klasične šole, ne najdemo pri njenih zastopnikih kljub vsem drugim velikim njihovim zaslugam za razvoj gospodarske vede nobene splošne slike gospodarskega procesa. Toda uprav klasični nauki so največ vplivali na različne poskuse njegove shematične predočitve. Tako je bila na osnovi klasične gospodarske teorije in takratnih agronomskih naukov zgrajena originalna sinte- tična shema narodnega gospodarstva, ki jo je podal Johann Heinrich von Thiinen.1 Toda Thiinena ni toliko zanimal potek gospodarskega procesa, kolikor njegova zemljepisna razvrstitev in teritorialna razporeditev gospodarskih sistemov. Z razlikami, izvirajočimi iz posebnosti teoretičnih nazi-ranj in praktične usmerjenosti, so bile na klasičnem nauku zgrajene tudi sheme kroženja kapitala v II. zvezku »Kapitala« Karla Marxa.2 Njegove sheme sestoje iz sheme »enostavne reprodukcije« kapitala, t. j. stacionarnega gospodarstva, in sheme »akumulacije in razširjene reprodukcije«. V prvem primeru se vsa »večvrednost« troši za nakup predmetov osebne potrošnje kapitalistov, v drugem pa samo njen del, dočim se drugi del uporablja za razširitev produkcije. Posebnosti M a r x ovega teoretičnega sestava in predvsem njegove delovne teorije o vrednosti se odražajo v njegovih shemah ter jih oddaljujejo od dejanskega gospodarskega procesa. Posebno trpijo zaradi tega njegove sheme »razširjenje reprodukcije«, zgrajene na dejstvom nasprotujoči predpostavki, da je dohodek kapitalistov proporcionalen samo izpremenljivemu (v), ne pa vsemu stalnemu in izpre-menljivemu (c + v) kapitalu. Shemo nastanka kapitala in dozorevanja gospodarskih dobrin, počenši od prvotne surovine do gotovega izdelka, podaja Eugen von Bohm-Bawerk,3 toda njegova shema predstavlja »zgodovinsko-genetično« sliko, ne pa sliko gospodarskega »krogotoka«. 1 Der isolierte Staat in Beziehung auf Lanchvirtschaft und National-okonomie. Neudruek nacli der Ausgabe letzter lland (2. bzw. 1. Aufl., 1842 bzw. 1850), eingeleitet von Prof. H. W a en ti g. 3. Aufl. Jena 1930. Gl. o razmerju med T h ii n e n ovo shemo in Q u e s n a y evo ekonomsko tabelo: August Oncken. Geschichte der Nationalokono-mie. I. Teil, 2. Aufl. Leipzig 1920, str. 397. 2 Das Kapital. Berlin 1926 in Theorien iiber den Mehrvvert. Stuttgart 1905. I. Bd. Gl. o njem F. Burcliardt. »Die Schemata des statio-naren Kreislaufs bei Bohm-Bawerk und Marx« (Weltwirtschaftliches Archiv, oktober I. 1931., str. 525—564 in januar 1. 1932., str. 116—176). 3 Positive Theorie des Kapitales. I—II. 4. Aufl. 1921, posebno str. 144—145. O gospodarskem krogotoku govori Wilhelm Le x is,4 ki loči pri tem stacionarno narodno gospodarstvo in gospodarstvo, »ki se nahaja v napredujočem razvoju«. Mnogo se bavi s shemo gospodarskega procesa, in to posebno s shemo razvijajočega se gospodarstva. Mihail T u g a n - B a r a n o v s k i.5 Njegova shema je v marsičem slična M a r x ovi, toda zasleduje druge smotre. T u g a n -Baranovski hoče namreč utemeljiti s svojo shemo lastno teorijo o krizah in pokazati napačnost teorije, ki vidi vzrok splošnih industrijskih kriz, katere so v 19. in v začetku 20. stoletja periodično stresale takratna prosta kapitalistična narodna gospodarstva, v nezadostni potrošnji. Celo vrsto misli o shemi gospodarskega procesa prinaša F. Burchardt,6 toda lastne sheme ta pisec ne daje. Znanstveni model gospodarskega procesa predstavljajo tudi sistemi enačb, katerih sestava je zasluga matematične šole, počenši od njenih osnovateljev Leona W a 1 r a s a7 in Vilfreda P a r e t a.8 Te enačbe pojasnjujejo medsebojno povezanost gospodarskih elementov in pojavov, ne kažejo pa gospodarskega krogotoka. Razen tega se nanašajo dosedaj skoro izključno na stacionarno gospodarstvo. Toda tudi tisti zastopniki matematične šole, ki bodisi teoretično9 4 Allgemeine Volkswirtschaftslehre. 2. Aufl. 1913. Unveriinderter Manuldruck. Leipzig-Berlin 1923, str. 136—142, 188—192, 221—228. 0 Promyšlennye krizisy v sovremennoj Anglii. St.-Peterburg 1894, 2. izdaja 1900; nemški prevod: Studien zur Theorie und Geschichte der Handelskrisen in England. 1901. Gl. tudi njegov spis: Osnovy politi-českoj ekonomii. 2. izd. St.-Peterburg 1911, 3. neizpremenjena izdaja. Riga 1924. 6 Gl. njegovo zgoraj omenjeno razpravo v »Weltwirtschaftliches Archiv«. 7 Elements d’economie politique pure ou theorie de la richesse sociale. Edition definitive. Pariš 1926. 8 Cours d’economie politique. Lausanne 1896 in Manuale di econo-mia politica con una introduzione alla scienza sociale, Milano 1909; francoski prevod: Manuel d’economie politique, traduit sur 1’edition italienne par Alfred Bonnet (revue par 1’auteur). 2 edition. Pariš 1927. ’ Naj navedemo tele spise, ne da bi pri tem izčrpali bibliografijo te grane ekonomske književnosti, v kateri so posebno pomembni prispevki matematično usmerjenih italijanskih piscev: Enrico Barone. bodisi statistično10 proučujejo posamezne probleme gospodarske dinamike, ne podajajo splošne slieme dinamičnega gospodarstva. Ne dajejo take slieme celo pisci, ki so kot Sul trattamento di questioni dinamiche (Giornale degli economisti, 1894); V. Pateto. Le equazioni deli’equilibrio dinamico (Lbid. 1901); Maffeo Pantaleoni. Di alcuni fenomeni di dinamica economi-ca (Scritti vari di economia. III. Roma 1910 tudi v Erotemi di econo-mia. II. Bari 1925); Luigi A mor oso. Contributo alla teoria mate-matica della dinamica economica (Nuova collana di economisti stranieri e italiani. V. Torino 1932, str. 421—440, kjer so navedeni tudi drugi pisčevi spisi), La dinamica della circolazione (Rivista italiana di stati-stica, economia e finanza. 1934), o tem tudi »La dynamique de la circu-lation« v Econometrica 1935, Principi di dinamica corporativa (La dinamica dei prezzi), Bologna 1938, The transformation of value in the productive process (Econometrica. 1940); Henry Ludwell Moore. Synthetic economics. New York 1929; G i o v a n n i D e m a r i a. Saggio sugli studi di dinamica economica (Rivista internazionale di scienze soziale. 1930), Di un principio di indeterminazione in economia dinamica (ibid. 1932), Le basi logiche deli’ economia dinamica nel clima scientifico odierno (Giornale degli economisti. 1939), Prime linie di economia dinamica. Torino 1939; H. S t a e h 1 e. Sopra alcuni problemi di dinamica economica (Giornale degli economisti. 1930); G r i f f i t h C. Evans. Mathematical introductiom to economics. New York 1930 (Chapter XIV); Ragnar Frisch. Propagation and impulse problems (Economic essays in honour of Gustav Cassel. London 1933) in On the notion of equilibrium and disequilibrium (The Review of Economic Studies. 1935/36); Michal Kalecki. Proba teorji konjunktury. Warszawa 1933, A macrodynamic theory of business cvcles (Econometrica. 1935), Comments 011 the macrodynamic theory of business cycles (ibid. 1936), Essays in the theory of economic fluctuations. London 1939; A r r i g o Bor din. 11 significato di alcune moderne teorie mate-matiche della dinamica economica (Giornale degli economisti. 1935); Silvio Vianelli. Problemi di dinamica economica. Bologna 1936; Giulio La Vol p e. Studi sulla teoria deli’ equilibrio economico generale. Napoli 1936, Ricerche di dinamica economica corporativa (Collana Ca’Foscari. Padova 1938); Giuseppe Palomba. In-troduzione allo studio della dinamica economia. Napoli 1939; Fran-cesco Brambilla. Ricerche teoriche sulle leggi di sviluppo delle industrie nuove (Giornale degli economisti. 1939); Montgoinery Anderson. Dynamic theory of wealth distribution. Gainesville. Florida 1939. 10 Bolj konkretno^statističnega značaja so na pr. spisi: Henry S c h u 11 z. Statistical laws of demand and supply. Chicago- 1928; Wassily Leontief. Ein Versuch zur statistischer Analyse von Angebot und Nachfrage (Weltwirtschaftliches Archiv. 1929); J. Tin- Joseph Schumpeter11 in John Maynard K e y n e s12 razvili cel teoretičen sistem gospodarskega gibanja. Z vrsto lepih grafičnih shem posameznih strani gospodarskega procesa je opremil svoje številne spise Ernst Wagemann,13 vendar niso njegove delne sheme zlite v eno splošno shemo. Shematično predočuje posamezne frag- bi er gen. Konjunkturfoischung und Variationsrechnung (Archiv f. So-zialwiss. u. Sozialpol. 1929), Utilisation des equations fonctionnelles et des nombres complexes dans les recherches economiques (Eoonometri-ca. 1933), The notions of horizon and expectancy in dynamic eeonomics (ibid. 1933), An econometric approach to business cycle problems. Pariš 1937, Une methode et son application au mouvement des inves-tissements. Geneve 1939, Les cycles economiques aux Etats - Unis d’Amerique de 1919 a 1932. Geneve 1939; Charles Frederick R o o s. Dynamic eeonomics. Theoretical and statistical studies of de-inand, production and prices. Bloomington. Indiana 1934; Rene Roy. Etudes econometriques. Pariš 1935. 11 Theorie der wirtschaftlichen Entwicklung. Leipzig 1912, 4. Aufl., Miinchen und Leipzig 1935. L. 1939. je izšlo v Londonu njegovo iz dveh zvezkov sestoječe delo »Business eycles«, toda ta knjiga nam ni bila dostopna. 12 A treatise on money. I-IT. London 1930 (nemški prevod Carla Kramerja Vom Gelde, Miinchen u. Leipzig 1932; gl. našo oceno te knjige v Zeitschrift fiir Nationaldkonomie. Bd. IV, Heft 2, 1933, str. 267—273) in The general theory of employment, interest and money. London 1936 (nemški prevod Fritza IVaeger ja : Allgemeine Tlieorie der Beschaftigung, des Zinses und des Geldes. Miinchen u. Leipzig. 1936). Vendar smatra Gottfried v. Haberl er (Prospe-rite et depression. Etude theorique des cycles economiques. Nouvelle edition. Geneve 1939, str. 282) K ey n e sovo teorijo gospodarskih ciklov za »essentiellement statique«, ker je teorija, »dont toutes les variables (grandeurs a expliquer) se rapportant a un moment ou a une periode donnee sont expliquees par des donnees afferentes au meme moment ou a la meme periode«. Ravno tako je »dans ses grandes lignes... essentiellement statique« K e y n e s ova teorija v tisti grafični obliki, ki jo ji daje Oskar Lange v razpravi o »The rate of interest and the optimum propensity to consuine« (Economica, Febru-ary, 1938, str. 12—32), dasi, kakor pravi o Keynesov.i knjigi Halj e r 1 e r , »les observations complementaires et les exemples qui foisonnent dans le livre font frequement allusion a des rapports dy-namiques« (op. cit., str. 284). 13 Na pr. Konjunkturenlehre. Eine Grundlegung zur Lehre vom Rythmus der Wirtschaft. Berlin 1928, Wo kommt das viele Geld ker? Diisseldorf 1940 in dr. mente stacionarnega in razvijajočega se gospodarstva F o 1 -kert Wilke n.14 Ferdinand Griinig15 je sestavil celo iz vrste posameznih tabel »gospodarski model«, ki naj v pravilnem merilu predoči strukturo nemškega narodnega gospodarstva in medsebojno povezanost različnih njegovih strani. Taki »gospodarski modeli«, pravi Griinig, so sedaj še novost, s časom pa postanejo »bistven in celo nujno potreben pripomoček praktičnega narodnogospodarskega nauka«.16 Nekaj dinamičnih shem podaja tudi Erich P r e i s e r.17 S temi shemami hoče pisec prav tako kakor svoj čas Tugan-Baranovski pojasniti svojo teorijo o konjunkturnih vzgonih in opadanjih, ki je precej analogna teoriji Tugan-Baranovskega in Arthurja Spiethoffa. Vendar so Preiserjeve sheme kot splošne sheme gospodarskega razvoja zelo pomanjkljive. S shemami gospodarskega razvoja se bavi dalje Hans Peter,18 toda njegova splošna teoretična koncepcija, razložena že v I. zvezku njegovega spisa,19 je precej sporna, kar vpliva tudi na njegove sheme. Vendar so te dinamične sheme20 kakor tudi njegova »skica kolikostne analize« razvoja nemškega kapitalističnega gospodarstva zanimive, dasi niso njegove sheme proste pogrešk ter ne upoštevajo cele vrste važnih momentov gospodarskega procesa. Tudi Carl Fohl,21 čigar knjiga je spisana pod Key-nesovim vplivom, predočuje svoja raziskavanja o vplivu tvoritve denarja na potek gospodarstva in zaposlitev delav-sta s številnimi grafičnimi slikami. Fohl naglaša pri tem, da 14 Der Kreislauf der Wirtschaft, Jena 1928 in Die Metamorphosen der Wirtschaft. Jena 1931. 13 Der Wirtsehaftskreislauf. Miinchen 1933. 18 Op. cit., str. 123. 17 Grundziige der Konjunkturentheorie. Tiibingen 1933, str. 47, 54—58, 63, 71—72, 134—135. 18 Grundprobleme der theoretischen Nationalokonomie. II. Der Ge-samtprozess in der Entvvicklung. Stuttgart 1934. 19 Grundprobleme der theoretischen Nationalokonomie. I. Stuttgart 1933. 20 Gl. str. 58—72 in »Mathematischer Appendix«, str. 151—152. 21 Geldschopfung und Wirtschaftskreislauf. Miinchen und Leipzig 1937. je v zadnjem času v zvezi z novimi naziranji in novimi strujami gospodarske politike močno naraslo zanimanje za sintetične sheme celotnega gospodarskega procesa. Posebno važne so po njegovem mnenju grafične predočitve, ker neizprosno zahtevajo od piscev, da so si do zadnje črtice »na jasnem glede logične sklepčnosti svojih predstav ... dočim je pri verbalnih izvajanjih možno s poljubno netočnostjo preplezati vse težave«.22 Omeniti je še knjigo Margarete Bosch,23 ki se naslanja na Griinigov »gospodarski model« in podaja v obliki velike tabele shemo, ki pa vendar ne zadostuje za pravilno predočitev dinamičnega gospodarstva. Takšna je, kolikor smo jo mogli zasledovati, pot, ki jo je prehodila ideja o splošni sintetični shemi gospodarskega procesa, počenši od »ekonomske tabele« osnovatelja fizio-kratične šole do naših dni. Pregled navedene književnosti nam kaže, da imamo doslej le začetke take sheme, posebno za shematično predočitev različnih tipov dinamičnega gospodarstva. Na tem polju stojimo pred celo vrsto še nerešenih nalog. Preden pa preidemo k nekaterim dinamičnim shemam, ki jih hočemo podati v pričujoči razpravi, se moramo nekoliko ustaviti pri pojmu dinamičnega gospodarstva. II. V gospodarski vedi sta zelo razširjena pojma statike in dinamike. Ta dva pojma je prenesel iz fizike v sociologijo Auguste Comte ter ju je pod njegovim vplivom uvedel v gospodarsko vedo John Stuart Mili, ki posveča vprašanjem gospodarske dinamike posebno IV. knjigo svojega spisa.24 V tej knjigi skuša Mili podati sistematično analizo vpliva izpremembe poedinih go- 22 Op. cit., str. VI. 23 Gelenkte Marktwirtschaft. Stuttgart und Berlin 1939, Anhang, str. 209—213. 24 Gl. Principles of political economv with some of their applications to social philosophy. 7th ed. London 1871; nemški prevod W. G e h-ringa z uvodom Heinricha Waentiga: Grundsatze der po-litischen Oekonomie, I—II, Jena 1913—1921, IV. Buch, II, str. 310—454. spodarskih čin i tel j ev in njihovih kombinacij na različne strani narodnega gospodarstva. Razlika med statiko in dinamiko je za njega ta, da proučuje prva gospodarstvo, ki ostaja v istem stanju, druga pa »napredujoče« gospodarstvo. Vendar je poznejša kritika pokazala, da je treba tako pojmovanje gospodarske statike in dinamike v marsičem popraviti ali vsaj pojasniti.25 Ako se obrnemo k mehaniki, odkoder sta dva pojma prišla v gospodarsko vedo, vidimo, da ju pojmuje moderna mehanika takole: Matematična analiza operira s pojmom veličine, ki stoji v ožji zvezi s številom. V geometriji se temu pojmu pridruži pojem prostora. Če tema dvema pojmoma pridružimo še tretji pojem in sicer pojem časa, dobimo prvi del mehanike, ki proučuje izpre-membe prostornih likov v teku časa in se zove kinematika (od xivt|[ia = gibanje). Slednjič, ako se pojmom števila, prostora in časa pridruži četrti pojem, pojem mase, dobimo drugi del mehanike, ki se zove dinamika (od Suvajte, = sila), ker igra v njej zelo pomembno vlogo pojem sile, ki se izvaja iz treh zgoraj navedenih pojmov. Mehanika sestoji torej iz kinematike in dinamike. Prva se 25 Gl. Alfred Amon n. Die Probleme der vvirtschaftlichen Dy-namik (Archiv f. Sozialwiss. und Sozialpol. 38. Bd. 1914); Rudolf S t r e 11 e r. Statik und Dynamik in der theoretischen Oekonomie. Leipzig 1926 in Die Dynainik der theoretischen Oekonomie. Tubingen 1928; Emanuel Hugo Vogel. Methodik und Erkenntnisobjekt einer Theorie der volksvvirtschaftlichen Dynamik (Jahrbiicher f. Na-tionalokonomie u. Statistik. 132. Bd. 1930, str. 321—388); F. H. K n i g h t. Statik und Dynamik. Zur Frage der mechanischen Analogien in den Wirtschaftswissenschaften (Zeitschrift f Ur Nationalokonomie, Bd. II. Heft 1, 1930, str. 1—26); E w a 1 d Seli a m s. Komparative Statik (ibid. str. 27—61). Gl. tudi našo razpravo o »Pojmu statike in dinamike v narodnogospodarski vedi«: (Zbornik znanstvenih razprav. III. Ljubljana 1924). Millovega pojmovanja gospodarske statike in dinamike se še držijo ameriški nacionalni ekonomi na koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki se že mnogo bavijo z dinamičnimi problemi. Gl. na pr. John Bates Clark. The future of economic theory (Quarterly Journal of Economics. Vol. XIII, N 1. 1898, str. 1—14), The distribution of wealth. New York 1899, Essentials of economic theory. Ne\v York 1909 (francoski prevod: Principes d’economique. Traduction de William O u a 1 i d et O. L e r o y avec une preface de W i 11 i a m O u a 1 i d. Pariš 1911) in H. J. Davenport. Valile and distribution. Chicago 1908, str. 512—532. bavi z gibanjem geometričnih likov, druga operira z materialnimi objekti. Dinamika pa se zopet deli v dva dela: v glavni del, ki proučuje gibanje materialnih objektov pod vplivom sil (kinetika), in del, ki proučuje posebni primer, kadar se sile, učinkujoče na materialno telo, nahajajo v ravnovesju in zato telo miruje. Ta del dinamike se imenuje statika. Statika ni torej nasprotna dinamiki, temveč tvori njen del ali njen posebni primer.26 Vendar je še sedaj v rabi tudi stara delitev mehanike v statiko in dinamiko. Prvo pojmujejo kot nauk o silah, ki so v ravnovesju, in drugo kot nauk o silah, ki povzročajo gibanje. Dinamika se pri takem pojmovanju ujema s kinetiko kot naukom o gibanju, ki se vrši pod vplivom sil, kinematika pa postaja pomožna veda, ki služi dinamiki.27 Ako primerjamo gospodarske pojave z mehaničnimi, vidimo, da je gospodarstvo svojevrstno gibanje (produkcija, izmenjava, potrošnja) svojevrstnih mas (gospodarskih dobrin in natura, predvsem pa in v a 1 o r e) , ki se vrši pod vplivom svojevrstnih sil (ne samo fizičnih, temveč tudi psihičnih, kakršne so človeške potrebe, nagibi in smotri). Zato lahko govorimo o svojevrstni gospodarski dinamiki. Toda posebnost gospodarstva je, da nikdar ne miruje: ljudje vedno producirajo, prodajajo, prejemajo dohodke, kupujejo in trošijo gospodarske dobrine. Gospodarstvo je torej po svojem bistvu kinetično in pomeni 26 Tako se deli sedaj abstraktna ali racionalna mehanika. Gl. Anton Bilimovič. Racionalna mehanika. I. Mehanika tačke. Beograd 19.39, str. X1H—XIV in 63—64. Toda isto delitev je usvojila tudi tehnična mehanika. Tako pravi na pr. Ed. Autenrieth (Technische Mechanik. Neu bearbeitet von Dr. Ing. Max E n s s 1 i n. 3. Aufl. Berlin 1922, str. 1—2): »... hat man... die Mechanik eingeteilt in Kine m a t i k oder P h o r o n o m i e und in D y n a m i k , ivobei unter K i n e m a t i k oder Phoronomie die Theorie der B e w e g u n g s -zustiinde und unter Dynamik die Theorie der die Bewegungs-zustande bedingende Kriifte verstanden wird... Was sodann die D y n a m i k betrifft, so... kann es sich aber ereignen, ... dass die Kriifte gar keine Beivegung hervorrufen und sich gegenseitig im Gleichgewicht halten. Diesen speziellen Fali behandelt die Statik. Die Statik steht also nicht der Dynamik gegeniiber, sie bildet vielmehr einen Teil der Dviiamik.« 27 Gl. Autenrieth, op. cit., str. 2. »gospodarska statika« contradictio in adiecto. Tudi gospodarsko ravnovesje ni statično, ampak kinetično, t. j. gibanje uravnovešenega sistema. Uprav v takem kinetičnem ravnovesju se nahaja na pr. trg, na katerem se po izvestni ceni ponuja ravno toliko blaga, kolikor se povprašuje po njem, tako da ostane cena blaga ista. Tako kinetično gospodarsko ravnovesje je lahko stabilno, če stremi sistem, pomaknjen iz ravnovesja, za tem, da se vrne v stanje ravnovesja (na pr. dvigne se cena, to skrči povpraševanje in poveča ponudbo, kar zniža ceno na stari nivo), ali pa labilno, če se sistem, pomaknjen iz ravnovesja, ne vrača v stanje ravnovesja, ampak se čim dalje bolj oddaljuje od njega (tako zmanjšuje za časa napredujoče inflacije clvig cen ponudbo blaga in povečuje povpraševanje po njem; to pa še bolj oddaljuje trg od stanja ravnovesja). Zato smemo govoriti le o gospodarski dinamiki v smislu gospodarske kinetike. To pa, kar se v gospodarski vedi navadno označuje kot statika in dinamika, sta le dve vrsti gospodarskega gibanja: na eni strani gibanje, ki poteka v neizpremenjeni obliki ter se pravilno ponavlja od periode do periode, na drugi strani gibanje, ki se s časom izpreminja. Za prvo se je udomačil naziv stacioniranega gospodarstva,28 drugo pa je izpremi-njajoče se ali nestacionarno gospodarstvo. Tako izpreminja-joče se gospodarstvo se navadno imenuje dinamično, nauk o njem in njegovih izpremembah pa gospodarska d i -n a m i k a. Te terminologije se držimo v nadaljnjem tudi mi s poudarkom, da tudi stacionarno gospodarstvo predstav- 28 O stacionarnem gospodarstvu govori že Augustin Cournot (Recherches sur les principes mathematiques de la theorie des richesses. Pariš 1838), nato Alfred Marshall (Principles of economics. I. Third ed. London 1895) in Gustav Cassel (Theoretische Sozial-okonomie. 2. Aufl. Leipzig 1921). S c h a m s na tale način karakterizira stacionarno in izpreminjajoče se gospodarstvo: »Wir unterscheiden daher zwei Wirtschaftsbewegungen: Eine sicli standig in denselben Kraften und Grossenverlialtnissen abspielende Bewegung mittels gleicli-bleibenden Grossen und eine in ihren Krafte- und Grossenverhiiltnissen sich verandernde Bevvegung mit stets ungleichmassig sicli veriindernden Grossen«; v prvem primeru imamo »Umlauf (Kreisprozefi)«, v drugem »Ablauf (Veranderungsprozefi)«, (op. cit., str. 30—31). lja v času potekajoči kinetičen proces.29 Bistvena posebnost dinamične gospodarske teorije je potem ta, da proučuje razmerje med gospodarskimi veličinami, ki se v času izpreminjajo in se nanašaj o na različne časovne moment e.“° 29 Zato ne moremo pritrditi Strellerju, ko pravi, da »der Begriffsinhalt „Zeit“ der gesuchte Bestandteil ist, durch den Statik und Dynamik sich unterscheiden« (Statik und Dynamik, str. 120—121 in Die Dynamik, str. 4), in S c h a m s u, ki piše: »Da also die kreislaufige Bewegung kein Veranderungselement enthalt, enthalt sie auch kein Zeitelement« (op. cit., str. 31). Ni dvoma, da tudi stacionarno gospodarstvo poteka v času; periodična ponovitev njenega poteka predpostavlja neko časovno dobo. Ne govorimo o tem, da se v tej dobi tudi v stacionarnem gospodarstvu vršijo izpremembe: od dneva do dneva, od sezone do sezone itd. Njegova stacionarnost je torej relativna in pomeni samo, da se nahaja na koncu periode gospodarstvo v istem stanju, v katerem je bilo ob njenem začetku. Pri tem se misli navadno na letne periode. Krajših valov (na pr. sezijskih variacij) ne smatrajo za kršitev stacionarnosti gospodarstva in narobe prištevajo k izrecno dinamičnim pojavom celo pravilno ponavljajoča se konjunkturna valovanja, ki imajo večletno periodo. Da niso elementi stacionarnega gospodarstva „brezčasni“ (zeitlos), se jasno vidi, če, kakor to priporoča Hans Bol za (Grundrill einer systematischen Wirtschaftslehre. I. Stuttgart-Berlin 1941, str. 6 in sl.) preidemo od „storitvenih številk" (Leistungs-zahlen) k „mnoštvenim številkam" (Mengenzahlen) in od ^storitvenih (kot diferencialnih) funkcij" (Leistungs- als Differentialfunktionen) k „mnoštvenim (kot integralnim) funkcijam" (Mengen- als Integralfunk-tionen). Za take pojave kot na pr. produkcija, promet, trgovina, potrošnja bodo imele „mnoštvene številke", t. j. seštevke letnih količin obliko linearnih časovnih funkcij. Na koncu koncev bi bilo možno skrajšano imenovati nauk o stacionarnem gospodarstvu gospodarsko statiko. Kajti tudi v mehaniki se smatra, da »Die Statik handelt vom Gleichgewicht der Kriifte an einem ruhenden oder gleichfdrmig bewegten Korper« (A u t e n r i e t h , op. cit., str. 197, podčrtali mi). Toda preti nevarnost, da se s tem nazivom zabriše kinetični značaj stacionarnega gospodarstva, ki je bistvena poteza vsakega gospodarstva. 30 Haberler navaja tole R. F r i s c h ovo opredelitev dinamične teorije: »Une theorie est dynamique lorsqu’elle explique oomment une situation decoule de la precedente. Elle etudie non seulement un en-semble de grandeurs a un moment donne et les relations qui existent entre celles-ci, mais aussi la valeur de certaines variables a des mo-ments differents, a 1’aide d’equations qui englobent simultanement plusieurs de ces grandeurs a des moments differents« ter nadaljuje sam: »On peut aussi dire qu’une theorie est dynamique lorsqu’une grandeur est expliquee par une autre se rapportant a un moment Dinamično gospodarstvo je možno proučevati ali kot nepretrgan kinetičen proces, ali pa kot vrsto zaporednih kinetičnih stanj, v katerih se nahaja gospodarstvo v zaporednih časovnih momentih. Ta drugi način proučavanja dinamičnih gospodarskih pojavov je analogen načinu, na kateri pred-očuje gibanja kinematograf; dobil je ime »primerjalne (komparativne) statike«.31 Dinamične sheme, ki jih podajamo doli, imajo deloma tak »primerjalno-statičen« značaj, toda samo deloma, ker predočujejo zaporedna stanja izpreminja-jočega se gospodarstva ne kot drugo od drugega ločena, temveč kot medsebojno povezana in drugo iz drugega izvirajoča. Predočiti to medsebojno povezanost zaporednih stanj dinamičnega gospodarstva, ki jo marsikateri prejšnji pisci niso v zadostni meri upoštevali, je ena izmed glavnih nalog naših shem. Te sheme se ne nanašajo na kako konkretno narodno gospodarstvo, temveč imajo bolj splošno obliko ter sestoje ali iz algebraičnih ali iz samovoljno vzetih aritmetičnih količin. Razen tega predočujejo naše sheme samo to, kak o poteka izvestni gospodarski proces, in ne rešujejo vprašanja o tem, zakaj tako poteka. Sheme imajo torej deskriptivno-demonstrativni (opisno-predočevalni), ne pa kavzalno-eksplikati vni (vzročno-pojasnjevalni) značaj. anterieur (ou, plus generalement, a un autre moment); en d’autres termes, le dynamisme se manifeste lorsqu’il y existe un decalage dans 1’enchainement des causes et des effets« (op. cit., str. 283). Istotam citira Haberl er še opredelitev, ki jo podaja J. Tinbergen v svoji razpravi o »Suggestions 011 quantitative business cycle theory« (Econo-metrica. 1935, št. 3), in sicer: »Une tlieorie est (dite) „dynamique“ lorsque des variables se rapportant a des moments differents figurent dans la meme equation.« Pred kratkim je na isti način opredelil dinamično teorijo tudi Erich Sclineider, ki piše v svoji razpravi o »Eine dynamische Tlieorie des Angebotsdyopols« (Archiv fiir mathe-matische Wirtschaft- und Sozialforschung, Bd. VIII, Heft 2, 1942, str. 74) tole: »Die theoretische Analyse eines wirtschaftlichen Phanomens ist bekanntlich erst dann eine dynamische, wenn sie Relationen entlialt, in die Werte der zu erkliirenden Variablen eingehen, die sich a u f ver-schiedene Zeitpunkte beziehen« (podčrtal pisec). 31 Pojem »primerjalne statike« nahajamo pri Francu Oppenheimerju (System der Soziologie, Bd. I, Jena 1922); zelo zapleteno ga razlaga Schams v svoji zgoraj navedeni razpravi. Na ta način predočen gospodarski proces je lahko rezultat tako prostega automatizma kakor oblastvene ureditve. Zato tudi veljajo naše sheme tako za prosto tržno, konkurenčno in monopolno, kakor za vezano regulirano gospodarstvo. Tudi enačbe, s katerimi izražamo naše sheme, niso specifične enačbe prostega konkurenčnega ali monopolnega, ali pa tega in onega tipa oblastveno reguliranega gospodarstva, ampak samo osnovne enačbe gospodarskega ravnovesja in splošnega razmerja med posameznimi gospodarskimi deli. Zato tudi veljajo te enačbe tako za prosto kakor za regulirano gospodarstvo. Zaradi svojega splošnega značaja se naše dinamične sheme ne bavijo z dejanskimi časovnimi izpremembami posameznih gospodarskih činiteljev in pojavov, na pr.: z dejansko rastjo prebivalstva, dejanskim naraščanjem kapitalov, z dejanskimi izpremembami tehnike, gibanjem cen itd. S takim proučavanjem dinamičnih gospodarskih pojavov se bavijo druge grane gospodarske dinamike, ki skušajo izražati njihov razvoj z več ali manj posrečenimi diferencialnimi enačbami, zgrajenimi deloma po teoretični deloma po eksperimentalni poti.32 Namen naših shem je drugačen. Te sheme naj kažejo, kako bo potekal gospodarski proces in kako se bodo izpremin jali njegovi posamezni deli, če se 32 Gl. književnost, navedeno v pripombah 9 in 10. Kot primer omenimo na eni strani diferencialno enačbo gibanja prebivalstva, ki jo podaja na pr. Arno roso v »Contributo alla teoria matematica della dinamica economica«, na drugi strani eksperimentalne formule tega gibanja, ki jih podajajo G. M. Y n 1 e in drugi statistiki. Na tem polju pa obstoji neka nejasnost z ozirom na uporabo pojma o »ravnovesju« in o stremljenju k ravnovesju. Tako pripominja na pr. K n igli t pravilno, da ne kažejo niti posamezni dejanski razvojni pojavi, niti dejanski razvoj celotnega gospodarstva splošne »tendence k ravnovesju« v smislu tendence k nekemu ustaljenemu stanju, pri katerem neha nadaljnji razvoj (op. cit., str. 25). Kajti čestokrat se opazuje celo obratna tendenca k pospešenemu razvoju. Toda Knight sklepa iz tega napačno, da je za gospodarsko dinamiko ideja o tendenci k ravnovesju »eher irrefiihrend als forderlich« (ibid.). Kajti gospodarska dinamika pri tem ne misli na ravnovesje v smislu nehanja nadaljnega razvoja, marveč na tendenco dinamičnega gospodarskega procesa, da ohrani ravnovesje svojih posameznih delov, ali vzpostavi to ravnovesje, če je kišeno. Seveda ni niti ta tendenca brez izjem, ker so dinamični pojavi, ki, enkrat odklonjeni od ravnovesja, ne kažejo tendence, da se vanje bo na ta ali oni način izpreminjal ta ali oni činitelj ali pogoj, oziroma ta ali ona njihova kombinacija. Da bi od teh hipotetičnih shem prešli k shemam konkretnega razvoja, bi morali vanje uvrstiti formule, ki z večjo ali manjšo natančnostjo izražajo dejanski razvoj posameznih činiteljev in elementov. Toda celo najbolj poenostavljene dinamične sheme so veliko bolj komplicirane kot sheme stacionarnega gospodarstva. Kajti za eno podano stacionarno gospodarstvo imamo samo eno shemo in za predočitev takega gospodarstva zadostuje predočiti samo eno periodo, ker se stacionarni gospodarski proces od periode do periode natančno ponavlja. Narobe mora vsaka dinamična shema obsegati več period, ker obstoji bistvo dinamičnega gospodarstva prav v tem, da se gospodarstvo od periode do periode menja. Razen tega more biti za eno in isto gospodarstvo nešteto različnih dinamičnih shem njegovega poteka, odvisnih od najrazličnejših izpre-memb v posameznih elementih gospodarstva in v njihovih kombinacijah. Pri sistematični izgraditvi takih shem pride v poštev cela vrsta izprememb, in sicer:33 1. izpremembe v ljudeh samih: a) v številu prebivalcev in množini delovnih moči; b) v potrebah ljudi: izpremembe intenzivnosti potreb in njihovih vrst (na pr. izumiranje starih potreb in nastanek novih); c) v zmožnostih ljudi: izpremembe v delovni energiji, v intenzivnosti in produktivnosti dela, v tehniki. 2. izpremembe v sredstvih, ki so na razpolago ljudem: ■ . , i j vrnejo, temveč se do gotove mere še bolj od njega oddaljujejo (labilno ravnovesje), ali pa se z naraščajočo amplitudo gibljejo navzgor in navzdol (nihalno gibanje). 33 Njihovo klasifikacijo imamo že pri M i 11 u v IV. knjigi njegovih »Principles«, pozneje pri J. B. Clarku, ki našteva 5 glavnih izprememb: naraščanje prebivalstva, povečanje kapitala, izpremembe v metodi (tehniki), izpremembe v organizaciji in izpremembe v potrebah potrošnikov (Principes, str. 185—188), in pri Davenportu, ki imenuje te izpremembe »dinamične sile« (gl. op. cit., str. 514—515). a) v zemlji in drugih naravnih sredstvih: izpremembe obsega teritorija (na pr. pridobivanje novih prostorov), izboljšanje teritorija, izpremembe virov za dobivanje živeža, industrijskih surovin in drugih naravnih produktov; b) v realnih kapitalskih dobrinah: tvoritev in investiranje novih produkcijskih dobrin in drugih realnih kapi-ialov; c) v denarju in drugih plačilnih sredstvih: izprememba množine denarja in hitrosti njegovega kroženja, kopičenje novih denarnih kapitalov, izpremembe v kreditnih plačilnih sredstvih. Če pa preidemo od splošnih shem, ki veljajo za vse oblike gospodarskega ustroja, h konkretnim shemam, tedaj pridejo v poštev še: 3. izpremembe v organizaciji gospodarstva: a) v organizaciji posameznih podjetij (na pr. njihova racionalizacija); b) v organizaciji posameznih gospodarskih panog: produkcije (kmetijstva, industrije, rudarstva), prometa, trgovine, denarstva in kredita, zavarovanja itd.; c) v organizaciji celega narodnega gospodarstva: izpremembe njegovega pravnega reda, izpremembe socialnega ustroja (imovinskih in dohodkovnih odnošajev), izpremembe strukturne oblike gospodarstva (na pr. prehod od prostega gospodarstva k vezanemu in reguliranemu gospodarstvu z državno ali korporativno regulacijo in izvedbo širših narodnogospodarskih načrtov); č) v organizaciji meddržavnih gospodarskih odnošajev: izpremembe v ureditvi mednarodnega blagovnega prometa, mednarodnih plačil, mednarodnih kreditnih odnošajev (na pr. v izvedbi načel gospodarske autarkije ali v ustvaritvi večjih mednarodnih gospodarskih kompleksov). Sistematizirane dinamične sheme morajo pokazati vpliv naštetih izprememb in njihovih kombinacij na potek gospodarskega procesa in na njegove posamezne strani: produkcijo, izmenjavo, cene, dohodke, potrošnjo. Pri tem se z dinamičnimi shemami lahko predočujejo: a) trajen razvoj gospodarstva in posameznih njegovih delov v določeni smeri (trendi) kakor tudi njihova valovanja v daljših razdobjih (dolgi valovi). Gustavo Del Vecchio (Lezioni di economia applicata. Par te prima. Dinamica eco-nomica. Padova 1933, str. 125—128) smatra, da niso te »sekularne« ali strukturne izpremembe predmet gospodarske teorije, ampak gospodarske zgodovine, ker se vršijo ne samo pod vplivom gospodarskih, temveč tudi političnih in drugih izvengospodarskih činiteljev. To je do izvestne mere pravilno, toda tudi v zvezi s temi izpremembami čestokrat nastajajo različni čisto-teoretični gospodarski problemi; b) s kršitvijo ravnovesja zvezana krajša periodična valovanja gospodarskega procesa (konjunkturna valovanja ali srednji gospodarski valovi); c) celo kratki in ultrakratki gospodarski valovi (sezij-ske variacije v teku enega leta, valovanja od dneva do dneva v teku enega meseca in enega tedna, valovanja od ure do ure v teku enega dneva); č) manjša delna nihalna gibanja, s katerimi se vzpostavlja kršeno ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem ali se vršijo procesi gospodarskega Izravnavanja (niveliza-cije): krajevnega izravnavanja cen (arbitraža), časovnega izravnavanja (spekulacija), izravnavanja zalog in denarnih depozitov itd.; d) slednjič perturbacijske izpremembe gospodarskega procesa pod vplivom naravnih (letina), političnih (vojna) in drugih pojavov. Sedaj smo še neskončno daleč od dovršene zgradbe takih dinamičnih shem. Številni nacionalni ekonomi, delujoči na polj u take gospodarske s h e m a t i k e , ki lahko zraste v posebno novo grano gospodarske vede, pripravljajo doslej le posamezne kamenčke za veliko zgradbo tega dela gospodarske dinamike. Nekaj enostavnih dinamičnih shem, ki jih podajamo v naslednjem, naj bodo majhni in skromni kamenčki za to bodočo zgradbo. III. Pričnemo s shemo stacionarnega gospodarstva ter se po-služimo za njegovo predočitev sledečega enostavnega primera. 'Vzamemo narodno gospodarstvo, ki sestoji iz treh produkcijskih panog: produkcije produkcijskih sredstev, ki jih predočujemo z dobrino C, produkcije dobrin, ki jih trošijo delavci in ki jih predočujemo z dobrino B, slednjič iz produkcije dobrin, ki jih osebno trošijo podjetniki-kapita-listi in ki jih predočujemo z dobrino A. Za produkcijo vsake teh dobrin se rabi izvestna količina dela najemnih delavcev, ki prejemajo za svoje delo dobrino B, in izvestna količina produkcijskih sredstev, t. j. dobrine C. Radi enostavnosti predpostavljamo, da traja produkcija vsake dobrine i leto in sicer, da se pričenja v začetku leta ter se konča na koncu leta, kadar se produkt prodaja. Istotako predpostavljamo, da se produkcijska dobrina C, ki se uporablja pri produkciji vseh dobrin, med njimi tudi dobrine C same, v celoti obrabi v teku 1 leta. S tem torej predpostavljamo, da sestoji ves v podjetja naloženi kapital (K) le iz krožečega kapitala, ki se vsako leto troši za nakup nove dobrine C in za plačevanje delavcev. Temu krožečemu kapitalu so potemtakem enaki produkcijski stroški vseh dobrin. Tem stroškom z dodatkom obresti od naloženega kapitala in podjetniškega dobička podjetnikov-kapitalistov je enaka vrednost produkta (P), in ta vrednost, izračunana na enoto produkta, tvori ceno, po kateri ga prodajajo producenti. Pri tem zopet radi enostavnosti ne ločimo obresti in podjetniškega dobička, ampak združujemo oba ta dohodka v enem pojmu dobička (g).34 Da še bolj poenostavimo svoj primer, predpostavljamo, da imamo samo eno vrsto delavcev, ki dobivajo enako mezdo in jo v celoti trošijo za dobrino B. Pod temi pogoji poteka gospodarski proces na tale način: Podjetniki-kapitalisti nalagajo svoje kapitale deloma v produkcijsko dobrino C, deloma v dobrino B, s katero si nabav- 34 Drugače kakor Schumpeter smatramo, da imamo tudi v stacionarnem gospodarstvu giavnične obresti, in smo v nasprotju ž njim in celo vrsto drugih nacionalnih ekonomov naziranja, da je v tem gospodarstvu celo podjetniški dobiček. Za tistega, ki ne priznava v stacionarnem gospodarstvu podjetniškega dobička, bi vseboval naš g samo obresti, za Schumpetra, ki priznava celo obresti samo v dinamičnem gospodarstvu, bi pomenil naš g plačo za podjetnikovo delo (Unternehmerlohn). ljajo delovno moč. S temi pridobitnimi činitelji producirajo dobrine C, B in A. Na koncu leta prodajajo te dobrine, t. j. jih zamenjujejo za druge dobrine, pri čemer realizirajo tudi svoj dobiček, s katerim si nabavljajo dobrino A. Na ta način se vsaka producirana dobrina na koncu leta zamenjuje za sorazmerno količino dobrin C, B in A. Da bi gospodarski proces potekal v ravnovesju, morata biti produkcija in ponudba vsake dobrine enaki povpraševanju po njej, Zato morajo biti kapitali in vsi pridobitni činitelji sorazmerno razdeljeni med posamezne produkcijske grane. Pri tem mora biti v stacionarnem gospodarstvu produkcija vsake dobrine enaka njeni potrošnji. Razen tega mora biti vrednost produkcije dobrine B enaka mezdi (L) in vrednost produkcije dobrine A dobičku podjetnikov-kapitalistov (g), ker se v stacionarnem gospodarstvu vsi dohodki v celoti trošijo za dobrine osebnega konsuma in se niti ne kopičijo novi prihranki, niti ne zapravljajo obstoječi kapitali. Vzemimo sedaj tele aritmetične številke: naj znaša celokupni kapital (K) 480 vrednostnih enot in letna mezda vsakega delavca 1 vrednostno enoto, naj dalje sestoje produkcijski stroški vsake dobrine na polovico iz nakupa dobrine C in na polovico iz mezde, iz česar sledi, da je vrednost produkcije C enaka vrednosti produkcije B; naj slednjič znaša dobiček podjetnikov-kapitalistov v vseh produkcijskih panogah 20% naloženega kapitala. Na podlagi teh pogojev se pokaže naše stacionarno gospodarstvo takole: Kapital Potrošnja Produkt K C L=B g=A P C 2x X X 0,4x 2,4x Pro- B 2x X X 0,4x 2,4x dukcija A 2y y y 0,4Y 2.4y 2 480 2x+y 2x+y 0,sx+0,4y 4,8x+2,4y Imamo torej dve neznanki x in y. Da bi bilo gospodarstvo v ravnovesju, morata ti neznanki ustrezati sledečima dvema enačbama: (1) 4x + 2y = 480 (podana vrednost kapitala) in (2) 2,4x = 2x -j- y (enakost ponudbe in povpraševanja C in B).35 Iz teb enačb dobimo, da x = 100 in y = 40 vrednostnim enotam; število porabljenih enot dela in število zaposlenih delavcev pa je enako 240. Naš stacionarni gospodarski proces bo torej uravnovešen ob sledeči razdelitvi produkcije: K C L=B g = A P C 200 100 100 40 240 B 200 100 100 40 240 A 80 40 40 16 96 S 480 240 240 96 576 Da je tudi stacionarni gospodarski proces zvezan s časom in poteka v času, o tem se lahko prepričamo, če navedeno sinhronizirano shemo raztegnemo v vrsto sukcesivnih shem. Tedaj nudi naše stacionarno gospodarstvo kot kinetični gospodarski proces tole sliko: 0. leto 1. leto 2. leto C L=B g=A P C L=B g=A P C L=B g=A P C B A 100 100 40 100 100 40 40 40 16 240 240 96 100 100 40 100 100 40 40 40 16 240 240 96 100 100 40 100 100 40 40 40 16 240 240 96 2 240 240 96 576 240 240 96 576 240 240 96 576 Vse dobrine se producirajo v 0. letu, na koncu leta se prodajajo in se trošijo v 1. letu, zopet se producirajo v 1. letu in se trošijo v 2. letu itd. Ravnovesje gospodarskega procesa se zrcali v sinhronizirani shemi v enakosti seštevkov vodoravnih in navpičnih vrst, v sukcesivni shemi pa v enakosti teh seštevkov v zaporednih letih. Toda navedeni primer, ki se ga poslužujejo številni pisci, je preveč enostaven, ker ne upošteva trgovine, skozi katero gre v sodobnem gospodarstvu blago na svoji poti od producentov h konsumentom. Razen tega v njem ni ločena 35 Iz enačbe (2) sledi, da 2,4y = 0,8x + 0,4y (enakost ponudbe in povpraševanja A), zato ne uvrščamo te enačbe kot nesamostojne. stvarna (blagovna — in natura) in denarna (in val or e) plat gospodarskega procesa. Zato izpopolnimo svoj primer in uvedimo predvsem trgovino. Recimo, da se vse producirano blago na koncu leta prodaja trgovcem, ki ga prihodnje leto prodajajo konsumentom po ceni, enaki nabavni ceni + dobiček trgovcev. V tem letu se blago tudi potroši in sicer dobrina C v podjetjih, dobrina B po delavcih in dobrina A po podjetnikih-producentih in trgovcih. Radi enostavnosti predpostavljamo pri tem, da trgovci nimajo nobenih drugih stroškov razen izdatkov za nabavo blaga in da znaša njihov dobiček istotako 20% od naloženega kapitala kot dobiček podjetnikov-producentov. Na ta način izpopolnjeno stacionarno gospodarstvo se pokaže v neznankah takole: K C C’ B L=B' A g=A’ P C 2x — X — X — 0,4x 2,4x Produkcija A C' y y — — — — o,2y h2y Trgovina z A B 2x — X — X — 0,4x 2,4x Produkcija B B y — — y — — o,2y b2y 1 rgovina z B A 2z — z — z — 0,4z 2,4Z Produkcija C A' q — — — — q 0,2q l.2q Trgovina s C 2 4x+2y+ + 2z+q y 2x+z y 2x+z q 0,8x+0,4y-t- +0,4z-t-0,2q 4,8x+2,4y+ + 2,4z+l,2q V tej shemi označujejo C, B in A vrednost teli treh dobrin ob prehodu od producentov k trgovcem, C', B' in A' pa vrednost istih dobrin ob prehodu od trgovcev h konsumentom. Gospodarski proces poteka takole: Podjetniki-pro-ducenti trošijo svoj kapital za nakup produkcijske dobrine C in najem delavcev ter producirajo s temi činitelji in s svojim podjetniškim udejstvovanjem blago, ki ga koncem leta prodajajo trgovcem po ceni, enaki produkcijskim stroškom -)- dobičku, ali, kar je v našem primeru isto, naloženemu kapitalu + dobičku, drugače rečeno akumuliranemu kapitalu: K (1 + 0,2). A prejetem izkupičku dobivajo nazaj svoj kapital in vsoto, ki je enaka dobičku ter služi kot potrošni fond za nabavo potrošne dobrine A v prihodnjem letu. Trgovci prodajajo nabavljeno blago v teku prihodnjega leta konsumentom po ceni. enaki kapitalu, nalože- neinu v nabavo blaga, + dobičku, drugače rečeno, po akumulirani nabavni ceni. Ker pa je ta cena že enkrat akumuliran kapital producentov, je prodajna cena, ki jo plačujejo končni odjemalci trgovcem, enaka dvakrat akumuliranemu kapitalu podjetnikov-producentov: K (1 + 0,2)2.36 S prejetim izkupičkom dobivajo trgovci nazaj svoj v blago naloženi kapital in vsoto, enako svojemu dobičku. S kapitalom nabavljajo na koncu leta novo blago, dobiček pa služi kot potrošni fond za nakup potrošne dobrine A v prihodnjem letu. Slednjič prodajajo delavci podjetnikom-produ-centom svoje delo ter kupujejo za dobljeno mezdo v istem letu potrošno dobrino B. Enakost vseh vodoravnih in navpičnih seštevkov predočuje tudi v tem primeru ravnovesje gospodarskega procesa. Za določitev razporeditve posameznih gran produkcije in trgovine, ki bi privajala do takega ravnovesja, moramo najti ustrezno velikost neznank x, y, z in q, katere vsebuje naša shema. Ako predpostavimo, da znaša vrednost celokupnega kapitala producentov in trgovcev (K) na pr. 1267,2 denarnih enot, imamo za določitev navedenih štirih neznank pri uravnovešenem gospodarskem procesu tele štiri enačbe: (1) 4x + 2y + 2z + q = 1267,2 (podana vrednost kapitala), ® y = 1 enakost ponudbe C, B in A in povpraševanja (3) q — 2,4z I P° njih pri prodaji teh dobrin trgovcem. {enakost ponudbe C in B in povpraševanja po njih pri prodaji teh dobrin kon-sumentom.37 Iz teh enačb dobimo: x=100, y = 240, z =88 in q = 211,2. Naša shema bo torej imela tole obliko: 30 Potenca akumulacijskega faktorja (1 + 0,2) je torej enaka skupnemu številu letnih produkcijskih in trgovinskih faz, ki jih prehaja blago na svoji poti od prvotnega producenta do končnega konsumenta. 37 Analogno enačbo za dobrino A in sicer: 0,8x + 0,iy + 0,iz + 0,2q = = l,2q ne uvrščamo kot nesamostojno, ker se ta enačba dobi, ako iz identitetne enačbe 4,sx + 2,4y + 2,tz + l,2q = 4,sx + 2,4y + 2,jz + l,2q odštejemo po 2 krat enačbi (2) in (4) ter enkrat enačbo (3). K C C’ B L=B’ A g=A’ P C 200 — 100 — 100 — 40 240 C' 240 240 — — — — 48 288 B 200 — 100 — 100 — 40 240 B' 240 — — 240 — — 48 288 A 176 — 88 — 88 — 35,2 211,2 A' 211,o — — — — 211,2 42,24 253^ 2 1267,, 240 288 240 288 211,, 253.44 1520,(41 Ta shema predočuje vrednostno stran našega gospodarskega procesa. Zato se iz nje ne vidi njegova stvarna (blagovna) plat. Toda zaradi svojega sintetičnega značaja ne prikazuje pravilno tudi njegove denarne plati. V shemi je na pr. naveden kapital trgovcev, dasi ima ta kapital v začetku leta blagovno, ne pa denarno obliko. Da ne kompli-ciramo preveč svoje sheme, smo razen tega izpustili tisto denarno gotovino, ki jo imajo poleg kapitala, naloženega Ar podjetja, podjetniki-producenti in trgovci kot potrošni fond. Ta fond morajo imeti, ker realizirajo po naši predpostavki producenti svoje blago na koncu leta, trgovci v teku leta, eni in drugi pa pozneje kakor potrebujejo denar za nakup dobrine A za svoj osebni konsum. Popolna shema denarne plati gospodarskega procesa mora torej vsebovati še potrošne fonde, ki so v našem primeru enaki dobičku dotičnih podjetnikov.38 Slednjič mora popolna denarna shema kazati še en obrat denarja, izplačanega delavcem v obliki mezde, namreč tisti, ki ga napravlja ta denar, kadar kupujejo delavci dobrino B. Da jasno prikažemo stvarno in denarno plat gospodarskega procesa, podajamo dalje posebno shemo za vsako izmed teh dveh njegovih plati. Za predočitev stvarne plati našega gospodarstva moramo imeti nekatere dodatne podatke. Recimo namreč, da znaša cena 1 enote dela ali, kar je v našem primeru isto, letna mezda vsakega delavca 1 denarno enoto. Potem ustreza skupni vsoti mezde v znesku 288 denarnih enot 288 delavnih 38 Pri bolj hitri realizaciji produkta in večji hitrosti kroženja denarja so, seveda, potrebni manjši potrošni fondi kakor tudi manjša denarna gotovina za kritje istih produkcijskih stroškov. enot ali 288 delavcev. Dalje vzemimo, da se v vseh produkcijskih panogah z 1 denarno enoto kapitala, v enakih delih potrošenega za dobrino C in za delo, producira 1,2 fizične enote dotičnega blaga. Tako znaša producirana količina dobrine C in B pri 200 denarnih enotah kapitala po 240 enot, količina dobrine A pa pri 176 denarnih enotah kapitala 211.2 enot. Cena vsake dobrine znaša torej pri producentih 1 denarno enoto in pri trgovcih 1,2 denarne enote, iz česar sledi, da producenti dobrin C in B trošijo za produkcijo teh dobrin po 100 : l,2 = 831/3 enot dobrine C in po 100 : 1 = = 100 enot dela, producenti dobrine A pa 88:1,2 = 73Vs enot C in 88 enot dela. Vsak delavec kupuje za svojo mezdo 1 :1,2 = 6/0 enote dobrine B. kar pomeni njegovo stvarno* (realno) mezdo, in prav tako vsak podjetnik kupuje za vsako denarno enoto svojega dobička 5/s enot dobrine A, kar pomeni njegov stvarni (realni) dobiček. Stvarna plat našega gospodarstva se pokaže pod temi pogoji takole: K C L B A P K C — (+83V3) -83V3 (+100) — 100 — (+3373) — 33 Vs + 240 C (-240 C) — C' 240 C (-240) — — (+40) -40 (+240C) 240 C L 288 L — (-288) (+240) — 240 — + 288 L 288 L B — 1 + 8? (+100) — 100 — (+33V3) -33i/3 +240B (-240 B) — B' 240 B — — (-240) (+40) — 40 (+240B) 240 B A — (+731/3) -731/3 (+88) — 88 — (+291/3) -29i/3 +211., A (-211.2A) — A' 211,2A — — — (-211,2) (+35,2) -35.2 (+211,2A) 211,oA 240 C +240 C 240 C 2 288 L 240 B 211,,A —240 -288 —240 -211,2 +288L +240B +211,2A 288 L 240 B 211, ,A S plusi (+) je označena produkcija dobrin ali njih nakup kakor tudi najem in reprodukcija delovne moči, z minusi (—) pa prodaja in potrošnja dobrin in dela. Ker ne pomeni promet z dobrinami, t. j. njih nakup in prodaja, njihove stvarne izpremembe, smo ga stavili v oklepaje in ga nismo šteli v skupnem seštevku. V shemi smo izločili v posebno skupino, označeno s črko L, delavce in njihovo delo. V koloni P (produkt) je navedena produkcija dobrin in njihova izmenjava med producenti in trgovci, obenem tudi zaznamovana reprodukcija delovne moči delavcev, ki pomeni na stvarni gospodarski plati »produkt« potrošnje dobrine B. Shema nam jasno predočuje potek stvarne plati stacionarnega gospodarskega procesa. Vzamemo prvo gospodarsko skupino, t. j. producente dobrine C, ki so navedeni v prvi vodoravni vrsti naše sheme. Ti podjetniki nimajo v začetku leta nobenega stvarnega kapitala, ker ima njihov kapital v tem času denarno obliko ter zaradi tega ne pride v poštev v shemi stvarne plati gospodarstva. V teku leta si nabavljajo in trošijo v svojih podjetjih kapitalsko dobrino C in delo L, obenem kupujejo za lastni konsum potrošno dobrino A. Z nabavljenimi činitelji producirajo dobrino C in jo prodajajo trgovcem, tako da v začetku novega leta zopet nimajo nobenih stvarnih dobrin. Narobe imajo trgovci z dobrino C (druga vodoravna vrsta, označena s C ) v začetku leta blagovni kapital, naložen v nabavljeno dobrino C, v teku leta prodajajo to dobrino, obenem kupujejo za osebni konsum dobrino A, na koncu leta pa zopet nabavljajo dobrino C, s katero pričenjajo novo leto. Delavci imajo v začetku leta »zalogo« delovne moči. jo v teku leta odstopajo podjetnikom-producentom in nato kupujejo in trošijo potrošno dobrino B. s katero vzpostavljajo svojo delovno moč. Enako poteka stvarna plat delovanja drugih gospodarskih skupin. Omeniti je pri tem, da narašča vrednost blaga, ki ga nabavljajo in prodajajo trgovci, v zvezi z delovanjem trgovcev za vsoto njihovega dobička, ki je tako rekoč cena ugodnosti, katere normalno nudi trgovec konsumentu s svojo posredovalno funkcijo. Toda naraščanje vrednosti je denarni pojav in ne pride zato do izraza na stvarni plati. Količina stvarnega blaga se zaradi tega ne izpreminja in ostane ista, kolikoršno so jo ustvarili producenti. Na kar pa občutno vpliva trgovina, to sta produkcija in potrošnja dobrin C, B in A. Od skupne množine delovnih moči in cele količine dobrine C se zaradi obstoja trgovine troši več za produkcijo dobrine A, ker nastopajo v osebi trgovcev dodatni potrošniki te dobrine. S tem vpliva trgovina tudi na razdelitev dobička in potrošnje dobrine A. V shemi, ki pre-dočuje stvarno plat gospodarstva, ni direktno naveden dobiček, ker sestoji le-ta iz denarnih vsot. V tej shemi nastopa dobiček le indirektno kot količine dobrine A, ki jih kupujejo za te vsote in trošijo dotični podjetniki. Prav iz razdelitve te potrošnje se vidi, da odpada v našem primeru na trgovce več kot polovica (54,5%) celotne količine dobrine A. S tem se zmanjšuje relativni del podjetnikov-producentov. Obenem zmanjšuje podražitev dobrine B po trgovcih stvarno (realno) mezdo delavcev. Tako relativno znižanje stvarnih dohodkov podjetnikov-producentov in delavcev je plača, ki jo le-ti plačujejo za usluge trgovine. V našem primeru je delež trgovcev pri potrošni dobrini A nenormalno visok, ker smo radi enostavnosti izhajali iz predpostavke, da zahteva prodaja vsakega blaga ravm> toliko časa kot njegova produkcija in sicer 1 leto. Čim hitreje se vrši prodaja v primeri s produkcijo, tem manj bo ob istem odstotku letnega dobička trgovcev odpadlo nanje celotnega dohodka vseh pod-jetnikov-kapitalistov. To pa zaradi tega. ker bo tedaj tem manjši del celotnega podjetniškega kapitala odpadel na trgovski kapital. Denarno plat našega stacionarnega gospodarstva predočuje naslednja shema, v kateri je naveden denar v začetku leta, prejemki (+) in izdatki (—) vsake gospodarske skupine v teku leta in njen denar na koncu leta; pri tem so poleg denarnih kapitalov posebej navedeni potrošni fondi in izdatki iz teh fondov za osebni konsum podjetnikov-kapita-listov; tako ti fondi sami kakor izdatki iz njih so označeni s črko p; slednjič so tudi v tej shemi navedeni pod črko L delavci s svojimi prejemki v obliki mezde in izdatki za nakup potrošne dobrine B; vse številke označujejo denarne enote (glej shemo na str. 26 zgoraj). V nasprotju s stvarno platjo ni na denarni plati gospodarstva v začetku leta trgovskega kapitala, ker ima ta tedaj blagovno obliko. Ta kapital se javlja na denarni plati le v teku leta v obliki izkupička trgovcev od prodanega blaga (pod C', B' in A') ter zopet izgineva, ko se izda za nakup Denar v začetku Prejemki (+)od... in izdatki (—) v teku leta za... Denar na koncu leta C’ L B' A’ C B A leta C ~>An 1200 240 { 40 p -100 -100 — — 40 p + 240 — — 240 {«P C' 48 ! 48 p +288 — — — 48 p —240 — — 48 Up L — — + 288 -288 — - — — — B _.n (200 240 { 40 p —100 —100 — — 40 p — + 240 — 240 { «p B' 48 Up — — + 288 - 48 p — -240 — 48 ! 48 p A — 88 — 88 — 35,o p — — +211,2 211,J1!® n 35,2 p A' 42'“|42„,p — — — " 42,24P +253,44 — — -211,, 42,21 { 42,24P f 576 829, J _ \253t44p ±288 ±288 ±288 ±253,44 ±240 ±240 ±211,2 T576 829J n 1253,44P 2 ±1808„;1 novega blaga (pod C, B in A). V shemi so v začetku in na koncu leta le potrošni fondi trgovcev. Narobe so navzoči denarni kapitali podjetnikov-producentov, ki nato izginevajo zaradi izdatkov za dobrino C in delo, proti koncu leta pa se zopet javljajo kot izkupiček od prodanega produkta. Vsi potrošni fondi so v začetku leta pri dotičnih podjetnikih, v teku leta se trošijo za nakup dobrine A in se na koncu leta vračajo nazaj kot del izkupička od prodanega blaga. Skupna množina denarja znaša v našem primeru 829,44 de- 0. leto K C C’ B L=B’ A g=A’ P C 200 — 100 — 100 — 40 240 C' 240 240 — — — — 48 288 B 200 — 100 — 100 — 40 240 B' 240 — — 240 — — 48 288 A 176 — 88 — 88 — 35,2 211,o A' 211,2 — — — — 211,2 42,24 253,44 2 1267,2 240 288 240 288 211,o 253,44 1520,64 narnih enot, od katerih odpada na denarni kapital podjet-nikov-producentov 576 enot in na potrošne fonde producentov in trgovcev 253,44 enot, t. j. vsota enaka njihovemu dobičku. Z vsem tem denarjem se opravlja v teku leta plačilni promet v skupnem znesku 1808,04 denarnih enot. Iz tega se vidi, da napravi vsaka denarna enota povprečno 2,18 obratov, tako da znaša povprečna hitrost kroženja denarja 2,18. Tako se suče stacionarno gospodarstvo. S shemami tega gospodarstva smo se pripravili za predočitev dinamičnega gospodarstva. Toda, kakor smo že rekli, so za eno in isto gospodarstvo možne zelo različne dinamične sheme, odvisne od tega, kakšne izpremembe se vršijo v tem gospodarstvu. Zato vzamemo le nekoliko primerov, da na njih pojasnimo svoj način shematične predočitve dinamičnih gospodarskih procesov. IV. Predvsem pripomnimo tole: Številni pisci smatrajo enakomerno povečanje vseh delov gospodarstva za nek odstotek, na pr. za 2, 5, 10% letno za zelo enostavno stvar. Toda dejansko ni to tako enostavno, kakor se zdi na prvi pogled. Da to pokažemo, vzemimo naše stacionarno gospodarstvo in povečamo vse njegove dele za 10% pod predpostavko, da so cene vseh dobrin in mezda ostale iste. Dobimo tole shemo (glej str. 26—27 spodaj). Kakor vidimo, se morajo za povečanje gospodarstva povečati vsi kapitali. Skoraj nobene težave ne povzroča povečanje za 10% denarnih kapitalov. Zadostuje le povečati za 1. leto K C C’ B L=B’ A sr=A’ P C 220 — 110 — 110 44 264 C' 264 264 — — — — 52,8 316,8 B 220 — 110 — 110 — 44 264 B' 264 — — 264 — — 52,8 316,8 A 193.6 — 96t8 — 96,8 — 38,72 232,32 A' 232,32 — — — - 232,32 46.40 278,78 2 1393,92 264 316,8 264 316,8 232,3, 278,78 1672,7 ta odstotek kredite bank podjetnikom-producentom. Lahko tudi predpostavimo, da je za 10% naraslo število delavcev. Toda kako se ob istih cenah povečajo blagovni kapitali trgovcev? Da bi se na pr. povečal z 240 na 264 blagovni kapital trgovcev z dobrino C, se mora povečati količina te dobrine z 240 na 264 enot. Isto velja za dobrini B in A. Vse gospodarstvo naleti na velike težave. Kajti brez večje zaloge dobrin C, B in A ni mogoče povečati produkcije dobrin, vzdrževati povečano število delavcev in nuditi podjetnikom povečano količino potrošne dobrine A. Jasno je torej, da mora biti večfazno gospodarstvo za enakomerno naraščanje prej pripravljeno in primerno preurejeno. Zato pokažemo na primeru, kako se vrši taka preureditev in kako se stacionarno gospodarstvo pretvarja v rastoče dinamično gospodarstvo. Vzamemo primer, s katerim so se že bavili drugi pisci. Toda ti pisci niso upoštevali trgovine in ž njo zvezanih težav pri dinamičnem razvoju gospodarstva, niso podrobno analizirali stvarne in denarne strani gospodarstva in niso v zadostni meri proučili prehoda od stacionarnega gospodarstva k dinamičnemu. Tak prehod pa je važen zato, ker se na isti način vršijo tudi prehodi od enega dinamičnega razvoja k drugemu. Kakor bomo dalje videli, so posebne težkoče uprav v teh prehodih in v ohranitvi ravnovesja gospodarskega procesa ob njih. Primer, ki ga hočemo analizirati je tale: vzemimo svoje stacionarno gospodarstvo in recimo, da ne trošijo podjetniki-kapitalisti (producenti in trgovci) vsega svojega dobička, ampak samo polovico, drugo polovico pa prihranijo, pretvarjajo v kapital in nalagajo ta kapital v podjetja. Nastane vprašanje, kako se bo v zvezi s tem izpremenilo naše gospodarstvo in kako se more izvršiti prehod k novemu dinamičnemu stanju, ne da bi se pri tem kršilo gospodarsko ravnovesje? Obenem poglejmo, ali se da neovirano realizirati na ta način povečani produkt kljub zmanjšani potrošnji navedenih gospodarskih skupin, ali pa nastanejo zaradi tega neizogibni pojavi nadprodukcije, kakor so trdili in trdijo še sedaj številni zastopniki podkonsumcijske teorije o krizah? Pri tem so možne različne razvojne inačice: * 1. število delavcev raste sorazmerno rastočemu kapitalu, tako da ostane neizpremenjena struktura kapitala, t. j. razmerje med izdatki za kapitalsko dobrino C in za delo; 2. število delavcev ostane isto ob rastočem kapitalu, tako da se struktura kapitala zviša in odpade na vsakega delavca več kapitalske dobrine C; 3. število delavcev se celo zmanjša, tako da imamo povečano produkcijo ob absolutno manjšem številu delavcev in absolutno manjši potrošnji dobrin B in A. Tudi na denarni plati razvijajočega se gospodarstva se pri tem lahko odigravajo različni pojavi: ali se množina denarja ustrezno poveča, tako da cene produciranih dobrin ostanejo iste, ali pa ostane množina denarja ista in se izpremenijo denarne blagovne cene. Predvsem razmotrimo prvo inačico: polovica podjetnikovega dohodka se prihrani in investira v podjetja, število delavcev raste sorazmerno rasti kapitala, blagovne cene ostanejo iste. Kako bo pod temi pogoji potekal v 1., 2. itd. letu gospodarski proces, ki je bil v 0. letu še stacionaren? Prva ugotovitev je pri tem ta, da ne morejo podjetniki že v 1. letu zmanjšati svojega konsuma. Kajti v tem letu pride na trg še stara količina dobrine A in bi bila njena ponudba 2 krat večja kakor povpraševanje po njej. To bi izzvalo hudo krizo v trgovini z A in nato tudi v produkciji te dobrine. Da bi se ohranilo ravnovesje, mora ostati v 1. letu še stara potrošnja dobrine A, preurediti pa se mora produkcija in sicer več obstoječih činiteljev (dobrine C in dela) nameniti za produkcijo C in B in manj za produkcijo A. Zmanjšana količina dobrine A pride torej na trg šele v 2. letu in le takrat se more brez pretresljajev zmanjšati njena potrošnja. Ta časovni zaostanek (»lag«) za eno leto je zvezan s strukturo gospodarstva v našem primeru: vsaka dobrina ima namreč dve letni fazi — v enem letu se producira in v drugem se prodaja ter konsumira. Iz te prve ugotovitve se vidi, da morajo pri večfazni gospodarski strukturi trgovci in še prej producenti pazno gledati naprej (»spe-culari« v smislu ogledovati, prežati) in tako rekoč anticipirati bodoče izpremembe. V tem je težava vsakega dinamičnega gospodarstva, ki je tem večja, čim več faz vsebuje njegova struktura. Če podjetniki ne upoštevajo že vnaprej bodočih izprememb bodisi v sestavi potrošnje, bodisi v sestavi pro- dukcijskih sredstev, v cenah itd., ali pa jih napačno predvidevajo, nastane neizogibno nesoglasje med ponudbo in povpraševanjem, med stroški in kosmatim donosom. Gospodarstvo zabrede v manjšo ali večjo, delno ali bolj splošno krizo. Potem prisilijo že izgube, zvezane s to krizo, podjetnike post factum, da izvedejo to, kar bi bili morali storiti že prej. Ravno tako mora tudi javna oblast, ki hoče brez pretresljajev doseči neke večje izpremembe gospodarstva, ga že vnaprej pripraviti za te izpremembe. Z drugimi besedami povedano, mora imeti pred očmi shemo celotnega zaželenega gospodarskega razvoja. Če je gospodarstvo v 0. letu stacionarno in se v 1. letu še konsumira ves dobiček, produkcija pa se že preureja in se od 2. leta naprej konsumira samo polovica podjetnikovega dohodka, potem ima dinamična shema takega gospo- 0. leto K C' B L=B’ gr p C A. A' S C 2x0 — x0 — x0 — 0,4X0 — 2.4X0 C' Yo Yo — — — — 0,2Yo — 1>2Yo B 2x0 — x0 — x0 — 0,|X0 — 2,4X0 B' yo — — Yo — — 0.2yo — 1>2Yo A 2z0 — Z0 — Zo — 0,4Z0 — 2.4Z0 A' qo — — — - qo o,2qo — 1.290 y, 1267,2 Yo 2x0 Zo Yo 2x0 Zo qo 0,8xo 0-4Yo 0>4zO 0,2qo — 4'8X0 2.4Yo 2,4zo i .2qo 2. leto K C' B L=B' e p C A A' S c 2x2 x2 — x2 — 0,2X2 0,2x2 2,4X2 C' Y2 Y2 — — — — 0 iY2 0,lY2 1,2Y2 B 2xq — x2 — x2 — 0,2X2 0,2X2 2,4X2 B' Y2 — — Y2 — — 0,lY2 0,lY2 1,2Y2 A 2z2 — Za — z2 — 0 2Z2 0,2^2 2.4z2 A' q> — — — — qa 0,iq2 o,iq2 1^2 2 4x2 2Y2 2z2 q2 Ya 2xo Z2 Y2 2x2 z2 q2 0,4X3 0,2Y2 0,2Z2 0,iq2 0,4X2 0,2Y2 0,2Z2 0.192 4,8X2 2,4Y2 2>4z2 i,2q2 darskega procesa, izražena s pomočjo neznank, v našem primeru tole obliko (glej shemo na str. 30—31). V tej shemi pomenijo številke v koloni A' potrošeni del podjetnikovega dohodka in številke v koloni ,S‘ prihranjen njegov del. Za vsako leto imamo 4 neznanke: x, y, z in q. Zgoraj smo videli, kako se določajo te neznanke za stacionarno 0. leto. Za 4 neznanke imamo v tem letu 4 enačbe, ki določajo vrednost vsake neznanke. Stacionarno gospodarstvo predstavlja v tem oziru zakl jučen sistem. Drugačen je položaj v dinamičnih letih. Za 1. leto imamo 4 nove neznanke: x1? y1, Zj in qi. Samostojnih enačb pa imamo samo troje in sicer: yi __ 2 4Xo 1 enakost ponudbe C, B in A od strani pro- 0 i ducentov in povpraševanja po njih od td/ e[i — ^,4zo I , ■ , ) strani trgovcev. 1. leto L=B’ A' 3. leto L=B’ A' Ti dve enačbi sta dinamičnega značaja, ker vsebuje vsaka izmed njih po dve v času izpreminjajoči se neznanki, nanašajoči se na različno časovno dobo. enakost ponudbe C in B od strani trgovcev in povpraševanja po njih od strani konsumentov. Iz teh enačb najdemo: yx = 240, q1 = 211,2 za xx in zt pa samo to, da 2xt + zx = 288. Velikost vsake teh neznank ostane torej neznana. Gospodarski vzrok je ta, da je sestava produkcije v 1. letu odvisna od potrošnje v 2. letu in, dokler ni znana sestava potrošnje v tem letu, se ne more določiti velikost Xj in z,. Za njih določitev moramo torej pritegniti še 2. leto. V tem se kaže posebnost dinamičnega gospodarstva, ki ni zaključen sistem, ker je sedanja produkcija odvisna od bodoče potrošnje. Obenem tičijo v tem težave in nevarnosti dinamičnega gospodarstva, ki je navezano na neznane in k večjemu le domnevane bodoče pogoje. Če pritegnemo 2. leto, naletimo na 4,nove neznanke: x2, y2, z2 in q2. Obenem dobimo 4 nove enačbe: ^ ___2 x | enak°st ponudbe C, B in A od strani /0] ~ 0 ^ j producentov in povpraševanja po njih od strani trgovcev. enakost ponudbe C, B in A od strani trgovcev in povpraševanja po njih od strani konsumentov. V teh enačbah pa imamo še dve stari neznanki Xj in zt tako da je skupno število neznank 6. Enačb pa je z enačbo 2xj + Zj = 288 vred samo 5. Iz teh enačb najdemo: xx = 120, z* = 48, y2 = 240, q2 = 211,2 za x2 in z2 pa zopet samo to, da 2x2 + z2 = 288. Za določitev x2 in z2 moramo pritegniti 3. leto itd. Sistem ostaja odprt in navezan na neznano bodočnost. Šele kadar se dinamični proces ustali in pričnejo vsi deli gospodarstva vsako leto naraščati z določeno hitrostj o, postaja sistem zaključen in vse njegove neznanke določene. Matematično se to pokaže v tem, da postane število enačb enako številu neznank. Ako se na pr. razvoj našega gospodarstva ustali v 3. letu in bodo vsi deli gospodarstva od tega (3) 2x2 + z2 = l,2y2 (4) 0.4x2 + 0,2y2 + 0,2z2 + + 0,iq2 = l,2q2 (3) -Xi Zi = l,2yJ leta naraščali letno m krat, imamo za 3. leto ob že znanih y2 in q2 7 neznank: x2, z2, x3,y3, z3, q3 in m. Obenem pa imamo 7 enačb: ... (4) x3 = m . x2 (1) 2x2 + z2 = 1,2y2 (5) y3 = m . y2 (2) y3 = 2,4x2 (6) z3 = m . z2 (3) q3 = 2,4z2 (7) q3 = m . q2.30 Iz teh enačb najdemo: x2 = 144, z2 = 57,6, m=l,2, x3 — 172,8, y3 — 345,0, z3 — 69,12 in q3 — 138,24, Na ta način izračunani potek našega dinamičnega gospodarstva predočuje shema št. 1 (glej str. 34—35). V tej shemi je podjetnikov dobiček razdeljen na dva dela in sicer na tisti, ki se konsumira, t. j. se troši za nakup dobrine A (kolona A j, in na tisti, ki se prihrani in se kot kapital nalaga v podjetja (kolona S). Razen tega so navedeni prenosi kapitalov iz enih podjetij v druga in doprinosi novih dodatnih denarnih kapitalov (kolona +). Kakor vidimo, je 0. leto še stacionarno. V tem letu se konsumira ves dobiček in ni nobenih prihrankov. V prehodnem 1. letu se še konsumira ves dobiček, toda produkcija se že prilagodeva nameravani izpremembi potrošnje. Iz 176 denarnih enot kapitala, ki je bil naložen v produkcijo potrošne dobrine A, se prenaša 40 enot v produkcijo kapitalske dobrine C in 40 enot v produkcijo dobrine B, namenjene potrošnji delavcev, katerih število raste sorazmerno rasti kapitala. Dobrina A pa se producira v 1. letu v taki količini, da bi bila njena vrednost počenši od 2. leta enaka samo V2 podjetnikovih dohodkov. Tudi 2. leto je še prehodno in se v tem letu vrši nadaljni prenos kapitalov in sicer se prenaša en del kapitala, naloženega v trgovini z dobrino A, v sorazmernih delih v vse druge gospodarske grane. Da bi cene pomnoženih dobrin C in B ostale neizpre-menjene, je razen tega potreben še dodatni denarni kapital vrhu napravljenih prihrankov. Ta dodatni denarni kapital je tudi sorazmerno porazdeljen med posamezne naraščajoče 38 Enačb 2x3 + z3 = l,2y3 in 0,4X3 + 0,2y3 + 0,2z3 + 0,iq3 = l,2q3 ne pišemo, ker bi ne bili ob enačbah (4), (5), (6) in (7) samostojni. Ti enačbi dobimo s tem, da vzamemo dve analogni enačbi za 2. leto ter pomnožimo vsako izmed njih z m. Dinamična t 0. leto + K C C' B L=B’ A g A' s r c C' B B' A A' — 200 240 200 240 176 211,2 240 100 100 88 240 100 100 88 211,2 40 48 40 48 35,, 42,24 — 240 288 240 288 211,2 253,44 v 1267,2 240 288 240 288 211,2 253,44 — 1520,61 Za 1267,2 253,44 t 2. leto + K C C’ B L=B' g P A A' s C C' B B' A A' + 48 + 48 + 48 +48 + 19,2 —96 288 288 288 288 115.2 115.2 288 144 144 57,6 288 144 144 57,6 115,2 28,g 28,8 28,8 28,8 11,52 11-52 28,8 28,8 28,8 28,8 11.52 11.52 345.6 345.6 345.6 345.6 138,24 138,21 2 + 115,2 1382.4 288 345,6 288 345>g 115,2 138,24 138,24 1658,88 1382,4 276,48 grane in znaša v 2. letu 115.2 denarnih enot. Od 3. leta naprej se dinamični proces ustali, prenosov kapitala ni več, vsaka grana enako pomnožuje svoj kapital deloma s svojimi prihranki, deloma pa z dodatnim denarnim kapitalom, enakim napravljenim prihrankom. Kar je torej zelo značilno za naš dinamični proces in kar jasno predočuje naša shema, je to, da ne narašča kapital našega gospodarstva letno za vsoto prihranjenega dela dobička, t. j. za 10%, temveč za 20%. Šele tako se ohrani ravnovesje in se cene obdržijo na stari višini. Za neoviran razvoj gospodarstva se mora torej iz nekega drugega vira doprinašati dodatni denar, drugače rečeno se mora vršiti nova tvorba denarja (Geldschopfung). V našem primeru je ta dodatni denarni kapital počenši od 3. leta enak v prejšnjem letu prihranjeni V2 dobička. Vendar more biti vsota dodatnega denarja v prehodnih letih shema št. 1 t 1. leto + K C C’ B L=B' A e p A' s c C' B B' A A' +40 +40 -80 240 240 240 240 96 211,2 240 120 120 48 240 120 120 48 211,2 48 48 48 48 19,2 42,24 — 288 288 288 288 115,2 253,44 2 0 1267,2 240 288 240 288 211.2 253,44 — 1520.64 1267,2 253,44 t 3. leto + K C C’ B L=B’ A e P A' s c C' B B' A A' + 28,g + 28,8 +28,8 +28,8 + 11,52 + 11,52 345.6 345.6 345.6 345.6 138,24 138.21 345,6 172.8 172.8 69,18 345,6 172,6 172,8 69,12 138,24 34.56 34.56 34.56 34.56 13.82 13.82 34.56 34.56 34.56 34.56 13.82 13.82 414.72 414.7, 414.72 414.72 165.89 165.89 S + 138,24 1658« 345,6 414,72 345,6 414,72 138,24 165,89 165.89 1990,66 1658,88 331,78 manjša kot vsota dodatnega denarnega kapitala, če se v teh letih zmanjšuje potreba po potrošnem fondu in se en del tega fonda pretvarja v kapital. To se vidi iz sheme denarne plati našega dinamičnega gospodarstva. Toda prej razmotrimo njegovo stvarno plat. To plat predočuje shema št. 2, ki jo pričenjamo s 1. letom, ker je bila shema za stacionarno 0. leto podana že na str. 23. Shema je takale (gl. sir. 36—37): Iz te sheme je razvidno, kako raste v 1. letu produkcija C in B ob še neizpremenjeni količini dela in produkcijske dobrine C. Ta rast se vrši torej na račun zmanjšane produkcije dobrine A, ki je namenjena konsumu podjetnikov. V na-daljnih letih pritekajo v gospodarstvo nove delovni moči (+ 57,6 enot v 2. letu, + 69,12 enot v 3. letu itd.) ter se s temi močmi in povečano množino dobrine C producira Dinamična shema št. 2* t 1. leto K C L B A p c — (+100) — 100 (+120) —120 — (+40) -40 + 288 C (—288 C) C' 240 C (-240) — — (+40) -40 (+288 C) L 288 L — (—288) (+240) -240 — +288 L B — ( + 100) —100 (+120) —120 — ( + 40) —40 + 288 B (-288 B) B' 240 B - — (-240) (+40) —40 (+288 B) A — (+40) -40 (+48) -48 — (+16) —16 + 115„R (—115,2R) A' 211,,R — — ' — (-211.2) (+35,.,) -35,2 (+115,2fl) 2 240 C 288 L 240 B 211,2R —240 —288 —240 -211,2 + 288 C + 288 L + 288B + 115,2fl t 2. leto K C L B A P c — (+120) —120 (+144) —144 — (+24) —24 +345,„ C (-345,6 C) C' 288 C (—288) — — (+24) —24 ( + 345,l; C) L 288 L +57,6 L — (—345e) (+288) —288 — +345,6 L B' — (+120) —120 (+144) -144 — (+24) —24 +345,6 B (-345,6 B) B 288 B — — (-288) (+24) -24 (+345,6 B) A — (+48) -48 (+57,6) -57.6 — (+9,6) -9.6 +1 38,o4 fl (-1 38i24 fl) A' 115,2B — — — (-115,2) ( + 9,6) -9,6 (+138,24 R) 2 288 C 345,6 L 288 B 115,,R -288 -345,„ —288 -115,2 +345,6 C + 345,6 L + 345,6 B +138,.,4 R * Vse oznake so iste kakor v shemi stvarne plati stacionarnega gospodarstva (gl. str. 23). V koloni kapitala (K) so s + navedene nove v gospodarstvo pritekajoče delovne moči. Vse številke označujejo število fizičnih enot dotičnih dobrin in delovnih moči. t 3. leto K C L B A P c — (+144) — 144 (+172, g) -172,8 — (+28,8) -28,8 +414,72 C (-414,72 C) C' 345,6 C (-345,6) — — (+28>g) -28,8 (+414>72 C) L 345,6 L -{-69,12 — (—414,72) (+345, G) -345,6 — +414,72 L B — (+144) — 144 (+172,8) —172,8 — (+28*) -28,8 +414,79 B (—414,7“2B) B' 345,6 B — — (-345,6) (+28,8) —28* (+414,72 B) A — (+57,e) -57,6 (+69,12) —69,12 — ( + 11.52) — 11 »52 +165,89 ft (—165,89«) A' 138,2i fl — — — (-138,24) (+11 -52) —11 >52 (+165,89 ft) 2 345.6 C 414,7, L 345.6 B 138,,4fl -345,6 —414,72 -345,0 —138,24 +414,70 C +414,72 L +414,72 B + 165,89 ft vedno večja količina ne samo dobrine C in B, ampak že tudi dobrine A. Promet z gospodarskimi dobrinami smo tudi v tej shemi postavili v oklepaje ter ga nismo šteli v skupnih seštevkih stvarnih dobrin. S tem se izognemo zelo pogostega erroris dupli, t. j. večkratnega zaračunavanja istih dobrin, ki se samo enkrat producirajo in konsumirajo, toda se prehajajoč skozi roke trgovskih posredovalcev javljajo v gospodarskem procesu dva in celo večkrat. Ti prehodi, seveda, ne pomnožujejo količine stvarnih dobrin, prav tako, kakor se ne pomnožuje stvarna produkcija, če se produkcijski proces, ki se je prej v celoti opravljal v istem podjetju, razdeli med več podjetij in prihaja produkt posameznih produkcijskih faz na trg kot posebno blago. S tem se povečuje le tržni promet z dobrinami, ne pa njihova stvarna množina. Kako se denarna plat našega gospodarstva, ki je bila za 0. leto pokazana pri analizi stacionarnega gospodarskega procesa (gl. str. 26), razvija od 1. leta naprej, to nam predočuje dinamična shema št. 3 (gl. str. 38—41). Shema nam kaže, da se s početka potreba po večjem denarnem kapitalu za povečano produkcijo C in B krije s prenosom denarja iz produkcije dobrine A in nato tudi iz trgovine s to dobrino, ki se zmanjšujeta zaradi zmanjšane potrošnje te dobrine. V 2. letu se razen tega pretvarja v kapital in nalaga v podjetja del denarnih potrošnih fondov, ki postaja nepotreben radi zmanjšane podjetnikove osebne potrošnje. Od 3. leta naprej, ko so že vsi prenosi denarja končani in so jele vse gospodarske grane enakomerno naraščati, se krije rastoča potreba po< denarnih kapitalih in potrošnih fondih z dodatnim denarjem, ki ga donašajo tako podjetniki-produ-centi kakor trgovci. Da ne kompliciramo svoje sheme, nismo porazdelili prenosov in doprinosov denarja v denarne kapi-tale in potrošne fonde. Vendar je omeniti, da je med tema dvema vrstama denarnih vsot velika gospodarska razlika, ker se v podjetja naloženi denarni kapital obrestuje, do-čim spada denarni potrošni fond v potrošna gospodarstva in ne prinaša obresti. Zato se vrši prenos denarja * Vse oznake so iste kakor v shemi denarne plati -stacionarnega gospodarstva (gl. str. 26). Vse številke označujejo denarne enote. Dinamična Denar v začetku leta Prenosi in doprinosi denarja 240 48 p +48 288 48 p +48 48 p 115, —96 >24 ±96 3'6* {“p +28, +28, 4-28,| 316, +28,, 126)72 >62 691,2 138,24 P 829, iz ene grane v drugo na ta način, da se ohrani pravilno razmerje med kapitalom in potrošnim fondom. V našem primeru je to razmerje v 1. letu še 1 : 0,2 v nadaljnih letih pa, ko se troši samo polovica 20% nega dobička, 1 : 0,i. Ker napravlja denar, naložen v pridobitna gospodarstva, v teku leta več obratov kakor denar, ki tvori potrošni fond, vpliva shema št. 3* Prejemki (+) od... in izdatki (—) za... v teku leta Denar na koncu leta i. leto —48 p + 288 -120 —120 288 —48 p +288 -288 —288 +288 -48 p +288 -120 288 —120 +288 —48 p -288 -48 —19,2 P +253,44 -42,24 P + 115,0 115, -48 —115,. 138,; ±253, ±288 ±288 ±115,; ±288 ±288 ±288 829,, 2. leto + 345, 345,, — 144 —144 345, +345,, —144 — 345,| +345,, 345,, —144 —345,, +345, 138,; + 138, -57, -57,, 138,; ±345,, ±138,: ±345,, ±345,, ±138,; ±345,, ±345., ±2004, izprememba razmerja med tema vrstama denarja na povprečno hitrost kroženja denarja in sicer jo dviga. Dočim je v 0. in 1. letu ta hitrost enaka 2,18 obratom, je od 2. leta naprej enaka 2,42. Celokupna vsota denarja ostaja v 0., 1. in 2. letih še ista, dasi je v 2. letu denarni promet že narasel za okroglo 10%. Pomagala je torej povečana hitrost kroženja denarja, nastala od prenosa enega dela potrošnih fondov v podjetja. Od 3. leta rasteta skupna vsota denarja in denarni promet enako in sicer za 20% letno. Če vzamemo 3. leto kot leto že ustaljenega dinamičnega razvoja, vidimo, da je znašal v prejšnjem (2.) letu prihranjeni del dobička 138.24 denarnih enot ali 10% celotnega kapitala, novi dodatni kapital je znašal v 3. letu istotako 138,24 denarnih enot ali 10% kapitala, skupni prirastek denarnega in blagovnega kapitala torej 276,48 denarnih enot ali 20% kapitala, prirastek denarnega kapitala samo 138,24 enot ali 10% celotnega kapitala in 20% denarnega kapitala, slednjič prirastek skupne vsote denarja, vštevši tudi denarne potrošne fonde, 165, enot ali 20% skupne denarne vsote. Tako je morala rasti množina denarja, da bi se ob prihranku V2 dobička ohranilo ravnovesje dinamičnega gospodarskega procesa in da bi blagovne cene ostale neizpremenjene. Zelo interesanten je drug primer dinamičnega gospodarstva, čigar stvarna plat raste, množina denarja pa ostaja ista. Analiza tega primera bi pokazala, da je tudi tedaj možen neoviran razvoj, samo blagovne cene bodo pri tem padale. Na denarni plati se bodo odigravali deflacijski po- Prenosi in doprinosi denarja + Denar v začetku leta C' L B B' A A' + 34,58 + 34.56 + 34,58 + 34,58 + 13,82 + 13,82 +165,89 380,M { 34.56 | 380,16 { 34.56 { 151,06 { 13,82 | 995.33 { 345.6 34.56 p 34.56 P 345.6 34.56 P 34.56 P 138,24 13.82 P 13.82 P 829, 165,89 P Prejemki (+) od... in izdatki (-v teku leta -) za... Denar na koncu C’ L B' A’ C B A leta 3. leto -172,8 -172,8 — —34,56 p .+414,72 — — 414,72 + 414,72 — — 34,M p -414,72 — — — — + 414,72 -414,72 — — — — — 172l8 172,8 — —34,56 p — + 414,72 — 414,72 — — +414,72 -34,56 p — -414,72 — — -69,12 —69,,2 — —13*82 P — — + 165,89 165,89 — — — + 165,89 —13,82 P — — -165,89 — ±414,72 ±414,72 ±414,73 ±165,89 ±414,72 ±414,72 ±165,89 995,33 ±2405.38 javi. Obratno, kadar raste množina denarja hitreje od stvarne plati gospodarstva, nastajajo inflacijski pojavi in se blagovne cene dvigajo. Vseli teh primerov pa ne moremo analizirati v tej razpravi. Ravno tako izpustimo iz prostornih in tehničnih razlogov grafično predočitev zgoraj podanih dinamičnih shem. dasi ima taka predočitev razen svoje nazornosti še to prednost, da poda na eni sliki stvarno in denarno plat dinamičnega gospodarstva. Dosedaj smo razmotrivali, kako bo raslo gospodarstvo ob prihranjenem določenem delu podjetnikovih dohodkov. Lahko pa se rešuje tudi obratni problem, namreč: kakšen del teh dohodkov se mora prihraniti, da bi gospodarstvo raslo z določeno hitrostjo? Kakšen mora na pr. biti prihranek in kako se mora preurediti naše stacionarno gospodarstvo, da bi po končani prehodni dobi, na pr. počenši s 3. letom, vsi njegovi deli vsako leto ob istem nivoju cen naraščali za 10%? Ker je tu že vnaprej stavljen pogoj, da mora gospodarstvo od 3. leta v vseh svojih delih naraščati za 10%, se pretvarja dinamično gospodarstvo od tega leta v zaključen sistem, katerega vse neznanke se določajo iz enačb za 1., 2. in 3. leto. Pri podanem stacionarnem gospodarstvu kot izhodišču, t. j. pri podani velikosti x0, y0, Zo in q0, imamo namreč 12 neznank in sicer: za 1. leto: xls yl5 zt in ql5 za 2. leto: x2, y2, z2 in q2, za 3. leto: x3, y3, z3 in q3. Imamo pa tudi 12 enačb, od katerih 8 nam že znanih in ostale 4, ki izražajo naraščanje vseh delov gospodarstva v 3. letu za 10%. Teh 12 enačb je: (1) yi = 2,4x0 (5) q2 = 2,4Zj (9) x„ = l,1x2 (2) q4 = 2,4zc (6) 2x2 + z2 = i,2y2 (10) y3 = l#1y2 (3) 2x1 + z1 = l,2y1 (7) y3 = 2,4x2 (11) za = i,lZ2 (4) y2 = 2,4x4 (8) q3 = 2,4z2 (12) q3 = l,1q2. Dinamična 0. leto L = B 240 288 240 288 211,2 253, 1267, 1520,, 1267,: 253,, 2. leto L = B' 121 121 +22 +24 +22 +24 + 13,| —48 242 — 264 264 242 — 264 — 149,6 - 163,o - 13,v: 121 121 ••63 264 '•77 ••11 •81 163,. 316,: 264 I 316, 163, 195,: 264 1324,| +57,, 264,, 1324, Ako rešimo te enačbe pri x0 = 100, y0 = 240, z0 — 88 in q0=; 211,2, dobimo: xx = 110 x2 = 121 x3 = 133,x yi — 240 y2 = 264 y3 = 290,4 Zi —168 z2 — 74,8 z3 ■— 82,28 qi = 211,2 q2 = 163,2 qa — 179,52 Takšen dinamični gospodarski proces predočuje shema št. 4 (gl. str. 42—43). Iz sheme se vidi, da bodo podjetniki od 2. leta naprej trošili 73,91% svojega dobička in prihranje-vali 26,09% tega dobička ali 5,22% kapitala. Za 10% no naraščanje vseh delov gospodarstva ob istih cenah mora torej v našem primeru znašati letni prihranek podjetnikov nekoliko več kot 14 njihovega dobička ali okoli 51/,0/0 njihovega kapitala. Tudi tu raste gospodarstvo hitreje kakor prihranek shema št. 4 1. leto L = B A' 264 288 264 288 163)2 253,44 110 110 +20 220 240 220 240 136 211,. 240 110 110 +20 240 -40 211 '24 288 253,. 240 288 240 1520,, 1267, 1267, 253, 3. leto L = B 131, 133, 290,, 133, 131 '■35 290,, 179,, 348, 215,, 290,, 348,, 290,. '•03 +63, 291,45 in se mora en del prirastka kapitala kriti z dodatnim denarnim kapitalom. Ta dodatni kapital pa je več kot 2 krat manjši, kakor pri prihranku Vk dobička. Naše sheme so pokazale, da gospodarstvo lahko ohrani ravnovesje in vnovči ves produkt navzlic temu, da podjetniki ne potrošijo^ svojega dobička. Samo da ne sme tedaj gospodarstvo ostati stacionarno, marveč mora povečavati produkcijo kapitalskih dobrin (C) in dobrin (B), ki jih kon-sumirajo delavci. Mora jo povečavati celo za večje vsote kakor znaša prihranjeni del dobička. Vendar je v naših dosedanjih primerih raslo pri tem število delavcev in ž njim zvezana potrošnja dobrine B sorazmerno rasti celotnega kapitala. Lahko pa ostanejo število zaposlenih delavcev, njihov dohodek in njihova potrošnja dobrine B neizpremenjeni in se celo zmanjšajo. Toda v tem primeru mora gospodarstvo, da ohrani svoje ravnovesje, prenesti še večji del kapitala v produkcijo produkcijskih sredstev C in v trgovino ž njimi. Ti dve panogi bosta torej rasli še hitreje. Ravnovesje in neovirano vnovčevanje vseh dobrin bosta pri tem odvisni od pravilne in pravočasne preureditve gospodarskega procesa.40 Predočimo to z dvema shemama: v eni izmed njih naj ostaneta število delavcev in njihov dohodek neizpremenjena, v drugi naj se celo manjšata za %, tako da se ta x/4 delovnih moči zamenja s kapitalsko dobrino C. S tema dvema shemama tudi zaključimo svojo razpravo. Ako nalagajo podjetniki en del svojih dohodkov v podjetja, število najemnih delavcev in njihova mezda pa ostaneta pri tem isti, tedaj se mora ves novi kapital nalagati v produkcijo produkcijskih sredstev, v našem primeru torej v produkcijo C in v trgovino s to dobrino. S tem se v vseh produkcijskih panogah, s pogojem, da imajo vse te panoge enako strukturo kapitala,41 zviša ta struktura, t. j. razmerje med tistim delom kapitala, ki se nalaga v kapitalsko dobrino C, in tistim njegovim delom, ki je namenjen plače- 40 S temi vprašanji se je bavil in jili je predočeval s svojo zelo nepopolno shemo Tugan-Baranovski. Gl. na pr. njegove »Osnovy političeskoj ekon-omii«, str. 477—479. 41 Lahko se seveda zgradi shema tudi z različno strukturo. vanju delavcev. Če označimo to razmerje v posameznih letih z nt : 1, kjer je t enak 0, 1, 2, 3 itd., so izdatki za dobrino C enaki izdatkom za delo, pomnoženim z nt- V neznankah izraženo bo naše gospodarstvo v tem primeru takole: t t. leto K c C' B L = B' A g=A'+S P c (nt+l)xct — ntxct — Xct — 0,2(nt+l)xct l,2(nt-(-l)xct C' yct yct — — — — 0,2yct i '2yct B (nt+l)xbi — ntxbt — Xbt - 0,2(nt-l-l)xbt l,2(nt+l)xbt B' ybt — — ybt — — 0,2ybt 1,2ybt A (nt+l)zt — ntzt — zt — 0,2(nt+l)zt l,2(nt+l)zt A' qt — — — — qt 0,2qt h2qt Za vsako leto imamo torej 7 neznank: xct, xbt, ycp Ybt» zt, qt in nt. Za 0. leto so nam vse te količine znane: xc0 — = Xbo = 100, yc0 = ybo — 240, z0 = 88, q0 = 211,2 in n0 = 1. Dalje, če ostanejo število delavcev, njihovi dohodki in torej produkcija dobrine B ter trgovina ž njo v vseh letih isti, imamo za vsako leto enačbe: (1) xct + Xbt + zt = 288 (2) (nt + 1) xbt = 200 (3) ybt = 240. Razen tega imamo za vsako leto počenši od i. leta dve nam znani enačbi: (4) yct= 1,2 (nt-j+1) xc(t.1) (5) nt (xct + xbt + zt) = l,2yct Ker pa so v tem primeru produkcija dobrine A, trgovina ž njo in njena potrošnja iste, kakoršne so v shemi št. 1, imamo za vsako leto še po dve enačbi in sicer: (6) (ip-f 1) Zj = 96; (n2+1) z2—113,2; (n3+1) z3—138,24 itd. (7) q1 = 211,2; q2 = 115,2; q3 = 138,24 itd. Za 7 neznank imamo torej v vsakem letu po 7 enačb, ki določajo vrednost teh neznank. Potek takega dinamičnega gospodarstva predočuje shema št. 5 (gl. str. 46—47). Dinamična 0. leto L = B' A' 240 288 240 I 288 I 211,2 253, 1267, 1520, 1267, 2. leto L = B' A' +96 +96 376 — 336 336 200 — 240 - 115.2 - 115.2 — 219,. 451.. 403,; 240 288 138.. 138.. 116, 20 240 + 19,: -96 11 >52 11 >52 >52 336 403,; 240 288 138,; 138, +115, 1382„ 1658,; 1382, 276,, Kakor vidimo, ostaneta produkcija B in trgovina s to dobrino ves čas neizpremenjeni, produkcija dobrine A in trgovina ž njo se v prehodnjih letih zmanjšata, od 3. leta pa rasteta vsako leto za 20%: za 10% na račun prihranjenega dela dobička (kolona S) in za 10% na račun dodatnega denarnega kapitala (kolona Ji). Glavni prirastek pa kažeta produkcija dobrine C in trgovina ž njo, v kateri razen dodatnega kapitala odteka ves prihranjeni del dobička producentov dobrine B in trgovcev s to dobrino.42 Slednjič predočuje shema št. 6 (gl. str. 48—49) razvoj našega gospodarstva pod pogojem, da se število delavcev in nji- 42 V našem primeru predpostavljamo, da ne zviša višja struktura kapitala produktivnosti produkcijskega procesa, izračunane na enoto produkcijskih stroškov. Toda možno je zgraditi shemo ob poljubni izpremembi njihove produktivnosti. shema št. 5 t i. leto + K C C' B L = B' A e A' s P c I c' B B' A A' +80 -80 280 240 200 240 96 211,2 240 140 100 48 240 140 100 48 211,2 56 48 40 48 19,2 42,01 — 336 228 240 228 115,2 253,44 S 0 1267,2 240 288 240 288 j 211,2 253,41 — 1520,61 1267,2 253,14 t 3. leto + K C C' B L = B' A B P A' S C C' B B' A A' +77,6 + 81,6 -20 -24 + 11,52 + 11,52 491.2 451.2 200 240 138,21 138,24 451,, 320,&1 130,56 90,24 240 170,56 69,14 48 138,24 49.42 45.42 20 24 13.82 13.82 49.12 45.12 20 24 13.82 13.82 589,41 541,44 240 288 165.89 165.89 2 +138>24 1658,sg 451,2 641,14 240 288 138,2i 165,89 165,89 1990,66 1658,88 331,78 hovi dohodki zmanjšajo za *4, t. j. od 288 na 216. To bo pomenilo, da se delavnih moči nadomesti s sorazmerno povečano količino kapitalske dobrine. Shema predočuje torej proces zamenjave dela s kapitalom. V zvezi z zmanjšanimi delavčevimi dohodki se mora zmanjšati tudi produkcija dobrine B in trgovina ž njo. Ker pa pride v 1. letu na trg še stara množina dobrine B, morajo število delavcev in njihovi dohodki v tem letu ostati še prejšnji in se morejo zmanjšati le v 2. letu; nato pa ostanejo konstantni. Produkcija dobrine B pa se mora že v 1. letu prilagoditi novim pogojem. Zato se zmanjša za % produkcija B že v 1. letu, trgovina s to dobrino pa v 2. letu. Shema št. 6 je zgrajena na podlagi istih enačb kot shema št. 5, samo namesto enačbe (nt + 1) xbt = 200 Dinamična 0. leto L = B' 200 240 200 240 176 100 100 240 288 240 288 211,. 253, 240 100 100 240 211 240 288 240 I 288 211 1267, 253,44 2. leto L = B' A' +96 + 156 426 396 150 180 115.2 115.2 511.. 475.. 180 216 138.. 138, 396 180 115, 396 475, 180 216 115, 138, 2 • 115 1382, 1658, 276, pride od 1. leta enačba (nt + 1) xbt = 150 in namesto enačbe ybt = 240 pride od 2. leta enačba ybt = 180. Ker se je v tem primeru razen potrošnje podjetnikov zmanjšala tudi potrošnja delavcev, skupni obseg produkcije pa raste, mora še hitreje naraščati uporaba in potrošnja produkcijske dobrine C. Ob pravilni razdelitvi produkcije se bo torej celo pri zmanjšanem številu delavcev in manjši delavčevi potrošnji ohranilo ravnovesje dinamičnega gospodarskega procesa v smislu ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem vseh dobrin in neovirane realizacije vsega produkta. Vendar ne shema št. 6 1. leto L = B' A' + 130 330 240 150 240 165 165 396 288 180 288 115,; 253„ 240 240 211,2 240 288 240 288 211,, 1267, 1520,, 253, 3. leto L = B' A' + 72,, +75,, — 15 541.2 511.2 150 180 138.2 138,o 400,. 140, 54, '>12 511 110,, 180 102,. '<82 + 1 138, 180 216 138,. 165, 165,, 1658,; 1990, 1658,. 331, pomeni tako ravnovesje na produkcijski in trgovinski strani gospodarskega procesa še ravnovesja v položaju delavstva, katerega del bo izpodrinjen s kapitalsko dobrino C. Na socialni strani gospodarskega procesa nastanejo lahko pojavi kršenega socialnega ravnovesja. 1 oda tudi s čisto-gospodarskega vidika so precej nevarni taki dinamični procesi, pri katerili vkljub prihrankom pod-jetnikov-kapitalistov ostajajo dohodki in potrošnja delavcev isti, ali pa se celo zmanjšujejo. Kajti da bi se pri tem ohranilo dinamično ravnovesje, se mora z naraščajočo hitrostjo povečav ati produkcija kapitalskih dobrin. Če bi se njena rast ustavila, bi neizogibno nastali pojavi nadprodukcije. Gospodarstvo mora torej neprenehoma rasti in se vzpenjati na vedno višjo stopnjo kapitalizacije, obenem se mora vršiti v njem vedno nova porazdelitev in preureditev gospodarskih panog. Kolikor se ta rast vrši s primerno hitrostjo in je preureditev gospodarstva pravilna in pravočasna, lahko poteka gospodarski proces tudi v navedenih primerih gladko, brez kršitve gospodarskega ravnovesja in brez bolezenskih motenj. Toda zmanjšana potrošnja delavstva in kapitalističnih krogov ustvarja nevarno dispozicijo za nastanek teh nezdravih pojavov. Kajti čim bolj je zožen temelj ljudskih dohodkov in splošnega konsuma, na katerem sloni vsako gospodarstvo, tem bolj se mora širiti, vzpenjati in previdno preurejevati gospodarstvo, da bi se realiziral ves povečani produkt. Tem večja pa je tudi nevarnost, da se pri vsem tem zgodijo pomote. Te pomote povzročajo s početka kršitev ravnovesja le v posameznih panogah, toda take delne motnje se zaradi medsebojne povezanosti posameznih delov narodnega gospodarstva lahko razširijo in pretvorijo v splošno neuravnovešenost gospodarskega procesa. To je med drugim ena izmed važnih spoznav, ki sledi iz naših dinamičnih shem. Jasno je, kakšna profilaktična navodila dajejo s tem zgoraj navedene sheme gospodarski praksi. Riassunto Alcuni schemi dinamici della circolazione economica Prof. Doti Alessandro Bilimovič L’ autore inizia il suo saggio con un breve riassunto dello svi-luppo deli’ idea di uno schema sintetico della circolazione economica dalla »tavola economica« di F. Quesnay fino ai tentativi recentissimi di rappresentare schematicamente la circolazione economica. In se-guito 1’ autore si occupa delle nozioni deli’ economia stazionaria e deli’ economia dinamica, indi presenta uno schema deli’ economia stazionaria come mezzo ausiliare di rappresentazione schematica del-Peconomia dinamica. Passando ali’ economia dinamica, 1’ autore enu-mera e classifica le »forze dinamiche«, cioe le variazioni negli uomini, nei mezzi dei quali dispongono e nell’ organizzazione economica, che provocano le variazioni del processo economico. L’ autore osserva inoltre che dalla costruzione sistematica degli schemi di vari tipi dello sviluppo economico possa sortire un ramo speciale della scienza economica dinamica, che potrebbe nominarsi »la schematica economica«. Dopo queste spiegazioni introduttive, 1’ autore esamina alcuni esempi di economia dinamica e ne dimostra sopra sei schemi dinamici la circolazione economica. Lo schema No. 1 illustra il pas-saggio deli’ economia stazionaria ali’ economia dinamica nel caso, in cui gli imprenditori capitalistici non consumano tutto il loro guada-gno, ma ne risparmiano una parte determinata investendola nelle loro imprese, supponendo una crescenza del numero degli operai e del loro reddito proporzionale alla crescenza del capitale totale. Gli schemi No. 2 e No. 3 rappresentano, separatamente, la parte reale (in natura) e la parte monetaria (in valore) di questa economia dinamica. Per la parte monetaria, 1’ autore dimostra, quando i prezzi resteranno costanti e quando invece varieranno in modo da pro-durre i fenomeni deflazionistici o inflazionistici. Lo schema No. 4 ri-solve la questione inversa: quanta deve essere la parte risparmiata del guadagno degli imprenditori, acciocche 1’ economia cresca con una determinata velocita. Lo schema No. 5 rappresenta il medesimo processo dinamico come lo schema No. i, ma suppone che il numero degli operai e il loro reddito restino costanti. Infine, lo schema No. 6, dimostra la medesima economia nell’ ipotesi, che la quantita delle mani d’ opera occupate diminuisca e parte di loro sia sostituita da beni capitali. Per ognuno dei sei esempi, 1’ autore aggiunge anche le equazioni, per le quali gli schemi sopra menzionati si calcolano, supponendo che il processo economico, nel suo sviluppo, conservi 1’ equilibrio dinamico. Dai suoi schemi dinamici, 1’ autore muove anche alcune conclusioni importanti per la pratica. Per questo riguardo sono particolarmente importanti i due ultimi schemi, nei quali la questione dello smercio del prodotto crescente e complicata dal consumo operaio costante o persino diminuito. Podelitev hetitske pokrajine Dattašše Ulmi-Tešupu (=KBo IV, 10) (Pravna presoja z besedilom in prevodom) Spisal univ. prof. dr. Viktor Korošec Sprejeto na seji pravnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani dne 22. decembra 1942-XXI I. V naslednjem objavljam transkripcijo* in prevod besedila hetitske glinaste plošče, ki jo po E. F o r r e r jevi avtografski (klinopisni) izdaji1 citiramo kot KBo IV, 10. Pri tem so mi bile vodilne smernice, ki jih je za proučevanje klinopisnih pravnih virov določil ustanovitelj moderne pravne orientalistike, dr. Pavel K o s c h a k e r. On je namreč postavil zahtevo in jo v svojih delih tudi kot prvi sam uveljavil, da mora biti pravni orientalist v dovoljni meri filološko in paleografsko izobražen, da more pravne tekste samostojno proučevati v izvirniku; s tem kajpak nikakor ni rečeno, da bi se pravni zgodovinar mogel popolnoma odreči filologovi pomoči in njegovemu svetu, kadar gre za filološke grče v težko umljivih tekstih.2 1 Keilschrifttexte aus Boghazkoi (= KBo). Viertes Heft (= 30. Wissen-schaftliche Veroffentlichung der Deutschen Orient-Gesellschaft, 4. Heft), Nr. 10. Leipzig 1920. 2 P. Koschaker, BabyIonisch-assyrisches Biirgschaftsrecht, Leipzig—Berlin 1911, str. IX s.; Rechtsvergleichende Studien zur Gesetzgebung * Seznam okrajšav: ak. = akadijsko (= babilonsko-asirsko). AO = Der Alte Orient. Gemeinverstandl. Darstellungen, herausg. von der Vorderas.-Aegypt. Gesellschaft. Leipzig. 2 Bo TU = Die Boghazkoi-Texte in Umschrift von Emil F o r r e r, 2. Band. Leipzig 1926 (=42. Wissenschaftliche Veroffentlichung der Deutschen Orient-Gesellschaft). Glede obravnavanega teksta KBo IV, 10 smem s hvaležnostjo ugotoviti — kakor sem to storil že pred 12 leti v predgovoru k svoji knjigi o hetitskih državnih pogodbah3 —, da dolgujem njegovo prvo in filološko osnovno razumevanje požrtvovalnemu svojemu učitelju hetitščine, profesorju dr. J. Friedrichu v Leipzigu. Zal se v sedanjih vojnih razmerah nisem mogel več posvetovati z njim glede posameznih težav sedanjega prevoda; prevod bi bil filološko s tem gotovo marsikaj pridobil. Zlasti obžalujem to glede nekaterih izrazov, ki jih naš tekst prvič prinaša in jih uporablja predvsem v zvezi z razmejitvijo pokrajine mesta Dattašše.4 Za prevod v sedanji obliki zadeva odgovornost le mene. Da sem se pa vkljub tem in še nekaterim pomislekom filološkega značaja že sedaj odločil za objavo celotnega teksta, sta Hammurapis, Konigs von Babylon. Leipzig 1917, str. VII s.; Neue keilschrift-liche Rechtsurkunden aus der El-Amarna-Zeit (= Abh. d. phil.-hist. Klasse d. Sachs. Akad. d. Wiss., XXXIX B., Nr. V), Leipzig 1928, str. VII s.; For-schungen und Ergebnisse in keilschriftlichen Rechtsquellen, Zeitschrift d. Savigny-Stiftung f. Rechtsgeschichte, rom. Abt., 49. B., str. 190. 3 Hethitische Staatsvertrage, str. III. 4 Prim. n. pr. izraze kantanna (I, 16, 17), hallapmianza (I, 20), harmi-maš (I, 27), hinnaruuaš (I, 28), kuuappula (I 36, 37). Bo St. = Boghazkoi-Studien, Leipzig. D e i m e 1, ŠL = A. D e i m e 1, Šumerisches Lexikon. Rom 1928—1932. Friedrich, Grammatik = Hethitisches Elementarbuch von Johannes Friedrich, I. Teih Kurzgefasste Grammatik. Heidelberg 1940. —„— Vertrage I, II = Staatsvertrage des Hatti-Reiches in hethitischer Sprache. I. Teil (= MVAeG 31, 1), Leipzig 1926; II. Teil (= MVAeG 34, 1), Leipzig 1930. G o t z e , AM = Die Annalen des Muršiliš von Albrecht G 5 t z e (= MVAeG 38), Leipzig 1933. —„— Hattušiliš = Hattušiliš. Der Bericht iiber seine Thronbesteigung nebst den Paralleltexten (= MVAeG 29, 3). Leipzig 1925. —„— Kleinasien = Kulturgeschichte des Alten Orients (Handbuch der Alter-tums\vissenschaft: A. Gotze, Kleinasien, Arth. Christensen, Die Iranier). Munchen 1933. —Madduvvattaš = Madduvvattaš (= MVAeG 32, 1). Leipzig 1928. —„— NBr. = Neue Bruchstiicke zum grossen Text des Hattušiliš und den Paralleltexten (= MVAeG 34, 2). Leipzig 1930. h(et). = hetitsko. Hethitische Staatsvertrage = V. Korošec, Hethitische Staatsvertrage. Ein Beitrag zu ihrer juristischen Wertung (= Leipziger rechtsvviss. Stu-dien, Heft 60). Leipzig 1931. me vodila dva razloga. Predvsem se mi zdi, da je tekst, ki je s svojimi posameznimi določbami že doslej vzbujal veliko pozornost filologov kakor to kažejo pripombe k prevodu —, vkljub omenjenim težavam vendar že goden za pravno obdelavo in presojo. Dalje želim podati bravcu celotni tekst KBo IV, 10, ker le-ta navzlic znatnim poškodbam v začetku, spada vendar med najbolje ohranjene hetitske pravne tekste in tako že kot celota mogočno učinkuje. Po svojem notranjem ustroju se mi namreč zdi ta dokument pripraven kakor malokateri, da nam omogoča vpogled v pravniško mišljenje starih Hetitov in s tem tudi v miselnost najstarejše indoevropske javnopravne kulture. Naj bo s tem počaščen tudi spomin na prerano umrle tri člane pravnega razreda slovenske Akademije znanosti; dr. Metoda Dolenca, dr. Gregorja Kreka in dr. Rada Kuše-j a, ki so bili vsi tudi moji nepozabni akademski učitelji! Naj bo pa hkrati izrečena beseda hvaležnosti plemenitemu možu, ki je inavguriral in pospeševal moj študij klinopisnih prav,° profesorju dr. Pavlu Koschakerju! 5 Za izraz prim. Koschakcr, Keilschriftrecht (v Zeitschrift der Deutschen Morgenlandischen Gesellschaft, Band 89, N. F. 14, 1935) Leipzig; ter Koschaker, Cuneiform Law (v Encyclopaedia of the Social Sciences), 1933. s. v. Cuneiform. KBo = Keilschrifttexte aus Boghazkoi, Leipzig. KIF = Kleinasiatische Forschungen, herausgegeben von Ferd. S o m m e r und Hans Ehelolf. Band I, Weimar 1930. KUB = Kcilschrifturkunden aus Boghazkoi. Berlin. MVAe G = Mitteilungen der Vorderasiatisch-Aegypt. Gesellschaft. Leipzig. RLA = Reallexikon der Assyriologie, herausgegeben von E. E b e 1 i n g und Br. Meissner. Berlin—Leipzig, I.—II. 1932—1938. S o m m e r , AU = Die Ahhijava-Urkunden von Ferd. S o m m e r (= Ab-handlungen der Bayerischen Akademie der VVissenschaften, Philos.-hist. Abt. Neue Folge, Heft 6). Miinchem 1932. —„— HAB = Die hethitisch-akkadische Bilingue des Hattušili I. (Labarna II) von F. S o m m e r und Adam Falkenstein (= Abh. d. Bayer. Akad. d. Wiss., Phil.-hist. Abt., N. F. H. 16), Miinchen 1938. SP = Slovenski Pravnik. Ljubljana. Sturtevant, Glossary = A Hittite Glossary by Edgar H. S t u r t e -v a n t, 2nd ed. Philadelphia 1936. sum. = sumersko. Symbolae Koschaker — Symbolae ad iura Orientis antiqui pertinentes Paulo Koschaker dedicatae, quas adiuvante Th. Folkers ediderunt J. Friedrich, J. G. Lautner, J. Miles Eq. Leiden 1939. ZA. N. F. = Zeitschrift fiir Assyriologie, Neue Folge. Leipzig. II. Za boljše razumevanje obravnavane listine KBo IV, 10 in nadaljnjih izvajanj se mi zdi smotrno, da v najbolj splošnih potezah naznačimo razvoj hetitske zgodovine in tako označimo okolje, v katerem je nastala omenjena listina. V zgodovini hetitske države, katere prestolnico Hattušaš so odkrili z izkopavanji pri vasi Boghazkoi v letih 1906/071 (145 km vzhodno od Ankare),2 razlikujemo dobo starejšega in dobo mlajšega kraljestva. Zgodovina starejšega kraljestva sega nazaj do časa mestnih kraljestev; med njimi je bilo najbolj mogočno kraljestvo mesta Kuššar(a).3 Njegov kralj Anittaš, ki nam je zapustil najstarejši hetitski zgodovinski tekst,4 pripoveduje, da je poleg drugih vladarjev premagal tudi Piuštiša, kralja mesta Hatti; mesto je razdejal, na njegovih razvalinah »posejal plevel« in izrekel pro-kletstvo nad tistim svojim naslednikom, ki bi mesto vnovič pozidal.5 Toda prišlo je drugače. Poznejše plošče že govorijo o liattušašu kot prestolnici hetitske države. Njen ustanovitelj je »veliki kralj« Labarnaš, čigar ime je kot labarna ali taborna naravnost prešlo v uradni naslov poznejših hetitskih vladarjev.” 1 Kako borno je bilo preje znanje o Hetitih in njihovi državi, kaže nazorno L. Messerschmidt, Die Hethiter (= AO 4, 1), Leipzig 1903. 2 Za zgodovino izkopavanj prim. L. Delaporte, Les Hittites (= L’Evolution de 1’humanite, prem. section, vol. 8 bis), Pariš 1936, str. 4ss.; K. B i 11 e 1, Die Ruinen von Boghazkdy, Berlin—Leipzig 1937, str. 99 ss. — Za politično zgodovino prim. A. G o t z e , Das Hethiter-Reich (= AO 27, 2), Leipzig 1928; Kleinasicn, str. 78 s.; Hethiter, Churriter und Assyrer, Oslo 1936, str. 52 ss.; K. B i 11 e 1, o. c., str. 8ss.; G. F u r 1 a n i, Saggi sulla civilta degli Hittiti, zlasti str. 1—63, Udine 1939; E. Cavaignac, Le Probleme Hittite, Pariš 1936. 3 Hetitska krajevna imena smatram vobče za mdeclinabilia. — Mesto se spočetka naziva Kuššara, pozneje pa Kuššar. Glede njega prim. S o m -mer, HAB, str. 105, 200. * Tekst je v klinopisni izdaji objavljen kot KBo III, 22, v transkripciji ga podaja E. Forrer, 2 Bo TU 7. Prevedel ga je J. Friedrich v AO 24, 3, str. 5 s. in B. H r o z n y , Archiv Orientalni, I, 273 ss. Prim. Forrer, 2 Bo TU, str. 3.* — Glej tudi Friedrichov članek v RLA, I, str. 109. — 5 2 Bo TU 7, vv. 49—51. 6 O pomenu tega naziva glej F. S o m m e r, HAB, str. 20 ss. •— Prim. podoben razvoj pri uporabljanju Cezarjevega imena pri poznejših cesarjih; prim. tudi nastanek naslovov cesar, car iz imena Caesar, ter naslova kralj iz imena Karol (Veliki). Njegov sin Hattušiliš I. je že prodrl preko gorovja Taurusa in je oblegal važno gospodarsko in prometno križišče mesto Halpo (=Aleppo). V razrvane njegove domače razmere in razprtije med člani dinastije nam daje zanimiv vpogled njegova dvojezična (akadijsko-hetitska) politična oporoka, s katero si je določil nečaka Muršiliša za naslednika.' Le-ta je 1. 1758. osvojil Babilon; ko je mesto oplenil, se je zopet vrnil domov. Muršiliš I. je že padel kot žrtev zarote, ki jo je zasnoval njegov svak Han-tiliš, ki je s tem inavguriral najbolj žalostno dobo hetitske zgodovine; dobo nasilja, zarot in umorov. Na novo pot je krenil šele Telipinuš, veliki in plemeniti reformator8 na hetitskem prestolu. Da bi v prihodnje ne bilo sporov o prestolonasledstvu, je izdal poseben zakon, ki ga upravičeno smemo imenovati naj-starejšo ustavo, ki nam je nje besedilo ohranjeno.9 Za njegovo vlado sledi daljša, morda blizu dvestoletna10 vrzel, ko utihnejo vsa poročila. Nato napoči doba mlajšega kraljestva. Hetitski prestol zaseda vrsta močnih osebnosti, velikih vojskovodij in spretnih organizatorjev. Šuppiluliuma, največji med njimi, je s svojimi osvojitvami usmeril hetitsko ekspanzijo proti Siriji in sam razširil svojo oblast do Libanona. Za njegove vlade je hetitsko kraljestvo postalo vodilna velesila v zapadnem delu Sredozemlja. Nekdaj mogočna mitanska država je postala hetitska vazalna dežela; vladal ji je sicer domači princ Mattivaza, ki pa je postal Šuppi-luliumov zet in vazal. Najzgovornejši dokaz za izredni ugled Šuppiluliumove moči je pač pismo, ki mu ga je pisala faraonova 7 Tekst (ki ga v naslednjem citiramo kot HAB) je sedaj dostopen v mojstrski rekonstrukciji in obdelavi Ferdinanda Sommer-ja (= Abhand-lungen der Bayerischen Akademie der Wissenschaften. Philos.-histor. Abt. N. F., Heft 16, 1938). 8 Da s tem ne pretiravamo, naj dokazuje citat KBo III, 1, II, 13 ss. (prev. Friedrich, AO 24, 3, str. 8): »Njegovih (= Teliplnuševih) bratov je bilo pet; zgradil jim je hiše (rekoč); Naj gredo (in tam) stanujejo in naj jedo (in) pijejo; zlega naj jim nih[če] ne prizadene! In jaz razglašam; Oni so mi prizadejali zlo, jaz pa jim nočem [nič] zlega storiti.« 01. ibidem vv. 27 ss. Prim. humane težnje v njegovi ustavi (gl. Korošec, Po sledovih najstarejšega indoevropskega javnega prava, SP 54, 1940, str. 336 ss.). 0 Prim. Korošec, o. c. 10 Za krajšo dobo prim. W. Otto, Die alteste Geschichte Kleinasiens. Kritische Bemerkungen zu B. Hroznys gleichnamigem Werk (= Sitz.-Ber. der Bayer. Akademie der Wiss., 1941, II, 3), Miinchen 1941, str. 6 in 29, op. 1. vdova. Zaprosila je hetitskega vladarja, naj ji pošlje enega izmed svojih sinov, ki bi postal njen soprog, hkrati pa vladar v Egiptu. Šuppiluliumova nezaupljivost in počasnost sta zakrivili,11 da se ni uresničil ta izredni projekt, ki bi bil lahko imel velikanske politične posledice. Šuppiluliuma je tudi začel uporabljati nove metode za vladanje novih pokrajin, ki so se po večini nahajale na periferiji stare hetitske države in so bile pretežno tudi poseljene s tujerodnim prebivalstvom. Take pokrajine je prepuščal v upravo zanesljivim vazalom, najraje članom dinastije, včasih pa tudi pokrajinskim veljakom, zlasti če je lahko apeliral na njihovo hvaležnost; pri tem je zelo rad okrepil vezi z vazalom s tem, da mu je dal kako hetitsko princeso v zakon. V hetitski državi se poslej razvija zanimiv dualizem: stare, osrednje hetitske pokrajine so še naprej vladane direktno iz prestolnice, medtem ko nad oddaljenejšimi, zlasti perifernimi pokrajinami vladar prepušča upravo (maniiahh-) zanesljivim veli-kašem. Nastajajo medsebojni odnošaji, ki so zelo podobni srednjeveškemu fevdalnemu sistemu. Med pokrajinskim vazalom in vladarjem obstoji dolžnost medsebojnega varstva,113 v prvi vrsti seveda zadeva ta dolžnost vazala, ki mora zlasti v vojni priti vladarju na pomoč, pa tudi sicer skrbno varovati njegove interese. Medsebojni odnošaji so urejeni v posebnih vazalnih pogodbah. Ohranjene so nam številne vazalne pogodbe, ki so sestavljene po določeni shemi. V njih najdemo namreč naslednje sestavine:12 1. Preambula navaja ime hetitskega vladarja, ki je pogodbo sklenil in izdal listino, ime njegovega očeta in ev. še bolj oddaljenih prednikov ter nazadnje pridevek »junak« (sum. ur-sag). 2. V često obširni predzgodovini navaja hetitski vladar svoje — ali svojih prednikov — zasluge za vazala ali njegove prednike. Iz celotne dikcije sledi redno za vazala dolžnost hvaležnosti in zvestobe do fevdnega gospoda. 11 O tem pripoveduje njegov sin Muršiliš II. v KBo V, 6, III, 7 ss. (prev. J. Friedrich, v AO 24, 3, str. 13 s.). — Šlo je za vdovo po faraonu Piphuriašu (v. 7) (= Amenofis IV. ali pa Tut-enh-Amun; prim. Friedrich, 1. c., str. 13, op. 1). 110 Prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 66, 89 s. 12 Prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 11 ss. 3. Nato slede posamezne pogodbene obveznosti, ki jih mora vazal izpolnjevati. Vladar mu pa redno zagotovi dednost njegove oblasti. 4. Sledi določba o pogodbeni plošči, ki naj bo deponirana v svetišču pred najvišjim božanstvom (ev. drugi izvod v vazalovi deželi). V nekaterih pogodbah se nalaga vazalu, da mora ob določenih obdobjih dati pogodbo javno prebrati. 5. Za priče (kutrueš) in s tem za garante pogodbenih obveznosti so pozvana različna božanstva, hetitska in ona iz vazalove dežele. 6. Končno izreka vladar prokletstvo nad vazalom, če bi pogodbo kršil, blagoslov pa, če jo bo vestno izpolnjeval. Šuppiluliuma sam je sklenil vazalne pogodbe z mitanskim kraljem Mattivazo,13 s sirskima vazaloma Tette-jem,14 kraljem dežele Nuhašši, ter Aziru-jem,15 kraljem dežele Amurru, s Šu-naššuro,10 kraljem dežele Kizvatne ter s Hukkanašem,1' vladarjem dežele Hajaše.17a Suppiluliumov sin in drugi naslednik Muršiliš II., od katerega imamo obširne anale, je uspešno nadaljeval očetovo politiko. Z različnimi vazali je sklepal nove pogodbe. V Aleppu (Halab, Halpa) je postavil za kralja svojega nečaka Rimišarma18 13 Ohranjena nam je v dveh izvodih; prvega je sestavil Šuppiluliuma, drugega pa Mattivaza. Transkribirani tekst obenem s prevodom ima E. F. W e i d n e r , Politische Dokumente aus Kleinasien (= Bo St. 8), Leipzig 1923, str. 2 ss., 36 ss. Ohranjeni so tudi deli hetitskega prevoda pogodbe, ki ima za avtorja Mattivazo; prim. Friedrich, Archiv fiir Orientforschung II, 1924, str. 119 s. 14 W e i d n e r, o. c., str. 58 ss. — 15 W e i d n e r , o. c., str. 70 ss. 14 W e i d n e r , o. c., str. 88 ss. Ime hetitskega vladarja ni v besedilu ohranjeno. Najprej (gl. Weidner, o. c., str. 88, op. 6) so jo splošno pripisovali Muršilišu II., Forrer in W i n c k 1 e r pa Muvattallišu, B i -1 a b e 1 pa Šuppiluliumi. Prim. Heth. Staatsvertrage str. 6, op. 6 in F. S o m -mer, AU, str. 395. — Ostanek hetitske predelave v KUB VIII, 81; glej W e i d n e r , o. c., str. 110, op. 2 in G 6 t z e , ZA. N. F. II, str. 11 ss. 17 Transkribiral in prevedel J. Friedrich, Vertrage II, str. 106ss. 17a Prim. v Ras Šamra (starem mestu Ugarit-u v severni Siriji) najdeni poročili o davščinah Nqmd-a, kralja Ugarita, Šuppiluliumi. Glej J. Friedrich, Hethitisch-Ugaritisches (v Zeitschrift der Deutschen Morgenliindi-schen Gesellschaft, Band 96, str. 471 ss., Leipzig 1942). Prvotna izdaja Virolleaud v reviji Syria 21 (1940), str. 253 ss, mi ni dostopna. 18 W e i d n e r , o. c., str. 80 ss. Ohranjeni tekst je prepis prvotnega Muršiliševega, ki pa se je bil izgubil. Muvatalliš je zato izdal prepis in ga opremil s pečatom (I, 3ss.). in mu je kot kraljevskemu princu postavil zelo ugodne pogodbene določbe. Posebno pogodbo, ki nam pa ni ohranjena, je naj-brže sklenil z bratom Bijaššilišem,10 ki ga je postavil ,za kralja v Kargamišu. Na novo osvojeno deželo Arzavo je razdelil med tri vazale. V hetitščini so nam ohranjene pogodbe s Targašnal-lišem,20 kateremu je dal pokrajino Hapallo, z Manapa-Datta-šem,21 kateremu je dal pokrajino reke Šeha in s Kupanta-KAL-om,22 ki mu je prepustil pokrajini Miro in Kuvalijo. V aka-dijskem23 in v hetitskem24 jeziku nam je ohranjena pogodba z Duppi-Tešupom, Azirovim vnukom, vladarjem dežele Amurru. Muršilišu II. je sledil sin Muvatalliš (1325—1303), pod čigar vlado je prišlo do vojne z Egipčani, ki jim je vladal Ramzes II.; v bitki pri Kadešu ob Orontu sta se pomerili armadi tedanjih vojaško najmočnejših držav. Od Muvatalliša je ohranjena pogodba z Alakšandušem,25 kateremu je prepustil pokrajino Vilušo. Za Muvatallišem je zavladal njegov neenakorodni sin Urhi-Tešup. Po sedemletnem vladanju pa ga je izpodrinil očetov brat Hattušiliš, ki je nato kot tretji tega imena sam zasedel vladarski prestol (1295—1260). V svojem življenjskem poročilu, daljšem in krajšem, skuša Hattušiliš III. opravičiti svoje ravnanje.20 Njegova doba je najbolje dokumentirana perioda vse hetitske zgodovine. Ohranjena je vazalna pogodba, s katero je deželo Amurru prepustil Bentešini,27 Duppi-Tešupovemu sinu, in obenem potrdil novo zavezo z dvojnim svaštvom.28 V odnošajih z Egiptom je ubral novo pot in je sklenil z Ramzesom II. mednarodno prijateljsko pogodbo; njeno besedilo je ohranjeno na egipčanskih napisih v Karnaku in Ramasseum-u, v akadiščini kot tedanjem diplomatskem jeziku pa na hetitskih glinastih ploščah.29 Iz Hattušiliševega pisma babilonskemu kralju Kadaš- 19 Prim. Heth. Staatsvertriige, str. 8, op. 8. 20 Friedrich, Vertrage I, str. 52 ss. — 21 F r i e d r i c h , Vertrage II, str. 4 ss. — 82 Friedrich, Vertrage I, str. 106 ss. — 23 W e i d n e r , Bo St. 8, str. 76 ss. — 24 F r i e d r i c h , Vertrage I, str. 4 ss. 25 Friedrich, Vertrage II, str. 50 ss. 26 O tem prim. izčrpno razpravo G. F u r 1 a n i, L’ apologia di Hattu-silis III di Hatti (v Aegyptus, XVII, 1937, str. 65—97, sedaj v Saggi sulla civilta degli Hittiti, Udine 1939, str. 141—186).— 2‘ Weidner, Bo St. 9, str. 124 ss. — 2* W e i d n e r, Bo St. 9, str. 128, vv. 18 ss. 20 Klinopisni tekst podaja v transkripciji in prevodu W e i d n e r , Bo St. 9, str. 112 ss.; glede vsebine prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 58 ss.— Egipčanski tekst podaja v prevodu G. R o e d e r, AO 20, str. 36, 38, 40, 42 ss. man-Enlilu30 izvemo, da je bil podobno prijateljsko pogodbo sklenil z njegovim očetom kraljem Kadašman-Turgu-jem; pogodba sama ni ohranjena. Ustavno je zanimivo, da se v mnogih listinah — tako tudi v obravnavani KBo IV, 10 — omenja poleg njega njegova žena Puduhepa (»velika kraljica«) kot nekaka sovladarica. Srečujemo jo ob njegovi strani ob važnih odločitvah. Tudi ob velikem pobratenju med hetitskim in egipčanskim dvorom ob sklenitvi mednarodne pogodbe z Ramzesom II. je Puduhepa pisala faraonovi ženi Nepteri prijazno pismo, v katerem je ugotovila, da je z njo za vedno »v prijateljstvu in bratstvu (!)«.31 Puduhepa je obdržala svoj položaj sovladarice tudi za Vlade Tudhalijaša IV., ki je sledil svojemu očetu kot vladar (1260—1230).32 Od njega je ohranjena pogodba, s katero je dobil deželo Amurru Bentešinov sin Ištarmuvaš.33 Iz dobe mlajšega kraljestva je tudi zakonik, ki je s svojimi približno 200 §§ najvažnejši spoznavni vir za hetitsko zasebno pravo. Vlada zadnjega znanega hetitskega vladarja Arnuvan- daš-a IV. (1230—1215)34 kaže že očitne znake notranjega razkroja; nazorno dokazuje to ohranjena obtožnica zoper nezvestega vazala Madduvattaš-a.35 Naval tako zvanih pomorskih narodov v egejskem preseljevanju, je pod seboj pokopal vse od hetitske države do egipčanskih mej ;3li tedaj je napočil konec tudi hetitski velesili, in sicer tako, da pri Grkih in Rimljanih niti spomin nanjo ni več ostal. 111. Iz dobe Hattušiliša III. — kakor bomo v nadaljnjem to še dognali — je tudi plošča KBo IV, 10, ki ureja podelitev pokrajine mesta Dattašše Ulmi-Tešupu in njegovim potomcem. 30 Pismo je objavljeno v KBo I, 10. Prevedel ga je na zadnje J. F r i e d -r i c h v AO 24, 3, str. 24. 31 Objavljeno kot KBo I, 29; na zadnje ga je prevedel J. Friedrich, AO 24, 3, str. 23. Za gornji citat gl. vv. 17 ss. 32 Prim. n. pr. KUB XXVI, 43, II, 15. 33 Tekst v KUB XXIII, 1. — Prim. F. S o m m e r, AU, str. 320 ss.; He-thitische Staatsvertrage, str. 2; 9, op. 5 in passim. 34 Prim. G o t z e - jev članek v RLA, I, str. 153. 35 Gl. G o t z e , Madduwattaš (= MVAe G 32, 1), Leipzig 1928. 30 O tem poročajo egipčanski viri, citat gl. pri Gotze-ju, Kleinasien, str. 187. Izvirnik je bil napisan na železni plošči (II, 22) in bil najbrž1 deponiran v svetišču sončne boginje v mestu Arinni; na glinasti plošči ohranjeni prepis je bil pač napravljen za kraljevski arhiv v prestolnici. Tekst je na prednji in na zadnji strani pisan čez celo stran, medtem ko so hetitski teksti po večini razdeljeni na vsaki strani na stolpce. Začetek nam ni ohranjen. Tako manjka preambula, iz katere bi izvedeli za ime vladarja, ki je listino izdal. Iz istega vzroka manjka na koncu druge strani podpis, ki pogosto označuje vsebino listine in tako nadomešča naslov. Koliko teksta je v začetku uničenega, razen preambule, lahko vsaj približno domnevamo, če primerjamo listino KBo IV, 10 z ohranjenimi vazalnimi pogodbami: pogrešamo predvsem zgodovinski pregled o političnih odnošajih med vladarjem in vazalom. Zato s precejšnjo verjetnostjo lahko trdimo, da se je vsled poškodbe plošče v uvodu izgubilo več teksta kakor tri vrstice, kar bi čitatelj utegnil sklepati po- F o r r e r - jevi avtografski ediciji. Obenem pa iz ohranjenega teksta po drugi strani lahko tudi sklepamo, da se razen zgodovinskega uvoda najbrže ni nič drugega izgubilo. Prvi odstavek sedanjega teksta namreč že govori o poded-ljivosti vazalne oblasti v prid njegovim potomcem (I, 4 ss.); v vazalnih pogodbah2 pa najdemo določbe o podedljivosti redno takoj za zgodovinskim uvodom. Tekst je že hetitski pisar z vodoravnimi črtami razdelil na odstavke, ki splošno pravilno ločijo posamezne določbe. Besedilo listine ima naslednjo dispozicijo. 1. V prvem, precej poškodovanem odstavku zagotavlja hetitski vladar Ulmi-Tešupovim potomcem oblast nad pokrajino Dattaššo. Hkrati normira tudi svojo kaznovalno oblast nad njimi (I, 4—14). 2. Vazalu določi meje (I, 15—32; dva odstavka). 1 Glede starejše plošče je to izrečno določeno v 1, 38; iz tega smemo vsaj z veliko verjetnostjo sklepati, da je isto veljalo tudi glede poznejše plošče, ki nam je ohranjena kot KBo IV, 10. 2 Prim. pogodbe s Šunaššuro (W eidner, Bo St. 8, str. 94, v. 52 ss.), z Bentešino (W eidner, Bo St. 9, str. 128, v. 20 s., 25 s., 30 ss.), z Duppi-Tešupom (Friedrich, Vertriige I, str. 12, v. 24 ss), z Alakšandušem (Friedrich, Vertriige II, str. 54, v. A 64 ss.). Pogodba z Rimišarmo govori o dednosti za določbami o vzajemni pomoči (W eidner, Bo St. 8, str. 86, v. 14 ss.). 3. Takoj za določitvijo meja ureja vladar pravne odnošaje, ki so bili najbrže v zvezi s pašništvom (I, 33—37) in še nekatera druga vprašanja. 4. Hetitski vladar ugotavlja, da v prvotnem besedilu niso bile urejene vazalove vojne obveznosti. Zato jih vladar sedaj statuira (I, 38—39). 5. Vazalove vojne obveznosti. — LAMA postavljen za kralja v mestu Dattašši (I, 40—47). 6. Invokacija božanstev za nove določbe (I, 48—49). 7. Invokacija božanstev za prvotno podelitev (I, 50—56; II, 1-4). 8. Vazala naj zadene prokletstvo, če svojih dolžnosti ne bo izpolnjeval (II, 5—7); 9. blagoslov pa naj pride nadenj, če jih bo vestno izpolnjeval (II, 8—11)! 10. Hetitski vladar izreka prokletstvo nad vsakomur, ki bi Ulmi-Tešupu ali njegovim potomcem poverjeno deželo odvzel ali zmanjšal (II, 13—14). 11. Teritorialne izpremembe naj so v prihodnje mogoče bodisi v prid hetitskemu vladarju bodisi v prid vazalu (II, 15—17). Vendar je vazalu izrečno prepovedano, da bi v ta namen uporabljal silo (II, 18—20) (poseben odstavek). 12. Ponovna potrditev vazalovega položaja in položaja njegovih potomcev. Hetitski vladar prepoveduje pod sakralnoprav-nimi sankcijami, da bi kak poznejši vladar njegovo podelitev izpreminjal (II, 21—27). 13. Seznam hetitskih državnih dostojanstvenikov, vpričo katerih je bila listina napisana (II, 28—32). Iz dispozicije besedila je razvidno, da vse določbe plošče KBo IV, 10 niso nastale istočasno, ampak da je med njimi treba razlikovati dve skupini: starejšo in mlajšo. Glede nekaterih določb je pri tem mogoče zanesljivo dognati, h kateri skupini spadajo, medtem ko je glede drugih to dvomljivo. Starejše so nedvomno določbe, s katerimi je vladar podelil Ulmi-Tešupu pokrajino Dattaššo (I, 4—14), ji določil meje3 (I, 15—18, 19—32), uredil druga, s sosedstvom koneksna vprašanja (I, 33—37), postavil svoj državnopravni akt pod garancijo božanstev (I, 50—56, II, 1—4) in izrekel nad nezvestim vazalom 3 Izjemno spada k mlajšim določbam izprememba v v. I, 23. prokletstvo (II, 5—7), nad zvestim pa blagoslov (II, 8—9). O tej podelitvi je dal napraviti ploščo, ki je imela biti postavljena pred sončno boginjo v Arinni (I, 38). Morda spada v to skupino tudi sakralnopravna sankcija zoper onega vazalovega nasprotnika, ki bi mu hotel odvzeti ali zmanjšati deželo (II, 12—14). V skupino poznejših določb spada ureditev vazalovih vojnih dolžnosti (I, 38—39, 40—47) in njim sledeča sakralnopravna sankcija (I, 48—49). Verjetno je, da je vladar ob tej priliki dodal tudi določbe o morebitnih teritorialnih izpremembah (II, 15—20) ter določbe, s katerimi je vnovič4 potrdil pravice vazala in njegovih potomcev (II, 21—27). Da spada v to skupino zadnji odstavek, ki našteva hetitske dostojanstvenike, ki so bili navzoči ob izdanju listine (II, 28—32), ne more biti dvomljivo. Iz subjektivno stilizirane listine izhaja, da jo je izdal hetitski vladar.6 Njegovo ime je bilo navedeno v manjkajoči preambuli, v tekstu samem pa ni nikjer imenovano." Vkljub temu lahko z gotovostjo trdimo, da je bil to Hattušiliš III. Predvsem je to gotovo glede poznejših določb o vojaški pomoči. Določila sta jih ista »kralj in kraljica« (I, 42), ki »sta sedaj napravila LAMA za kralja v mestu Dattašši« (I, 41 s.). Iz Hattušiliševe avtobiografije pa izvemo, da je Hattušiliš III. »povzdignil LAMA« in ga v mestu Dattašši postavil v kraljevanje (IV, 64: LUGAL-iz-na-un-ni ti-it-ta-nu-nu-un).7 S tem je nesporno dokazano, da sta bila avtorja novih predpisov Hattušiliš III. in Puduhepa. Na oba kaže tudi odstavek, ki sankcionira nove določbe (I, 48 s.). Tu sta med samo šestimi imenoma za garante pozvanimi božanstvi na petem in šestem mestu 4 Prvotna, starejša plošča se je najbrže končala s sedanjo vrsto II, 14, morda celo II, 11. 5 Glej II, 22; prim. tudi vv. I, 39, 42, 50. 6 E. Forrer je v svoji ediciji (2. ovojna stran) mislil na Tudhalijaša (najbrže IV.). 7 Gotze, Hattušiliš (= MVAe G 29, 3), str. 36; Neue Bruchstiicke zum grossen Text des Hattušiliš (= MVAe G 34, 2) str. 32 ss. — Forrer-jevo (Forschungen I, 2, str. 100) dopolnitev manjkajočega začetka vrste IV, 62, ki jo je povzel tudi Gotze, 1. c., po kateri bi naj bil LAMA označen kot Muvatallišev sin (= »sin mojega brata«), upravičeno odklanja že iz grafičnih razlogov Sommer, Al), str. 35, op. 3. Vrh tega je treba upoštevati, da Muvatalliš ni imel enakorodnega sina; zato mu je sledil neenako-rodni sin Urhi-Tešup, medtem ko ni nikjer govora še o kakem drugem njegovem sinu. pozvani boginja Ištar iz Šamuha, ki jo je Hattušiliš III. imel za svojo življenjsko varuhinjo (GAŠAN-M = moja gospa)8 ter boginja Ištar iz Lavazantija, Puduhepinega rodnega mesta, ki ji je bila preje služabnica Puduhepa sama, svečenik pa njen oče Pentipšarri.9 Nobeno od teh božanstev ni v drugih doslej obravnavanih pogodbah omenjeno; prav nič nas pa ne preseneča, da jih najdemo v sankciji dostavka, čigar avtorja sta bila Hattu-šiliš III. in Puduhepa, čeprav jih v obširnejši starejši sankciji, ki je mnogo bolj tradicionalno stilizirana (I, 50— II, 4), še ne srečamo. Glede starejših določb vsaj z zelo veliko verjetnostjo lahko trdimo, da jih je izdal Hattušiliš III. Avtor listine namreč sam razlikuje med tem, kar je Ulmi-Tešupu (bil najprej) dal ter med tem, kar mu je »pozneje (EGIR-anr/u) dal« (II, 21 s.). Iz te izjave jasno sledi, da je tudi starejše določbe izdal isti vladar, ki je izdal poznejše. Na Hattušiliša III. kot avtorja kaže vrh tega okolnost, da se vazalu nalaga zvestoba »kralju in kraljici« (II, 5, 8, 9); s to označbo sta vsaj najbolj verjetno mišljena Hattušiliš III. in Puduhepa. Končno lahko ugotovimo, da hetitski vladarji v vazalnih pogodbah in v zgodovinskih tekstih točno ločijo med lastnimi ukrepi in ukrepi svojih prednikov. Zato smemo v našem primeru že iz pomanjkanja takega razlikovanja sklepati, da tudi starejše določbe potekajo od istega vladarja, ki je izdal poznejše. Iz vseh navedenih razlogov smemo imeti za dokazano, da je Hattušiliš III., ev. skupno s Puduhepo, izdal listino KBo IV, 10 in podelil Ulmi-Tešupu pokrajino mesta Dattašše. S svojim zelo podrobnim naštevanjem meja pokrajine Dattašše nudi naša listina dragoceno gradivo za določitev njenega zemljepisnega položaja.10 Kot pravni zgodovinar se ne čutim poklicanega, da bi se spuščal v ta vprašanja. Vendar smemo glede lege pokrajine Dattašše11 iz listine KBo IV, 10 (I, 29) vsaj to ugotoviti, da je delno mejila tudi na osrednjo hetitsko deželo. 8 Prim. G 51 z e, Hattušiliš, passim, zlasti pa III, 72, IV, 7 ss., 16 s., 18, 20, 39, 43 ss., 47, 49, 83, 84; KBo VI, 29, I, 7, 11 ss., II, 3, 13, 29, 33, 40. “ Prim. KBo VI, 29, I, 16 ss., G o t z e , NBr., str. 12, v. III, 1 s. 10 Prim. v tem pogledu Forrer, Forschungen I, 1, str. 6 ss., 9 ss., 19 ss.; Gotze, KIF, str. 108 ss. Najnovejša Go tz e- jeva knjiga, ki je nedavno izšla v Ameriki, mi ni bila dostopna. 11 Gotze, Kleinasien zur Hethiterzeit (= Orient und Antike, 1) Heidelberg 1924, str. 25 (gl. karto) jo je stavil na črnomorsko obalo, tja, kamor Mesto Dattašša ni v hetitski državi najbrže vse dotlej imelo večjega pomena.11® To sklepamo že iz dejstva, da med mnogoštevilnimi božanstvi različnih mest, ki jih vladar kliče kot priče pri mednarodni pogodbi z Egiptom ali pri različnih vazalnih pogodbah, ni nikoli omenjeno kako božanstvo mesta Dat-tašše. Za Muvatalliša pa stopi mesto v središče političnega življenja. Le-ta je namreč »prenesel bogove mesta Hatti« iz Hattušaša v mesto Dattaššo in s tem določil to mesto za svojo prestolnico.1' Tudi naša plošča KBo IV, 10 (I, 40 s.) omenja, da je Muvatalliš »napravil« mesto Dattaššo in mestna božanstva, kar bo najbrže pomenilo, da je za nova mestna božanstva dal postaviti svetišča. V ustavnopravnem pogledu je zanimiva nadaljnja ugotovitev, da je »ves Hattušaš potrdil« (hantiiait)13 Muvatallišev ukrep (I, 41). Ob tako važni odločitvi, ko je šlo za preložitev prestolnice, je bil najbrže potreben pristanek onega ustavnega činitelja, ki je po Telipinuševi ustavi predstavljal »celokupnost«, »vse«: to je bil hetitski pankuš, najbrže zbor najvišjih državnih velikašev, ki je smel celo soditi nad kraljem.14 Od Hattušiliša III. izvemo, da je že Muvatallišev sin Urhi-Tešup prenesel božanstva in s tem prestolnico iz Dattašše zopet nazaj v Hattušaš.1" Hattušiliš III. je kot uzurpator rad ukrenil marsi- sia pozneje deloma segali Paflagonija in Bitinija; v svoji kulturni zgodovini (karta Kleinasien zur Hethiterzeit) pa jo stavi na jug, na ozemlje poznejše Cilicije med Taurusom in Sredozemskim morjem. Zoper obe domnevi imam razen prevelike oddaljenosti od hetitske prestolnice in od osrednje hetitske pokrajine tudi pomislek, da v KBo IV, 10 morje ni omenjeno kot meja. Nepojasnjeno ostane tudi razmerje pokrajine Dattašše do dežele reke Hulaja. — F o r r e r , Forschungen I, str. 32 je oboje istovetil, vendar neupravičeno, kakor je to z ozirom na I, 33 s. ugotovil G o t z e , K1F, str. 109. 1Ia O poznejšem ugledu pa najbolje priča dejstvo, da najdemo v listini KUB XXVI, 43 (II, 29) kralja pokrajine Dattašše med najvišjimi državnimi velikaši, pred katerimi je bila listina sestavljena. Listina je izza vlade Tudhalijaša IV. 12 Glej Hattušilišev tekst (= G o t z e, MVAeG 29, 3), str. 20, v. II, 52 s., str. 36, v. IV, 62 ss. (= G 6 t z e , NBr. str. 32); dalje KBo VI, 29, I, 30 ss. (=Gotze, MVAeG 29, 3, str. 46). 13 Za pomen glagola handa- prim. S o m m e r, HAB, str. 85, 98, op. 4, 231. 11 Prim. Gotze, Kleinasien, str. 80 s.; Som m er, HAB, str. 184 ss., 211, 217; Korošec, Po sledovih najstarejšega indoevropskega javnega prava (= SP 1940), str. 338, 340 ss. 15 KBo VI, 29, I, B 10 ss. (= Gotze, NBr., str. 46). — Da je bil Urhi-Tešupov ukrep v prestolnici popularen, priča Hattušilišev dostavek, ki kaj, kar je bilo v nasprotju s težnjami njegovega prednika. Zelo verjetno je zato, da je mesto Dattaššo hotel nekako odškodovati za to, da je iz — čeprav kratkodobne — prestolnice zopet postalo navadno provincialno mesto. Storil je to na ta način, da je v mestu postavil za kralja omenjenega LAMA. Za tako razlaganje njegovega ravnanja govori nekoliko tudi naš tekst, ki stavi postavitev novega kralja v isto vrsto z omenjenim Muvatalliše-vim ukrepom glede mesta Dattašše10 (II, 40 s.). S tem smo se dotaknili najbolj zamotanega problema našega teksta. Hattušiliš III. je Ulmi-Tešupu prepustil v oblast pokrajino, ki jo po tradicionalnem hetitskem izražanju imenuje kot »deželo mesta Dattašše«,17 nedvomno zato, ker je bilo mesto Dattašša njen najpomembnejši kraj. Najbrž nekoliko pozneje18 pa je skupno s Puduhepo napravil v mestu Dattašši za kralja LAMA.19 Tako bi imeli enega vazalnega kralja v pokrajini, drugega v pokrajinskem glavnem mestu. Ob taki ureditvi ostane marsikaj nejasno. Ne preseneča nas še toliko dejstvo, da naš tekst govori samo o Ulmi-Tešupu in njegovih obveznostih, prav nič pa ne o vazalnih dolžnostih mestnega kralja. To si lahko razložimo s tem, da je listina KBo IV, 10 namenjena le Ulmi-Tešupu20 in se zato peča le z njegovim pravnim položajem. Bolj hoče očividno zabrisati nekak ugoden vtis v prid Urhi-Tešupu. Pravi namreč: »Nasproti meni pa [je bil sovražen in] me je skuša[1] poniževati (dosl. »na- praviti majhnega«)«. —• Za tekst prim. Gotze, 1. c., v. 13 s. 16 V listini, ki zadeva samo pokrajino mesta Dattašše, je razumljivo, da Hattušiliš III. navaja samo to, kar je hetitska dinastija za deželo storila, ne govori pa o Urhi-Tešupovemu ukrepu, ki v Dattašši gotovo ni bil po- pularen. — 17 Prim. str. 88, op. 2. 18 Na to kaže jasno stavek (I, 41): Sedaj pa sta kralj in kraljica napravila LAMA v mestu Dattašši za kralja. 10 Njegovo ime je z osebnim determinativom, ki ga transkripcija podaja kot l, opremljeno ime božanstva vojne, ki je pisano kot ideogram z vrednotama KAL (= mogočni) ali LAMA (= zaščitnik). Prim. D e i m e 1, ŠL I, str. 561, št. 35; G. Furlani, La religione degli Hittiti, Bologna, str. 41 s. — Morda je bil on istoveten z istoimenskim vojskovodjem, ki ga Muršiliš II. omenja v svojih analih v devetem letu (KBo IV, 4, I, 43 in II, 63 = G o t z e , AM, str. 112 in 121). O tem prim. Sommer, AU, str. 35. — Prim. tudi zgoraj str. 64, op. 7. 20 To je jasno povedano v KBo IV, 10, II, 21 ss.; tudi se vse sankcije (I, 50 ss., II, 5 ss., 8 ss., 12 ss., 15 ss., 18 ss., 21 ss.) nanašajo samo na Ulmi-Tešupa, medtem ko LAMA sploh ni nikjer drugod omenjen razen v I, 41. čudno je to, da bi lietitski vladar vazalu pokrajine Dattašše odvzel ravno najpomembnejši kraj, pa kljub temu vazala še naprej imenoval »kralja dežele mesta Dattašše«. Nerazrešljivo uganko nam zastavlja okolnost, da vkljub obširni razmejitvi pokrajine Dattašše, ni v listini KBo IV, 10 nikjer niti besedice o razmejitvi med Ulmi-Tešupom in med LAMA. Vsaj to bi pričakovali, da bi hetitski vladar naročil pokrajinskemu kralju, naj ne posega po ozemlju mestnega kralja. Toda nobene določbe ni o tem! Celo nasprotno: Hattušiliš III. ugotavlja, da Ulmi-Tešup ni več zmogel predpisanih dolžnih dajatev božanstvu (šahhan).21 Kateremu božanstvu pač, če ne glavnemu božanstvu mesta Dattašše?! Ker Ulmi-Tešup dajatev ni več zmogel, pač odkar je bil LAMA kralj v mestu Dattašši, je Hattušiliš III. skupno s Puduhepo raje olajšal vazalu njegove vojaške obveznosti, samo da se božanstvu niso opuščale dolžne dajatve.22 Če pa je Ulmi-Tešup moral skrbeti za šafjhan, dajatve za mestno božanstvo, se zdi vsaj zelo verjetno, da Ulmi-Tešup ni popolnoma izgubil svoje oblasti nad mestom Dattaššo. Več ne moremo trditi. Ali je bil LAMA morda samo vladar glede ozemlja, ki je v mestu pripadalo kroni in ki si ga je kot tako določil Muvatalliš?23 Ali je bil LAMA morda samo nekak titulami ali pa sakralni vladar,24 na kar bi na prvi hip kazalo njegovo ime, ki je ime božanstva LAMA2S? Ta vprašanja lahko pač postavimo, odgovoriti nanje vsaj zaenkrat ni mogoče. Pač pa nam misel o naknadni izločitvi mesta Dattašše iz Ulmi-Tešupove pokrajine nudi zadovoljivo razlago za določbo, s katero se že vnaprej odobravajo morebitne prihodnje ozemeljske izpremembe, do katerih pride na željo ene izmed strank (II, 15—20). Take določbe v nobeni doslej obravnavani vazalni pogodbi ne najdemo. Razumljiva nam pa postane, če si mislimo, da je Hattušiliš III. najbrže ni uvrstil zaradi kakega teoretičnega 21 O tem prim. spodaj, str. 73 s. 22 Prim. Got z e, Kleinasien, str. 124 (za op. 8), str. 154 (za op. 9); Pestgebete, K1F, str. 208, § 3, v. 5; Korošec, Bel madgalti, str. 8 in KUB XIII, 2, 43—111, 3 in 4—8. 23 To bi mogli morda sklepati iz Hattušiliševega življenjskega poročila, da je povzdignil LAMA in ga »postavil v kraljevanje« tam, kjer si je bil brat Muvatalliš kraj (namreč) mesto Dattaššo napravil za dvor (parnana-iškit); glej G d t z e , NBr. str. 32 ss., v. IV, 62—64. 24 Na možnost, da je LAMA utegnil biti samo titulami kralj, opozarja mimogrede S o m m e r , AU, str. 35. — 25 Prim. zgoraj str. 67, op. 19. razmišljanja o mogočih prihodnjih izpremembah, ampak bolj verjetno si je z njo sankcioniral (»naj bo od priseg izvzeto«) že izvršeno pomanjšanje vazalovega ozemlja; kot nekako zadoščenje je takoj nato vazalu še enkrat potrdil dednost in stalnost njegovega položaja v pokrajini Dattašši (II, 21—29). IV. Pravnega zgodovinarja zanima pri obravnavani listini zlasti dvoje vprašanj. Kakšno je bilo pravno razmerje med hetitskim vladarjem in njegovim vazalom v pokrajini Dattašši? V najožji zvezi s tem je drugo: ali gre pri pravnem poslu, ki ga izpričuje listina KBo IV, 10, za enostranski ukrep hetitskega vladarja, za nekako lex data, ali pa gre za vazalno pogodbo, če že ne za foedus aequum, vsaj za foedus iniquum. Glede prvega vprašanja moramo predvsem ugotoviti, da se iz celotne listine, iz njene dikcije in iz posameznih določb, jasno razodeva superiornost hetitskega vladarja nasproti vazalu. Hetitski vladar se v starejšem in mlajšem kraljestvu imenuje »veliki kralj« (sum. lugal gal). Isti naslov pripoznava le vladarjem velesil, ki jih ima za sebi enakovredne (L^ Ml H RUTI,1 MEIjlR. ŠU,2 het. annauleš);3 med nje spadajo zlasti Egipet, Babilon in Asirija.4 Predvsem v mlajšem kraljestvu ima hetitski vladar še pridevek dUTUS/ = »Moje Sonce«,5 ki ga rad upo- 1 KUB XXIII, 1, IV, 1 ss. našteva (za Tudhalijaša IV.) kot take kralje Egipta, Babilona in Aššurja; prvotno je bila napisana tudi dežela Ahhijava, kar je bilo pa pozneje brisano. — Prevod pri F o r r e r j u , MDOG, 1924, št. 63, str. 16; prevod in transkripcija: Hethitische Staatsvertriige, str. 69, op. 1; S o m m e r, AU, str. 320. — 2 KBo IV, 10, I, 46. 3 Drugi seznam vladarjev, ki so hetitskemu enakovredni, je za Muva-talliševo dobo ohranjen v pogodbi z Alakšandušem (Friedrich, Ver-triige II, str. 68, v. 10 ss.). To so vladarji dežel: Egipta, Šanhare (= najbrže Babilon, prim. Heth. Staatsvertr., str. 47, op. 2, drugače Friedrich, Ver-trage II, str. 96 s.), Hanigalbata in Asirije. — Glede izraza annaiiliš prim. S o m m m e r, AU, str. 101. * Prim. sezname v 1. in 3. opombi. Prim. dalje Sommer, AU, str.66, 101, op. 2. 6 Ta naslov prideva vladarju napol božanski položaj; v zvezi s tem je omeniti, da po smrti postane hetitski vladar božanstvo (DINGIRi/M kisat, n. pr. Gotze, Hattušiliš, str. 8, v. 22; AM [KBo III, 4, I, 4, 8, 11, 13; KBo IV, 4, IV, 65], str. 14, 16, 18, 142). Naslov »Moje Sonce« se splošno uporablja v mlajšem kraljestvu; izjemno ga pa srečamo že v starejšem, in rablja, če govori sam o sebi.0 Vendar ni titulatura tako stroga, da ne bi mimogrede govoril o sebi samo kot o »kralju« ali »kralju dežele mesta Hatti«.6a Kraljevski naslov so v Hattušašu vazalom splošno radi podeljevali.7 Zato ni presenetljivo, da sta ga dobila tudi Ulmi-Tešup in LAMA (I, 42, 47; II, 21, 24). Vladar podeli vazalu deželo, za kar uporablja glagol »dati«; babilonsko nadanu,s hetitsko puatiar;" v njej ga »naredi« (iiauar)10 za kralja. K podelitvi dežele spada »postavitev« (tiianar)“ meja, ki jih mora poslej vazal »varovati« (pahs-) in jih ne sme samovoljno kršiti (šarrumar = prekoračiti).12 Vladar tudi določi vsebino vazalovih obveznosti s tem, da mu »napravi« (iiauar) išhiul13 kar najbolje prevedemo kot »statut«, »zavezo«. K temu izrazu se še povrnemo v naslednjem odstavku. K podelitvi spada izdaja listine, kar oskrbi hetitski vladar (I, 39, 50; II, 22). V naši listini nam je ohranjen seznam hetitskih velikašev, vpričo katerih je bila listina napisana (II, 28 ss.). Ako jo primerjamo z dvema drugima podobnima seznamoma, najdemo v vseh kralja mesta Kargamiša in različne najvišje dvorne dostojanstvenike.14 Za določitev njihovih funkcij bi bila potrebna in zelo koristna posebna razprava. Listino so deponirali navadno v svetišču pred sončno boginjo v Arinni; izrečno je to normirano glede starejših določb (I, 38). Z veliko verjetnostjo smemo sklepati, da je bil duplikat depo- sicer kot naziv, ki ga podložniki uporabljajo o svojem vladarju. Zato je manj verjetno, da bi ga bili Hetiti prevzeli od Egipčanov. Prim. o tem S o m m e r, HAB, str. 72, op. 3. 0 N. pr. KBo IV, 10, 1, 39, 40, 43, 46, II, 5, 8, 9, 11, 15 ss„ 29. 6a KBo IV, 10, I, 9, 10, 41, 42, II, 23. 7 Izrečno se pripoznava kraljevski naslov Mattivazi (Mitanni), Bentešini (Amurru), Šunaššuri (Kizvatna), Alakšandušu (Viluša), Ištarmuvi (Amurru); gl. Hethitische Staatsvertrage, str. 6, op. 1. 8 KBo IV, 10, I, vv. 8, 15, II, 21. — 9 KBo IV, 10, I, 11, II, 24. 10 Izrečno je to rečeno glede postavitve LAMA v I, 41 s. naše listine. 11 KBo IV, 10, I, 15, II, 21. — 12 KBo IV, 10, I, 15. 13 KBo IV, 10, I, 39, 42, 50. “ Tak — žal precej poškodovan — seznam nam je ohranjen v vazalni pogodbi z Rimišarmo, II, 17 ss. (=Weidner, Bo St. 8, str. 86, 88) ter v samo v klinopisni objavi dostopni listini KUB XXVI, 43, II, 28 ss. Kralj Kar- gamiša je v prvi listini omenjen v v. 18, v drugi pa v v. 29. niran pred mestnim božanstvom v Dattašši; tu je namreč Hattu-šiliš III. ob svojem obisku proučil določbe glede dajatev božanstvu (I, 40). Položitev listine v svetišču15 je v dobi neprestanih vojn nedvomno najbolje varovala listino pred uničenjem, hkrati pa je tudi jasno izpričala voljo obeh strank, da stavita sklenjeni pravni posel pod garancijo božanstev. Garancija božanstev tvori tudi najvišjo pravno sankcijo za vestno izpolnjevanje statuiranih določb. Ta garancija se ustanovi s tem, da hetitski vladar ev. skupno z vazalom150 slovesno pozove različna božanstva, domača hetitska in vazalova, kot priče in garante. V naši listini se v daljši invokaciji obrača na tisoč božanstev, med njimi na okrog petdeset bogov različnih mest, na moška in ženska božanstva mesta Hatti, na »veliko morje, gorovja, reke (in) studence« mesta Hatti in mesta Dattaše. Pozove jih v sodni zbor (tuliia), da gledajo in poslušajo ter so priče (I, 50 ss.). Za svoje dodatne določbe uporabi Hattušiliš III. znatno krajšo invokacijo (I, 48 s.). V njej se obrača razen na tisoč božanstev dežele Hatti še imenoma samo na šestero božanstev. Sakralnopravna sankcija, ki poteka iz garancije božanstev, je v tem, da naj pride nad nezvestega vazala radi kršitve statuiranih dolžnosti prokletstvo (II, 5—7), nad zvestega pa blagoslov (II, 8—11). Prokletstvo in blagoslov ne velja le za vazala osebno, ampak tudi za njegovo ženo in otroke, za njegovo deželo in za vso njegovo imovino, ki je podrobno diferencirana po najvažnejših sestavinah (hiša, skedenj, vrt, polje, goveda, ovce). Pri blagoslovu dodaja vladar tudi željo, naj zvesti vazal doseže visoko starost (II, ll).16 15 Glede drugih vazalnih pogodb prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 100. —- Prim. tudi H. Torczyner, Die Bundeslade und die Anfjinge der Re-ligion Israels, 2. izd. Berlin 1930, str. 37. 15a V pogodbi z Alakšandušem izvrši sklicanje bogov hetitski vladar (Friedrich, Vertrage, II, str. 76, v. 80 ss.); v pogodbi s Hukkanašem se to zgodi v vladarjevem in vazalovem imenu (»sva sklicala v sodni zbor«) (Friedrich, o. c., str. 110, I, 40). Pasivna formulacija v naši listini ne dovoljuje točnejše ugotovitve (I, 50). 16 Enako željo izraža Alakšanduševa pogodba (Friedrich, Vertrage, II, str. 82, v. 46); najbrž je bila tudi v drugih pogodbah z vazali v Arzavi (prim. Friedrich, Vertrage I, str. 70, § 16, x -f- 4). Prim. tudi pogodbo z Mattivazo (Weidner, Bo St. 8, str. 36, v. 75, str. 52, v. 38s.); glej str. 99, op. 6. Te sankcije, ki veljajo glede vazala, so enake, kakor jih najdemo v drugih vazalnih pogodbah.10® Listina KBo IV, 10 pa vsebuje vrh tega v dveh odstavkih posebne sankcije, ki za nje ni paralel v drugih vazalnih pogodbah. Sakralnopravne sankcije izreka Hattušiliš III. predvsem zoper onega, ki bi Ulmi-Tešupu ali njegovim potomcem vzel podeljeno pokrajino ali jo utesnil (»meje zmanjšal navznoter«) ali prekršil kako drugo Hattušiliševo odredbo (II, 12—14). Kdo bi utegnil tako ravnati, ni povedano. Zelo verjetno ima vladar pred očmi kakega drugega hetitskega velikaša, ki bi nasilno napadel vazala v pokrajini Dat-tašši. Da ni s tem mišljen kateri izmed hetitskih vladarjev, sklepamo iz okolnosti, da je o tem govor v predzadnjem odstavku. Tu (II, 21—27) prepoveduje Hattušiliš III. pod sakralnopravnimi sankcijami, da bi kateri od poznejših vladarjev (»kralj«; II, 23) odvzel Ulmi-Tešupu deželo Dattaššo ali kršil kako določbo po-delitvene listine. Tako vidimo, da glede samega sebe Hattušiliš III. ne sta-tuira, da bi bil pod sakralnopravnimi sankcijami vezan na pogodbo, da pa določa take sankcije v prid vazalu zoper tretje in celo zoper svoje naslednike. Vazal je svojemu vladarju dolžan zvestobo. On mora vladarja — v naši listini tudi kraljico — ter pozneje njegovega sina »varovati glede oblasti«. (AŠŠUM EN-UTTI patjš-; II, 5, 8). Ta tako formulirana vazalova temeljna dolžnost ima v posameznih vazalnih pogodbah različno podrobno vsebino. Vazal mora v vojni priti vladarju na pomoč s svojo oboroženo silo, mu mora vrniti ubežnike, mora poročati zlasti o »slabih besedah«, ki gredo od ust do ust; včasih se mu nalaga dajanje davkov, drugič zopet dolžnost, da se prihaja periodično vladarju poklonit.17 V listini KBo IV, 10 najdemo od vseh teh podrobnih dolžnosti normirano samo dolžnost glede udeležbe v vojni. Hattušiliš III. je te predpise določil za Ulmi-Tešupa tako, da je pri tem razlikoval dve možnosti. 16a Prim. Friedrich, Vertrage, I, str. 24, §§ 20 s. (Duppi-Tešup); Vertrage, II, str. 16, 18, §§ 19 s. (Manapa-Dattaš); str. 80, 82, § 21, v. 31 ss., 37 ss. (Alakšanduš); str. 112, 114, §§ 19 ss., str. 134, 136, § 45 (Hukkanaš, prebivalci Hajaše in Marijaš). 17 Za druge vazalne pogodbe prim. Hethitische Staatsvertrage, str. 66 do 89. Prim. tudi zgoraj str. 59, op. 17 a. Kadar gre za vojni pohod mesta Hatti, mora kralj pokrajine Dattašše postaviti 200 pešcev (I, 43 s.). Kadar bi pa bil hetitski vladar napaden od kakega zunanjega, njemu enakovrednega vladarja, tedaj mora priti tudi vazal pokrajine Dattašša osebno na pomoč, ne da bi moral — niti v tako kritičnem trenutku ne — oddati kak kontingent pešcev ali bojnih voz za skupno armado (I, 46 s.). V zvezi z ureditvijo vazalovih vojnih dolžnosti zadenemo na zelo zanimivo odredbo. V svojih novih določbah glede vojaških kontingentov je Hattušiliš III. predvsem oprostil Ulmi-Tešupa dajatev »bojnih voz in moštva, ki jih je za deželo Hatti imela listinska hiša dežele reke Hulaja« (I, 42 s.). Ko je nato določil redni kontingent 200 pešcev, je Hattušiliš še enkrat izrekel, da naj čet »listinske hiše« od njega (Ulmi-Tešupa) v prihodnje več ne zahtevajo (I, 44). Zal nam doslej še ni znano, kaj so bile listinske hiše (£ TUP.PA-aš = hiša listine).18 Iz naziva bi sklepali, da je šlo za oblastva, ki so sestavljala in najbrže tudi hranila javne listine, morda pobirala davke, morda tudi sestavljala in overavljala listine o pravnih poslih med zasebniki. Iz navedenega citata pa sledi, da so ti uradi zbirali vojaške kontingente posameznih hetitskih pokrajin in jih pač odpravljali v prestolnico'. Bili so torej nekaki hetitski naborni uradi. Da so bili najbrž redki in pristojni za precej velika ozemlja, lahko sklepamo iz okolnosti, da pokrajina Dattašša ni imela lastnega »listinskega« urada, ampak je spadala pod »listinski« urad večje pokrajine, ki se je imenovala po reki Hulaja. Seveda je vse to zaenkrat le hipoteza, dokler nam ne prinese kak nov tekst jasnejšega vpogleda v način kontingentiranja hetitske armade.19 Razlog za tako izredno olajšanje vazalovih vojnih dolžnosti je bil — kakor Hattušiliš III. sam ugotavlja (I, 42, 44 s.) — v tem, da Ulmi-Tešup ni več zmogel opravljati božanstvu dolžnih dajatev, imenovanih šahhan; nedvomno se je njegova gospodarska in finančna sila zmanjšala, odkar je bil v pokrajinskem glav- “ Got z e, AM, str. 231 istoveti z njo tkzv. pečatno hišo (Č.NAO v KUB XIII, 8, I, 2 ss. 19 Glede vojaške organizacije prim. Got z e, Kleinasien, 115 ss.; A. v. P a w 1 i k o w s k i - C h o 1 e w a, Die Heere des Morgenlandes. Mili-tiirische Beitrage zur Geschichte des nahen und fernen Ostens. Berlin 1940 (za hetitsko državo:) str. 102 ss. nem mestu Dattašši postavljen poseben kralj. V čem so te dajatve obstajale, ni povedano. Pač pa iz našega teksta lahko sklepamo, da je šlo ne le za dajatve, ampak tudi za opravljanje različnih del. Hetitski vladar namreč poudarja, da je vazalu odpustil večje vojaške kontingente zato, da bo mogel nekatere svoje podložnike uporabljati kot zidarje, druge kot kmete, še druge pa v namene, ki jih radi poškodovanega teksta ne moremo ugotoviti (I, 45). Za podrobno določitev pojma šahhan in z njim tesno spojenega pojma luzzi bo prav tako treba še podrobnega proučevanja.20 Podelitev pokrajine vazalu je najvažnejša koncesija hetitskega vladarja. Svoj pravi pomen zadobi s predpisi o dednosti vazalove oblasti in z nadaljnjimi predpisi, s katerimi izreka hetitski vladar prokletstvo nad vsakomur, ki bi njegove podelitve ne pripoznaval. Določbe o podedljivosti vazalove oblasti najdemo — kakor smo že omenili — v vazalnih pogodbah redno takoj za popisom dotedanjih odnošajev med vladarjem in vazalom odn. njegovimi predniki.21 To je tudi logično. Vsa zgodovina medsebojnih odnošajev je namreč tako sestavljena, da izi nje očitno sledi za vazala dolžnost hvaležnosti in zvestobe do hetitskega vladarja. Če nato sledi ureditev dednosti vazalove oblasti, se s tem nov dokaz vladarjeve dobrohotnosti pridruži starejšim zgodovinskim. Pomen določb o dednosti vazalove oblasti kakor jih normira obravnavana listina KBo IV, 10, bomo pravilneje presojali, ako z njimi kratko primerjamo določbe o dednosti v doslej znanih vazalnih pogodbah. Te določbe so splošno zelo kratke. Vladar zagotavlja vazalu, da bo njegov sin tudi kot vazal njegov naslednik.22 Včasih je prepuščeno vazalu, da si med svojimi sinovi izbere naslednika, ne glede na to, ali gre za sina, ki je bil rojen od enakorodne ali pa od stranske žene;23 posebno privilegirani Šunaššura iz Kizvatne sme ime svojega sina, ki naj bo njegov 20 Prim. Knud Fabricius, The Hittite System of Land Tenure in the Second Millennium B. C. (sahhan and luzzi). Ex Actorum Orientalium vol. VII excerptum. — Gotze, NBr. str.54ss.; Kleinasien, str.97, 101 s. 21 Glej str. 62, op. 2. 22 Bentešina (Weidner, Bo St. 9, str. 128ss., vv. 20 s., 25 s., 30 ss.); Rimišarma (W e i d n e r , Bo St. 8, str. 86, v. 14 ss.); Duppi-Tešup (Friedrich, Vertrage, I, str. 12, v. 24 ss.). 23 Alakšanduš (Friedrich, Vertrage, II, str. 54, v. A 64 ss.). naslednik, sporočiti hetitskemu vladarju.24 Vazal Mašhuiluvaš, ki ni imel svojih sinov, je z Muršiliševo odobritvijo posinovil nečaka Kupanta-KAL-a. Hetitski vladar in vazal sta pri tem soglašala v mnenju, da je posinovljenec kot tak vazalov prestolonaslednik; zato je Muršuliš II. zaprisegel pokrajino takoj tudi na posinovljenca.25 Da je nad izpremembami ob smrti dosedanjega vazala skrbno bdel hetitski vladar, dokazuje izjava Mur-šiliša II., ki nasproti Duppi-Tešupu, vazalu dežele Amurru, naglasa kot svojo posebno zaslugo, da ga je navzlic bolehnosti »postavil na mesto« njegovega očeta, nanj zaprisegel njegove brate in sestre ter njegovo pokrajino, nato pa je njega samega zaprisegel na svojo osebo, na deželo Hatti in na svoje potomce.28 Mimogrede lahko povzamemo iz teh primerov, da so bili v mlajšem hetitskem kraljestvu fevdi velikih vazalov postali že podedljivi. V listini KBo IV, 10 si Hattušiliš III. zelo prizadeva, da bi zagotovil dednost vazalove oblasti. V ta namen ustanavlja sa-kralnopravne sankcije najprej zoper hetitske velikaše, ki bi utegnili Ulmi-Tešupu ali njegovim potomcem deželo odvzeti ali pa jo zmanjšati (II, 12—14), nato pa tudi zoper poznejšega vladarja, ki bi hotel ovreči ali zmanjšati Hattušiliševo podelitev (II, 22—27). Pozitivno pa ureja dednost vazalove oblasti v sedanjem ohranjenem prvem odstavku. Le-tu (I, lis.) zagotavlja hetitski vladar dednost najprej vazalovim moškim potomcem. Kadar bi teh ne bilo, pridejo na vrsto potomci po Ulmi-Tešupovi hčeri. Pri tem naroča vladar, ki je pač imel pred očmi konkretne, nam neznane okolnosti, da bo takega eventualno treba poiskati v sosedni (inozemski?)27 deželi, ga od tam pripeljati v deželo Dattaššo in ga le-tu postaviti na oblast (I, 12—14). Podedljivost vazalovega gospodstva je torej zagotovljena njegovim moškim potomcem in infinitum. Dokler so moški potomci, ne prihajajo za prestolonasledstvo vpoštev potomci po Ulmi-Tešupovi hčeri (I, 12), pač pa pridejo poslednji na vrsto tedaj, kadar bi prvih ne bilo več (I, 12 ss.). 24 W e i d n e r, Bo St. 8, str. 94, v. 52 ss. 25 Friedrich, Vertriige, I, str. 108 ss., § 4. 26 F r i e d r i c h , o. c., str. 10 ss., § 7, § 8, v. 19—22. 27 Glede pomena pridevnika arahzenaš prim. H r o z n y, Die Sprache der Hethiter (Bo St. 1 in 2), Leipzig 1916/17, str. 38, op. 5, str. 40 s. [meni nedostopno]; Friedrich, Vertrage, I, str. 170. Tako ugodna ureditev prestolonasledstva, kakor je ne najdemo v nobenem doslej obravnavanem tekstu, nas spominja na ustrezne določbe Telipinuševe ustave. Tudi ta zagotavlja presto-lonasledstvo najprej sinu zadnjega kralja; kadar pa sina ni, preide pravica na kraljevo hčer, in sicer tako, da ji dajo moža, ki nato postane prestolonaslednik.28 Na Telipinuševo ustavo nas spominja še druga določba, ki jo vsebuje ureditev dednosti v listini KBo IV, 10 in ki je tudi ne najdemo v doslejšnjih obravnavanih vazalnih pogodbah. Hattušiliš III. namreč predvideva, da se utegne Ulmi-Tešu-pov sin ali vnuk »pregrešiti« (uaštai) zoper hetitskega vladarja (I, 9 ss.). Kaj je s tem izrazom mišljeno, ni povedano; po smislu, ki ga ima vazalno razmerje, smemo misliti zlasti na veleizdajo (BAL)29 ali pa na kako hujšo kršitev vazalovih dolžnosti. Vazala mora v takem primeru hetitski vladar zaslišati (mn ... punušdu, I, 9).30 Če ga spozna za krivega, naj ga obsodi po svojem preudarku. Če je vazal zaslužil smrtno kazen, naj umrje (I, 10)! Toda kaznovanje naj zadene samo njegovo osebo! Njegovemu rodu naj ostane še naprej njegova »hiša« in »dežela« (I, 10 s.)! Medtem ko je kot »dežela« nedvomno mišljena pokrajina Dat-tašša, je z izrazom »hiša« pač označena vazalova zasebna imovina.31 To omejevanje kaznovanja na storilčevo osebo je v direktnem nasprotju s tem, kar pravi Muršiliš II. vazalu Kupanta-KAL-u glede nezvestobe njegovega adoptivnega očeta Maš-huiluvaša: 28 KBo III, 1, II, 36—39; prevedel Friedrich, AO 24, 3, str. 21. 28 Prim. Friedrich, Vertrage, I, str. 114, v. C 14; str. 124, v. C 32; str. 128, v. C 24, D. 49; Vertrage, II, str. 68, v. 13. 30 Glagol punuš- pomeni (po)vprašati. S tem, da KBo IV, 10, I, 9 normira, da naj hetitski vladar vazala »povpraša«, pripoznava temu pravico do zaslišbe. Tako povpraševanje kot začetek pravdnega postopka pred hetitskim kraljem se večkrat omenja, n. pr. v KBo III, 3, IV, 10 (prev. Friedrich, AO 24, 3, str. 21); v pogodbi s Targašnallišem (Friedrich, Vertrage, I, str. 62, v. 20); v KUB XIII, 20, I, 37 (prev. v mojem Bel madgalti, str. 15); v KUB XXVI, 58, I, 14s. Poslednje mesto se glasi: 14) ma-a-an li-iz-zi DUMU-&/ DUMU. DUMU-ŠL/ SA iGAL-dU A. N A dUTU^[ ] 15) me-na-ah-ha-an-da ua-aš-ta-i nu-uš-ši ua-aš-tul pu-nu-uš-ša-an-du = Ce se primeri, da se sin (ali) vnuk GAL-dU-ja zoper Moje Sonce pregreši, naj mu greh s povpraševanjem (ugotove)! 31 Za presojo obsega izraza »hiše« prim. n. pr. Friedrichov prevod dela listine KBo V, 7, v AO 24, 3, str. 31. »In ti Kupanta-KAL, ne veš-li, (da,) če v Hattušašu (kdo) zagreši stvar (= zločin) upora in (če), čigar oče greši, sin pa ni tudi obenem (kriv) greha, da mu (vkljub temu) odvzamejo očetovo hišo, bodisi da jo dajo komur koli drugemu ali pa jo vzamejo (— zasežejo) za palačo (= dvor)?«32 Po tej Muršiliševi trditvi, ki je v skladu z nekaterimi drugimi določbami in podatki,33 je po hetitskem pravu upornega vazala zadela ne le izguba poverjene mu dežele, ampak tudi razlastitev njegove zasebne, ocetne imovine. Kaznovanje krivca je tako posredno zadelo tudi njegovo potomstvo, čeprav je bilo le-to morda brez vsake krivde. Najbolj presenetljivo pri tem pa je dejstvo, da Muršiliš II. takoj potem, ko je ugotovil omenjeno načelo, naglasa, da je on sam s Kupanta-KAL-om drugače ravnal: ne le da mu ni odvzel očetove hiše, ampak mu je celo pustil oblast nad očetovo deželo.34 V njegovem ravnanju se izraža zavestna volja, ravnati drugače, kakor pa to normira strogo staro pravo-. Tudi Hattu-šiliš III. uveljavlja v obravnavanem tekstu KBo IV, 10 načelo, ki nasprotuje staremu pravu, kakor ga navaja Muršiliš II. Posebno zanimivo je končno, da enako omejujeta kaznovanje na osebo storilca še dve drugi listini, od katerih je ena izdana od Hattušiliša III., druga pa od njegovega naslednika Tudhalijaša IV. in Puduhepe. V obeh je normirano, naj krivca samega zadene kazen, ki jo je zaslužil — eventualno tudi smrtna —, ne odvzamejo naj mu pa njegove hiše in naj je ne dajo drugemu rodu, ampak naj jo še naprej obdrže njegovi potomci.35 Iz teh ugotovitev smemo sklepati, da je vsaj od Muršiliša II. naprej polagoma vedno bolj zmagovalo načelo, da naj kazen, 32 Friedrich, Vortrage, I, str. 112 ss., § 7, v. 13 ss. 83 Prim. G. F u r 1 a n i, La corresponsabilita familiare presso gli Hittiti (= Symbolae Koschaker, str. 11 ss.). 31 Friedrich, Vertrage, I, str. 114, C 23—27; str. 118, § 11, D 26—33. 35 KUB XXVI, 58 (izza vlade Hattušiliša III.), I, 16ss.: 16) ...ma-a--na-aš ku-na-an-na-aš 17) na-aš ma-ah-ha-an nam-rna EN .ŠU ZI-an-za na-an QA. TAM .M\A i-ia-ad-du] 18) .. .6 . ZU-ma-aš-ši-kan [ar-ha li-e ?] 19) da-an-zi na-at da-me-e-da-ni an-tu-uh-ši 20) da-me-e-da-ni NUMUN-Nl li-e pi-an-zi =16) ...Če je on kriv smrti, 17) kakor je njegovega gospoda volja, tako naj z njim [napravi]! 18) ...Njegove hiše pa naj mu [ne od]vzamejo 19) in naj je drugemu možu, 20) drugemu potomstvu ne dajo! ki jo hetitski vladar izreče nad velikašem, zadene le krivčevo osebo, ne zaseže pa tudi njegove imovine.30 To novo pravno pojmovanje, ki je bilo v direktnem nasprotju s starim pravom, zasledimo prvič zopet v Telipinuševi ustavi, čeprav še kot ius singulare. Trikrat naglasa tu Telipinuš, da naj kazen zaradi zločina, ki bi ga zagrešil kak član kraljevske rodbine, zadene samo krivca, ne pa tudi »njegove hiše, njegove žene, njegovih sinov«, ne njegovega »polja, vinograda, skednja, sužnjev, goved in ovac«.37 Če imamo to določbo pred očmi, tedaj si lažje razlagamo Muršiliševo ravnanje. Kupanta-KAL, sin Muršiliševe sestre, je bil vsaj po ženski strani Šuppiluliumov vnuk.38 Verjetno se zdi, da določbe Telipinuševe ustave same po sebi zanj sicer niso veljale, pač pa jih je Muršiliš II. tem lažje analogno uporabil glede njega in to upravičeno označil kot poseben dokaz svoje naklonjenosti do njega. — Zakaj je hetitski vladar pripoznal enako ugodnost v listini KBo IV, 10 tudi Ulmi-Tešupu, ne vemo. Mogoče je, da je bil tudi Ulmi-Tešup kak sorodnik dinastije; za to možnost govori predvsem tudi okolnost, da je njegov položaj izredno ugoden. Ni govora o vračanju ubežnikov, o poročanju o »zlih besedah«, plačevanju davkov itd. V tem oziru nas njegova pogodba spominja na pogodbo z Rimišarmo, ki je bil kraljevi princ. Kajpak, vsi ti razlogi niso odločilni.39 Hattušiliš III. je utegnil imeti kake posebne razloge, osebne ali stvarne, da je vazalu v pokrajini Dattašši določil tako izredno ugoden pravni položaj. KUB XXVI, 43 (izza vlade Tudhalijaša IV.), I, 62 ss.: ... 63)... ma-a-an na-aš ku-na-an-n[a-a]š na-aš ma-ah-ha-an A. N A ^UTU^ ZI-an-za na-an 0A. TAM .MA i-ia-ad-du] 64) E-ir-rna-aš-ši-kan li-e da-an-zi na-at ta-me--i-da-ni li-e pi-i~ia[-an-zi] =63) ... Ce je on kriv smrti, kakor je [Moje Sonce volja, tako naj z njim napravi!] 64) Hiše naj mu pa ne vzamejo in naj je ne dajo drugemu! 36 Da je staro načelo še vedno veljalo, kaže primer Arma-d U-aša, Hattušiliševega sovražnika. Po končanem pravdnem postopku ga je Muva-talliš prepustil obenem z njegovimi svojci in vso imovino Hattušilišu. Le-ta ga je poslal s sinom vred v pregnanstvo na otok Ciper, hkrati pa mu je vrnil polovico imovine. — Glej G o t z e, NBr. str. 16, 18, v. 20 ss. 37 KBo III, 1, II, vv. 54, 55 s., 57 s. (prev. Friedrich, AO 24, 3, str. 22). 38 Friedrich, Vertrage, I, str. 106, § 2, v. 6—8; II, str. 72, vv.33—36. ME. Cavaignac, Le Probleme hittite, Pariš 1936, str. 57, ga smatra za pripadnika dinastije (qui appartenait sans doute a la famille royale). Končno naj se vsaj dotaknemo določb, ki so uvrščene v posebnem odstavku takoj za določitvijo meja (I, 33—37). Žal so odločilni izrazi zaenkrat še nepojasnjeni, tako da njihovega smisla še ne moremo dovolj jasno dognati. Gre predvsem za ureditev odnošajev nasproti deželi reke Hulaja, kolikor so v zvezi s pašnjo živine. Kozjim pastirjem je zabranjen vstop v pokrajino mesta Dattašše, druga določba se bavi s prestopom »velike črede« preko meje pokrajine Dattašše. Izrečno se ugotavlja, da je vladar prepustil Ulmi-Tešupu mesto Šarmanaš z ovčjimi pašniki vred. Druga skupina določb tega odstavka nam je radi popolnega nejasnega izraza kuvappula zaenkrat neum-ljiva. Pač pa je izredno zanimiva zaključna določba (I, 37), po kateri se položaj vazala pokrajine Dattašše izenačuje s pravnim položajem vazala v mestu Kargamišu. Nejasno je pri tem, ali velja to glede vseh določb o vazalovih obveznostih, ali verjetneje samo glede določb tega odstavka, ali celo samo glede določb o kuvappala. Izenačenje pravnih predpisov za vazala v pokrajini mesta Dattašše s predpisi, ki so veljali za vazalnega kralja v Kargamišu, govori nekoliko za domnevo, da bi bil Ulmi-Tešup morda v sorodstvu s hetitsko dinastijo. Znano je namreč, da so v mlajšem kraljestvu večkrat postavili za vladarje v Kargamišu hetitske kraljevske prince.40 Preko neke verjetnosti nas pa tudi to sklepanje ne vodi. V. Preostane nam še vprašanje, ali je bila obravnavana podelitev pokrajine mesta Dattašše vazalna pogodba? Samoumevno je, da pri tem ne smemo misliti na paritetno mednarodno pogodbo med enakopravnima vladarjema. Obravnavani pravni posel bomo smatrali že za pogodbo, če bomo ugotovili, da je bilo za njegovo veljavnost treba tudi vazalovega konsenza. Že v prejšnjem odstavku smo ugotovili, da o superiornosti položaja hetitskega vladarja nasproti vazalu ni nobenega dvoma. 40 Tako se omenja kot kralj v Kargamišu Bijaššiliš, Šuppiluliumov sin (primerjaj Hethitische Staatsvertrage, str. 8, op. 8; glede časa drugače W e i d n e r , Bo St. 8, str. 25, op. 2). Tudi Muršiliš II. postavi tam za kralja nekega *[ ]-Šarma, ki je bil njegov sorodnik (cf. Gotze, AM, str. 248, KBo IV, 4, III, 12 = AM, str. 124). V pogodbi z Alakšandušem ugotavlja Muvatalliš brez ovinkov, da je politična odločitev o vsebini vazalne pogodbe samo v njegovih, ne pa tudi v vazalovih rokah: »Te besede (= določbe) niso od enega (in) od drugega; od dežele Hatti (so)!«1 Preponderanca hetitskega vladarja nad vazalom se jasno kaže že v terminologiji. Hetitski vladar napravi išhiul za vazala, to se pravi, da statuira njegove obveznosti in dolžnosti. Išhiul2 je izvedenka od glagola išhiiauar, kar pomeni »naložiti«, »vezati«. Pri tem so Hetiti sledili babilonski terminologiji, ki je od glagola rakasu = vezati, izvajala samostalnika riksu in rikiltu za enostransko naloženo obveznost.3 Išhiul pomeni tako od vladarja vazalu naložene obveznosti, bodisi vse pojmovane kot enoto (I, 38, 50), bodisi posamezne skupine obveznosti,4 kakor na pr. v našem tekstu glede vojnega spremstva (I, 38, 39, 49) ali glede dajatev božanstvu (I, 40). Zato ta izraz najbolje prevajamo kot »statut«, »zavezo«.6 Za preponderantni položaj hetitskega vladarja je dalje značilno, da se besedilo sakralnopravnih sankcij — glede pro-kletstva radi kršitve, blagoslova radi izpolnjevanja določb — obrača samo zoper vazala, nikjer zoper hetitskega vladarja. Z ozirom na vse to se zdi na prvi hip čudno, da še govorimo o vazalnih pogodbah. Vendar je to upravičeno, in sicer tudi po hetitskem pojmovanju samem. V tem pogledu je zlasti značilen izrek Muršiliša II. v pogodbi z Manapa-Dattašem; tu pravi vladar vazalu: 1 Friedrich, Vertriige, II, str. 76, v. 76ss. — Enako določbo so najbrž imele vse pogodbe z vazali v Arzavi; prim. Vertriige, I, str. 150, v. 14 (Kupanta-KAL). — 1 Hethitische Staatsvertriige, str. 27 ss. 3 Hethitische Staatsvertriige, str. 23 ss. 4 Za posamezne določbe uporabljajo med drugim tudi izraze memiiaš, uttar (= beseda, reč); prim. KBo IV, 10, I, 48, II, 5, 6, 8, 14, 26. 5 V tem pogledu bi rad popravil neki nesporazum. V knjigi Hethitische Staatsvertriige, str. 23 ss. sem zelo naglasil enostranski izvor določb, ki so označene kot riksu, rikiltu ali išhiul. Vendar sem izrazil (str. 29) mnenje, da je kot pars pro toto tudi išhiul utegnil pomeniti celotno pogodbo; danes o tem nekoliko dvomim tudi glede podpisa v Manapa-Dattaševi pogodbi. — Sturtevant je uvrstil v drugo izdajo svojega slovarja (str. 60) žal samo pomen »obligation, contract, treaty«, sklicujoč se na gornja moja izvajanja. V tem smislu bi želel svoje tedanje trditve dopolniti. — Glede izraza »zaveza« prim. M. Slavič, »Zaveza« in »Mojzes« v Bogoslovnem Vestniku, XVI, 1936, str. 181 ss. »V prihodnje naj ti bo ta išhiul, njega varuj in naj ti bo stavljen pod prisego!«0 Podobno pravi Šuppiluliuma vazalu Hukkanašu: »Glej, te besede (= določbe) sem ti postavil pod božjo prisego in sedaj, glej, sva za to stvar poklicala 1000 bogov v (sodni) zbor.«7 V obeh citatih se jasno razlikujeta dva pravna elementa: vazalove dolžnosti, kakor jih vladar statuira (išhiul, uttar) in prisega (h. lengaiš, ak. mamitu), ki se z njo vazal podredi postavljenim določbam. Išhiul, od kralja izvršeno normiranje določb, po hetitskem pravu še ne zavezuje vazala, treba je, da vazal s svojo prisego izrazi svoj pristanek, svoje soglasje z vladarjevim ukrepom. Zato pa upravičeno govorimo o vazalni pogodbi, čeprav ena stranka, hetitski vladar, bistveno bolj vpliva na njeno vsebino, kakor pa druga stranka, vazal. Vendar je za našo presojo odločilno to, da pravni posel postane perfekten šele z vazalovo prisego. Posebno očitno se je ohranilo to hetitsko razčlenjevanje v pogodbeni terminologiji.8 Vazalno pogodbo imenujejo (ak.) riksu u mamitu, pogodbeno ploščo tuppu ša rikilti ii ša mamiti, vazala »moža prisege in zaveze« = (ak.) ša mamiti u ša rikši. Da je bila prisega bistvena za vazala, smemo sklepati iz nazivov, po katerih je vazal označen kot »mož prisege« (het. linkiiaš antuh•> šaš, ak. ša mamiti) ali kot »zapriseženi« (het. linganunanza).9 Vladar pa včasih najbrž označuje pogodbo samo kot rikiltu ali išhiul (pars pro toto). 6 Friedrich, Vertrage, II, str. 10, v. 60 ss. — 'Friedrich, o. c., str. 110, § 6, v. 38 ss. — 8 Glej Hethitische Staatsvertrage, str. 26 s. Tam so navedeni tudi ustrezni citati. 9 V Muršiliševih analih se o arzavskem knezu Mašhuiluvašu, ki ga je Šuppiluliuma kot pribežnika napravil za zeta in ga nato zaprisegel na svojo osebo in na svoje sinove, uporablja izraz lingaiaš lRz,t/4 iiat = napravil ga je za podložnika (dosl. sužnja) po prisegi (dosl. prisege) (G o t z e, AM, str. 140, v. 60, cf.^ str. 142, v. 68 = KBo IV, 4, IV, 60, 68). Značilno je, da se za vazale izraz ■ IR (= suženj) v hetitskih pogodbah kot uradna označba zelo redko uporablja (prim. indeks v Friedrich, Vertrage, II, str. 188 s. v.; Weidner, Bo St. 8, str. 58, v. 8; str. 92, v. 38 s.). Radi primerjave naj omenim, da približno istočasno naziva babilonski kralj Meli-Šipak (1202 do 1182) na ohranjenem kudurru celo svojega sina in poznejšega vladarja Marduk-apla-iddina »svojega sužnja« (arad-su = njegov suženj). Glej Dele-gation en Perše. Memoires publies sous la direction de M. J. de Morgan. S stališča hetitskega vladarja je razumljivo, da posebno ne poudarja, da je vazalova prisega potrebna za veljavno sklenitev pogodbe; zato ni v pogodbah o njej nobenih določil. Vendar lahko vsaj za nekatere primere izvemo o vazalovi prisegi. Tako pripoveduje Muršiliš II. v pogodbi z Duppi-Tešupom, da je najprej zaprisegel na Duppi-Tešupa njegove brate in sestre ter deželo Amurru, nato pa vazala samega na »kralja dežele mesta Hatti, na deželo Hatti« ter na svoje (— Muršiliševe) sinove in vnuke.10 Madduvattaša je hetitski vladar »napravil za (moža) svoje prisege« (linkiiaš-šaš iet, I, 13), ga »zaprisegel« (I, 13, 43) in mu »postavil pod prisego« (I, 13 s., 28, 43) različne obveznosti; izrečno je tudi ugotovljeno, da je Madduvattaš »prisegel in postavil te stvari (= določbe, ki mu jih je bil kralj statuiral) pod božjo prisego« (I, 27).11 Na kak način je vazal praktično opravil svojo prisego, lahko spoznamo iz Mattivazove redakcije pogodbe s Šuppiluliumo.12 Pri sankcijah izreče (II, 25 ss.) najprej Šuppiluliuma prekletstvo nad vazalom, če ne bi izpolnjeval pogodbe, blagoslov pa, če jo bo vestno izpolnjeval. Za njim pa izpregovori mitanski princ Mattivaza in pokliče najprej številna domača božanstva kot priče (II, 40—43). Nato izreče nad samim seboj, nad svojo rodbino in nad svojim narodom prokletstvo, če pogodbe ne bi izpolnjevali, blagoslov pa, če jo bodo izpolnjevali (II, 44 ss., 53 ss.). Z veliko verjetnostjo smemo zato domnevati, da je tudi v drugih pogodbah vazal izrekel za kraljevimi sankcijami še sam nad seboj prokletstvo za morebitno pogodbeno nezvestobo, blagoslov pa za zvestobo. Zato so redno pozvana kot garanti pogodbe ne le številna hetitska božanstva, ampak tudi božanstva vazalove domače dežele. Prisege same se pojmujejo in že v pisavi označujejo kot božanstva, ki naj zasledujejo nezvestega vazala, nagradijo pa zvestega.13 Tome II. par V. Scheil O. P. — Pariš 1900, str. 99 ss., v. I, 40, II, 5, cf. v. IV, 30, 55: ana ziri-ia = mojemu sinu. Prim. tudi kudurru kralja Marduk-nadin-ahe v L. W. King, Babylonian Boundary7Stonesi and Me-morial-Tablets in the British Museum, London 1912, str. 43, v. 6, 12. 10 Friedrich, Vertriige, I, str. 10, v. 18; str. 12, v. 21 s. 11 G o t z e, Madduvvattaš, prim. tudi str. 18, v. 74, str. 28, v. 39. 12 Transkripcijo in prevod teksta podaja Weidner, Bo St. 8, str. 36 ss., glej zlasti str. 52 ss. 13 Prim. KBo IV, 10, vv. II, 9, 14, 19. Ce primerjamo sakralnopravne sankcije, ki se v obravnavani listini KBo IV, 10 obračajo zoper vazala, z bistveno enakimi sankcijami v drugih vazalnih pogodbah, ne more biti pametnega dvoma o tem, da je tudi Ulmi-Tešup šele s svojo prisego prevzel obveznosti, ki mu jih je kralj kot išhiul določil. Z vazalovo prisego je bila vazalna pogodba šele sklenjena in odslej so vazala v polni meri vezale prisege, opravljene pri hetitskih in domačih božanstvih. Naša pogodba nam omogoča, da v zvezi s tem načnemo še drugo vprašanje: ali je pogodba vezala samo vazala, ali jo je hetitski vladar lahko poljubno izpreminjal ali ukinil? Pogodba zagotavlja Ulmi-Tešupu in njegovemu rodu go-spodstvo v pokrajini Dattašši. Zelo značilno — in brez primere v drugih vazalnih pogodbah — je Hattušiliševo prizadevanje, kako bi zagotovil, da bo tako stanje tudi trajno. Kakor smo že omenili, postavlja posebne sakralnopravne sankcije v prid vazalu; najprej zoper druge velikaše, ki bi utegnili Ulmi-Tešupu ali njegovim potomcem odvzeti deželo ali jo zmanjšati ali drugače razveljaviti določbe kraljeve listine (II, 12—14); nato pa tudi zoper tistega svojega naslednika, ki bi Ulmi-Tešupu ali njegovemu rodu deželo odvzel ali razveljavil kako določbo po-delitvene listine (II, 21—27). Iz te določbe sledi, da so vsaj po Hattušiliševi odredbi vsi njegovi nasledniki vezani, da se drže pogodbe in je ne smejo samovoljno ukiniti, ne da bi izzivali s tem sakralnopravnih sankcij, maščevanja bogov. O samem sebi Hattušiliš III. pri tem ne govori. Vendar pa izhaja iz določbe glede morebitnih ozemeljskih izprememb (II, 15 ss.), da se je tudi sam čutil vezanega po pogodbi. Hetitski vladar si izgovori pravico, da sme v prihodnje pokreniti kake izpremembe vazalovega ozemlja in pripoznava vsaj načelno — z omejitvijo glede uporabe sile (II, 19 ss.) — enako pravico tudi vazalu. Pri tem pristavlja, da naj bo taka izprememba »vnaprej izvzeta od božjih priseg« (II, 16, 17). Kolikor se ta stavek nanaša na izpremembe po kraljevi pobudi, ga je mogoče umevati samo tako, da se je tudi hetitski vladar smatral vezanega po določbah vazalne pogodbe, čeprav so se njene sankcije obračale samo zoper vazala. Le tedaj namreč, če je tudi hetitski vladar smatral pravno stanje, ki je bilo z vazalno pogodbo ustvarjeno, kot ob- vezno zase,14 je bila potrebna posebna pogodbena določba, da taka izprememba pogodbe ni kršitev, ki bi izzivala božjo kazen.15 Po teh dognanjih prihajamo do zaključka, da gre pri podelitvi pokrajine mesta Dattašše, o kateri nam poroča plošča KBo IV, 10, za vazalno pogodbo med Hattušilišem III. in Ulmi-Tešu-pom. Sklenila sta jo pogodbenika, ki sta bila ustavnopravno v zelo različnem položaju, kar se nazorno kaže v celotni pogodbi in v posameznih določbah. Vendar gre za pravni posel, ki je postal perfekten šele, ko je vazal s prisego sprejel od vladarja mu naložene (išhiul) obveznosti. Čeprav je ta pogodba foedus iniquum, moramo vendar priznati, da si je hetitski vladar zelo prizadeval, da bi kar najbolje uredil in trajno zagotovil vazalov pravni položaj. Ravno po tem prizadevanju za pravičnim izrav-nanjem medsebojnih interesov je obravnavana plošča KBo IV, 10 lep spomenik hetitske in tako tudi najstarejše indoevropske pravne kulture. 14 Na tem prav nič ne izpremeni okolnost, da je Hattušiliš III. s to določbo najbrže želel sankcionirati že izvršeno izpremembo vazalovega ozemlja (glej zgoraj str. 68 s). 15 Kako resno in etično-visoko so Hetiti pojmovali obveznost prisege tudi v meddržavnih odnošajih, kažejo ohranjene molitve zoper kugo. V dvajsetletni kugi vidi Muršiliš II. božjo kazen zlasti tudi zaradi kršitve pogodbene prisege. Prim. G o t z e , Die Pestgebete des Muršiliš (= KIF, str. 161—251, zlasti str. 208, § 4, v. Is.). Prim. tudi Gotze, AM, str. 112, v. 45 s., 9 ss. (= KBo IV, 4, I, 45 s. in II, 9 ss.), str. 192, v. 12 ss. (= KBo II, 5, IV, 12 ss.). K Bo IV, 10* Transkripcija hetitskega teksta in prevod. * V transkripciji so sumerski izrazi označeni s pokončnimi velikimi črkami (n. pr. LUGAL), babilonski izrazi in končnice s kurzivnimi velikimi črkami (n. pr. I.NA), hetitski izrazi pa z malimi kurzivnimi črkami (lastna imena so pisana z veliko začetnico). — Pri podajanju posameznih klinopisnih znakov sem se držal označb, kakor jih navaja F. Thureau-Dan-g i n, Le Syllabaire Accadien, Pariš 1926 in Les Homophones Sumeriens, Pariš 1929. — V okroglih oklepajih () so navedene moje dopolnitve, ki sledijo radi različnosti hetitske jezikovne strukture, zlasti radi pogostega opuščanja pomožnika (sem, biti) ter veznikov. Z oglatimi oklepaji [ ] pa so v hetitskem tekstu označene poškodovane in izgubljene besede. Glede citiranja plošče KBo IV, 10 pripominjam, da citiram prednjo stran kot I, zadnjo kot II. Recto 1 2 ] a O)-mi DUMU- [ 3 4 [DUMU-/(]A1-m« ku-in [ J -hi nit a-pi-el DUMU-a/z da-a 5 na-an šal-la-i p[i-di ti-it-ta-nu-uf a]n-tu-uh-ša-aš nu-ut-ta UDt/M Šl. IM.Tl-K A a-ri 6 nu DUMU . MEŠ-KA ku-i-e-[eš -z]i [ ] aš-ša-nu- -uz-zi nu a-pu-u-un da-an-zi 7 na-an tu-e-el [A. N A GišŠU.A ti-it-ta-nu-iia-a\ n-zf dUTU5/ DUMU-KA [ ]-mi ŠEŠ>-KA-ma na-aš-ma ta-ma-a-i MA'Š (?)8 8 0.UL ku-in-ki [ KURTOM k)u-it AD.DIN na-at kat-ta DUMU-KA DUMU.DUMU-KA har-zi 0.UL-la-ši-ia-at-kdn ar-ha da-an-zi 9 ma-a-an DUMU-KA DUMU . DUMU-K[A -]ta na- -aš-ta-i ku-iš-ki na-an LUGAL KUR URU fjat-ti pu-nu-uš-du nu-uš-ši-kan ma-a-an iia-aš-tul a-aš-zi 10 nu GIM-a« A-NA LUGA[L KU]R URUMat-ti ZI-an-za na-an QA.TAM.MA i-ia-ad-du ma-a-na-aš har-kan-na-aš-ma na--aš har-ak-du £TlJM-ma-aš-ši-kdn 11 KURTOM-za u-e [ ar-ha ] da-an-zi na-at da-me-e-el NU-MUN-flš U-e pi-ia-an-zi ŠA QJL-mi-d\J-up-pit NUMUN-aš da-ad-du 12 da-ad-du-ma-at SA DUMU . NITA ŠA DUMU . SAL-ma U-e da-an-zi ma-a-an NUMUN DUMU.NITA-ma 0 .UL e-eš-zi EGIR-an-at-kan tar-na-at-ta-ri 1 Dopolnitev negotova. - s = H/ius; genetiv kazalnega zaimka apaš = tisti. 5 Za dopolnitev prim. Gotze, NBr. str.32 (IV,63 s.) in str.34 (ad 1. c.). 4 Prim. Friedrich, Vertriige, I, str. 154, op. 1; II, str. 90. — Podobno pravi Muvatalliš v pogodbi z Alakšandušem: »[če tebi,] Alakšanduš, pride dan tvoje matere...» (Friedrich, Vertrage, II, str. 54 s., § 6, v. A 63 s.). — Prim. tudi KBo I, 10, I, 9 s. (prev. Friedrich, AO 24, 3, str. 24). — 5 Dopolnitev negotova in samo po smislu. 8 Glede tega naziva hetitskega vladarja prim. str. 69 s. 7 Po smislu pričakujemo »bom varoval« ali »bom pripoznal«. 8 Na razuri je poškodovan znak, ki je najbolj verjetno MAŠ. Glede pomena prim. F o r r e r , Forschungen, I, Berlin 1929, str. 159 ss. S o m -mer, AU, str. 136 ss. (=1) 1 2 ] ? sin (?) [ 3 4 [Sina tvojjega1 pa, katerega [ J in sina tistega2 vzemi. 5 njega na visokem mestu (= prestolu) [postavi!]3 Človek (si) in zate pride dan tvoje usode (= smrti)4 6 in tvoji otroci, ki (pl.) [ ] oskrbi (?), tistega vzamejo 7 in ga [na] tvoj [prestol (?) postavi]jo.5 Moje Sonce6 tvojega sina [ ],7 tvojega brata pa ali drugega rodu8 8 nikogar [ .9 Deželo?], ki sem (jo) dal, to bo pozneje93 imel tvoj sin (in) tvoj vnuk in tega mu ne bodo odvzeli. 9 Če se kak tvoj sin (ali) tvoj vnuk [ ] pregreši, naj ga kralj dežele (== države) mesta Hatti povpraša in če je (kak) njegov greh (= če je kaj zagrešil), 10 kakor je kralja dežele mesta Hatti volja,10 tako naj z njim napravi!11 Če je (sc. delinkvent) (mož) smrti, naj pogine! Hiše pa mu (= Njegove hiše pa) 11 in dežele naj ne vzamejo in naj je ne dajo (komu) drugega potomstva11® (=rodu), prav iz Ulmi-Tešupovega potomstva naj jo (kdo) vzame! 12 Vzame pa naj jo (potomec) po sinu, (potomci) po hčeri naj (je) ne vzamejo! Če pa potomstva po sinu ni in je to (= dežela in hiša) zapuščeno (?), 9 Po smislu pričakujemo »ne bom varoval« ali »ne bom pripoznal«. 9a S o mm er, Bo St. 7, str. 6, op. 1. prevaja katta = »hkrati, ustrezno«; k pomenu tega izraza prim. Friedrich, Hethitische Studien, Ber-lin-Leipzig 1924, str. 13 s.; Vertrage, I, str. 34. 10 ZI = dih, življenje, oseba, želja, volja. — Prim. Friedrich, Vertrage, I, str. 46, § 16; Ehelolf, KIF, str. 144, op. 2. 11 Prim. Gotze, KIF, str. 231,— “a NUMUN = seme, potomstvo. 12 Gotze, KIF, str. 230 pojmuje gornje mesto tako, da izpraznjeni fevd postane zopet prost za hetitskega vladarja (»dann wird es eingezogen, fiir erledigt erklart«). — V NBr. str. 72, kjer se bavi z določitvijo pomena glagola tarna-, pa aplicira to mesto na vazalovo rodbino v tem smislu, da le-ta izumrje (»herausgelassen wird, sich erschopft, ausstirbt«), — Po mojem 13 m NUMUN ŠA DUMU.SAL ŠA W L-mi-&U-up-ptt EGIR-a« ša-an-tia-an-du ma-a-na-aš a-ra-ah-zi-ni-ia KUR-e na-an a--pi-iz-zi-ia 14 EGIR-pa u-ua-da-an-du nu I.NA KUR URUdu-ta-aš-ša AŠ . ŠUM EN-UT . Tl a-pu-u-un ti-it-ta-nu-na-an-du 15 tu-ug-ma A.NA [']UL-mi-d\J-up KUR TUM ku-it AD.DIN ZAG. MEŠ-ta ku-i-e-eš te-eh-hu-un na-aš-za pa-ah-ši li-e--aš-kan šar-ra-at-ti 16 ZAG . HI. A-ma-at-ta ki-iš-ša-an ti-ia-an-te-eš IŠ . TU KUR uruPi-taš-ša-at-ta hur.sag Ma-a-na-aš ^ kan-ta-an-na URU Za-ar-ni-ia-aš 17 URUša-na-an-tar-n[a-a]š ZAG-aš URUZa-ar-ni-ia-a-aš (?)--ma-kan ^ kan-ta-an-na A . NA KUR iDHu-u-la-ia a-aš-ša-an URU Ša-na-an-tar-ua-aš-ma-kan1 18 A. N A KUR URU Pi-tdš-ša a-aš-ša-an-za 19 IŠ.TU ZAG KUR uruPi-tdš-ša-ma-aš-ši diLLAT.MEŠ URUA-ri-im-ma-at-ta ZAG-aš URUA-ri-ma-at-ta-aš-ma-kan A. NA KUR URU pi-tdš-ša a-aš-ša-an-za 20 IŠ.TU hur.sagHu-ut-nu-ua-an-ta-aš-ma-aš-šii& hal-la--pu-na-an-za ZAG-aš Ijal-la-pii-ua-an-za-ma-kan A.N A KUR iv Hu-u-la-ia a-aš-ša-an UKU Kur-ša-na-an-ša-aš-ma--kania 21 EGIR UGU UR.TUG [GA]L ^Khu-u-ua-ši ZAG-aš URU(/. -uš-ša-za-ma-aš-ši URUZa-ra-a-ta-aš ZAG-aš URUZa-ra-a-ta--aš-ma-kan A.NA KUR ^Hu-u-la-ia a-aš-ša-an-za 22 URUUa-an-za-ta-ru-ua-za-ma-aš-ši URUtja-ra-zu-iia-aš ZAG--aš URU tia-ra-zu-ua-aš-ma-kan A. NA KUR URU U-uš-ša a-aš-ša-an-za IŠ.TU hur.sagKja-na-li-ia-at-ta-ma-aš-ši mnenju pa tekst pove samo to, da postane vprašanje naslednika iz ženske linije aktualno šele, ko je po' smrti zadnjega potomca iz moške linije dežela »zapuščena« (EGIR-an = nazaj, potlej [Sommer, HAB, str.229], tarnu-= pustiti [G o t z e, NBr. str. 64 ss.]). 13 Glede pomena gl. Friedrich, Vertrage, I, str. 170. 1 Na razuri sledita še dva znaka, morda GIŠKU; nejasno pa je, kam spadata. —la E. Forrer, Forschungen, 1. Band, 1. Heft, Berlin 1926, je na str. 6—8 prvi prevedel gornji tekst in sicer I., vv. 15—32. (Delo samo mi sedaj ni na razpolago, pač pa napravljeni zapiski.) Prim. tudi Gotze, KIF. str. 108 ss., 125. 2 Izvirnik govori o »deželi mesta Pitašša«, kar je stereotipno; tako pišejo Hetiti celo tedaj, če dežela sploh nima istoimenskega mesta (to velja 13 tedaj naj poiščejo potomca po Ulmi-Tešupovi hčeri! Če je on v sosedni (inozemski??)13 deželi, naj ga iz tiste 14 pripeljejo nazaj in naj v deželi mesta Dattašše tega postavijo na oblast! 15 la Deželo, ki sem jo tebi, Ulmi-Tešupu, dal, (in) meje, ki sem ti jih postavil, varuj si jih, nikar jih ne razdiraj! 16 Meje pa (so) ti tako-le postavljene: od dežele Pitašša2 ti (je) gorovje Havaš kantanna (?),3 mesto Zarnijaš (in ??) 17 mesto Šanantarvaš meja, mesto Zarnijaš pa (je) kantanna (in) pripada deželi reke Hulaja. Mesto Šanantarvaš pa 18 pripada deželi Pitašša. 19 Od meje dežele Pitašša pa (so) mu meja vojaške straže4 mesta Arimattaš, mesto Arimattaš pa pripada deželi Pitašša. 20 Od gorovja Hutnuvantaš pa mu (je) tjatlapuvanzcf (?) meja, hallapuvanza pa pripada deželi reke Hulaja. Od mesta Kur-šavanšaš pa (sta) 21 zadaj navzgor veliki pes (?) (in) huvaši kamen6 meja. Od mesta Ušša pa mu (je) mesto Zarataš meja, mesto Zarataš pa pripada deželi reke Hulaja. 22 Od mesta Vanzataruvaš pa mu (je) mesto Harazuvaš meja, mesto Harazuvaš pa pripada deželi Ušša. Od gorovja Kuva-lijatta pa mu n. pr. glede Arzave [gl. F. Som m er, AU, str. 291] in Egipta). V prevodu splošno govorim samo o dotični »deželi«, kolikor se mi točnejše razlikovanje v posebnih primerih n. pr. glede Dattašše) ne zdi potrebno. 3 Pomen izraza, ki ga je že hetitski pisar označil z dvojnim klinom kot tujko, doslej še ni dognan. 4 De im el, ŠL. s. No. 166 b; Šumerisch-akkadisches Glossar, str. 134; Akkadisch-šumerisches Glossar, str. 354. — Friedrich, Vertrage II, str. 187, s. v. 4a Glede ablativov Hutnuuantaš-ma-aš-ši in Kiiriaiianšaš-ma-kdn prim. G o t z e - jevo pripombo v KIF, str. 125. 5 Tako prevaja ta stavek Gotze, KIF, str. 125. — Kaj so bili huvaši kamni, ni popolnoma dognano. Na nje so včasih prenesli iz templjev kipe 23 ha-an-te-iz-zi-ia-aš A.N A TUP. PA. HI. A URU Šu-ut-ta-aš--na-aš ZAG-aš e-eš-ta ki-nu-un-ma-aš-ši LUGAL GAL URUŠa-an-ti-im-ma-an ZAG-an i-ia-nu-un 24 [UR]U ša-an-ti-im-ma-aš-ma-kan A.N A KUR Id Hu-u-la-ia a-aš-ša-an-za URU Ua-an-za-tar-ru-ua-aš-ma-aš-ši URUi^u. -ša-zi-na-ša-zaB H UR. SAG Ar-la-an-ta-an URU A-la-na-aš ZAG -aš 25 nu-kan URU A-la-na-aš A. N A KUR Id Hu-u-la-ia a-aš-ša-an--za rja-a-tar-ma-kan ku-it A. N A HUR.SAG Ar-la-an-da še-ir na-at-kdn A. N A KUR URU Ha-at-ti 26 0 A.N A KUR iDHu-u-la-ia tak-ša-an a-aš-ša-an uru£/. -m-nu-na-an-ta-za-ma-aš-ši hur.sag Lu-u-Ia-aš ZAG-aš URU Ni-na-in-ta-aš-ma-kan A. N A KUR iv Hu-u-la-ia a-aš-ša--an-za 27 GišKU LUlš GUŠKIN-ma-fom ku-iš EGIR-a/z m-aš-kan A.N A dUTU šl a-aš-ša-an-za URU Za-ar-nu-ša-az-ma-aš-ši ^ ha-ar-mi-ma-aš ZAG-aš ^ ha-ar-mi-ma-aš-ma-kan 28 A. N A ID Hu-u-la-ia a-aš-ša(\)-za URU Za-ar-ui-ša-za-ma-ttš--ši 0UR.SAGšar-la-im-mi-iš dILLAT.HI.A lja-a-tar ^ hi--in-na-ru-u-iia-aš ZAG-aš pdr-ga-ua-az-ma-aš-ši HUR. SAG--za 29 URU šu-li-ia-aš ZAG -aš URU Ša-li-ia-aš-ma-kan A. N A KUR URUHa-at-ti a-aš-ša-an-za a-ra-ah-ze-na-za-ma-aš-ši URUya--al-ua-ra-aš URU Ua-al-ua-ra-ia 30 ku-it ku-it ^ u-pa-ti URU Ma-ta-a-aš URU Ša-an-ha-da-aš URU La-ri-im-ma-aš URU Ša-ra-an-du-ua-aš URU Da-at-ta-aš--ši-iš IŠ.TU ZAG URUŠa-ra-a[n-d\u-ua-ma 31 ku-e-da-ni pi-di GišKU ar-mi-uz-zi na-at-kdn A. N A KUR Id Hu-u-la-ia a-aš-ša-an IŠ.TU KUR URU IJ a-al-ma-am-ma--aš-ši URU Ua-al-ta-an-na božanstev. Prim. Gotze, Kleinasien, str. 158; H. G. Giiterbock, Siegel aus Boghazkoy, Berlin 1940, str. 50. 6 Morda: od mesta Kušahhušenaš; prim. Forrer, o. c., str. 7. 7 Tako prevajam, ker je ime gorovja A. v akuzativu. 8 F o r r e r, o. c., str. 7 prevaja: »Der Waffe goldene Schar«, Gotze, KIF 125: »das Waffen(lehen?) des Goldknappen«. — Najbolj verjetna pa se mi zdi razlaga, ki jo daje F. Sommer, HAB 132: on ima ta naziv za krajevno označbo (»sicher Ortsbezeichnung«), 1 Pomen izraza, ki ga je že hetitski pisar označil z dvojnim klinom kot tujko, doslej še ni dognan. 23 je bilo po prvih ploščah (=prvi podelitveni listini) mesto Šuttašnaš meja, sedaj pa sem mu (jaz), veliki kralj, napravil za mejo mesto Šantimmaš; 24 mesto Šantimmaš pa pripada deželi reke Hulaja, mesto Van-zatarruvaš pa njemu. Od mesta Kušazinašaš" do (?)7 gorovja Arlantaš (je) meja mesto Alanaš, 25 mesto Alanaš pripada deželi reke Hulaja. Voda pa, ki (je) zgoraj v gorovju Arlantaš, ta pripada deželi Hatti 26 in deželi reke Hulaja po polovici. Od mesta Šinnuvantaš pa mu (je) gorovje Lulaš meja, mesto Ninaintaš pa pripada deželi reke Hulaja. 27 Orožje zlatokopača,8 ki (je) zadaj, to pripada Mojemu Soncu. Od mesta Zarnušaš pa mu (je) harmimaš (?)4 meja, harmi-maš pa 28 pripada (deželi) reke Hulaja. Od mesta Zarvišaš pa (so) mu gorovje Šarlaimmiš, vojaške straže, voda (im?) hinnaruvaš1 meja, od visokega2 gorovja (naprej) pa mu (je) 29 mesto Salijaš meja. Mesto Šalijaš pa pripada deželi Hatti. Od zunanje3 strani pa mu (pripada) mesto Valvaraš in karkoli (je) od (?) mesta Valvaraš 30 vzhodno (? tostran).4 Mesta Mataš, Šanhadaš, Larimmaš (in) Šaranduvaš (pripadajo) mestu Dattašši (?).5 Od meje mesta Saranduvaš pa, 31 dokler seže (??) orožje," to pripada deželi reke Hulaja. Od dežele Valma (so) mu mesta: Valtanna, 2 parku- = visok; Friedrich, ZA. N. F. 2, str. 278. 3 Got z e, KIF 125 predlaga: »an der (von Hatti) abgelegenen (Seite)«, ali pa »von (dort ab, wo das) Ausland (beginnt)«. — Prim. zgoraj pripombo k istemu izrazu v vrsti 13. 4 Za pomen prim. Sturtevant, Glossary str. 169, s. v. 6 V prevodu sledim G o t z e - jevemu mnenju, ki smatra to obliko kot nomen praedicativum v pluralu: KIF, str. 125; Kleinasien zur Hethiterzeit, Heidelberg 1924, str. 17 s., op. 3. 8 To mesto še vedno ni popolnoma pojasnjeno. Forrer, Forschun-gen 1, 1, str. 8 prevaja; »an welchen Ort (= soweit) die Waffe tragt«; 32 URU U-ša-ija-la-aš URU Al-lu-up-ra-ta-aš URU Hu-uh-hu-ra-aš ZAG-aš ku-u-uš-ma-kan URU HAL. HI. A A. N A KUR 1° tju--u-la-ia a-aš-ša-an-te-eš 33 ZAG KUR URUdU!-aš-ša ku-iš na-aš-ta lOMA'Š GAL ŠA KURT/ li-e pa-iz-zi ma-a-an-na IŠ.TU KUR URU1D fju-la-ia šal-li ^ la-pa-m-u-iia-ni-ia pi-en-na-an-zi 34 nu-uš-ši-kan <3 la-pa-na-li-ia-an-za li-e da-an-zi A.N A LU-GAL KUR URUdU-ta-cš-ša-a:/ pi-ia-an LUGAL (?)-ma da--aš-ki-id-du URUŠa-ur-ma-na-an-na URU-a« IŠ.TU A.ŠA A.OAR [ ] 35 0 IŠ.TU RI.E.IT UDU -ma-aš-ši GIM-tm iš-hi-u-ul na--at-k&n a-pi-e-da-ni 39 A. N A TUP.PA. HI. A 0 .UL a-ni-ia-an nu-uš-ši ŠA KARAŠ iš-hi-ii-ul-la-aš TUP .PU dUTU^/ EGIR-arc-t/a ki-ša-an i-ia-at 40 GIM-an dUTU^/.NA URUdU-/a-aš-ša u-na-nu-un m ŠA DlNG\RLIM[m]a-ah-ha-an1 iš-hi-u-ul u-uh-hu-un na-at da-aš--še-eš-ta UL-ši-ia-at [ ? ? j2 aš-ša-aš-ša-an-za ku-ua-pi URU d\j-ta-aš-ša-an-k[an] Gotze, KIF 109, 125: »bis zu welchem Ort (es) die Waffe tragt«; Som- m e r, HAB, str. 132 domneva, da je tu orožje uporabljeno kot orientacijsko znamenje. 7 To je »kamor sega ozemlje«. 8 Prevod 33, vrste glej pri G 6 t z e - j u , KIF, 109. "“Pomen ni dognan. Po obliki je particip; glagol sam ni znan. Ker prevaja Gotze samostalnik l. kot »čredo«, bi iz konteksta bilo mogoče sklepati 32 Ušavalaš, Alluprataš (in) Huhhuraš meja; ta utrjena mesta pa pripadajo deželi reke Hulaja. 33 Kar (je) meja7 dežele mesta Dattašše, naj (preko) nje kozji pastir ne gre v deželo! In če iz dežele reke Hulaja priženejo veliko čredo (?),8 34 naj za njo ne vzamejo črednine (??) !8a Kralju dežele Dattašše je to podeljeno; kralj (?) pa naj jemlje (= pobira)! In mesto Šarmanaš, mesto s poljem in travniki (?) 35 in s pašo za ovčjo čredo (?), vse sem (jaz,) veliki kralj dal kralju dežele Dattašše. V [? ?] mestu Šarmanaš naj (nikdo) drug ne ... (?). 36 In v mestu Dunna je edini kuvappala8b dan bogu viharja in bogu HI.HI; on pripada [kralju?] dežele Dattašše. Če si kralj dežele Dattašše 37 pozneje napravi (še) en kuvappala, naj mu bo to dovoljeno! Tudi [naj] statut, ki (je) prav (= velja) za kralja dežele mesta Kargamiša, [bo prav (=naj velja)] za kralja dežele Dattašše!9 38 Te plošče statuta so bile preje napravljene in naj so (bile??) postavljene v mestu Arinni pred sončno boginjo mesta Arinne. Kako pa mu (je bil) statut glede vojske, to na teh 39 ploščah ni bilo narejeno (= napisano). In njemu je glede vojske Moje Sonce naknadno napravilo ploščo statuta tako-le. 40 4Ko sem (jaz), Moje Sonce, prišel v mesto Dattaššo in ko1 sem videl statut glede božanstva, je ta bil veljaven (??),5 ni mu bil izvrševan" (??). Ko je mesto Dattaššo na določene (naturalne?) davščine, ki so jih morda od pastirjev pobirali. Vendar je na tem mestu prevod še popolnoma negotov. 8b Glej str. 90, op. 1. — 9 G o t z e , Kleinasien, str. 95, op. 17. 1 F o r r e r , Forschungen I, 1. str. 32 čita poškodovano mesto ša-ah- ha-an, kar bi po smislu dobro ustrezalo, ni pa slovnično mogoče. Zato sledim G o t z e - ju, K1F, str. 128, ki čita mahhan = ko. 2 Razura; prim. Gotze, KIF, 128. — Opombe 4—6 so na str. 94. 41 DINGIR.MEŠ URU Halpa, načelnik spremstva (?)° z desne 30 Hešni, kraljevi sin, Tattamaru, kraljevi sin, Uppara, kraljevi sin, zlatokopači (?),7 Uhha-D0, kraljevi sin, Šahurunva, načelnik pisarjev na les, 31 Hattuša-LAMA, načelnik vina, Tešup-iddin (?),3 kraljevi sin, LUOAL-flš-LAMA, načelnik spremstva0 z leve, Aliziti, načelnik (adjutant) dvornih pažev (?),8 Tuttu, gospod hiše apuzzi (?), 32 Balla, gospod mesta Hurmi, UR.MAH.LU, načelnik pisarjev, Alalimiš ,načelnik služinčadi (?),9 Kammalija, načelnik kuharjev, Mahhuzzi, načelnik dostojanstvenikov.10 8 Prim. Sedat Alp, Untersuchungen zu den Beamtennamen im heth. Festzeremoniell, Leipzig 1940, str. 27, 30. “Deimel, ŠL, št. 354a, 71 domneva, da gre za zamenjavo s OA.ŠU.DAB, kar bi pomenilo dvorno domačo služinčad. — Prim.’ Sedat Alp, o. c., str. 26. 10 Deimel, Akkadisch-sumerisches Glossar, str. 244: akad. mubarru = dostojanstvenik. Riassunto II conferimento della provinci« hittita di Dattašša a Ulmi-Tešup (KBo IV, 10) Prof. dott. V. Korošec I. II presente trattato comprende I’ analisi giuridica, la trascrizione e la versione in sloveno del testo hittita, scritto su ima tavoletta d’argil-la, che citiamo dali’ edizione di E. F o r r e r nei Keilschrifttexte aus Boghazkoi, 4. Heft, 1920, abbreviato KBo IV, 10. Esso tratta del conferimento del paese della citta di Dattašša al vassallo hittita Ulmi-Tešup. L’ autore segui le direttive introdotte come fondamentali dal prof. Koschaker. Ouanto alla presente traduzione, 1’ autore dichiara con gratitudine — come lo fece gia nella prefazione ai suoi Hettitische Staatsvertrage (Lipsia 1931, p. IV) — di dovere la prima conoscenza del testo KBo IV, 10 al suo maestro, hittitologo prof. dott. Jo-hannes Friedrich (Lipsia); 1’ autore deplora che le circostanze belliche attuali abbiano reso imposibile una revisione della presente versione da parte del prof. Friedrich ; percio ne assume la responsabilita 1’ autore stesso. Lo scritto e dedicato alla memoria dei rimpianti membri della classe giuridica deli’ Accademia di Scienze e di Arti di Lubiana, il prof. Metod Dolenc, il prof. Gregor Krek e il prof. Rado K u -š e j. L’ autore ringrazia inoltre anche il prof. Koschaker, che con straordinaria benevolenza aveva favorito e promosso i suoi studi dei diritti cuneiformi. II. Per rendere piu comprensibile il contenuto del testo KBo IV, 10, 1’ autore delinea nei termini piu generali lo svolgimento esteriore della storia politica hittita da Anittaš, re della citta di Kuššar(a), sfiorando Labarnaš I, Hattušiliš I, Muršiliš I e il grande legislatore Telipinuš, autore della Costituzione hittita, nell antico impero, ai sovrani Šuppi-luliumaš, Muršiliš II, Muvatalliš, Hattušiliš III nei nuovo impero, fino alla fine subitanea dello Stato hittita verso 1200 a. Cr. Egli si trattiene un poco piu lungamente sul Šuppiluliumaš, il quale introdusse il sistema di vassallaggio nell’ amministrazione delle provincie hittite. In con-nessione con questo fatto, anche il contenuto della nostra tavoletta, ci diviene piu chiaro. lil. La tavoletta d’argilla KBo IV, 10 e una copia deli’originale, il quale era scritto su una lastra ferrea (II, 22); la trascrizione conservata fu eseguita per 1’ archivio reale nella capitale. — II testo e scritto su due facciate, e cio su tutta la facciata, senza 1’ usuale spartizione in colonne. II principio ne e danneggiato. Percio vi manca il preambolo col nome del sovrano, il quale ha rilasciato il documento. Manca pure I’ usuale introduzione storica. Non e pero probabile, che vi manchi molto piu oltre; il testo conservato comincia con le dispo-sizioni della trasmissione ereditaria, che troviamo nei contratti dei vassalli di solito in seguito ali’ introduzione storica. Lo scriba hititta ha spartito il testo mediante le linee orizzontali Per capoversi, i quali contengono le singole disposizioni. La distribu-zione del contenuto del testo e la seguente; 1. II sovrano hittita garantisce ai successori di Ulmi-Tešup il dominio sul paese della citta di Dattašša e determina la propria giurisdizione penale di fronte a loro (I, 4—14). 2. Stabilizzazione dei confini (I, 15—32; due capoversi). 3. Subito dopo la stabilizzazione dei confini, il sovrano ordina i rapporti di vicinato, i quali erano probabilmente in connessione col pascolato (I, 33—37). 4. II sovrano costata che sulla prima tavoletta non erano regolati i doveri militari del vassallo. Percio li statuisce ora (I,- 38—39). 5. I doveri militari del vassallo. Si nota che LAMA e stato nomi-nato re nella citta di Dattašša (I, 40—47). 6. L’ invocazione della garanzia delle deita per le nuove disposizioni (I, 48—49). 7. L’ invocazione della garanzia delle deita per il conferimento originario (I, 50—56, II, 1^). 8. La maledizione del vassallo infedele (II, 5—7). 9. La benedizione del vassallo fedele (II, 8—11). 10. II sovrano hittita invoca la maledizione su chiunque togliesse a Ulmi-Tešup o ai suoi successori il paese loro consegnato (II, 12—14). 11. Neli’avvenire, mutamenti territoriali sono resi possibili, sia a Profitto del sovrano, sia a profitto del vassalo (II, 15—17). £ pero proibito al vassallo impegnare la forza a questo scopo (II, 18—20; un capoverso speciale). 12. Ripetuta conferma del vassallo e dei suoi successori. Nessun sovrano futuro puo apportarvi qualche mutamento (II, 21—27). 13. Elenco dei dignitari dello Stato hittita, in presenza dei quali il documento fu scritto (II, 28—32). Da questo prospetto risulta che nel testo siano congiunti due gruppi di disposizioni. Piu antiche sono indubbiamente le disposizioni: sul conferimento della provincia di Dattašša a Ulmi-Tešup e ai suoi successori (I, 4—14), sulla stabilizzazione dei confini (I, 15—18, 19—32) e sull’ assestamento delle altre questioni, connesse col vicinato (I, 33—37), sulla garanzia delle deita (I, 50—56, II, 1—4), sulla male-dizione del vassallo infedele (II, 5—7) e sulla benedizione del vassallo fedele (II, 8—11). Forse apparteneva alle disposizioni piu antiche anche la sanzione sacrale contro quell’ avversario del vassallo, che gli toglic-rebbe o diminuirebbe la sua provincia (II, 12—14). Le disposizioni sopra menzionate erano scritte gia sulla prima tavoletta, che doveva esser deposta dinanzi alla dea del Sole nella citta di Arinna (I, 38). Nel gruppo delle disposizioni piu recenti entra lo stabilire dei doveri militari del vassallo (I, 38—39, 40—47) e la loro sanzione sacrale (I, 48—49), poi 1’ elenco dei dignitari hittiti, presen ti ali’ atto deli’ emis-sione del documento (II, 28—32). Probabilmente vi entrano pure le disposizioni sugli eventuali mutamenti territoriali (II, 15—20) e le disposizioni sulla conferma dei diritti del vassallo e dei suoi successori (II, 21—27). Dalla stilizzazione soggettiva del documento risulta che esso fu emanato da un sovrano hittita, il nome del quale non si e conservato nel nostro testo. L’ autore viene alla conclusione che questi era Hattu-šiliš III (1295—1260). Non v’e dubbio che questi abbia ordinato le piu recenti disposizioni sulle prestazioni militari. II nostro testo, infatti, le attribuisce esplicitamente a quei »re e regina« (I, 42), che »ora hanno fatto LAMA re nella citta di Dattašša« (I, 41 seg.); apprendiamo, invece, dali’ autobiografia di Hattušiliš, che questi era proprio Hattu-šiliš III (Gotze, NBr. pag. 32, IV, 62—64). Sono indicati il Hattušiliš III e la sua consorte Puduhepa anche per la sanzione delle nuove disposizioni (I, 48), dove oltre la tradizione normale sono menzionate la dea Ištar di Šamuha, protettrice di Hattušiliš III (cfr. F. S o m m e r, AU, pag. 21 segg., nota 2), e la dea Ištar di Lavazantija, della quale Puduhepa era stata serva, e suo padre Pentipšarri, sa-cerdote. — Ma anche le disposizioni piu antiche sono state emanate dal medesimo Hattušiliš III. Nel v. II, 21 seg. infatti 1’ autore del documento fa la distinzione fra quello che concesse a Ulmi-Tešup (dappri-ma) e fra quello che gli concesse »dipoi« (EGlR-anda); cosi e desi-gnato il medesimo sovrano come 1’ autore di disposizioni piu antiche come di quelle piu recenti. Inoltre, il vassallo e tenuto alla fedelta verso »il re e la regina« (II, 5, 8, 9) e con questa indicazione sono molto probabilmente accennati Hattušiliš III e Puduhepa. Si po-trebbe aspettarsi anche a priori che Hattušiliš III avrebbe detto esplicitamente, che le disposizioni anteriori provenissero da un suo pre-decessore. Per queste ragioni, 1’ autore ritiene per provato che Hattušiliš III, eventualmente insieme con Puduhepa, abbia concesso a Ulmi-Tešup il paese di Dattašša e rilasciato il documento KBo IV, 10. L’ autore quale storico giuridico, non si črede competente di ent-rare nelle questioni geografiche, per le quali il documento KBo IV, 10 offre, con 1’ esauriente descrizione dei confini (I, 16—32), un materiale molto prezioso. Accerta pero come fatto indubbio che il paese di Dattašša, almeno in parte, confinava col territorio liittita centrale (cfr. I, 29). La citta di Dattašša per molto tempo non aveva un’ importanza Particolare. Cio cambio quando Muvatalliš — come ci riferisce Hattu-šiliš III — »trasporto gli dei della citta di Hatti« nella citta di Dattašša, trasportando in tal modo cola la capitale (G o t z e, Hattušiliš, MVAeG 29, 3, p. 20, v. II, 52 seg.; p. 46, v. 30 segg.). II documento KBo IV, 10 avverte soltanto che Muvatalliš aveva »fatto« la citta di Dattašša e gli dei della citta di Dattašša e che »tutta la citta di Hattušaš aveva confermato« (hantiiait) questo suo atto (I, 40 seg); come »tutta« Hattušaš s’ intende probabilmente il pankuš, un’ organo costituzionale speciale, che in una determinata misura puo condannare anche il re. Urhi-Tešup, figlio e successore di Muvatalliš, aboli dipoi questa disposizione paterna. Hattušiliš III voleva forse ricompensare questa in tal modo degradata citta di Dattašša cosi che in Dattašša creo re tale LAMA — non e chiaro se questi sia identico col con-dottiero omonimo, menzionato negli annali di Muršiliš (cfr. F. S o m -mer, AU, pag. 35). In tale maniera Ulmi-Tešup e re della provincia, che per tradi-zione e chiamata col nome della citta di Dattašša, mentre LAMA e re nella citta di Dattašša. £ sorprendente anzitutto il fatto che, non ostante 1’esatta delimitazione della provincia di Ulmi-Tešup, non vi sia neppur una parola sulla delimitazione verso il territorio del re cittadino LAMA, come non e menzionato neppure con una sola parola il loro rapporto reciproco. £ inoltre interessante che Hattušiliš III, insieme con Puduhepa, abbia facilitato ali’ Ulmi-Tešup i doveri militari, perche questi non si trovava piu in grado da poter offrire al dio il sahhan della sua provincia, probabilmente, fin da quando LAMA era re nella citta di Dattašša. Cosi Ulmi-Tešup era anche in avvenire obbli-gato di rendere il tributo alla »deita« evidentemente nella citta di Dattašša, sebbene nella citta vi regnava un proprio re. Si potrebbe supporre da queste circostanze, che LAMA in qualche modo fosse limitato nel suo dominio, che egli fosse un re sacrale o titolare (cfr. S o m m e r . AU, Pag. 3), oppure fosse limitato sul territorio, prescelto dal Muvatalliš Per la sua corte. L’ eliminazione della citta di Dattašša dal territorio di Ulmi-Tešup — dopo che dapprima probabilmente tutta la provincia, compresa la citta di Dattašša, era stata conferita a Ulmi-Tešup — potrebbe essere stata ragione deli’inserzione delle disposizioni II, 15—20, con le quali il sovrano hittita aveva anticipatamente statuito — formalmente per ambo le parti — la conferma di eventuali mutamenti territoriali. Tali disposizioni, almeno nei contratti di vassallaggio finora tradotti, non si trovano. Esse sono pero ben comprensibili, se riteniamo che con tale disposizione, benche valesse pro futuro, Hattušiliš abbia legalizzato be-nissimo la gia avvenuta diminuizione del territorio appartenente al vassallo. iv. Lo storico giuridico s’interessa anzitutto della questione seguente: quale era il rapporto giuridico tra il sovrano hittita e il suo vassallo? Da tutto il documento KBo IV, 10, dal suo tono e dallc singole disposizioni, traspare chiaramente la superiorita del sovrano hittita sopra il vassallo. II sovrano hittita e il »Gran re«, il qual titolo egli riconosce sol-tanto ai sovrani delle grandi potenze, che ritiene pari a se stesso (p. es. deli’Egitto, della Babilonia). Specialmente nel nuovo impero egli e chiamato pure »Mio Sole«. II sovrano concede al vassallo il titolo reale »facendolo re« (cfr. I, 41 seg.). Nel nostro documento ambidue i vassalli, Ulmi-Tešup e LAMA, hanno il titolo di re (I, 41 seg., II, 24). II sovrano conferisce (»da«, akad. nadanu, hit. mmar) il paese al vassallo, ne stabilisce i confini, che questi d’ ora innanzi deve »tutelare« (pahš-) e non deve trasgredirli (šarra-). II sovrano e anche quelli che redige (»fa«) 1’ išhiul, lo statuto, 1’ elenco dei diritti e dei doveri del vassallo. II sovrano rilascia, infine, anche il documento del conferimento (I, 39, II, 22) — nel nostro caso esso era scritto su una tavoletta ferrea (II, 22). II documento venne depositato di solito nel tempio nella citta di Arinna, dinanzi alla dea del Sole. Cio e statuito esplicitamente, per quanto riguarda le disposizioni piu antiche (I, 38). Una copia — come lo apprendiamo dagli altri contratti di vassallaggio — ne fu de-posta dinanzi alla deita maggiore nel territorio del vassallo. Possiamo supporre che anche nel nostro caso fu cosi, dali’ osservazione che Hattušiliš III aveva prešo visione di disposizioni piu antiche nella citta di Dattašša (I, 40). La deposizione del documento nel tempio, durante i tempi turbo-lenti, lo custodiva piu sicuramente dal pericolo di rovina. Al medesimo tempo con cio si esprimeva pure chiaramente la volonta da ambo le parti, di mettere il contratto sotto protezione e garanzia divina. La garanzia degli dei e la piu alta sanzione giuridica, che assicuri 1’ obbe-dienza alle disposizioni statuite. A questo scopo il sovrano hittita (qualche volta insieme col vassallo; nel KBo IV, 10, I, 50 questo punto rimane indeciso) invoca le deita hittite insieme con le deita piu im-portanti del vassallo (II, 4) »ali’ assemblea giudiziaria, affinche« vedano ed ascoltino e ne siano testimoni« (I, 50 seg.). Nel nostro documento sono invocati i mille dei hittiti, ivi nominatamente circa cinquanta dei delle varie citta, »le deita maschili e femminili della citta di Hatti (II, 3) (== Hattuššaš)«, »il gran mare, i fiumi e le sor-genti« (II, 4) di Hatti e di Dattašša. Ouanto alle sue disposizioni con-cernenti il servizio militare del vassallo, Hattušiliš III fa una invoca-zione molto piu breve (I, 48 seg.), nella quale chiama a testimonianza oltre alle sei deita citate nominatamente ancora i mille dei della citta di Hatti. La sanzione giuridica sacrale invoca la maledizione degli dei e la rovina sul vassallo infedele, sul fedele invece la benedizione divina, augurandogli anche una lunga vecchiaia (II, 5—7, 8—11). Nel nostro documento KBo IV, 10 inoltre vi sono contenute delle sanzioni speciali, senza paralleli nei contratti finora tradotti. Esse si riferiscono probabilmente agli altri dignitari hittiti, che potrebbero minacciare il dominio di Ulmi-Tešup e dei suoi successori (II, 12—14). Nel capoverso seguente (II, 21—27) invece Hattušiliš III affronta il »re« (II, 23), cioe quello dei suoi successori, che toglierebbe ai successori di Ulmi-Tešup il paese di Dattašša, oppure che violerebbe »una sola Parola (disposizione) di questa tavoletta« (II, 26). II dovere fondamentale del vassallo e il dovere di fedelta; egli deve »tutelare nel dominio il re e la regina, in seguito il figlio del re« (= il successore) (II, 5 seg., 8). Ouesto dovere e differenziato piu minutamente nei contratti di vassallaggio; nel documento KBo IV, 10 e espressamente ordinato soltanto 1’ ambito del servizio militare nelle disposizioni piu recenti (I, 39). Nello stabilire i doveri militari del vassallo della provincia di Dattašša, il sovrano hittita si comporto con molto riguardo. Per »l’im-Presa bellica (lahhiianni) della citta di Hatti« — probabilmente per le spedizioni belliche di ogni anno — il vassallo doveva prestare 200 pe-doni, mentre e stato esonerato da Hattušiliš III e da Puduhepa dalle Prestazioni di carri armati e di truppe per »la casa di documenti del paese del fiume Hulaja« (I, 42 s., 44). Persino se il sovrano hittita sarebbe in stato di guerra con una grande potenza (»viene contro Mio Sole un re uguale ad Esso«, I, 46), basta che il vassallo venga in per-sona in aiuto al re; non e pero obbligato neppur in questo caso di prestare ne carri ne truppe (I, 47) (per T esercito comune?). Che cosa fosse stata »la casa di documenti« (E TUP .PA-aš), non si sa. Dal nome 1’ autore suppone che si tratti di un ufficio, che redigeva e probabilmente anche custodiva i documenti pubblici, forse incassava anche le imposte e redigeva i documenti privati. Dal nostro documento (I, 43, 44) risulta che questi uffici raccoglievano i contingenti militari delle singole province hittite. Erano dunque una specie di uffici hittiti di leva. Dipen-dendo il paese di Dattašša da un tale ufficio nel paese del fiume Hulaja, e possibile concludere che le loro competenze territoriali siano state relativamente molto vaste. Se erano identici con le »case del sigillo«, come sono state ordinate nel KUB XIII, 8 (cfr. Gotze, AM, 231), per ora non si puo accertare. Una tale facilitazione dei doveri militari si deve forse alla pre-mura di rendere possibile a Ulmi-Tešup anche in avvenire di adem-Pire le prestazioni (šahhan luzzi) verso la deita (I, 44 seg.), probabilmente quella della citta di Dattašša. Le risorse finanziarie ed eco-nomiche del vassallo avevano certamente subito una considerevole diminuzione per la nomina di LAMA al re della citta di Dattašša. Ouanto alle prestazioni dovute alla deita, e interessante che ivi sono menzionati muratori e aratori (I, 45); da cio si -puo concludere che esse comprendevano anche 1’ adempimento di diversi lavori. La concessione piu importante del sovrano verso il vassallo e 11 conferimento del dominio sulla provincia. Esso attinge la sua piena importanza con le disposizioni ereditarie e con la sanzione giuridica sacrale nella maledizione, espressa dal sovrano hittita verso chiunque nori riconoscesse questo conferimento. Nel documento KBo IV, 10, Hattušiliš III ripetutamente garantisce a Ulmi-Tešup e ai suoi successori 1’ ereditarieta del dominio vassallo nel paese di Dattašša. Anzitutto garantisce loro 1’ ereditarieta nelle sanzioni giuridiche sacrali, delle quali alcune si riferiscono ai dignitari hittiti (II, 12—14), altre invece al futuro sovrano hittita, che confutasse il conferimento di Hattušiliš (II, 22—27). Minutamente e ordinata invece 1’ ereditarieta nell’ attuale primo capoverso (I, 4—14). Ouesto ordinamento palesa due particolarita, nelle quali si rintracciano influenze della Costituzione di Telipinuš (dal ca. 1650 a. Cr.). II diritto di successione spetta anzitutto ai discendenti maschi di Ulmi-Tešup (I, 11 seg); qualora questi si estinguerebbero, passa il diritto ereditario ai discendenti della figlia di Ulmi-Tešup, anche se si dovessero ricercare ali’ infuori del paese della citta di Dattašša (I, 12 ss.). Ouesta disposizione ci rammenta l’ordine ereditario nella Costituzione di Telipinuš, che ordina — nel caso che il re non abbia figlio maschio — divenire principe ereditario il marito della figlia del re. L’ altra curiosita di questo ordinamento e il principio che 1’ even-tuale punizione del vassallo si limiti alla sua propria persona. Oualora un successore di Ulmi-Tešup »peccasse« contro il sovrano, questi lo avrebbe sottoposto ali’ interrogatorio e condannato a suo libero arbitrio (I, 9 seg.). Ma anche qualora il sovrano condannasse il vassallo a morte, la punizione si limiti solamente alla persona del de!inquente. II suo patrimonio (»casa«) e persino il suo »paese« rimangano anche innanzi alla sua stirpe (I, 10 seg.). Queste disposizioni quanto mai indulgenti sono schiettamente opposte a quanto ancora il padre di Hattušiliš III, Muršiliš II, aveva disposto nel contratto con Kupanta-KAL come diritto hittita in vigore: al figlio del vassallo insorto — anche se lo stesso privo di colpa — non solamente il paese, consegnato al suo padre, ma anche il patrimonio personale (la »casa«) viene tolto, sia perche sia con-ferito a un’ altro, sia che venga tolto per il palazzo (= confiscato) (Friedrich, Vertrage I, pag. 114, C 14, segg.). Sembra pero che anche Muršiliš II abbia menzionato questa norma severa del diritto hittita antico solamente per dare maggiore rilievo alla sua benevo-lenza verso Kupanta-KAL, figlio adottivo deli’ infedele Mašhuiluvaš, lasciandogli cio non ostante »la casa« e anzi il paese (Friedrich, 1. c., C 23 segg). L’antico diritto severo vive ancora nella coscienza giuridica, praticamente invece i sovrani introducono come ius singu-lare il principio, che la punizione colpisca solamente la persona del colpevole, non gia la sua stirpe, e che non siano confiscati i suoi beni. Ouesta opinione mitigata si incontra per la prima volta nella Costituzione di Telipinuš, nella quale Telipinuš per tre volte consecutive dispone che la punizione di un principe reale colpevole colpisca solamente il colpe-vole stesso, non gia »la sua casa, la sua moglie, i suoi figli«, ne il suo »campo, la vigna, il granaio, gli schiavi, i buoi e le pecore«. (KBo III, 1, II, 54, 55 seg. 56 segg). Muršiliš II aveva potuto adattare bensi questa disposizione verso Kupanta-KAL, il quale era figlio di sua sorella e in tale maniera almeno da parte materna di stirpe reale. Se si puo congetturare dalle favorevoli disposizioni del KBo IV, 10, che Ulmi-Tešup sia stato pure di stirpe reale, o che Hattušiliš abbia avuto altra ragione di trattarlo tanto benignamente — ecco una questione, che deve rimanere insoluta. Infine 1’ autore siiora brevemente le disposizioni I, 33—37, non del tutto chiare, nelle quali si tratta dei rapporti di vicinanza col vicino Paese del fiume Hulaja, anzitutto riguardanti 1’ esercizio del diritto del pascolo. interessante che in questo punto il vassallo del paese della citta di Dattašša sia messo in qualche riguardo al pari, per la posizione giuridica, col vassallo della citta di Kargamiš. II fatto che a Kargamiš come vassalli troviamo spesso di principi reali, appogge-rebbe forse la supposizione che anche Ulmi-Tešup sia stato di sangue reale. V. L’ autore tratta infine sulla questione: 1’ atto giuridico, documen-tato nel KBo IV, 10, e un contratto di vassallaggio, o un atto giuridico unilaterale? Confrontandolo con i contratti di vassallaggio finora tradotti (Weidner, BoSt 8—9; Friedrich, Vertrage, I, II), 1’autore conclude che si tratti nel testo in parola di un contratto di vassallaggio tra Hattušiliš III e Ulmi-Tešup. Data la superiorita indiscuti-bilmente documentata del sovrano hittita sopra il vassallo, certamente non si puo dire che si tratti di un contratto al pari (foedus aeqmm), na di un contratto tra due contraenti ineguali (foedus iniquum). Non influiscono, davvero, ambedue le parti egualmente sul contenuto del contratto; il sovrano determina come išhiul (= statuto, relazione, obbligo imposto) il contenuto dei doveri del vassallo, occorre pero per la validita del contratto ancora il giuramento del vassallo, cioe il consenso dello stesso. — II giuramento del vassallo, il quale anche negli altri contratti per ragioni di prestigio dal sovrano e menzio-nato ben di rado (Friedrich, Vertrage II, pag. 10, v 60 segg.; Gotze, Madduwattaš. pag. 6, I, 27), nel documento KBo IV, 10 e testimoniato almeno indirettamente, nella menzione dei »giuramenti divini« tra le sanzioni giuridiche sacrali (II, 9, 19, cfr. 16, 17). II documento KBo IV, 10 garantisce al vassallo una posizione quanto mai agevole, poiche questi e protetto con le sanzioni sacrali, stabilite dal re, anche dalle Jprepotenze degli altri dignitari (II, 12—14) e perfino dalFarbitrio dei futuri sovrani (II, 21 ss.). Dalle disposizioni, riservatesi da Hattušiliš quanto agli eventuali mutamenti del territorio (»cid sia eccettuato anticipatamente dai giuramenti divini«, II, 16), risulta che, almeno per principio, anclie il sovrano hittita si sentiva astretto dal contratto di vassallaggio concluso, sebbene soltanto il vassallo 1’ aveva confermato con giuramento. Oualora Hattušiliš III sarebbe stato deli’ opinione di poter cambiarlo arbitrariamente, la dis-posizione citata sarebbe incomprensibile. Sebbene sulla tavoletta menzionata si tratti di un foedus itii-quum, si deve ammettere la grande premura di Hattušiliš III per un assestamento agevole e duraturo della posizione giuridica del vassallo. Appunto per auesta premura di equazione degli interessi reci-proci, KBo IV, 10 rimane un bel monumento della cultura giuridica hittita e con cio anche di quella piu antica indoeuropea. Personalistična smer v sodobnem kazenskem pravu Spisal prof. Aleksander Maklecov Sprejeto na seji pravnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani dne 14. novembra 1942-XXI § 1. Uvod Kaj naj bo središče v sistemu kazenskega prava: kaznivo dejanje kot tako ali njegov storilec? To vprašanje povzroča vse do zadnjega časa ostra nesoglasja v doktrini kazenskega prava. Kakor je znano, je že pred 60. leti Franz von Liszt oblikoval kot bojno geslo moderne smeri v kazenskem pravu zahtevo, naj se ne kaznuje dejanje, temveč storilec: nicht die Tat, sondern der Tater ist zu bestrafen.1 Ta stavek je v bistvu parafraza znanega gesla moderne medicine: non morbum, sed aegrotum curamus. Lisztova formula je postala skoro prislovična ter se ponavlja v različnih varijantah v književnosti posameznih narodov: treba je »diriggere ed adatarre le disposizioni di legge al delinquente anziche al delitto« (Enrico Ferri),2 »il ne faut pas avoir egard tant au fait, qu’a Findividu« (van Flamel),3 »the character of the offender not tbe offence«4 in pod. 1 Gl. k temu: K. von Birkmeyer: Studien zu dem Haupt-grundsatz der modernen Richtung: »Nicht die Tat, sondern der Tater ist zu bestrafen.« Leipzig 1909. — J. O f n e r : Das soziale Charakter-minimum (Niclit die Tat, sondern der Tater ist zu bestrafen). Osterr. Z. f. Strafrecht, I. Jg., 1910. — Knetsch: Die Taterpersonlichkeit bei Franz von Liszt und im kommenden Strafrecht. Giessen 1936, — A. Georgakis: Geistesgeschichtliche Studien zur Kriminalpolitik und Dogmatik Franz von Liszts. Leipzig 1940. 2 Progetto preliminare di Codice penale italiano per i delitti. Rela-zione del presidente Enrico Ferri. Milano 1921, str. 3. Nevarnost takih poenostavljenih in »udarnih« formulacij je prav v njihovi le navidezni jasnosti. V resnici pa je njihova vsebina v mnogočem nedoločena in celo dvosmiselna. Na to je opozoril svoj čas Robert v. Hippel, ki je označil Lisztovo formulo celo kot paradoks.5 Lisztov očitek kriminalistom-klasikoin, češ da kazen, po njihovem pojmovanju, ni naperjena zoper zločinca, marveč zoper »pojme zločina«, »gegen die Verbrechensbe-g r i f f e«,6 je bila prav gotovo le polemična netočnost. Res je, da pomeni kazen za pristaše klasične šole pravično po- 3 v a n H a m e 1 v Mitt. d. IKV. VIII, 328. 4 Mo mm Visch v Mitt. d. IKV. III, 100. Isto idejo je branil francoski sociolog Gabriel Tarde (La philosophie penale, 472): »Si la penalite a pour fondement 1’ interet social, elle doit frapper non precisement le eri m e accompli, qui n’ interesse que la victime et sa famille (?), mais la source psychologique d’ a u t r e s crimes possibles dan s 1’avenir.« 5 »Im iibrigen ist obige Formel ein Paradoxon, wie v. Liszt sie gele-gentlicli liebte, wortlich genommen daher sinnlos. Solange es Strafrecht gibt, hat es nicht Begriffe, sondern Menschen gestraft. Und solange es ein Strafrecht gibt, wird es die Menschen wegen ihrer Ta te n, daher aucli nacli deren objektiven Bedeutung strafen.« Robert von Hippel: Deutsches Strafrecht. Berlin 1925, 1, 486, 487. — Karakteristično je, da je S c h o p e n h a u e r branil svoj čas misel, ki je predstavljala pravo antitezo poznejše Lisztove formule: »Dem Strafrecht solite, nach meiner Ansicht, das Prinzip zu Grunde liegen, dali eigentlich nicht der M e n s c h , sondern n ur die Tat gestraft wird, da m it sie nicht w i e d e r k e h r e. Der V e r -brecher ist bloli der Stoff, an dem die Tat gestraft wird.c Schopenhauer : Die Welt als Wille u. Vorstellung, II, 469. 6 F. von Liszt: Der Zweckgedanke im Strafrecht. Strafrechtliche Aufsatze und Vortrage, II, 165. — Stooss upravičeno naglaša, da »Verbrechen und Strafe sind nicht blolie Begriffe, sie sind Erscheinun-gen des Lebens, die im Lehrbuch allgemein gefalit werden.« — Carl S to s s : Strafrechtliche Systematik. Schvveiz. Z. f. Strafrecht, 1931, s. 157. — O pomenu abstraktnih pojmov kot na pr. pojem »zločina« v pravo-znanstvu primerjaj zanimiva izvajanja M a n z i n i j a : »L’ astrazione e una necessita tanto della conoscenza empirica, quanto della conoscenza scientifica in genere e giuridica in especie. Ogni nozione sintetica e necessariamente una nozione astratta (ma non percio fantastica): tale e la nozione giuridica del reato..., come lo' sono la nozione medica della malattia e delle singole malattie, la nozione sociologica di un tipo di delinquenza o di delinquente, ecc.« Vi n cen z o M a n z i n i : Istituzioni di diritto penale italiano. Voluine 1. Parte generale. Padova 1941-XIX, 35. vračilo za dejanje, vendar predmet tega povračila ni abstraktni pojem zločina, temveč človek kot živo bitje. Če hočemo torej nepristransko oceniti bistvo omenjenega problema, moramo iti preko polemičnih pretiravanj in preveč zaostrenih formulacij, ki so bile značilne za prvo obdobje sporov med različnimi strujami v naši vedi. § 2. Stališče stare klasične šole in tkzv. neo-klasikov Poskušajmo najprej opredeliti stališče stare klasične šole, ki vztraja pri tradicionalni sistematiki kazenskega prava. Kazensko pravo je za kriminaliste-klasike »T a t -s t r a f r e c h t«, to se pravi kazensko pravo, ki izhaja pri vprašanju kazenske odgovornosti iz ocene posameznega dejanja. Krivda kot predpogoj kazenske odgovornosti se razodeva v posameznem dejanju (Einzeltatschuld). Že Anselm Feuerbach (1775—1833) je pisal: »V kazenskem zakonu in v njegovi prekršitvi z dejanjem tiči edini razlog za določitev državljanske kazni« (»der einzige Grund zu der Zufiigung der biirgerlichen Strafiibel«).7 Znana Bindingova formula se glasi: krivda je vedno krivda poedinca za posamezno dejanje.8 Zahteva, da bodi točno določeno dejanje izhodišče za oceno kazenske odgovornosti, je za klasike v nerazdružljivi zvezi z idejo pravne države in formalne enakosti vseh državljanov pred zakonom.9 Kršitev norme je mišljena kot zaključen življenjski fragment v obliki posega v pravne dobri- 7 Anselm v on Feuerbach: Revision der Grundsatze und Grundbegriffe des positiven peinlichen Rechts. 1799, str. 163. 8 »Die Schuld ist stets Schuld des Einzelnen f Ur die Einzeltat« ... »Ein einzelner Lebensvorgang ... vielleicht ganz herausfallend aus den bisherigen Gepflogenheiten des Mannes, hut ihn zum „Schuldigen“ ge-macht, und nur dafiir wird er sirafrechtlich haftbar, nicht fiir seinen Charakter, nicht fiir seine dauernde Gesinnung, nicht fiir sein Verhalten vor oder nach der Tat.« Karl Binding: Die Normen und ihre Ubertretung. Leipzig 1914, II, 1. Halfte, 281 in 283. “ V i d a 1 tako-le označuje stališče francoskega Code penal, zgrajenega na temelju klasične miselnosti: »... L a responsabilite pe-nale est... excl ušive met objective, c a 1 c u 1 e e d’ a p r e s le m a 1 d u delit e t n o n d’ a p r e s 1’ e t a t d’ a m e d u d e 1 i n - ne. Predmet pravnega vrednotenja je dejanski stan zločina z vsemi njegovimi objektivnimi in subjektivnimi znaki.10 Ostra razmejitev dovoljenega od prepovedanega je nujen pogoj osebne sigurnosti v pravni državi. Razlog za udejstvi-tev državne kaznovalne pravice je podan le tedaj, če je individuj dejansko prekoračil mejo, ki jo je začrtal pravni red. Kot merilo kazni se smatra pred vsem objektivna teža delikta:Poena admensuram delicti statuenda e s t. i Storilčeva krivda se izraža v posameznem dejanju. Kazenska odgovornost je odgovornost za dejanje človeka vobče brez nadaljnje diferenciacije. Zoper individualizacijo kazenske represije je odločno nastopil že eden prvih utemeljiteljev klasicizma v kazenskem pravu Cesare Beccaria, v svojem slovečem delu »Dei delitti e delle pene« (1. 1764.),10a Po besedah drugega vodilnega italijanskega kriminalista-klasika Francesca Carrare, mora sodnik vpoštevati »hudobnost dejanja«, a ne »hudobijo storilca«.11 Storilec je za naj- q u a n t : la peine d o it, en consequence, etre la meme et e g a 1 e po ur to us les auteurs d u meme delit.« — Vidal-Magnol : Cours de Droit criminel et de Science penitentiaire, 6-me edition, Pariš 1921, str. 27. 10 »Der wichtigste Fali rechtsstaatlicher Bescliriinkung ist die Ver-typung deliktischen Verhaltens in gesetzlichen Tatbestanden.« W. G a 1 -las: Kriminalpolitik und Strafrechtssystematik, 1931, str. 21 — V istem smislu v bistvu tudi znani filozof in pedagog Fr. W. Fiirster : »Das Strafrecht, das nur die Tat und nicht den Tater richtet... wurde zwei-fellos — gerade weil es sich nicht um das Individuum kiimmerte — der starkste Schutz des Individuums gegeniiber der Willkiir des staatlichen Absolutismus oder der Volksstimmung,« F r. W. Fiirster : Schuld und Siihne, 3. Aufl., Munchen, str. 33. 10“ »Abbiamo veduto qual sia la vera misura dei delitti, cioe il danno della societa ... Erravano coloro che credettero vera misura dei delitti 1’ intenzione di chi li commette. Questa dipende dalla impressione attu-ale degli oggetti, e dalla precedente disposizione della mente: esse va-riano in tutti gli uomini e in ciascun uomo, colla velocissima successione delle idee, delle passioni, e delle circostanze. Sarebbe dunque necessario form are, non solo un codice particolare per ciascun cittadino, ma una n u o v a legge a d ogni d e 1 i 11 o.« Cesare Beccaria: Dei delitti e delle pene. Con pre-fazione deli Dottor Nero. Milano, str. 79. 11 »II giure penale, il giudice competente della m a 1 v a g i t a d e 1 -1’atto, non puo guardare alla malvagita d e 11’uomo, senza bolj dosledne klasike »brezoseben subjekt kaznivega dejanja« (»das unpersonliche Subjekt des strafbaren Handeins«).12 Naglašaj oč načelo kazenske odgovornosti za posamezna dejanja, branijo s tem klasiki, počenši od Feuerbacha, idejo liberalističnega individualizma ter se zavzemajo za zaščito osebne svobode pred vsemogočnostjo države.13 V zahtevah modernistov glede vpoštevanja storilčeve osebnosti v kazenskem pravu pa vidijo povratek k miselnosti, ki je bila značilna za policijsko državo.14 Drug razlog, ki ga navajajo klasiki v obrambo svojega stališča, se tiče odnosa med pravom in etiko. Zahteva moder- trascendere i suoi confini.« Francesco Carrara: Programma del corso di Diritto crirainale, parte generale, 9a edizione. Firenze 1902, II, 167. 12 Adolf Lenz: članek p. n. Personlichkeitsaufbau v HWB der Kriminologie, II, 263. 13 Drost označuje Feuerbachovo stališče kot »rechtsstaatlicher In-dividualismus, der dem Staat nur diejenigen Funktionen zugestelit, durch die das aullere Verhalten der Individuen zur Erhaltung ihrer gegenseitigen Freiheit abgegrenzt vvird«. H. Drost: Das Ermessen des Strafrichters. Berlin 1930, str. 113. — K r ti g e r opredeljuje stališče klasikov kot »das liberal-rechtsstaatliche Strafrechtssystem«. Herbert K r ii g e r : Rechtsgedanke und Rechtstechnik im liberalen Strafreelit. Z. f. die ges. StrRW LV, 115. — Gl. tudi izčrpno specialno študijo: Herbert Rauch: Die klassische Rechtslehre in ihrer politischen Bedeu-tung. Leipzig 1936. 14 Naj navedemo v tej zvezi nekaj najbolj značilnih programatičnih izjav zastopnikov klasične šole: »Die Bindung der Individuahvertung an den Rahmen der Straftat schlieht die grolle Rechtsgarantie der Biir-gerfreiheit in sich.« J. N a g 1 e r : Die Strafe. Eine juristisch-empi-rische Untersuchung, Leipzig 1918, str. 605. — Uresničenje zahteve modernistov, naj se pri določitvi kazni vpoštevajo storilčeva nagnjenja in značaj (»Gesinnungs- und Charakterstrafe«), bi povzročilo, po Birk-meyerjevem mnenju, prekomerno razširjenje sodnikovega preudarka ter pomenilo ogrožanje državljanske svobode (»die Gefahrdung der staatsbiirgerlichen Freiheit«), Karl von Birkmeyer: Schuld und Gefahrlichkeit in ihrer Bedentung fiir die Strafzumessung, Leipzig 1914, str. 131. Strokovna organizacija pristašev klasične šole v Nemčiji »Die deutsche strafrechtliche Gesellschaft«, ki je štela med svoje ustanovitelje Wacha, Naglerja, Oetkerja, Belinga, Fingerja, Sauerja in dr., je v svoji programatični izjavi očitala modernistom, da branijo taka sredstva kazenske represije, »die in mancher Beziehung einen Riickfall in polizeistaatliche Verhiiltnisse bringen miissen«. Oetker: Die deutsche strafrechliche Gesellschaft. Gerichtssaal. 1925, XCI, 322. nistov, naj se pri vprašanju kazenske odgovornosti vpošte-vajo storilčevo mišljenje, njegova nagnjenja in značaj, pomeni, po mnenju klasikov, nedopustno mešanje pravnih in etičnih načel. Zanimiva je v tem pogledu polemika med modernistom Lisztom in klasikom Wachom. »Hočemo,« je pisal Liszt, »kaznovati storilca zaradi mišljenja (Gesinnung), ki se je pokazalo v njegovem dejanju.«15 Tej izjavi je sledila Wachova replika: »Mišljenje sodi Bog, a ne država, preganjati koga zaradi njegovega mišljenja pa bi pomenilo skrajno samovoljo.«1*5 V razliko od več ali manj stalne zločinčeve dispozicije, ki je lahko samo potencialna, ima klasični pojem krivde ravno zato nekaj aktualnega in dinamičnega v sebi, ker je zvezan s konkretnim dejanjem (Einzeltatschuld). Tako pojmovana krivda razodeva konkretno storilčevo razmerje do neke pravne vrednote. Storilec odgovarja vedno »za nekaj«. Nekateri klasiki nastopajo zoper vpoštevanje celotne storilčeve osebnosti pri določitvi njegove kazenske odgovornosti tudi zato, ker menijo, da zločin kot kršitev prava ni vedno adekvaten izraz osebnosti, temveč je pogostokrat le posamezna zabloda sicer lojalnega človeka.17 15 F r a n z v. L i s z t : Strafrechliche Aufsatze und Vortrage, II, 16. 16 A d o I f v. W a c h : Die kriminalistischen Schulen und die Straf-rechtsreform. Leipzig. »Eine solclie Ethisierung des Strafreclits wiirde die Verwirrung v on Reelit und E t h i k bedeuten. Straf-grund kann iinmer mir Verbrechen, niclit die Gesinnung sein.« W a c h : prav tam. — V istem smislu tudi B i n d i n g , v. H i p p e 1, v. R o h -1 a n d : »Die Gesinnung bleibt dem Redite als einer aulieren Ordnung nicht erreichbar, und wie jeder Reclitszivang wegen antisozialer Gesinnung ausgeschlossen.« W. v o n R o h 1 a n d : Die soziologische Schule. Eine Kritik. Leipzig 1911, str. 117. — »Vergolten ... wird stets ein be-stimmtes Verhalten (Tun oder Unterlassen), niemals eine Gesinnung als solche.« R. v. H i p p e 1 : o. c., I, 505. — B i n d i n g prerokuje s svoje strani: »Gelangte diese Theorie zur Geltung, so wiirde sie stiirmische Bewegung zwecks erneuten Anerkennung der „Grundrechte der Person-lichkeit“ entfesseln.« K. Binding: Die Normen und ihre tlbertre-tung, II, 284. 17 »Die Reclitsverletzung ist durchaus niclit immer ein Ausflufi der Personlichkeit, sondern haufig eine vereinzelte Verirrung eines Men-schen, der im iibrigen dem Recht und -semen Geboten gemafi sich ver-halt.« W. v. R o h 1 a n d, o. c., 115. Kriminalisti-klasiki kažejo nadalje skrajno nezaupanje do vseh poskusov razširjenja dokaznega postopanja v kazenskem procesu na storilčevo osebnost kot celoto.18 Prav tako svarijo pred tem, da se ugotovitev svojstev zločinčeve osebnosti prenese od sodišča na organe izvrševanja kazni v primeru tkzv. »nedoločenih obsodb« (»indeterminate sentences«). Pretežna večina zastopnikov klasične šole stoji na stališču indeterminizma. Pravo podlago sodbe o krivdi tvori svobodna odločitev volje, ki je usmerjena na izvršitev posameznega dejanja. Krivda se nanaša na konkretno dejanje, ker izvira iz določenega akta volje. V nasprotju s tem se cleterministi že zato ne zadovoljujejo s takim pojmovanjem krivde, ker mislijo, da pri taki koncepciji dejanje ne bi bilo zvezano s storilčevo osebnostjo. Če poznamo značaj neke osebe — pravijo deterministi — pričakujemo od nje, da bo v določenih okolnostih ravnala v soglasju s svojimi posebnostmi in svojstvi.19 Z drugimi besedami: za deterministe je značilno psiho-genetično pojmovanje kazenske odgovornosti, ki ne vpošteva samo aktualnega momenta (dejanje), temveč tudi potencialni (storilčevo osebnost).20 Kriminalisti-klasiki pripisujejo poseben pomen splošno-preventivnemu (strašilnemu) učinku kazenske pretnje. Prav- 18 »Nur eine starke Selbstiiberschatzung kanil zu dem Wahn verfiih-ren, dafi das Gericht nacli der verhaltnismafiig fliicliiigen Priifung einer Personlichkeit in der strafprozessualen Untersuchung in der Lage sei, sich ein Urteil iiber die grossere oder geringere Intensitiit der ver-brecherischen Gesinnung zu bilden und danach eine schwerere oder leichtere Strafart oder Strafzeit zu verhangen.« Richard Schmidt: Grundrifl des deutschen Strafrechts. Leipzig 1925, str. 43. — »Die Personlichkeit als solche ist im Wege gerichtlichen Verfahrens niclit er-forschbar.« H el 1 mu t h Mayer: Das Strafrecht des deutschen Vol-kes. Stuttgart 1936, str. 79. — V hrvatski strokovni književnosti zastopa isto mnenje prof. Stanko Frank: »Današnji krivični postupak nema sredstava da dokaže kriminalnost ličnosti nego samo kriminalnost djela.« Stanko Frank: Kazneno pravo, II. posebni dio, 2. zvezak. Zagreb, str. 71. Podrobnejše gl. v naši razpravi: Biološki pravac u mo-dernoj kriminologiji. Arhiv za pravne i društvene nauke, 1932, št. 1—2. 19 Podrobneje gl. v naši razpravi: Vračunljivost, krivda in nevarnost, ZZR, XVI. 20 Psiho-genetično idejo naglaša zlasti Finke: »Wer straft, muli gereclit sein. Gerechtigkeit ist jedoch nur dann moglich, w e n n die Ursachen der verbrecherischen Handlung erschlos- ne dobrine so v kazenskem zakoniku razvrščene hierarhično, po njihovi relativni važnosti.21 Državljan mora vnaprej vedeti, da bo vsakemu posegu v te pravne dobrine sledila določena kazen. V tem je bistvo splošnopreventivnega vpliva zapretitve kazni. Tudi to govori, po mnenju klasikov, v prid taki sistematiki kazenskega prava, ki je zgrajena na ideji odgovornosti za posamezna dejanja sine acceptione personaru m.22 Iz tega kratkega pregleda sledi, da vztrajajo klasiki pri zahtevi, naj ostane kaznivo dejanje središče kazensko-prav-ne sistematike, v glavnem iz teh-le razlogov: 1. Samo tako pojmovanje ustreza načelom pravne države ter jamči individuju osebno sigurnost. 2. Le tak sistem nudi osnovo za pravilno razmejitev prava in morale. 3. Pravično povračilo za krivdo, zvezano s posameznim dejanjem, je edino združljivo s postulatom svobodne volje kot pogojem kazenske odgovornosti. 4. Le kazensko pravo, ki izhaja iz ocene posameznega dejanja, more uspešno udejstvovati smoter splošne preven-cije. 5. Zahteva modernistov, naj se pri vprašanju kazenske odgovornosti vpošteva celotna storilčeva osebnost, ne bi bila izvedljiva v okviru kazenskega postopanja. Takšno je torej stališče najbolj doslednih zastopnikov stare klasične šole. Središče kazensko-pravnega sistema je kaznivo dejanje. Zločinčeva osebnost se vpošteva le toliko, kolikor se razodeva v posameznem dejanju. sen sind, die sich in der seelisch-sozialen Entsteh-ungsgeschichte finden.« H. Finke: Studium der Personlich-keit des Verbrechers. Romischer Kongrefi fiir Kriminologie. Berlin 1939, str. 153. 21 »Je wertvoller ein Rechtsgut, je grofier der in ihrer Verletzung liegende Sozialschaden, desto schwerer also mufi die Strafdrohung sein. Also nach dem sozialen Wert der Rechtsgiiter abgestufte Strafdrohun-gen werden von der Generalpravention gefordert.« H. D r o s t : o. c., 169. 22 Francoska ustava iz 1. 1791. je vsebovala izrečni predpis: »La Constitution garantit comme droit naturel et civil que les m e m e s d e lit s seront punis de m e m e s peines sans aucunes distinctiondepersonnes.c Pristaši kompromisne struje (tkzv. terza scuola v Italiji, neo-klasiki v Nemčiji, Franciji in v drugih državah) načelno prav tako branijo tradicionalno sistematiko kazenskega prava (aestimatio delicti, Tatstrafrecht), vendar smatrajo za primerno, da se storilčeva osebnost vpošteva pri odmerjanju kazni in pri uporabi sankcij, ki nimajo kazenskega značaja (očuvalnih in vzgojnih sredstev). Za obsodbo ali oprostitev načelno ni merodajno storilčevo protidružabno razpoloženje, ne njegov pomanjkljiv značaj in ne njegova nevarnost za pravni red; vse to prihaja v poštev šele pri odmeri kazni (v. Hippel).23 Kaznuje se zločin, toda pri izboru represivnega sredstva se je treba ozirati tudi na storilčevo osebnost (Saleilles).24 lake in podobne formulacije so značilne za pripadnike neoklasične struje v doktrini kazenskega prava. § 3. Personalistična smer in njene varijante V direktnem nasprotju s klasičnim in zlasti staro-kla-sičnim naukom o kaznivem dejanju kot o središču kazenskopravnega sistema je personalistična ali subjektivistična smer. Ta prenaša glede vprašanja odgovornosti poudarek od kaznivega dejanja na storilčevo osebnost (la criminalite subjectif, die Kriminositiit, the individual criminalism).25 23 »Fiir die Verurteilung oder Freisprechung sind asoziale Gesin-nung, mangelhafter Charakter, Gefiihrlichkeit grundsatzlich gleichgiil-tig, erst fiir die Strafzumessung kommen sie in Betracht.« R. v. Hippel: o. c., II, 275. 24 »Cest le crime que l’on punit, mais cest la consideration de l’in-dividu qui determine le genre de mesure qui lui convient.« R. S a 1 ei 1 -les: L’individualisation de la peine. Etude de criminalite sociale, 3-me edition, Pariš 1927, str. 167. Isto idejo brani tudi Berg, čeprav v nekoliko izpremenjeni obliki: »Si l’examen de la personnalite de 1’agent indiquera quel doit etre le genre de la peine, l’examen des circonstan-ces du fait aura une influence decisive sur 1’intensite de cette peine.« Joseph Berg: Doctrine et application du Code penal. Revue de Droit penal et de Criminologie. 1928, str. 427. 25 O odnosu med dejanjem in storilcem s stališča personalizma pravi francoski sociolog Raoul de la Grasserie to-le: »Le crime a permis de soccuper de la criminalite, car tant que celle-ci restait la-tente, on ne pouvait punir sans arbitraire le criminel de son potentiel Y doktrini kazenskega prava poznamo več varijant te smeri. Ena izmed teh inačic je n a u k tkzv. simptomatiko v (Tesar, Kollmann in dr.), ki pripisujejo kaznivemu dejanju pomen simptoma storilčeve nevarnosti zapravili red, njegovega protidružabnega razpoloženja, njegove zločinske nagnjenosti ali končno njegove pripadnosti tej ali oni tipološki skupini zločincev.20 Nauku simptomatikov je v marsikaterem pogledu blizu tkzv. voluntarističen p r a -vec v kazenskem pravu (Willensstrafrecht, Gefahrdungs-strafrecht).27 Teorija simptomatikov je nastala v glavnem pod vplivom zastopnikov antropološko pozitivistične smeri (Enrico Ferri in njegova šola).28 Ferri je očital kriminalistom-klasikom v prvi vrsti to, da se ne zavedajo značilne posebnosti kazenskega prava, spričo katere se kazensko pravo razlikuje od vseh drugih juridičnih disciplin. Ta posebnost tiči namreč v dejstvu, da je neločljiv objekt kazenskega prava zločinčeva osebnos t.20 Zanikati to dejstvo, de crime.« Raoul de la G r a s s e r i e : Principes sociologiques de la Criminologie. Pariš 1901, str. 426. 26 Tesar: Die symptomatisclie Bedeutung des verbrecherischen Verhaltens. Berlin 1907. — Kollmann : 1. Der symptomatische Ver-brechensbegriff. Z. f. die ges. StrRW., XXVIII. 2. Zum svmptomatischen Verbrechensbegriff, MoKrPsych., VI. — Grispigni: La perioolosita criminale ed il valore sintomatico del reato. Scuola positiva, 1920. 27 O odnosu voluntarističnega pravca do nauka simptomatikov pravi G 1 e i s p a c h to-le: »Das Willensstrafrecht steht der Svmptomatik oder dem Gesinnungsstrafrecht niiher als einem Strafrecht, das die Erfolg-haftung zur Grundlage seines Aufbaues nehmen wiirde.« W. v. G 1 e i s -p a c h : članek p. n. Willensstrafreclit v HWB der Kriminologie, II, 1069. 28 Simptomatično pojmovanje zločina v nauku antropološko-poziti-vistične šole naglasa v zadnjem času Antonio Albertini: »...La scuola positiva, considerando il delitto s o 1 t a n t o c o m e s i n t o m o della persona, che ne e il soggetto, concentrava sit questo il suo esame sotto 1’ aspetto antropologico, biologico e sociologico.< Antonio Albertini: čl. v zbirki I Codici penali nel primo decennio di attua-zione. Volume primo. Milano 1942, XX, 9. 28 »II diritto penale e una scienza che, linica fra tutte quelle deli’ en-cyclopedia giuridica, ha comme oggetto inseparabile dalle sue ricerche la persona del delinquente.« Enrico Ferri: Principii di Diritto criminale. Torino 1928, str. 68. pravi Ferri, znači puščati v nemar svojevrstni značaj kazenskega prava (»disconoscere 1’ indole propria del diritto pe-nale«).30 Iz svojega nauka je Ferri izvajal med drugim zahtevo, naj se kriterij individualne krivde odpravi ter se nadomesti vseskozi s kriterijem storilčeve nevarnosti. Sredstva socialne zaščite ali tkzv. sankcije, ki stopajo na mesto prejšnjih kazni, morajo ustrezati ne toliko večji ali manjši objektivni teži zločina, kolikor večji ali manjši nevarnosti storilca.31 Razlikovanje zločincev po stopnji njihove nevarnosti prihaja do veljave v legalni tipologiji zločincev, ki izpopolnjuje tradicionalni »katalog kaznivih dejanj«, vsebovan v posebnem delu kazenskih zakonikov. Nastaja vprašanje, ali je za ugotovitev storilčeve nevarnosti treba, da se ia nevarnost razodene na zunaj prav s kaznivim dejanjem. Nekateri avtorji menijo, da bi s čisto-logičnega vidika to ne bilo potrebno.32 Vendar priznava večina pristašev personalistične smeri, da je dejanje vsaj kot na zunaj zaznatni simptom storilčeve nevarnosti bistven pogoj za uporabo prisilnih sankcij. Sklicuje se pri tem na to, da ni vse, kar ustreza logiki, upravičeno tudi s praktičnega stališča.33 Celo Franz von Liszt, ta izraziti zastopnik personalistične smeri, je trdil, da morajo določbe kazenskega zakonika o posameznih v zakonu točno opisanih dejanskih stanih služiti kot Mag n a Charta zločinca.34 Prav tako je Enrico 30 Enrico F e r r i : o. c., 69. 31 »... I provvedimenti ili difesa sociale contro la delinquenza de-vono essere addattati non tanto alla obbietiva g r a v i t a maggiore o mino.re del delitto — come si e fatto sinora da tutte le legislazioni penali — quanto alla maggiore o mino r e pericolosita del d e 1 i n q u e n t e.« Enrico Ferri: Rela-zione, 4, 5. 32 »Dal punto di vista logico non vi puo essere dipendenza fra la pericolosita e la commissione di un reato.« Biagio Petrocelli: La pericolosita criminale e la sua posizione giuridica. Padova 1940, str. 199. 33 »...Non tutto cio clie corrisponde alla logica e poi giustificato nell’ ordine pratico.« Petrocelli: o. c., 198. M »Dem allgemeinen Interesse darf die Freiheit des Einzelnen niclit scliutzlos preisgegeben werden. Die Verhangung des Strafiibels reclit- Ferri smatral, da mora tkzv. kriminalna nevarnost priti do izraza v kaznivem dejanju. Samo to obliko nevarnosti imenuje Ferri »una pericolosita effettiva« z razliko od »pericolosita eventuale«, ki bi zadostovala le kot pogoj za uporabo čisto policijskih preventivnih ukrepov.35 Najbolj radikalna smer, ki dopušča uporabo očuvalnih odredb tudi v primerih, kjer protidružabno storilčevo razpoloženje še niti ni prišlo do izraza v kaznivem dejanju, je le izjemoma zastopana v pozitivnem pravu, na pr. v nekaterih kazenskih zakonikih Latinske Amerike.30 Posebno strujo personalističnega nauka v področju kazenskega prava predstavlja tkzv. fenomenološki personalizem (phanomenologische Taterlehre) Erika Wolfa, ki je nastal pod očitnim vplivom filozofskih naukov Edmun-da Husserla.37 \ razliko od Lisztovega in Ferrijevega naturalističnega pojmovanja storilca kot proizvoda naravnih dispozicij in vpliva okolja nima Erik Wolf v mislih storilca fertigt sich doch im Reclitsstaate nur dann, wenn der Tater seine Gesin-nung durch eine bestimmte gesetzlich genau umsehriebene Tat bewie-sen hat. Insofern erscheint das Strafgesetzbuch die M a g n a Charta des Verbrechers.« Franz v o n Liszt: Lehrbuch des deutschen Strafrechts, 25. Aufl., 1921, str. 18, 19. O pravem smislu tega znanega Lisztovega izreka, ki je povzročil nemalo sporov, glej prepričevalna izvajanja grškega kriminalista Georgakisa (o. c., 57): »Nicht um den Asozialen geht es hier Liszt bei seinen Bemiihungen..., sondern um den asozial noch nicht ervviesenen Staatsbiirger. Er, der Staatsbiir-ger, mul! vor jeder willkiirlichen Eventualitat geschiitzt vverden. Dies ist der Sinn des viel zitierten Satzes und nichts niehr.« 35 »La capacita a delincjuere, le molestie verso altri, le propalazioni anticipate di intenzioni delittuose, gli atti minacciosi o scandalosi, il temperamento epilettico, turbolento, impulsivo, il genere di vita srego-lato, ecc., esprimono una pericolosita eventuale: mentre 1' aver commesso o tentato di commettere un delitto esprime una pericolosita effettiva. Ed e soltanto q u e s t a clie ha una funzione giuridica nella giustizia p e n a 1 e.« — Enrico Ferri: Principii di diritto penale, 294. 38 Gl. našo razpravo: Kriterijum opasnosti izvršioca u savremenom krivičnom pravu. Arhiv za pravne i društvene nauke, 1934. 1. Primerjaj nadalje: Giulio Andrea Belloni: Reforme penali deli’ America Latina. Roma 1938-XVI. — F. Gram matica: II Codice della difesa sociale e la legge contro 1’antisocialita per la Repubblica di Cuba. 37 E r i k W o 1 f : gl. njegova dela, navedena v opombi 41. Podrobno oceno Wolfovega nauka gl.: Paul Bockelmann: Studien zum kot »prirodnega človeka«. Zanj je storilec pred vsem neposlušni član pravne skupnosti, ki mu očitamo viciozni značaj njegovega pravnega razpoloženja. Tipi kaznivih dejanj morajo biti oblikovani subjektivistično kot »Typen des Ge-sinnungsausdrucks«. Reformni predlogi avtorja žal niso povsem jasno izoblikovani.38 Svojevrstno varijanto personalističnega nauka zastopa prof. Toma Živanovič. Avtor ostro loči pojem objektivnega in subjektivnega dejanskega stanu. Dejanje kot tako obsega le objektivne sestavine. Subjektivni elementi, ki so tako rekoč umetno izluščeni iz pojma kaznivega dejanja, pa spadajo v pojem »krivca«. Naslanjajoč se na to razlikovanje, prihaja Živanovič do tripartitne delitve sistema kazenskega prava (le systeme tripartite du Droit criminel): kaznivo dejanje, krivec in sankcija. »Pored krivičnog dela i sankcije po javi ju je se dakle i krivac kao samostalno pravno biče, kao osnovni pojam krivičnog prava. Naš sistem krivičnog prava je dakle trodeobni (tripartitni, trihotomni, tria-listički) i kao takav se ima protivstaviti tradicionalnom dvodeobnom (bipartitnom, dihotomnom, dualističkom) sistemu.«39 Zoper Živanovičevo tezo, češ da »krivično delo se pojav-ljuje i s pravnog gledišta kao jedno čisto objektivno biče,« je upravičeno nastopil prof. Carl Stooss. Naglašal je, da ni objektivnega dejanskega stanu, ki bi bil neodvisen od storilčeve volje.40 Tiiterstrafrecht. Berlin 1939—1940, II, 84 in nasl. O vplivu fenomenologije Husserla na novejši razvoj kazensko-pravne doktrine v Nemčiji gl.: Juraj Kulaš: Metodološki spor u savremenom krivičnom pravu. Arliiv za pravne i društvene nauke, 1940, št. 4, 267 in nasl. 38 Wolfova osebnostna tipološka razvrstitev (Taterscliafttypus der Gemeingefahrlichkeit, der Gemeinwidrigkeit, der Gemeinfeindliclikeit, der Gemeinliifligkeit, der Gemeinschiidlichkeit) je presplošna in zato praktično težko uporabljiva. 30 Dr. Toma Živanovič: Osnovni problemi krivičnog prava. Revizija tradicionalne bipartitne nauke; konstrukcija nove trodeobne nauke. Beograd 1930. Isto delo je izšlo prvotno v francoskem jeziku p. n.: Les Problemes fondamentaux du Droit criminel. Pariš 1929. 40 »... Givanovich ... will aus der Infraction, also aus der aufieren Tat, alle subjektiven Merkmale sorgfiiltig ausscheiden. Allein e s gibt keinen objektiven Tatbestand, der v o n dem W i 11 e n V svojem stremljenju preoblikovati sistematiko kazenskega prava v duhu personalizma prof. Živanovič ni osamljen. V istem pravcu so usmerjena prizadevanja številnih avtorjev v italijanski (Ferri in njegova šola), francoski (Roux), španski (Saldaha, De Asua), ruski (Čubinski, Pozny-šev) književnosti.41 O personalistični usmerjenosti najnovejše nemške doktrine bomo razpravljali pozneje (gl. § 4, II). Posebne pomisleke povzroča Živanovičev nauk z ozirom na nenavadne piščeve pravne konstrukcije, zlasti na njegovo razlikovanje med »represivnim« in »preventivnim« krivcem (»delinquant repressif et delinquant preventif«), med »svrše-nim« in »pokušajnim« krivcem (»delinquant consomme et delinquant tente«), Te označbe se naravnost upirajo našemu jezikovnemu čutu. Dvomimo, da bi se s takimi pravnimi konstrukcijami posrečilo ustvariti novo sistematiko kazenskega prava in da bi taka sistematika imela prednost pred tradicionalno. S tem seveda še ni prejudicirano vprašanje, da-li in v kakšni meri potrebuje sedanja sistematika kazenskega prava izpremembe, oziroma izpopolnitve v smislu personalizma. § 4. Odmevi personalizma v pozitivnem pravu I. Vpliv personalizma na mladinsko in tkzv. očuvalno pravo Poglejmo sedaj, kako je odmeval spor med omenjenima dvema teoretičnima strujama, staro klasično in novo personalistično, v pozitivnem pravu naše dobe! (les Taters unabhangig i s t.« Carl S t o o s s : Strafrechtliche Systematik. Schweiz. Z. fiir Strafrecht, Bd. 44. Glej tudi repliko prof. Živanoviča p. n.: Systematique criminelle-juridique. Prav tam, 425 in nasl. Najbolj posrečeno definicijo objektivnega dejanskega stanu podaja W el zel : Objektivni dejanski stan ni objektiven v tem smislu, da je tuj subjektu kaznivega dejanja, temveč v smislu na zunaj zu-znatnih »objektiviranih« znakov delikta. Hans Wel-zel: Der allgemeine Teil des deutschen Strafrechts in seinen Grund-siitzen. Berlin 1940, str. 35. — »Per me sempre e senza eccezioni un fatto non puo considerarsi antigiuridico se non si considera 1’ elemento soget-tivo.« Antolisei: Problemi penali odierni. Milano 1941, str. 132. 41 Kritični pregled teh poskusov s stališča naturalizma podaja En-rico Ferri: Principii di diritto criininale. Torino 1928, str. 92, op. 2. Zahteva, da se pri vprašanju odgovornosti prenese težišče od kaznivega dejanja na storilca, se praktično v najširšem obsegu ni uresničila v področju kazenskega prava v ožjem pomenu besede, ampak v mladinskem (Jugendrecht) in v tkzv. očuvalnem pravu (Sicherungsrecht, diritto di difesa sociale). Kje tiči vzrok tega pojava, pač ni težko uganiti. V obeh primerih, tako pri uporabi vzgojnih, kakor osebnih očuvalnih odredb, gre pretežno, če ne izključno, za udejstvi-tev smotra specialne prevencije, to se pravi za vplivanje na storilca samega — ne peccetur!42 Povsem naravno je, da prav tu, pri udejstitvi te posebne, rekli bi — tera-pevtične ali kriminalno-pedagoške naloge — stopa v ospredje ugotovitev svojstev storilčeve osebnosti. Že v naši razpravi o pravni naravi odredb zoper otroke in mlajše maloletnike (ZZR IX) smo poudarjali posebnosti našega mladinskega prava v tem pogledu. Predpisi posebnega dela kz. o posameznih dejanskih stanih se ne samo pri otrocih (§ 26. kz.), ki so absolutno kazensko neodgovorni, temveč tudi pri mlajših maloletnikih (§§ 27. in 28., odst. 1.—6.) praviloma (izjemo gl. v § 28., odst. 7. kz.) sploh ne uporabljajo. Njihovo mesto zavzema precej ohlapen kriterij kaznivega dejanja bolj neznatne ali težje narave. A tudi v tem primeru ima kaznivo dejanje mlajšega maloletnika praviloma pomen ne samo zase, temveč le kot simptom maloletniko-vega osebnega stanja kakor je na pr. zrelost ali nezrelost, lahkomiselnost, nepremišljenost, zanemarjenost, moralna pokvarjenost, odnosno kot simptom njegove individualnosti (ta izraz uporablja § 441., odst. 1. in -3. kp). Vse to pa zaradi tega, ker se vzgojne odredbe proti mlajšim maloletnikom ne smatrajo za kazen kot pravično povračilo za dejanje, temveč za nadomestilo pomanjkljive ali zanemarjene domače vzgoje. Tudi smer in obseg dokaznega postopanja v zadevah mlajših maloletnikov kažeta jasno, da prehaja v tej grani prava poudarek odločno od dejanja na storilčevo osebnost: »Sodnik za mlajše maloletnike ... poizve poleg dejanja in stanja stvari vse, česar 42 Po Belingovih besedah, »es handelt sich um „Kriminalrecht ohne Strafrecht“«. Ernst Beli n g: Methodik der Gesetzgebung, insbe-sondere der Strafgesetzgebung. Berlin 1922, str. 51. je treba za oceno individualnosti mlajšega maloletnika, stopnje duševne in moralne zrelosti in njegovih življenjskih razmer, kakor tudi vseh drugih razmer, v katerih in zbog katerih je storil kaznivo dejanje« (§ 441., odst. 1., kp.). To, kar smo ugotovili za naše pravo, velja v glavnem tudi za druge moderne zakonodaje o odgovornosti malolet-nikov.43 Nekateri novi zakoni se ozirajo na potrebo poglobljenega in vsestranskega (m. dr. psihološkega, psihiatričnega, pedagoškega) proučavanja storilčeve osebnosti že pri sami organizaciji mladinskih sodišč. Tako mora na pr. po čl. 2. italijanskega zakona o mladinskih sodiščih (Regio decreto — legge 20. luglio 1934. Istituzione e funzionamento del tribunale per i minorenni) biti eden od članov senata mladinskega sodišča (il tribunale per i minorenni) imenovan izmed oseb, ki se bavijo z biologijo, psihiatrijo, kriminalno antropologijo, pedagogiko.44 Personalistično načelo se nadalje močno uveljavlja v tkzv. očuvalnem pravu (Sicherungsrecht, diritto di difesa sociale). Predpisi o sredstvih očuvanja so uvrščeni sicer v splošni sistem novejših kazenskih zakonikov, vendar tvorijo v tem okviru oddelek zase. 43 Nek avtor označuje na splošno mladinsko pravo tako-le: »Das eigentlicke Erzieliungsreckt ist Taterrecht, jedoch niclit Tiiter-strafrecht.« Paul Bockelmann: Studien zum Taterstrafreckt, 2. Teil, str. 76. — Pregled najnovejšega razvoja zakonodaje o odgovornosti maloletnikov gl. v knjigi: Peter Paul Parzinger: Die Jugend iin Strafrecht des ln- u. Auslandes, 1919 bis 1939. Berlin 1941. 41 »In ogni sede di corte d’ appello, o di sezione di corte d’ appello, e istituito il tribunale per i minorenni composto da un niagistrato, avente grado di consigliere di corte d’ appello, che lo presiede, da un magistrato avente grado di giudice e da un cittadino bene merito deli’ assistenza sociale, scelto tra i cultori di biologia, psichiatria, di antropologia criminale, d i p e d a g o g i a.« — Komentator citiranega zakona o mladinskem sodstvu označuje pritegnitev tega posebnega sodnika v kolegij zbornega mladinskega sodišča kot njegovo najvažnejšo novoto — »la novita piii importante che s’ introduce nella composizione pel Tribunale dei minorenni«. Prof. Domenico Ren de: 11 tribunale per i minorenni. Connnento al RDL 25 luglio 1934 n. 1404. Roma 1935-XIII, str. 95. Kakor je znano, je temeljni kriteri j za določitev osebnih očuvalnih odredb storilčeva nevarnost za pravni red, t. j. takšno stanje, iz katerega se da sklepati, da je od storilca verjetno pričakovati ponovnih kriminalnih dejanj. Večina kazenskih zakonikov zahteva sicer, da se mora ta storilčeva nevarnost pokazati na zunaj s kaznivimi dejanji ali vsaj s takimi, ki ustrezajo objektivnemu dejanskemu stanu zločina. Za uporabo očuvalnih odredb ne zadostuje n. pr., da so osebe suml jive ali »na slabem glasu« (§ 138 kp.) in pod. Exner oblikuje celo kot vodilno geslo zahtevo: »Ohne festgestellte Tat keine festgestellte Gefahrlichkeit und keine sichernde Mafi-nahme.«45 Toda kaznivo dejanje kot tako ni samostojno merilo za uporabo očuvalnih odredb, temveč je (prav tako kakor v področju mladinskega prava) pred vsem simptom, in sicer v tem primeru simptom storilčeve nevarnosti (»ele-mento rivelatrice della personalita«, kakor pravijo Italijani), ki razodeva trajno zločinsko nagnjenje.46 V neposredni zvezi z uveljavljanjem očuvalnih odredb kot nove vrste sankcij so bili tudi poskusi novejše zakonodaj e, da se uvede legalna tipologija zločincev, la metoda pomeni vsekakor prodoren uspeh personalistične smeri. Novejše pravo izloča iz amorfne množice delinkventov 43 F r a n z E x n e r : Die Theorie der Sicherungsmittel. Berlin 1914, str. 109. Podrobneje o tem vprašanju gl. v naši razpravi: Očuvalne od- redbe v sistemu modernega prava. Slov. Pravnik 1932. Celo nekateri pristaši klasične šole priznavajo glede očuvalnih odredb, da zanje ni odločilno to, kar je storilec izvršil, temveč to, kar je pričakovati od njega v bodočnosti: »Hier wird in der Tat die Gesamtpersonlichkeit unmittelbar gewertet.« Wenig: Der Tater und seine Tat, 1934, str. 38. 48 »II reato ... e un semplice presupposto sul quale si basa la ricerca dei sintomi clie posson dar luogo alla dichiarazione di pericolosita.« Biagio Petrocelli: ibid. — Vodilni italijanski kriminalist V i n -cenzo M a n z i n i loči s tega stališča kazen od očuvalnih odredb: »La „pena“ e la sanzione propria esclusivamente dei „reati“, cioe dei fatti che violano precetti penali, ... a differenza delle „misure ammi-nistrative di sicurezza", che riguardano la pericolosita del soggetto.« V i n c e n z o M a n z i n i : Istituzioni di diritto penale italiano, Settima edizione. Padova 194l-XIX, str. 205. — Duhovita je formula Mezgerja, ki vidi razliko med očuvalnimi odredbami in kaznijo med drugim v tem, da »die Sicherungsmittel sind zwar tatbezogen, aber nicht, wie die Strafe, tatgemiilk. M e z g e r : Deutsches Strafrecht. Ein GrundriB. Berlin 1941, str. 169. one skupine, glede katerih se je kazen kot povračilo za posamezno dejanje izkazala kot neučinkovita. Sem spadajo v glavnem pripadniki tkzv. kronične kriminalitete, ki kažejo trajno nagnjenje k izvrševanju kaznivih dejanj.47 Odtod izvira njihova posebna nevarnost za pravni red. Vzroki zločinskega nagnjenja so v konkretnih primerih različni. Med temi imajo poseben pomen nagnjenje k socialnemu parazi-tizmu (poklicni in sploh habitualni zločinci, zlasti delomrz-neži različne vrste), pa tudi bolezensko duševno stanje in degeneraci ja (psihotični in psihopatični delinkventi, kronični alkoholiki in narkomani, del seksualnih zločincev) ali pa končno kombinacija teh vzrokov.48 II. Vpliv personalizma na kazensko pravo v ožjem smislu Ugotovili smo, da se je vpliv personalistične smeri doslej pokazal predvsem v onem delu mladinskega prava, ki se tiče odgovornosti maloletnih, in v očuvalnem pravu. Iste težnje so prišle do izraza tudi v področju kazenskega prava v ožjem pomenu besede. Posebno značilno je v tem pogledu gibanje, ki ga opazujemo v zadnjih letih med nemškimi kriminalisti in ki je rodilo v razmeroma kratkem času desetih let (1932—1942) zelo obširno literaturo.49 47 »Questo movimento di idee ha portato anclie a tener conto in par-ticolare dei tipi d’autore in senso psico-criminologico, tipi contrassegnati cioe da una speziale costituzione di vita che rettamente li distinguono dalle altre categorie di delinguenti.« Giuseppe Guarneri: II delinquente tipo. Milano 1942-XX, str. 6. 48 Vprašanje kriminalne tipologije smo obravnavali podrobneje v naših razpravah: 1. Kriminalna tipologija, ZZR XIV. 2. Tipologija zlo-činaca u modemom zakonodavstvu. Arhiv za pravne i društvene nauke, 1938, št. 3. 3. Statika i dinamika u tipologiji zločinaca. Prav tam, 1939, št. 5—6. 4. Skitničenje i njegovo suzbijanje. Prav tam, 1940, št. 6. 49 E r i k Wolf : 1. Vom Wesen des Taters. Tiibingen 1932. 2. Tat-typus und Tiitertypus. ZAk-DR. 3. Die Typen der Tatbestandmalligkeit. Breslau 1931. — Ed m und Mezger: 1. Taterstrafrecht. Deutsches Strafrecht, 1934. 2. Die Straftat als Ganzes. Z. f. die ges. StrRW LVII. 3. Tatstrafe und Tiiterstrafe, insbesondere im Kriegsstrafrecht. Prav tam, LX. 4. Tattypen, Tiitertypen und Charaktertypen im Kriegsstrafrecht. Deutsches Strafrecht, IX, H. 7/8. — Georg Dahm: 1. National-sozialistisches und faschistisches Strafrecht, 1935. 2. Das strafrechtliche Nekateri avtorji označujejo razvojno smer novejšega kazenskega prava kot njegovo subjektivizacijo (Kemper-mann), odnosno kot preokret v pravcu personalizma (»die personale Wendung des neuen Strafrechts«, »die Wendung zum Personalismus«) (Gallas). Georg Dalim trdi celo, da smo Taterproblem in der Rechtssprechung, ZAk-DR, 1939, H. 15/16. 3. Der Tater im Strafrecht. Leipzig 1940. — Paul Bockelmann: 1. Studien zum Taterstrafrecht, I—II, Berlin 1939—1940. 2. Der Tiitergedanke im Strafrecht, ZAk-DR, 1940. 3. Tatstrafe und Taterstrafe, Z. f. die ges. StrRW, LX. 4. B o c k e 1 m a n n und K 1 e e : Zum Begriff »Gewalts-verbreclier«, ZAk-DR, 1942. — K1 e e : Der Tatertypus als Mittel der Auslegung und der Gestaltung strafharer Tatbestande. Deutsches Strafrecht, 1940. ■— W i 1 h e 1 m Gallas: Tatstrafe und Taterstrafe, Z. f. die ges. StrRW, LX. — Engisch: Zur Idee des Taterstrafrechts. Prav tam, LXI. — Roland Freisler: 1. Gedanken zur Technik des wer-denden Strafrechts und seiner Tatbestande. Prav tam, LV. 2. Wieder-geburt strafrechtlichen Denken-s. Berlin 1940. 3. Der Wandel der poli-tischen Grundanschauungen in Deutschland und sein Einflufi auf die Erneuerung von Strafrecht, Strafprozeli und Strafvollzug. Actes du Congres penal international de Berlin. Volume la., Bern 1936. — H. D. von Hemmingen: Wandlungen im Lehrgebiiude des neueren Strafrechts. Deutsche Reclitsvvissenschaft, 1942. — W. G 1 e i s p a c h : 1. čl. p. n. Willensstrafrecht v HWB der Kriminologie, II. 2. Kriegsstrafrecht, 1939—1940. — Adolf Lenz: Die Personliclikeit des Taters und sein Verschulden gegeniiber der Volksgemeinschaft, Mitt. der krim.-biol. Gesellschaft, V, Graz 1938. — Kempermann: Die Erkenntnis des Verbrechens und seiner Elemente, 1934. — Hans Welzel: Personliclikeit und Sclnild, Z. f. die ges. StrRW, LX. (O nauku W e 1 z e 1 a gl. zanimivo razpravo: Bettiol: Azione e colpevolezza nelle teorie dei tipi d’autore, 1942). — Schmidt-Leichner: Bemerkungen zur Lehre vom Tatertyp. Deutsche Justiz, 1941, — Schwarz: 1. Zur Lehre vom Tatertyp, ZAk-DR, 1941. 2. Wandlung des Strafrechts im Kriege. Prav tam. — W e n i g : Der Tater und seine Tat, 1934. — Heidrich: Der Tatertyp im osterreichischen StrGB. Deutsches Recht, Wiener Aus-gabe, V. — Hografer: Ein Beitrag zur Lehre vom Tatertypus im Strafrecht. Blatter fiir Gefangniskunde, LXXII. — B r u n s : Zur Lehre vom Tatertypus der Volksscliadlingsverordnung, ZAk-DR, 1941. — Kohl-rausch-Lange: Strafgesetzbuch mit Nebengesetzen und Erlaute-rungen, 36. Aufl., Berlin 1941. — Wolfgang Mittermaier: Der Tatertyp im Strafrecht, Schweiz. Z. f. StrR, 1942, LVI, 3. H. — Mittel-b a c h : Der Tiitertyp im Kriegsstrafrecht. Deutsches Recht, 1941. •— Schaffstein : Zur Lehre vom Tatertyp im Kriegsstrafrecht. Deutsches Strafrecht, 1942. — Johannes Nagler: Die Entwicklung des Tatertypus in der Rechtssprechung des Reichsgerichts. Deutsche Rechtswissenschaft, 1942, 3. Heft. priče pravega preobrata v področju kazensko-pravne dogmatike (»eine wirkliche Revolutionierung der Strafrechtsdogma-tik«), Adolf Lenz oblikuje kot geslo nove dobe v kazenskem pravu »die Voranstellung des Taters vor die Tat«.60 Tudi splošna voluntaristična usmerjenost sodobnega nemškega kazenskega prava (»Willensstrafrecht«) je brez dvoma zvezana s personalistično, oziroma subjektivistično koncepcijo.51 Že v sedanjem kazenskem pravu imamo nemalo določb, ki vpoštevajo v prvi vrsti storilčevo osebnost kot tako. V okviru te razprave moremo navesti le nekaj najbolj značilnih zgledov iz našega prava.52 Osebnostni značaj imajo pred vsem določbe o nevračun-ljivosti in zmanjšani vračunljivosti (§ 22. kz.). V teh primerih gre za izrazito personalističen problem. Priznanje, da je oseba vračunljiva, nevračunljiva ali bistveno manj vračun-ljiva, je odvisno od ugotovitve njenih trajnih psiho-fizičnih (bioloških) svojstev (duševna bolezen, psihopatija, slaboumnost, duševna nerazvitost) ali njenega tranzitornega, prehodnega stanja (motenje zavesti), vsled česar je bila dotična oseba sposobna, odnosno nesposobna ali pa bistveno manj sposobna, pojmovati naravo in pomen svojega dejanja ali se po tem pojmovanju ravnati. Določba § 22. našega kz. je 50 A d o 1 f L en z : Personlichkeitsaufbau. HWB d. Kriminologie, II, 263. Gl. tudi: Filippo Gra matica: Principi di diritto penale soggettivo. Torino 1934, str. 36. 51 »Wir sehen den Feind... im reclitsbrecherisclien Willen oder in der pflichtwidrigen Nachliifiigkeit... Anf den reclitsbrecherisclien Wil-len oder Charakter des Taters kommt es also in erster Linie an. Dieser Charakter, dieser W i 11 e ist aber seine P e r -sonlichkeit.« Roland Freisler v Das neue Strafrecht. Berlin 1936, str. 117. — »Fiir das Willensstrafrecht ist die p e r s o n 1 i c h e Bedeutung der H a n d 1 u n g mafigebend.« Werner Braun: Die Bedeutung der subjektiven Unrechtselemente fiir das System eines Willensstrafrechts. Leipzig 1936, str. 108. — Gl. tudi Edmund Mez-ger: Willensstrafrecht, Gefiihrdungsstrafrecht und Erfolgsstrafrecht. DJZ 1934 in razpravo G 1 e i s p a c h a , cit. v opombi 41. V naši strokovni literaturi primerjaj: Avgust Munda: Pojem poskusa v najnovejši zakonodaji s posebnim ozirom na nemško narod n o-soci ali stično pravo. SP 1937, str. 123. 62 Podrobneje gl. v naši razpravi: Osebnost zločinca v modernem kazenskem pravu. ZZR, VII. vezana na dejanje v glavnem le toliko, kolikor misli zakon na zločinčevo stanje »ob času, ko je storil dejanje«.53 Pomen storilčeve osebnosti v kazenskem pravu prihaja nadalje do posebno jasnega izraza v določbah o odmerjanju kazni. V motivih tkzv. I. osnutka kz. je prav v zvezi z odmero kazni omenjena znana Lisztova formula: »Nicht die Tat, sondern der Tater ist zu bestrafen«. »Danas je van spora to, da se ne kazni krivično delo, več njegov učinilac, a krivično se delo uzima u obzir u toliko, u koliko se pomoču njega može da oceni stepen učiniočeve odgovornosti ili vinosti« (Motivi, str. 216). Po § 70. našega kz. je stopnja storilčeve kazenske odgovornosti odvisna med drugim od nevarnosti za pravni red zbog storilčeve zločinske nagnjenosti, od prejšnjega storilčevega življenja in od njegovih osebnih in gospodarskih razmer, ter od s t o -rilčevega ponašanja po dejanju. To so okol-nosti, ki nimajo neposredne zveze z dejanjem, ampak v prvi vrsti z zločinčevo osebnostjo. Pri odmeri denarne kazni se poleg tega vpoštevajo še obsojenčevo imovinsko stanje in ostale njegove razmere, ki vplivajo’ na njegovo plačilno zmožnost. Hudobni storilčev značaj, torej zopet trajna svojstva njegove osebnosti, vpliva na izbor strožje kazni pri alternativni zapretitvi dveh ali več vrst kazni (§ 74. kz.). Tudi določbe o poostritvi kazni pri povratku (§ 76. kz.) upoštevajo brez dvoma povečano nevarnost povratnika za pravni red, zlasti v primeru specialnega povratka (§ 76., odst. 2. lcz.).54 Značilno je, da so v nasprotju s sedanjim siste- 53 Osebnostni značaj sposobnosti za vračunanje je splošno priznan: »Wie keine andere strafrechtliche Lehre notigt die Lehre von der Zu-rechnungsfahigkeit, sicli mit der Personlichkeit des Tater s zu beschaftigen«. Me z g er: Strafrecht, 1931, str. 289. Nauk o vračunlji-vosti je, po besedah istega avtorja, »das alte Eingangst-or der Per-sonlichkeitsforschung im Strafrecht«. Mezg er: Die Straf-tat als Ganzes, 686. — »Die Zurechnungsfahigkeit kann gar nicht anders als auf Grund einer Untersuchung der gesamten Tater-personlichkeit festgestellt oder verneint werden.« Bockel ■ m a n n : Studien zum Taterstrafrecht, str. 24. 64 Judikatura nemškega državnega sodišča (Reichsgericht) priznava izrečno, »dafi es sich beim Riickfall nicht um ein Merkmal der mom odgovornosti za povratek starejši klasiki zanikavali upravičenost poostritve kazni zaradi povratka prav zato, ker so videli v tej poostritvi kršitev načela o odgovornosti za posamezno dejanje (ne bis in idem). S stališča personalizma gledamo sedaj drugače še na marsikatere pravne konstrukcije, na pr. na pojem tkzv. »kolektivnega delikta« (»Sammelstraftat«). Naša strokovna književnost se poslužuje označbe »kolektivni« ali »zbiralni« delikt55 za kazniva dejanja, storjena iz navade (§ 280. kz.) ali obrtoma (§§ 222., 262., 281., 337., 359., 362., 375. kz.). V navedenih primerih združuje zakon več kaznivih dejanj v eno pravno enoto. V bistvu je to arhaična konstruktivna tvorba! Saj zločinska navada (consuetudo delinquendi) in zločinski poklic (delicta quasi ar tem exercere) nista svojstva nekega umetno zgrajenega »zbiralnega« delikta, temveč le svojstva, s katerimi se označuje zločinec kot kroničen in torej posebno nevaren. V teoriji kazenskega prava se postopoma utrjuje mnenje, da je poostritev kazni za dejanja, storjena iz navade in poklicno (»obrtoma«), le provizoričen štadij, kateremu mora nujno slediti oblikovanje legalnega tipa habitualnega, odnosno poklicnega zločinca.50 Zanimivo H a n d 1 u'n g selbst, s-ondern um eine, zeitlich tod ihr getrennte, nur auflerlich zu ihr hinzutretende, an sich selbststandige Tatsache liandelt« (Entscheidungen des RG in Strafsachen, 32/910). Pri tem »die Taterpersonlich-keit und ihre Gefahrlichkeit sind es also in W i r k -lichkeit, die den Grund fiirdie Strafscharfung a b -geben« (Entsch. des RG in Strafsachen, 68/385). 55 Ta izraz rabi tudi naša judikatura: prim. odločbo Stola Sedino-rice, odd. B, z dne 18. marca 1937. 56 »Die einfache Strafscharfung wegen gevverbs- und gewohnheits-miifliger Verbrechen ist eine Vorstufe der Sonderbehandlung der Berufs-verbrecher.« Gl. dodatek k nemškemu načrtu kz. iz 1. 1927. p. n.: Be-handlung der Gewerbsmafligkeit, str. 72. — »Die Bezeichnung (sc. »Kol-lektivdelikt«) ist nicht treffend, weil nicht eine Mehrheit von Handlun-gen fiir das Verbrechen wesentlich ist, sondern die Lebensfiih-rung des Menschen, zuletzt s e i n Charakter, der sich in seinem Verhalten auflert.« CarlStooss: Lehrbuch des osterreichi-schen Strafrechts, 1913, str. 138. — »In den gewerbs- und gewohnheits-mafiigen Delikten kann man Ansiitze zur Vertatbestandli-chung rein soziologischer Typen erblicken«. Bock- je, da je novejša nemška judikatura zavrgla prejšnjo konstrukcijo »kolektivnega delikta«.57 Italijanska sodna praksa se je v svojih novejših odločbah postavila v tem pogledu na izrazito personalistično stališče.58 Posamezni dejanski stani kaznivih dejanj v sedanjem kazenskem pravu vsebujejo ponekod izrazito personalistične, osebnostne sestavine. Pretežna večina dejanskih stanov (na pr. tatvina, žalitev, telesna poškodba in mn. dr.) je oblikovana tako, da utegne biti subjekt teh dejanj načelno vsaka kazensko odgovorna oseba. So pa drugi dejanski stani, v katerih so več ali manj točno označena svojstva storilca (tkzv. tatertypische Tatbestande). To so zlasti kazniva dejanja, ki spadajo ali med tkzv. delicta propria, ali med delicta sui generis. Vzemimo na pr. dejanski stan detomora po § 170. našega kz.! Kot subjekt prihaja tu v poštev le »mati, ki usmrti svojega otroka za poroda ali neposredno po porodu ali dokler traja ona motnja, ki jo povzroča pri porodnici porod«. V zakonu torej ni samo točno določen subjekt kaznivega dejanja (mati), ampak so navedeni vsi drugi specifično-osebnostni momenti, ki so zvezani s posebnim stanjem porodnice. V nekaterih primerih oblikuje zakonodajec dejanski stan delikta tako, da deskriptivna dispozicija ne vsebuje znakov »dejanja« v ožjem pomenu besede, temveč opisuje način storilčevega asocialnega življenja in ponašanja, — to, kar imenujejo Nemci »die kriminelle Lebensform«. S tem se v bistvu ozna- ke 1 in a n n : Studien ... II, 10. — V tem smislu tudi E r i k W o 1 f : Die Typen der Tatbestandmafiigkeit, 25. 67 Gl. Entscheidungen des RG in Strafsachen, 72. Bd., 1939, pod geslom: »Sammelstraftat«. Primerjaj tudi: Preiser: Die Aufspaltung der Sammelstraftat. Z. f. die ges. StrRW, LVIII, 734 in nasl. — Buch-h o 1 z : Die Selbststiindigkeit der Einzelakte beim tortgesetzten und Kollektivdelikt, 1940 ter L. K r a v i n a : O kaznovanju kolektivnih (zbiralnih) deliktov po našem kz., SP 1942, št. 9—10. 58 »L’ abitualita, la professionalita ... sono qualificazioni giuridiche del soggetto e non circostanze aggravanti del reato (10 maržo 1933 e 7 maržo 1934).« Te odločbe navaja Mario Dalla Mura v svoji razpravi: Del reo e della persona offesa dal reato, objavljeni v zbirki: I Codici penali nel primo decennio di attuazione. Vol. I. Milano 1942-XX, 150. čujejo svojstva storilca kot asocialnega subjekta. Kot zgled takega dejanskega stanu služi lahko delikt iz § 158. kz.: »Kdor preživi čas iz delomrznosti tako, da se potepa, vlaču-gari, da berači ali se profesionalno bavi z igrami na slepo srečo, se kaznuje z zaporom do enega leta.« Po tej določbi se ne kaznuje posamezni primer potepanja, vlačuganja ali hazardnega igranja, marveč se kaznuje storilec posebne vrste: delomrzni potepuh, berač, vlačuga ali poklicni hazardni igrač. V isto skupino spada tudi dejanski stan iz § 281. kz., po katerem se kaznujejo izkoriščevalci poklicnih prostitutk (souteneurs, Zuhalter). V določbi § 281. (»kdor izkorišča osebo, ki izvršuje nečistost obrtoma«) ima zakonodajec v mislih izraziti kriminološki tip socialnega parazita najhujše vrste, torej zopet predvsem storilca kot osebnost.60 Osebnostno je oblikovan nadalje »lik« malomarnega bankrota po § 345. našega kz., kot subjekta, »ki je postal s svojim razkošnim življenjem ali prekomernimi domačimi stroški nesposoben za plačevanje«, odnosno, »ki se je spustil v borzne ali druge spekulacije, ki niso v razmerju z njegovim imovinskim stanjem«. Zakon opisuje tu naravnost plastično podobo storilca kot lahkomiselnega zapravljivca, ki niti ne misli na svoje obveznosti napram upnikom. Sličnih primerov personalistično oblikovanih dejanskih stanov bi lahko našteli še več. Vendar zadostujejo že navedeni zgledi kot ponazoritev trditve, da tudi sedanjemu posebnemu delu kazenskega prava personalistična koncepcija ni ostala tuja.60 50 Na to stališče se je postavilo nemško državno sodišče pri razlagi i 181a nemškega kz.: »Zum Tatbestande der Zuhalterei (§ 18ia, StrGB) gehiirt, dali der Tiiter „als Zuhalter" geliandelt hat, d. h. d a li er in seinem Wesen u n d in der Art seiner Beziehungen zn der Dirne dem Tiitertyp des Zuhalters entspricht,« III, Senat. Urt. v. 24. April 1939. Entsclieidungen des Reichsgericlits in Strafsachen, 73. Bd., Berlin 19-40, str. 183. Glede b. avstrijskega prava v istem smislu že Stooss, o. c., 138. 60 Glede tega, kdaj so tako oblikovani dejanski stani umestni, upravičeno pripominja Bockelmann: Studien II, 119..,, da »die Tiiter-drohungen gelten durclnvegs solehen kriminologischen Typen, deren mit Handelnstatbestanden nicht beizukommen ware.< III. Personalistična koncepcija krivde V neposredni zvezi s tem pojmovanjem so nadalje težnje po preoblikovanju tradicionalnega pojma krivde. Če mora kazen ustrezati ne samo kaznivemu dejanju (Tatstrafe), marveč tudi storilčevi osebnosti (Taterstrafe), potem se mora tudi krivda kot predpogoj kazenske odgovornosti nanašati ne samo na dejanje (Tatschuld), marveč tudi na stalna svojstva storilčeve osebnosti, na njegov značaj in njegovo individualnost v celoti (Taterschuld) — pravijo personalisti.61 Dočim je liberalistična pravna država omejevala odgovornost na posamezna dejanja (gl. § 2. te razprave), nova država, po zatrdilu pristašev personalistične smeri, nima več prejšnjih pomislekov glede razširjenja kriterija odgovornosti in kaznivosti na storilčevo osebnost.62 Po novem naziran ju se storilcu očita, da je postal v teku življenja takšen, kakor je. To je poskus, najti sestavine krivde v samem pretvarjanju storilca v kriminalno osebnost.63 Tudi personalisti ne zanikajo, da se zločinska volja razodeva v dejanju. Vendar bi bilo, po njihovem mnenju, napačno, videti v tej volji nekaj, kar je neodvisno od bistva storilca samega, kajti vsako dejanje je predvsem izraz storilčeve osebnosti (Lilienthal).64 Predmet očitanja v kazenskem pravu ni samo izolirano dejanje, temveč tudi tipična in 01 O prvih zastopnikih tega nazora gl. kritični pregled Bindinga pod značilnim naslovom: Die Etappen der theoretischen Schuldvernich-tung. B i n d i n g : Die Normen, II, 1, 455 in nasl. 02 »Solche Verbote galten zu liberaler Zeit, als das Sicherheitsbe-diirfnis des Staatsbiirgers, die strafrechtliche Haftung auf die aufierliche Tat begrenzte. Aber heute sind diese Schranken gefallen... Damit ist auch der Weg freigemacht, welcher zu einer Bestrafung des Tiiters als solchen fiihrt.« Bockelinann: Stndien ..., II, 146. — »Ora la colpa si ritrae dali’ azione al soggetto per caratterizzarlo non solo in relazione ad ui determinato momento del passato, ma al suo immanente essere e divenire.« Giuseppe Guarneri: o. c., 29. 63 »II carattere comune di queste teorie eonsiste nell’ elevare la colpa da momento episodico a nota immanente indelebile della perso-nalita.« Giuseppe Guarneri: o. c. 64 K. v. Lilienthal: Rektoratsrede, 1912. trajna protidružabna svojstva njegovega storilca (Griinhut).65 Isti smisel ima tudi znana M. E. Mayerjeva formula: »Das Motiv entlastet, der Charakter belastet den Delinquenten.«60 Po Mezgerju je krivda tem večja, v čim večji meri odgovarja značaju storilca (tkzv. Personlichkeitsadaquanz der Tat).67 Personalistično pojmovanje krivde v novem kazenskopravnem slovstvu ima več inačic. To je razvidno že iz različnih odtenkov označevanja tega novega pojma krivde: krivda iz značaja (Charakterschuld, charakterologische Schuld) (Kohlrausch. Griinhut), dispozicionalna krivda (dis-positionelle Schuld) (Lenz), krivda iz načina življenja (Lebensfiihrungsschuld) (Mezger, Welzel), krivda iz življenjskega oblikovanja osebnosti (Lebensgestaltungsschuld) (Dahm), krivda, zvezana z odločitvijo, ki je važna za nadaljnji potek življenja (Lebensentscheidungsschuld) (Bockel-mann). Krivda iz značaja (Charakterschuld), ki jo imenujejo nekateri tudi »karakterološka krivda« (die charakterologische Schuld), to je krivda, pri kateri je očitek naperjen zoper protidružabni značaj storilca kot tak. Isti smisel ima v bistvu tudi izraz »dispozicionalna krivda«, ki ga rabi Lenz. Krivda, izvirajoča iz načina življenja (Lebensfiihrungsschuld), to je postopno zakrivljeno propadanje subjekta v teku njegovega življenja, ki ga končno vodi do zločina.08 Krivda iz oblikovanja življenja (Lebensgestaltungsschuld) pomeni v glavnem isto. Dahm, ki se poslužuje tega izraza, hoče s tem samo poudariti, da se krivda iz življenjskega oblikovanja osebnosti ne izraža vedno v po- 65 G r ii n h u t : Die Gefahrlichkeit als Schuldmoment, MoKrPs, 1926, Beiheft I. — Kohlrausch: o. c., VIII, govori v tem smislu o »ein Schuldvorwurf gegeniiber einem bestimmten So-sein«. Karakteristična je tudi formula grofa z u D o h n a : »So maehen wir den Mensehen verantwortlich fiir das, was er ist; fiir das, was er tut, aber nur dann, wenn darin eben sein Wesen zum Ausdruck kommt«. Graf zu Dohna v MoKrPs, III, 526. 66 M. E. May er : Die schuldhafte Handlung und ihre Arten, Leipzig 1901, str. 190. 67 E. Mezger: Strafrecht. Ein Lehrbuch. Miinchen 1931, str. 275. 68 »Wenn So-Sein ein durch eigene Schuld So-Geworden-Sein ist«, po Bockelmannovi karakteristiki Mezgerjevega nauka. stopnem in tako rekoč neopaznem propadanju, temveč utegne nastopiti tudi na mah.69 Bockelmannova konstrukcija krivde, ki je zvezana z življenjsko važno odločitvijo (Le-bensentscheidungsschuld), izhaja iz ideje o storilčevi odločitvi, ki je bila usodna za njegovo nadaljnje življenje. In prav ta odločitev volje v kritičnem trenutku življenjskega preloma utemeljuje storilčevo krivdo v smislu tega nauka.70 Podrobno obravnavanje vseh omenjenih varijant, ki pričajo včasih bolj o stremljenju avtorjev po izvirnosti kot o resnični poglobitvi v problem, presega okvir naše razprave. Zato se bomo omejili le na najbolj značilne nauke Mezgerja in Welzela na eni ter Grtinhuta in Kohlrauscha na drugi strani. Kaj pomeni krivda v kazenskem pravu po svoji vsebini, vpraša Edmund Mezger. Krivda veže dejanje s storilčevo osebnostjo. Toda ne štejemo vsega v tej osebnosti h krivdi. V njen okvir spada le to, za kar storilec »kaj more« (»fiir das er „etwas kann“«). Načelo »ultra posse nemo tenetur« ima torej tudi tu svojo veljavo. Z drugimi besedami: zveza med dejanjem in storilčevo osebnostjo, ki je vsebovana v sodbi o krivdi, obsega le tiste osebnostne sestavine, glede katerih se storilcu lahko nekaj očita kot kršitev dolžnosti. Krivda v kazenskem pravu je torej: 1. predvsem krivda, zvezana z dejanjem (Tatschuld). O tej govorimo, kadar upravičujejo psihološke sestavine storilčevega akta volje in njegovi nagibi očitek, da je storilec prekršil svojo dolžnost; 2 krivda, izvirajoča iz celotnega storilčevega ponašanja v teku njegovega življenja (Lebensfiihrungsschuld). Ta pa je podana le toliko, kolikor je storilec soodločeval pri oblikovanju lastne osebnosti;71 09 ». ..Dieser Ubergang kann auch plotzlicli und in einem einzigen Akt stattfinden.« D a h m : Der Tater im Strafrecht, str. 19. 70 G u a r n e r i (o. c„ 33) pripominja k temu: »... Errata decisione della vita e assai simile alla „f a c u 11 a s electiva“ del libero arbitrio...« 71 Gre za to, kar označuje italijanski kriminalist Guarneri kot »postopno zablodo moralne zavesti« (»una graduale deviazione della coscienza morale«): »Ciascuno e cliiamato a rispondere per le proprie cattive qualita acquisite, non per quelle innate.« Giuseppe Guarneri, o. c., 32. 3. ni pa dispozicionalna krivda (Dispositionsschuld); kajti vračunanje podedovanih in prirojenih nagnjenj v krivdo bi nasprotovalo ne samo tradicionalnemu smislu pojma krivde, temveč bi vedlo tudi v pravnem pogledu do nejasnosti in zmešnjave.72 Nauk Welzela predstavlja svojevrsten poskus, navezati novejšo koncepcijo »krivde iz značaja« na antično etično izročilo in zlasti na Aristotela. Idejo, da je značaj rezultat prejšnjih dejanj človeka in determinanta njegovih bodočih dejanj, zasleduje pisatelj že v Aristotelovi Nikomahovi etiki.73 V duhu tega nauka izvaja Welzel, da storilcu ne moremo imputirati njegove asocialnosti kot take. ker utegne biti posledica podedovanih lastnosti. Storilcu očitamo lahko le one nedostatke značaja, ki jih je sam zakrivil (»das schuld-hafte Gewordensein, die schuldhaft erworbenen Charakter-fehler«). Čeprav Welzel sam ne prikriva težav, ki so zvezane z ločitvijo »zakrivljenih« komponent storilčevega značaja od vseh ostalih, zlasti bolezenskih osebnostnih sestavin, vztraja vendar pri tej svoji konstrukciji.74 V nasprotju z Mezgerjevimi in AVelzelovimi izvajanji so v nauku Griinhuta in Kohlrauscha meje med etično indi- 72 Me z ge r : Deutsches Strafrecht. Berlin 1941, str. 81, 82. V istem smislu tudi W o 1 f 1 e : »Selbstverstandlich konnen dem Tiiter nur solclie Anlagen (bzw. deren Nichtiiberwindung) zum Vonvurf gereiclien, die einer Beeinflussung durch Willenskrafte zuganglich sein.« Thomas W o 1 f 1 e : Verminderte Zurechnungsfahigkeit und Strafrechtsschuld. Breslau 1940, str. 82. 73 W el zel navaja v nemškem prevodu naslednji odlomek iz Niko-maliove etike: »Dafl man ein solclier (sc. lasterhaft) geworden ist, daran ist man selbst scliuld, indem man sich gehen lafit und dali man un-gereclit und ziigellos ist, daran liat man selbst die Scliuld ... Die Hand-lungen, die man in einer bestimmten Richtung ausiibt, maclien einen zu einem solchen wie man ist« (Aristoteles: Nikoinachische Ethik, 1114a). Primerjaj: W el zel : Personlichkeit und Scliuld, 459. V kazenskopravnem slovstvu je mnogo prej že Tesar (cit. delo, str. 5) opozoril na to, da »Aristoteles stelit... prinzipiell wohl auf dem Standpunkt der Wertung des aufieren Verhaltens nach Massgabe seiner symptomatischer Bedeutung«. Gl. tudi Richard L o e -n i n g : Die Zurechnungslehre des Aristoteles. Jena 1903. 74 »Die grundsatzliche scharfe Trennung von schuldhafter Tater-person und pathisch belastetem Individuum ist eine Grundvoraussetzung ftir die richtige Erfaflung des Taterstrafrechts.c W e 1 z e I : o. c., 464. ferentno storilčevo nevarnostjo kot objektivnim dejstvom in etično fundirano subjektivno krivdo skoro popolnoma zabrisane. Griinhut istoveti v bistvu krivdo in nevarnost, kolikor vidi v nevarnosti »moment krivde« (»Gefahrlichkeit als Schuldmoment«). V okvir storilčeve »krivde« po Koblrauschu bi spadalo celo nepremagovanje prirojenih nagnjenj, »die Nichtiiberwindung angeborener Anlage«. Avtor izraža v zvezi s tem misel, da ustreza pri vprašanju krivde »zmanjšani možnosti povečana dolžnost« — »einem verminderten „Kon-nen“ entspricht „ein erhohtes Sollen“«. To naziranje pomeni stvarno zanikanje subjektivne krivde.75 Zato se ne moremo čuditi, da govori Kohlrausch sam v tem primeru le o »fikciji krivde«. Gre torej za idejo tkzv. »legalne odgovornosti« v smislu Enrica Ferrija, ki pa ni odvisna niti od krivde niti od vračunljivosti, ampak samo od nevarnosti subjekta in od potrebe socialne zaščite. To so najvažnejše varijante personalističnega pojmovanja krivde. Že Binding je v zadnji izdaji svojih »Normen« označil takratne konstrukcije »krivde iz značaja« (Liszt, zu Dohna, simptomatiki) kot zadnji poskus rešiti načelo odgovornosti za krivdo v kazenskem pravu.76 V nekaterih novejših personalističnih konstrukcijah krivde (Mezger, Welzel) išče etična smer neke vrste kompromis s psihogene-tično deterministično smerjo. Te težnje so teoretično v mnogih pogledih zanimive ter zaslužijo vsekakor, da se o njih premišljuje. Toda njihov praktičen rezultat še daleč ni jasen zlasti z ozirom na uporabnost novih kriterijev v območju kazenskega prava. Kajti celo v področju čiste etike, ki ni vezana na nobeno formalno »postopanje«, je opozoril že 75 Bockelmann upravičeno pripominja k temu: »Von einem be-stiinmten Grade der Schwache an lasse sicli die Forderung, stark zu werden, nicht melir erheben, weil ihre praktische Unerfiillbarkeit auf der Hand liege. Dariiber himvegzugehen und gleichwohl zu strafen, 'vare unniitze Grausamkeit.« Bockelmann: Studien... II, 158. V istem smislu tudi B e 11 i o 1 : o. c., 42. Primerjaj tudi: H. Mittasch: Die Auswirkungen de,s vvertbeziehenden Denkens in der Strafrechts- systematik. Berlin 1939. 78 »Diese Zuriickschiebung der Verantwortliclikeit in den Charakter und die Gesinnung ist der letzte Versuch, sie iiberhaupt zu retten.« Binding: o. c., II, 1. Halfte. 460. Kant (Kritik der reinen Vernunft, 181) na težave, ki nastajajo pri vprašanju pravičnega etičnega vrednotenja svojstev storilčeve osebnosti: »Unsere Zurechnungen konnen nur auf den empirischen Charakter bezogen werden. Wieviel aber davon reiner Wir-kung der Freiheit, wieviel der bloden Natur und dem unver-schuldeten Fehler des Temperaments oder dessen glticklicher Beschaffenheit (merito fortunae) zuzuschreiben sei, kann niemand ergriinden und daber auch nicht nach volliger Gerechtigkeit richten.« V našem času naglasa posebno Nikolaj Idartmann v svoji »Etiki« (str. 337), da tvori predmet etičnega vrednotenja ponašanje človeka, njegova dejanja, ne pa prirodna pomanjkljivost osebe: »Das sittlich Bose ist nicht einfach ein Fehler oder Mangel an Person, sondern ihre Verfehlung, ilir Ver-halten, ilire Schuld.«77 Vsekakor je treba priznati, da stavijo zastopniki nove smeri skrajno težavne naloge kazenskemu pravosodstvu. Pri določitvi krivde in njene stopnje bi se moral sodnik lotiti izredno komplicirane karakterološke analize radi ločitve »zakrivljenih« in »nezakrivljenih« svojstev storilčevega zna- 77 Primerjaj tudi zanimivo formulacijo Lippsa : »Eine Handlung einem Menschen sittlich zurechnen, lieidt: nach dem sittlichen Wert der Handlung den sittlichen Wert der Personlichkeit bemessen, die sittliche Bewertung der Handlung auf die Personlichkeit iibertragen.« Lipps: Die ethischen Grundfragen, 5te Aufl., 1927, str. 257. — Drugače prof. France Veber, ki poudarja osebnostni moment v etičnem vrednotenju: »...Nikakor ne moremo moralne ali etične vrednosti, oziroma nevrednosti dejanja izvajati tako rekoč iz dejanja samega... V vseh onih slučajih, ko govorimo o zaslužnem, dopustnem ali nedopustnem dejanju, prav za prav ne ocenjujemo dejanja samega, temveč le dispozicije, ki so potrebne, da v gotovih okoliščinah nekaj izvrši.« France Veber: Etika. Ljubljana 1923, str. 319. — Zastopnik etične smeri v kazenskem pravu van Calker navaja ta-le ugovor zoper pojem »krivde iz značaja« (Charakterschuld): »Der Charakter — die seelische Eigenart — wird zwar gewill zu einem Teil e r w o r -b e n, gebildet „in dem Strom der Welt“, in seinen tiefsten Grundlagen aber ist er angeboren, Auf die Bildung dieser Elemente der Eigenart ist die ethische und rechtliche Norm einflulžlos.« Fritz van Calker: Die Bestimmung der Strafart nach der Gesinnung, aus welcher die Handlung entsprun-gen ist. V. D. des deutschen und auslandischen Strafrechts, A. T., III, 188. čaja, razčlenitve njegovih podedovanih in pridobljenih lastnosti in pod. Ali je to vobče dosegljivo, zlasti pa še v okviru časovno nujno omejenega kazenskega postopanja tudi s pomočjo še tako podrobnih anket in »psihobiogramov« novejše kriminalne biologije, to je vprašanje, na katero je težko odgovoriti pritrdilno.78 Druga varijanta personalističnega nauka o krivdi (Griin-hut, Kohlrausch) se poslužuje označbe »krivda« le kot fikcije in sicer tudi tam, kjer bi bilo pravilneje govoriti o storilčevi nevarnosti. Človek je po tem pojmovanju »kriv šta je živ«, če se poslužimo znanega srbskega pregovora. Toda presoja storilčeve nevarnosti ne vsebuje kakor sodba o krivdi nobenega socialno-etičnega vrednotenja. Kajti nevarne morejo biti tako vračunljive kakor nevračunljive sodbe; glede teh bi bila pa neumestna in brezpredmetna ugotovitev, da so prekršile neko dolžnost, ker tvori tak očitek vsebino krivdo-reka. Odgovornost, zgrajena na ideji nevarnosti, stoji tako rekoč »onstran dobrega in zlega«. Zoper kriminal no-nevarne osebe so pod določenimi pogoji potrebne očuvalne odredbe, ki pa nimajo značaja pravičnega povračila za krivdo ter zasledujejo edinole smoter specialne prevencije. Praktično pa je gotovo mnogo lažje prognostično ugotoviti nevarnost storilca za pravni red kot pa krivdo »iz storilčevega značaja«. Uvajati na mesto merila nevarnosti fikcijo krivde bi pomenilo operirati s tistim alogičnim pojmom »krivde brez krivde«, »die schuldlose Schuld«, pred katerim je svoj čas svaril že Binding. IV. Pojačenje osebnostnih (tipoloških) sestavin v dejanskih stanih kot zahteva de lege ferenda Omenili smo malo prej (§ 4., II), da vsebujejo nekateri dejanski stani že v sedanjem kazenskem pravu izrazito osebnostne tipološke sestavine (tatertypische Elemente). Novejši zastopniki personalistične smeri priporočajo še večje poja- 78 Gl. k temu: E. Ros e n f eld : Welche Forderungen ergeben sich aus der Strafrechtsreform fiir den Strafprozeli? Mitt. d. IKV, N. F. XXIII. A. L e n z : Die strafprozessualen Auswirkungen der kriminallbiologi-schen Personlichkeitsauffassung, Mitt. d. krim.-biol. Gesellschaft, III. — E. M e z g e r : Die Bedeutung der kriminal-biologischen Personlichkeits- čenje teh osebnostnih komponent v dejanskih stanih bodočega prava. V nemškem strokovnem slovstvu se za to zahtevo zavzema zlasti Roland Freisler™ in sicer v glavnem iz teh-le razlogov: Predpise posebnega dela bi bilo treba približati ljudskemu pojmovanju. To se da doseči, če bodo dejanski stani oblikovani bolj nazorno in plastično kot doslej. In prav zato se morajo prejšnje čisto abstraktne definicije kaznivih dejanj povsod, kjer je to mogoče, umakniti slikovitim opisom storilčevih tipov. Pisateljevo geslo je torej: Storilčevi tipi na mesto opisa kaznivih dejanj! Tipološka opredelba daje namreč — tako misli avtor — neposredno predstavo o osebnosti storilca, njegovo podobo, sliko ali celo skulpturo (»Ta-terskulpturen«). V vseh primerih, kjer je ljudska govorica oblikovala posebne besedne označbe za storilčev tip kot so: izdajalec, tat, goljuf, oderuh in pod., se morajo dosedanji opisi dejanj v posebnem delil kazenskega zakonika nadomestiti s storilčevim tipom.80 Prejšnje abstraktno označevanje kaznivih dejanj v dispozitivnem delu kazenskih zakonov je bilo preveč racionalistično. Norme bodočega kazenskega prava bi morale, po Freislerju, apelirati na intuicijo, na neposredno gledanje in občutenje. Pri tem ne gre morda samo za vprašanje legisla-tivne tehnike pri oblikovanju dejanskih stanov, temveč za stvarno preosnovo, ki naj bi približala določbe kazenskega zakonika ljudskemu pojmovanju.81 Na mesto tradicionalnega izčrpnega naštevanja vseh znakov kaznivega dejanja (»Merk-malstechnik«) se mora bodoče kazensko pravo posluževati »likovne tehnike« (»Bildtechnik«). Pri uporabi takih novih typen fiir die Strafrechtspflege. Prav tam 88 in našo razpravo: Biološki pravac u modernoj kriminologiji, Arhiv za pravne i društvene nauke, 1932, št. i—2. 70 Gl. njegova dela, navedena v opombi 49. 80 »... Uberall dort, wo die Volksspraclie ein eigenes Wort fiir den Tiitertyp gebildet liat, der Versuch unternommen worden miifite, im besonderen Teil des Gesetzes die bisher uberall iibliche Tatbeschreibung durcli den Tatertyp zu ersetzen.« F r e i s 1 e r : Gedanken ..., 517. 81 »Ein volkstiimliches Strafgesetz mufi daher in erster Linie an das Schauen und Empfinden apellieren.« Freisler: prav tam. — Tudi D a li m, Der T;itertyp, 37, priznava, da »die Volksanschauung ist pla-stisclier, liolzschnittartiger und bildliafter, als die notvvendig rationale Begriffsbildung des Gesetzes.« kazenskih zakonov bo kazenski sodnik ravnal ne po načelih kognitivne, temveč »emocionalne« logike.82 Legalni storilčev tip, ki ga imajo v mislih pristaši te vari-jante personalistične smeri, ni nujno istoveten s kriminološkim tipom kroničnega ali konstitucionalnega zločinca, ki prihaja v poštev v glavnem pri uporabi očuvalnih odredb. Pri osebnostno oblikovanih dejanskih stanih gre za normativno tipizacijo (»normative Umschreibung der Tatertypen«,83 »Typen der juristischen Taterschaftsmassig-keit«).84 Zakonodajec oblikuje namreč poedine tipe v zvezi s tekočimi potrebami kriminalne politike in v soglasju z moralnimi naziranji ljudstva. Spomnimo se na pr. poostritve kazenske represije zoper nove tipe »gangsterjev« in izsilje-valnih ugrabiteljev otrok (»kidnappers«) v severno-ameriški kazenski zakonodaji. Zanimiv poskus uporabe novih metod oblikovanja dejanskih stanov predstavlja nemško kazensko pravo vojne dobe.85 Uredbe zadnjih let, ki normirajo obče kazensko pravo za časa vojne v Nemčiji, se zavestno izogibajo' natančnejšega opisovanja kaznivih dejanj ali pa jih navajajo alternativno ter prepuščajo sodiščem, da odrejajo njihov pravni okvir predvsem z ozirom na poseben normativno opredeljen tip storilca (»Kriegsverbrecher«, »Kriegsschadling«). Komentator nemškega občega vojnega kazenstkega prava, Gleispach naglaša, da stremi vojno kazensko pravo predvsem za oblikovanjem t ipov zločincev ter hoče zajeti 82 Gemminger označuje novo' metodo oblikovanja dejanskih stanov tako-le: »Es ging dem Gesetzgeber in erster Linie um die P 1 a -katierung der Straf droliung... Statt eines Dekalogs im Stille einer gouvernantenhaften „Du solist nicht“, wird eine Serie von Abscheutypen vorgefiihrt, und diese wirkt starker, als jede Be-lehrung.« G em min g en: o. c., 102, 103. K vprašanju tkzv. normativne tipizacije gl. kritične pripombe v cit. delu Giuseppe Guar-n e r i, 21 in nasl. Zoper njo nastopa tudi N a g 1 e r (o. c., 163): »Es bedeutet immer ein Wagnis, einen wissen,schaftlichen Begriff fiir Er-scheinungen pragen, die noch nicht in ihrer Wesenheit genau erkannt sind«. 83 B o c k e 1 m a n n : o. c., II, 119. 84 E r i k W o 1 f : Vom Wesen des Taters, 26. 85 Gl. naš članek: Nemačko krivično pravo i rat. Arhiv za pravne i društvene nauke, 1940, knj. 27. njihov značaj in protidružabno mišljenje.86 Znaki dejanskega stanu so pri tem le simptomi, ki pričajo o tem, da pripada storilec določenemu tipu. O tem prepričevalno govore že naslovi omenjenih uredb, ki so naperjeni zoper »ljudske škodljivce«, »težke maloletne zločince«, »nasilne zločince« in pod.87 Tudi judikatura nemškega državnega sodišča (Reichs-gericht) razlaga, čeprav ne brez kolebanj, novejše uredbe v personalističnem smislu. Iz precej številnih odločb naj navedemo le par zgledov. Odločba z dne 2. maja 1941 pravi, da ni za uporabo § 1., odst. 2., uredbe o zaščiti zoper nevarne maloletne zločince odločilno svojstvo dejanja maloletnega zločinca, temveč storilčeva osebnost kot taka (»die Taterpersonlichkeit als solche«), ki razodeva predčasno kriminalno zrelost mladostnika.88 — V drugi odločbi z dne 30. maja 1940 je rečeno: »Da li je nekdo ljudski škodljivec (»ein Volksschadling«), se razvidi ali iz vrste storjenega dejanja ali iz ocene storilčeve osebnosti (»aus einer Beurteilung der Personlichkeit des Ta-ters«).89 V nemški doktrini prevladuje naziranje (Gleispach, Kolilrausch, Dahni, Klee), da ima normativna osebnostna 86 W. v. G 1 e i s p a c li : Das Kriegsstrafrecht, Tell I. Das allgemeine Kriegsstrafrecht. Berlin 1939. O najnovejšem razvoju poroča S c h w a r z v ZAk-DR 1942, H. 14/15. 87 Gl. n. pr. Verordnung (=VO) gegen Volksschadlinge v. 5. Sept. 1939; VO gegen jugendliche Schwerverbrecher v. 4. Oktober 1939; VO gegen Gewaltverbrecher v. 5. Dezember 1939. — »Der neue Begriff eines tatbestandlichen Tatertyps... soli den Menschentypus darstellen, der dem Gesetzgeber, als er den Tatbestand schuf, vorsclnvebte.« W. M i t -t e r m a i e r : o. c., 285. 88 Odločba je priobčena v ZAk-DR 1942, H. 14/15, 222. 80 Odločba je priobčena prav tam, 1940, H. 20, 321. — Komentator uredbe o »narodnih škodljivcih« Kolilrausch, pravi še bolj odločno, »dah nicht ohne veiteres die Vervvirklicliung der Tatbestandmerkmale, sondern erst die hinzukommende Feststellung, dali der T a t e r fiir s e i li e Person den Typ eines Volksschadling s dar-s t e 111, die Anivendung des § 2 d. VO rechtfertigt.« Kohlrausch-Lange: o. c., 768. — Kritično stališče napram novi smeri zavzema N a g 1 e r (o. c., 163): »Der Volksschadlingstyp hat gleich anderen Typi-sierungen einen meteorhaften Aufstieg am juristischen Begriffshimmel genommen. Wird er wie ein Meteor aucli wieder verschwinden?« tipizacija za razlago zakona med drugim ta pomen, da izključuje uporabo poostrenih predpisov vojnega časa na osebe, ki, čeprav so zagrešile določena kazniva dejanja, vendar ne ustrezajo v zakonu označenemu storilčevemu tipu, na pr. tipu »ljudskega škodljivca«, »nasilnega zločinca«, »vojnega izkoriščevalca« in pod. To je metoda interpretacije, ki jo imenujejo nekateri — »izločitev atipičnih primerov«.90 Vendar se slišijo posamezni glasovi zoper ta način razlage in sicer v interesu brezpogojne poostritve represije.91 § 5. Zaključki Prepričali smo se, da personalistična smer v novejšem kazenskem pravu ni enoten pojav in da je več varijant tega pravca. Nekatere izmed njih imajo pretežno naturalističen (nauk Ferrija, Liszta, teorija simptomatikov), druge pa nor-mativističen značaj (Erik Wolf, Mezger, Freisler, Welzel in drugi). Kljub tej načelni različnosti je vendar nekaj, kar zbližuje vse te inačice in odtenke personalizma. To je odpor zoper enostransko usmerjenost stare klasične šole, ki vztraja pri svojem negativnem stališču glede upoštevanja storilčeve osebnosti v kazenskem pravu: Poena debet correspondere qualitati criminis. Za stare klasike je storilčeva osebnost v najboljšem primeru le »senca dejanskega stanu«, kakor se je izrazil neki pisatelj. Ideja formalne enakosti v kazenskem pravu je zanje važnejša nego načelo individualizacije kazenske represije. Videli smo, da so atomistično in neindividualizirano pojmovanje storilca zapustili že pripadniki neo-klasicizma. Izhajajoč iz načela: c um d u o faciunt idem, non est idem, so priznali pomen storilčeve osebnosti zlasti pri odmeri kazni. V novejšem času in posebno še v zadnjem desetletju pridobivajo ideje personalizma vedno večjo veljavo v kriminalnem pravu (diritto criminale, droit 90 »... II tipo d’ autore potrebbe sostituire un ottimo mezzo sussidi-ario di interpretazione.« Giuseppe G u a r n e r i : o. c., 19. 81 V tem smislu zlasti član državnega sodišča S c h w a r z, cit. dela in čl.: Rechtssprechung des RG zum Kriegsstrafrecht, ZAk-DR 1941, Heft 7, 108. criminel, Kriminalrecht). Poslužujemo se v tej zvezi izraza »kriminalno pravo«, ker imamo v mislih širši pojem, ki obsega ne samo kazenske, temveč tudi druge (očuvalne, vzgojne) sankcije.92 Značilno je vsekakor, da ocena storilčeve osebnosti kot celote izpodriva pomen posameznega kaznivega dejanja kot kriterija odgovornosti prav v področju mladinskega in oču-valnega »kriminalnega prava«. Dejanje ima tu v glavnem značaj simptoma trajnega storilčevega stanja, ki povzroča reakcijo s strani pravnega reda v smislu specialne prevencije. In v zvezi s tem se postopoma izoblikuje legalna tipologija zločincev, kar pomeni prodoren uspeh personalizma. Mnogo bolj težaven je proces uveljavljenja načela personalizma v kazenskem pravu v ožjem pomenu besede. Zdi se, da so na tem področju vsi poskusi na splošno zanikati pomen dejanja kot kriterija kazenske odgovornosti vnaprej obsojeni na neuspeh. Prodiranju brezkompromisnega personalizma v kazenskem pravu so že a priori postavljene določene meje. Vpraša se: zakaj prav tu ni mogoče nadomestiti seznama kaznivih dejanj z legalno tipologijo zločincev? Pač zato, ker prihajajo v določbah o kaznivih dejanjih do izraza vrednostne sodbe države o mejah dopustnega in nedopustnega v človeškem vedenju, kakor tudi o razvrstitvi pravnih dobrin po njihovi relativni važnosti. V tem pogledu je treba odkrito priznati načelno prednost stališča klasične šole, ki se dosledno bori zoper omalovaževanje načela splošne prevencije in zoper integralno nadomestitev kazenskega prava s profilakso zločinov. Tudi razvoj kazenskega prava potrjuje pravilnost omenjenega stališča. Vsi novejši kazenski zakoniki brez izjeme imajo še vedno posebni del, ki vsebuje predpise o dejanskih stanih kaznivih 92 Naše stališče glede odnosa med kazenskim in kriminalnim pravom smo oblikovali že v skupnem delu: Dolenc-Maklecov: Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1934, str. 1,2. V novejšem času obravnavata to vprašanje: Vladimir Bayer: O ispravnosti naziva »krivično« i »kazneno« pravo. Mjesečnik 1941, št. 6—8 in Jura j Kulaš: Da li »kazneno« ili »krivično« pravo? Prav tam, 1942, št. 1—2. dejanj, razvrščenih v glavnem po pravnih dobrinah, ki tvorijo predmet pravne zaščite.93 Videli smo, da napovedujejo nekateri avtorji v zvezi z uveljavljanjem personalističnega načela neke vrste preobrat v sistematiki kazenskega prava. Vendar smo mnenja, da o kaki radikalni spremembi zaenkrat ni govora. Saj tudi pristaši nove smeri, poudarjajoč pomen storilčeve osebnosti kot celote, ne zanikajo važnosti posameznega dejanja pri vprašanju kazenske odgovornosti. Mezger izrečno priznava, da ostane tudi bodoče kazensko pravo še zmerom pravo, ki vpošteva posamezno dejanje (Tatstrafrecht).94 Bruns svari pred nepotrebnim pretiravanjem sicer pravilne vodilne ideje personalizma.95 Dahm meni, da načelo odgovornosti za posamezno dejanje, čeprav je zrahljano in omajano, vendar ni izginilo iz kazenskega prava. Podobno kakor Mezger ne dvomi, da bo isto načelo veljalo tudi naprej.06 Skoro dobesedno isto pravi Bockelmann, ki hkratu poudarja, da je končna beseda o odnosu med obema kriterijama (dejanje, storilec) še ni izrečena.97 Tudi Mittermaier, Gallas in Lenz zavzemajo enako zmerno stališče.98 93 Značilno je, da novi italijanski kz. iz 1. 1930. posebej utemeljuje ohranitev tradicionalnega sistema kazenskega prava, ki je zgrajen na principu penalizacije poedinih kaznivih dejanj: »... Le san-zioni penali conservano, nel codice nuovo il loro tradizionale carattere di reazioni a gli effetti... di quei fatti illeciti che diciamo reati« (Relazione al Re, str. 3). Drugače pa je v področju očuvalnega prava, kjer novi kz. »organizza una ditesa piu eficue contro i delinquenti piu pericolosi,« ter v področju mladinskega prava, kjer se izvaja »assistenza indulgente a favore dei minorenni delinquenti allo scopo di favorirne la cura e 1’ emenda« (str. 13). Personalistični moment je povdarjen torej v glavnem v področju očuvalnega in mladinskega prava. 94 Mezger: Die Straftat als Ganzes, 679. K Bruns, o. c., 8. 96 »Das Strafrecht wird auch in Zukunft ein Tatstrafrecht bleiben.« Dahm: Der Tatertyp im Strafrecht, 8. — V istem smislu tudi Guar-n eri (o. c., 61): »... Anche 1’autore tipo deve aver commesso un reato preveduto nella parte speciale del codice.« 97 Bockelmann : Studien ... II, 24, 25. 08 »So beachtenswert der Gedanke der Tiiterstrafe ist, wir sind bis-her noch nicht iiber das Tatstrafrecht hinausgekommen.« W. Mittermaier: o. c., 303. — »Die Tat wird subjektiviert..., allerdings nicht Razvojna tendenca torej ni usmerjena v pravcu ekskluzivnosti (storilec na mesto dejanja), ampak v pravcu sinteze (dejanje in storilec). O tem pričajo poskusi preoblikovanja pojma krivde v kazenskem pravu (gl. § 4., II te razprave), ki združujejo elemente krivde, zvezane s posameznim dejanjem, in elemente tkzv. »krivde iz značaja« (Charakter-schuld). Še bolj zgovorno to potrjujejo izvajanja najbolj vidnih zastopnikov personalizma o odnosu med dejanjem in storilcem. Pri vprašanju kazenske odgovornosti se je treba ozirati na oboje — tako na storilčevo dejanje (aktualni moment), kakor tudi na storilčevo osebnost (potencialni moment). Storilec in dejanje tvorita eno neločljivo enoto. Ta enota je bila v ostrem polemičnem boju med klasiki in modernisti umetno raztrgana. Dejanja in storilca ne smemo smatrati antitetično, temveč le sintetično v smislu celotnega gledanj a.09 im Sinne einer bloden Symptomaiik. Die Tat erscheint nicht nur als Gesinnungsausdruck; sie behalt ihren Eigenwert als Willensverwirk-lichung.« G a 11 a s : Zur Kritik vom Verbrechen als Rechtsgutsver-letzung, 57. — Tudi L e n z ne zanika pomena posameznega dejanja ter se zavzema samo za večje vpoštevanje storilčeve osebnosti (»die Umstellung des Strafrechts von der personfreien Tat auf die Person-lichkeit«). L e n z : Personlichkeitsaufbau, 263. — Vidni francoski pristaš sociološke šole Rene G a r r a u d kaže v tem pogledu še večji skepticizem: »Classer les actes delictueux, non plus d’ apres leur caractere exterieur et la nature du tort qu‘ ils font aux interets privčs ou a 1’ ordre social, mais d’ apres les types de perversite personnelle ou hereditaire dont ils sont la manifestation, c’est partager 1’erreur de 1’ecole anthro-pologique.« R. Garraud: Traite du Droit penal, I, 676. 8" »Tat und Tater sind eine innere Einheit.« Mezger : Strafrecht, 42. — »... Tat und Tater bilden eine innere und unlosbare Einheit.« D a h m : Der Tiitertyp, 24. — Tudi Kempermann označuje zločin »als komplexe Einheit der Tat — und Taterseite«. Kempermann: o. c. — Prav tako se W e 1 z e 1 (o. c.) zavzema za »eine Kombination von Handlung — und Tatertvpik«. — Že pred leti je Rosenfeld oblikoval svojo znano tezo: »Die Tat ist... das Differenzial des Charakters, der Charakter das Integral des konkreten Entschlusses.« Ros en f e 1 d : Die richterliche Strafzumessung, V. D., III, 108. — V francoskem slovstvu je Gabriel T a r d e (o. c., 165) že mnogo prej naglašal, da je mogoča sinteza obeh načel: »La nouvelle ecole... repete a satiete qu’il im-porte d’etudier et de punir la realite appelee le criminel, non 1’entite appelee le crime. Nous voyons... avec quelles restrictions il convient Le posamezni pristaši nove smeri (na pr. Freisler) se zavzemajo za korenito spremembo sistematike kazenskega prava v duhu personalizma. Razvoj kazenskega prava za časa vojne kaže, po njihovem mnenju, že sedaj smernice za bodočo .preosnovo kazenskega prava vobče. Toda poskusi preoblikovati dejanske stane kaznivih dejanj en masse v »plastične slike«, »skulpture« ali »plakate« njihovih storilcev povzročajo celo med protagonisti nove smeri upravičene pomisleke. Na odločno kritiko je naletel tudi predlog nekaterih novotarjev, naj se sodnikovo delovanje kot logično sklepanje nadomesti z emocionalno subjektivno intuicijo.100 Tu tiči brez dvoma nevarnost zrahljanja in vulgarizacije pravnih pojmov v kazenskem pravu. Toda ravno v kazenskem pravu kljub vsemu ideja pravne sigurnosti ni izgubila svojega pomena. Prav zato velja tu še vedno znana Larnau-dova teza: »Določnost, to je prvo svojstvo prava in zakona.«101 V razvoju ideje personalizma v novejšem kazenskem pravu je brez dvoma mnogo elementov, ki se še niso ustalili cTaccepter ce jugement, et que 1’ancicnne e col e n’etait point inexusa.ble en se plagant au point de vue inverse; ou plutot, nous apercevons 1 a facile et complete conciliation des points de vue o p p o s e s.« 100 »Gerade ein starker und geordneter Staat bedarf auch der Sicher-heit und Klarheit im Recht... So- ware nichts gefahrlicher, als wenn der Richter keinen festen Boden mehr unter den Fiiflen hatte, und ein e sole h e Versumpfung des Strafrechts ware d as letzte, w a s uns hier als ein wiinschenswertes Ziel v o r Augen steht.« >Was hier empfohlen wird, ist nicht ein juristisches Kurzschlufiverfahren, das die Prii-fung der einzelnen Tatbestandsmerkmale... dure h die gefiihlsmaBige Intuition und durch eine Art r o h e n Z u p a c k e n s e r s e t z e n w i 1 L« D a h m : o. c., 40, 42. Gemmingen (o. c.) pripominja s svoje strani: »Kein Gedanke kanu wohl schillernder und aalglatter sein, als der des Tiitertyps.« Tudi En gi.seh (o. c., 170) nastopa zoper »allzu stiirmische Taterschuldinter-pretation«. Kot pravo svarilo zvenijo naslednje Naglerjeve besede (o. c., 159): »Man scheint sich allmiihlich daran zu gewohnen, schon auf Grund der Tatfeststellung endgiiltige Urteile liber die Gesamtperson-lichkeit des Tiiters zu fallen. Fehlgriffe liegen dann ungemein nahe«. 101 »La precision, voila la premiere qualite du droit et de la loi.« Larnaude v Mitt. d. IKV, XI, 134. in niso dokončno izoblikovani. Nemalo je problemov — med njimi v prvi vrsti vprašanje osebnostne koncepcije krivde — ki zahtevajo nadaljnje poglobljene proučitve. Kljub temu predstavlja personalistična smer v kazenskem pravu zelo značilen pojav naše dobe. Doslej precej negibčna sistematika kazenskega prava se postopoma razvija v smislu sintetične povezanosti med storilcem in njegovim dejanjem. Riassunto Indirizzo personalistico della dottrina nel diritto penale moderno Prof. Aleksander Maklecov La scuola classica del diritto penale derivava la responsabilita penale dalla valutazione delle singole azioni: i classici sostenevano il principio che la singola azione sarebbe rimasta anche nel futuro il centro della sistematica giuridico-penale, per il fatto cbe soltanto tale modo garantisce la sicurezza personale deli’ individuo e nello stesso tempo costituisce la base di delimitazione tra il diritto e 1’ etica. I cosiddetti neo-classici difendono la via del compromesso; e cioe, mentre anche per essi la responsabilita penale e fondata sni singolo delitto, riconoscono nel contempo che nella scelta del mezzo di repressione e nell’ applicazione della pena va pure considerata la personalita nell’ autore. II nuovo indirizzo personalistico o soggettivo e addiritura in contrasto con la vecchia teoria classica: esso determina la responsabilita trasportando 1’ accento deli’ azione sulla personalita del-1’ autore. L’ indirizzo personalistico si esprime in diverse variazioni: la dottrina della scuola positiva (Enrico Ferri) e dei sintomatici (Tesar, Kollmann), la teoria volontaristica nel diritto tedesco moderno (Willensstrafrecht), la teoria personalistica di Erik Wolf e degli altri seguaci del fenomenalismo di Husserl, ecc. Malgrado le divergenze delle singole teorie personalistiche, esiste un punto che avvicina tutte le variazioni di questa dottrina, ed e 1’ avversione contro il concetto atomistico della personalita del delin-cjuente; il che caratterizzava la vecchia scuola classica. Qual’ e 1’ influenza del principio personalistico sul diritto posi-tivo moderno? La valutazione della personalita totale deli’ individuo si sostituisce ali’ importanza del singolo atto come criterio della responsabilita, anzitutto nel campo del diritto giovanile (Jugend-recht) e del diritto di difesa sociale (Sicherungsrecht). In questo caso 1’ azione (Einzeltat) ha, in verita, solamente il carattere di sintomo dello stato psichico permanente nell’ autore, che provoca una re-azione da parte deli’ ordine legale nel senso della prevenzione s p e c i a 1 e. In relazione con tale concetto si va formando grada- tamente la tipologia legale dei delinquenti; questa innovazione si-gnifica il piu grande successo del concetto personalistico. Una maggiore difficolta incontra la realizzazione dei principi personalistici nel diritto penale propriamente detto. In generale non e possibile negare 1’ importanza della singola azione quale criterio della responsabilita penale. Nelle norme riguardanti i delitti sono espressi i giudizi della valutazione dello Stato in merito alla delimi-tazione del lecito e deli’ illecito nella condotta dei cittadini, nonche in merito alla classificazione dei beni giuridici secondo la loro rela-tiva importanza. L’ evoluzione del diritto penale giustifica questa asserzione, e infatti in tutti i codici penali moderni si trova tuttora una parte spe-ciale riservata alle preserizioni dei singoli delitti, disposti secondo i beni giuridici che formano il soggetto della tutela giuridica. La tendenza d’ evoluzione nella sistematica moderna del diritto penale non e indirizzata nel senso deli’ esclusivita (1’ autore anziche 1’ azione), bensi nel senso deli’ insieme (1’ azione e 1’ autore come unita). Questa tendenza e confermata dai tentativi di trasformare il concetto della colpa, per unire gli elementi della colpa per la singola azione (Einzeltatschuld) con gli elementi della colpa di carattere (Charakterschuld) che investe tutta la personalita. Nella questione della responsabilita penale si deve considerare tanto la singola azione (momento attuale) quanto la personalita deli’autore (momento potenziale o disposizionale): 1’autore e 1’ azione formano un’ unita inseparabile; non possiamo considerare separatamente 1’ azione e il suo autore, ma nel loro insieme. Soltanto aleuni seguaci del nuovo indirizzo difendono la riforma radicale della sistematica del diritto penale nel senso del persona-lismo puro (tipologia degli autori, escludenda la tipologia delle azioni). Neli’ evoluzione del concetto personalistico nel diritto penale contemporaneo vi sono, senza dubbio, molti elementi non ancora elaborati e, tanto meno, definitivamente formati. Restano, inoltre, aleuni problemi — fra questi in primo luogo la questione del concetto personalistico della colpa (Charakterschuld, Lebensfiihrungs-schuld) — che esigono uno studio idteriore piu approfondito; tuttavia la corrente personalistica rappresenta una innovazione caratteristica del nostro tempo. La sistematica del diritto penale, finora troppo rigida, si indirizza gradatamente verso una piu accentuata unione fra 1’ autore e la sua azione. Portalis in Savigny Spisal prof. dr. Evgen Spektorski Sprejeto na seji pravnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani dne 14. novembra 1942-XXI Poteklo je sto let, odkar je Savigny postal 1. 1842. pruski minister za zakonodajo. Ta dogodek je izzval pri njegovih prijateljih pomisleke, pri njegovih sovražnikih pa škodoželjnost: »er, der Gegner aller Gesetzgebung — Gesetzge-bungsminister!« se je norčeval Arnold Ruge.1 Slišali so se glasovi, da je on ovrgel samega sebe, izpodrinil šolo, ki jo je sam ustvaril, sežgal to, čemer se je prej klanjal, in se poklonil temu, kar je prej sežigal. Ta, ki je 1. 1814. tako napadel delo Portalisa. je nato sam postal neke vrste nemški Portalis. In prav v zvezi s tako spremembo nastaja naravno vprašanje, ali je zares Savigny nehal biti tisti, kateri je bil prej. Ali pa je kljub temu ostal tudi topot zvest samemu sebi? V tem primeru se nam nehote vsiljuje vprašanje: ali niso v njegovem svetovnem nazoru bili motivi, ki so ga družili s Portalisom. Pri prvem in površnem pogledu bi morali odgovoriti na to vprašanje negativno. Portalis se je rodil 1. 1746., t. j. 33 let pred Savignyjem. V 19. stoletju je živel samo sedem let. Savigny pa je šele postal polnoleten, ko se je pričelo to stoletje. Umrl je jeseni 1. 1861. Iz tega sledi torej, da pripadata ne samo raznim generacijam, temveč celo raznim stoletjem. Med njima ni bilo ne osebnega ne literarnega stika. Portalis je umrl sedem let pred Savignyjevo knjigo o zakonodaji. Zato se ni mogel nanjo sklicevati. Vendar je 1. 1803. vprav takrat, ko je poročal zakonodajni zbornici o stvarnem pravu v načrtu kodeksa, izšla Savignyjeva knjiga »O posest- 1 Adolf Stoli, Friedrich Karl von Savigny, II, Professorenjahre in Berlin 1810—1842, 1929, s. 374. ni pravici«. Pot tali s se zanjo ni zanimal, dasi se je prav v debatah o lastnini skliceval na nemško slovstvo.2 Z druge strani pa je Savigny, prišedši konec prihodnjega 1804. leta v Pariz, kjer je ostal do jeseni 1. 1805., kazal popolno brezbrižnost napram Portalisu in njegovemu pravkar dovršenemu zakonodajnemu delu. Tudi pozneje ni niti v svojih spisih niti v svoji korespondenci nikoli posebej omenjal Por-talisa. Tako stališče bi se zdelo na prvi pogled povsem naravno. Kaj bi naj bilo skupnega med praktikom in teoretikom, med racionalistom in romantikom, med epigonom revolucije in zagovornikom tradicije, med kodifikatorjem in nasprotnikom zakonodaje, med vnetim sotrudnikom Napoleona in njegovim nepomirljivim nasprotnikom in navsezadnje med Francozom in Nemcem v dobi, ko so se nacionalna nasprotja tako zelo poostrila? Kljub temu prepričuje bolj natančno proučavanje, da je neko sorodstvo tako med značajinia, kakor tudi med idejami obeh pravnikov. Četudi ni moči imenovati Savignyja nemškega Portalisa, moremo upravičeno šteti Portalisa za francoskega Savignyja. Imela sta skupno svetovno naziranje. Posluževala sta se istega izrazoslovja. 1. Po svojem pokolenju je bil Savigny malodane Porta-lisov rojak. Za takega ga je smatral Rodiere v svoji knjigi »Les grands jurisconsultes« (1874). Predniki Savignyja so bili doma iz Lotaringije, kjer je še sedaj malo mestece Savigny-sur-Braye. Ni samo Laboulaye imenoval nemškega pravnika »de Savigny«,3 temveč se je tudi sam dolgo časa tako podpisoval — na pr. v dijaškem indeksu poljskega zgodovinarja Maciejowskega, ki ga je imel v svoji zbirki prof. V. A. Francev. Bismarck je trdil, da je Savignyjevemu sinu Karlu zelo pomagalo v njegovi diplomatski karieri4 francosko ime.5 Stara mati Savignyjeve žene je bila Franco- 2 Discours, rapports et travaux inedits sur le Code civil, par Jean-fitienne-Marie Portalis, Pariš 1844, 215: Boehmer, Wolf; 216: Puffendorf, Fleischer, Leyser; 405: Thomasius. 3 Essai sur la vie et les doctrines de Frederic Charles de Savigny, Pariš 1842. 4 Stoli, III, Ministerzeit und letzte Lebensjahre, 1939, str. 210 sl. 5 Gedanken und Erinnerungen, str. 42 izdaje Deutsche Buch-Ge- meinschaft. zinja Laroche. V svojih pismih se je rad ponašal s francoskimi besedami,0 citiral francoske bons mots7 in se norčeval iz tistih, ki so zamenjavali pravi smisel francoskih besed.8 Res je, da se je Savigny dvakrat (1. 1805. in 1. 1814.) ostro izrazil o Portalisovi domovini. Toda v obeh primerih je to bilo izzvano po posebnih okolnostih. Ob koncu 1. 1804. se je Savigny, ki je bil takrat popolnoma zaposlen z zbiranjem gradiva za zgodovino srednjeveškega rimskega prava, odpravil v Pariz. Pričakoval je, da bo to mesto postalo njegova »mala domovina«.0 Toda pri vstopu v francosko prestolnico so mu tatovi ukradli kovčeg, ki je bil privezan na njegovo kočijo. V njem so bile zgodovinske materijalije, ki jih je zbral v teku več let. To je tako vplivalo na Savignyja, da je za nekaj časa sploh izgubil sposobnost in voljo do dela. Nato se je s pomočjo Jakoba Grimma popolnoma posvetil pro-učavanju zelo obširnega10 gradiva, ki se je nahajalo1 v Parizu. Vendar je živel zase z ženo in s prav v tem času rojeno hčerko. Ni se zanimal ne za pariško družbo,11 ne za takratne francoske politične dogodke. In v pismih prijateljem je zelo neugodno poročal o Parizu,12 o Francozih13 in o francoskih znanstvenikih.14 Pri tem se je vendar zavedal enostranosti 0 Stoli, I, Der junge Savigny, 1927, s. 79: Christianismus, s. 244: ennuyiren, honnette, etc. — 7 Ib., lil. 8 Stoli, II, 157: »voyez, Monsieur, oomme cette contree ©st Pytha- goreU »Pvthagore? Vous voulez dire pittoresque?« »Monsieur, pitto-rescjue et Pytliagore, Pest Synagogue.« — “ Stoli, I, 242. 10 Ib., 247: »weil ich unglaublich viel finde«. 11 Ib., 260: »ich habe Uberhaupt fast keine Bekanntschaften gemacht, besonders aber fast keine Gesellschaften besucht«. 12 Ib., 249: »Ich weih keinen Ort, an welchen ich so ungern gebannt seyn mochte... Ich kann mich nicht enthalten, Pariš mit allem was eigentlich dazu gehort sehr ordinar zu finden.« 245: »Alle Anstalten iiber allen Begriff schlecht.« 244: »eine Oper, die in jeder honnetten deutschen Stadt nicht wagen diirfte aufzutreten«. 18 Ib., 244: »Das Volk bis zum Ekel egoistiscli, befangen in leerem nichtswiirdigem Treiben, ohne Sinn, ohne lebendiges Interesse, oline Enthusiasmus.« 14 Ib., 246: »Neulich war ich in der 3ten Classe des Instituts... Beriihmte Manner sieht man bey solchen Gelegenheiten genug, auch wohl grosse Gelehrte; aber noch keinen einzigen habe ich gesehen, dessen Erscheinung mir lieb und achtungswerth gewesen wiire. Nichtig-keit und Egoismus theilt sich hier mehr oder weniger Allen mit.« teh svojih vtisov: »vsak drug na mojem mestu« — je pisal — »bi prinesel domov temeljitejše znanje o tem narodu in življenju«.15 Zanimivo je, da je tudi na Portalisa, prišedšega 1. 1782. prvič v Pariz, napravilo to mesto prav tako neugoden vtis, kakor pozneje na Savignyja.10 Drugič se je Savigny neugodno izrazil o Franciji v knjigi »Vom Beruf unserer Zeit fiir Gesetzgebung u. Rechts-ivissenschaft«. Toda to pot prav za prav ni napadel Francozov, marveč one Nemce, ki so po Gorresovem poveličevanju Nemčije, po ognjevitih govorih Fichteja nemškemu narodu, po osvobodilni vojni smatrali kot mogoče in celo nujno, da poiščejo zglede za vstajenje Nemčije pri Francozih. Predlagali so, da naj se ne samo obdrži, temveč celo razširi na celo Nemčijo tisti »kraljevi kodeks« (le Code roi), ki je 1. 1807. dobil naziv Code Napoleon in bil vsiljen državam Renske zveze. Po odpravi te zveze je zakonik ostal v veljavi v Badenu, kjer se je pretvoril v »Badisches Landrecht«, in v renskih pokrajinah. Cela vrsta nemških pravnikov je zagovarjala recepcijo kodeksa. Leta 1811.-1813. je izšla v dveh zvezkih Strombeckova knjiga »Rechtswissenschaft der Gesetzgebung Napoleons«.17 Danielsov nemški prevod je izšel leta 1812. v četrti izdaji. Po Savignyjevih besedah18 »arogantni« Grolman se je navduševal za zakonik prav tako kot Spangenberg,19 ki je izdal »Institutiones juriš civilis Napo-leonei« (1809) in »Repertorium der jetzt Giiltigkeit habenden franzosischen Gesetze« (1811). Zachariae je imenoval »večno pravo« »skupnost temeljnih načel, ki so dobila zunanjo sankcijo od francoske vlade«.20 V taki meri si je navzel duha Napoleonovega zakonika, da so se po njem, prav tako kot po Lassauhar1 učili in se še sedaj uče francoski pravniki.22 15 lb„ 260. 16 »Quelle ville que Pariš! Cest un amas de poussiere et de boa e ... Toiis cherchent la plaisir et manquent le bonheur ... Tout est ruineux ici« (Lydie Adolphe, Portalis et son temps, 1936, str. 26 sl.). 17 Ernst Landsberg, Geschichte der deutschen Rechtswissenschaft, III, II, Noten, 47. — 18 Stoli, I, 145. — 19 Landsberg, III, II, Noten, 27. 20 Handbuch des franzos. Civilrechts, I, Heidelberg 1808, str. 1. 21 Eugene Gaudemet, L’interpretation du Code civil en France de- puis 1804, Pariš 1935, p. 17: il editait, en fran?ais, une Introduction a 1’etude du Code Napoleon, tres remarquable pour l’epoque par la lar- geur de 1’esprit et de la methode. Daniels in Gorresov zet Lassaulx sta bila sprejeta v francosko sodniško službo ter sta zavzemala tu visoke položaje. Poto-mec francoskih hugenotov Thibaut je našel, čeprav svarivši pred »finim strupom francoskih zgledov«,23 prav v francoskem zakoniku »izredno poučna pripravljalna dela«24 za svoje kodifikacijske predloge. In Savigny, ki bi bil 1. 1808. na Feuerbachovo pobudo lahko sam postal član komisije za zameno bavarskega zakonika (Codex Maximilianeus bavaricus civilis. 1756) z Napoleonovim,25 se je odločno uprl temu, da bi ta »kot rak razjedal« njegovo domovino.26 V tem pogledu je Savigny v bistvu samo ponavljal misli Almendingena,27 Rehberga, avtorja knjige »tiber den Code Napoleon und dessen Ein-fiihrung in Deutschland«,28 in celo svojega »antipoda«29 An-selma Feuerbacha. L. 1812., t. j. dve leti pred Savignyjevim protestom, je bavarska vlada poverila Feuerbachu sestavljanje novega državljanskega zakonika pod strogim pogojem, da se pri tem kolikor je mogoče izkoristi francoski zgled. Feuerbach pa je nastopil zoper recepcijo kodeksa: češ da nasprotuje nemškemu pravu kot voda ognju, globoka noč jutranji zvezdi ali sever jugu.ec Ako je francoski zakonik deloma dovršil, deloma ovekovečil revolucijo — je pisal Feuerbach — stoji Nemčija še vedno na istem mestu, na katerem je bila Francija pred revolucijo.31 Francoska zakonodaja je zgrajena na razvalinah porušene gotske zgradbe, toda njeni ostanki so že pospravljeni in je prostor za novo 22 Ib., 18: En France il a ete le point de depart des etudes qui ant aboutit au chef-d’oeuvre d’Aubry et Rau. Peta izdaja knjige Aubrya in Raua »Cours de droit civil franfais d’apres la methode de Zachariae« je izšla 1. 1922. Cf.: Karl Michaelis, Wandlungen des deutschen Rechtsden-kens seit dem Eindringen des fremden Rechts; »Ein Deutscher, Zachariae, liefert der franzosichen Rechtswissenschaft auf lange Zeit das mafi-gebende System« (Grundfragen der neuen Rechtswissenschaft, Berlin 1935, s. 52). 23 t)ber die Notwendigkeit eines allgemeinen biirgerlichen Rechts tiir Deutschland, Heidelberg 1814, str. 5. — 24 Ib., 64. 25 Gustav Radbruch, Paul Johann Anselm Feuerbach, Wien 1934. 26 Vom Beruf, 1. — 27 Landsberg, III, II, Noten, 51. 28 Vom Beruf, 3, 26, 32, 68. — 29 Radbruch, Feuerbach, 51, 59, 91. 30 Themis oder Beitrage zur Gesetzgebung, 1812, str. 11, 28. 31 Ib., 12. zgradbo popolnoma očiščen. V nemških državah pa zakono-davec vedno naletava na gore in doline, ki mu stoje na poti.32 Na predelavo kodeksa z ozirom na nemške razmere ni moči niti misliti, ker predstavljajo prav oni deli, ki niso združljivi s temi razmerami, najbolj sijajna njegova mesta; vse ostalo pa je povzeto iz rimskega prava, ki ga Nemci itak že imajo in sicer v popolnejši in boljši obliki nego Francozi.33 Vsi ti razlogi so popolnoma slični onim, ki jih je Savigny navedel l. 1814. V polemiki zoper tiste, ki jih je zapeljevala ali strašila »Napoleonische Teufeley«,34 je Savigny prav tako ostro in nepravično sodil o francoskem kodeksu,35 kot o avstrijskem občem državljanskem zakoniku, v kateri je Zeiller, po zatrdilu profesorja Svvobode,30 vnesel nemalo idej, sorodnih duhu zgodovinske šole. Toda pet let pozneje je Savigny postal član kasacijskega sodišča za rensko pokrajino, kjer je do 1900. leta veljal francoski kodeks. Tedaj pa je našel v delu Portalisa ne samo rimsko tradicijo, ki mu je bila pri srcu že v mladih letih,37 temveč tudi germanske elemente. Zanj je bilo veselje, da je bil sodnik,38 prav takrat, ko je uporabljal in razlagal francoski zakonik. Kot znanstvenik-teoretik je zelo visoko cenil francosko zgodovinsko šolo pravnikov, zlasti Cujasa, in ga je stavil više od sodobnih nemških pravnikov.30 L. 1822. je poslal uredništvu revije Themis pismo v francoskem jeziku, v katerem priznalno govori o »velikih pravnikih Francije«.40 Če premotrimo ne glede na izpade na naslov Napoleona in Francije vprašanje, kakšen je bil Savignyjev odnos do nacionalnega problema, se pokaže, da je nadaljeval izročilo Herderja, ki je vplival nanj tudi v drugih ozirih.41 Njegova 32 lb., 13. — 33 Ib., 15. — 34 Stoli, II, 139. 35 Vom Beruf, 135: »iiberstandene politische Krankheit«. 36 Franz von Zeiller, 1931, str. 32 sl. — 37 Stoli, I, 70. 38 Ib. II, 443: »Ebenso bin ich mit rechter Freude im Revisions- und Cassationshof fiir die Rheinprovinzen thatig.« Cf. ib., 268, 424. 30 Vermischte Schriften, V, 1850, s. 138, 174. 40 Ib., 180: »weil mehr Geist, eigenthiimliches Denken, und selbst griindliches Wissen.« — 181: »jetzt fordern wir mit ruhigem Gewissen die deutschen Juristen auf, sieh mit der franzosischen Jurisprudenz... bekannt zu machen.« Cf. ib., 194. 41 Cf. Franz Zwilgmeyer, Die Rechtslehre Savignys, Leipzig 1929, str. 47—51. formula, ki je izključevala načelno frankofobstvo, ni bila ne izolacija in ne subordinacija »narodnih individuov«, temveč njihova koordinacija v smeri »vseobčega narodnega duha«.12 V tem pogledu se je strinjal s Portalisom. Predniki Portalisa. prav tako kakor predniki žene Sa-vignyja, sestre Klementa Brentana, so prišli iz Italije. Portalis sam ni bil kozmopolit, temveč zaveden Francoz. Protivil se je stremljenju »ustanoviti eno nacijo iz vseh nacij«.13 V emigraciji je dokazoval potrebo »nacionalnih ustanov«11 za preporod Francije. Kolikor mu je bilo kot kodifikatorju sojeno, da vrši delo revolucije, se ni opiral na ono njeno strujo, ki ni marala priznati ničesar razen abstraktnega anacionalnega »človeka«, temveč na tisto, ki je zahtevala od državljanov, naj bodo »patrioti« in se obračala do »otrok domovine«. V kodeksu je videl potrditev »nacionalnih ustanov«15 in dovršitev izenačenja Francozov: »nous ne sommes plus Proven<;aux, Bretons, Alsaciens, mais Francjais«.16 Podpiral je »galikansko« tradicijo francoskega duhovništva. V predlogu, ki ga je predložil zakonodajni zbornici o konkordatu, je naglašal, da »domovina nikakor ni abstraktno bitje«.17 Toda njegovo rodoljubje ni izključevalo niti priznanja »univerzalnega občestva ljudi«,18 niti spoštovanja do drugih narodov,19 tudi ne do nemškega. Ko je postal emigrant, je na priporočilo Jakobi ja prebil več kot dve leti v gradu nemškega rodoljuba in mecena grofa Friderika Re-ventlowa, kjer se je srečal z bodočim Savignyjevim prijateljem Niebuhrom. Njegov sin je poročil nečakinjo Revent-lowa. Portalis sam je začel z zanimanjem proučevati nemško kulturo. Med drugim je našel pri Herderju »pravega filozofskega duha«.50 Smatral je za potrebno, da seznani tudi Fran- 42 System des heutigen Rechts, I, 1840, § 8. — 43 Discours, 101. 44 Rene Lavollee, Portalis, sa vie et ses oeuvres, 1869, p. 122. 45 Discours, 232. — 48 Discours, 303. Lavollee, 237. — 47 Ib., 283. 48 »Les nations sont, par rapport a la societe universelle des hommes, ce que les individus sont par rapport a la societe particuliere« (Essai sur Pusage etc., tome II, chap. XXXI). 40 »Le peuple en Allemagne est enoore recule de deux siecles. Mais les savants... reconstruisent le monde et refondent absolument toutes les Sciences. Cest un spectacle tres curieux« (Adolphe, 46). 50 Ibid., 140. Cf. H. Tronchon, Les Portalis emigres et Herder (1919). coze z nemško filozofijo. Običajno se smatra, da jih je s Kantom seznanil Charles Villers,51 cigar knjigo »Philosophie de Kant ou principes fondamentaux de la philosophie trans-cendentale« (1801), je porabila tudi gospa Stael v svoji oznaki konigsberškega misleca. Toda že pred tem, 1. 1799., je bila spisana Portalisova knjiga »Essai sur 1’usage et 1’abus de 1’esprit philosophique au XVIII siecle«. Y prvem zvezku te knjige se obravnava in kritizira Kantova filozofija (poglavji YII. in VIII.). Prvenstvo pripada Villersu le zato, ker je Portalisovo knjigo izdal njegov sin šele 13 let po njegovi smrti, 1. 1820. Za Portalisa torej nikakor ne velja Atnielov očitek Francozom: ils ne peuvent briser la dure eoquille de leur nationalite, et ils ne comprennent pas un se ul peuple en dehors d’eux-memes. Portalis in Savigny sta se deloma strinjala celo v nacionalnem področju, kjer sta si bila navidezno popolnoma nasprotna. Toda sorodnost med njima se ni omejevala na to točko. Pokazala se je v njunem teoretičnem svetovnem nazoru in v praktičnem odnosu do zakonodaje. Skupni so bili v njunem svetovnem naziranju trije nagibi: zgodovinski, socialni in etični. 2. To, kar se sedaj imenuje historizem, zavzema bistveno mesto v svetovnem naziranju Savignyja, ki je odločno proglasil, da med zgodovinsko in nezgodovinsko šolo tertium non datur.52 To je povsem razumljivo. Bolj preseneča to, da je tudi Portalis zgodovinsko utemeljeval svojo kritiko zlorabljanja filozofskega duha. Ko je poročal o kodeksu, se je vedno skliceval na zgodovino. Poslanstvo svojega časa je za zakonodajo Francije pojmoval prav tako zgodovinsko, kakor ga je iz istega zgodovinskega vidika Savigny zanikal za Nemčijo. To je bilo popolnoma naravno, ker je pred koncem francoske revolucije postalo očividno, da je napočil novi vek, saeculum historicum. »Povsod se je probujal zgodovinski smisel.«53 Nihče ni ponavljal več, po Voltairu, da »kakor bi prošlih časov nikoli ne bilo«. Nihče ni iskal resnice brez zgodovine, še manj pa zoper njo. Toda zgodovina se je 51 Žmile Brehier, Histoire de la philosophie, II, 1932, p. 643. 52 Zeitschrift fiir Rechtsgeschichte, I, t)ber den Zvveck dieser Zeit- schrift. — 53 Vom Bertif, 3. pojmovala pri tem v različnih, neredko celo nasprotujočih si smislih. Portalis in Savigny pa sta jo pojmovala enako. Videla sta v njej nenehljiv proces, v katerem ne delujejo elementarne sile narave, temveč ljudje, in to ne samo posamezne izredne osebnosti, marveč tudi celi narodi. Oba sta pojmovala zgodovino kot proces. V tem sta se bistveno razlikovala od Montesquieuja, čigar delo sta v mnogih ozirih nadaljevala.54 Montesquieu je opozoril na krajevno relativnost pozitivnega prava: »duh zakonov« ni enak v raznih krajih. Vendar mu je bila še tuja misel o časovni relativnosti tega prava.55 Njegovo svetovno naziranje je čisto-statično: chaque diversite est uniformite, chaque chan-gement est constance.50 On nima zgodovinske perspektive. Vsi možni pravni tipi se nahajajo kakor bi bili na isti ploskvi. Kolikor je med njimi sličnosti ali razlike, toliko jih je mogoče klasificirati in primerjati. Ker se, podobno objektom geometrije, ne menjajo v teku časa, je Montesquieuju, kakor je pripomnil Lanson, »vse enako — Bern ali Rim, Kitaj ali Francija, ker gre samo za vidne figure abstraktnih idej«.57 V istem prostorninsko-perspektivnem smislu je 1. 1814. pisal Thibaut, daje »deset duhovitih predavanj o pravnem ustroju Perzov in Kitajcev bolj poučnih kot ničvredno pisarjenje o rimskem dednem pravu od Augusta do Justinijana«.58 Portalis in Savigny sta pa uvedla problem zakonov v perspektivo časa. Smatrala sta kot povsem normalno to, kar je spravljalo v tako zadrego Pascala: le droit a ses epoques! Zanimal je nju ne samo kraj, temveč tudi čas, ne samo »esse«, temveč tudi »fieri«, ne samo stabilizacija, temveč tudi mobilizacija. 54 Portalis, Discours, 299: il apprit a ne jamais separer les details de 1’ensemble, a etndier les lois dans rhistoire qui est comme la physi-que experimentale de la Science legislative; il nous mit, pour ainsi dire, en relation avec les legislateurs de tou>s les temps et de tous les mondes. Savigny, Voin Beruf, 25, 77. 55 E. Spektorski, K voprosu o sisteme Duha zakonov i jeja filozofskih istočnikah, 1912; Montesquieu, Arhiv za pravne i društvene nauke, februar 1939, str. 101. 56 Esprit des lois, I, 1. 57 L’influence de la philosophie cartesienne sur la litterature fran- gaise (Revue de metaphysique et de morale, 1896, str. 541). r,s G. Radbruch, Feuerbach, 1934, s. 191, Landsberg, III, II, 361. Podobno Schleglu nista videla v svetu sistema, temveč zgodovino. Toda po tradiciji prejšnjih časov je bil duh sistema tako močan, da so mu mnogi sodobniki obeh pravnikov podrejali duha zgodovine. Posebno tipična sta v tem pogledu Comte in Hegel.50 Oba sta pojmovala evolucijo samo kot razvijanje nekega dokončnega sistema. Zato je Comte učil, da »morajo biti dinamični pojmi vedno podrejeni statičnim koncepcijam«.00 Prepričan je bil, da nastopa že neka zadnja statika evropskih občestev. Bil je tako nepreviden, da je napovedal celo roke in podrobnosti dokončnega prenehanja zgodovine. Toda bodočnost, ki je nastopila, je ovrgla vse njegove prognoze. In zgodovina teče še naprej. Na isti način je tudi Hegel opredeljeval svojo filozofijo kot »sistem v razvoju«,01 ki izključuje to »slabo neskončnost, ko pravijo: in tako dalje v neskončnost«.02 V svoji dobi ni videl poslanstva k nadaljnjemu, temveč »vrhunec«, v katerem je vse končno prestalo, v katerem se je vse absolutno uresničilo in ni preostal noben problem za bodočnost.03 Nobenega takega pojmovanja ni najti ne pri Portalisu ne pri Savignvju. Obema je tuja formula »ne varietur«. Portalis je vprašal: »comment enchainer 1’action du temps? Comment s opposer au cours des evene-ments ou a la pente insensible des moeurs? Comment con-naitre et calculer ce que Pexperience seule peut nous reve-ler?«64 »Tout prevoir est un but qu il est impossible d attein-dre.«05 Prav tako tudi Savigny ni verjel, da se je zgodovina ustavila ali se ustavlja. Predlagal je, »da izločimo v mislih svojo individualnost«, da »sami sebe obravnavamo kot take, ki žive v zgodovini pod najrazličnejšimi vplivi prejšnjega in sedanjega časa in prehajajo v bodočnost«.00 Njegova formula zgodovinskega obravnavanja prava je »die Behandlung des sukzessiv Mannigfaltigen«.07 Nasprotnik zakonodaje 1. 1814. že tedaj ni izključeval njene možnosti in 58 E. Spektorski, Comte in Hegel, ZZR XVI, 243 sl. 60 Systeme de politique positive, condense par Christian Cherfils, 1912, IV, 409. 61 Werke, XIII, 42. — 02 Ib., XV, 341. — 63 Werke XV, 619. 64 Discours, 7. — 65 Ib., 6. — 66 Vermischte Schriften, V, 172. 67 Ib., 140. nujnosti v bodočnosti. Zagovornik rimskega prava je smatral za možno, da bo njegov pomen nehal v bodočnosti.68 Oba pravnika sta pojmovala zgodovino kot proces ne samo brez konca, temveč tudi brez prekinitev. Kakor bi rekel Leibniz, v njej »non datur saltus, non datur biatus«. Iz tega je sledil njun odnos do francoske revolucije. Zanju je tudi ta revolucija zgodovina — ne v smislu neumestnega škandala, »a history«, kakor jo je razumel Carlvle — temveč v smislu njene zveze s prejšnjo in poznejšo evolucijo. Portalis je sprejel revolucijo kot dovršeno dejstvo, s katerim je treba računati. Zato je bila v Napoleonov zakonik sprejeta vrsta norm revolucionarnega ali. kakor so se začeli izražati francoski zgodovinarji, »vmesnega« prava, droit intermediaire.89 Prav tako je pojmoval revolucijo Savigny, ta »neptunik, a ne vulkanik«, če se poslužimo Landsbergovih besed.70 Po pričevanju Bethmann-Holhvega, »se zanj zgodovina ni končala z letom 1789.; čeprav je bil nasprotnik revolucije, njene nasilnosti in njenih abstraktnih načel, je najodločneje priznaval neopazni, toda neprestani socialni in politični preobrat, s katerim se odlikuje naše stoletje in kateremu se noben odnos ne more ukloniti«.71 Tako stališče do revolucije in vobče do kritičnih obdobij zgodovine so zavzeli tudi poznejši zgodovinarji. Tako je na pr. mislil Tocqueville, ki je pokazal, da v pogledu upravne centralizacije revolucija ni pomenila prekinitve, temveč samo bolj naglo nadaljevanje evolucije francoskih institucij. Tako je mislil Fustel de Coidanges, ki je pokazal, da je invazija Frankov sicer komplicirala. vendar pa nikakor ni prekinila nadaljnjega razvoja keltskih in rimskih ustanov. Tako je mislil Gaston Boissier, ki je razlagal »konec poganstva« ne kot začetek povsem nove krščanske zgodovine, temveč kot nadaljevanje paganske zgodovine v zvezi z novimi krščan- 68 Vom Beruf, VIII, 133: Wir werden dann ein eigenes nationales Recht haben ... Das romische Recht konnen wir dann der Geschichte iibergeben, und wir werden niclit blofl eine schwache Nachahmung romischer Bildung, sondern eine ganz eigene und neue Bildung haben. 69 Pii. Sagnac, La legiislation civile de la revolution frangaise, 1898, p. 319 sq. — 70 Landsberg, III, II, Text, 243. 71 Erinnerungen an F. C. v. Savigny als Rechtslehrer, Staatsmann und Christ, Zeitschr. f. Rechtsgesch., VI, 1867, 70. skimi elementi. Nasprotno, ko je Ihering reševal konflikt med »časom in sistemom«72 v prid sistema73 in razlikoval v zgodovini rimskega prava »tri sisteme«, ki so bili ostro ločeni med seboj, je nadaljeval tradicijo »vulkanizma« in »katastrofalne« historiografije. Posledica enakega pojmovanja zgodovine je bila sličnost Portalisovih in Savignyjevih pogledov na rimsko pravo. Nista gojila onega kulta tega prava, kakor Ihering, ki je navedel o samem sebi napol šaljiv osebni podatek: »Reli-gion? Romanist«.74 Nista smatrala, sledeča Leibnizu, prava Rimljanov kot neko vrsto juridične geometrije.75 Uvrstila sta ga enostavno v zgodovinsko perspektivo. In to jima je dalo možnost, ločiti v njem takšne sestavine, ki se nanašajo na prošlost, od takih, ki se dajo uporabiti tudi v sedanjosti. Portalis je bil doma iz pokrajine Provence, t. j. pays de droit ecrit, kjer je veljala rimska pravna tradicija. Preživela je revolucijo. In Portalis ji je odkazal važno mesto v kodeksu, neglede na ugovore, ki so se slišali proti temu. Zavoljo tega je tudi kodeks vseboval v neki meri usum modernum panectarum. Proučavanju zgodovinskega rimskega prava je Portalis stavil povsem iste naloge kot Sa-vigny.76 Savignv je postavil zgodovinsko pojmovanje rimskega prava nasproti dvema enostranskima teorijama — imperativni in racionalistični. Prva je pojmovala rimsko pravo kot skupnost Justinijanovih povelij, ki so jih potrdili poznejši cesarji in ki so postala obvezna prav zato, ne pa 72 Geist des romischen Rechts, I, 1852, 68. 73 Ib., 71: Bestimmbarkeit der Zeit nacli systematischen Kriterien. 74 Rudolf von Ihering' in Briefen an seine Freunde, 1913, s. 214 sq.; Recht und Sitte, Biiclier der Bildung, IX, 259. 75 Gerhardt, II, 134, t, 351, 352, VII, 167; Dutens, V, 182; Couturat, Opuscules et fragments inedits de Leibnitz, 1903, str. 175. 76 Discours, 19: La plupart des auteurs qui censurent le droit roma in avec antant d’amertiime que de legerete, blasphement ce qu’ils igno-rent. On en sera bientot convaincu, si, dans les collections qui nous ont transmis ce droit, ou sait distinguer les lois qui ont merite d’etre appelees la raison ecrite, d’avec celles qui ne tenaient qu’a des insti-tutions particulieres, etrangeres a notre situation et a nos usages; si l’on sait distinguer encore les senatus-consulte, les plebiscites, les edits des bon princes d’avec les rescrits des empereurs, espece de legislation mendiee, accordee au credit ou a 1’importunite. zaradi tega, ker sta pravoznanstvo in sodna praksa nove dobe recipirala pravno izkustvo enega izmed antičnih narodov. Druga teorija je pojmovala rimsko pravo kot ratio-nem scriptam, kot »sankcionirano naravno pravo«,77 ki je samo slučajno zvezano z zgodovinsko usodo starih Rimljanov. Ta teorija se ni zadovoljevala s prednostjo rimskega prava pred državljanskim pravom drugih narodov, s katero se je ponašal že Cicero.78 Stavila ga je na stopnjo edine odrešilne pravne resnice. Še 1. 1854. so bili pravniki, ki so trdili, da »absolutno pravo to je rimsko pravo«.79 Savignv pa je pokazal, da pomen rimskega prava nikakor ne tiči v njegovi absolutni veljavi, temveč v tem. da so rimski pravniki in pretorji ustvarjali in razširjevali pravo v soglasju s trajnim razvojem življenja.80 Kot zgodovinarja ga je zanimala poznejša usoda tega prava, ki ga je Goethe primerjal raci, ki se zdaj potaplja in izgineva pod vodo, zdaj se zopet pojavlja na površini. Toda Savigny ne bi bil zgodovinar, če ne bi ločil starega rimskega prava od recipi ranega in moderniziranega. Ko pa se je pričel baviti s to ločitvijo, so mu po krivici očitali, da »grize kosti mumije«, kakor se je izrazil Anselm Feuerbach,81 ali da se bavi z »malikovanjem mumij«, kakor je trdil danski pravnik Orla Lehmann.82 In Saleilles je 1. 1903. izjavil na kongresu zgodovinarjev, da je Savigny »izdal zgodovinsko metodo«.83 Po Savignyju se je zgodovinsko proučevanje rimskega prava obogatilo z novimi izsledki po raziskavanju interpolacij v Justini j anovem kodeksu in pritegnitvi gradiva papirov. Toda, kakor je dokazoval Gierke in za njim tudi Sachers na bolonjskem kongresu 1. 1935., romanisti ne morejo obstati brez Savignyja.84 In tako 77 Vom Beruf, IV, 27. 78 De oratore, Lih. I, Cap. XLIV, 197: »incredibile est enim, quam sit omne jus civile, praeter hoc nostrum, inconditum ac paene ridi- culum«.— 70 Gustav Lenz, liber die geschichtliche Entstehung des Rechtis, str. 35. — 80 Vom Beruf, IV, 34. — 81 Gustav Radbruch, Paul Johann Anselm Feuerbach, Wien, 1934, str. 192. 82 Franz Dahi, Nordische Stimmen iiber Savigny und Gans, Zeitschr. der Savigny-Stiftung, German. Abt., XXXVII, 1916, 515. 83 Methode historique et codification, Atti del congresso, IX, 11. 84 Erich Sachers, Die histor. Schule Savignys und das rom. Reclit, Atti del congresso internazionale di diritto romano, Bologna, II, 1935-XIII, 248. kompetentni avtor kot Koschaker naravnost kliče: »Nazaj k Savignyju!«85 V pojmovanju zgodovine manjka i Portalisu i Savi-gnyju naturalističnega nagiba. V tem sta se bistveno razlikovala od onih svojih sodobnikov, ki so pojmovali antitezo revolucije in evolucije, umetnega in naravnega kot nasprot-stvo etike in fizike. V soglasju s tem pojmovanjem se je stvarnost istovetila z naravo, ontologija in fenomenologija s fiziko in fiziologijo. »Ethos« je bil popolnoma raztopljen v »physisu«. Človeška zgodovina je bila vključena v evolucijo narave; njen smisel so jeli iskati v kategoričnem indika-tivu njenih zakonov. Niti Portalis niti Savigny se nista pridružila takšni historiozofiji. Le vsled nesporazumljenja je mogel Kohler zamenjati Savignyja s temi romantiki, »ki so motrili duhovni proces človečanstva kot naravni proces«.80 Na istem nesporazumljenju temelji izjava Pollocka, češ da je Savignv darvinist pred Darwinom.87 Amor fati je tuj Savignyju. Zato je po krivici videl Landsberg v njegovem pojmovanju evolucije »naravoslovni determinizem«,88 a Ca-pitant celo pretvarjanje zakonodajca v »nezavestni stroj«.89 Pravilneje je razumel Savignyjev odnos do naturalizma Ross, ki ni hotel citati njegovih del »z očali naravoslovnega pozitivizma«.50 Niti Portalis niti Savigny nista istovetila duha z naravo. In človeško zgodovino sta pojmovala kot duhovni proces. Vsak poskus materializacije duha se jima je upiral. Portalis je smatral, da je »filozofski duh potreben za urejanje zgodovine«.91 Filozofijo zgodovine je pojmoval kot filozofijo duha v njegovi zvezi s šegami. Ko je imenoval zgodovino »eksperimentalno fiziko zakonodaje«,92 je ni razlagal v duhu 85 Paul Koschaker, Die Krise des rom. Rechts und die romanistische Rechtswissenschaft, 1938, str. 84. 86 Lehrbuch der Rechtsphilosophie, 19172; cf.: R. Stammler, tlber die Methode der geschichtliclien Rechtswissenschaft, 1889; Alfred Ma-nigk, Die Idee des Naturrechts, Festgabe fiir Rudolf Stammler, 1926, str. 6. — 87 Oxford Lectures and otlier discourses, London 1890, 42. 88 Landsberg, III, II, 208. — 89 Introduction a 1’etude du droit civil, 19123, p. 7. — 90 Alf Ross, Theorie der Rechtsquellen, 1929, str. 142. 91 De 1’usage et de 1’abus de 1’esprit philosophique durant le dix- huitieme siecle, 1820, Chap. XXI. 92 Discours, 96; Locre, Esprit du Code Napoleon, 1807, str. 134. »fizicizma«, temveč kot duhovno izkustvo prošlosti. Celo Kantu je očital, da temeljijo njegove »Ideje k vseobči zgodovini« na zakonu, podobnem onemu, ki upravlja pojave fizičnega sveta.03 Savigny je učil: »povsod, kjer živijo ljudje skupaj, se nahajajo, kolikor to izpričuje zgodovina, v duhovnem občevanju«.94 V soglasju s tem je uvrščal proces oblikovanja prava v zgodovino narodnega »duha«. Bil je tako strog napram naturalističnemu pojmovanju zgodovine, da je zaradi naturalizma obdolžil celo Hegla.95 Svoje dobe ni razlagal s stališča fizične kavzalnosti, temveč kot namembo. Navsezadnje je reduciral smisel zgodovine na deontološki problem. Ko so Dilthey in njegovi pristaši začeli graditi nauk o »duhovnih vedah« (Geisteswissenschaften) z razliko od pri-rodnih in proglasili zgodovino za središče duhovnih ved, so priznali Savignyja za enega izmed svojih predhodnikov.96 Posebno pažnjo mu posvečuje v tem pogledu Rothacker,97 ki opredeljuje duhovne vede kot »vede o samoustvarjenem svetu človeka«.98 V francoski in angleški terminologiji se te vede imenujejo »moralne«. Simmel je skušal prenesti ta izraz v nemško filozofijo: »Einleitung in die Moralwissen-schaft«. Toda ta poskus ni imel uspeha. Izpodrinil ga je naziv »duhovnih ved«, ki ga je kot prvi uporabil Schiel pri prevodu Millovega »Sistema logike«; šesta knjiga tega sistema ima naslov »On the Logic of moral sciences«. Za činitelje zgodovine sta Portalis in Savigny smatrala ne samo posameznega človeka, temveč tudi cele narode. V tem sta se razlikovala od romantikov z njihovim kultom genialne osebnosti in od Carlyla, ki je videl v zgodovini samo življenjepis velikih ljudi. Savigny se ni mogel navduševati kakor Hegel za Napoleona kot za »svetovno dušo, ki 03 De l'usage etc., Ch. XXI. — 94 System, I, § 8. 95 Cf. Puchta, Cursus der Institutionen, I. Bd., 18503, str. 5: Eine Philosophie, die sicli ausschliefllich als »Ergriindung des Verniinftigen« giebt, mufi auf die Ergriindung der Freikeit verzichten. 90 W. Dilthey, Der Aufbau der geschichtliehen Welt in den Geistes-wissenschaften. Erste Halfte, 1910, str. 24. 97 Erich Rothacker, Einleitung in die Geisteswissenschaften, Ttibin-gen, 1920, str. 37 sl. 98 Logik und Systematik der Geisteswissenschaften, 1927, str. 12: die Wissensekaften von der selbsterschaffenen Welt des Menschen. jaha konja«, in to ne samo zato, ker je videl v njem sovražnika Nemčije, marveč tudi zategadelj, ker je to nasprotovalo njegovi historiozofiji. Ni zanikal pozitivne vloge, ki jo utegne ob nekih zgodovinskih trenutkih imeti zakonodajec, toda cenil je samo takega kodifikatorja, ki ne stoji izven naroda, temveč v njegovi sredi." V predslutnji novejše »sociologije vede« se je Savigny zanimal za kolektivno organizacijo znanstvenega dela.100 Napoleonov »dober genij« Por-talis ni videl v njem nadčloveka. Razumel je kodifikacijo ne kot nadnacionalni osebni akt, temveč kot moment v pravnem razvoju naroda, kakor je že Guy Coquille pisal: c’est le peuple qui fait la loy. Zaradi tega je kakor Savigny vnesel sociološki motiv v svoje pojmovanje zgodovine. 3. Bistvo sociološke problematike je v tem, da se skupno življenje ljudi ne proučuje z vidika osamitve posameznih osebnosti, niti z vidika njih podreditve javni oblasti, temveč z vidika prireditve. Ta problematika je postala pereča v začetku XIX. stoletja kot odpor zoper skrajni individualizem in etatizem predhodnikov.101 Za predhodnike in tekmece Comta v tem pogledu se smatrajo v Franciji Bonald, de Maistre, Barante in posebno Saint-Simon, v Nemčiji — romantiki in takšni avtorji kot sta Adam Miiller in Baader s svojo »Sozietatsphilosophie«. Nekateri sodobni raziskovalci pripisujejo tem nemškim avtorjem tak pomen, da ocenjujejo vlogo Comta kot ničevo102 ali celo škodljivo.103 Pri tem pozabljajo na Savignyja104 ali ga omenjajo le mimogrede.105 Ehrlich, eden utemeljiteljev pravne sociologije, ga ocenjuje povsem negativno.100 Med prvimi, ki je pojmil Savignvja kot sociologa, je bil Viagio Brugi.107 In šele v najnovejšem 09 System, I 15, str. 50. io° Vermischte Scliriften, IV, 257 sl. 101 Cf. E. Spektorski, Nastanek sociologije, Misel in Delo, 1936, XI— XII. Šta je sociologija, Arhiv, 1938, april. 102 Ilandvvorterbuch der Soziologie, herausg. von A. Vierkandt, Stol-tenberg, Gescti. der Soziologie, str. 586. 103 G. v. Below, Die Entstehung der Soziologie, 1928, str. 2, 8, 25. 10’ Stoltenberg. — 105 Below, 7. 1116 Grundlegnng der Soziologie des Rechts, 1913, str. 257 sq. 107 I romanisti della scuola storica e la sociologia contemporanea, 1883. Cf. Landsberg, III, II, Noten, 101. času dobiva priznanje sociološka stran Savignyjevih idej.108 Še manj radi vidijo sodobni sociologi in sociologisti svojega predhodnika v Portalisu, redaktorju kodeksa, ki je prežet, če že ne z etatizmom, pa vsaj z individualizmom. Vendar sta i Portalis i Savigny pripisovala zelo velik pomen sociološki strani vinculorum juriš. Njun soeiologizem ni pomenil, da bi hotela podobno Comtu odpraviti vse družboslovne znanosti in jih nadomestiti s sociologijo. Bila sta pravnika in sta hotela taka ostati. Toda sociologija se tudi lahko smatra ne toliko kot posebna veda, kakor kot splošna metoda,109 ki se uporablja prav tako široko kot zgodovinska ali statistična. Take metode sta se pa posluževala pri zastavljanju in reševanju pravnih problemov. To je bilo tem bolj nenavadno, ker sta bila civilista. Saj je v civilistiki imel še po rimski tradiciji pojem družbe (societas) le omejen pomen konsenzualne pogodbe med poedinimi osebami brez širokih socialnih posledic, nam socii mei socius meus socius non est.110 Res je, da je bil v XVII. stoletju na osnovi trditve Hu-gona Grotija »homini proprium sociale« in Puffendorfovega nauka o socialitas postavljen bolj širok problem socialnega prava.111 V XVIII. stoletju so se bavili z njimi pravniki-Wol-fijanci. Toda reducirali so ga na individualno pravo.112 Še v začetku XIX. stoletja je Meister razpravljal o jus sociale intrinsecum privatum.113 Čeprav je tudi še v 30-ih letih prejšnjega stoletja družabno pravo zavzemalo sicer skromno in neznatno mesto v učbenikih naravnega prava,114 so se vendar pravniki v splošnem že prej nehali zanimati za ta problem. Ko so se pa v naši dobi jeli baviti ž njim taki pisatelji, kot 108 S. Schultzcnstein, F. K. v. Savigny, 1930, s. 69: Savignys Rechts-auffassung — die Grundlage der heutigen soziologischen Jurisprudenz. 109 Below, 24. 110 D. 17, 2, 20. G. Krek, Obligacijsko pravo, 1937, str. 362. 111 E. Spektorski, Problema socialno] fiziki v XVII. stoletju, II, 1917, str. 138 sq. “3 Juriš socialis et gentium ad jus naturale revocati specimina VII, auetore Henrico Koehlero, Jenae, 1737, Praefamen, § V: revocatio juriš socialis ad jus naturale individuorum. 113 Lehrbuch des Natur-Rechtes, 1809, § 436, str. 380. 114 N. pr. Tli. Schinalz, Die Wissenschaft des natiirlichen Rechts, 1831, 83—93: Allgemeines Gesellschaftsrecht. sta Gierke in Duguit, se je zdelo, kakor bi bilo to nekaj povsem novega. Kakor so se pravniki prvih desetletij XIX. stoletja mnogo manj kot na pr. lingvisti, zanimali za socialno stran svojega dela, tako je bilo razmerje socialnih filozofov te dobe do prava ali brezbrižno ali neprijazno. Brezbrižni so bili romantiki in vsi socialni reformatorji izvzemši Prou-dhona. Neprijazen pravu je bil ustanovitelj sociologije Comte, ki je smatral pravnike za sovražnike socialne solidarnosti115 in je izključeval pravoznanstvo iz sistema pozitivnih ved. Velik uspeh so imele karikature Daumierja, naperjene zoper juriste. Ako upoštevamo vse to, postane pažnja, ki sta jo pokazala Portalis in Savigny do socialne strani prava, tem bolj pomembna. Posebno preseneča to pri redaktorju Napoleonovega kodeksa. Saj je bil to »državljanski« kodeks, t. j. zakonik za posamezne državljane. Namenjen je bil državi, ki jo je revolucija pustila brez okostnjaka,110 in v kateri so, kakor je zatrjeval Royer-Collard. na nogah ostali samo individuji. Začenjal se je z določili o osebnih pravicah. Utemeljitev Chapelierovega zakona (1791) »entre 1’fitat et lindividu il ny a rien« kakor da bi inspirirala tisto njegovo neprijazno razmerje do vsakovrstnih združb, ki ga je Code penal podprl s kazensko sankcijo (čl. 419). In vzlic temu pričenja Portalis v svojem slovečem »Discours preliminaire« obravnavati filozofijo kodeksa ne z osebnostjo ne z lastnino, kot Napoleon,117 temveč z rodbino. Naštevajoč »osnovne objekte civilnega zakonika«, stavi na prvo118 mesto zakon, kot društvo: le mariage est une societe.119 Po Bodinovi tradiciji120 smatra 115 Systeme de politique positive, izd. 1890, I, 361: Le mot droit doit etre ecarte du vrai langage politique... La nature antisociale (des pretendus droits humains). 118 Talleyrand: »La revolution a desosse la France«. 117 »La legislation doit etre toujours en faveur du proprietaire« (Taine, Les origines de la France contemporaine, IX, 1921, p. 210). 118 Discours, 20. 119 Ib., 33, 34. Cf. Savigny, System, I, § 53: Drei Hauptklassen der Rechte: Familienrecht, Sachenrecht, Obligationsrecht. 120 Bodinova definicija države: >un droit gouvernement de plusieurs menages, et de ce qui leur est commun avec puissance souveraine (Les six livres de la republique, I, 1). rodbino za socialni temelj i države i domovine.121 Zaključujoč svoj pregled, resumira Portalis: »notre objet a ete de lier les moeurs aux lois, et de propager 1’esprit de famille qui est si favorable, quoi qu’on en dise, a 1’esprit de cite«.122 Na ta način je Portalis prehitel lillesko deklaracijo pravic rodbine (1920) in poskuse, ustvariti »kodeks rodbine«, pojavljajoče se v Franciji 1. 1939. Duha kodeksa označuje Portalis s takimi izrazi, da bi jih podpisal Saint-Simon: 1’esprit de societe et 1’esprit d’industrie.123 Glede Savignyja je povsem umljivo, da je pojmoval rationem juriš kot rationem soci-alem, ko je istovetil duha zakonov z narodnim duhom.124 Računajoč s socialno naravo prava, se oba pravnika ne zadovoljujeta z juridičnimi subjekti in objekti. V ospredje stavljata pravna razmerja. To je bila velika novotarija. Po ustaljeni tradiciji je problem razmerij malo zanimal i teorijo i prakso.125 Boetius je v začetku VI. stoletja izjavil: relatio nihil addit ad esse relativi. V XVIII. stoletju je to potrdil Chr. Wolf: relatio nullam enti realitatem superaddit. Prusko deželno pravo (Landrecht) je razlagalo pravna razmerja tako, da v njih »ein Jeder gegen den Andern, und gegen den Staat selbst sich befindet«.120 Šele Malebranche je opozoril na filozofski pomen razmerij: toutes les verites ne sont que des rapports.127 Montesquieu pa je razmerja uvedel v svojo opredelbo zakonov: les lois, dans la signification la plus etendue, sont les rapport necessaires qui derivent de la 121 Chaque famille est une societe particuliere et distincte dont le gouvernement importe a la grande famille qui les comprend toutes (ib., 37). Et c’est par la petite patrie, qui est la famille, que l’on s’attache a la grande« (62). 122 Ib., 61. V svojem »Discours de presentation« je Portalis razlagal: »une societe n’est point composee d’individus isoles et epars; c’est un assemblage de familles. Ces familles sont autant de petites societes par-ticulieres, dont la reunion forme l’etat, c’est-a-dire la grande famille qui les comprend toutes« (102). — 123 Ib., 44. 124 Vermischte Schriften, V, 164: »Das Recht hat doch seinen Grund in dem geistigen Dasein des Volkes«. 125 E. Spektorski, Evolucija pravne sistematike, Arhiv za pravne i društvene nauke, 1828, april; Predmet i otnošenije v obščestvennih naukah, Trudi IV, sjezda ruskih akadem. organizacij, I, 1929. 126 Einleitung, § 84. 127 Recherche de la verite, Livre VI, I. partie, chap. V. nature des choses.128 Razen tega je angleško pravo že davno temeljilo na pojmu razmerja.129 Portalis je pa napravil poskus navezati sleherno zakonodajo na socialna razmerja.130 Med drugim je tudi državljanske zakone reduciral na razmerje.131 Savigny je smatral za osnovo sistema zasebnega prava ne pravne stavke, kakor je to napačno trdil Ehrlich.132 in ne subjektivno pravo, temveč pravno razmerje. Vsaka posamezna pravica — je učil — ni nič drugega kot abstrakcija razmerja. »Duhovni element juridične prakse« je videl v sestavi in razvoju razmerij.133 Pravne osebe je imenoval fikcije, bržkone zaradi tega, ker je tudi te pojmoval kot razmerja. Te ideje Portalisa in Savignyja so pobudi le celo v reto poznejših pravnikov, da so se jeli baviti s problemom razmerij, »katerih mreža bi bilo kakor tkivo socialnega življenja«.134 Tako je na pr. Unger priznal načelno prednost razmerij v sistematiki prava.135 Oskar Biilow je podredil pojmu razmerja civilni proces, Birkmeyer pa kazenski. Bolj rezervirani so bili do problema razmerij redaktorji nemškega civilnega zakonika.130 V doktrini javnega prava je zanimiv nauk N. M. Korkunova o državi ne kot osebi, temveč kot o odnosu.137 Pojem razmerja so usvojili 128 Esprit des lois, L. I, chap. I. 129 H. Levy-Ullmann, Elements d’introduction generale a 1’etude des Sciences juridiques, II, Le systeme juridique de 1’Angleterre, 1928, p. 44. 130 Discours, 16: pour connaitre les divers ordres des lois, il suffit d'observer les diverses especes de rapports qui existent entre des liom-mes vivant dans la meme societe. 131 Ib.: »les lois civiles disposent sur les rapports naturels on con-ventionnels, forces ou volontaires, de la rigueur on de la simple conve-nance, qui lient tout individu a un autre individu ou a plusieurs«. 132 Grundlegung der Soziologie des Rechtes, 1913, str. 258. Contra Stammler, Wirtschaft und Recht, 19062, str. 659. — 133 System, I, § 4, § 52: Wesen der Recktsverhaltnisse. — 134 Giorgio Del Vecchio, Lezioni di filosofia del diritto, seconda edizione, 1932, 250. 135 System des osterr. allg. Privatreclits, I, 1856, str. 211. 136 A. v. Tuhr, Der Allg. Teil des Deutschen Biirgerl. Rechts, I, 1910, str. 123. 137 Lekciji po občej teoriji prava, 1898, 178 sq.; Russkoje gosudar-stvennoje pravo, I. izdanije vosjmoje, 1914, 43; E. Spektorski, Tri školy v ruske statovede, Zbornik ved pravn. a statn. XXVII, 1, 1927, 49; Cf. Hatschek, Das Reichsstaatsrecht, 1923, str. 5: »Souveranitiit ist blofi ein logischer Relationsbegriff wie oben, unten, rechts, links.« nekateri sociologi,138 zlasti v. Wiese.139 V novejši filozofiji se predmeti ali substance vse bolj in bolj nadomeščajo z razmerji.140 Po Hoffdingovih besedah »je temeljni zakon vseh naših pojmov ta, da izražajo razmerje«.141 V zvezi s tem nastaja za pravnike, ki se zanimajo za socialno stran svojega dela, naloga, povezati pravne institucije s socialno medsebojno zavisnostjo (interdependance sociale). In če ne bodo pri tem komplicirali svojih raziskovanj z nepotrebnim naturalizmom, se povrnejo k tradiciji Portalisa in Savignyja. Sociologizem obeh teh pravnikov se je pokazal tudi v tem, da niso ločili prava od drugih plati socialnega življenja, kakor je to storil celo zgodovinar Cujas s svojim vprašanjem: quid hoc ad edictum praetoris? Portalis je navezal evolucijo prava na »šege, običaje in jezike«.142 Smatral je dejstva razumljiva samo v njihovi socialni perspektivi.143 Savigny je učil, da pravo, jezik, ustava nimajo »ločenega bitja: so to samo posamezne sile in dejavnosti enega naroda, v naravi nerazdružno zvezane, pripravljajoče se kot posebna svojstva samo našemu gledanju«.144 Prav isto je trdil Comte, proglašujoč kot temeljni zakon socialne statike consensum ali solidarnost vseh strani družabnega življenja. Portalis in Savigny sta se jasno zavedala, da je treba tako statiko izpopolniti s socialno dinamiko. Ko je Comte v IV. zvezku svojega »kurza pozitivne filozofije« pričel označevati evolucijo celotne evropske kulture v zvezi z razvojem filozofskih idej, 138 Dupreel, La rapport social, 1912; W. Stok, Das Wesen der sozi-alen Beziehung, Kdlner Vierteljahrshefte fiir Soziologie, 1926,1; A. Vier-kandt, die Beziehung' als Grundkategorie des sozialen Denkens, Archiv fiir Rechts- und Wirtschaftsphilosophie, 1916, IX, 217, 224. 130 Allg. Soziologie .als Lehre von den Beziehungen und Beziehungs-gebilden der Menschen, 1924; Beziehungssoziologie, Handworterbuch der Soziologie, 1931, 66 sl. 140 E. Cassirer, Substanzbegriff und Funktionsbegriff, 1910. 141 Cf. Harald Hdffding, Der Relationsbegriff, 1922. 142 Discours, 76. 143 De 1’usage, XXI: Un fait ne peut etre bien apprecie et bien juge que si on remonte au temps ou il s’est passe, si on le combine avec le genie particulier, avec la legislation politique, civile et religieuse, avec les moeurs, et enfin avec la civilisation du peuple dont on etudie l’hi- stoire. — 144 Vom Beruf, 5. jev bistvu izvrševal isto zamisel kot Portalis v svojem zgodovinskem raziskovanju o uporabi in o zlorabi filozofskega duha. Savigny je priporočal dvojno znanstveno obravnavanje prava, kajti pravo predstavlja »ein teils gleichzeitiges, teils sukzessives Mannigfaltiges«.145 Kot socialni temelj pravne statike in dinamike Portalis in Savigny nista smatrala ne države kot Spencer ali Schaffle in ne gospodarskega razreda kot Saint-Simon in Marx, temveč narod. To njuno gledanje je bilo pozitivno v tem smislu, da nista pretvarjala naroda niti v božanstvo kot Mazzini ali Maksim Gorki, niti v neko metafizično hipostazo kot Hegel, pri katerem stoje »narodni duhovi« poleg prestola »svetovnega duha« kot »priče in okrasi njegovega veličja«.146 Toda drugače kot gledanje poznejših socioloških naukov je bilo njuno gledanje prosto naturalizma. Edinstvo naroda je Portalis videl v skupnosti čustev in misli,147 Savigny pa v občem »duhu«. In oba sta smatrala, da mora duh zakonov ustrezati duhu naroda, ker, kakor je pojasnjeval Portalis, »vlade izginjajo, občestvo ostaja«,148 ter »vsako občestvo ima svoje državljansko pravo«.149 V nasprotnem primeru nastaja, kakor je dejal Savigny, isti razstroj kot pri emisiji novčanic, če se ne računa z resničnim položajem narodnega gospodarstva.150 Sociologi ne vidijo običajno družbe v državi, temveč nasprotno državo v družbi. Razlikujoč se od Hegla, kažeta isto težnjo i Portalis, ki je učil »l’£tat est la societe des hommes entre eux«151 i Savigny. Ta je opredeljeval državo kot »leibliche Gestalt der geistigen Volksgemeinschaft«152 in trdil: »der Staat... in einem Volk, durch das Volk, und fiir das Volk«.153 Glede takih »univerzalij« kot so občestvo, narod, razred, so sociologi primorani tako ali drugače' reševati spor med nominalisti in realisti. Preko te problematike nista mogla 145 Vermischte Schriften, V, 141. 146 Grundlinien der Philosophie des Rechts, § 352. 147 Discours, 302. — 148 Adolphe, 92. 149 Discours, 92. Cf.: Bonnecase, La pensee juridique frangaise, I, 1933, str. 511. 150 Ver. Schr., V, 128. — 151 Lavollee, 266. — 152 System, I, § 9. 163 Ib., § 10. ne Portalis, ne Savigny. Pri tem sta se skušala izogniti dveh skrajnosti. Kot pravnika in še celo civilista nista potopila osebnosti v narodu, je nista integrirala v socialni masiv.151 In zato jima je bil tuj sociologizem Durkheimovega tipa, ki priznava za realno samo občestvo, ter izvaja iz njega vso individualno logiko, etiko in psihologijo. Toda hkratu jima je bil tuj tak nominalizem, ki pojmuje vse socialne združbe samo kot vsote posameznih oseb.155 Iskala sta sredino med obema ekstremoma. In prav zato sta pripisovala tak pomen razmerjem med ljudmi in njihovimi zvezami. Novejša sociologija »medsebojne odvisnosti« je nadaljevala in razširila to njihovo tendenco, v kateri je Radbruch, govoreč o Savi-gnyju, po krivici videl nasprotje med »nadindividualnim stališčem« in »moralno svobodo^ človeka«.150 Take so sociološke ideje Portalisa in Savignvja. Njihova nadaljnja usoda je ta, da so bile pozabljene ali popačene. V Iranci j i je Gobineau prenesel problem naroda iz duhovnega področja v fizično. V Nemčiji je Post sicer še imenoval pravo »pojav narodnega duha«, sklicujoč se pri tem na Savignyja.157 Toda na drugi strani je pojmoval svojo »etnološko jurispru-denco« kot grano naravoslovja,158 v kateri, povsem kot po Freudu, »ne mislimo mi, temveč ono misli v nas«150 ter »človek umira za vedno kot duh s svobodno voljo«.160 V Iheringovem »Duhu rimskega prava« je dobil naturalistično smer tudi Montesquieujev problem »duha zakonov«, ki ga je Savigny reševal sociološko v soglasju z »narodnim duhom«. 164 Portalis je našel tak realizem celo pri Kantu: »Pourquoi nous dit-il que les individus ne so-nt rien et que 1’espece seule oompte?«, De 1’usage, Ch. XXI. 156 Discours, 102: »Une societe n’est point composee d’individus iso-les et epars; cest un assemblage de familles. Ces familles sont autant de petites societes particulieres, dont la reunion forme 1’etat, c’est-a-dire, la grande famille qui les comprend toutes. System, I, § 10: »der unbestimmte Begriff einer Menge iiberhaupt, abstrahiert von der Volks-einheit«. — 160 Rechtsphilosophie, 19323, str. 130. 157 GrundriB der ethnologischen Jurisprudenz, I, 1894, str. 2. 158 Ib., 3: »Ethnologie, jene neue Wiissenschaft, welche das Volks-leben nach rein naturwissenschaftliclier Methode behandelt.« Cf.: Ein- leitung in eine Naturwissenschaft des Rechts, 1872. —158 Grundriss, I, 4. 160 Bausteine fiir eine allgemeine Rechtswisisenschaft, I, 1880, str. 6; Cf.: s. 7: der Mensch ... ein Produkt planetaren und solarischen Lebens. V zvezi s tem je jel Ihering učiti, da je pravo »naravni produkt«.161 Pričel se je baviti z »anatomijo« in »fiziologijo«102 »okostnice«163 in drugih delov »juridičnih teles«,104 pa tudi z »juridično kemijo«165 in »socialno mehaniko«.166 Takšna »naravoslovna metoda«167 ali točneje frazeologija108 je bila mnogo manj socialna kot Savignyjeva metoda, ki jo je kritiziral. Bistvo rimskega duha tu ni koordinacija »narodnega duha«, marveč izolacija osebnosti z njenim »velikanskim egoizmom«.100 »Pravir rimskega prava, to je princip subjekivne volje.«170 Prav tako malo socialen kot ta skrajni Iheringov individualizem je tisti etatizem, ki ga je pokazal na Bismarcku. Videl je v »železnem kancelarju« »poosebljeno zgodovino« in »ustanovitelja domovine«.171 Pripisoval je njegovemu vplivu prehod vede od formalne metode k realistični.172 Ko je bil v novejšem času postavljen problem pravne sociologije, so ga spravili v zvezo z Durkheimovim pogledom na pravne institucije kot na »fizikalno-kemične pojave«.1'3 Zato so začeli razlagati pravo kot »izločevanje«174 ali »maši-nerijo«.175 Ni čuda, da se pristaši podobne pravne sociologije odrekajo Portalisa ali Savignyja, kot delata to na pr. Duguit in Ehrlich. Zaradi naturalizma sta tako pravna sociologija kakor tudi sociologija vobče zašli v zmedo in spominjata na homun-kula v »Faustu«, ki ne more priti iz retorte in žalostno cvili, ker hoče končno »vznikniti«. Vendar sta se v zadnjem času pojavili med sociologi dve novi struji. Prvič prihaja Sombart k pojmovanju sociologije kot duhovne vede in proglaša: »alle Gesellschaft ist Geist. aller Geist ist Gesellscliaft«.170 181 Geist des romischen Rechts, I, 13. — 182 II)., 14. — 163 Ib., 25. 184 Ib., II, II, 389. — 185 Ib., 361. 188 Der Zweck im Recht, 1904—5, str. 71. — 187 Geist, II, II, 385. 188 »Pravo prebavlja«, Geist, I, 62, »pravni pojmi se parijo«, ib., 29. 188 Ib., 293. — 170 Ib., 103. 171 Rudolf von Ihering in Briefen an seine Freunde, 1913, str. 385, 443. — 172 lb„ 444. 173 De la division du travail social, 1922*, str. 33. 174 G. Scelle, Empirisme, science et technicpie juridique, Melanges offerts a Edgard Milhaud. 175 A. D. Lundstedt, Die Unwissenscliaftlichkeit der Rechtswissen- schaft, I, 1932, str. 40. 178 Soziologie: was sie ist und was sie sein solite, 1936, str. 23. Ko je bil postavljen problem »formalne« sociologije, so si, drugič, nekateri sociologi usvojili Stammlerjevo misel, da tvori baš pravo posebno tipično obliko socialne strukture. V soglasju s tem pripominja Pitirim Sorokin, da »so vsi veliki pravniki in pravni teoretiki bili ustanovitelji in zastopniki formalne sociologije«.177 Bougle pa je izjavil, da mora podobno napisu nad vhodom v Platonovo akademijo: »naj ne vstopi nihče, ki ne pozna geometrije«, tudi zgradbo, ki jo grade sociologi, krasiti napis: »naj ne vstopi nihče, ki ne pozna pravoznanstva«.178 Po Genyjevih besedah, se moderni sociologi »obračajo z neko nežnostjo k juridičnim vprašanjem«.179 Ko so že stopili na to pot,180 morajo sociologi neizbežno prej ali slej, pokazati zanimanje za socialne ideje Portalisa in Savignyja. 4. Te ideje so imele, kot ideje vobče, svojo filozofsko osnovo. To se more zdeti neverjetno. Saj je Portalis posvetil celo knjigo kritiki filozofskega duha in njegovih zlorab. Njegovo kodifikacijsko delo se je smatralo kot zmaga pravnega duha nad filozofskim.181 In Savigny, kakor bi se, po besedah Lerminiera, hote »izogibal vsega tega, kar je podobno filozofski ideji«.182 Tako je res pisal po svoji izvolitvi v filozofski razred akademije znanosti, da se v njem ne namerava baviti s filozofijo.183 Ko je postal 1. 1810. profesor berlinske univerze, se ni približal I* ichteju. Hegla pa je 177 Contemporary sociological Theories, 1928, str. 498. 178 Bilan de la sociologie frangaise contemporaine, 1935, str. 96. 17“ Science et technique en droit prive positif, II, 1915, str. 53. Cf.: F. Tonnies, Mein Verhaltnis zur Soziologie: »Ich behaupte, dafi es sozio-logisch auflerordentlich wiclitig ist, das juridische Denken und seine Figmente als eine Art des soziologischen Denkens /.u verstehen« (Soziologie von lieute, herausg. von R. Thurnwald, 1932, str. 116). 180 Cf.: uvodni članek revije »Archives de philosophie du drodt et de sociologie juridique«: »On a commence par opposer droit et sociologie, sociologie et spiritualisme; et aujourd’hui nous constatons que la sociologie devient de plus en plus spiritualiste et que la science du droit tend a se penetrer de cette sociologie«. 181 Ph. Sagnac, La legislation civile de la revolution fran^aise, 1898, str. 294. 182 Introduction generale a 1’histoire du droit, 1829, str. 255. 183 Stoli, II, 68. Eneccerus, F. C. Savigny und die Richtung der neueren Reclitswissenschaft, 1879, str. 68. sovražil i načelno i osebno. Moderni zgodovinarji pravne filozofije sploh ne omenjajo ne Portalisa ne Savignyja.184 Kljub temu sta i Portalis i Savigny dala nemali delež filozofiji. To je bilo naravno ne samo zato, ker filozofirajo, kakor se je izrazil Aristotel, celo tisti, ki zanikajo filozofijo, temveč tudi zato, ker sta bila pravnika. In že Ulpijan je pripomnil, da gojijo pravniki »istinito, nepotvorjeno filozofijo«. 1 Portalis i Savigny nista zanikala filozofije vobče, temveč le tisto filozofijo, ki sta jo smatrala, če ne za potvorjeno, pa vsaj za neistinito. Portalis je obsodil zlorabo filozofskega duha. Toda pri tem je večkrat poudarjal, da se zlorablja samo to, kar je samo po sebi dobro.185 Savigny je že v začetku svoje akademske kariere učil, da vodi vsak znanstven sistem, celo zgodovinski, neizbežno k filozofiji. V predavanju 1. 1802. je dokazoval, da »mora veda o zakonodaji biti zgodovinska in filozofska«.180 A v svojem predlogu kralju Frideriku Viljemu III. da imenuje Savignyja za profesorja berlinske univerze, je Wilhelm Humboldt posebno naglašal, da se odlikuje kandidat »po filozofskem obravnavanju svoje vede«.18' Savignvjev učenec Bethmann-Hollweg je tem bolj cenil to posebnost svojega učitelja,188 ker se je pritoževal o »preveč splošnem pomanjkanju filozofske izobrazbe v naši, kakor tudi v vseh drugih vedah«.189 Ta nedostatek je odkrito priznaval Ihering, ko se je jel baviti s filozofskim problemom »Smoter v pravu«.190 Portalis je obsodil materializem in ateizem191 kot glavne zlorabe filozofskega duha: »nekoč je lažna metafizika spiri-iualizirala telesa; sedaj še bolj nevarna metafizika materia- 184 Na pr. Kurt Schilling, Geschiclite tler Staats- und Rechtsphilo-sophie, 1937. 185 Cf.: 1. C. Fregier, Portalis philosophe chretien ou du veritable esprit philosophique, 1861, str. 446 sl. 188 »Alles System fiihrt auf Philosophie hin. Die Darstellmig eines blofl historischen Systems fiihrt auf eine Einheit, auf ein Ideal, worauf sie isicli griindet. Und dies ist Philosophie.« H. Kantorowicz, Savignys Marburger Methodenlehre, Zeitschr. d. Savigny-Stiftung, Rom. Abt. Lili, 1933, 469. Cf.: Hans Thieme, Der junge Savignv, Deutsche Ileehtswis-senschaft, 1942, April, str. 57. 187 Stoli, II, 6. — 188 Erinnerungen, 44. — 189 Ib., 67. 'no £)er 2weck im Redit, 1904*, I. Bd., VI. ,!l1 De 1’usage, I, 269. lizira duha«.192 »Najtežja in najnevarnejša zloraba«,193 to je materializem. Takšen je nauk Helvetiusa, ki je dal naslov »De 1’esprit« knjigi, v kateri je dokazoval, da se človek loči od živali le po telesnem ustroju, in videl njegovo prednost v gibčnosti njegovih rok in prstov. Nauku La Mettrieja o »človeku-stroju« je Portalis postavil nasproti pogled na človeka kot na »bitje, ki je ustvarilo mehaniko in odkrilo mehanizem vesoljstva«,194 ki »se nahaja vedno v odvisnosti od samega sebe ... in more zoperstavljati svojo zavest vesoljstvu«.195 Voltairovo formulo: »je pense et je suis corps« je nadomestil s svojo: »je pense et j’ai un corps«. In freno-logu Gallu, temu predhodniku Lombrosa, je ugovarjal: »il sera plus sur de juger les hommes par leurs actions que par leur visage, et par la conformation de leur crane«.190 Drugače kot tisti naši sodobniki, ki ne vedo, kaj je duh,197 čeprav ga stavijo kot temelj »prakseologije«,198 ga je Portalis označil kot »le principe qui sent. qui veut, qui pense«. V tem pogledu je nadaljeval tradicijo Leibniza (»vis sui conscia, sui potens, sui motrix«) in Kanta (»das durch Ideen belebende Prinzip des Gemiits«). Podobno Portalisu Savigny ni zanikal filozofije, temveč samo tiste njene struje, ki niso ustrezale njegovemu svetovnemu nazoru. Etični in nacionalni patos Fichteja, ki je pisal »o poslanstvu človeka«, je bil kongenijalen idejam avtorja knjige »O poslanstvu naše dobe«. Toda niti subjektivizem, 192 Ib., 230. Prim. moderno razpravo Tli. Haringa »Die Materiali-sierung des Geistes«, 1919. — 193 De 1’usage, 269. — 194 Ib., 171. 195 Ib., 168. — 190 Ib., Ch. XIII. 197 Systematisches Worterbuch der Pkilosophie von Clauberg und Dubislav, 1923, s. 187: »Geist ist ein unbekanntes und unbegreiflichcs Etivas, von dem wir niclits wissen, als dali er Subjekt unserer Gedanken ist. E. Becker ne loči dulia in duše (Geisteswissensckaften und Natur- \vissensckaften, 1921, 98). Cf.: Geist der Juristen, 1928, str. 36: Was wir niclit wissen oder nickt versteken, nennen wir Volksgeist (W. Arnold, Redit und Wirtsckaft, 1863, str. 24). 198 Ludwig von Mises, Nationalokonomie, 1940, str. 114: »Was Geist ist, wissen wir freilick ebensoivenig wie wir wissen, was Elektrizitiit, was Bewegung, was Leben ist. Geist ist der Ausdruek, mit dem wir jenes Unbekannte bezeicknen, das die Menscken befahigt kat, ali das zu bevvirken, was sie bewirkt kaben: die Theorien und die Gedickte, die Bauvverke und die Kraftwagen«. iz katerega je izhajalo filozofiranje Fichteja, niti etatizem njegove »zaprte trgovske države« nista ustrezala Savigny-jevim nazorom. Ob svojem srečanju s Fichtejem na berlinski univerzi je takoj čutil, da mu je tuj.199 Landsberg trdi, da se je vse Savignyjevo svetovno naziranje izoblikovalo pod vplivom Schellinga.200 Toda tudi ta, po Grillparzerjevih besedah, fantastični pedant s svojim stremljenjem, proglasiti svet za pesem in umetnost za organ filozofije, ni mogel imponirati pravniku Savignyju, ki je navsezadnje zavrgel njegove ideje.201 Končno je med njim in Heglom bila tako osebna, kakor tudi načelna mržnja. Hegel je imenoval Savignyjeve ideje »neokusnost, ki je žaljiva za ves narod«.202 Savigny pa mu je očital naturalistično pojmovanje zgodovine. Še bolj sovražni so bili njegovi odnosi do »Hegelingen«203 in zlasti do Gansa.204 Niti Brie-ju niti Rothackerju205 se ni posrečilo zamašiti vrzel med Savignyjevo vero v transcendentnega Boga in deontološko pravičnost ter panteističnim ontologizmom Hegla ali med Heglovo vero, da se zgodovina završuje z dokončnim sistemom in Savignyjevim naukom o nepretrganosti zgodovinskega razvoja. Duhu Savignyjevega svetovnega nazora je bila povsem tuja filozofija, ki je ordine geo-metrico izvajala baje iz čistega razuma razne podrobnosti empirije in celo dnevne politike, kar je izzvalo pripombo Frederika II.: »tout sophisme est sanctifie par l esprit geo-metrique.«20G Tako je na pr. Zachariae sledil slabemu zgledu Leibniza, ki je 1. 1669. dokazoval ordine geometrico branden-burškemu volilnemu knezu na ljubo, da je edini kandidat na poljski prestol neuburški palatinski grof.207 Zachariae je a priori »deduciral« državno pravo efemerne Renske zveze, *"* Stoli, It, 60: »ich selie, dafl wir in kein Verlialtnifi koinmen werden<. 200 Geschichte der deutsclien Rechtsvvi/ssenschaft, lil, II, Text, 214. 201 Stoli, 1, 217; Zwilgmeyer, Die Rechtslehre Savignys, 1929, str. 56. 202 Grundlinien der Philosophie des Rechts, § 211, Zusatz 132. 203 Stoli, II, 174. — 201 Ib., 402. 205 Einleitung in die Geistesvvissenschaften, 1920, str. 82 sl. 506 Oeuvres, Tome JX, Berlin 1848, str. 68. 207 Specimen demonstrationum politicarum pro eligendo rege Polo- norum, novo scribendi genere ad claram certitudinem exactum. Dutens, IV, III, 522 sl. ki jo je ustvaril Napoleon.208 Hegel se je norčeval iz Schellin-govega poskusa, da poda na ta način podrobno »konstrukcijo celotnega vesoljstva«.209 Toda hegeljanci so se posluževali iste metode celo v specialnih zgodovinskih raziskavanjih. In Savigny je odločno zavračal tako filozofiranje. Tako je na pr. ob priliki Henningove disertacije »De systematis feu-dalis notione« pisal:210 »er zeigt darin, dafi die Suaven und Sachsen bloh philosophische Ideen sind, jene die Idee der generalitas, diese der singularitas: \veil aber doch jedes Ding wieder eine totalitas seyn miisse, so seyen auch die Suaven nicht ganz ohne singularitas gewesen (die Verheerung der Grenzliinder) und die Sachsen nicht ohne generalitas (ihre Auswanderungen)«. Toda ko je Sa.vigny objavil prvi zvezek svojega »Sistema sedanjega rimskega prava«, je Stahl na njegovo začudenje211 popolnoma upravičeno označil to delo kot »filozofijo«. Portalis in Savigny sta se strinjala v tem, da sta gledala na pravo iz filozofske perspektive. Na to se vsaj na videz omejuje njuna filozofska podobnost. Saj smatrajo Portalisa običajno za racionalista, Savignyja pa za romantika. Ali je s tem izključeno kakšno koli zbližanje? Ako se pod teoretičnim racionalizmom pojmuje apriorna filozofija, ki se ne ozira na izkustvo, pod praktičnim racionalizmom pa stremljenje k radikalni preosnovi ali celo k prevratu, potem Portalis ni bil racionalist. Pripisoval je izkustvu tak pomen, da je naprtil celo Descartesu trditev o izvoru naših idej in občutkov.212 In to je dalo povod za očitek, češ da je Portalis zapadel sensualizmu.213 V resnici pa je razlikoval fizično izkustvo, t. j. senzacijo, in moralno, t. j. vest.214 Toda v obeh primerih — je učil — daje izkustvo, to »občevanje človeka z naravo«, hrano vsem našim intelektualnim sposobnostim. In naše znanje temelji na »pozitivnih dejstvih«: »ces faits positifs sont les vrais et les seuls fonde- 20" Landsberg, III, II, Text, 104. — 209 Werke, XV, 606. 210 Stoli, II, 273. 211 S. Schultzenstein, Fr. K. v. Savigny, 1930, str. 116. 212 De l’usage, I, 27. Cf.: Fregier, 81: Nous .soutenons qu’entre la doctrine ecassaise et celle de l’auteur de 1’Esprit philosophique, il y a analogie frappante. 213 Lavollee, 171. — 214 De 1’usage, I, Cliap. IV; Fregier, 60. ments sur lescjuels repose ledifice entier de nos connaissan-ces. Parlons toujours de ces faits, c’est-a-di re, parlons toujours de lexperience qui est la societe de lhomme avec la Nature, et n’allons jamais au dela«.215 Celo metafiziko je Portalis utemeljeval z dejstvi.210 Nauke XVIII. stoletja, ki jih je smatral za škodljivo zlorabo filozofskega dulia, je dolžil ne samo, da »omejujejo uporabo besede dejstvo samo na fizične pojave,«217 temveč posebno, da so zapadli racionalizmu in so se navduševali za apriorne sisteme. V tem času se je celo zgodovina pojmovala tako, da so dejstva prilago-jevali apriornim načelom: »on pose des maximes generales et puis on arrange les faits«.218 Za tak »absurd« je smatral Portalis tudi Kantov apriorizem.219 In baš v tem, kar so nekateri očitali kodeksu, namreč da mu nedostaje »velike koncepcije«220 v duhu racionalističnih sistemov, je videl njegovo vrlino. Prav ti sistemi so tako imponirali »filozofom«, ki sta jim konstituanta in konvent poverila zakonodajo. V tem smislu pa je kodeks, utemeljen v zgodovini, tej »eksperimentalni fiziki zakonodaje«,221 v resnici predstavljal reakcijo prava zoper filozofijo. Če je bil Portalis nasprotnik apriornih teoretičnih konstrukcij in racionalističnega radikalizma, to nikakor ne pomeni, da se je z romantiki in mistiki odrekel razumu. Cenil je subjektivni razum kot orodje spoznanja, ne pa kot njegov vir. In iskal je objektivni razum v svetu dejstev. Ne bi bil pravnik, če ne bi iskal rationem iuris tako v pozitivnem, 2,5 Ib., I, 219. 216 La metaphysique n’est point obscure; elle sera constamment la plus claire des Sciences, si nous savons nous resigner a ne lui donner pour fon domeniš que les faits dont nous avons 1’ experience. Cf. Fre-gier, 69. — 217 Ib., 92. 21" De 1’abus, Ch. XXI: De l’application de 1’esprit philosophique a 1’histoire. 212 Ib., 112: »II est absurde de pretendre qu’une chose ne peut nous paroitre reelle et existante, que parce que nous avons a priori les idees de l’espace et du temps. Une chose nous paroit reelle et existante, parce que nous la voyons, et parce que nous la sentons.« 220 Discours, 95. 221 Ib., 96. Cf.: J. Bonuecase, Science du droit et roman tišine, 1928, str. 494: La philosophie du Code civil est avant tout une philosopliie experimentale. kakor tudi v naravnem pravu, ki ga je ponekod istovetil z razumom: »la raison, en tant qu’elle gouverne indefiniment tous les hommes, sappelle droit naturel«.222 V teh mejah je bil v resnici racionalist. Toda tak racionalist je bil tudi Savigny. Težko je uporabiti škodoželjno pripombo Goethejevega Mefista »verachte nur Vernunft und Wissenschaft« na pravnika, ki ga je Ihering uvrščal v »juridično nebo pojmov«,223 ki ga je zasmehoval zaradi konstrukcije njegovega spisa o posesti, pravnika, ki ga je Ehrlich priznal za tipičnega predstavnika »juridične matematike pojmov«.224 Težko ga je prištevati tudi romantikom, in to že zaradi tega, ker je pravoznanstvo vobče malo združljivo z romantiko. Vendar so v naj novejšem času nekateri francoski pravniki začeli govoriti o »juri-dičnem romantizmu«. L. 1922. je izšla knjiga Louis Bourgesa »Le romantisme juridique«. Šest let nato je Bonnecase objavil obsežno delo »Science du droit et romantisme«. Avtor ugotavlja, da se je v novejšem času probudila v pravni vedi romantična tendenca, ki se da v vsem primerjati z literarnim romantizmom (235). In ponavljajoč pogostoma izraženo mnenje,225 smatra pravno doktrino Savignyja za »v bistvu romantično« (399 sq.). Ali je ta trditev točna? Z romantizmom ali točneje z romantiki, zlasti z njihovim heidelberškim krogom, je bil Savigny zvezan osebno že zaradi svojega zakona s Kunigundo Brentano, sestro Klementa in kapriciozne Bettine Arnim. Toda ni se jim mogel načelno pridružiti. Bil je pravnik, oni pa so bili pesniki;226 po Novalisovih besedah »nejuridieni od glave do nog«. Bil je razsoden, oni pa so bili emocionalni. Njemu je bil blizu Apolon, njim — Dioniz. Njegov patos je bil etičen, dočim je bil njihov estetičen. Bil je objektiven, oni pa so bili subjektivni. Resno je gledal na kozmos, oni pa so z »ironijo« 222 Diseours, 15. — 223 Scherz und Ernst in der Jurisprudenz, 191211, str. 245 sl. — 224 Grundlegung der Soziologie des Rechts, 1913, str. 263. 225 Zlasti naglašajo romanisti: Sachers, 245; Koschaker, 20. Cf.: Ernst Troeltsch, Der Historismus und seine Probleme, 1922, str. 281; Carl Schmitt, Politische Romantik, 19252, str. 46; Alf Ross, Theorie der Rechtsquellen, 1929, str. 142. 228 »Icli weifi zvvischen j>oetisch und romantisch iiberhaupt keinen Unterschied zu machen« (Tieck). videli v svetu »brezkončni kaos« (Fr. Schlegel). Savignyja je zanimal problem narodnega življenja, urejenega s pravnimi normami, njih pa so zanimali osebni doživljaji. Bil je ustaljen, oni pa so bili spremenljivi. In zato so pričeli s proglasitvijo »svobodne samovolje« in so končali s tem, da so se odrekli osebnosti v imenu mistike ali cerkvene discipline. V tem je bil, kakor je pripomnil Nietzsche, »dober kos igralstva in samoprevare«.227 Vse to je bilo Savignyju tuje. Zato se niti Haym v svoji študiji o literarnem romantizmu niti Baxa v knjigi o političnem romantizmu228 sploh ne ozirata na Savignyja. Romantike pogostoma stavljajo klasikom nasproti. To antitezo je Bonnecase uporabil tudi za pravnike. Kot posebnosti pravnega klasicizma je priznal »duh pokoravanja pravilu«, primat razuma nad »sentimentalizmom« in »priznanje prednosti zgodovinske resnice«,229 posebno tiste, ki jo vsebuje rimsko pravo.230 Pri tem je Bonnecase uvrščal Savignvja med romantike.231 Toda mnogo bolj prav ima Landsberg. ki smatra Savignyja za klasika.232 Bil je več kot pristaš klasične tradicije v pravoznanstvu. Bil je sani klasik. Podobno Goetheju, s katerim ga včasih primerjajo, je združeval resno življenje (»des Lebens ernstes Fiihren«) z mirno kontemplativnostjo in sposobnostjo, spoznavati v časovnem trajno. Tak je bil tudi Portalis »1’Ancien«. Kadar, po Pascalovih besedah, iščoč avtorja, najdemo človeka, nam pri Portalisu kakor pri Savignyju vzbuja pozornost tista klasična vrlina, ki so jo Rimljani imenovali p robit as. Portalis je nekajkrat primerjal okolico, v kateri je deloval, morju ob času burje ali po njej. Toda sam je ohranil mero v vsem ter imponiral s svojim mirnim »moderantizmom«. L. 1792. je v vrenju revolucije klical v spomin »une mer orageuse qui vient se briser sur le rivage contre des grains de sable«.233 227 Der Wille zur Macht, 95. Cf. Haym, Die romantische Scliule, 1870. str. 258: »štete Selbstparodie«. 228 Einfiihrung in die romantische Staatswissenschaft, 19312. 220 Science du Droit et Romantisine, 1928, str. 239, 245, 253. 230 HumanLsme, classicisme, romantisine dans la vie du droit, 1930, str. 88. — 231 Science du Droit et Romantisme, 400. 232 Landsberg, III, II, Text, 246. Cf.: Bethmann-Holhveg, Erinnerun- gen, 45. — 233 Lavollee, 73. 1 Portalis i Savigny so bili klasiki, ali ne v smislu tistega »esprit classicjue«, ki ga je Taine videl v radikalni filozofiji XVIII. stoletja.234 Oba sta nadaljevala tradicijo klasičnih rimskih juristov. Glede oblike je bila to tradicija one elegance, za katero je Ulpijan pohvalil Celza. Oba sta uvedla Temido v družbo muz. Obema je bil tuj izumetničen in afektiran ton revolucionarne ali romantične frazeologije. Kakor Goethe, sta videla mojstrstvo v meri: »in der Be-schrankung zeigt sich erst der Meister«. Portalisovi govori in poročila so bili elegantni in plemeniti. Njegovemu vplivu je treba v znatni meri pripisati vrline sloga in jezika francoskega kodeksa: pomanjkanje izumetničenih in pedantičnih definicij, lapidarno enostavnost. Paul Louis Courier tega sicer ni odobraval: »nos codes sont des odes«. Vendar ni izključeno, da je mislil pri tem na poskus pesniške obdelave kodeksa v verzih iz leta 1811. Nasprotno ga je s slastjo čital tak stilist, kot je bil Stendhal. Zadostuje, če primerjamo jezik kodeksa in nemškega državljanskega zakonika z njegovimi okornimi in nestrokovnjakom malo pojmljivimi določbami, da spoznamo literarno- mojstrstvo redaktorjev francoskega kodeksa. Ob ustanovitvi »akademije zakonodaj st v a« je Portalis posvetil svoj govor zvezi med pravoznanstvom in literaturo. Ob obnovitvi delovanja francoske Akademije »nesmrtnih« so mu ponudili eno prvih stolic.235 Savigny se pa po pravici prišteva najboljšim nemškim stilistom. V njegovi korespondenci je vse polno posrečenih sodb o književnih proizvodih. Vsebinsko se je klasična tradicija pravne filozofije ujemala z Ulpianovo formulo: justitiam colimus. Portalis in Savigny sta jo smatrala za svojo. Zdelo bi se, da ni v tem nič nenavadnega. Toda že v začetku XIX. stoletja so mnogi pravniki zavrgli to formulo. Nekateri, kot Austin s svojo »anali- 234 Les origines de la Frange contemporaine, I, 30 edition, 1922, 80, str. 315: »Suivre en toute recherche, avec toute confiance, sans reserve ni precaution, la inetliode des inathematiciens; extraire, circonscire, isoler quelques notions tres siniples et tres generales: puis, abandon-nant l’experience, les comparer, les combiner, et, du compose artificiel ainsi obtenu, ded utre par le raisonnement toutes les consequences qu’il enferme: tel est le procede naturel de 1’esprit classique.< 235 Lavollee, 349. tično« šolo v Angliji ali pozneje Gerber, Laband in drugi pristaši »formalne« šole v Nemčiji, so propagirali imperativno teorijo, ki je pretvarjala, soglasno z Iheringovo formulo, pravo v »politiko' oblasti«, pravoznanstvo pa v »politično vedo«.230 Drugi so jeli iskati rešitev »ugank zakonov«237 v mehaničnem »determinizmu« osebnega in družabnega življenja. Niti Portalis niti Savignv nista šla po teh potih. Zaposlena s problemom zakonodaje, sta dobro razumela in cenila pomen imperativov pri oblikovanju prava. In prav ona dva sta obrnila pozornost na indikativno stran tega oblikovanja. Toda nista pozabljala na to, da se brez normativnega momenta ars aequi et boni pretvarja v »pravoznanstvo brez prava«, kakor se je izrazil Leonard Nelson.238 In oba sta izpovedovala in propovedovala tisto idealistično teorijo, ki je tako rekoč philosophia perennis prava. Če razdelimo, sledeč Diltheyju, vsa mogoča svetovna naziranja v subjektivni idealizem, objektivni idealizem in naturalizem, potem sta bila Portalis in Savigny objektivna idealista. Pri tem sta se. drugače kot Hegel, zanimala za problem objektivnega etosa, a ne logosa. In, ker sta gledala na svet zgodovinsko, evolucijsko, sta razlikovala absolutno kot predmet nadempirične vere in relativno kot predmet empiričnega proučavanja. Iz tega je izviral njun odnos do problema naravnega prava. Portalis se je izrazil v tem pogledu popolnoma jasno. Vprav v njem se je rodila misel, opremiti kodeks z načelnim uvodom (Livre preliminaire). Njegov prvi člen se je glasil: »il existe un droit universel et immuable, source de toutes les lois positives, il n’est que la raison naturelle en tani qu’elle gouverne tous les hommes«.239 Nadaljujoč Bodinovo tradicijo,240 je v svojih razlagah razlikoval pravo in zakon: »les lois sont ou ne doivent etre cjue le droit reduit en regles positives, en preceptes pariiculiers. Le droit est moralement obligatoire; mais par lui-meme il n’emporte aucune contrain- 239 Cf.: A. F. Hueber, Grundlegung der politischen Rechtslehre, Graz 1939. — 237 1. 12, § 4. C. 1, 14. 239 Die Rechtswissenscliaft oline Recht, 1917. Cf.: E. Spektorski, Tri pravne teorije, ZZR, XV, 1939. 232 Discours, 306. 240 Les six livre de la Republique, L. I, Ch. X. te; il dirige, les lois commandent; il sert de boussole, et les lois de compas«.241 Bolj sporno je Savignyjevo razmerje do naravnega prava. Nekateri trdijo, da ga je zanikal,242 celo pobijal.243 Drugi kot na pr. P. I. Novgorodcev posvečajo cele monografije244 iskanju elementov tega prava v njegovih delih. V bistvu je Savigny zavzemal negativno stališče le glede pretvarjanja naravnega prava iz regulativne ideje v sistem empiričnih prototipov prava posameznih dežel in časov. Vsled tega soi nastale take nezmiselnosti, kot so> sistemi naravnega fevdalnega prava245 ali Zachariaejev poskus, izvajati iz naravnega prava Rensko zvezo, to Napoleonovo politično tvorbo. Savigny je odločno zavračal takšno pravo ali, kakor se je izrazil, »ein allgemeines Normalrecht, welches neben jedem positiven Recht als ein subsidiarisches stehen soli«.240 Toda, ako pojmujemo naravno pravo kot intencionalno- načelo pravičnosti, potem predstavlja to neizbežni regulativ vsake resnične juridiene teorije in prakse. V tem smislu je imel prav Gierke, rekoč: če se naravno pravo ubije in se v njegov grob zabije kol, bo vzlic temu vstalo in kot vampir mučilo ljudi. In prav zato se je moral problem »vstajenja naravnega prava« pojaviti pred koncem XIX. stol., v času, ko so se pokazala pretiravanja imperativnega ali naturalističnega obravnavanja prava, ki je načelno zavračalo vse normativno. In zaradi tega Savigny ni odobraval tendence Hugoja in gottingenške šole, da bi se odrekli deontologiji v imenu zgodovinske fenomenologije. Ni pojmoval »narodnega duha« psihološko, temveč etično. Trdil je, da ima ne samo vsaka doba svojo deontološko poslanstvo, temveč da ima vsako 241 Discours, 15. 242 J. Charmont, La renaissance thi droit naturel, deuxieme edition, 1927, str. 78. 243 Marschall v. Bieberstein, Vom Kampf des Rechtes gegen die Gesetze, 1927, str. 82. 244 Istoričeskaja škola juristov, 1896. Cf.: E. Spektorski, Pavle Novgorodcev, Arhiv za pravne nauke, 1939, septembar. 2,5 Na pr. I. Chr. Knauss, Natiirliches Lehens-Recht, welches als ein Allgemeines aus den Griinden des Rechts der Natur hergeleitet wird, 1756, ali I. G. Darjes, Discours liber sein Natur- und Volker-Recht, 1762, str. 1277 sl. Cf. E. Spektorski, Problema socialnoj fiziki v XVII. stoletju, II, 1917, str. 124 sq. — 240 System, § 46. pravo neko »splošno nalogo«.247 Podobno Domatu, ki je v mnogih ozirih predhodnik Portalisa, je videl to nalogo v »krščanskem pogledu na življenje«.248 Ulpianova formula »iustitiam colimus« ne označuje samo kulture pravičnosti v relativnih pogojih empirije, temveč njen kult kot absolutne vrednote. V tem pogledu je Ulpian prispodabljal juriste svečenikom.240 Prav tako spoštljivo sta pojmovala poslanstvo pravnikov Portalis in Savigny. V »svetu starešin« je Portalis tako-le razkladal, da sodniki niso komisarji: »qu’est-ce cjue le pouvoir judiciaire? Un mini-stere, un sacerdoce«.250 V svojem »Discours preliminaire« je govoril o »svetišču zakonov«251 in trdil: »le legislateur exerce moins une autorite qu’un sacerdoce«.252 Po slikovitih besedah Locreja »v metafiziki zakonov nas povzdiguje celo v tretja nebesa božanske znanosti zakonov«.253 Savigny istoveti »splošno nalogo slehernega prava z moralnim poslanstvom človeške narave«,254 čigar bistvo je ustanovljeno v krščanstvu.255 Kolikor prehajata oba pravnika od relativnega k absolutnemu, sta sledila Avguštinovemu navodilu: »cfuaere super nos«.256 In vsled tega prehaja njihova filozofija prava v filozofijo religije. 5. Oba sta bila globoko religiozna. V soglasju z njunim svetovnim naziranjem je bil obema tuj subjektivizem, ki je navdahnil Saint-Simonovo »novo krščanstvo«, očiščeno, po njegovih besedah, od »katoliškega in protestantskega krivoverstva«, ali Comtov »kult človečanstva«. Držala sta se objektivnega zgodovinskega krščanstva. Kakor je razlagal Portalis, »le Dieu du chretien est le Dieu de 1’univers«. Ni ju ni mikal estetski genij krščanstva, kot Chateaubrianda in romantike,267 niti njegova uporabnost za utemeljitev politične avtoritete, kot de Maistrea in Stahla, temveč njegova etična vrednost. Podobno Ballanchu, ki je trdil, da »krščanski genij, to je socialni genij«, sta navezala svoje sociološke ideje na religijo. — Posledica Porialisovega »moderantizma« in 247 Systeni, I, 53. — 248 Ib. 219 Dig. 1, 1, 1: cuius merito quis nos sacerdotes appellet. Cf. De oon- firmatione Digestorum: lioc iustitiae Ronianae templum. 250 Adolphe, 97. — 251 Discours, 8. —- 252 Ib., 4. — 255 Adolphe, 77. 254 System, I, 53. — 255 Ib., 54. — 250 Confessiones, Lib. X, VI, 9. 257 Cf.: A. Viatte, Le catholicisme chez les romantiques, 1922. dejstva, da je bil Savigny, po besedah ustanovitelja dnevnika »Kreuzzeitung«, Gerlacha, »ein heftiger Moderado«,2"8 je bila njihova verska strpnost. Avtor monografije o Portalisovem filozofskem traktatu, Fregier, prihaja do zaključka, da je resnična filozofija bila zanj religija.259 Prepričan je bil, da na brezverstvu ni moči zgraditi ontologije260 in da skepticizem vodi k solipsizmu.2'11 Religijo je opredeljeval kot združenje človeka z Bogom.202 Zelo aktivno je sodeloval pri pripravah in v obrambi konkordata. Vendar Napoleon izvedbe politične strani konkordata ni poveril njemu, marveč Tallevrandu. Ponekod je moral popustiti pritisku Napoleona,263 ki je rad gledal na religijo kot na instrumentum regni in je zato na pr. skušal pokornost svojemu režimu uvrstiti celo v katekizem kot »cerkveno dogmo«.261 Portalis je vztrajal na tem, da »se ne sme nikdar mešati religije z državo«.265 Še pred Benjaminom Constantom, ki je trdil: »kjer je religija, tam je tudi svoboda«,266 je dokazoval, da je »religija posebno potrebna v svobodnih državah« in da »Bog, gospodar vesoljstva, ne potrebuje prisilnega slavljenja«. L. 1770. je na prošnjo Choi-seula oddal svoje mnenje o priznanju protestantskih zakonov (brakov), ker je »religija neprijateljica vsakega nasilja«.267 Voltaire je imenoval to mnenje »pravi traktat filozofije, zakonodajstva in politične morale«. Ko je postal pod Napoleonom minister verstva, se je trudil Portalis v imenu krščanstva, tega »prijatelja človeštva«,268 z vsemi močmi, da spravi »uporno« duhovništvo (refractaire) s »konstitucional-nim«. 258 Landsberg, III, II, Noten, 108. 259 1. C. Fregier, Portalis philosophe chretien, 1861, str. 302. 260 De 1’usage: Le systeme de 1’incrednle n’eclaircit rien, et il a le vice de nous plonger dans des discussions ridicules sur ce qui peut ou doit etre tandis que nous devons nous borner a ce qui e,st. 201 Ib.: Qu’est-ce que le sceptique? Un insense qui aspire au droit d’etre seul dans 1’univers. 262 Ib., 99: Si la societe est la coinmunion de l’homme avec ses sem-blables, la religion est la societe de 1’homme avec Dieu. Cf. Cicero, De legibus, I, 7: prima homini cum Deo societas. 283 Lavollee, 268; Taine, Les origines, XI, 1921, p. 23 sq. 264 Lavollee, 338. — 265 lb., 266. — 268 Du polytlieisme romain, consi- dere dans (ses rapports avec la philosophie grecque et la religion chre- tienne, 1833, II, 91. — 207 Discours, 490. — 288 Adolphe, 60. Povsem isti je bil tudi Savignyjev odnos do religije, ki jo je imenoval »višjo usmerjenost človeške narave«.209 Njegov religiozni patos ni bil ne mističen kot pri Brentanu, ne estetičen kot pri Fr. Schlegelu, marveč etičen270 kot pri Por-talisu. Vse vrste poslov, ki jih je moral izvrševati, je pojmoval kot Božje poslanstvo.271 Podobno Portalisu je kazal široko strpnost tako glede drugovercev, kakor tudi v okviru lastne veroizpovedi. Bistvo krščanstva je pojmoval nadkon-fesionalno. V imenu »tajne cerkve, ki pronica v vsa stoletja in vse veroizpovedi krščanstva«,272 se je zavzemal za bratsko edinstvo konfesij.273 Takemu nazoru je ustrezalo tudi Savi-gnyjevo osebno življenje. Njegova žena Kunigunda je bila katoličanka. Poročila sta se v protestantski cerkvi.274 Otroci so bili krščeni po protestantskem obredu.275 Toda dano jim je bilo na prosto, da prestopijo po dovršenem 14. letu v katoli-čanstvo. Vsi so ohranili očetovo vero z izjemo Leona in Karla,27" Bismarckovega sošolca in sodelavca, ki je postal eden od ustanoviteljev nemške stranke katoliškega centra. Savigny ni bil prijatelj samo protestantskega teologa Sclilei-ermacherja, ki je vplival, kakor je trdil Bethmann-Holl-weg,277 na njegove nazore, marveč tudi katolika Sailerja, tega »nemškega Fenelona«, ali »filozofa Boga«, kakor ga je imenoval Jacobi. Zelo so ga bolele razprtije med katoliki in protestanti.278 kakor tudi nesoglasja v mejah same protestantske cerkve.27" Ob tej priliki se je izrazil v duhu široke strpnosti. 6. Tako je bilo teoretično svetovno naziranje Portalisa in Savignyja. Za oba je bila značilna, če se izrazimo s Platonom. dorska harmonija besede in dela. In zato je njun odnos do praktične politike vobče in zlasti do zakonodajne politike izviral iz tega svetovnega naziranja. Zdelo bi se, da je eden a®’ Stoli, it, 239. Cf.: Bethmann-Hollweg, 77 sl. 2711 Stoli, II, 274: der Gegensutz von Selbstverleugnung und Selbst-sucht... die Grundlehre des Christentums. 271 Stoli, II, VI. — 272 lb„ 239. 273 Ib., 132: eine Verbriiderung der Confessionen (wenn man es nicht Vereinigung nennen will). — 274 lb., I, 182. 275 Stoli, III, 204, contra Fritz Gerner, Savigny (Staatslexikon, heraits- gegeben von H. Sacher, IV, 1931, str. 1193). 270 Bismarck, Gedanken und Erinnerungen, 1928, str. 468. 277 Erinnerungen, 51. — 27(1 Stoli, II, 512. — 270 Ib., 240, 248. bil revolucionar, drugi pa reakcionar. Vendar to ni točno. Portalis se nikakor ne more šteti za revolucionarja. L. 1792. je bil primoran pobegniti iz svojega rojstnega kraja Pro-vence-a v Lyon. Tam je sestavil načrt za rešitev Ludo-vika XVI. Potem se je skril v Parizu, kjer je bil aretiran. Pred giljotino ga je rešil samo deveti termidor. L. 1797. ga je direktorij obsodil na prognanstvo. Posrečilo se mu je emigrirati v Nemčijo. Tam je spisal svojo knjigo o filozofskem duhu XVIII. stoletja. XXXIV. poglavje te knjige ostro obsoja izgrede revolucije, »ki je postala strahotnejša kot bi mogla biti invazija barbarov«.280 Po 18. brumairju je dobil dovoljenje, da se vrne v Francijo. Napoleon ga je pridobil zase ter mu poveril pripravo konkordata in kodeksa. Politična formula tega dela ni bila revolucija, ampak restavracija. Restavracijo običajno zamenjajo z reakcijo. Povod zato je dal deloma Haller. ki je naslovil svoj reakcionarni spis »Restauration der Staatswissenschaft«. Karl X. ga je sprejel v francosko službo. Toda razlika med restavracijo in reakcijo je bila zelo bistvena. Reakcija je hotela z nasiljem obrniti kolo zgodovine nazaj. V tem smislu je bila tudi ona revolucionarna. Restavracija pa je pomenila evolucijo, dasi ne v tem smislu, da bi se pasivno vdajala naravnemu poteku dogodkov, kakor so delali nekateri romantiki, ki so zavidali življenju rastlin in propovedovali »idilo brezdelja«.281 Obstojala je v zavestnem in načrtnem stremljenju, obnoviti neprekinjenost zgodovinskega razvoja, ne da bi izključevala iz njega tudi tisto, kar se je predhodni revoluciji resnično posrečilo, da je oživotvorila. To je bila praktična realizacija Leibnizove ideje, da nosi sedanjost v sebi breme prošlosti in seme bodočnosti. Restavracija je, po Ballanchovih besedah, sprava med arheofili in neofili. Zidala je, kakor se je izrazil Rivarol. med grobovi očetov in zibelkami otrok. V tem smislu je bil Napoleon večji restavrator nego Burboni, zlasti pa Karl X. z reakcionarji vred, ki so ga inspirirali (les ultras). V istem smislu je bil restavrator tudi Portalis. Pripadal je, kakor se je izrazil Sainte-Beuve, številu tistih, ki ponovno 280 De 1’usage, II, 493. 281 Fr. Schlegel, Lucinde, Erster Theil, 1799, str. 83. sestavljajo verigo potem, ko je bila raztrgana. V emigraciji je ta, po Taineovi označbi, legist starega režima,282 drugače kot Burboni, mnogo pozabil in se je marsičemu naučil. In zato je svaril rojalista Mallet de Pana: il ne s’agit pas uni-quement de retablir, il faut regenerer.283 Y istem smislu in v soglasju z Napoleonovo1 izjavo, da je »roman revolucije končan«, je razumel tudi svoje zakonodajno poslanstvo. V komisiji, ki jo je ustanovil Napoleon, je branil revolucijsko zakonodajo Berber, ne Portalis. Obsodil je misel, da se je treba odreči »bogati dediščini očetov«,284 in vero, »češ da se človeški rod končuje in pričenja vsak trenutek«,285 rekoč: »les theories nouvelles ne sont que les systeme de quelques individus; les maximes anciennes sont 1’esprit des siecles«.280 Svaril je: »smela novotarija je čestokrat le bleščeča zabloda, katere blesk je podoben blesku smodnika, ki poruši isto mesto, katero osvetljuje; ne smemo zamenjati genija, ki ustvarja, z novo tarski m duhom, ki podira in pači«.287 V dvomljivih primerih je predlagal, da vprašamo zgodovino, to »eksperimentalno fiziko zakonodaje«.288 Pri tem ni pojmoval zgodovine kot zastoja ali reakcije, temveč kot razvoj, evolucijo. Opominjal je, da je vse staro bilo nekoč novo289 in da je treba v »odločilnih obdobjih«290 »znati, preminjati tam, kjer bi bila najnevarnejša sprememba pomanjkanje vsakih sprememb«.291 »Faut-il ecarter tout ce qui est nouveau? Faut-il dedaigner tout ce qui est ancien?«292 V zakonodajni komisiji je Portalis zavzel spravljivo stališče v soglasj u s svojo izjavo: »duh zmernosti je pravi duh zakonodajca«.293 »Posrečilo se mu je omiliti ali celo odstraniti to, kar je bilo v predlogih Bona-parta ali Troncheta preveč avtoritarno in inkvizicijsko, to, kar je bilo v mnenjih Malvillea in de Bigota preveč rimsko, v mnenjih Berbera preveč revolucionarno, in preveč zamotano v mnenjih Cambaceresa.«294 Po zaslugi Portalisa je kodeks postal akt restavracije. V celi vrsti vprašanj, na pr. 282 Les origines de la France contemporaine, XI, 1921, 22. 283 Lavollee, 124. — 281 Discours, 96. — 285 Ib., 20. — 288 Ib., 97. 287 Ib., 95. — 288 Ib., 96, 298. — 289 Ib„ 20. — 290 Ib., 96, 299. 291 Ib., 75. Cf.: I. G. Locre, Esprit du Code Napoleon, I, 1807, 135 sl. 292 Discours, 19. — 293 Ib., 99. 294 Ph. Sagnac, La legislation civile de la revolution frangaise, 1898, str. 394. o pravnih razmerjih med zakoncema, se je kodeks povrnil k stari tradiciji. Toda od revolucijske zakonodaje konventa je sprejel razporoko, hipoteke295 in načelo, da državne oblasti vodijo pregled o civilnem stanju državljanov. Vobče je upošteval spremembo v sestavi francoske družbe, ki jo je povzročila revolucija: osvoboditev osebnosti in lastnine od fevdalnih prednosti in omejitev, nastanek edinstvenega naroda na temelju državljanske, vendar še ne politične in ne socialne demokracije,290 na mesto mnoštva »narodov«297 z ne-številnimi »običaji«.298 Kodeks je prestavil v normativni jezik stabilizacijo Francije po revolucijski mobilizaciji.299 Kodeks je šel nasproti sedanjosti, toda ni zapiral poti bodočnosti. In na tem je vztrajal prav Portalis, ki ni hotel »okovati v verige vpliv časa«,300 ker »zakoni, enkrat sestavljeni, ostanejo takšni, kakor so bili napisani, dočim nasprotno ljudje nikdar V • • ne počivajo«. Savignyja smatrajo neredko za političnega reakcionarja. Heine je povezal njegovo šolo z »žandarji in policijo«.302 295 Ib., 391 ,sl.; Zachariae, Handb. d. Franzos. Civil-Rechts, bearbeitet von Dr. Carl Croine, 18948, str. 57. 298 Cf.: Troplong, De la democratie dans le Code civil; G. Ripert, Le regime democratique et le droit civil moderne, 1936. 297 Sagnac, 6: Cette expression: »les peuples« revient a chaque in-stant dans les cahiers de 1789. 298 Ib., 3: Linguet, dans sa »Theorie des lois civiles« demandait, que 1'on reduisit enfin a Puniforinite et a la simplicite les trois cent soi-xante coutumes differentes que possedait la France. 2119 G. Parizet ga je zelo posrečeno označil: »on peut comprendre la societe oonsulaire sans le code, mais non le code sans la societe consu-laire... Loriginalite du code civil est de n’en pas avoir. II n’est pas une creation, mais une coordination. II est eclectique et sans parti pris. Par la, il est profondement national. II procede du droit revolutionnaire comme des droits ecrit et coutumier, de la France nouvelle comme de la France d’ancien regime. Aussi, des qu’il a ete promulgue, a-t-il paru avoir, en quelque sorte, toujours existe. II resumait eu lui toute la longue tradition historique du passe vivifie et renouvele par la Revo- lution, et il pouvait etre adapte a la societe issue de la crise (E. Lavisse, Histoire de France contemporaine, III, 166). Cf. Sagnac, 294; Josse-rand, Cours de droit civil positif frangais, I, 1930, p. 29: une oeuvre d’equilibre social. — 390 Discours, 7. — 301 Ib., 8. 302 Deutschland, Kapitel XXVI: »Hiit dich vor Gendarmen und Po-lizei, vor der ganzen historischen Schule«. Cf. pesem: Der neue Ale-xander. Arnold Ruge je pisal o njem: »er ist einer der altesten Feinde der Freiheit und des neuen Geistes«.303 Henri Michel je pripisoval zgodovinski šoli zelo nevarno politično praznoverje z geslom: »antiquite vaut titre«.304 Ihering je trdil, da se da ta nauk uporabiti le na predzgodovinske čase.305 »Simple antiquarianism«, je potrdil Dicey.306 Prof. Kantorowicz pa je šel še dalje ter je zazrl v Savignyjevi pravni teoriji celo »sapo brezkulturnosti«, ki je primerna samo za notranjo Avstralijo.307 W. Glunger ga zbližuje Gentzu.308 V resnici je bil Savigny tako daleč od Gentza, te kreature Metternicha, ki ga je imenoval lakirani prah, da so ga dolžili včasih celo revolucionarne demagogije. Tak očitek mu je delal bleščeči, toda breznačelni oportunist309 Gonner. Razlagal je Savigny-jev nauk o oblikovanju prava tako, češ da »upravljajo države ne regenti, marveč pravniki«.310 Hegelianec Gans je videl koren tega nauka v »banalnem in nivelirajočem deoia-gogizmu naših dni«, v »mržnji do zakona in, kar je s tem v zvezi, v mržnji do države«.311 V resnici te insinuacije prav tako malo ustrezajo pravim Savignyjevim naziranjem kakor očitki političnega nazadnjaštva. »Sturm und Drang« ni bil po godu pravniku, ki je že v mladosti vzljubil rimsko pravo.312 Niti »die Contratsozialisten«313 XVIII. stoletja ga niso mikali. Gojil je prav takšno antipatijo do »mlade Nemčije«, kakršno je ta gojila do njega.314 Toda hkrati je odločno odklanjal »presenetljivo enostranski«315 in »neutemeljen«310 Hallerjev klic po obnovi srednjeveške patrimonialne države. 303 Stoli, II, 374. 304 L’idee de l’£tat, 18983, str. 153. 305 Der Kampf ums Redit, 1872, str. 18. 31)6 Introductiom to the study of the Law of the Constitution, 1927, 14. 307 Was ist uns Savigny? 1912, str. 7, 38. 308 Vorlesung iiber Volk und Staat, 1937, str. 42. 300 O njem je Savigny 1. 1811. pisal: vollig charakterlos, ohne Wahr-heit und Ehre, obgleich nicht ohne Verstand. Vor dem Krieg lobte er im Archiv nach der Reihe bis zur Unverschamtheit die Franzosische, Russische, Osterreichische Gesetzgebung, ungewili, von welcher Uniform wir Einquartierung bekommen wiirden (Stoli, II, 71). 310 Vermischte Schriften, V, 127: Landsberg, III, II, 157. 311 Stoli, II, 405. 313 Stoli, I, 70: Das Romische Recht, das ich aufierordentlich liebe (1798). — 313 Stoli, II, 241. — 3,4 Ib., 271, 374, 486. 315 Ib., 220. — 316 Ib., 279. Povsem jasno in nedvomiselno je označil kot »izpačenje zgodovinskega pojmovanja prava« stremljenje, »postaviti pravo, ki je izšlo v preteklosti, kot nekaj višjega, ki mora obdržati neizpremenljivo veljavo nad sedanjim in bodočim«. Bistvo pravega pojmovanja je v »enakomernem priznanju vrednosti in samostalnosti vsake dobe«, ne izvzemši revolucionarne. Vključil je tudi revolucijo v neprekinjeno verigo evolucije.317 Videl je v kodeksu »naraven razvoj revolucije«.318 Večji zgodovinar kot Hegel, Savigny, ni odobraval Heglove stacionarne državne filozofije. 7. Zdelo bi se, da se Portalis in Savigny bistveno in načelno razhajata glede vprašanja o pomenu in umestnosti kodeksov. Toda ni tako. L. 1788., ko je bil Savigny star šele devet let, in 26 let pred protestom tega juridiČnega »Fabija Cunctatorja« zoper prehitro kodifikacijo, je Portalis dokazoval, da je za pripravo zakonov počasnost boljša od prenagljenosti ter da so zakoni »bogata dediščina naroda«.319 Torej v tem času, t. j. eno leto pred revolucijo, je mislil prav tako, kakor je mislil 1. 1814. avtor knjige »O poslanstvu naše dobe za zakonodajo«. Savigny je že tri leta potem, ko je izšla ta knjiga, pričel zakonodajno delovanje kot član pruskega državnega sveta. L. 1842. pa je predložil kralju Frideriku Viljemu IV. poročilo o nujnosti zakonodajne reforme, sprejel funkcijo ministra za »razvoj zakonov« in postal neke vrste pruski Portalis ali Tribonijan. Običajno se smatra, da Savignyjevo kodifikacijsko delovanje ni imelo uspeha. Celo naklonjeni mu Bluntschli je trdil, da je Savigny na lastnem primeru pokazal, da naša doba ni poklicana za zakonodajo.320 Vendar je Stolzel v svoji monografiji o pravosodstvu na Pruskem pokazal, da Savignyjevo delo ni bilo brezplodno, zlasti če upoštevamo, da se ni bavil z zakonodajnim 317 System, I, § 31: Ja es ist vielleiclit keine Seite des offentlichen Lebens in Frankreich, die durch die Revolution so wenig von Grund aus erscliiittert und veriindert worden ware, als die btirgerliche Rechts-pflege. 318 Ib., cf.: § 34. 319 Lavollee, 34: Les lois sont le riche heritage des nations, oomme la couronne est 1’heritage des rois. 320 Geschichte des allg. Staatsrechts und der Politik, 1867,2 566. Cf. Landsberg, III, II, 235 sl.; R. Hippel, Deutsches Strafrecht, I, 1925, 322. poslom po revoluciji 1. 1848., temveč pred njo.321 V bistvu je Savignyjevo kodifikacijsko delo zasledovalo zelo skromno nalogo. Ni šlo namreč za to, da bi se, kakor je predlagal Thibaut, za vso Nemčijo sestavil nov državljanski zakonik, temveč zato, da bi se v Prusiji, ki je imela od 1. 1794. svoj zakonik, ta pregledal in moderniziral. V svojem poročilu kralju je Savigny dokazoval nujnost tega dela, sklicujoč se na »splošno pomanjkljivost deželnega prava, na nedostatke njegovih posameznih predpisov« in končno na »številne nove zakone, ki so ga izpreinenili in izpopolnili«.322 Savignyju so po krivici očitali, da je postavši kodifikator, nekako izdal zgodovinsko šolo, ki jo je sam ustanovil. V resnici pa je le uporabil v praksi svoje teoretično pojmovanje bistva zakonodaje. V tem pojmovanju se je pokazal kot Portalisov somišljenik. Ni naključje, da je Bluntschli v svoji razlagi njegovega nauka mimogrede pripomnil pod črto: »Aufierung des Graf en Portalis: le legislateur n’invente pas les lois, il les čeri t«.23 Skupna sta bila obema negativni odnos do »znanosti o zakonodaji«, ki je gospodovala v XVIII. in še v začetku naslednjega stoletja, in pozitivno pojmovanje nalog kodifikacije. Za XVIII. stoletje tipični nauk de lege ferenda je priznaval za edini vir pozitivnega prava zakon. Običajno pravo so ali popolnoma zavračali kot zastarelo bolezen ali ga dopuščali samo kot izjemo, ki jo je zakonodajec le nerad trpel.321 Sodna oblast je bila reducirana na ničlo celo v knjigi Mon-tesquieuja;325 navzlic svoji lastni teoriji o ločitvi oblasti je odobraval samo tak ustroj, v katerem so sodniki »zgolj usta, ki izgovarjajo besede zakona«, ali celo brezdušna bitja, des etres inanimes.326 Bielfeld je označeval »jurispruden- 321 Rudorff, F. C. v. Savigny, Zeitschr. f. Rechtsgesch., II, 1863, str. 59; S. Schultzenstein, F. K. v. Savigny, 1930, str. 30; Stoli, III, 9 sl. 322 Ib., 143. -— 323 Geschichte d. allg. Staatsrechts, 567. s2i Billigungstheorie. Cf.: Hans Thieme, Die Zeit des spiiten Natur- rechts (Zeitschr. f. Rechtsgesch., Germ. Abt., LVI, 1936, 258). 325 Esprit des lois, L. XI. Ch. VI: Des trois puissances dont nous avons parle, celle de juger est en quelque fa?on nulle. 326 Ib.: »Les juges de la nation ne sont que la bouche qui prononce les paroles de la Ioi; des etres inanimes qui n’en peuvent moderer ni la force ni la rigueur«. oo« kot »lhabitude de savoir appliquer les cas aux lois«.327 Kant je pretvarjal sodnike iz avtonomnih osebnosti v avtomate, ki odločajo na osnovi zakona po pravilih silogizma.'5'8 Taki sodniki so, kakor se je, odklanjajoč tak njihov položaj, izrazil Hugo, »blofie Urtheils-Maschinen«. Bentham je videl v sodnikih le »eksekutorje« zakona.329 Beccaria je pisal: »non vi e cosa piu pericolosa di queH’ assioma comune, che bisogna oonsultare lo spirito della legge«.330 Še odločneje so se izražali ljudje iz revolucijske dobe. Lionski tribunal je zahteval odstranitev »gomile grdo med seboj nesoglasnih običajev« in proglasil: »le juge doit etre esclave de la loi«.331 In Robes-pierre je izjavil: »ce mot de jurisprudence des tribunaux ... doit etre efface de notre langue. Dans un etat qui a une constitution, une legislation, la jurisprudence des tribunaux n’est autre chose que la loi«.332 Za pozitivno pravo se je smatral le zakon kot izraz volje, da, celo samovolje zakono-dajca.333 Absolutna oblast, s katero razpolaga, ga pretvarja v vsemogočega. Družba je samo pasivno gradivo v njegovih rokah. Vsak odpor mora zakonodajec odločno zatreti, ker ima visoko poslanstvo, imperativno udejstvovati »istiniti«, za vse čase in kraje apriorni prototip družabne dovršenosti. Vsebina tega prototipa se je pojmovala različno, počenši z Grotiusovo »družbo onih. ki se poslužujejo razuma«,331 pa s fiziokratičnim »naravnim in stvarnim redom«335 in končno v Benthamovih matematičnih formulah. Toda vsem je bila skupna zaverovanost v naziranje, da je zakonodajec sposoben in da mora enkrat za vselej ustvariti brezpogojno istiniti 327 Institutions politiques, 1762, I, Ch. VI, § 23, str. 247. 328 Metaphysische Anfangsgriinde der Rechtslehre. § 45. 329 Oeuvres de Jeremie Bentham jurisconsuite anglais, Braxelles 18403, str. 7: L’etablissement judicaire n’est qu’un sisteme de moyens pour faire executer des lois. 330 j)ej delitti e delle pene, IV. 331 Alf Ross, Theorie der Rechtsquellen, 1929, 35. 332 Henri de Page, De rinterpretation des lois, I, 1925, str. 18. 333 Das natiirliche Privat-Recht von Franz Edlen von Zeiller, 1808", str. 30, § 18: Ein durch Willkuhr bestimmtes Gesetz nennet man ein positives, und den Inbegriff solclier Rechtsgesetze ein positives Recht. 334 De jure belli ac pacis, L. I, C. I, X. 335 Mercier de la Riviere, Lordre nature! et essentiel des societes politiques, 1767. in dokončni socialni ideal. Po Voltairovi razlagi zadostuje za vstvaritev dobrih zakonov, da sežgemo stare in napišemo nove. Podobno se glasi Hel veti jeva formula: »zakonodajec napravi vse«. V istem duhu govori Schillerjev markiz Posa kralju: »ein Federzug von dieser Hand, und neu geschaffen wird die Welt«. Kakor je učil celo Montesquieu, zakonodajec »oblikuje narod«336 in more celo pretvoriti živali v ljudi in ljudi v živali.337 Da ustvari »istiniti« red, sme zakonodajec, kakor so pojasnjevali fiziokrati, ravnati kot despot, kajti vsaka očividna resnica je despotična. »Legalni despotizem«338 takšne »deklaracije naravnih zakonov«339 spominja na despotizem Evklidovih teoremov. Takšen zakonodajec je zgolj zakononosec: ni legisfactor, temveč legislator.340 Tako ni mislil samo Bentham, ki je predlagal, zidati »zgradbo sreče z rokami razuma in zakona«. Tako je mislil tudi Samuel Cocceji, ki je dobil od Friderika II. nalog, sestaviti »večni državljanski zakonik«.341 Tako je mislil celo Rousseau. Vzlic svojemu demokratizmu, se je navduševal za zakonodajca kot za »očeta naroda«, ki »daje političnemu telesu gibanje in voljo« in tako rekoč »spremeni človeško naravo«.342 Potem ko je Montescjuieu odkril, da ni kralj pravi zakonodajec, temveč parlament,343 se je pojavila vera v vsemogočnost tega kolegija: omnipotentia parliamenti. Delolme je trdil, da bi pretvoril moškega v žensko in narobe. To vero je 1. 1789. izrazil Mirabeau: il nous est pernvis d’esperer que nous commen^ons 1’histoire des hommes.344 Na temelju te vere je Cambaceres predstavil konventu načrt, ki naj bi izražal »edino in nedeljivo resnico«. 330 Esprit des lois, IV, 6. — 337 lb., XII, 27. 338 Mercier de la Riviere, 137. 338 Quesnay, Oeuvres economiques et philosophiques, 1888, str. 376. 310 Collection des principaux economistes. Les physiocrates, 1846, I, 348, 390. 341 R. Sohm, Biirgerliches Reclit (Systematische Rechtswissenschaft, 19132, str. 72). 342 Contrat social, L. II, Ch. VII: Du legislateur. 343 Esprit des lois, L. XI, Ch. VI. Cf.: E. Spektorski, Postanak teorije o zakonodavnoj funkciji parlamenta (Arhiv za pravne nanke, 1938, I, str. 147). 344 Cf.: Jaures, Histoire socialiste de la revolution fran^aise, deuxi- eme editino, 1927, I, 291. Toda Portalis ni imel te vere. V pomanjkanju »velike koncepcije«345 ni videl nedostatka,340 temveč vrlino kodeksa.347 Ni verjel, da je možno »fabricirati ljudi«348 s pomočjo zakonov. Bil je mnenja, da če se zakonodajna reglementacija prekomerno razširja, postaja vse pravo javno;349 s tem se pa nikakor ni mogel strinjati že zaradi tega ne, ker je bil civilist. Svoje pojmovanje zakonodaje je izrazil, ko je bil kodeks že gotov: »les codes des peuples se font avec le temps; mais a proprement parler. on ne les fait pas«.350 Z drugimi besedami: zakonodajec ni nad zgodovino, temveč v zgodovini, ne nad družbo, temveč v družbi. Zakoni se morajo prilagoditi »značaju, običajem, stanju naroda, za katerega so namenjeni«.351 »Kaj je državljanski zakonik? To je zbirka zakonov, katerih naloga je, da pregledajo, vodijo in registrirajo odnose družabnosti, rodbine in interesov, ki jih imajo med seboj ljudje, pripadajoči isti družbi.«352 Zakonodajec si ne sme ničesar izmišljati. Mora samo beležiti, toda ne umetnih ali apriornih načel, temveč resnični razvoj življenja, v katerem »včasih eni zakoni ukinjajo druge, včasih pa to dela enostavni običaj«.353 Tako pojmovanje zakona ne izključuje drugih virov pozitivnega prava. In res, Portalis poudarja, da zakon ni edini vir in da »mora skušnja dosledno izpopolniti preostale vrzeli«.354 V uvodu k zakoniku, ki je bil v dokončni redakciji kljub njegovemu protestu izpuščen, sta dva člena posebej omenjala običajno pravo.355 In v svojem »Discours prelimi-naire« je Portalis opozarjal, da je bil v zakonik inkorporiran cel niz običajev.359 V odgovoru na kritiko načrta zakonika 345 Sagnac, 392. — 346 Zachariae, 59: kein Prinzip zum Grunde. 347 Discours, 95. —- 348 Ib., 71. — 348 Ib., 3. — 350 Ib., 15. 351 Ib., 5. 352 Ib., 92. Cf.: I. Bonnecase, La pensee juridique fran<;aise, I, 1933, str. 511. — 353 Discours, 76. — 354 Ib., 15. 355 Ib., 306: Le droiit interieur ou particulier de chaque peuple se compose en partie du droit universel, en partie des lois qui lili sont propres, et en partie de ses coutumes ou usages qui sont le supplement des lois. La coutume resulte d’une longue suite d’actes constamment repetes, qui ont acquis la force de conveniion tacite et commune. 306 Ib., 19. Dans le nombre do nos coutumes, il en est sans doute, qui portent 1’empreinte de notre premiere barbarie; mais il en est aussi qui font honneur a la sagesse de nos peres, qui ont forme le caractere je posebej omenil vlogo običaja pri ukinitvi zakona: »včasih se zakoni ukinjajo z zakoni, včasih pa z enostavnim običajem; ta druga vrsta abrogacije se imenuje desuetudo; redaktorji so jo pojmovali kot delovanje nevidne sile, ki popravlja brez sunkov in potresov slabe zakone in nekako ščiti narod pred presenečenji, ki jih je povzročil zakonodajec, pa tudi zakonodajca pred samim seboj; kritika vpraša, kaj je prav za prav ta nevidna sila; to je tista, ki neopazno ustvarja šege, običaje in jezike«.357 Zadnji stavek bi lahko v celoti podpisal avtor nauka o »narodnem duhu«. Portalis je popolnoma solidaren s Savignyjem tudi glede vprašanja o funkciji sodnikov. Še 1. 1770. je v svojem mnenju o protestantskih zakonih dokazoval, da je neka prostost sodnikovega preudarka nujno potrebna.358 V zgodovinskem delu svojega »Discours preliminaire« govori o nastanku posebnega »razreda« juristov in o njegovi funkciji, poslužujoč se skoro istih izrazov kot Savigny.359 Člen XI. petega oddelka tega »Livre preliminaire«, ki ga je sestavil Portalis, se glasi: »dans les matieres civiles, le juge, a defaut de la loi precise, est un ministre d'equite. L'equite est un retour a la loi natu-relle, ou aux usages ret;us dans le silence de la loi positive.«360 Kakor je pripomnil Alf Ross, se na ta način sodnik iz »sužnja zakona« pretvarja v »slugo pravičnosti«.361 Portalis je večkrat in zelo vztrajno utemeljeval to misel. Svaril je zakonodajca pred onimi, ki »si mu upajo oblastno naprtiti strašno nalogo, da naj ničesar ne prepusti odločevanju sodnika«.362 »V civilnih zadevah je podana alternativa: ali da se prepove sojenje ali prepusti sodniku neko območje preudarka, če je zakon nejasen ali kadar molči, kajti civilno gradivo je ogromno, predvidljivost zakonov pa je omejena... Sodniki so bili še national, et qui sont dignes des meilleurs temps. Nons navons renonce qu’a celles dont 1’esprit a disparu devant un autre esprit, dont la lettre n’est qu’une source journaliere de controverses interminables, et qui repugnent autant a la raiison qu’a nos moeurs. 357 Discours, 76. 358 Ib., 491: les jugements dets tribunaux sont, sous 1’autorite souve- raine, le supplement des lois; les magistrats determinent ce qui est juste, lorsque dans le silence des loiis positives ils ne peuvent etre suffi- sament diriges par ce qui est etabli. 350 Ib., 10. — 360 Ib., 310. — 381 Theorie der Rechtsquellen, 39. 382 Discours, 7. pred zakoni; zakoni pa nikoli ne bodo mogli zajeti vseh primerov, ki se nudijo sodnikom.«363 »Sodnik mora imeti pravico, razlagati in izpopolnjevati zakone.«364 Pomembno vlogo pri oblikovanju pozitivnega prava pripisuje Portalis tudi doktrini: »la science du droit fournit to us les materiaux de la legislatipn ... La legislation choisit dans la science tout ce qui peut interesser plus directement la societe«.365 Vse te misli so vtisnile svoj pečat francoskemu kodeksu. Ta ni kak aprioren proizvod. V njem je mnogo elementov predrevolucijskega prava: tako običajnega prava, ki ga je posebno zagovarjal Tronchet, kakor tudi rimskega prava, za katero se je zavzemal Portalis.366 V njem so elementi revolucijskega prava. Upoštevane pa so tudi življenjske razmere po revoluciji.367 Kakor je pojasnjeval Portalis ob priliki razprav o kodeksu, »se pojavljajo ti zakoni kakor blagodejna znamenja, ki se pokažejo na nebu, naznanjajoč konec nevihte«.368 Kodeksu ni na tem, da bi ustavil proces oblikovanja prava. Načelo »ne varietur« mu je tuje. Drugače kot neki govornik v državnem svetu (Bigot-Preameneu), ki je vzkliknil: »c’est un ouvrage termine«,369 je Portalis posebno pojasnjeval: »varovali smo se nevarne ambicije, da vse regle-mentiramo in predvidevamo; naj bo kodeks na videz še tako popolen, komaj je dovršen, že nastane za sodnika na tisoče vprašanj«;370 »ob pomanjkanju takega besedila in ostalega gradiva izpopolnjujejo zakon: stari običaj, stalen in dobro ugotovljen, neprekinjena vrsta sličnih sodnih odločb, priznano mnenje ali pravilo«.371 Člen 4. kodeksa je prepuščal sodniku popolno možnost, da se posluži starega pravila: boni judicis est ampliare jurisdictionem. Če pa pravniki, uporabljajoč kodeks, v začetku niso izkoriščali te svoje pravice zaradi ozke eksegeze, ali pa so jo pozneje začeli zlorabljati 363 Ib., 137. — 364 Ib., 159. — 365 Discours, 118. 366 Josserancl, Cours de droit civil positif franijais, I, 28. 367 Discours, 75: les lois faites depuis la revolution que le nouvel ordre des choses appelait ou qui reformaient d’anciens abus. 368 Ib, 302. 369 Locre, I, 121. Cf.: Duguit, Les transformations generales du Droit prive depuis le Gode Napoleon, deuxieme edition, 1920, str. 6: un systeme de droit definitif. — 370 Discours, 7, 8. — 731 Ib, 9. v imenu sociologije372 in politike,373 ni bil temu kriv Portalis in njegovi sodelavci. Portalisove misli so se popolnoma strinjale s Savigny-jevim naukom. »Zakon,« je pisal Savigny, »to je organ narodnega prava; če bi hoteli podvomiti o tem, bi si bilo treba zamisliti zakonodajca, ki stoji zunaj naroda; toda on se preje nahaja v njegovi sredi.«374 Savigny ni nikakor kot n. pr. Kirchmann375 zametaval zakonodaje vobče.376 Celo v svoji knjigi »Vom Beruf« je obravnaval specialna vprašanja zakonodajne tehnike; tako na pr. pri vsem svojem spoštovanju do kolektivnega ustvarjanja ni verjel, da bi bile pri redakciji zakonov potrebne komisije s številnimi člani.377 Na ta način je prehitel take juriste kot Ungerja, ki je menil, da je ravnala Švica, poverivša sestavo svojega državljanskega zakonika eni sami osebi, namreč Hubru, pravilneje, kakor Nemčija, ki je poklicala v to svrho cel zbor pravnikov.378 V štiridesetih letih XIX. stoletja pa je Savigny sam postal zakonodajec. V njegovem nauku o pravnih virih zavzema zakon zelo častno mesto. Odločno je ugovarjal tistim, ki smatrajo zakonodajo za »nepotrebno in celo škodljivo«.730 Poudarjal je »skrajno koristno in celo nujno«380 dvojno poslanstvo zakonodajca: to sta »izpopolnjujoča pomoč pozitivnemu pravu in podpiranje njegovega postopnega napredovanja«.381 Z drugimi besedami: ne samo retrospektivna inkorporacija prava, temveč tudi progresivna kodifikacija,382 toda drugače kot po doktrini XVIII. stoletja — v soglasju z okolnostmi časa in kraja. 372 J. Bonnecase, La not ion de droit en France au dix-neuvieme siecle, 1919, str. 188 sl.: L’impuissance de 1’ecole sociologitjue a resoudre le probleme du Droit. 373 G. Ripert, Le regime democratique et le droit civil moderne, 1936, str. 450: la democratie veut un droit nouveau. 374 System, I, § 13, str. 39. 375 Die Werthlosigkeit der Jurisprudenz als Wissenschaft, 1848, str. 21. 376 Vom Beruf, VIII: aber die biirgerliclie Gesetzgebung iiberhaupt ist damit keineswe.gs entbehrlich erklart. 377 Ib., XI, 157. — 378 Mosaik von Joseph Unger, 1911, str. 195. 370 System, I, I 13, str. 40. — 380 Ib., 41. — 381 Ib., 40. 3,2 System, I, § 34, Grund des Gesetzes: Der Begriff dieses Grundes (ratio legis) ist auf sehr verschiedene Weise aufgefafit worden, indem Prav zaradi tega je 1. 1814. nastopil zoper načrt Thibauta. Vznemirjale so ga tri okolnosti: verjetna vsebina novega zakonika, njegov odmev v družabnem življenju in njegov vpliv na pravoznanstvo. Kar se tiče vsebine, se je mislilo ali na zakonodajo v duhu XVIII. stoletja ali na recepcijo tujega zakonika ali končno na eklektično zmes enega in drugega. Od take »fabri-kacije zakonov«383 je Thibaut pričakoval, da bo rodila »nove šege in navade«,384 podobno, kakor posnema pod vplivom moralne pridige kolerik flegmatika in flegmatik sangvini-ka.385 Mišljen je bil torej neke vrste civilistični policeizem, ki je stremel za tem, da, po Savignyjevih besedah, »vse upravlja in želi upravljati čim dalje več«.38G Savigny pa je ugovarjal temu: ni moči izpreminjati sveta »s pomočjo ukazov in upravljanja«.387 Ni zaupal Solonom in Likurgom Metternichovega stila. Končno se je Savigny bal, da bo kodifikacija uničila pravo, ki ga ustvarjajo juristi. To je v teoriji zahtevala tedanja »znanost o zakonodaji«. Prav isto so v praksi predpisovali zakonodajci. Takšni so bili na pr. kabinetni ukazi Friderika II. v zvezi z izdajo pruskega deželnega prava.388 Magistratura je bila podrejena pravosodnemu ministrstvu in pravosodstvo se je birokratiziralo. Isti so bili tudi Napoleonovi nameni. Savigny pa je smatral, da pravniki ne smejo in niso dolžni, kakor se je izrazil Bacon, »sermocinari tanquam e vinculis«.389 Pričakoval je več od pravne teorije in prakse. Njegov ideal ni bil »rabulist«, t. j. zvitorepec, ki lovi v kalni vodi nejasnega prava in upravičuje pregovor: »Juristen bose Christen«, in tudi ne legist, ki podreja pravo politiki ter več ali manj zvito prilagojeva stare zakone novemu življenju, temveč magistrat, ki se na eni strani naslanja na neomajno pravo, po drugi pa ga izpopolnjuje in man ihn bald in die Vergangenheit gesetzt hat, bald in die Zukunft... Es wiirde irrig sein, diese beiden Ansichten in einem absoluten Gegen- satz zu denken. — 383 Vom Beruf, VII, 110, IX, 142. Uber die Notwendigkeit etc., 33. — 385 Ib., 52. 380 Stimmen fiir und wieder neue Gesetzbiicher. Zeitschrift fiir ge-schiclitliche Reclitswissenschaft, III, 44. — 387 Ib. 388 M. A. v. Bethmann-Holhveg, liber Gesetzgebung und Rechtswis-senschaft als Aufgabe unserer Zeit, 1876, str. 19. 388 Vom Beruf, VIII, 113. izboljšuje. Posebno mnogo nad je polagal Savigny na to, kar imenujejo Francozi »doktrina«. Od nje je pričakoval blagodejnega vpliva na zakonodajo v duhu Papinijanove formule: lex est... virorum prudentium consultum.390 8. I Portalis i Savigny se strinjata torej v tem, da zahtevata od zakonodaje, naj ustreza socialni strukturi določenega naroda, od pravne teorije in prakse pa, naj vežeta pravo z življenjem in življenje s pravom, ne da bi kršila meje zakonitosti.391 Tem zahtevani nudita, kakor je pojasnjeval Sa-vigny, oporišče zgodovina in pravna filozofija.392 Od tega časa je poteklo več desetletij. Je li čas opravičil tako na-ziranje? L. 1904. je francoski kodeks dovršil sto let. Ob tej priliki je bilo ugotovljeno, na kar so že davno opozarjali, namreč da zakonodaj ec marsičesa ni predvidel in se je življenje v mnogih ozirih razšlo z zakonom. Tako so na pr. pravne osebe dobile mnogo večji pomen, kot je predvidel kodeks. Za osnovo lastnine je kodeks smatral nepremičnino.393 »Fond« je bila zanj zemlja. Premičnina ga je malo zanimala v soglasju s starim pregovorom: res mobilis res vilis. Med tem so dejansko postali pravi »fondi« ravno premične stvari, zlasti borzne vrednosti. Bogastvo se je osredotočilo v »listnici« (»portefeuille«) in »paketu« in se je pretvorilo v »fortuno«. Nepremičnina se je podvrgla mobilizaciji in je bila potegnjena v hitri promet letečih vrednosti. Borza je postala močnejša od pisarne notarja. Na to kodeks ni mislil.394 Zato je kodeks, na pr., varujoč sirote pred možnimi zlorabami s strani varuha, omejeval njegovo pravico razpolaganja z nepremično imovino in mu prepuščal svobodo 300 D. 1, 3, 1. 391 Portalis: Le pouvoir de prononcer par forme de dispositions gene-rales est interdit aux juges... La presomption du juge ne doit pas etre mise a la plače de la presomption de la loi: il n’est pas permis de distinguer lorsque la loi ne disting-ue pas, et les exceptions qui ne sont point dans la loi ne doivent point etre supplees. Disoours, 310. Sa-vigny: System, I, § 13. 392 System, § 15: Beide finden ihre wissenschaftliche Anerkennung und Befriedigung in der Rechtsgescliichte und in der Rechtsphilosophie. 393 Le Code civil, Livre du centenaire, 1904, XXXI, članek A. Sorela. 394 Jean Cruet, La vie du droit et 1’impuissance des loi«, 1908, str. 65. razpolaganja z njihovo premičnino. Vsled dejanske premestitve vrednosti se je ta skrb izkazala kot nezadostna, in še več, prej ugodna za brezvestne varuhe. Kodeks je pojmoval lastnino kot absolutno gospostvo nad stvarjo: la pro-priete est le droit de jouir et de disposer des choses de la maniere la plus ahsolue (čl. 544). Portalis se je zgražal nad mislijo fiziokratov o razlastitvi ene tretjine čistih dohodkov v korist države.395 Sodobna lastnina pa je močno obremenjena z državnimi in družabnimi »funkcijami«.39''' Obligacijsko pravo kodeksa temelji na klasični teoriji, po kateri popolnoma neomejene in nevezane osebe prosto ustvarjajo pravna razmerja. Toda v življenju so se pojavile »pridružne« (contrats dadhesion), »dirigirane«,397 kolektivne in prisilne pogodbe. Kodeks »lastnikov in rentnikov«398 je skoro povsem pozabil delavcev. Važno mesto v državljanskem prometu je zavzela zavarovalna pogodba. Kodeks pa ji ni bil naklonjen; kajti po razlagi Portalisa je to »oduren sporazum, pri katerem se pohlep, ki špekulira z dnevi življenja državljana, pogosto približuje zločinu, da bi jih skrajšal«.399 Urejajoč pravni položaj žene, je imel kodeks v mislih deloma mondeno damo, ki je, kakor je sledeč Mon-tesquieuju,400 pojasnjeval Portalis, namenjena zadovoljstvu enega in prijetnosti vseh,401 deloma pa imovito meščansko hčer, ki prinaša rodbini soliden imovinski delež, mož pa svoj družabni položaj. Ni pa predvidena soproga, ki podpira ali celo vzdržuje rodbino s svojim trudom. Pravni položaj zakonskih in zlasti nezakonskih otrok (čl. 340) se je do temelja izpremenil. Z eno besedo, življenje se je tako zelo spremenilo, da bi, po besedah Crueta, sodobna družba 385 Fenet, Recueil eomplet des travaux preparatoires du Code civil, XI, 1836, str. 119. 39e Diigiiit, Les transformations generales du droit prive, 160. 367 Contrats diriges (Joisserand). 388 G. Ripert, Le regime democratique etc., 399. 399 Djsoours, 245. 400 Esprit des lois, L. XVI, Ch. XI: il est heureux de vivre... ou les femmes se reservant aux .plaisirs d’un seul, servent encore a 1’aniu-sement de tous. 401 Lavollee, 215: destinees par la nature aux plaisirs d’un seul et a 1’agrement de tous. popolnoma propadla, ako bi se določbe kodeksa vše sedaj dobesedno uporabljale.402 Že 1. 1837. je Rossy pripomnil, da francoska družba ne more več dihati v okviru kodeksa. Ko je bil 1. 1865. izdan italijanski civilni zakonik, ki je recipiral in hkratu moderniziral francoski Code civil, je že Paul Gide priporočal Francozom recepcijo italijanskega prava.403 In ko je 1. 1900. stopil v veljavo nemški državljanski zakonik, so se v Franciji pojavili Thibauti in Zachariae, ki so predlagali recepcijo tega kodeksa. Proti njim so nastopili francoski Savignyji, na pr. Planiol404 ali Gaudemet.406 Dokazovali so, da Franciji ni treba hiteti s kodifikacijo in posnemati tuje pravo. Ker velja kodeks v Franciji še dandanes, ga je bilo treba izpopolniti in razširiti tako s pomočjo novel, kakor tudi z »jurisprudenco« in »doktrino«. To se je pričelo kmalu potem, ko je bil izdan. Jourdan, ki ga smatrajo ponekod za Savignyjevega učenca,406 je pričel 1. 1819. izdajati revijo »Themis«, v kateri so sodelovali Warnkonig in deloma sam Savigny.407 Tu nastopa Jourdan zoper »juridične aksiome«408 in loči pravno vedo od interpretacije kodeksa. Klimrath navezuje to vedo na izkustvo zgodovine.400 Skuša dokazati, da »zgodovinske, filozofske, politične in gospodarske vede najdejo vse skupaj v pravu svoje izpopolnitve in ga hkratu osvetljujejo«.410 Beudant vrača običaju njegov pomen pomožnega vira. Pojavljajo se razprave o običaju celo v jav- 402 Cf.: E. Spektorski, St.odvudesetpetogodiŠujica Napoleonova zakonika. Srpski književni glasnik, 1929, 16. jun. 403 Cf.: Acollas, Necessite de refondre Tensemble de nos codes, deuxieme edition, 1866. 404 Livre du centenaire, 955: Inutilite d’une revision generale du code civil. 405 Ib., 967: Les codifications recentes et la revision du code civil. 406 A. Ross, Theorie der Rechtsquellen, 18. 4°7 Vermischte Schriften, IV, 173 sl. 408 Eugene Gaudemet, L’interpretation du code civil en France de-puis 1804, 1935, str. 29. 40g Sous le nom d’element historique ou traditionnel 1’auteur vise ce que nous avons nous meme appele 1’element experimental du Droit. (J. Bonnecase, Ou en est le droit civil? La Cite moderne et les trans-formations du Droit, 1925, str. 66.) 410 Gaudemet, 29. nem pravu.411 L. 1895. se je Bufnoiru posrečilo zamenjati v programu predavanj državljanskega prava legalni red z znanstvenim.412 Labbe odpira pot tvorni jurisprudenci.413 Geny in Saleilles uvajajo načelo »evolutivne interpretacije«.414 In končno proglaša Saleilles v svoji parafrazi znane Iheringove izjave o rimskem pravu načelo: »par le Gode civil, mais au-dela du Code civil«.413 Vsa ta evolucija ne samo ne nasprotuje Portalisovim naziranjem, temveč jih potrjuje. Saj ni bil on, temveč Laujon, ki je označil kodeks kot »nesmrten«.410 Ne Portalis, temveč Napoleon je vzkliknil: »moj kodeks je propadel«, ko je zvedel za prvi njegov komentar, ki ga je sestavil Maleville. In če so se v XIX. stoletju pojavili novi francoski glosatorji in Bergbohmi, ki so videli v kodeksu popolnoma zaključen pravni sistem — un code clos v nasprotju z un code ouvert, kakor bi se izrazil Bergson, — niso sledili Por-talisu, temveč so napačno pojmovali njegove ideje. Takšna je bila eksegetična šola francoskih pravnikov s svojim, po Genyjevih besedah, »fetišizmom pisanega in kodificiranega prava«.417 Kakor je pripomnil Planiol, je ta šola gledala na kodeks tako, »kakor da bi bil padel z neba«. Tak je bil Merlin. Ta »pravnik brez socialne vere«, kakor pravi Lafer-riere, se je tako osredotočil v logiki pozitivnega prava, da je pozabil na njegovo etiko. Kancelar Pasquier je pisal, da še nikoli ni poznal človeka, ki bi imel manj čuta za pravičnost in nepravičnost, kakor Merlin: »vse se mu je zdelo lepo, samo da je izviralo iz besedila zakona«.418 Ars aequi et boni mu je pomenila samo juridično tehniko. Ni ločil, kot kasneje Geny, vede in tehnike. Tako sta bila Toullier in besansonski profesor Proudhon s svojo formulo: »Napoleonov kodeks je treba proučevati po Napoleonovem kodeksu«.419 Tak je bil Demolombe, ki je pisal: »moje geslo, 411 M. Reglade, La contume en drait puhlic interne. Recenzija v Arhivu, 1924, januar. — 412 Gaudeinet, 62. — 413 Ib., 63. 4,4 Livre du centenaire, I, 95: Le code civil et la methode historique. 415 F. Geny, Methode d’interpretation et sources en droit prive positif, seconde edition, I, 1919, Preface, XXV. 418 Discours, LXXX. — 417 Geny, Methode, I, 70. 418 Gaudeinet, 19; contra Geny, Methode, I, 30. 419 Gaudeinet, 24. moj čredo, to so teksti pred vsem«.420 Tak je bil Taulier, ki ni maral jurisprudence kot »znanosti v njenih razmerjih s kapricioznostjo faktov«.421 Tak je bil Bugnet, ki je izjavil: »ne poznam civilnega prava, predavam Napoleonov kodeks«.422 Tak je bil Blondeau, ki je v svojem poročilu o »avtoriteti zakona« zahteval v nasprotju s čl. 5. kodeksa, naj sodnik zavrne tožbene zahtevke, ako je zakon nejasen ali protisloven.423 Takšna sta bila končno Aubry in Rau, ki sta uporabljala pandektno metodo, prevzeto od Zachariae. Tudi v Franciji se je pojavilo to, kar je Ihering imenoval »j urisprudenco pojmov«. Donellusov geometrični duh se je znova pojavil. In Liard je razlagal: »členi kodeksa so teoremi, čisti jurist pa je geometer; juridična izobrazba je čisto dialektična«.424 Vse to je popolnoma nasprotovalo Portaliso-vim naziranjem. Kakor v Franciji, tako je tudi v Nemčiji življenje samo potrdilo pravilnost Portalisovih in Savignyjevih idej.425 Že davno je bilo ugotovljeno, da, če ni Nemčija niti leta 1814.. niti še dolgo po tem dobila občega zakonika, se to ni zgodilo zato, ker bi temu stala na poti polemika med enim heidel-berškim in enim berlinskim profesorjem.420 Vzrok je bil pač ta, da, drugače kakor na Francoskem, v duhovni in socialni strukturi tedanje Nemčije še ni bilo pogojev, ki bi zahtevali korenito preosnovo veljavnega prava. Pogum fantazije in idealizma v duhovnem področju se je združeval s plašlji-v ostjo in nemarnostjo v praktičnem življenju. To je porazno učinkovalo na Nemce same: Jean Paul Richter in pozneje Heine sta trdila, da Francozi in Rusi obvladujejo zemljo, Angleži morje, Nemci pa se zadovoljujejo z »zrakom sanjarjenja«. Ideja skupne domovine, ki je zažarela v času osvobodilne vojne, je ugasnila. Politično je bila Nemčija samo geografično ime nalik Evropi ali Ameriki. Na poti med Draždani in Magdeburgom so se pobirale carine šestnajst- 120 Gaudemet, 41; Ripert, 51; Geny, Methode, 30. 421 Gaudemet, 50. — 422 Geny, Mčthode, I, 30; Ripert, 51. 423 Geny, Methode, I, 25. — 424 Ib., 55; Ross, 44. 425 E. Spektorski, K stoletiju istoričeskoj školy v pravovedeniji. Juridičeskij Vestnik, 1914, II. 426 G. Lenz, tlber die geschichtliche Entstehung des Reclits, 1854, str. 256; L. Enneccerus, 44. krat.427 Pri potovanju po vsej Nemčiji je bilo treba menjati denar več kot stokrat. Ni čuda, da je Friedrich List pri-spodabljal Nemčijo telesu, v katerem so vsi udje trdo zvezani. Kdor je zgodaj zjutraj zapustil Berlin in se je vozil v Potsdam, je lahko računal, da pride tja šele zvečer. Za potovanje v Konigsberg pa so rabili cel teden.428 Brandenburške peščine so primerjali ponekod arabski puščavi. Gospej Stael se je vsa Nemčija zdela, kakor da je nenaseljena.429 L. 1820. je Francija imela še za 4 milijone prebivalcev več. In šele v sredi štiridesetih let se je prebivalstvo obeh dežel številčno izenačilo.430 Dežela je bila revna: še v 50 letih so v Kasselu občudovali kot velikansko premoženje nekega trgovca, čigar imovina je znašala pol milijona tolarjev. Tam, kjer vre sedaj izredno napeto industrijsko življenje, so še mirno rastle plavice in spominčice, in so se sprehajali romantiki, iščoč modro cvetlico. Mesto se še ni dosti ločilo od vasi. V Solingenu so se v tridesetih letih dve tretjine rodbin, vzdržujoče se z delom v tovarnah, bavile še vedno tudi s kmetijstvom. Taka Nemčija431 še ni imela potrebe za novo zakonodajo. Da bi jo občutila, je bilo treba ene revolucije (1848), nekaj vojn (z Dansko, Avstrijo in Francijo), industrializacije države in z njo zvezanega imperializma. Vsemu temu je sledila bistvena sprememba »narodnega duha«. In šele tedaj je vprašanje kodifikacije postalo pereče. Nemški državljanski zakonik iz 1. 1900., ki si je usvojil, kakor je pripomnil Saleilles,432 cel niz načel francoskega prava, je vpošteval »komercializacijo«433 civilnega prometa, dejstvo, da je trgovec izpodrinil kmetovalca. Kakor se je izrazil Solim, je bil zakonik namazan »s kapljo socialnega olja«. Drugače 427 W. Sombart, Die deutsche Volkswirtscliaft im XIX. Jahrhundert, 1903, str. 7. 423 O tem, kako je potoval Savigny, gl. Stoli, I, 196. 422 De 1’Allemagne, Premiere partie, Chap. I, 13: L’Allemagne offre enoore quelques traces d'une nature non habitee. 43n Sombart, 118. 431 Cf.: Lampreeht, Zur jiingsten deutschen Vergangenheit, II, I, 1903. 432 R. Saleilles, Einfiihrung in dais Studium des deutschen biirger-lichen Rechts, 1905, str. 124. 433 Systematische Rechtswissenschaft, 1906. s. 98. K. Gareis, Handels-und VVechselrecht. kot prusko deželno pravo je nudil prostor za »j ur i sp rud e n c o < in »doktrino«, kar je obilno izrabila in celo zlorabila šola »svobodne pravosledbe«. Vse to se je zdelo nekaterim francoskim pravnikom, med njimi Saleillesu,434 tako napredno, da so pozdravili misel Cromea, ki je priporočal recepcijo nemškega prava. Toda vse to je pomenilo zmagoslavje Sa-vignyjevih idej. In treba se je naravnost čuditi, da so nekateri pravniki zazrli v izdaji državljanskega zakonika popoln neuspeli zgodovinske šole.435 Ko je izšel ta zakonik, je Oskar Biilow slavil »zmago zakonodaje nad zgodovinskim pravoznanstvom«430 in celo v verzih43T proslavljal osvoboditev pravnikov od težkega bremena samostojne misli: saj Goethe ni pisal zaman »deriken ist schwer, handeln ist leicht«. Vendar so si morali pravniki že kaj kmalu zastaviti vprašanje: ali ustreza nemški državljanski zakonik v polni meri temu, kar je Sa-vigny imenoval »narodni duh«.438 V zvezi s tem so Kobler in drugi pravniki439 proglasili geslo »durch das BGB iiber das BGB hinaus!« Prav tako je v zvezi s tem in v nasprotju z Bergbohmovim naukom o avtarkiji veljavnega prava nastala šola tkzv. svobodnega prava. Resnično novo je v njej 434 Einfiihrung, 125. 435 »L/irremediable defaite de l’Ecole de Savigny dan,s son propre pays,« piše na pr. Larnaude. Livre du centenaire, 907. Landsberg je pripisoval uplivu zgodovinske šole prvi ponesrečen »mrtvi« načrt BGB. (Geist der Gesetzgebung in Deutschland und Preussen, 1903, str. 14). 430 lleitere und ernste Betrachtungen iiber die Rechtsvvissenschaft, 1901, str. 123. 437 Ib., 16: »Erlast sind wir vom schweren Weh Durch unser liebes BGB, Zu Ende ist der Zank und Streit, Wir leben frok in Einigkeit. Hoch lebe das Gesetzeswort, Ali unser Heil und sichrer Ilort! Das Denken macht uns nicht mehr Pein! Ha! Welche Lust, Jurist zu sein!« 43,s Sedaj je to vprašanje zopet postalo aktuelno. Cf.: Franz Schle-gelberger, Vom Beruf unserer Zeit zur Gesetzgebung, 1934: War es eine Erfiillung oder war es eine Enttauschung? Heute wissen wir, dafi es eine bittere Enttauschung war (6). 4:w Na pr. F. A. Miiller-Eisert, Vom Beruf unserer Zeit fiir Gesetzgebung, 1914, str. 13. samo to. kar tvori njeno slabo stran, namreč, da priporoča neke vrste juridično tihotapstvo: pod videzom zakonitosti hoče uveljaviti smotrnost in pri tem ne samo sine lege ali praeter legem, temveč eontra legem v obliki »pretehtavanja interesov«, »jurisprudence čustev« in podobnih načel, zelo nevarnih za stalnost pravnega reda. Zdravo jedro te doktrine pa v bistvu ni nič drugega, kakor obnovitev Savignyjevega nauka o pravem poslanstvu pravnikov.440 Zato ni prav, če resnični, ali samo domnevni441 vodje te šole, na pr. Kanto-rowicz z nehvaležnostjo, ki je često svojstvena epi gonom — pereant qui ante nos nostra dixerunt — kažejo hrbet zgodovinski šoli.442 Ta šola bi lahko spravila v razumne meje njihov sociologizem in jih obvarovala naturalizma. Prav tako so Savignyjevo tradicijo po krivici zavrgli nemški pravniki formalne smeri, ki se zadovoljujejo s tem, kar je Carl Schmitt imenoval »decizionizem«,443 in ki v svojem spoštovanju imperativne doktrine zaključujejo probleme pravo-znanstva tam. kjer se v resnici šele pričenjajo. Zato je Geny, priznavajoč Savignvja za predhodnika svojega nauka o razlikovanju vede in tehnike,444 prepričevalno pokazal, kakšno življenjsko moč imajo ideje zgodovinske šole, ter je hkratu potrdil Laboulayevo misel, da so Savignyjeva dela pospešila »znanstveno občevanje Francije in Nemčije«. 9. Portalisa in Savignyja je doletela skupna usoda klasikov, namreč častno zaničevanje. Oba sta postala slavna še za življenja. Ko je bil Savigny star šele 25 let, so v njem zazrli »reformatorja pravoznanstva, Kanta pravne učenosti«,44'1 »velikega človeka«, ki je podoben »vsebinsko bogati globoki 440 Cf.: Gregor Krek, Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj, ZZR, I, 1921, 170. 441 Kantorowicz, Reclitswissenschaft und Soziologie, 1911, str. 4. 442 Idem, Was ist uns Savigny, 1912. 443 Uber die drei Arten des rechtswissenscliaftlichen Denkens, 1934, str. 29. 444 Science et technique en droit prive positif, III, 1921, str. 6: »Sa- vigny distingue, dans le droit, dont il cherche a penetrer la substance intime, deux elements, ou plutot deux aspects, suivant qu’on 1’envisage comme une partie de la vie generale du peuple, ou qu’on y voit une oeuvre proprement scientifique, elaboree specialement par les juristes. Cest ce dernier aspect, qu’il propose de qualifier element teclinique du Droit«. — 445 Stoli, I, 54. knjigi«, »Diirerjevo sliko«, »dorski steber«, »Hermesovo naravo«.440 Priznali so ga za klasika, olimpijca, za Winkel-manov tip,447 primerjali so ga z Goethejem.448 Za Windscheida so bile njegove ideje »pravo razodetje«. Treitschke ga je imenoval »največjega pravnika XIX. stoletja«, Macdonell »največjega pravnika na svetu«.449 Pred avlo berlinske univerze so mu postavili spomenik — delo istega Ledererja, ki je ovekovečil Bismarcka. Tudi Portalis je bil deležen mnogih časti. Še za njegovega življenja je potnik-raziskovalec Peron imenoval neki rt, ki ga je odkril v Oceaniji, »cap Portalis«.450 Locre je videl v njegovih »več kot sijajnih«451 govorih »pečat genija«. Še za življenja je tudi Portalis dobil spomenik, delo kiparja Deseina. Portalisovi ostanki počivajo v pariškem Panteonu. Vendar vse to nikakor ni oviralo, da jih ne bi bili teoretiki in praktiki namesto, da bi sledili tem klasikom pravo-znanstva, proglasili za zaostale ter ne bi začeli iskati novih potov. Proslava stoletnice kodeksa 1. 1904. se je pretvorila v »časten pogreb« Portalisovega dela.452 Celo pravniki, ki so v bistvu njegovi nadaljevalci, ga odklanjajo. Ista usoda je doletela tudi Savignyja. Ko je dovršil 80 let, mu je njegova soproga vzela pero, da ne bi preživel svoje slave. Toda v resnici jo je preživel mnogo prej. Heine ga je zasmehoval kot »sladkega trubadurja pandekt«. Ihering je smatral tega »Metuzalema« za živega mrliča.453 Stammler je pripomnil, da so se celo med pravniki, ki so bili dolgo časa pod vplivom zgodovinske šole, že zdavnaj slišale »pritožbe in samo pritožbe«.454 Kantorowicz je šel celo tako daleč, da je označil Savignyja za »močnega sovražnika sodobnega nemškega pra-voznanstva in sodobne nemške kulture vobče«.455 In zato ni maral, da bi ga prištevali njegovim epigonom. Prav v tem smislu je točno 100 let po tem, ko je izšla knjiga »Vom Beruf«, odgovoril na anketo dnevnika »Frankfurter Zeitung«: 4,6 lb„ 52, 53. — 4,7 Landsberg, III, 11, 247. 448 Stoli, III, 201. Ib., 198: »Lehrmeister Europas«. — 440 Koschaker, 33. 450 Discours, LXXXVIII. — 451 Adolphe, 232. — 452 Henri de Page, De rintrepretation des lois, I, 20. — 453 R. v. Ihering in Briefen, 46, 407. 454 Uber die Methode der geschichtlichen Rechtstheorie, 1889, str. 59. 455 Was ist uns Savigny? 1912, str. 44. »sind wir Epigonen oder Neugestalter?«456 In prav pred kratkim se je nek avtor odločno izjavil, da nam Savigny nič več ne pove.457 Kljub temu sta imela i Portalis i Savigny epigone in to take, ki nikakor niso bili dii minoris gentis. Ne da bi zapadli skrajnostim konstruktivnega formalizma in sociološkega naturalizma, so povezali pravno teorijo z normativnim svetom idej, kakor tudi z evolucijo socialnega življenja. V Franciji je bil to Hauriou, v Nemčiji Gierke,458 v Rusiji »Tribonijan cara Nikole I.«, Speranski.459 458 N. 4: »Recht und Rechtswissenschaft«. 457 Haas Tliieme, Der junge Savigny (Deutsche Rec h ts w issen sc h af t, 1942, april, str. 64). 458 Cf. Hans Krupa, Otto v. Gierke und die Probleme der Rechts-philosophie, 1940. 458 A. Fatejev, Svod zakonov i jego tvorec. Zapiski Russkago Nauč-nago Instituta v Belgrade, VII, 1932, E. Spektorski, Stoletnica splošne kodifikacije ruskega prava (Slovenski pravnik 1933, III—IV); Stogodiš-njica ruske kodifikacije u svetlosti teorije o zakonodavstvu (Arhiv 1935, mart). V aprilu 1. 1830. piše Savigny Arnimu: »In diesen Tagen habe ich sehr viel mit dem alten Speranski aus Petersburg, Chef der Gesetzgebung, verkehrt, der ein sehr lieber und geistreicher Mann ist< (Stoli, II, 418). Riassunto Portalis e Savigny Prof. Dott. Eugenio Spektorski Sebbene ali’ apparenza sia incredibile, esiste pur una grande somiglianza tra le opinioni di Portalis e di Savigny. Si potrebbe dire che il Portalis sia il Savigny francese. 1. Quanto Savigny disse di sfavorevole sulla Francia (nel 1805 e nel 1814), e stato provocato unicamente dalle circostanze esterne e momentanee. Come Feuerbach, cosi pure Savigny respinse di accettare il Codice francese. Come membro della Corte di cassa-zione per le Provincie Renane, Savigny rende omaggio a questo Codice. Apprezza altamente la scuola storica francese. Neli’ emigra-zione, Portalis conobbe il futuro amico di Savigny, Niebuhr, e si approprio moltissime idee germaniche. Ambidue i giuristi introdus-sero una corrente pacificante nella problematica nazionale. 2. Ambidue hanno una concezione del mondo compenetrata di storicismo. A distinzione del Montesquieu non insistono soltanto sulla statica dello »spirito delle leggi«. A distinzione del Comte e del Hegel, essi vedono nell’ eToluzione un processo ininterrotto. Incorpo-rano persino la rivoluzione in questo processo. Per questi fatti sono precursori dei storici come Tocqueville, Fustel de Coulanges e Gaston Boissier. Mettono il diritto romano nella giusta prospettiva. Considerano 1’ evoluzione della societa priva di qualsiasi metafisica naturalista, come un processo puramente spirituale. Tn questo senso hanno prevenuto la teoria di >Dilthey sulle »scienze spirituali« (Geisteswissenschaften). Ambidue sostengono che nella storia non operano soltanto gli individui, ma anche nazioni intere. Percio le loro idee hanno un carattere sociologico. 3. Nei primi decenni del secolo XIX, i giuristi erano indifferenti per quella problematica del »diritto sociale«, che spunto gia nel secolo XVII. Per contro, i filosofi sociali di quell’ epoca, ad eccezione di Proudhon, non si interessavano affatto alla problematica giuridica. Allora i soli Portalis e Savigny sottolineavano il carattere sociale della giurisprudenza. II Portalis, specialmente, ci sorprende per questo: egli ritiene la famiglia come base del Codice 1804, non gia 1’ individuo, e avverte, come Saint-Simon, 1’ aspetto industriale della struttura sociale. Ambidue accentuano il concetto della relazione giuridica. In tal modo prevenivano anche la teoria giuridica di Biilow sulla procedura giudiziaria come relazioni, e la teoria mo- derna sociologica della interdipendenza sociale. Ambidue collega-rono la giurisprudenza con gli altri aspetti della struttura sociale e prevennero cosi la statica sociale di Comte. L’ evoluzione giuridica e stata messa da loro in relazione con lo sviluppo delle idee filo-sofiche cjuasi perfettamente nel senso dinamico sociale del Comte, Comte sostrato dello svilnppo giuridico ritengono non lo Stato, ma la Nazione. Cercano la via di mezzo tra il nominalismo e il realismo sociale. Giuristi piu recenti, p. es. Post o Uiering, hanno guastato queste idee e corrotto la teoria deli’ evoluzione giuridica con la me-tafisica naturalista. Per quanto i scienziati moderni come il Sombart, Sorokin, Bougle, si sono emancipati di questo naturalismo, per tanto hanno ristaurato la tradizione di Portalis e Savigny. 4. Questi dne grandi giuristi non negano la filosofia in generale, ma soltanto l’ abuso deli’ apriorismo e del naturalismo filosofico. Quest’ e il tenore deli’ opera di Portalis sulla filosofia del XVIII secolo. Savigny respinge il soggettivismo della filosofia fichteiana e accusa il Hegel di tendenze naturalistiche. Portalis non e stato un razionalista nel senso del XVIII secolo, ma un positivista. Non ostante i suoi rapporti personali con i romantici, nella 'filosofia Savigny non era romantico, ma, come pure il Portalis, classico. Tanto la forma esterna come il contenuto delle loro opere sono classici. Ambidue continuano la tradizione dei giuristi classici romani. Non trascurano 1’ aspetto imperativo e indicativo della giurisprudenza, ma procla-mano anzitutto il principio normativo. Confessano 1’ idealismo ogget-tivo. Ammettono il diritto naturale solamente come idea regolativa e rifiutano categoricamente 1’ adesione ad esso dei fenomeni relativa-mente storici tale come il feudalismo o come 1’ Intesa Renana. Accet-tano la formula Ulpiana »iustitiam colimus« nel senso non solamente della cultura della giurisprudenza, ma anche del culto della giustizia. 5. La concezione del mondo e penetrata in ambidue dallo spirito religioso. Essi si basano sul cristianesimo storico, interpretandolo nel senso di una larga tolleranza di fede. 6. Ambidue' hanno il medesimo criterio sulla politica legislativa. Quanto a questa, Portalis non e ne rivoluzionario, ne reazionario. Come Napoleone, egli inclina a un ristauro, che non riallaccerebbe soltanto il legame interrotto con il passato, ma che conserverebbe anche quanto la rivoluzione e riuscita a creare. Anche il suo Codice e compenetrato dal medesimo spirito ed e in perfetta armonia con la struttura sociale francese del principio del secolo XIX. Medesima-mente il Savigny non era ne reazionario, ne rivoluzionario (come afferma il hegeliano Gans). 7. Nel 1788 il Portalis fece una dichiarazione de lege ferenda, che corrisponde perfettamente alla dichiarazione di Savigny nel 1814. Per principio, Savigny non era nullamente contrario a qualsiasi codi-ficazione. Come Portalis, anche egli coopero personalmente ai pre-parativi per la codificazione. Ambidue negano la teoria aprioristica di legislazione, che nel XVIII secolo era dominante. Secondo questa teoria, la legge e 1’ unica fonte giuridica, il legislatore e onnipotente, la funzione giudiziaria assolutamente automatica e si non ammette il diritto usuale. Portalis mette la legislazione in rapporto con lo svi-luppo sociale effettivo, attribuisce ali’ usanza il carattere di fonte giuridica e tiene in alta considerazione la giurisprudenza e la dottrina. Tutte queste idee sono espresse nel Codice francese. La teoria delle fonti giuridiche di Savigny e uguale alla sua. Egli non e contrario alla legislazione in genere, ma e solamente contrario alla »fabbrica-zione di leggi« aprioristica e contrario al 1’ accettazione di codici stranieri. 8. La vita ha confermato 1’ esattezza delle opinioni di Portalis e di Savigny. Durante il secolo XIX, il Codice francese e stato sor-passato dalla evoluzione sociale. In esso non e stato previsto lo svi-luppo delle persone giuridiche, la mobilizzazione del possesso, i nuovi generi di obbligazioni (contrats d’ adhesion, contrats diriges), la di-vulgazione delle assicurazioni individuali e sociali, i mutamenti delle relazioni famigliari ecc. Non la scuola esegetica di Merlin, Toullier, Proudhon, Demolombe e d’ altri, che non conoscevano del Codice Napoleonico che la lettera, aveva continuato la tradizione di Portalis, ma i giuristi quali Jourdan, Klimrath, Beudant, Saleylles e Geny. Quando la Germania, nel 1900, ricevette quel Codice civile, che nel 1814 il Savigny le aveva negato, quest’era un trionfo delle sue idee, poiche prima di questa codificazione si era verificato pro-prio quel cambiamento fondamentale della struttura sociale, che esigevano le sue idee. 9. Come tutti i classici, anche Portalis e Savigny poco a poco si perdettero nell’ oblio e in parte anche nel disprezzo. Ma i loro epigoni erano giuristi come il Hauriou, Gierke e Speranski. Tutti questi continuano la loro tradizione, senza esagerato formalismo costruttivo e senza metafisica naturalista, collegando la legislazione, la teoria e la prassi giuridica contemporaneamente sia con 1’ idea normativa della giustizia, sia con 1’ evoluzione sociale effettiva. Osebne trgovinske družbe po novejših zakonih Prvi del Spisal redni član Akademije univ. prof. dr. Milan Škerlj I. Uvod 1. Trgovinske družbe so po besednem pomenu izraza tiste, ki jim je predmet dela opravljanje vsaj ene izmed vrst poslov, katere zakon označuje za trgovinske, in med njimi so osebne družbe tiste, v katerih prevladuje prvi od obeh činil-cev: delo članov na eni, kapital, ki ga dajo člani, na drugi strani; uspeh osebne družbe sloni v prvi vrsti na delu članov kot člano v. Seveda so tudi osebni družbi redno potrebna gmotna Kratice. Zakoni: A = Allgemeines deutsches Handelsgesetzbuch, obenem zakon, ki kot avstrijski zakon le velja na našem pravnem območju; B = bosansko-hercegovinski trgovinski zakon iz 1. 1883.; BGB== nemški Biirgerliehes Gesetzbuch; F= francoski Code de Commerce; F Civ. = francoski Code eivile; HO = hrvaški in ogrski trgovinski zakon, zak. 51. XXXVII : 1875; It. = dosedanji italijanski Co-dice di eommercio iz 1. 1882.; It. Civ. = dosedanji italijanski Codice civile iz 1. 1865.; Jsl. = jugoslovanski trgovinski zakon, I. in II. del iz 1. 1937.; L = Liechtensteinisches Zivilgesetzbucli iz 1. 1926.; N = sedanji nemški trgovinski zakonik iz 1. 1897.; N It. = novi italijanski Codice civile; NŠ = Švicarski Obligationenreclit iz 1. 1936.; ODZ = avstrijski obči državljanski zakonik; P = poljski Kodeks handlowy iz 1. 1934.; P Obl. = poljski Kodeks zobowig,zari iz 1. 1933.; S = zakonik trgovinski za knjažestvo Srbiju iz 1.1860., obenem skoro doslovno enaki črnogorski trgovinski zakonik iz 1. 1910.; SG = srbski gradjanski zakonik iz 1. 1844.; Š = švicarski Obligationenreclit v redakciji iz 1. 1881. in v novejši redakciji iz 1. 1911., ki se v snovi, za katero gre tu, med seboj skoro ne razlikujeta. Številke pomenijo §§ v B, BGB, HO, Jsl., N, ODZ, S, SG in člene v A, F, F Civ., It., It. Civ., L, N It., NŠ, P, P Obl., Š. sredstva. toda niso bistvena v tem smislu, da bi morali biti — vsi — člani naprej s pogodbo zavezani, da zlože določen kapital, osnovno glavnico, katere vrednost bi morala zlasti v prid upnikom ostati ohranjena ves čas dokler družba traja; tudi kar se tiče gmotnih sredstev, sloni osebna družba v prvi vrsti na — trajni — imovinski moči svojih članov. Ta je pri kapitalskih družbah potrebna le dokler ni popolnoma vplačana osnovna glavnica, čim je, plačevitost članov pravno ne zanima več ne družbe ne njenih upnikov. Pri osebnih družbah je to drugače; ker jim ni treba imeti naprej določene osnovne glavnice, je imovinska moč članov ves čas življenja družbe važna za njene upnike in s tem za družbo samo, člani morajo biti vsak čas pripravljeni na plačevanje družbenih dolgov. Kreditna sposobnost osebne družbe se znatno poveča z nerazdelno zavezo članov za zaveze iz poslovanja družbe, na ta način postane v družbo vložena in ne vložena — »zasebna« — imovina vseh članov skupen kri-tveni sklad za upnike. Nerazdelno zavezo je mogoče prevzeti le, če se člani med seboj poznajo in si zaupajo, število članov torej redno ne bo moglo biti veliko, članstvo ne svobodno, po volji posameznega člana spremenljivo. Iz tega vzroka pa je tudi mogoče, da se opravljanje družbenih poslov načelno lahko poveri vsakemu posameznemu članu. Malo število članov obenem omogoča, da se vsakemu upniku dovoli poseg na posameznega člana; ob malem številu družbenikov se ni bati, da bi nastajale zbog posegov upnikov na družbenike in zbog notranjega izenačevanja med družbeniki številne pravde z neplodnimi stroški. Prav zato in zbog nerazdelne zaveze je slednjič mogoče dopustiti upnikom, da se lotijo posameznega družbenika, ne da bi prej morali poskusiti iz-terjaAro svoje terjatve od družbe. Pri osebnih družbah torej lahko imamo neposredno (direktno), prvotno (primarno), neomejeno in nerazdelno zavezo vseh članov za družbene zaveze. i i Navedene lastnosti niso osebnim družbam svojstvene v tem smislu, da bi vsaka morala imeti vse ali celo vse v popolni meri. Tudi osebna družba sme imeti veliko število članov, zaveza nekaterih je lahko omejena ni da bi vsi člani morali biti neposredno zavezani upnikom, ni da bi vsi morali biti upravičeni in dolžni opravljati posle družbe in za- stopati jo itd. Po različni ureditvi teh vprašanj razlikujemo različne oblike osebnih družb; pa tudi pri družbah iste oblike ni da bi morale vse točke pogodbe biti enako urejene, marsikaj je prepuščeno volji strank, seveda pa ne tisto kar je značilno za to obliko. S tern da so navedena svojstva značilna za osebne družbe, ni rečeno, da se posamezna ne bi mogla pojaviti tudi pri kapitalskih. Tudi delniška družba more imeti majhno število članov, pri družbi z o. z. je to celo navadno; tudi pri kapitalskih družbah je mogoče, da so vsi ali nekateri člani po družbeni pogodbi ali na temelju posebnega postavitvenega čina udeleženi pri opravljanju poslov, toda ni mogoče, da ne bi bil vsakdo zavezan za določen prispevek k osnovni glavnici, ki mora biti ocenjen z denarno vsoto. Kakor je pri osebnih družbah bistveno osebno delo, tako pri kapitalskih imovinski prispevek, kakor je pri prvih bistvena zaveza vsaj enega člana upnikom družbe, tako pri drugih, da take zaveze ni pri nobenem članu; ostale značilnosti so le povprek bolj navadne ali pri osebnih ali pri kapitalskih družbah — vštevši gospodarske zadruge, niso pa same po sebi izključene pri družbah druge skupine. 2. Sledeč zgodovinskemu razvoju razlikujejo tudi zakoni več vrst osebnih trgovinskih družb v zgoraj navedenem osnovnem smislu. Skupno je vsem, da se združi več oseb v dosego skupnega namena opravljati trgovinske posle. Te družbe lahko kot družba nastopajo na ven, pod skupnim imenom (firmo); zunanje družbe, lahko pa se na ven ne pojavljajo kot družba, tako da ne nastopajo družbeniki s skupnim imenom ali firmo; notranje družbe. Družbe so lahko take, pri katerih so vsi družbeniki upnikom družbe zavezani neposredno, nerazdelno, neomejeno, prvotno, take, pri katerih niso vsi družbeniki za družbene zaveze povsem tako zavezani, in take, pri katerih vsaj en družbenik upnikom za družbene dolgove sploh ni zavezan. Teoretski se da zamisliti, da pri drugi skupini manjka katerega koli ali tudi več imenovanih štirih znakov, vendar ne vseh. Dejanski razvoj pa doslej ni pokazal vseh oblik, ki bi bile same po sebi mogoče, ali vsaj zakoni ne urejajo vseh mogočih oblik. S tem še ni rečeno, da so druge oblike prepovedane, le urejene niso in se torej ne morejo presojati po tistih določbah, ki jih zakoni dajejo za po njih priznane oblike, temveč po občih določbah civilnega prava. Seveda pa ni izključeno, da ne bi zakon za določne namene, torej zlasti za opravljanje trgovinskih poslov, izrečno določil izvestne oblike tako, da drugih sploh ne bi priznaval, tudi ne kot netrgovinske družbe, v tem primeru bi bila družba, ki se ne da podrediti pod katero izmed zakonskih oblik, nična. 3. Pri vsaki družbi je treba razlikovati med notranjim razmerjem v družbi in razmerjem družbe in družbenikov do zunanjega sveta. V prvem pogledu redno niso potrebne posebne zaščitne odredbe za člane, tako da si notranje razmerje, po obliki družbe, ki so si jo izbrali, lahko urede po svoji volji; zakon načelno samo dopolnjuje in tolmači voljo strank. Prisilne narave bodo morale biti tudi za notranje razmerje le tiste odredbe zakona, s katerimi naj se preprečijo pogodbene določbe, ki bi nasprotovale na pr. občemu načelu da je nulla perpetui obligatio, obči prepovedi ode-ruštva, »levje« družbe, dalje take pogodbene določbe, ki se sicer v prvi vrsti tičejo notranjega razmerja med družbeniki, ki pa vendar vsaj posredno močno upli vajo tudi na zunanje razmerje, na pr. določbe o vodenju poslovnih knjig, o računovodstvu sploh. Drugače je to v razmerju na ven, ko ne gre ali vsaj ne samo za interes družbenikov, temveč tudi drugih oseb, predvsem upnikov, ali gospodarskega ustroja države. Če hoče in more družba imeti firmo, mora biti taka kakršno odreja zakon; družba se mora ali sme, če zahteva ali dopušča zakon, dati vpisati v poseben register, na vsak način le tako, kakor odreja ali dopušča zakon; odgovornosti družbenikov za družbene dolgove z družbeno pogodbo ni mogoče drugače urediti, kot jo za določno obliko družbe ureja zakon. Med prisilnimi odredbami je treba zopet razlikovati take, ki jih družbeniki s pogodbo sploh ne morejo spremeniti, torej niti ne s pristankom prizadete osebe, od takih, ki se po sporazumu s prizadeto osebo spremene lahko vsaj za določen primer. Med prve spada na pr. odredba, ki prepoveduje dogovor, da naj bo družbenik deležen samo zgube, med druge na pr. odredba o neomejeni odgovornosti, ki se ji določen upnik lahko odreče. Da se s pogodbo med člani vobče niti s pristankom drugih udeležencev načelno ne morejo spreminjati odredbe javnopravne prirode, na pr. procesualne, obrtno- ali davčnopravne, odredbe o socialnem zavarovanju itd., ni treba omenjati. 4. Tradicionalno so zakoni do pred nekaj leti priznavali in urejali kot osebne trgovinske družbe le take, pri katerih so zavezani vsi člani neomejeno in nerazdelno za družbene dolgove — javna trgovinska ali kolektivna družba, in talce, pri katerih vsaj en član ni zavezan neomejeno, pač pa redno tudi nerazdelno z neomejeno zavezanimi člani — kornan-ditna družba.1 Ti dve obliki družb sta notranji in zunanji družbi (prave osebne trgovinske družbe v ožjem smislu). Nekateri zakoni pa urejajo poleg teh oblik še oblike, ki so samo notranje družbe, in sicer obliko, pri kateri se en družbenik sploh ne pojavlja na ven, drugi ne kot družbenik (tajna družba), in drugo, pri kateri se sicer načelno vsak družbenik lahko pojavlja na ven, toda ne tako da bi, brez posebnega pooblastila vseh članov, zavezoval in upravičeval družbo. Ker se ta oblika uporablja redno samo za posamezne naprej določene posle in ji torej manjka »obrtnosti«, jo imenujemo priložnostno družbo ali družbo za posamezne posle (sindikat, konsorcij). Nekateri zakoni obe ti vrsti notranjih družb uvrščajo pod širši pojem »združbe z udeležbo«. 5. V poslednjih desetletjih 19. in v prvih letih 20. veka se je vedno bolj kazalo, pač pod vplivom ogromnega razvoja tehnike in gospodarstva, da dotedanji trgovinski zakoni življenjskim potrebam ne ustrezajo več povsem. Zato se je povsod pojavilo stremljenje za popolnitvijo danega prava. To stremljenje je dobilo poseben zagon zbog gospodarskih, etičnih in političnih nasledkov svetovne vojne 1914—1918. V teku poslednjih dveh desetletij je tako večji del Evrope spremenil svoje zakone o (trgovinskih) družbah. Ne vse države v enakem obsegu. Nekatere so znatno novelirale pravo delniških družb, druge so poleg njih uvedle obliko družbe z o. z., druge so izvršile reforme v celih svojih trgovinskih zakonikih, še druge so izdale nove cele trgovinske 1 Zakoni poznajo še drugo obliko komanditne družbe, komanditno družbo na delnice, pri kateri nekaj članov upnikom družbe sploh ni zavezanih, marveč le družbi za plačilo določenih prispevkov. Pravni značaj teli družb je prav dvomljiv, nekateri zakoni jih urejajo kot posebno vrsto komanditne, torej osebne družbe, drugi kot vrsto delniških družb, torej kapitalskih, nekateri te oblike sploh ne priznavajo. zakonike ali so doslej s posebnimi trgovinskimi zakoniki urejeno snov uredile v civ. zakonikih; v nekaterih so se vršila šele pripravljalna dela za obsežnejšo novelacijo ali za nove zakone, nekatere so se zadovoljile z manj obsežnimi novelami posameznih delov svojih zakonikov.2 V nekaterih državah niso vplivale samo spremembe v strukturi gospodarstva, temveč ne manj politične spremembe, ki so nastale po vojni 1914—1918; v njih je bila predvsem potrebna izenačitev prava, ki je bilo različno po teritorialnih sestavinah (Češkoslovaška, Jugoslavija, Poljska, Rumunija). V treh državah slednjič so do novih kodifikacij dovedle tudi, in ne v zadnji vrsti, notranje, ideološke spremembe, drugačno, od dotedanjega bistveno različno gledanje na narodno in zasebno gospodarstvo in na vlogo trgovine v njem; sem štejemo predvsem Italijo in Rusijo in, kar se tiče delniške družbe, tudi Nemčijo, kjer se pa pripravljajo še obsežnejše spremembe. 6. Dasi se spremembe nanašajo predvsem na preureditev kapitalskih družb, brez sprememb niso* ostale ne osebne družbe. S temi spremembami se je veda, kolikor vidim, doslej razmerno malo bavila, dočim imamo o spremembah v ureditvi kapitalskih družb sila obširno literaturo de lege ferenda in de lege lata. Razlog je pač, da spremembe pri osebnih družbah po večini niso tako temeljne, in ne manj, da te družbe v gospodarstvu niso tako vidne in ne tako nevarne. Vendar se zdi vredno preiskati tudi zakono-davne spremembe v odredbah za osebne družbe in zlasti dognati, ali se v njih zrcalijo kake splošnejše misli in smernice, ali se v njih opaža kako stremljenje k zbližavanju odredb raznih zakonov ali pa se, nasprotno, večajo reže med njimi. Pri ti raziskavi se je treba zbog dokaj obsežnega gradiva omejiti v dveh pravcih: 1. ne bomo raziskavah odredb o komanditni družbi na delnice, ker je dvomljivo ali jo smemo sploh šteti med osebne družbe in ker je tudi v življenju v 2 Naj imenujem samo nekatere države, ne da bi podrobno navajal obseg izvršenih ali nameravanih reform in popolnitev: Anglija, Bolgarska, Češkoslovaška, Danska, Francoska, Holandska, Italija, Jugoslavija, Liechtenstein, Madjarska, Nemčija, Poljska, Rumunija, Rusija, Španija, Švica. večini držav manj razširjena od drugih oblik trgovinskih družb; 2. raziskovali bomo predvsem nove zakone Srednje Evrope in Italije, torej: novi italijanski civilni zakonik, zlasti knjigo o delu, novi jsl. trgovinski zakon, Liechtensteinski civilni zakonik (osebnostno in družbeno pravo) iz 1. 1926., poljski trgovinski zakonik iz 1. 1934. in švicarsko obligacijsko pravo po novi redakciji iz 1. 1936. Seveda pa bodo temelj za ugotovitev in presojo sprememb zakoni, ki so veljali pred navedenimi, in zlasti tudi nemški trgovinski zakonik iz 1. 1897. 7. Sistematska in tehnična ureditev osebnih trgovinskih družb in sploh trgovinskih družb je različna v raznih zakonih. Odvisna je deloma od tega, ali je trgovinsko pravo kodifikovano v posebnem trgovinskem zakonu, ali se ta naslanja na sočasno ali starejšo kodifikacijo občega civilnega prava, ali pa je trgovinsko pravo sprejeto v obširnejšo kodifikacijo civilnega prava. Jasno je, da bodo tudi posebne določbe za trgovinske družbe lahko v marsičem krajše, pa tudi po vsebini drugače redigovane, če je pravo trgovinskih družb del splošnejše kodifikacije ali se vsaj lahko naslanja na njo. To velja še posebej za osebne trgovinske družbe, ki so v bistvu le vrsta družb občega civilnega prava.3 Noben zakon ne deli naravnost sistematski trgovinskih družb v skupino osebnih in skupino kapitalskih, pač pa ima nekaj starejših zakonov pred odredbami za posamezne oblike družb nekaj kratkih skupnih odredb. Drugi nimajo niti takih skupnih odredb, temveč obdelujejo, včasih v posebnem delu (»knjigi«) brez skupnih določb posamezne oblike trgovinskih družb (A, N, Jsl.); sem bi štel tudi Š, v katerega III. oddelku, naslovih 24.—29., so skupaj urejene trgovinske družbe in gospodarske zadruge. Niti v posebno knjigo o družbah niso spojene odredbe o družbah v P, ki v prvi knjigi (»trgovec«) v IX. do XII. delu ureja štiri oblike trgovinskih družb. Vsi ti zakoni urejajo vsako obliko za sebe, vendar pa se pri komanditni družbi večinoma pozivajo na odredbe o javni trgovinski družbi, ki naj veljajo za koman-ditno družbo. Svojstvena je sistematika v It., L, N It. It. 3 Prim. »Načrt državljanskega zakonika in trgovinskega zakonika«, Sl. Pravnik 1937. vsebuje v IX. naslovu prve knjige odredbe za trgovinske družbe in združbe in ureja v 1. poglavju družbe tako, da daje najprej splošne odredbe in odredbe o obliki družbene pogodbe za vse oblike družb, pri čemer pa na več mestih loči osebne od kapitalskih, potem nekaj odredb za posamezne oblike družb, nato skupne določbe za delniško družbo in za komanditno družbo na delnice, nato odredbe o izključitvi družbenikov iz družb, o razdoru in spojitvi družb, slednjič odredbe o likvidaciji in sicer skupne in posebne, za osebne in za kapitalske družbe. Snov je torej obdelana sistematski, pa ne do skrajnosti; kaže se, res da ne do kraja izvedena, delitev v osebne in kapitalske družbe. Prednost je bistvena skrajšava zakona in dvoma ni, da taka sistematska obdelava olajšuje znanstveno proučavanje zakona. — Drugačen je sistem L-a, ki ureja obenem s »civilnimi« tudi tiste združbe, ki jih po tradiciji navadno imenujemo trgovinske. V drugem delu ureja »zvezne osebe« = Verbandspersonen, v oklepaju je dodano »juristične osebe«, v tretjem delu pa daje med »družbami brez osebnosti« ali »osebnopravnimi skupnostmi« (personenrechtliche Gemeinschaften) poleg skupnih odredb posebne za »preprosto« družbo, za kolektivno (ali javno) družbo, komanditno družbo, priložnostno in tajno družbo. Najsi smatramo ta sistem za pravilen ali ne. priznati je treba, da je dosledno izveden. Oba sistema, It. in L imata poleg omenjenih dobrih strani tudi slabo stran za praktično uporabo zakona: nepravnik, bodisi trgovec, ne dobi v roke zaokrožene vse snovi o tisti obliki družbe, ki zanima njega, marveč si jo mora šele zbirati po zakonu. Zato se ni čuditi, da se prav novejši zakoni drže starejšega načina ločene, pa zaokrožene obdelave posameznih oblik družb. Tako ne samo P in Jsl., ampak celo N It., ki je s tem zapustil sistem svojega prednika.4 Sicer pa je za N It. bistveno pač to, da vsebuje, tudi kar se tiče družb, poleg občega civilnega prava v dosedanjem smislu tudi trgovinsko pravo v dosedanjem smislu, da sta mu trgovec in trgovinska družba v dosedanjem smislu le nosilec ali oblika nosilca 4 Kakor sem pokazal v študij i »Italijansko trgovinsko pravo« (Slov. Pr. 1942, zv. 1, 2), se je italijanski zakonodavec za to odločil šele v načrtu iz 1. 1940. »podjetja«. Vendar priznava tudi Nit. trgovinsko podjetje in daje zanje nekaj posebnih določb. Dosledno pa v 5. naslovu o družbah, poleg maloštevilnih toda prav važnih skupnih odredb, ureja tako preprosto družbo kakor tradicionalne oblike trgovinskih družb z družbo z o. z. vred, dočim sta tajna in priložnostna družba tudi v njem urejeni s splošnejšimi odredbami o »združbi z udeležbo« (associa-zione in partecipazione), slično kakor že doslej v It. v skladu z F). 8. Snov odredb za javno trgovinsko družbo dele zakoni, izvzemši F in S v več, rekel bi, naravnih odsekov: o ustanovitvi družbe, o pravnem razmerju družbenikov med seboj, o pravnem razmerju s tretjimi osebami, o razdoru družbe in izločitvi posameznih družbenikov, o likvidaciji družbe, o zastaranju tožb zoper družbenike: A, H, B, N; stari in novi Š, samo da imenuje prvi odsek »pojem in ustanovitev« in da ne govori o pravnem razmerju družbenikov proti tretjim osebam, marveč o razmerju družbe proti tretjim; L, ki govori o razmerju družbe in družbenikov proti tretjim osebam in spaja poslednja dva imenovana odseka v enega; P, ki prvi odsek imenuje »splošni predpisi« in postavlja tretji odsek pred drugi; Jsl., ki tretjemu odseku tudi daje naslov »pravno razmerje družbe in družbenikov proti tretjim osebam«. Da je razdelitev snovi v It. zbog njegove sistematike nekoliko drugačna, je umljivo, v bistvu pa je snov porazdeljena po enakih vidikih, samo posebnega odseka o zastaranju ni, to je urejeno skupno za ves It. N It. ne deli snovi v odseke; odredbe za kolektivno družbo so naslonjene na odredbe za preprosto družbo in razvrščene kakor te; v poglavju o preprosti družbi pa imamo odseke: splošne določbe, razmerje med družbeniki, razmerje s tretjimi, razdor družbe (z likvidacijo vred), razdor družbenega razmerja z omejitvijo na enega člana, likvidacija njegovega deleža; zastaranje je urejeno v knjigi o zaščiti pravic. Ker se odredbe o komanditni družbi naslanjajo na odredbe o javni (kolektivni) družbi in so zato mnogo manj obsežne, razvrščajo zakoni odredbe o komanditni družbi sicer tako kakor odredbe o javni trgovinski družbi, vendar po večini brez posebnih odsekov, na pr. A, H, B, N. Posebne odseke iste vrste kakor pri javni trgovinski družbi pa imajo oba Š, deloma P, Jsl., L. Za oba italijanska zakonika velja kar je rečeno pri javni trgovinski družbi. Kolikor jo sploh urejajo, zakoni snovi o tajni in o priložnostni družbi vobče ne dele na odseke; izjema je L, ki jo deli, kakor pri že omenjenih oblikah družb, z marginalnimi rubrikami. V nadaljnih razmotrivanjih se bomo držali reda večine zakonov; zaradi obširne snovi pa moremo v tem delu razprave obdelati le prvi poglavji: pojem in ustanovitev družb in pravno razmerje družbenikov med seboj. II. Pojem in ustanovitev 1. Pojem (zakonska definicija) 9. Popolnih definicij posameznih oblik osebnih družb zakoni ne dajejo, pač pa skoro vsi uvajajo odredbe o posameznih oblikah s kratkim navajanjem tistih svojstev, ki jih smatrajo za najznačilnejša vsake posamezne oblike. Strinjajo se seveda v tem, da po vseh gre za družbo, za zvezo dveh ali več pravnih bitij z določnim skupnim namenom. Različni pa so že v tem, ali v definiciji izražajo kdo more biti član družbe, samo fizične osebe ali tudi druga pravna bitja, in v tem, ali naj določna oblika služi samo opravljanju trgovinskih poslov ali tudi drugim namenom; različni so v tem, ali v definiciji naglašajo zunanjo stran družbenega razmerja ali notranjo. Dosledni niso v tem, da bi naglašali isto značilnost pri vseh oblikah, ki jih urejajo, in nekateri naglašajo skupnost poslovanja s tem, da sprejemajo v definicijo poslovanje s skupnim imenom, firmo, drugi ne. 10. F 20 definira, da je »družba v skupnem imenu (en nom collectiv) tista, ki jo pogodi dvoje ali več oseb in ki ima za predmet opravljati trgovino na družbeno firmo«, komianditna družba pa se po F 23 »pogodi med enim ali več odgovornimi in nerazdelnimi (solidaires) družbeniki in enim ali več družbeniki prostimi dajalci imovine (bailleurs de fonds), ki se imenujejo commanditeurs ou associes en com-mandite«. Le a contrario se da reči, da so pri kolektivni družbi vsi člani odgovorni enako, nerazdelno, in da niso prosti dajalci imovine, ne pove pa definicija, ali so tudi člani kolektivne družbe dolžni dati vloge, ne, ali so koman-ditisti odgovorni upnikom; vse to treba posneti iz drugih odredb F-a in F Civ.-a. zlasti F 22, 26, F Civ. 1833. O tajni družbi in priložnostni družbi F ne govori, pozna pa trg. združbo z udeležbo (association — ne: societe — en parte-ci pat ion), »ki se njen obstoj ne odkriva tretjim osebam«, ki ni moralna oseba« in nima firme (F 47, 49). A 85 navaja kot značilno za javno trgovinsko družbo, da udeležba pri nobenemu članu ni omejena na vlogo, A 150 za komanditno družbo, da se eden ali več članov udeležuje le z imovinskimi vlogami, pri enem ali več pa udeležba ni omejena na ta način. Pri obeh oblikah je tudi naglašeno, da se obrt opravlja pod skupno firmo. Definiciji govorita torej le o notranjem razmerju, dočim F pri kolektivni družbi naravnost ne omenja ne tega ne zunanjega, pri komanditni družbi pa za javne člane naglasa zunanjo stran, odgovornost, pri koman-ditistih notranjo, vlogo. Prav tako A 250 za tajno družbo: tajna družba je, če se kdo z imovinsko vlogo udeležuje pri opravljanju trgovinske obrti koga drugega za delež pri dobičku in zgubi; toda tu je položaj drugačen, kajti tajna družba ni zunanja družba. Ni pa bistvena razlika, ko F poudarja, da gre za pogodbo, dočim A prosto pravi, da družba j e, kakor da bi mogla nastati via facti; res je le, da po A ni treba več ko molčečega sporazuma o točkah, ki so po definiciji značilne za javno trgovinsko družbo; pri komanditni družbi bo sporazum vsaj glede na komanditistovo vlogo komaj mogel biti molčeč. 11. Prirodno bi bilo, da se zakoni, ki slede enemu ali drugemu obeh vzorcev, tudi v definicijah ravnajo po njih; to res v bistvu velja za S 23 — F 20 in za S 25 = F 23, manj za priložnostno družbo (ortakluk za počesne spekulacije, S 46, 47). HO 64 in 125 pa, drugače kot A, pri javni trgovinski družbi in komanditni družbi govori o zavezi, odgovornosti, jamstvu, torej o zunanji strani; B je nedosleden, za javno trgovinsko družbo se ravna po A-u, za komanditno družbo pa po H-u (68, 129). Tajne družbe II in B ne omenjata, priložnostno družbo izvzemata izrečno od odredb o trgovinskih družbah. Tudi N v definicijah naglasa odgovornost, sicer pa daje veliko razširitev, ko priznava kakovost trgovca ne ne samo imetniku poedincu, marveč tudi javni in koman- elitni družbi, ki se sicer ne bavi s katero izmed vrst temeljnih trgovinskih poslov, pa ima obrtno, t. j. pridobitno podjetje, ki po načinu in obsegu zahteva na trgovski način urejen poslovni obrat (N 2, 105, 161).5 Vsi ti zakoni govore v definiciji komanditne družbe o komanditistovi vlogi, dasi nekateri v zvezi z omejitvijo odgovornosti, ne omenja je pa v svoji definiciji It. 76. ki za kolektivno družbo in za komanditno družbo naglasa kot značilno samo razliko v obsegu odgovornosti, komanditistova »odgovornost je omejena na določno vsoto«. Združba z udeležbo je urejena v It. v posebnem poglavju bolj izčrpno kot v F, bistvo je, da da trgovec ali trgovinska družba eni ali več osebam udeležbo pri koristih in zgubah enega ali več poslov ali cele svoje trgovine. Pojem torej krije tajno in priložnostno družbo. Rečeno je, da je mogoča tudi za trgovinske posle ne-trgovcev, kar velja tudi po A, dasi ni povedano, seveda pa le za objektivne trgovinske posle. — Udeležba na zgubi se pri tajni družbi po N lahko z dogovorom izključi, bistvena je le udeležba na dobičku; s tem je rešen dvom, ki ga zadaja A. 12. Vsi doslej omenjeni zakoni navajajo izrečno tiste grane poslov, ki jih smatrajo za trgovinske. To stališče je opuščeno v Š, ki ima razen tega celo vrsto drugih posebnosti, za kolektivno družbo pa daje v bistvu negativno definicijo. »Kolektivna družba« je, če opravlja dvoje ali več oseb pod skupno firmo trgovinsko, fabrikacijsko ali drugo na trgovski način vojeno obrt, ne da bi svojo odgovornost omejile v smislu naslednjih naslovov (552/1). Pojem »trgovinska obrt« je ožji od pojma »trgovinskih poslov« po A, oboje skupaj, trgovinska in fabrikacijska obrt, je širše. V izrazu »druga na trgovinski način vojena obrt« že tiči ista misel 5 Misel ni nova, že po 11 259 in B 283 je trgovec, kdor kot proizvajalec v obsegu, ki presega obseg obrti na malo, obdeluje ali predeluje svoje lastne proizvode ali opravlja rudniško obrt. V N 2 je misel razširjena, za poljedelske in gozdne postranske obrate omejena (N 3). Trgovski način obratovanja se kaže v ureditvi podjetja in poslovanja v njem (delitev dela, knjigovodstvo, dopisovanje itd.), potreben je laliko tudi podjetju, ki se ne bavi s posli, označenimi v posameznem trgovinskem zakonu kot trgovinskimi, celo v gospodarstvu, ki ni pridobitno. Za poljedelska postranska podjetja je pridobitev kakovosti trgovinskega podjetja po N 3 le fakultativna. kot v N 2; po besedi bi se dalo misliti, da gre za subjektivni moment, namreč kakšen ustroj jeametnik res dal svoji obrti, ne pa, kakor po N, za objektivni, ali je obrt potrebna trgovskega ustroja; no praksa in teorija tolmačita Š v smislu N-a, in v tem smislu se jasno izraža čl. 53 nar. 7. junija 1937 k čl. 929, 936 NŠ. Daleč preko vseh doslej obravnavanih zakonov pa sega Š 552, odst. 2, ko odreja da lahko postane kolektivna družba tudi družba, ustanovljena za drugačne kot navedene namene, če se da kot kolektivna družba vpisati v irgovinski register. Ni torej opuščena samo omejitev na trgovinske posle, temveč celo omejitev na obrtnost, t. j. na namen imeti reden vir dohodkov od poslovanja, kolektivna družba je postala trgovec po obliki, kakor je pri nas družba z o. z.; niti gospodarski namen se po besedi zakona ne zahteva, kakor ga na pr. zahteva naš zakon o gospodarskih zadrugah. Ta dalekosežni korak je dosleden v zakonu, ki načelno enotno ureja obče in tkzv. trgovinsko obligacijsko pravo, manj dosledno je pa, da ima zakon sploh še poseben oddelek za trgovinske družbe in da še govori o trgovinskem registru. Za komanditno družbo daje zakon znak, da je odgovornost vsaj enega člana omejena na znesek določene »imovinske vloge (komand it ne vsote)«. V smislu starejših zakonov je torej v definiciji omenjena dolžnost komanditista v notranjem razmerju, obenem je pa z izrazom »komanditna vsota« naglašeno, da gre, kar se tiče odgovornosti, za vsoto (590, 602). S tem je nekoliko jasneje kot v prej omenjenih zakonih izraženo, da dolguje komanditist družbi tisto, kar se je zavezal vložiti, družbenim upnikom pa vrednost še ne storjene vloge.0 Povsem jasno izražena pa razlika še ni, prim. zlasti čl. 591, št. 2, po kateri se v trgovinski register vpiše »znesek imovinske vloge« komanditista. O tajni in o priložnostni družbi Š ne govori, take združbe se pač presojajo po odredbah o preprosti družbi. NŠ je v bistvu v skladu s Š, vendar ni brez novot. a) Vsi doslej omenjeni zakoni govore o združitvi dveh ali več oseb, 6 Na pr. če je komanditist zavezan vložiti hišo, ocenjeno s 100.000 lir, pa je še ni vložil, ga družba lahko toži na vložitev hiše, ne na plačilo 100.000 lir, upniki pa ga lahko tožijo, da jim plača za 100.000 lir družbenih dolgov, ne pa da naj njim ali družbi izroči hišo. ne da bi razlikovali, ali so poleg fiziških lahko tudi pravne osebe ali celo tudi (trgovinske) družbe brez pravne osebnosti, NŠ 552, 594 pa sta presekala spor: člani kolektivne in javni člani komanditne družbe morejo biti samo fizične, komandi-tisti tudi pravne osebe in trgovinske družbe. — b) V definiciji kolektivne družbe je rečeno, da odgovornost družbenikov ni omejena proti družbenim upnikom; a eontrario torej na znotraj lahko omejena po dogovoru med družbeniki. Misel ni nova, tako se je redno učilo tudi na podstavi prejšnjih zakonov. — c) Dočim se po Š kolektivna družba lahko ustanovi za kakršen koli namen, je to po NŠ 553 dvomljivo, »če taka — t. j. v čl. 552 omenjena družba — ne opravlja na trgovski način vojene obrti, postane kolektivna družba šele ko se da vpisati v trgovinski register«. Zdi se, da mora vsaj opravljati obrt, dasi je in concreto ni treba voditi na trgovski način; to bi značilo utesnitev proti Š 552/3.T 13. Časovni nastanek liechtensteinskega zakona med Š in Nš in tesne gospodarske zveze obeh držav pojasnjujejo sorodnost teh treh zakonov, vendar se razlikujejo v več ozirih. Tu nas zanima dvoje: a) Po L 689 je član kolektivne družbe ali komanditne družbe lahko tudi pravna oseba javnega ali zasebnega prava ali »firma«. Nefizično pravno bitje, ..družba". ki ni pravna oseba, mora torej imeti firmo, ki kot skupno ime kaže njeno skupnost in enotnost. S tem je rečeno, da na pr. tajna ali priložnostna družba ne more biti članica prave osebne družbe, pa tudi to, da je združba s firmo članica osebne družbe kot taka, ne pa posamezni člani združbe, kar je važno zlasti za vprašanje odgovornosti. — b) L 733 govori v definiciji komanditne družbe o komanditni vsoti kot meji komanditistove odgovornosti, o vlogi komanditista v definiciji ne govori, komanditna vsota se tudi vpiše v jav-nostni register, komanditna vloga le, če ni denar. — Po L kakor po Š namen družbe ni odločilen; L 689 celo naglasa za kolektivno družbo »za gospodarski ali negospodarski namen«. Vendar je nejasno, ali, kadar ne gre za negospodarski namen, tudi za komanditno družbo zadostuje gospodarski 7 Iz obrazložitve načrtov ni videti, da bi bila utesnitev nameravana. namen ali je potrebna obrtnost. L 7-33 namreč pravi v definiciji za komanditno družbo »za opravljanje trgovinske, fabrikacijske ali druge na trgovski način vojene obrti ali za druge namene«. Ali pomeni v čl. 689 »gospodarski« toliko kot »obrten« = »pridobiten«? »Gospodarski« je širši, objektiven pojem, »obrten« = »pridobiten« ima subjektivno primes, pri obrtnosti gre za gospodarsko delavnost z namenom rednega dohodka za nosilca podjetja. Nasprotje od »gospodarski« je »idealen«: sploh ne gre za namen dohodka; »altruistiški« = gospodarski, če gre za namen dohodka, ki pa naj gre neposredno v korist komu drugemu. Po mojem mnenju bi spadal pri komanditni družbi gospodarski, pa ne obrtni namen med »druge namene«, toda ostane neskladnost, da zakon za podjetje z gospodarskim, pa ne obrtnim namenom ne bi zahteval, da se vodi na trgovski način, dočim to zahteva za »obrtna« podjetja. Potreba trgovskega ustroja gotovo ni odvisna od tega, komu naj pripada dohodek. Ognil pa se je L po svojem sistemu neskladnosti Š-a in NŠ-a, ki dopuščata kakršen koli namen, pa urejata kolektivno in komanditno družbo v oddelku o trgovinskih družbah. Zato tudi kolektivno družbo v oklepaju označuje kot »javno«, ne kot javno trgovinsko družbo. Tudi ne govori o trgovinskem, temveč o javnostnem registru.8 Pri tajni družbi ima L 768 posebnosti, ki jih starejši zakoni ne poznajo ali vsaj ne omenjajo. Komplementar mora biti vpisan v javnostnem registru, ni pa treba da bi podjetje bilo trgovinsko, tajni družbenik je lahko tudi pravna oseba ali firma. Če komplementar ni vpisan v register, pa udeležba sicer ustreza pojmu tajne družbe, in združba tudi ne spada v okvir priložnostne družbe, se razmerje presoja po odredbah o udeležbi na dobičku pri preprosti družbi. Pomniti pa je treba, da obseg dolžnosti vpisa v javnostni register ni istoveten z obsegom dolžnosti vpisa v trgovinski register drugih zakonov, in zlasti, da pozna L poleg dolžnosti tudi golo pravico do vpisa, prav po L 768 zadostuje prostovoljen vpis. Razen tega je po L 768 jasno, da je mogoče, da tvori kom- 8 Popolnoma se tudi L ni mogel otresti pojma in imena trgovinske družbe, prim. čl. 689, odst. 2, § 32, odst. 3 in § 33, odst. 1 uvodnih in prehodnih odredb. plementar z več tajnimi družbeniki eno tajno družbo, dočim se po A in N cesto uči, da je toliko tajnih družb, kolikor tajnih družbenikov.9 Nadalje sledi iz definicije, da je vloga tajnega družbenika lahko tudi delo ali prepustitev imovinskih vrednosti v uporabo, dočim je vsaj prvo po A in N dvomljivo; naglašeno je v definiciji, da mora biti udeležba z vlogo trajna. Slednjič daje L 768 tudi vsaj en kriterij za razliko med udeležbo kot tajni družbenik in med posojilom z udeležbo pri dobičku in zgubi, vendar se mi dikcija te odredbe ne zdi dovolj jasna. Za priložnostno družbo dajeta L 756, 757 mnogo bolj podrobne značilnosti od drugih zakonov. Ločen je primer, da se pogodbeno združi, rekel bi prirejeno, več oseb. fiziških ali pravnih ali firm, »za pripravo gospodarskega podjetja ali za izvršitev prevzema, nakupa ali ukoristitve kakršnih koli imovinskih vrednosti za skupen račun (kakor zlasti konzorciji, sindikati, koncerni, ustanovitvene, študijske družbe), ne da bi ustanovile skupno firmo ali pravno osebo«, od primera, »da sklenejo ena ali več oseb, pravnih oseb ali firm, ki nastopajo kot vodje posla«, rekel bi nadrejeno, »z drugimi osebami, med katerimi ni treba, da bi bil kakršen koli odnošaj take vrste, pogodbo za izvršitev posla na skupen račun, z namenom da naj bodo vsi družbeniki udeleženi pri uspehu posla po razmerju svoje udeležbe in po določbah pogodbe«. Jasno je, da je prvi primer bližji priložnostni družbi po A, drugi združbi z udeležbo po It., jasno je pa tudi, da skupni pasel ni treba da je trgovinski. 14. V poljskem pravu treba najprej opozoriti na posebnost, da P 76 naravnost izključuje uporabo odredb za preprosto družbo na javno in na komanditno družbo, dasi sta stopila trgovinski zakonik in obligacijski zakonik isti dan v moč; posledica je, da je javna — ne javna trgovinska — družba mnogo bolj izčrpno urejena kot v F, N, Š, L.10 “ Povsem pravilno ni ne eno ne drugo. Ločiti treba, ali gre za e n o enotno pogodbo, ki združuje komplementarja z več tajnimi družbeniki, ali pa za več posameznih pogodb: z vsakim tajnim družbenikom. V prvem primeru imamo tudi po A in N eno tajno družbo, v drugem tudi po L več. Prim. L 756, 757, It. 233. 10 Popolna ta izključitev dejanski ni, ker P 75, 143 ne dajeta pojma družbe, zanj bo le treba poseči po čl. 546 P Obl. Za tajno družbo izključitev ne velja, priložnostna družba ni urejena. Definicija javne družbe je sicer v bistvu negativna: če družba na skupno ime opravlja obrtno podjetje v večjem obsegu, in ni drugačna trgovinska družba, je javna družba. Ni govora ne o zavezi na znotraj ne o zavezi na zunaj. Tudi obrtno podjetje ni določeno pozitivno; iz P 2 in 3 se le vidi. da kmetijsko podjetje, vštevši gozdno, vrtnarsko, živinorejsko, ribiško, lovsko in čebelarsko, in, samo po sebi, izvrševanje svobodnega poklica niso obrtna podjetja v smislu P. Predmet podjetja je torej širši kot po tistih zakonih, ki zahtevajo trgovinske posle, pa ožji kot po Š, NŠ in L, zlasti ko je naglašena obrtnost. Družba, ki opravlja kmetijsko podjetje v večjem obsegu, in ni drugačna trgovinska družba, postane javna dražba s prostovoljnim vpisom v trgovinski register (P 75/2). Dosledno bo treba reči, da z izbrisom prestane biti javna družba in zopet postane preprosta družba. Kar se tiče pojma »v večjem obsegu«, gl. t. 20. Za koman-ditno družbo je po P 143 značilno, da je odgovornost vsaj enega člana omejena, o vlogi sami definicija ne govori. Pač pa seveda govori o vlogi definicija tajne družbe, ki je tudi sicer v skladu z N. Drugih posebnosti, kakršne smo našli v Š, NŠ in L, ne najdemo v definicijah P-a, ki je torej za ta del vobče bolj konservativen od imenovanih zakonov. To velja v bistvu tudi za definicije po Jsl., ki je najbližji N-u, vendar tudi poljedelskim stranskim podjetjem obvezno priznava kakovost trgovinskega podjetja (§ 2), govori le o odgovornosti, omejeni z določnim denarnim zneskom, ne tudi o vlogi, in izrečno ureja, da je družbenik lahko tudi trgovinska družba, če ji je firma vpisana v trgovinskem registru, seveda tudi pravna oseba (104, 166, pač tudi pri tajni družbi). Zanimivo je, da Jsl. sicer ne izrečno pač pa posredno priznava tajno družbo z več tajnimi družbeniki, ko v § 495 odreja, da ob odpovedi, smrti ali stečaju katerega izmed tajnih družbenikov izpade iz družbe samo ta družbenik, če je bilo že prej dogovorjeno naj se družba nadaljuje med ostalimi ali če ostali družbeniki to dogovore ob nastopu takega primera. 15. Dosedanje italijansko trgovinsko družbeno pravo je, kakor je že omenjeno, z Nit. postavljeno na novo ideološko osnovo, na pojme podjetja in podjetnika,11 ki je po čl. 2082 »tisti, ki poklicno opravlja gospodarsko delavnost, organi-zovano v namene proizvodnje ali izmene blaga ali uslug«. Med podjetnike v tem smislu spadajo tudi trgovci in trgovinske družbe dosedanjega trgovinskega zakonika.1” Dasi kot vir ne razlikuje med občim in trgovinskim pravom, pa zakon sam govori o trgovinskih podjetjih (na pr. 2195), o trgovinski delavnosti (na pr. 2195, 2200, 2201) in daje v 5. knjigi, 2. naslovu. III. poglavju, 3. odseku »posebne odredbe za trgovinska podjetja«. Grane delavnosti (attivita) za katere je podjetnikom naložen vpis v register podjetij, so po Nit. 2195 v bistvu v skladu s trgovinskimi posli, naštetimi v It. 3, razen tega pa se morajo v register vpisati vse družbe, osnovane po 5. knj., 5. nasl., pogl. III in sl., torej tudi kolektivne in komanditne družbe, tudi če ne opravljajo trgovinske delavnosti. Odredbe za trgovinsko delavnost torej ne bodo veljale za družbe, ki se sicer morajo vpisati kot družbe določne oblike, pa jim predmet ni opravljanje katere izmed delavnosti, naštetih v Nit. 2195, razen če je v posebnih odredbah za posamezne oblike družb 11 V poslednjih letih, zlasti po vojni 1914—1918 se je v literaturi vedno bolj pojavljalo »podjetje« kot pravi nosilec pravnih in dejanskih stikov v gospodarskem življenju; formalni nosilec (»titular«) podjetja je stopal v ozadje; zaščititi je treba bolj podjetje kot celico v narodnem gospodarstvu kakor njegovega nosilca; slednji naj nima nad podjetjem neomejene oblasti, ki bi jo lahko izvrševal povsem v zadostitev svojih gospodarskih stremljenj, marveč naj vodi podjetje samo ali vsaj tudi z ozirom na interese višje gospodarske celote. Nove ideologije so misel razširile in poglobile, marksizem je potisnil nosilca podjetja na stopnjo vodečega uradnika, fašizem in narodni socializem ohranjujeta dosedanje organizacijske oblike gospodarstva, vzdržujeta inicijativnost, usmerjata pa jo in podrejata skupnosti interesov države in naroda. Nosilec naj ne bo samo poslovodja, marveč imetnik podjetja, ki sme zasledovati svoje individualne cilje, mora jih pa podrediti občim koristim, h katerim spada bolj pravično razmerje do podrejenega osebja in zlasti ohranitev podjetja, dokler je koristen členek v verigi splošnih koristi. ■ ! 12 Izraz »professionalmente« pomeni lahko »poklicno«, lahko pa tudi »obrtno«. Prim. It. 8: trgovci so tisti, ki »per professione abituale« opravljajo trgovinske posle, in trgovinske družbe, dalje S 1: »...trgovanje obično zanimanje«, Jsl. 1: »u vidu privrednog zanimanja«, v uradnem prevodu poslovenjeno s »pridobitno zaposlitvijo«. odrejeno drugače. Gre torej za ureditev, različno od tistih zakonov, ki izvestne družbe po njihovi obliki oglašajo za trgovce: po N It. se mora družba določne oblike sicer vpisati, s tem pa ne postane trgovec v tem smislu, da bi zanjo veljale same po sebi vse odredbe, ki jih zakon daje za trgovinske delavnosti in podjetja; ne da se torej govoriti o trgovcu po obliki. Zakon tudi dosledno govori o registru podjetij, ne o trgovinskem registru, in ne govori o trgovinskih družbah, marveč daje 5. nasl., 5. knj. nadpis »o družbah« in ureja v njem tudi preprosto družbo. Kljub povsem različnemu ideološkemu stališču in kljub opustitvi razlikovanja med občim civilnim in trgovinskim pravom pa so poleg mnogih sprememb ohranjene glavne poteze podrobne ureditve osebnih družb. 16. I. pogl. 5. nasl. daje kratke splošne določbe; važen je za nas čl. 2247: »Z družbeno pogodbo vloži dvoje ali več oseb dobrine ali usluge za skupno opravljanje gospodarske delavnosti z namenom deliti korist od njega«. Splošno je torej potrebna gospodarska delavnost, ne zadostuje kak drugačen namen, splošno gre za obrtnost: namen deliti korist, seveda med člane. Za idealne ali tudi le za neposredno altru-istiške namene ni moči ustanoviti družbo v smislu 5. knjige. Ali so člani osebnih družb lahko tudi pravne osebe ali družbe, v zakonu ni rečeno.13 Družbe, ki jim je predmet 13 Stvar je prav dvomljiva. Pravne osebe imajo pravno in poslovno sposobnost, toda po N It. 17 ne morejo brez posebne vladne ovlastitve pridobivati nepremičnin. Kolikor ne gre za nepremičnine, bi se torej moralo reči, da lahko postanejo članice tudi osebnih družb. Ce pa naj osebna družba sama pridobiva nepremičnine, se pojavi vprašanje, ali so osebne družbe pravne osebe. Če so, je njim potrebna vladna ovla-stitev, če niso, jim ni potrebna, pojavlja se pa vprašanje, ali ni in fraudem lcgis agere, če pravne osebe, ki same nimajo ovlastitve, po ovinku preko osebne družbe, ki jo sklenejo ali ji pristopijo, le poskušajo priti do nepremičnin. Ali so družbe pravne osebe, je jako dvomljivo. Po It. 77 so bile proti tretjim kolektivna bitja (enti), različna od oseb družbenikov, po Nit. pa so delniške družbe in družbe z o. z. izrečno oglašene za pravne osebe, osebne družbe pa ne, dasi so bile v načrtih iz 1. 1925., 1940 in 1941 tudi one zamišljene kot take; iz obrazložen j a h knjigi o delu (str. 85) se vidi, da naj imajo osebne družbe le izvestno »imovinsko avtonomijo«, ki ne sega do pravne osebnosti. Še težje je potemtakem odgovoriti vprašanju, ali more združba brez pravne oseb- katera od delavnosti, navedenih v čl. 2195, se morejo ustanoviti samo v kateri od zakonskih oblik, ne kot preprosta družba, družbe z drugačnim pa vendar gospodarskim namenom se smejo ustanoviti v kateri teh oblik (2249); odredbe za preprosto družbo so naravnost oglašene kot pravni vir za kolektivno in komanditno družbo (2293, 2315). 17. Kolek ti v na je tista družba, pri kateri so vsi člani neomejeno in nerazdelno odgovorni za družbene zaveze, pri komanditni družbi pa komanditisti odgovarjajo samo z omejitvijo na »vneseno vlogo« (quota conferita); za odgovornost javnih članov je rečeno, da nasproten dogovor ne velja proti tretjim osebam (2291, 2313). Definiciji sta torej ostali v okviru starejših zakonov, zlasti N, naglašata zunanjo stran družbe, pa pri komanditni družbi omenjata tudi notranjo. V definiciji je naglašeno poslovanje na firmo družbe. Tajna in priložnostna družba tudi v Nit. nista posebej urejeni, ostala je združba z udeležbo: pridruževalec (asso-ciante) da pridružencu (associato) za odmeno z določenim prispevkom (corrispettivo di un determinato apporto) udeležbo pri koristih svojega podjetja ali enega ali več poslov. Terminologija »associante« in »associato« pač ustreza za našo tajno družbo, manj za priložnostno družbo, pri kateri se često ne bo dalo reči kdo je pridruževalec, kdo pridru-ženec. Za ta del je bolje ustrezal izraz »udeleženec« (»parti-cipante«) v It. 236. Podjetje ali posli ni da bi morali biti trgovinski (2549). 18. V dosedanjem pregledu smo videli razvoj definicij osebnih družb in njih pojma, kolikor sledi iz definicij : vedno bolj dosledno se — po pravici — naglasa zunanja stran družbe kot značilna, vendar je tudi par definicij, ki pozitivnih znakov javne trgovinske družbe ne navajajo; razčiščena je v nekaterih novejših definicijah razlika med zunanjo in notranjo stranjo komanditistovega položaja; rešeno je v nekaterih novejših definicijah vprašanje, ali more nosti, kolektivna ali komanditna družba, postati članica druge osebne družbe. Bolje bi bilo, ko bi bil zakon zavzel jasno stališče kakor na pr. NŠ, L in Jsl. biti pravna oseba ali združba član osebne družbe; po več novih zakonov predmet podjetja ni da bi morali biti trgovinski posli, vendar se morajo posli opravljati obrtno ali morajo vsaj biti gospodarski, po drugih — so to tisti zakoni, ki spajajo dotedanje posebno trgovinsko pravo z občim civilnim pravom — niti tega ni treba, tako da postane osebna družba zgolj organizacijska oblika za dosezanje kakršnega koli namena. Videli smo pa tudi, da postajajo nekateri najnovejši zakoni v nekaterih pogledih zopet bolj konservativni, zlasti ni v njih prodrla ne se razširila pravkar omenjena misel, da naj bo osebna družba le nekaka organizacijska oblika brez ozira na namen, ki naj se po nji dosega. Od vseh zakonov združuje L razmerno največ novot, njegove definicije gredo zlasti za tajno in priložnostno družbo najbolj v podrobnosti, on je pa obenem edini zakon, ki ustvarja in ureja tudi povsem nove oblike osebnih družb. S temi se je še treba nakratko seznaniti. L ureja v naslovu o komanditni družbi »udeležbo kot preprosti družbenik« (754), »družbo komanditistov« (755, odst. 1) in »kolektivno družbo z o. z.« (755, odst. 2). Čl. 754: Če se kdo udeležuje pri podjetju koga drugega z vlogo za delež dobička a 1 i zgube podjetja ali obojega s prevzemom neomejene odgovornosti za dolgove tega podjetja brez vpisa udeležbe v javnostni register in ne da bi bila udeležba izražena v firmi, je med njim in imetniki podjetja preprosta družba, brez ozira ali ni morda dolžnosti vpisati se v javnostni register (odst. 1). Taka udeležba se sme v javnostni register vpisati kot komanditna ali kot kolektivna družba, če se pa ime takega udeleženca spomni v firmi, se mora izvršiti ali vpisati sprememba firme, v drugem primeru ostanejo v veljavi določbe o odgovornosti komanditista, čigar ime je navedeno v firmi (odst. 2). Celi čl. 754 je dokaj nejasen. Predvsem se zdi, da je priznana možnost družbe, v kateri je en član udeležen samo pri zgubi, kar bi nasprotovalo odredbi čl. 683, dani prav za preprosto družbo, in pač tudi smislu čl. 651, ki je dan za vse družbe brez osebnosti. Nadalje je nejasno, ali se z vpisom v javnostni register kot komanditna ali kolektivna družba »udeležba« kot preprosti družbenik res spremeni v komanditno ali kolektivno družbo. Če je tako, je težko razumeti, da bi udeleženec postal ko-manditist, saj je po definiciji zavezan neomejeno; če ne postane, zakaj opozoritev na neomejeno odgovornost ko-manditista, čigar ime je v firmi? Nejasna je odredba pri kraju odst. 1, da gre za preprosto družbo »brez ozira ali ni morda dolžnosti vpisati se v javnostmi register«. Kdo naj se vpiše, družba kot taka ali imetnik podjetja? Po L 946 bi bilo, če gre za trgovinsko, fabrikacijsko ali drugo na trgovski način vojeno podjetje, mogoče eno in drugo, ne pa, če gre za podjetje druge vrste. Pač pa se kolektivna in koman-ditna družba vpišeta lahko brez ozira na namen podjetja. Ta oblika osebne družbe je torej urejena dokaj nedoločno. »Družba komanditistov« je komanditna družba brez komplementarja. Vsi člani odgovarjajo omejeno, nobeden ni »rojen« poslovodja in zastopnik, treba je torej posebej postaviti organe. Ker pa člani odgovarjajo neposredno, ta oblika ni kapitalska družba, niti ne kadar bi v smislu čl. 755, odst. 1, št. 3 morala vsota vrednosti komanditnih vlog doseči izvestno, z naredbo za družbo z o. z. določeno najmanjšo glavnico. »Kolektivna družba z o. z.« je kolektivna družba, katere člani so nerazdelno odgovorni do zneska, ki se določi s pogodbo, torej omejeno. Za njo naj velja večina odredb, danili za družbo komanditistov, tudi odredba o morebiti z naredbo predpisani najmanjši glavnici in — brez prave potrebe, saj ta oblika ima javne člane — odredba o postavitvi poslovodij. Ne velja pa odredba, da treba znesek vplačanih vlog vzeti na pasivno stran bilance in da se delita dobiček in zguba v dvomu po razmerju komanditnih vsot. Prav zbog teh dveh odredb se družba komanditistov mnogo bolj približuje kapitalskim družbam kot kolektivna družba z o. z., vendar tudi prva ni kapitalska družba, kajti še vedno ostane neposredna zaveza, dokler vloge niso popolnoma vplačane, in celo še po vplačilu, če je vsota določena z zneskom, ki presega vrednost vloge. Vse tri nove oblike so brez dvoma zanimivi poskusi dati gospodarstvu na razpolago čim več oblik združevanja. Druga in tretja oblika imata tudi neke prednosti pred navadno ko-manditno ali kolektivno družbo, prva pa se mi vidi dokaj umetna. 2. Pomen obsega podjetja 19. Ko večina zakonov daje trgovcem izvestne posebne pravice in jim nalaga izvestne dolžnosti, se pojavlja vprašanje, ali ima te pravice in dolžnosti vsak trgovec ali samo trgovec z bolj obsežnim podjetjem, kajti gotovo je, da te pravice in dolžnosti — firma, vpis v posebno javno knjigo, urejeno knjigovodstvo, podelitev posebnega pooblastila (pro-kure) — niso vsem trgovcem enako potrebne in koristne in da vseh ne obremenjuje sorazmerno enako. Nadaljnje za nas važno vprašanje pa je, ali veljajo te pravice in dolžnosti tudi za osebne družbe le, če jim podjetje doseže izvesten obseg, ali brez ozira na obseg podjetja, dalje vprašanje: ali veljajo tudi za družbe, katerih podjetje ne doseže določnega obsega, vsaj ostale določbe o družbah, ali pa naj take »male« družbe sploh ne bodo trgovinske družbe v smislu zakona. Slednjič je mogoče še vprašanje, ali je merilo za obseg podjetja pri družbah isto kot pri trgovcih poedincih ali različno. 20. F, S, It. ne delajo razlik ne za trgovce poedince ne za osebne družbe. A pa je v čl. 10, odst. 1 izvzel od odredb, ki se tičejo firme — s tem trgovinskega registra —, trgovinskih knjig in prokure neke vrste podjetij povsem, druga, če obrt ne presega rokodelskega obrata in je v odst. 2 odredil. da združbe za obrtovanje trgovinske obrti, za katere se ne uporabljajo imenovane posebne odredbe, ne veljajo za trgovinske družbe. Zakon torej pozna »malega« trgovca, ne pozna pa »male« trgovinske družbe, obseg družbenega trgovinskega podjetja mora presegati obseg rokodelskega obrata, sicer združba ne le ni trgovinska družba, marveč tudi ne — mali — trgovec. Tako tudi HO in B in v bistvu tudi N, samo da HO in B ne govorita o obsegu rokodelskega obrata, marveč o »mali obrti«, N pa govori o rokodelcih in o mali obrti. Merilo je povsod v bistvu isto, in v bistvu ustreza misli, ki je izražena v N 2: obrtno podjetje, ki mu predmet niso trgovinski posli, kakor so našteti v zakonu, je vendar trgovinsko, če se opravlja v obsegu in na način, da mu je potreben trgovinski ustroj; kjer te potrebe ni, gre za »malo obrt«; če so ti mali obrti predmet trgovinski posli in je nosilec posamezna fi- žična oseba, je »mali« trgovec, če je nosilec družba, ona splob ni trgovinska družba. Merilo je miselno pravilno, pa nezanesljivo in težko uporabljivo, zato ga je zakon, s katerim je bil A uveden v bivši Avstriji, nadomestil z zneskom državnega davka od podjetja, znesek se je stopnjeval po številu prebivalcev kraja, kjer se izvršuje podjetje; to merilo je seveda točno, toda neprožno.14 Na istem stališču sta P 75, 143, in zlasti jasno Jsl. 3. Prvi sicer označuje vsako trgovinsko družbo za registrskega, t. j. polnopravnega trgovca, toda za javno trgovinsko družbo in komanditno družbo odreja že v sami definiciji, da je javna trgovinska ali komanditna taka družba, ki v večjem obsegu opravlja obrtno — ali poljedelsko — podjetje; drugi odreja, da se za opravljanje male trgovine ne more skleniti javna trgovinska ali komanditna družba. Tudi po teh dveh zakonih more torej biti družba v obliki javne trgovinske ali komanditne družbe samo polnopraven trgovec. Merilo je po poljski naredbi 2. jul. 1934 uvrstitev v določne kategorije državnega »obrtnega davka«, v nekaterih primerih se treba ozirati na letni promet, na zalogo blaga, pri stranskih podjetjih, zvezanih s poljedelskim gospodarstvom, koliki del proizvodov, ki se predelujejo, izvira iz lastnega poljedelskega gospodarstva. Kakor P tudi Jsl. ne izvzema nobene vrste podjetij, merilo za razliko med večjo in manjšo trgovino pa naj se določi z uredbo in sicer po velikosti podjetja v stroki in po krajevnih prilikah.15 Š, NŠ in L pri družbah naravnost ne govore o obsegu podjetja, nasprotno, iz odredb, da se morata javna družba in komanditna družba prijaviti za vpis v trgovinski odnosno javnostni register, bi sledilo da obseg podjetja ni upošteven za kakovost družb (Š 552, 590, 865, NŠ 552, 594, 934, manj jasno L 689, pač pa jasneje za komanditno družbo L 733). To mnenje potrjujeta a contrario tudi čl. 54 švicarske uredbe o trgovinskem registru z dne 7. jun. 1937, ki nekatera podjetja oprašča od dolžnosti vpisa v trgovin- 14 Prevzela ga je uvodna uredba k B-u; ker velja od istega dne kot B sam, imamo antinomijo. Podrobnosti tu ne zanimajo. 15 Uredba ni izšla, po načrtu zanjo naj bi bilo merilo v prvi vrsti kosmati letni promet, v drugi vrsti druge okolnosti. slednjič velikost davka od podjetja. ski register, in L 946. ki omogočuje — ne povsem jasno — tako oprostitev z uredbo. Če te odredbe sploh veljajo za osebne družbe, ne samo za podjetnike — poedince, kar ni dovolj jasno, bi pomenile samo, da ni vsaka osebna družba dolžna dati se vpisati v register, ne pa, da ni kolektivna ali komanditna družba, če ne dosega merila, postavljenega z uredbo. Dasi se torej ne da reči, da Š, NŠ in L ne poznajo razlike po obsegu podjetja, je gotovo, da razlika ne upliva na kakovost družbe kot kolektivne ali komanditne družbe katere koli vrste; stališče Š, NŠ in L je torej različno od stališča A, N in zakonov, ki slede njima.16 Nit. 208-3 pozna pojem »malih podjetnikov«, med nje spadajo tudi rokodelci in mali trgovci. Mali podjetniki niso dolžni vpisati se v register podjetij (2202), ni pa rečeno, ali se smejo. Prav tako ni jasno, ali pojem malega podjetnika velja tudi za družbe, t. j. ali se za podjetje, čigar imetnik bi bil mali podjetnik, more osnovati družba v kateri od zakonskih oblik; s tem namreč, da se po čl. 2200 družbe morajo vpisati, če so osnovane v taki obliki, ni rečeno da se smejo osnovati. Čl. 2083 je uvrščen v določbe o podjetju, navaja pa male podjetnike, ne malih podjetij. Podjetnik je lahko seveda tudi družba, ali naj bo torej družba, katere podjetje bi po-edinca napravilo za malega podjetnika, mali podjetnik v smislu čl. 2083, in kot taka po čl. 2202 ne zavezana vpisati se? V načriih iz 1. 1922., 1925 in 1940 je bilo jasno izraženo, da podjetje, čigar nosilec je družba, tudi osebna, ne velja v nobenem primeru za malo podjetje. Ne morem reči, ali je taka odredba namerno izpuščena v načrtu iz 1. 1941. in v zakonu, in če namerno, ali kot nepotrebna, ali zato, da vprašanje rešita veda in praksa. Iz čl. 2202 in 2200 bi pa v zvezi s čl. 2196 vseeno sklepal, da je v čl. 2202 res mišljen samo mali 18 Merilo je po švicarski uredbi 25.000 šv. fr. kosmatega letnega dohodka od trgovinske, fabrikacijske ali druge na trgovski način vojene obrti, po L 946 nuj se kot merilo upoštevajo pridobniua od obrti, letni promet, zaloga blaga, če stvar vseeno ni jasna, odloči vodja registra. Jasno je, da nobeno teli meril ne pomaga, če je osebna družba ustanovljena za drugačen kot gospodarski namen, kar je prav po Š, NŠ in L mogoče, kajti tu često ne bo dohodka. podjetnik — poedinec, kajti čl. 2196 — vsebina prijave za vpis — je očito prikrojen za poedinca, pri družbah se vpisuje ustanovni spis, čigar vsebina je določena za osebne družbe v čl. 2295.17 Če je to mnenje pravilno, bi bil za področje Nit. obseg podjetja pri družbah brez pomena, vsaka pravilno ustanovljena osebna družba se mora vpisati. Stališče N It. je torej sorodno stališču Š, NŠ in L, istovetno pa zbog odredbe N It. 2297 ni, kajti po Š, NŠ in L bi se tudi nevpisana »mala« družba presojala po odredbah o kolektivni ali komanditni družbi — ne povsem —, po čl. 2297 bi zanjo veljale v bistvu določbe o preprosti družbi.17* Na ta način bi prišli do sklepa, da so v najnovejših zakonih zastopani glede na učinek obsega podjetja različni načini ureditve, tako da ni videti enotnega razvoja. 3. Oblika družbene pogodbe 21. Več sistemov je mogočih: svoboda, pismenost in slovesen, notarski spis. Za kolektivno in komanditno družbo zahteva F javni ali zasebni spis, le-tega v tolikih izvirnih primerkih, kolikor je družbenikov (F 39, F Civ. 1325), za združbo z udeležbo posebnega spisa o pogodbi ni treba (50, 109). S je v bistvu enak, namesto notarskega spisa sodno potrdilo (40, 48). It. zahteva prosto pismenost, ta pa je bistvena za nastanek družbe in za spremembo pogodbe (96, 98), celo združba z udeležbo se more dokazovati samo z listino, ki pa za zakonitost nastanka združbe ni bistvena (53, It. 1341 in sl.). Prav nasprotno stališče zavzema A: nobene obličnosti ne predpisuje (85, 150, 250. 266. 317), tako tudi HO, B, N, Š, NŠ in Jsl. 17 Seveda je pa res, da je uvrščen čl. 2202 za čl. 2196 in 2200, tako da bi njegova odredba sama po sebi lahko krila vsebino čl. 2196 in 2200. 17a »Disciplina del failimento, del concordafo preventivo — — —« z dne 16. marca 1942-XX, št. 267, sicer določa v čl. 1, da mali trg. podjetniki niso podvrženi odredbam te »Discipline«, in daje odredbe tudi o tem, kdo velja za malega podjetnika (davčna podstava, investirana glavnica), pristavlja pa, da v nobenem primeru trg. družbe ne veljajo za male podjetnike. Ni jasno, ali naj to velja samo za področje »Discipline«, ali tudi za področje N It., vsekakor pa je v teli odredbah opora za pravilnost mnenja, da pri osebnih družbah ne gre za obseg podjetja. Od drugih novih zakonov zahteva P pismeno potrditev pogodbe o javni družbi, za veljavnost pogodbe o komanditni družbi pa celo notarski spis (77, 145). Za tajno družbo ni odredbe, potrebna bo pismena potrditev, razen če je pogodba na obeh straneh trgovinski posel, kakor za preprosto družbo (P Obl. 550). Nit. zahteva za kolektivno in komanditno družbo ustanovni spis (atto costitutivo) z overjenimi podpisi pogodbenikov ali javni akt (2296, 2315), veljavnost pogodbe med strankami ni odvisna od oblično pravilne pogodbe, toda dokler take pogodbe ni, se družba pač ne more vpisati v register in dokler se ne vpiše, veljajo za razmerja med družbeniki odredbe o preprosti družbi — seveda kolikor pogodba v okviru zakona ne določa kaj drugega —, za razmerje na ven pa daje čl. 2297 posebne odredbe. Za združbo z udeležbo oblika pogodbe ni naravnost določena, pismenost bo potrebna kakor za preprosto družbo, če je potrebna po predmetu vloženih dobrin (2251, prim. tudi 1350). Po L morajo biti predpogodba, pogodba in spremembe pogodbe o kolektivni družbi pismene, da so veljavne, to pa le, če »naj« se družba v pogodbi označi kot kolektivna ali javna družba, ali, če opravlja na trgovinski način vojeno obrt, kot javna trgovinska družba. Za kolektivno družbo, ki ima drugačen namen, torej pismenost ni potrebna (689). Za komanditno družbo je pismenost potrebna v vsakem primeru (733); ni sicer rečeno, da je pismenost pogoj veljavnosti pogodbe, toda to sledi iz čl. 733, odst. 3, ker za komanditno družbo veljajo subsidijarno odredbe o kolektivni družbi.18 Pogodba o družbi komanditistov in o kolektivni družbi z o. z. je v vsakem primeru pismena, pismenost je pač tudi pogoj veljavnosti. Ni pa za nobeno obliko splošno rečeno, kakšno je razmerje med osebami, ki so sklenile pogodbo, neveljavno zbog pomanjkljivosti oblike; čl. 689, odst. 3 in čl. 690, odst. 2 urejata le posamezne primere na ven, vendar se da iz teh posneti, da zakon priznava neko družbeno razmerje med pogodbeniki, po čl. 680 ga bo treba označiti kot preprosto družbo. 18 Težave bi se pojavile z ozirom na čl. 690, odst. 2, če bi se vpisala družba ne da bi bila pogodba veljavna, toda to je, kar se tiče oblike, pač skoro izključeno. Iz vsega vidimo, da tudi v pogledu na obliko pogodbe zakoni niso niti zdaleka enotni, rekli bi lahko, da brezobličnost ne dobiva toliko pristašev kot obličnost. 4. Vsebina družbene pogodbe 22. Razlikujemo lahko dve skupini zakonov: eni ne govore izrecno o vsebini pogodbe, drugi naravnost zahtevajo minimalno vsebino. Tudi prvi pa cesto posredno le določajo najmanjšo vsebino, ko odrejajo, kaj naj vsebuje prijava za vpis, za objavo družbe, kajti tu gre često za činjenice, ki se morejo določiti le s sporazumom med družbeniki. Pa celo po zakonu, ki ne bi niti posredno določal vsebine pogodbe, bodo morali biti pogodbeniki edini vsaj o tistih točkah, ki spadajo k definiciji, pojmu družbe določene oblike po tistem zakonu, na pr. o besedilu firme, o tem kdo naj bo član in ali naj bo kdo komanditist, koliko in kaj bodi njegova vloga ali znesek — meja odgovornosti itd. To so splošna essentialia negotii. Mnogo pa je točk, ki se morajo določiti le po nekih zakonih s pogodbo, po drugih ne; to je odvisno od tega, koliko izčrpne so nujne in dispozitivne odredbe posameznega zakona. Predmeta podjetja na pr. ne bo treba izrecno določiti, če se družba more ustanoviti samo za trgovinske posle in so ti izčrpno našteti v zakonu; določbe o poslovodstvu in zastopstvu niso nujno potrebne, če zakon za ta del daje nujne ali gibke odredbe in se le-tem pogodba podvrže brez spremembe; izrečna določitev prispevkov javnih družbenikov ni nujna, če zakon odreja da so prispevki v dvomu enaki; isto velj a za delitev dobička, za vzroke prestanka itd. Seveda ne prihaja v poštev samo vsebina trgovinskega zakonika, marveč tudi odredbe drugih zakonov, kolikor so pravni vir družbenega prava. 23. F in S ne govorita o vsebini pogodbe, sama po sebi bi torej morala samo ustrezati definiciji; več povedo F Civ. in zlasti odrebe o objavi pogodbe (F 43, ki je nadomeščen z zak. 18. marca 1919 o trgovinskem registru — čl. 6 —, zak. 24. jul. 1867, čl. 55 in sl., spremenjen z dekr. 30. okt. 1935). Za vpis v register treba razen bistvenih točk prijaviti še na pr. predmet družbe, podružnice, upravljajoče člane, znesek družbene glavnice, začetek in redni konec družbe. Te točke se dajo določiti pač le s pogodbo. Manj izčrpen je S 43. Tudi A ne govori, o vsebini pogodbe, zahteva pa za prijavo manj od francoskih novel, na pr. ni treba prijaviti predmeta podjetja in trajanja družbe, za začetek družbe daje zakon sam okvirne prisilne odredbe, vendar bo zbog činjenic, ki jih je treba prijaviti, potreben dogovor o začetku podjetja. V bistvu je tako tudi po vseh nadaljnjih zakonih izvzemši It. in Nit., različne pa so činjenice, ki jih je treba prijaviti za vpis v register. Tako se bo moral predmet podjetja izrečno določiti po Š, NŠ, L, P in Jsl., ne po HO, B in N; prvi štirje zakoni ne naštevajo temeljnih trgovinskih poslov, ostali jih naštevajo.19 P in L zahtevata, da se vedno prijavijo za vpis podatki o zastopstvu, Š in NŠ le, če naj bo spremenjena zakonska dispozitivna odredba,20 kar, dasi ni rečeno v odredbah v vpisu, velja tudi po Jsl. 128. Jsl., NŠ in L zahtevajo, da se prijavita predmet in vrednost komanditne vloge, če ni denar, Jsl. poleg tega še, da se izrečno prijavi denarni znesek, do katerega naj komanditist odgovarja. Drugače It. 88, ki zahteva, da se v ustanovnem spisu mimo točk. za katere je sporazum potreben že po definiciji in pojmu družbe, določi še, kateri člani podpisujejo za družbo, predmet družbe, delež, ki ga vloži vsak član v denarju, terjatvah in drugih dobrinah, vrednost vloge in način ocenitve, delež vsakega člana pri koristih in zgubah, čas začetka in konca družbe; po Nit. je treba s pogodbo določiti tudi činitve članov, ki so udeleženi z delom, in razen deleža pri dobičku in zgubi še načela po katerih naj se deli dobiček.21 Za tajno in priložnostno družbo kakor tudi za združbo z Ker jih našteva Jsl., bi sam po sebi lahko bil med ostalimi, prodrla je pač misel, da naj da trgovinski register možnost poučiti se tudi o predmetu podjetja, kakor pri trgovcu poedincu (Jsl. 40). 20 V resnici tako mislita tudi P in L; to se vidi iz P 83 in L 698, odst. 2. ! ’ ; I 21 Po nekaterih novih zakonih je treba prijaviti še druge činjenice: na pr. po L osebo, katera v družbi sodeluje kot organ družbenika, ki ni fiziška oseba, in zakonskega zastopnika nesvojepravnega člana; po P okolnosti, ki se tičejo poslovne sposobnosti družbenika; po Jsl. državljanstvo člana-tujca, dalje, če je družbenik trgovec poedinec ali osebno odgovorni član druge družbe, to dejstvo, po N It. raso in državljanstvo članov: jasno je, da takih točk ni treba in ni mogoče dogovoriti, dasi jih je treba prijaviti. udeležbo zakoni ne dajejo izrecnih določb o vsebini pogodbe, ustrezati bo morala definiciji in pojmu, cesto se bo moral določiti »predmet podjetja«, namen družbe. Opažamo torej izvestno popolnjevanje določb o vsebini pogodbe, vendar ne gre za stvarno, marveč le za formalno popolnitev, če naj se v pogodbo sprejmejo brez spremembe točke, ki jih ureja zakon sam. Tu gre bolj za opozorilo strankam, na katere stvari naj ob sklepanju pogodbe posebno pazijo, in zlasti za obvestitev tretjih oseb, kolikor se take točke vpisujejo v register. To edino more biti namen prijave činjenic, omenjenih v op. 21; vpis dejstva, da je družbenik tudi osebno trgovec ali javni član druge družbe, bo imel lahko tudi vpliv na kreditno sposobnost družbe. 5. Dolžnost prijave za vpis v javni register in za objavo 24. Vsi zakoni zahtevajo javnost osebnih družb v ožjem smislu. Sistema javnosti sta v glavnem dva, odvisna od tega, ali zakon pozna javne knjige za vpisovanje družb ali ne. Če jih ne pozna, se objavi na določen način družbena pogodba ali izvleček iz nje, ki obsega tiste točke, za katere zakon misli, da so važne za javnost. Ta način pozna v čisti obliki od zakonov, s katerimi se tu bavimo, samo še S. Vsi drugi zahtevajo vpis družbe v javno knjigo: trgovinski register, register podjetij, javnostni register, in poleg tega še objavo vpisa v register ali posebno objavo družbe. S tehniko prijave, vpisa, objave se ne bavimo, pač pa nas zanima, kako je urejena dolžnost prijave. 25. Prijaviti družbo za vpis so po A in zakonih, ki mu slede, dolžni in upravičeni vsi člani, javni in komanditisti, skupaj. To je dosledno in smotreno zlasti če zakon ne zahteva pismene pogodbe in ne daje osebni družbi svojstva pravne osebe; skupna prijava poočituje da j e družba in kdo so njeni člani (A 86, 151; HO 65, 126; B 69, 130; N 108, 161; Jsl. 107, 166, pa tudi L 691, 735; Š 554, 592; NŠ 556, 597). Po S ni jasno, ali morajo objavo pogodbe povzročiti vsi člani ali vsaj vsi javni člani ali pa jo more povzročiti tudi posamezen član. Tudi francoski zakoni so za ta del nekoliko nejasni, vendar se da iz njih razbrati, da je pri kolektivni in pri komanditni družbi dovolj, da prijavo opravijo tiste osebe, ki so poslovodje (gerants) družbe (zak. 24. jul. 1867, zlasti čl. 60, F 24, 27, zak. 18. marca 1919. čl. 6 in 18, dekret 30. okt. 1935). Stališče je razumljivo, kajti francoska veda in sodstvo pretežno zavzemata stališče, da so tudi osebne družbe pravne osebe, dalje je potrebna za osebne družbe pismena pogodba, slednjič se komanditist ne sme mešati v čine poslovodstva in zastopstva. Iz teh razlogov je tudi naravno, da It. 90 ne zahteva, da (vsi) družbeniki vlože izvleček iz ustanovnega spisa in priskrbe njegovo objavo, zadostuje, da to store upravniki, N It. 2296 pa, dasi je po njem prav dvomljivo, ali so osebne družbe pravne osebe, celo odreja naravnost da morajo upravniki radi vpisa vložiti ustanovni spis, podpisan po vseh družbenikih, ali pa overjen prepis spisa. Po obeh zakonih je za prijavo zavezan tudi notar, če je napravil ustanovni spis, in upravičen o stroških družbe vsak družbenik, če prijave ne opravijo upravniki v zakonskem roku; družbenik pa sme tudi tožiti upravnike na spolnitev njihove dolžnosti. Tudi po P 79 je vsak član javne družbe upravičen in dolžan — prisilna odredba zakona — družbo prijaviti za vpis in po P 144 veljajo odredbe o javni tudi za komanditno družbo, kolikor ni za to odrejeno kaj drugega. Dvomljivo je, ali more prijavo opraviti tudi sam komanditist, ki sam po sebi po nobenem zakonu ni upravičen za čine poslovodstva in zastopstva, za tak čin pa gre, kajti vpis in objava po It. in N It. nista konstitutivna v tem smislu, da bi družbe ne bilo brez njih, le iregularna je (2297, 2317). Mislim da velja vprašanje potrditi, kajti zakon ne dela izrecne razlike, komanditist pa gotovo nima manj interesa da se družba vpiše kot ga ima javni član. Za P se lahko še doda, da je vpis za komanditno družbo ko usti tu f i ven, da torej komanditne družbe in komanditistov pred vpisom ni, tako da ne more veljati izključitev od poslovodstva in zastopstva. Vsekakor pa bi kazalo jasno izraziti, da tudi komandi-tistu gre pravica prijave. 26. Starejši zakoni ne rešujejo vprašanja, kaj naj velja, če član, ki je dolžan sodelovati pri vložitvi prijave, tega noče storiti. Reklo bi se, da bo v takem primeru pač propadla družba, toda to ne stoji, niti pravno, razen če je vpis konstitutiven, niti stvarno, če gre za komanditista ali tudi za javnega člana, ki naj bo po pogodbi izključen od poslovodstva in zastopstva. Preostaja torej le pravda in izvršba, kolikor sta mogoči in zlasti kolikor je izvršba uspešna. Nekoliko skrajšuje to zamudno in nezanesljivo pot N 16: če je zoper enega ali več udeležencev s pravnomočno ali izvršno sodno odločbo ugotovljena dolžnost sodelovanja pri prijavi ali pravno razmerje glede na katero je potreben vpis, zadostuje za vpis prijava ostalih udeležencev. Tako odpade zamudna pot izvršbe. Enako L 969 in Jsl. 20, ki dodaja, da to velja tudi za sodne poravnave.22 Vsekakor se ne da reči, da bi bila napredovala enotnost odredb o dolžnosti prijave, reči se more le, da je način skupne prijave po vseh članih osebnih družb mnogo bolj razširjen. 6. Učinki vpisa v javni register in učinki objave družbe 27. Mogoči so razni načini: vpis (objava) je potreben za nastanek družbe (»konstitutiven«) bodisi sploh, bodisi le na ven, ali pa ni bistven za nastanek; v tem primeru je mogoče, da so nasledki izostanka vpisa samo splošni,23 ali pa segajo dalje. 28. Vpis ni potreben za nastanek javne trgovinske ali komanditne družbe po A, HO, B.; po N pa to velja le za družbe, ki so jim predmet podjetja trgovinski posli v smislu 22 Ni se tu baviti z odredbami, kako naj registrsko sodišče z globami izsili prijavo, kakor tudi ne z odredbami o vpisu po službeni dolžnosti. Za ta del naj le pripomnim, da poznajo tudi prvi vpis družbe po službeni dolžnosti — seveda če stranke neopravičeno ne vlože prijave — Š, NŠ, L, P in Nit.; po prvih dveh se zdi, da je vpis po službeni dolžnosti celo obvezen, po ostalih treh se sme izvršiti po službeni dolžnosti. Drugo stališče je primernejše, kajti vedno ne bo mogoče, zlasti če ni pismene pogodbe, uradno, brez sodelovanja strank, priskrbeti si vse potrebne podatke, n. pr. predmet komanditne vloge, njeno višino. Pa tudi načelno je dvomljivo, ali gre, kolikor je vpis konstitutiven, stranke siliti, da nastani družba. Zakoni poznajo tudi druge učinkovite sankcije, znatne globe, odgovornosti itd. To stališče zavzema tudi Jsl., ki ne pozna prvih vpisov po uradni dolžnosti. 23 Tretjim osebam ni treba vedeti za činjenice, ki naj bi bile vpisane (objavljene), pa niso; tisti, ki je bil dolžen skrbeti za vpis, mora N 1. za družbe, ki jim je predmet drugačno obrtno podjetje (N 2, 3). je vpis konstitutiven, kakor N tudi Jsl., po Š in NŠ pa je vpis konstitutiven le za družbe, ki imajo drugačen namen kot opravljanje trgovinskega, fabrikacijskega ali drugačnega obrtnega podjetja, ki zahteva trgovinski ustroj. Kolikor gre za fakultativen vpis (N 3, NŠ pri družbah z drugačnim kot pravkar omenjenim predmetom poslovanja), seveda ni druge sankcije za opustitev prijave — neizvršitev vpisa kakor da družba ne nastane kot javna trgovinska družba. Kjer pa je vpis odrejen, je sankcija opustitve redovna kazen, za komanditista neomejena odgovornost, če je družba začela poslovati pred vpisom in če komanditist ne dokaže, da je nasprotniku bila njegova omejena udeležba pri družbi znana.24 Po P vpis ni bistven za javno družbo, razen če gre za družbo, ki opravlja poljedelsko gospodarstvo (75), pač pa je v vsakem primeru bistven za nastanek komanditne družbe (146). O izjemni neomejeni odgovornosti komanditista za obveznosti iz poslovanja pred vpisom ne more biti govora.2r’ Znatno bolj zapletena je stvar po L. Po njem je vpis v vsakem primeru potreben za nastanek kolektivne družbe in komanditne družbe, dotlej se presojajo dejanja družbenikov po odredbah za preprosto družbo (689. 733). Navzlic temu odreja čl. 741. da je komanditist iz poslovanja pred vpisom odgovoren kot preprost družbenik, če ne dokaže, da je nasprotniku bila znana njegova omejena udeležba pri družbi. Zakon torej vendar v bistvu priznava omejitev odgovornosti na ven pred vpisom in zahteva od komanditista manj kot od preprostega družbenika, ki je po čl. 664 omejeno zavezan le, če je upnik pristal na omejitev odgovornosti. Vsekakor je P dokazati, da je nasprotnik vseeno vedel za činjenico, ki bi se bila morala vpisati, pa se ni. 21 Med družbeniki velja pogodba, komanditist bo smel zahtevati od ostalih družbenikov, kar je plačal preveč. Gl. A 163, HO 138, B 14-2, š 599, NŠ 606, po N 176 pa je komanditist neomejeno odgovoren le, če jo pristal, da se je poslovanje začelo pred vpisom. 25 Odgovornost se bo presojala po odredbah o preprosti družbi. Odredba čl. 76, da za javno družbo ne veljajo odredbe o preprosti družbi, ki bi po čl. 144 veljala tudi za komanditno družbo, ne moti: javna družba pač redno nastane brez vpisa, za njo velja čl. 76 takoj, za komanditno družbo pa šele od vpisa, ker je prej ni; če posluje prej, posluje kot preprosta družba. doslednejši. —- Po smislu veljajo odredbe o kolektivni in ko-manditni družbi tudi za kolektivno družbo z o. z. in za družbo komanditistov, bolj dvomljivo je pa, kaj velja za udeležbo kot preprosti družbenik, če se taka družba vpiše v javnostni register kot komanditna družba. Ali postane prej po definiciji neomejeno odgovorni udeleženec res koman-ditist, t. j. omejeno zavezan? Do katerega zneska? Da bi bila neomejena odgovornost mišljena samo na znotraj, temu se protivi izraz odgovornost (»Haftung«) [prim. čl. 108, 261, 512, 664, 689, 704. 716, 741 itd., seveda pa tudi čl. 389, 415, 416 in dr. — res da pri družbi z o. z.]. 29. Po S 43 je nasledek opustitve prijave javne trgovinske družbe ali komanditne družbe pri sodišču in objave, da pogodba ne velja med člani, proti tretjim osebam se pa člani na to neveljavnost ne morejo sklicevati. To se pravi, da ni javne trgovinske družbe ali komanditne družbe, marveč je med člani preprosta družba, na ven pa odgovarjajo člani neomejeno in nerazdelno. Francoski zak. 24. jul. 1867 je sicer razveljavil F 42—46, odreja pa v čl. 55 in sl. v bistvu isto: »Opustitev obličnosti vložitve in objave . .. ima za nasledek ničnost družbe... Vendar pa se ne morejo družbeniki proti tretjim osebam pozivati na to ničnost« (čl. 57, 58). Vložitev ustanovnega spisa pri sodišču in objava v določnih listih sta torej bistveni za nastanek družbe kot kolektivne ali komanditne družbe.20 Tega pomena pa nima vpis družbe v trgovinski register, kakor je urejen z zak. 18. marca 1919; sankcija opustitve ni ničnost družbe, marveč redovna kazen, le podružnice tujih podjetij se lahko zapro, dokler se prijava ne vloži. Slične, pa ne povsem enake so odredbe It. 90, 93, 98, 99, deloma spremenjene s kr. dekr. 30. okt. 1930, št. 1459 — ki je bil ozakonjen z zak. 4. jun. 1931, št. 660 — in s kr. dekr. 2. dec. 1935-XIV, št. 2134: Izvleček iz ustanovnega spisa se mora vložiti v pisarni trgovinskega sodišča in objaviti. Dokler se to ne zgodi, družba ni zakonito ustanovljena; dotlej so družbeniki neomejeno in nerazdelno odgovorni za vse obveze, ki jih prevzemo v družbenem imenu, in ne morejo izostanka obličnosti prigovarjati tretjim ose- 26 V jako zapletena vprašanja, ki nastajajo zbog iregularnosti družbe, se nam tu ni treba spuščati. bam. Ta odgovornost je strožja od odgovornosti članov regularnih družb, ker ni subsidijarna, marveč primarna; posebne odredbe za komanditista so kakor po francoskem pravu nepotrebne. Družba pa ni oglašena za nično, kakor je po francoskem pravu, vendar sme vsak član zahtevati razdor.27 Razen tega je nasledek opustitve ali nepravočasne ali nepopolne vložitve ustanovnega spisa ali objave globa. N It. daje znatne spremembe in je dokaj jasnejši, kar se tiče sankcij. Dokler družba ni vpisana v register podjetij, veljajo za odnosa j e med njo in tretjimi osebami odredbe o preprosti družbi, vendar so vsi javni člani odgovorni neomejeno in nerazdelno. Domneva se, da je vsak član, ki posluje za družbo, upravičen zastopati družbo; če pogodba nekatere izključuje od zastopstva ali omejuje zastopstvo, se more to prigovarjati tretjim osebam le, če se dokaže, da jim je bilo znano (2297). Komandi tisti pa so odgovorni le s svojo vlogo, razen če so se udeleževali družbenih poslovnih činov (opera-zioni). Vpis torej ni konstitutiven za nastanek kolektivne ali komanditne družbe, pogodba velja na znotraj, na ven pa je njen učinek omejen in vezan na posebne dokaze. Redovne kazni so nadaljnja posledica. 30. Tudi kar se tiče učinkov vpisa (objave), se vidita dve skupini zakonov, vendar se tu opaža izvestno zbliževanje: L in deloma P označujeta vpis za bistven, in tako odstopata od nasprotnega načela skupine zakonov nastalih na osnovi A, ki sta ji sicer dokaj blizu, Nit. se oddaljuje od F-a in It.-a. ki je bil glede na učinke vpisa in objave najbližji F-u. Da se vprašanje učinka vpisa (objave) ne more pojaviti pri tajni in priložnostni družbi, ni treba naglašati. saj sta načelno zgolj notranji družbi. III. Pravna razmerja v družbi 31. Družbi je za dosego njenega namena vedno potrebno delo, redno so ji potrebna tudi gmotna sredstva. Dosledno so člani načelno zavezani za delo v družbi in zanjo in redno 27 Zaščita posameznega člana je torej dvojna, zahtevati sme spol-nitev obličnosti ali jih spolniti sam (zgoraj t. 25), ali pa zahtevati razdor. Prav iz te določbe se vidi, da družba zbog nespolnjene dolžnosti prijave in objave po It. ni nična. tudi za gmotne prispevke, imajo pa, po drugi strani, načelno tudi pravico do dela za dražbo in pravico do deleža pri plodovih družbenega poslovanja: upravne in gmotne dolžnosti in pravice. Obe skupini dolžnosti in pravic imata svojo notranjo in zunanjo stran. Notranja obsega pravice in dolžnosti v družbi, proti sočlanom in proti družbi kot enoti članov, zunanja pravice in dolžnosti članov družbe proti zunanjemu svetu, tretjim osebam. Notranjo stran upravnih pravic in dolžnosti označujemo kot poslovodstvo v širšem smislu, t. j. pravico sodelovati v upravljanju družbe — poslovodstvo v ožjem smislu — in pravico nadzirati delo ostalih članov in drugih oseb v upravljanju družbe. Zunanja stran je zastopstvo, delo za družbo v njenih pravnih stikih z zunanjim svetom.28 Notranja stran gmotnih dolžnosti in pravic obsega dolžnost dajati družbi prispevke in pravico do deleža pri koristih, zunanja pa zaveze družbenikov proti tretjim osebam. ■ 1 j j' i j^j' Dosledno bi se zdelo, da se v nadaljnjih izvajanjih ba-vimo najprej z upravnimi pravicami in dolžnostmi in potem z gmotnimi, kajti skupno delo je v osebnih družbah važnejši činilec od gmotnega. Večina zakonov pa vendar govori ob urejanju notranje strani najprej o gmotnih dolžnostih, potem o upravnih dolžnostih in pravicah in za njimi o gmotnih pravicah (A, HO, B. Jsl., N It.), drugi (Š, NŠ, L) najprej o gmotnih dolžnostih in pravicah, potem o upravnih, edini P se drži obratnega naravnejšega reda, v ostalih zakonih odredbe o notranji strani družbenega razmerja niso tako jasno razločene. Iz vseh zakonov pa se vidi bolj ali manj jasno, da nekako vežejo pravice in dolžnosti na kakovost gmotne udeležbe in na obstoj in obseg odgovornosti za družbene zaveze in jih merijo po njih. Zato se kaže v nadaljnjem raz-iskavanju najprej baviti z gmotno stranjo notranjega družbenega razmerja, zatem z upravno, z obojima pa le za čas, ko družba posluje v dosego svojega namena; gmotne pravice in dolžnosti sicer ne ugasnejo same po sebi, ko na- 28 Ta stroga ločitev je pojmovno potrebna. Dejanska ločitev ni tako stroga; čin zastopstva je redno obenem čin poslovodstva, ne pa obratno, kajti čini poslovodstva često sploh niso pravni čini, temveč zgolj, rekel bi, manipulativni; pa niti vsi pravni čini poslovodstva niso obenem čini zastopstva, namreč ne tisti, ki se tičejo zgolj razmerja med člani. stane vzrok za prestanek družbe, toda spremene se tako bistveno, da jih kaže obravnavati s prestankom družbe in z nje likvidacijo. Za notranje razmerje zavzemajo vsi zakoni stališče, da je za njega ureditev predvsem odločilna vsebina pogodbe, zakoni dajejo gibke določbe, le izjemno prisilne, za znnanje razmerje, ko gre za pravice tretjih oseb, velja v zakonih po večini nasprotno načelo (gl. zg. t. 3). 1. Gmotne dolžnosti družbenikov v družbi 32. Družbenik je po vseh zakonih zavezan vložiti v družbo kar je s pogodbo določeno kot njegov prispevek.29 Tako se pojavljajo vprašanja a) ali mora vsak družbenik dati prispevek, b) kaj more biti prispevek, c) ali morajo biti prispevki po predmetu in količini določeni s pogodbo. Odgovori so vsaj teoretski deloma lahko različni po svojstvu družbenika; javni družbenik, komanditist, tajni družbenik itd. 33. Zaveza vsakega družbenika dati prispevek v dosego skupnega namena v trgovinskih zakonih redno ni izrečena naravnost za vse vrste družbenikov, posneti jo je pa povsod iz splošne definicije družbe po občem civilnem pravu. Tako sledi zaveza članov javne trgovinske (kolektivne) družbe, komanditne družbe, združbe z udeležbo za F iz F Civ. 1832, 1833, za S iz SG 723, za A, HO, B iz ODZ 1175, za It. iz It. Civ. 1697, 1698, za N iz BGB 705. za Š in NŠ iz 530, za L iz 649, za P iz P Obl. 546 — vendar gl. P 76 —, za Jsl. iz partikularnih civilnih zakonikov, zlasti ODZ 1175, SG 723, za N It. iz 2247. Le izjemno je pri tem izrečno na~ glašeno, da mora vsak družbenik dati prispevek (F Civ. 1833, It. 1697, Š in NŠ 531), po drugih zakonih se to mora posneti iz dejstva, da noben zakon ne omenja možnosti, da 29 »Prispevek« mi je v tem, širšem smislu vse, kar je družbenik kot tak dolžan dati ali storiti družbi ali opustiti nji v korist, izvzemši upravne dolžnosti. V ožjem smislu je prispevek, kar ima gmotno vrednost, pa ni delo za družbo; navadno se rabi za prispevek v ožjem smislu izraz vloga, ker največkrat res gre za to, da prenese družbenik nekaj iz svoje imovine v družbeno. Tudi tu se uporablja izraz vloga v tem smislu, dasi za opustitev ni prav točen. bi družbeniki mogli biti tudi osebe, ki ne bi nikakor prispevale k dosegi skupnega namena. Za komanditista pa je zaveza dati prispevek izrecno ustanovljena v vseh zakonih, prav tako za tajnega družbenika in po A 267, HO 62, B 66 za člana priložnostne družbe. Bolj pestri so odgovori na vprašanje, kaj more biti predmet prispevka. Tudi za ta del dajejo načelen odgovor obči civ. zakoniki. Tako se vidi iz FCiv. 1833 in It.Civ. 1698, da so družbeniki lahko udeleženi z denarjem, drugačnimi dobrinami ali delom; ODZ 1175 in SG 723 govorita o delu in stvareh; Š, NŠ 530 in L 649 o delu in sredstvih, N It. 2247 o dobrinah in uslugah, BGB o pospeševanju dosege skupnega namena na način določen s pogodbo, zlasti z dajatvijo dogovorjenih prispevkov, P 546 o ravnanju na določen način, zlasti z vnosom vlog. V bistvu gre povsod za delo in vloge. Nekateri zakoni dajejo še podrobnejše odredbe, zlasti za javno trgovinsko družbo in komanditno družbo. Tako so kot predmet vlog naravnost omenjeni v A, HO, B in N: denar, potrošne in nepotrošne, nadomestne in nenadomestne stvari, v It. 88 denar, terjatve in druge dobrine; v Nit. 2295 terjatve in činitve družbenikov, ki so udeleženi z delom; v Š in NŠ 531 denar, stvari, terjatve, delo; v L 649, 650 poleg tega še opustitve, v P 102 vnos lastnine, drugih pravic, dovolitev uporabe stvari ali pravic, opravljanje dela, v Jsl. 109 kakor v A in N, dalje delo in drugačne usluge. Nekateri zakoni slednjič dajejo še splošne smernice; po Š in NŠ 531 treba v dvomu dati prispevke na tak način in v takem obsegu kakor zahteva dogovorjeni namen družbe; v L 650 je to izraženo nikalno: kolikor ne izključujeta pogodba ali namen družbe.30 Tudi količina prispevkov je v nekaterih zakonih za člane javne trgovinske družbe ali priložnostne družbe odrejena subsidi-jarno, namreč tako, da so v dvomu vsi zavezani za enake prispevke (splošno ODZ 1184, SG 729, BGB 706, Š in NŠ 531, L 650, P 102, Jsl. 109. N It. 2253, za katerega je pa dvomljivo, 30 Tudi Nit. 2253: če vloge niso določene, se domneva, da so se družbeniki zavezali prispevati kolikor (ali kar?) je potrebno za dosego družbenega namena. Toda prav dvomljivo je, ali ta, za preprosto družbo dana odredba velja tudi za osebne družbe v ožjem smislu, kajti N It. 2295 zahteva, da se določi prispevek vsakega člana v ustanovnem spisu. ali velja za kolektivno družbo, ker se za to prispevki morajo določiti s pogodbo; za priložnostno družbo A 267, HO 62, B 66). Ni potrebna taka odredba, kjer zakon zahteva, da se določijo prispevki s pogodbo, na pr. It. in Nit. 34. Posebno se treba še pobaviti z vprašanjem, kaj je v okviru splošnih odredb (t. 33) lahko vloga komanditista in tajnega družbenika, zlasti ali mora biti denar, ali vsaj druga stvar imovinske vrednosti, ali so lahko tudi usluge, zlasti ali more biti delo. F 23 govori, kakor je že rečeno, o »simple bailleur de fonds«. kar pač izključuje usluge in delo, še jasnejši je S 25: »koji su samo- kapital uložili«. Ti odredbi izključujeta, da bi za komanditista veljali širši odredbi F Civ. 1833 ali SG 723, ki kot predmet prispevka poznata tudi delo. Manj določni pa so A 150. 250, HO 125. B 129, N 161, ki govore o imovinski vlogi. It. 88, 117. ki govori o vlogi in kvoti, Š 590 in NŠ 594, ki govorita o imovinski vlogi in o komanditni vsoti. L 733, 739, ki govori o vlogi, koman-ditni vlogi, komanditni vsoti; P 146, 156 in Jsl. 167: vloga, tako tudi Nit. 2313: quota conferita, 2295, št. 6: conferi-mento. Po tistih zakonih, ki govore o komanditni vsoti, bi po besedilu bilo celo dvomljivo, ali ne mora biti komandi-tistova vloga denar; prav tako se zdi, da kažejo odredbe mnogih zakonov, da se v register vpisuj znesek komandi-tistove vloge (A 151, HO 126, B 130. N 162. Š 590) nekako na to, da mora vloga biti denarna. Za rešitev vprašanja je treba poseči globlje. Pri javnem družbeniku odgovornost proti upnikom ni v notranji zvezi z zavezo proti družbi, tudi če je to zavezo spolnil popolnoma, ostane upnikom odgovoren s celo svojo imovino. upnikom je torej pravno povsem vseeno, kaj je predmet prispevka. Drugače pri komanditistu, za katerega vsi zakoni načelno priznavajo, da je prost svoje odgovornosti, kolikor je spolnil svojo zavezo proti družbi Zato treba pri komanditistu še strožje kot pri javnem družbeniku ločiti položaj na znotraj, proti družbi, od položaja na zunaj, proti družbenim upnikom, prispevek družbi od zneska do katerega sega odgovornost, kajti tu gre res za znesek, določen z denarjem. Ne ločijo pa starejši zakoni v svojem besedilu, ali je prispevek lahko kaj drugega, njih besedilo izhaja od najbolj pogostega primera, namreč, da je prispevek najčešče res denaren in enak znesku odgovornosti; tudi ti zakoni pa nikjer ne zahtevajo, da mora biti prispevek denar in tudi ne izključujejo, da je višina — vrednost — prispevka različna od zneska odgovornosti. Jasno je po tem položaju, da se upnikov sicer tudi ne tiče neposredno predmet koman-ditistovega prispevka, tem bolj pa njegova vrednost; s stališča upnikov gre za to, da se da vrednost prispevka kolikor toliko pravilno oceniti, da se res pravilno oceni in da se da dognati, ali je prispevek res vnesen. Samo po sebi je torej lahko predmet komanditistovega prispevka vse kar je lahko predmet prispevka javnega družbenika, tudi nedenaren, »stvaren«, vložek, usluge, delo, kolikor ne bi zakon izključeval enega ali drugega. Za ta del izraz »imovinska vloga« res nekako kaže na to. da mora biti prispevek nekaj, kar se da recimo vnovčiti, toda v širšem smislu spadajo v imovino tudi usluge in celo delo: če se opravijo za družbo, ima le-ta korist, čeprav morda le v obliki prihranka. Meja, kaj more biti predmet komanditnega prispevka, je torej v tem, ali je prispevek ocenljiv z denarjem. Stvarni vložki, ki niso denar, pa tudi ne usluge ali delo, so redno ocenljivi, dasi je zanesljivost ocenitve različna. Pri uslugah je sama ocenljivost lahko dvomljiva. Na pr. komanditist se zaveže družbi dajati svoj kredit na razpolago do določenega zneska. Tudi če družba kredita nikoli ne uporabi, ni dvoma da je njen gospodarski položaj ojačen. Ali kako naj se pripravljenost kreditiranja oceni kot prispevek? Ali naj se zneski, ki bi jih komanditist res kreditiral, poračunajo na vlogo, ali ni marveč vloga že izvršena z izjavo pripravljenosti? Znesek odgovornosti je seveda jasen, ocenitev prispevka pa povsem nezanesljiva. Če naj je prispevek osebno delo, ocenitev ne bo pretežka, kadar gre za enkratne ali tudi za ponavljajoče se ali trajne nadomestne storitve, ki se dajo oceniti po časovnih ali storitvenih enotah; vrednost storjenih enot bi zmanjševala znesek odgovornosti. Toda če je moral komanditist v okviru svoje odgovornosti za družbo plačati več kot so vredne njegove dotedanje storitve, ali naj bo poslej prost svoje zaveze delati za družbo? Kako se bodo ocenjevale in na znesek odgovornosti poračunavale opustitve, za katere bi se komanditist zavezal? Prav lahko je nenadomestna storitev sploh neocenljiva. Starejši zakoni se z vsemi temi vprašanji ne bavijo, novejši jih načenjajo. Tako je za vloge družbenikov sploh, ne samo komanditistov, rečeno, da mora prispevek v dvomu biti tak, da ustreza dogovorjenemu namenu družbe (Š in NŠ 531, negativno izraženo v L 650). Dalje se mora po L 734 v javnostni register vpisati, da vloga ni gotovinska, in obenem naznačiti ocenitev, upniki pa smejo dokazati (742), da ocenitev ne ustreza pravi vrednosti vloge v času vložitve; tako tudi NŠ 596. ki še dopolnjuje, da to velja tudi, če je vloga mešana, deloma stvarna, deloma gotovinska. Tudi iz Jsl. 174 se vidi, da so stvarni vložki dopustni, dokazovanje pravilne ocenitve pa zadeva komanditista. kar je vsaj s praktičnega stališča primernejše. P 146 zahteva celo. da se vpiši, koliko vloge je, seveda v trenutku prijave, že storjene in da se vpišejo spremembe, zlasti vračila vloge. To bo veljalo tudi po Jsl. 174 v zvezi z Jsl. 105, in pač tudi po N It. 2300 v zvezi z 2295, št. 6 in 7. in 2296, ki za ta del sledi It. 88, 96. toda oba ne ločita strogo prispevka od odgovornosti, dasi je mogoče, da se spremeni prispevek brez spremembe zneska odgovornosti in obratno. — Omeniti bi še bilo, da urejajo novejši zakoni (P 103, 144, Š in NŠ 531, L 650, N It. 2254) tudi vprašanje odgovornosti družbenika — tudi javnega — za pravilno spolnitev zaveze, vložiti prispevek (zlasti jamčevanje), vobče v tem smislu, da veljajo za vnos predmetov v last odredbe o kupu, za vnos predmetov v uporabo odredbe o rabokupni pogodbi, isto velja tudi za vprašanje, kdo nosi nevarnost. Starejši zakoni takih posebnih odredb nimajo, pa tudi Jsl. ne. Vse kar velja glede na predmet komanditistovega prispevka, bi veljalo načelno lahko tudi za vlogo tajnega družbenika, seveda pa pri nji ni nobenega odnošaja z odgovornostjo in ni vpisa v register. Vendar se zdi iz nekih odredb zakonov, da se tu res misli samo na denar ali stvarne vložke v ožjem smislu, na pr. ko A 252, dispozitivno, odreja da postane komplementar lastnik imovinske vloge; tudi če ne razumemo pojma »lastnik« strogo, bo delo komaj moglo biti predmet vloge tajnega družbenika. Slično N 335: tajni družbenik mora vlogo storiti tako, da preide v imovino komple-mentarja. Jsl. 490 označuje to odredbo izrecno kot dispozitivno, če ni drugače dogovorjeno. P molči, torej bo veljal P Obl. 547. ki dopušča vnos lastnine ali drugih pravic, uporabo stvari in pravic in usluge, prav tako izrecno tudi L 768. Iz določb vseh zakonov, da se dobiček porablja za popolnitev z zgubami zmanjšane vloge, se ne da sklepati, da usluge, delo. ne bi mogle biti predmet vloge: tako odredbo ima tudi L 772. dasi prav on izrecno dopušča prispevek z uslugami. — Za priložnostno družbo ima posebno odredbo samo L 759: prispevek so lahko »kapitalska udeležba in usluge«. Kar se tiče vprašanja prispevkov, se vidi v novejših zakonih znaten napredek, odredbe so popolnejše in jasnejše. 35. Nekateri zakoni rešujejo tudi vprašanje, čigava postane vloga. Jasno je seveda, da ostane družbenikova svojina, če predmet vloži samo v uporabo. Tudi če ni družbi prepuščena samo uporaba, bo stvar jasna na podstavi tistih zakonov. ki osebni družbi priznavajo pravno osebnost ali na podstavi katerih se jim dokaj splošno priznava, na pr. F in It.: poslednji izraža v čl. 82, da postanejo vnesene reči, če ni drugačnega dogovora, last družbe. Tudi A 91. HO 69, B 73 odrejajo — dispozitivno —, da v last družbe preidejo denar in druge potrošne in nadomestne stvari, dalje ne-potrošne in nenadomestne, ki se vlože po cenitvi, katera, naj ne služi le kot podstava za delitev dobička; v dvomu se slednjič smatra, da so postale last družbe vse premične in nepremične stvari, ki so se vpisale v družbin inventar, podpisan po vseh družbenikih. Tako tudi Jsl. 109. le da ne postavlja domneve za stvari vpisane v inventar, in v bistvu tudi P 102, ki nasprotno postavlja splošno domnevo, da se stvari, ki naj se vneso v družbo, preneso v last. »Last družbe« ima po teh zakonih seveda povsem različen pomen kot po F' in It., če se osebnim družbam ne prizna pravna osebnost, kar je v literaturi prav sporno in se po večini zanika. Tako odreja BGB 718 za področje N-a: »prispevki družbenikov ... postanejo skupna imovina družbenikov (družbena imovina)«, dočim se BGB 706 strinja z odredbo A 91, samo da ne govori o vpisu v inventar. Kakor BGB v bistvu tudi L 660. ki pa še dodaja, da predmeti, ki padejo v družbeno imovino, pripadajo nedeljeni in v celoti (ungeteilt und insgesamt) družbenikom. Po N in L je tako dokaj jasno, da »družbena imovina« ni last pravne osebe. Š in NŠ molčita povsem, N lt. pa ni tako jasen kakor je bil It. Čl. 2254 sicer govori o stvareh vnesenih v last, čl. 2256 o stvareh, ki pripadajo družbeni imo-vini, drugi členi o družbeni imovini, družbenih dobrinah, toda prav dvomljivo je, kakor je že rečeno, ali so po N It. osebne družbe posebna pravna bitja, pravne osebe. Stari spor. ali so osebne družbe pravne osebe, torej tudi v najnovejših zakonih ni enotno rešen, po nekaterih pa sploh ni rešen. Vloga tajnega družbenika preide v svojino komple-raentarja (A 252), naj se stori tako, da preide v komplemen-tarjevo imovino (N 335, Jsl. 490), preide v komplementarjevo imovino (L 768). Vse je dispozitivno, tako tudi P Obl. 547. ki postavlja domnevo v tem smislu. 36. Če so prispevki družbenikov naravnost določeni s pogodbo, je pač naravno in v pojmu pogodbe, da jih posamezni družbeniki enostransko ne morejo spreminjati, prav tako pa tudi, da ne morejo ostali člani posamezniku naložiti spremembe, razen če je bilo že naprej določeno s pogodbo, da naj velja večinsko načelo in da naj velja tudi za ta primer, kajti niti pri kapitalskih družbah, pri katerih je večinsko odločanje načelo, se posameznemu družbeniku sprememba vloge redno ne more naložiti brez njegovega pristanka. Pri osebnih družbah se zde odredbe o spremembah vlog tem manj potrebne, ker osebne družbe nimajo osnovne glavnice v smislu kapitalskih družb; kritje imajo upniki osebne družbe ne samo v imovini družbe, temveč tudi v »zasebni« imovini družbenikov. To brez dvoma velja za javno trgovinsko družbo in za javne družbenike komanditne družbe. Za ta del upniki gotovo nimajo pravnega interesa na spremembah vlog. Nimajo ga pa tudi ne pri spremembah vlog komanditistov, zvišanje jim je v korist, ker predmet vloge preide v svojino družbe, znižanje jih ne zadeva, če se obenem ne zniža znesek odgovornosti. Toda dejanski je to drugače: zbog zmanjšanja vlog lahko začne družba hirati, s tem raste verjetnost, da bo treba uveljavljati odgovornost, to pa je praktično lahko znatno težje kot seči po družbeni imovini. Razen tega se z enostranskim povečanjem ali zmanjšanjem vlog lahko spremeni dotedanje ravnovesje v družbi dejanski, in če velja večinsko načelo po kapitalski udeležbi, tudi pravno. To so pač razlogi, da večina zakonov daje odredbe o zmanjševanju vlog, le nekateri tudi o njih povečanju: pri tem mislijo seveda na eno- stranske spremembe, obenem pa dajejo odredbe tudi za primer nedobrovoljnega zmanjšanja zbog zgub, ki zadenejo družbo in s tem vloge družbenikov. 37. F in tudi F Civ. molčita, tako tudi S, SG 7-36 pa slično kakor ODZ 1189 odreja, da družbenika ni moči prisiliti k večjemu prispevku kakor se je zanj zavezal; če se ob spremenjenih okolnostih brez povečanja ne da doseči družbeni namen, član lahko izstopi ali »se razdruži«. O prostovoljni spremembi in o prisilnem znižanju SG ne govori, za poslednje bo pač smiselno uporaben § 736. A odreja, da javni družbenik ne more enostransko zmanjšati svojega deleža pri družbeni imovini (108), da pa tudi ni dolžan povečati ga ali popolniti z zgubo zmanjšanega (92). Za koman-ditista velja, da se mu delež pri dobičku ne izplačuje, dokler se ne dopolni z zgubo zmanjšana prvotna vloga — pač pa obresti (161), v razmerju proti tretjim osebam pa je urejen položaj komanditista še strožje (165). Tako tudi HO (70, 86, 136, 139), B (74, 90, 140, 143), v bistvu tudi N (122, 169, 172, BGB 707) in prav to velja po A 255, N 337 za tajnega družbenika. Ni pa rečeno v teh zakonih, da se ne sme dobiček izplačati javnemu družbeniku, čigar vloga se je zmanjšala zbog zgub. Prav tako v teh zakonih ni naravnost rečeno, da družbeniki ne smejo enostranski povečavati svojih vlog; vendar je izrecno samo dovoljeno, da se povečajo na ta način, da družbenik ne vzame obresti in svojega deleža pri dobičku, temveč jih pusti v družbi; po N 167 to ne velja za komanditista, njegovemu kapitalskemu računu se pripisujejo obresti in dobiček le dotlej, da je dosežen dogovorjeni znesek komanditne vloge, dalje ne velja za tajnega družbenika po A 255 in N 337. To odredbo je prevzel Jsl. 170, razen tega naglaša v § 110, da družbenik ni zavezan svojo vlogo popolniti le, če je brez njegove krivde zmanjšana zbog zgub; dvomljivo je, ali naj to velja tudi za komanditista, kolikor se tiče odredbe, da se mu ne izplačuj dobiček, dokler je njegov kapitalski račun zmanjšan; po mojem mnenju velja, ratio legis je ista. Stališče Jsl.-a je torej ugodnejše za družbenika kot stališče njegovih prednikov, po katerih je dvomljivo, ali ni treba z zgubo zmanjšano vlogo popolniti brez ozira na to ali je zguba zakrivljena ali ne. Delno drugačno je stališče Š 557, NŠ 559, 560, L 694, 595: tudi javni druž- benik ne more zahtevati izplačila dobička, dokler ni izravnan z zgubo zmanjšani kapitalski račun, javni družbenik je iorej za ta del izenačen s komanditistom, razen tega se niti javnemu družbeniku niti komanditistu ne pripisujejo ne-vzete obresti in dobiček, če se temu upre bodisi en sam družbenik. Iz vsega sledi, da enostransko povečanje vloge ni dopustno razen z nepobranim delom obresti in dobičkov, po Š, NŠ in L pa niti to ne. P 104 odreja jasno, da družbenik ni upravičen zvišati dogovorjeno vlogo, P tudi ne pozna pripisovanja nevzetih obresti in dobička h glavničnemu računu, pač pa se kakor po Š, NŠ in L dobiček pri javnem družbeniku porablja za popolnitev z zgubo zmanjšanega deleža (106)31. Za tajnega družbenika po P in L ni razlike od A in N, posebnost pa ima L 755, da se družbeniki družbe komanditistov ali kolektivne družbe z o. z. lahko zavežejo za omejena doplačila kakor pri vpisani zadrugi. Ta doplačila pač ne zvišujejo vlog. Enostranska spremenitev vlog tudi po It. in Nit. ni mogoča, tem manj, ko je po teh zakonih treba v vsakem primeru določiti vlogo in njeno vrednost s pogodbo. Po It. 117 se komanditistu ne morejo izplačevati koristi, dokler je zmanjšana družbena glavnica, ni pa to rečeno za javnega člana, dasi je družbena glavnica vsota vlog vseh članov. Nit. 2303 je doslednejši, dobiček se ne more deliti niti javnim družbenikom, dokler ni popolnjena ali znižana z zgubo zmanjšana družbena glavnica. Vloge se s pripisovanjem očito ne morejo povečavati, kajti zakon o tem ne govori, s pripisovanjem pa bi se povečale s pogodbo določene vloge, kar se brez spremembe pogodbe pač ne more zgoditi. Glede na spremembe vlog so zakoni načelno enotni; razlike so, kar se tiče povečevanja vlog s pripisovanjem ne-vzetega dobička, za ta del opažamo v novejših zakonih večjo doslednost, namreč nedopustnost brez pristanka ostalih družbenikov. Tudi popolnjevanje z zgubo zmanjšanih vlog s tem, da se ne izplačujejo koristi, je v novejših zakonih urejeno 31 Ker je znesek kapitalskega računa — deleža — lahko večji ali manjši od vrednosti vloge, je razlika, ali zakon odreja, da se dobiček porablja za popolnitev »deleža«:, ali da se uporablja za popolnitev vloge. Na pr. vlojga 10.000, »delež« (= kapitalski račun) 12.000, ob zgubi 1000 vrednost vloge ni prizadeta. doslednejše, kajti po njih so javni družbeniki izenačeni s komanditisti; morda kaže to stremljenje za ohranitev družbene imovine na zmanjševanje razlike med kapitalskimi in osebnimi družbami. 38. Med gmotne dolžnosti spada vsaj v širšem smislu tudi prepoved tekmovan ja, dasi ne nalaga dajatve ali storitve, marveč le opustitev kot negativno stran zvestob-nega razmerja, ki veže družbenike. F in S ne poznata te prepovedi, toda po SG 731 ne sme član družbe »voditi poslov«, ki bi bili družbi v škodo; dogovorna prepoved je seveda mogoča tudi po F, mogla bi tudi veljati ex fide bona. Vsi drugi zakoni urejajo prepoved tekmovanja. Za javne člane javne trgovinske družbe in komanditne družbe veljajo po starejših zakonih dokaj različne odredbe, vse pa so gibke narave. A 96 odreja, da ne sme javni družbenik brez dovolitve ostalih članov ne v trgovinski grani družbe za svoj ali tuj račun opravljati poslov, ne kot javni družbenik udeleževati se pri drugi trgovinski družbi enake vrste; dovolitev iideležbe pa velja za dano, če so ostali družbeniki vedeli zanjo že ob sklepu družbe, pa se ni pogodila opustitev udeležbe. Čl. 97 daje sankcije in določa trimesečen prekluzivni rok a tempore scientiae za uveljavljanje, uveljavlja jih družba, dvomljivo je torej, čili tudi posamezen družbenik. Tako tudi po HO 74, 75, B 78, 79, N 112. 113, ki pa popol-njuje starejše zakone: sankcije uveljavljajo ostali družbeniki, trimesečni rok je zastaralen, dodan je petleten objektiven zastaralni rok. It. 112, 113, 116 je v skladu z A, v bistvu tudi N It. 2301, le da prosto govori o tekmovalni delavnosti in tekmujoči družbi in da kot sankcijo izrecno daje odškodninski zahtevek. Po vseh teh zakonih ni rečeno, ali sme javni družbenik biti kot član organa delniške družbe ali družbe z o. z. udeležen v upravi ali nadzoru kapitalske družbe. Ker nekateri zakoni obratno prepovedujejo, da član organa kapitalske družbe ne sme biti udeležen kot (javni) član v osebni družbi, bi bil strogo logičen sklep ta, da pač kapitalska družba lahko zabrani članu svojega organa udeležbo v osebni družbi, ta pa ne more izvajati sankcij zoper svojega (javnega) družbenika, ki sprejme članstvo v organu kapitalske družbe: gotovo ne nameravan ne željen položaj, ki ga treba odstraniti z razširjajočo razlago; tudi nekateri novejši zakoni imajo to hibo, na pr. L, deloma P, Nit. Š in NŠ sta širša: kot nasledek zvestobne dolžnosti dajeta splošno odredbo, da ne sme noben družbenik v svoj poseben prid opravljati poslov, ki bi onemogočili namen družbe ali bi mu bili kvarni. Poleg tega pa vsebuje Š 558 še posebno prepoved kakor A 96, le da ne govori o udeležbi v istovrstni trgovinski družbi, temveč v istovrstnem podjetju, kar je znatno širše, in da javnemu družbeniku prepoveduje celo udeležbo kot komanditist, NŠ 561 pa še bolj razširja prepoved s tem. da javni član ne sme biti kot javni član udeležen v drugem podjetju — torej čeprav ni tekme, in da tudi ne sme biti član družbe z o. z.; posebnih sankcij Š in NŠ ne dajeta, torej velja splošno odškodninsko pravo.32 Splošno zvestohno dolžnost ustanavlja tudi L 656, posebne odredbe o tekmovanju pa so bližje A-u in N-u kot Š-u ali NŠ-u. zlasti ni prepovedana udeležba kot komanditist ali član družbe z o. z. Splošno zvestobno dolžnost nalaga javnim članom tudi P 110: dolžni so vzdržati se vsake delavnosti, ki je v nasprotju z interesi družbe, posebej so še prepovedani tekmovalni interesi in udeležba kot javni član ali član upravnega organa tekmujoče družbe. Sankcije sme po P 111 v korist družbi uveljavljati vsak posamezen družbenik; zastaralni roki so odrejeni. Jsl. 114 prepoveduje biti javni član, član organa ali nameščenec v podjetju, ki tekmuje ali bi moglo tekmovati z družbo. Dokaj različno stališče zavzemajo zakoni glede na ko-manditista. Po večini zakonov, tudi novejših, zakonska prepoved tekme ne velja za komanditista: A 159, It. 116, HO 134, B 138, N 165, Jsl. 169; pri tajni in priložnostni družbi sploh ni omenjena. L 737 odreja, da prepoved tekmovanja za komanditiste ne velja, »če se ne dogovori«, nepotreben dodatek, velja pa po L 770 za komplementarja 32 Razmerje med Š in NŠ 536 na eni in Š 558, NŠ 561 na drugi strani je, da je čl. 536 širši, kolikor po njem prepovedani posli ni da bi morali biti tekmovalni; čl. 558 in 561 sta toliko širša, da prepovedujeta članstvo v tekmujočem podjetju, biti član ni »posel« in ne pada pod čl. 536. Dosleden ni NŠ, ko v čl. 561 članu osebne družbe prepoveduje članstvo v družbi z o. z., v čl. 818 pa le poslovodečemu članu družbe z o. z. članstvo kot javni družbenik v osebni družbi. tajne družbe; splošna določba L 656 velja za tajno in za priložnostno družbo, nepotreben dodatek. Pač pa bo prepoved tekmovanja po Š 594 in NŠ 598 dosledno veljala za komanditista; nasledek je, da komanditist ne le ne more v drugi osebni družbi biti javni član, marveč da tudi ne more biti komanditist ali član družbe z o. z., kar se morda ni hotelo reči. Prav tako bo prepoved tekmovanja tudi za komanditista veljala po P 144 in Nit. 2315. Vidi se, da se vedno bolj naglasa splošna zvestobna dolžnost družbenikov proti družbi, in da se prepoved tekmovanja razširjuje preko kroga javnih družbenikov; ne gre več za udeležbo v tekmujoči trgovinski družbi, marveč v tekmujočem ali v podjetju, ki bi utegnilo tekmovati ali celo sploh v drugem podjetju, ne samo za udeležbo kot javni član. marveč za udeležbo na vodilnem mestu, ali celo le kot komanditist; da je prepovedana udeležba kot član družbe z o. z.. je pa pač le nasledek posebne ureditve družb z o. z. v NŠ. 39. Med gmotne dolžnosti članov kaže slednjič šteti prepoved sprejemanja družbenikov in n e -prenosnost članstva. Prav za prav se razume po samem bistvu osebne družbe, ki je zgrajena na osebnem zaupanju med člani, da posamezen član ne more spreminjati osebnega sestava družbe, vendar naglašajo F Civ. 1861, SG 731 (po ODZ 1186), A 98, HO 76, B 80, Š in NŠ 542. L 661 še posebej, da noben član ne more sam sprejeti koga v družbo. Neprenosnost lastnega članstva je često izražena posredno, na ta način, da je rečeno, kaj od članskih pravic se lahko prenese. Iz teh odredb se vidi, da se lahko preneso gmotne pravice, ne pa upravne pravice in seveda ne dolžnosti. Tako po A 98: tretja oseba, ki ji družbenik odstopi svoj delež ali jo udeleži pri njem, ne dobi neposredno zoper družbo nikakršnih pravic, zlasti tudi ne nadzornih; v istem smislu HO 76, B 80. It. 79, Š in NŠ 542, L 661. Prenosnost z učinkom med pogodbenikoma je s tem priznana. Drugače se izraža BGB 717: Zahtevki, ki pripadajo družbenikom med seboj iz družbenega razmerja, so neprenosni, prenosni pa so zahtevki, ki pripadajo družbeniku iz njegovega poslovodstva (na pr. potni stroški in drugi izdatki za družbo iz poslovodstva), kolikor jih more uveljavljati pred prestan-kom članstva, dalje zahtevki do deleža pri dobičku in pri končnem obračunu o prestanku članstva ali družbe. BGB-u sledita v bistvu P 109 in. zlasti jasno, Jsl. 116, kar se tiče čisto gmotnih zahtevkov, tudi L 661. Jsl. odreja izrečno, da so upravne pravice neprenosne. N it. nima posebnih določb, razen da se komanditistov delež lahko prenese s pristankom večine družbenikov, ki predstavlja večino glavnice; za prenos članstva kot javni družbenik bo torej potrebna soglasnost; kajti da se oseba člana lahko spremeni s pristankom vseh prizadetih, o tem ne bo dvoma po nobenem zakonu. Gmotni zahtevki so prenosni tudi po Nit., ker pač ne spadajo med strogo osebne (Nit. 1260). Glede na neprenosnost članstva so torej zakoni dovolj edini, samo da nekateri novejši dajejo podrobnejše odredbe o zahtevkih, ki so prenosni navzlic neprenosnosti samega članstva. Izrecno prepoved pridruževanja novih družbenikov ima Nit. 2550: pri združbi z udeležbo pridruževalec ne more dati udeležbe pri istem podjetju ali istem poslu drugim osebam brez pristanka prejšnjih pridružencev, razen če se je s temi drugače dogovoril. 2. Gmotne pravice družbenikov 40. Gmotne pravice družbenikov so pravica do obresti in dobička, do izplačila deleža o prestanku članstva ali družbe, do povračila izdatkov za družbo, do nagrade za delo v družbi. Le pravico do dobička kaže obdelati v ti zvezi, z ostalimi pravicami se kaže baviti v zvezi z upravnimi pravicami in dolžnostmi in s prestankom članstva ali družbe. Pač pa je treba vprašanje zgub v teku poslovanja družbe razmotriti v zvezi s pravico do obresti in dobička, ker je oboje tesno povezano v življenju in zakonih. Po vseh zakonih je osebna družba zamišljena izključno ali vsaj redno kot pridobitna. Redno se torej dobiček in zguba delita med člane. Odločilna je predvsem pogodba, odredbe zakonov so načelno gibke narave; prisilna je le prepoved »levje družbe«, ki pa redno niti ni izrečno izražena. Na obe strani jo naravnost izražajo le F Civ. 1855, It. Civ. 1719: ničen je dogovor, da naj vsa korist pripada enemu članu, pa tudi dogovor, da naj bo imovinska vloga (sommes ou elfets) enega ali več članov prosta zgube (a contrario se torej zgube lahko oprosti član, ki vlaga le delo), in N It. 2265: noben družbenik ne more biti povsem izključen od deležnosti pri koristih ali zgubah (gl. tudi t. 44). Za It. in Nit. se vprašanje podrobnejše zakonske ureditve deležnosti pri dobičku in zgubi ne pojavlja, ker oba zahtevata da se določi v pogodbi delež vsakega družbenika pri koristih in zgubah, Nit. tudi, da se določi način delitve koristi.33 41. Dokaj različni so zakoni v podrobnostih: ali naj se deli dobiček po glavah ali po kapitalski udeležbi, kako se upoštevaj pri delitvi delo za družbo, ali naj ima član pravico do obrestovanja svoje vloge, celo brez ozira na to, ali se je poslovno razdobje končalo z dobičkom ali z zgubo. Kapitalska udeležba je merilo po FCiv. 1853 = It.Civ. 1717 in po Nit. 226-3 — le če so vloge ocenjene, sicer po glavah —, načelno pač tudi po SG 739, v skladu z ODZ 119-3. Vsi ti zakoni pa se ozirajo tudi na družbenika, ki je udeležen z delom.34 Znatno drugačne so odredbe A-a in zakonov, ki mu slede. Oni računajo z dolgotrajnostjo osebnih družb, dočim so obči civilni zakoniki bolj prikrojeni za družbe, kakor je priložnostna družba, zato prvim merilo ni vrednost začetne imovinske vloge, marveč vrednost kapitalske udeležbe v začetku računskega razdobja. Vrednost kapitalske udeležbe v začetku računskega razdobja se spreminja, če družbenik kaj da v družbo ali vzame iz nje, če ne vzame dobička, če ga zadene zguba. Od začetne vrednosti kapitalske udeležbe se na koncu računskega razdobja izračunajo 4% obresti in pripišejo »glavničnemu računu«,35 brez ozira na to. ali je družba poslovno razdobje sklenila z dobičkom ali z zgubo; 4% obresti od vsot, katere je družbenik vzel v razdobju, pa se zapišejo v breme. Razlika povečuje račun. Ali so aktivne obresti krite z dobičkom, pokaže bilanca; kolikor so, gredo na račun poslovnega prebitka, šele presežek je »čisti« do- 33 Gibke določbe N It. 2262 do 2264, dane za preprosto družbo, torej navzlic čl. 2293, 2315 ne pridejo neposredno v poštev za kolektivno ia za koinanditno družbo. 11 Po F Civ. 1853 in It. Civ. 1717 se družbeniku, ki je udeležen samo z delom, dobiček meri po najmanjši imovinski vlogi drugega družbenika. Za mešane prispevke ni odredbe, pač pa odreja ODZ 1193, da določi v enem in drugem primeru delež sodišče po važnosti posla, uporabljenem trudu in pribavljeni koristi; tako v bistvu tudi SG 739, 740; oba zakonika imata torej že jako napredne misli. 35 Izraz rabi Jsl. N rabi manj točni izraz »glavnični delež«. biček in ta se deli po glavah; kolikor niso, je pripis fiktivno povečanje deleža, ker je v resnici zguba. Pomen tega načina je, da imajo družbeniki s kapitalsko udeležbo prednost pred družbeniki, ki so udeleženi z delom; ti so deležni šele čistega dobička, in te 4% obresti smejo družbeniki brez ozira na gmotno stanje družbe tudi porabiti. Misel je, da mora družbenik pač živeti od družbe tudi v razdobjih, ko družba nima prebitka, pri tem pa so zopet prikrajšani družbeniki, ki prispevajo z delom. Delež čistega dobička sme član brez pristanka sodružbenikov porabiti le, če to ni družbi očito kvarno. Že HO in B sta oblažila krivico, ki jo A dela članom, udeleženim z delom; tem se namreč ob izračunavanju obresti za delo računa primerna nagrada, ki jo v dvomu določi sodnik, in ki za družbo pomeni zgubo, kolikor je ne krije poslovni prebitek. Tudi Š 556 in NŠ 558 se v bistvu strinjata z A, dajeta pa nekaj pojasnjujočih odredb in zlasti spominjata, da se smatra dogovorna nagrada za delo ob izračunavanju dobička in zgube prav tako kakor obresti glav-ničnih računov za družben dolg. Čisti dobiček se deli tudi po Š in NŠ 5-33 po glavah. Drugače kot po A, pa sme po Š in NŠ družbenik svobodno jemati si ne samo obresti in nagrado za delo, marveč tudi dobiček; kar si ne vzame, se sme kakor je že rečeno glavničnemu računu pripisati le, če se noben družbenik ne protivi. Razlike med Š in NŠ so zlasti te, da je izračunavanje in pripisovanje obresti po Š obvezno, če ni drugače dogovorjeno, po NŠ pa je obvezno le, če je dogovorjeno; dalje, da sme po NŠ družbenik, če je tako dogovorjeno. obresti in nagrado jemati že v teku poslovnega leta — seveda kakor dospevajo —, dočim bi smel po Š. kakor po starejših zakonih, šele ob koncu poslovnega leta. Slednjič je v NŠ pojasnjeno, da se, kadar se je glavnični račun zmanjšal zbog zgub, obresti ne računi j o po stanju glavničnega računa v začetku poslovnega razdobja, marveč od zmanjšanega. Po obeh zakonih pa član ne sme jemati čistega dobička, dokler ni izravnan z zgubo zmanjšani račun (Š 556, 557, NŠ 558—560). N je delno prevzel, pa zboljšal in poenostavil način A-ja. Fiktivnih obresti ne pozna, le če je in kolikor je poslovnega prebitka, se od njega najprej določi družbenikom do 4% od njihovih glavničnih računov, preostali prebitek se deli po glavah. Pogodovanje kapitalski udeleženih družbenikov je torej vezano na poslovni prebitek; za družbenike, ki prispevajo (samo) z delom, pa kakor v A ni poskrbljeno. Pač pa je od delitve dobička strogo ločena odredba, da sme vsak družbenik porabiti do 4% svojega za poslednje poslovno leto ugotovljenega glavničnega računa: ne 4% obresti, marveč 4%, t. j. kvoto 1/2r„ N-u sledita v pravkar obravnavanih ozirih več ali manj L in Jsl., vendar je L (693, 694). kar se tiče upoštevanja dela, soroden NŠ-u, med letom pa se sme po njem jemati samo nagrada za delo, ne pa tudi obresti. Zanimive odredbe vsebuje L 683: mogoče je dogovoriti, da družbenik ni deležen dobička, če naj po pogodbi prejema plačo, mezdo ali sl.; dobiček se ne sme brez pristanka vseh družbenikov zmanjševati s svojevoljnim (willkiirlich) podcenjevanjem posameznih predmetov, to se pravi, da poslo-vodeči člani ne smejo ustvarjati skritih rezerv. — Jsl. je enak N-u, vendar upošteva dogovorjeno nagrado za delo kot družben dolg (123—125, o »obrestih« pravilno ne govori). Po P 105—107 ni pogodovanja kapitalski udeleženih članov, dobiček se deli po glavah, vzeti si ga sme družbenik brez ozira na iinovinsko stanje družbe, toda ne, dokler je »delež« zmanjšan zbog zgub, vedno pa sme porabljati 4% »obresti« od svojega deleža; da je izraz »obresti« zgrešen, je jasno, gre za kvoto deleža. — Za It. in Nit. gl. t. 40, dodati je, da se ne smejo nikakršne »vsote« — preozko! — deliti med družbenike razen iz stvarno doseženih koristi, torej kakor po N in njemu sličnih zakonih, in še to ne, dokler je »družbena glavnica« zmanjšana zbog zgub (Nit. 2303), in da sme družbenik pobrati svoj del dobička šele po odobritvi računov (N It. 2262). Vse drugo, zlasti tudi udeležbo družbenikov, ki prispevajo delo, treba določiti s pogodbo. 42. Za komanditno družbo je zbog različne odgovornosti članov načelo delitve dobička po glavah ali po kapitalski udeležbi komaj uporabno, ker ne upošteva ne odgovornosti ne dela za družbo, za katero komanditist načelno ni ne zavezan ne upravičen; bolje uporabno je samo po sebi ono tkzv. obrestovanje vlog, pravilneje kapitalskih računov, toda z njim ni rečeno, kako deliti presežek poslovnega prebitka, ki ostane potem ko se je izvršilo obrestovanje. Po vseh zakonih je seveda v prvi vrsti odločilna pogodba, toda le It., Nit. in P zahtevajo, da se delež komanditista pri dobičku določi s pogodbo; njim tako ni potrebna odredba, kaj naj velja, če delež ni dogovorjen. Ta odredba je v vseh ostalih zakonih v bistvu enaka: delež naj določi sodnik po svojem preudarku (A 162, HO 137, B 141, Š 596, NŠ 601, L 739), N 168: »velja, da je dogovorjeno primerno razmerje deležev« pomeni isto, in ko Jsl. molči, tudi prepušča določitev deleža sodniku, prim. tudi § 369 cpp. Kar se tiče izračunavanja »obresti«, pripisovanja obresti in dobička glav-ničnemu računu, vzemanja obresti in dobička, načelno odrejajo ti zakoni, da tudi za komanditista veljajo odredbe, dane za javne družbenike (A 161, HO 136, B 140, Š 594, NŠ 598, L 733, pa tudi N 167, P 144, Jsl. 170, 171, gl. t. 41). vendar dajejo nekaj posebnih odredb z ozirom na posebni položaj komanditista v družbi. Komanditist sicer ni dolžan zaradi poznejših zgub družbi vrniti pobrane obresti in dobiček, toda dokler je zmanjšana prvotna vloga, se dobiček uporablja za kritje zgub (A 161, HO 136, B 142), »obresti« mu ostanejo v uporabo. Slično Š, NŠ, L, P, z vsemi razlikami med njimi, ki slede iz različne ureditve za javne družbenike, dalje It. 117 in Nit. 2321. Delno drugače N 169: odredba, da sme javni družbenik na vsak način, tudi če ni poslovnega prebitka, torej tudi z zmanjšanjem svoje vloge porabiti 4% svojega za poslednje poslovno leto ugotovljenega glavničnega računa, ne velja za komanditista, porabiti sme samo dobiček, tega pa brez ozira, ali je to družbi kvarno, vendar ne, če je njegov glavnični račun zmanjšan ali bi se zmanjšal pod znesek storjene vloge. Jsl. je prevzel odredbo, da sme komanditist zahtevati izplačilo dobička brez ozira na imovinsko stanje. Razlika med starejšimi zakoni (A, HO, B) in novejšimi je v tem, da prvi ne omejuje pripisovanja obresti in dobička preko zneska dogovorjene ko-manditistove vloge, drugi pa — dispozitivno — omejujejo pripisovanje v tem smislu, tako N 167, L 739, Jsl. 170: Š in NŠ kakor za javnega družbenika.36 36 Doslej obravnavani zakoni, izvzemši It. in N It., razlikujejo položaj komanditista v družbi od položaja na ven in dajejo1 tudi glede na dobiček delno različne norme; o njih bo treba govoriti pri zavezi na ven. Pri družbi komanditistov se deli dobiček po razmerju vlog, komanditnih vsot — saj neomejeno odgovornih članov ni —, pri kolektivni družbi z o. z. pa kakor pri kolektivni družbi (L 755). 43. Za delitev dobička pri tajni družbi ni podrobnejših odredb; če ni pogodbene določbe, določi delež• sodnik po svojem preudarku (A 254), N 336 in L 771 »primeren delež«, P 279 »po pravičnosti«, Jsl. 491 »po okolnostili«. Dobiček se ne pripisuje vlogi, je torej navadna terjatev, ne izplačuje se. dokler se ne dopolni z zgubami zmanjšana vloga, toda ni ga treba vračati zbog poznejših zgub (A 255. N 337. L 771, P 280, Jsl. 492); v bistvu torej velja isto kar za komanditista. Za priložnostno družbo odreja A 268 le, da se vloge obrestujejo, v dvomu po 6%, in da se deli dobiček v dvomu po glavah; poslednje odrejata tudi HO 62 in B 66. Drugače L 760: vloge se obrestujejo po 5%, presežek se deli. če so vsi družbeniki dolžni dati prispevek v denarju ali drugih nadomestnih stvareh ali so dolžni kot prispevek prevzeti številčno določene obveznosti, po razmerju prispevkov ali obveznosti, sicer pač po glavah. Za delitev dobička pri družbi z udeležbo v F, Š in It. ni posebnih določb; tudi Nit. nima splošne odredbe, vendar v čl. 2554 odreja, da za udeleženca z delom velja čl. 2102 iz odseka o delovnem razmerju. 44. Mnogo manj podrobno je z zakoni urejena delitev zgub. V prvi vrsti odloča pogodba; če pogodba določa samo način delitve dobička, velja v dvomu ta način tudi za delitev zgub (P 105) in obratno (BGB 722, N in NŠ 533, L 651. Jsl. 124). če pogodba sploh molči, velja po A 109, HO 85, B 89, N 121, Š in NŠ 533, L 683, P 105, Jsl. 124 isto, t. j. zguba se deli po razmerju vlog ali po glavah, pri čemer Š in NŠ 533, L 683 in P 105 naglašajo, da je vseeno kolikšna je vloga in kaj je njen predmet. Načelno je torej zgube deležen tudi član, ki prispeva delo (prim. ODZ 1197, SG 742: družbenik z delom zgubi svoj trud), vendar odrejajo Š in NŠ 533, L 651, Jsl. 123, da se tak družbenik s pogodbo lahko oprosti deležnosti pri zgubi; po P 105 velja to v dvomu po samem zakonu, vsak član pa se lahko s pogodbo oprosti deležnosti pri zgubi. Ti zakoni torej razčiščujejo vprašanje, ali je sploh mogoče družbenika s pogodbo oprostiti delež- nosti pri zgubi. Od starejših zakonov sta bila za ta del dovolj jasna samo FCiv. 1855 in It.Civ. 1719 (gl. t. 40). Za primer mešanega prispevka pa sta povsem jasna sploh le P in Jsl.: le družbenik, ki prispeva samo delo, je po prvem sam po sebi prost in se more po drugem oprostiti zgube. It. 88 in Nit. 2295, 2315 zahtevata, da se s pogodbo uredi tudi delitev zgub, torej za kolektivno družbo in komanditno družbo ne bo veljala dispozitivna določba N It. 2263, po kateri se v dvomu tudi zguba deli po razmerju vlog, ki veljajo v dvomu za enako vredne, po kateri delež družbenika, ki prispeva delo, v dvomu določi sodnik po pravičnosti in po kateri merilo za delež pri dobičku v dvomu velja tudi za zgube. 45. Kakor za delitev dobička, tako tudi za delitev zgub splošne odredbe iz istih razlogov ne morejo povsem veljati za komanditist e. Že F 26 odreja, da trpi komanditist zgubo le do glavnice, ki jo je vložil ali jo je bil dolžan vložiti v družbo, slično, pa manj jasno S 28, ki ne govori o zgubi, marveč o škodi. Tudi po A 161, HO 136, B 140, N 167, Š 596, L 739, Jsl. 170 je komanditist zgube deležen le z vplačano ali zaostalo vlogo (»riickstandig«, »u zaostanku stoječi«, toda Jsl.: »još nedoprinesen«); po P 156 pa zadene komanditista zguba do višine dogovorjene vloge, po NŠ do zneska komanditne vsote, po It. 117 je zavezan za zgube do meje svojega deleža (quota, ne conferimento — vloga, dasi It. 88 zahteva, da se delež zgube določi s pogodbo); Nit. je doslednejši in nima odredbe, ki bi ustrezala It. 117. Izraz »zaostala vloga« je nejasen, ker ne pove, ali gre samo za zamujeno ali tudi za vlogo, ki še ni storjena, ker še ni dospela. Razlika je znatna, meja zgube je v drugem primeru višja, namreč cela vloga, v prvem samo dospeli del; Jsl. 170 pojasnjuje, da gre za drugi primer, kar sicer ne pomeni predčasnega dospetka nevplačanega dela vloge proti družbi, pač pa lahko pomeni, da postane glavnični račun pasiven.37 NŠ 601 odreja dosledno, da je komanditist zgube deležen do zneska svoje komanditne vsote. Netočni so zakoni, ki določajo kot zgornjo mejo delež-nosti pri zgubi vlogo, bolje vrednost vloge, pa dopuščajo, 37 Z zavezo na ven nima neposredne zveze ne ena ne druga ureditev; upnik vedno lahko uveljavlja celo zavezo, najsi je vloga dospela ali ne. da se dogovorjena vloga povečava s pripisovanjem (obresti) in dobička, prava meja je tu znesek glavničnega računa. Te liibe nimajo tisti zakoni, ki pripisovanja sploh ne poznajo ali ga omejujejo, dokler ni dosežena dogovorjena vloga. Ko zakoni določajo zgornjo mejo zgube, še ni rečeno, kako se zguba deli v ti meji. Za ta del velja pogodba, sicer pa se uporabljajo ista načela kakor za delitev dobička, če ni urejena s pogodbo.38 Za družbo komanditistov po L 755 velja posebnost, da se družbeniki v pogodbi lahko zavežejo za omejena doplačila kakor pri vpisani zadrugi; zguba potem seveda ni omejena na vlogo. Ta posebnost je mogoča po L 755 tudi za kolektivno družbo z o.z., vendar pri tej meja udeležbe pri zgubi ni vloga + doplačilo, marveč veljajo zanjo, poleg teh doplačil, odredbe za kolektivno družbo. Pri tisti tretji novi obliki osebne družbe, ki jo ureja L 754, gre na znotraj za preprosto družbo, torej velja v dvomu delitev po glavah (L 683).30 46. Položaj tajnega družbenika je po vseh zakonih, ki urejajo tajno družbo, urejen tako kakor položaj komanditista: ni deležen zgube preko storjene ali zaostale, po Jsl. nedoprinesene vloge; konkretni delež določi sodnik, če ni dogovora (A 254, 255, N 336, 3-37, L 771, 772, P 279, Jsl. 491, 492). Pri priložnostni družbi velja za delitev zgub isto kar za delitev dobička (A 268, HO 62, B66): L 760 zahteva pogodbeno ureditev. To velja tudi za združbe z udeležbo po F in It., po N It. 2553 pa je pridruženec v dvomu zgube deležen tako kakor dobička, toda ne preko vrednosti svoje vloge, in po čl. 2554 je mogoča udeležba samo pri dobičku. V It. 233, 236 to ni bilo rečeno, prej bi se 38 Sodnik bo torej najprej določil koliko od zgube, ki jo je pokazala bilanca, spada na posameznega komanditista, ostanek se bo razdelil med komplementarje po merilu, ki velja zanje. To je eden izmed pomenov odredbe nekaterih starejših zakonov, zlasti A, da več koinple-mentarjev v komanditni družbi tvori javno trgovinsko družbo; ne gre za javno trgovinsko družbo, ki bi bila nekako imkorporirana komanditni družbi, marveč za eno enotno komanditno družbo, v kateri za komplementarje v nekaterih pogledih veljajo posebne odredbe. 30 Pri družbi komanditistov bo torej v dvomu o deležih pri dobičku in zgubi odločal sodnik, dasi bi tu, ko je vsak član zavezan omejeno, kot merilo pač redno bolje ustrezalo razmerje vrednosti vlog. moglo reči, da udeležba samo pri dobičku ni bila mogoča. Po L 762 se udeležba pri zgubi tajne priložnostne družbe, t. j. take, pri kateri posluje poslovodeči član v svojem imenu za račun družbe, lahko poljubno omeji (»omejena tajna priložnostna družba«). Vidi se v novejših zakonih, kar se tiče gmotnih pravic družbenikov, precej novih misli, obnovljene pa so tudi nekatere misli, ki so jih vsebovali že stari civilni zakoniki, pa jih niso sprejeli A in njegovi bližnji nasledniki. Mnogo bolj se upošteva delo za družbo: opuščeno je v nekaterih »obre-stovanje« vlog. po drugih vsaj ni mogoče, če ni poslovnega prebitka, tako da dobe »obresti« značaj nekake prednostne dividende; pravilnejše je urejeno in od delitve dobička ločeno vprašanje, kako naj družbenik živi od družbe; drugače je urejeno vprašanje povecavanja vlog s pripisovanjem ne-pobranih »obresti« in dobička; slednjič je jasneje urejeno opraščanje deležnosti pri zgubah. Skoro nespremenjene so odredbe za tajno in za priložnostno družbo. 3. Upravne pravice in dolžnosti v družbi a) Poslovodstvo 47. Prirodno in s pojmom družbe skladno se zdi, da družbene posle opravljajo družbeniki. Vendar stvar ni povsem enostavna: pojavljajo se vprašanja, ali se enak osi. odnosno neenakost gmotnih pravic in dolžnosti odraža tudi v upravnih pravicah in dolžnostih; ali slede upravne pravice in dolžnosti po samem zakonu iz članstva, ali je potreben še poseben čin družbenikov; ali so upravne pravice in dolžnosti razširljive, bodisi po vsebini in obsegu, bodisi po načinu izvrševanja; ali so prenosne; ali se pravice lahko odvzemo; kakšna je odgovornost poslujočih članov proti družbi; ali jim gre nagrada; slednjič, ali niso nekatere odredbe o poslovodstvu navzlic načelu gibkosti zakonskih odredb o notranjem družbenem razmerju vendar le prisilne narave. 48. F o poslovodstvu ne govori, torej veljajo odredbe F Civ. 1856—1859: predvsem se da iz čl. 1859 posneti, da so samo po sebi dolžni vsi člani sodelovati v poslovodstvu, ki je, če niso s pogodbo postavljeni poslovodje, posamezno, vsak družbenik pa se lahko upre ukrepu drugega; pa tudi dogovorno postavljeni poslovodje imajo posamezno poslovodstvo v okviru »svoje uprave« — ovlastitev se torej lahko določi s pogodbo —, če ni dogovorjeno skupno poslovodstvo (1857), če pa je, posamezen poslovodja ne more ukrepati, čeprav drugi tisti čas ne more sodelovati v upravi (1858). Kadar so postavljeni poslovodje v pogodbi, se ostali člani ne morejo vtikati v posle, ki spadajo v okvir ovlastitve, pač pa ovlastitev lahko prekličejo in to, če je dana v — prvotni — pogodbi, le iz važnega razloga, sicer pa kakor preprosto pooblastilo (mandat, 1856). O prenosnosti poslovodstva zakon ne govori, iz vse dikcije pa se zdi da je neprenosno in da se more poveriti le članu. Tudi S ne govori o poslovodstvu, tako da treba odredbe poiskati v SG-u; ta je v bistvu v skladu z ODZ-om. Dolžnost sodelovanja vseh članov izhaja iz čl. 730, vendar je po § 737 »delovodja« lahko tudi nedruž-benik, dočim ODZ 1190 govori le o članu, ki mu je poverjeno poslovodstvo; antinomijo v § 730 treba rešiti v tem smislu, da so v dvomu vsi člani zavezani enako sodelovati, ne pa, kakor bi se po besedilu tudi dalo misliti, po razmerju svojih vlog. A je v čl. 99—104 v bistvu prevzel misli F Civ.-a, vendar ne brez razlik. Predvsem je tudi ob skupnem poslovodstvu posamezen član — soposlovodja — upravičen k nujnim ukrepom, če preti nevarnost in, seveda, ni moči pravočasno doseči pristanka soposlovodij. Načelno pa je tako po A-u kakor po F-u v poslovodstvu vedno potrebna soglasnost, le da se v primeru posameznega poslovodstva izraža s tem, da se ne upre drug poslovodeči član, v primeru skupnega poslovodstva pa mora biti soglasnost pozitivna. Druga važna razlika je, da A ne govori o vsebini posebej podeljenega poslovodstva marveč o poslih, ki bodisi po vrsti (predmetu podjetja) bodisi po obsegu ne presegajo navadnega obrata družbene trgovinske obrti. Za te so po zakonu upravičeni posebej postavljeni poslovodje, za izredne posle pa je potreben pristanek vseh družbenikov, tudi tistih, ki so sicer izključeni od poslovodstva. Kakor po F-u se ne more enostransko odvzeti zakonsko poslovodstvo, podeljeno poslovodstvo pa se brez ozira na to, ali je podeljeno s prvotno pogodbo ali pozneje, lahko odvzame iz upravičenega razloga. Ali se mo- rejo poslovodje sami odreči poslovodstvu, ali je poslovodstvo prenosno, o tem zakon molči, prav tako ne omenja, ali se za poslovodjo lahko postavi nečlan; po duhu zakona treba vsa tri vprašanja zanikati. A-u slede HO 77—82, B 81—86, v bistvu tudi N (114—117, 119), ki pa daje nekaj važnih dopolnitev: § 119 priznava izrečno, da se namesto soglasno lahko odloča večinski, glasovi se štejejo po glavah; poslovodja sme iz važnih razlogov odpovedati, celo če se je odpovedi prej odrekel, vendar če le mogoče tako, da ostalim družbenikom ostane čas za drugačno ureditev poslovodstva (BGB 712, 671); podeljeno, pa tudi zakonsko poslovodstvo se lahko odvzame iz važnih razlogov, toda le s sodbo (117). Tudi Š in NŠ sta sorodna A-u in N-u, vendar niti za izredne posle ni potrebna soglasnost vseh družbenikov, če preti nevarnost (Š in NŠ 535); iz važnih razlogov se poslovodstvo lahko tudi samo omeji, na mesto da bi se odvzelo (539). Najvažnejše pa je: če zakon ali pogodba ne določa drugače, se presoja razmerje med poslovodečimi in ostalimi družbeniki po določbah o nalogu, če pa opravlja družbene stvari družbenik, ki nima poslovodstva, ali če poslovodja prekorači svojo moč, veljajo določbe o poslovodstvu brez naloga (540); s tem je urejenih več vprašanj, dvomljivih po starejših zakonih. Tudi L spada v krog A-a, ima pa svoje novote. Poslovodstvo se lahko poveri tretjim osebam celo izključno (653), lahko tudi firmam in zveznim osebam, če so družbeniki, posamezno ali skupno z drugimi člani; poslovodstvo opravljajo osebe, ki ga opravljajo za firmo ali zvezno osebo, pa le, dokler je firma ali zvezna oseba član in dokler so njeni poslovodje (654). Razmerje med poslovodjami in ostalimi družbeniki se ne presoja po odredbah o nalogu, marveč (659) po odredbah o »tihem zaupnem razmerju« (stillschvveigendes Treuhand-verhiiltnis, 898 in sl.). Zakonskega poslovodstva ni moči odvzeti, podeljeno se lahko omeji ali odvzame, sodba ni obvezna, torej ni konstitutivna marveč deklaratorna, celo posamezen družbenik lahko odvzame postavljenemu poslovodji poslovodstvo iz važnih razlogov (658).40 Pri koman- 40 Po čl. 653 poslovodstvo, poverjeno posameznim članom ali tretjim osebam, ne upravičuje za pravne čine in dejanja, ki se tičejo družbe, kakor bi bile sprememba družbene pogodbe, razdor družbe, prenos ali ditni družbi je poslovodstvo komplementarjev načelno skupno, po družbeni pogodbi lahko posamezno (738). Po P 91 se poslovodstvo ne more poveriti samo tretjim osebam, a contrario: lahko skupno družbenikom in tretjim osebam; jasneje bi bilo, da se je odredba izrazila pozitivno. Da poslovodja odloži poslovodstvo, je potrebna sodba, enostranska zasebna odpoved ne velja (101). Za odločitev o dejanjih, ki sama po sebi niso izredna, za katera pa družbena pogodba zahteva soglasnost družbenikov, zadostuje soglasnost poslovodij (96); to bo pač veljalo le, če je več poslovodij. Za ukrepanje o izrednih poslih po posameznem poslovodji pa ne zadostuje, da preti škoda, marveč mora iti za nujen ukrep, od opustitve katerega preti nepopravljiva škoda, nevarnost da odide dobiček ne bi zadostovala (98). Čl. 99 je enak Š 540. — Jsl. je v skladu z N, daje pa nekaj pojasnil: za družbenika poslovodjo, ki ni fizična oseba, opravlja poslovodstvo tisti, ki ga on odredi s pristankom ostalih družbenikov. Poslovodstvo odvzame registrsko sodišče po tožbi ostalih družbenikov, posamezen družbenik lahko samo izposluje začasno odredbo za odvzem; če tako prestane možnost voditi posle, postavi sodišče skrbnika, dokler se poslovodstvo ne uredi drugače (117—120). 49. It. je v bistvu enak F-u, t. j. odredbe o poslovodstvu so v Tt.Civ. 1720—1723, ki skoro doslovno ustrezajo F Civ. 1856—1859, samo da sme po It.Civ. 1722 eden od skupnih poslovodij. če je soposlovodji nemogoče sodelovati, sam opraviti nujne čine, kadar od opustitve družbi preti huda in nepopravljiva škoda. Sicer zahteva It. 88 le, da se s pogodbo določijo »člani, ki imajo družbeni podpis«, ta odredba pa se ne tiče poslovodstva marveč zastopstva; nadalje odreja It. 96 predmete, za katere je potrebna soglasnost vseh članov: spremembe v osebah članov, v firmi, sedežu, predmetu podjetja, v članih, ki imajo družbeni podpis, v družbeni glavnici, predčasni prestanek, podaljšanje trajanja, spojitev; vidi se da gre po večini za primere, ki jih ni šteti med opravljanje družbenih poslov. Iz vsega besedila zakona in zlasti iz odvzem poslovodstva, sprejem ali izključitev družbenika. Odredba se zdi nepotrebna; kolikor so to dejanja poslovodstva, so izredna in jih ne more ukreniti posameznik, kolikor niso, je jasno, da jih ne more ukreniti poslovodja kot tak. čl. 114 izhaja, da morejo biti poslovodje (amministratori = upravniki) le družbeniki; po čl. 105 ne more družbenik, ki ima družbeni podpis, prenesti ali odstopiti ga, razen če to dopušča pogodba; če prekrši to prepoved, sta iz posla, ki ga sklene »namestnik«, zavezana on in namestnik, družba pa je namestniku zavezana za toliko, kolikor ima od posla koristi. N It. zahteva v čl. 2295, da se v pogodbi imenujejo člani, ki naj upravljajo in zastopajo družbo. Čl. 2257, ki daje za preprosto družbo v dvomu vsakemu članu samostalno poslovodstvo, torej sam po sebi za kolektivno družbo ne velja, toda ali naj bo ustanovni spis, ki ne imenuje upravnikov, zato neveljaven, ali se ne da vendar reči, opirajoč se na misel čl. 2257, da so pač vsi člani kolektivne družbe posamezni poslovodje? Sicer pa za kolektivno družbo veljajo odredbe, ki jih zakon daje za poslovodstvo v preprosti družbi. Torej načelno posamezno poslovodstvo, vsak družbenik se sme upreti, o uporu pa odloča večina družbenikov in večina se ne računa po glavah ali po vrednosti vlog, temveč po deležih pri dobičku. Ta način večine velja tudi, če naj za skupno poslovodstvo sploh ali za določne čine velja večinsko odločanje. Upravniku, imenovanemu v družbeni pogodbi, se more ovlastitev odvzeti le iz upravičenega vzroka; preklic lahko zahteva vsak član pri sodišču, če pa je upravnik posebej postavljen, se postavitev odvzame po odredbah o nalogu.41 Za dolžnosti in pravice upravnikov veljajo odredbe o nalogu (2257—2260). 50. Poseben je položaj komanditista. Po nobenem zakonu ni kot družbenik ne upravičen ne zavezan za poslo- 41 Če se pa zakon razume doslovno, da je treba poslovodje postavili z družbeno pogodbo, bi seveda odvzem poslovodstva pomenil spremembo pogodbe in potem bi bilo dvomljivo, ali je sploh mogoča postavitev izven pogodbe in ali je mogoč preklic po posameznem družbeniku. Dvomim, da je mišljeno tako, le prvi upravniki bodo morali biti imenovani v pogodbi. — Tudi sicer dajejo odredbe N It.-a povoda za dvome. Na pr. če ob skupnem poslovodstvu odloča večina, se računa po deležih pri dobičku; kaj pa če ima en sam od soupravnikov večino? Ali je za odvzem v pogodbi danega poslovodstva na vsak način potreben sodni izrek, ali le če preklic zahteva posamezen družbenik? Ali za odvzem takega poslovodstva zadostuje večina, ali je potrebna soglasnost ostalih članov, ko gre za spremembo pogodbe? Nekaj teh dvomov bi bilo pojasnjenih, ako bi v čl. 2259, odst. 3 stal pred odst. 2. vodstvo. V podrobnostiIi pa je nekaj važnih razlik. Po F 27 se mu niti s pooblastilom niso mogli poveriti čini poslovodstva; ni bil sicer ničen sam čin, toda po F 28 je bil komanditist zavezan za vse družbene zaveze kakor komple-mentar; tako tudi S 29, 30. Novela iz 1. 1863. k F-u je te odredbe omilila toliko, da je komanditist, ki je posloval za družbo, odgovoren načelno za zaveze iz tistega posla, toda sodnik lahko razširi odgovornost na določne ali celo na vse obveznosti družbe. Govor pa je le o odgovornosti, torej o razmerju na ven, nič ni rečeno za notranje razmerje. Tu bo pač odločalo, ali je komanditist posloval z voljo ostalih družbenikov ali ne. Opozorila, nasveti, čini nadzora ne obvezujejo komanditista. Jako sličen je It. 118: komanditist ne more za družbo opraviti posla, ki bi za družbo povzročil pravice ali obveze, niti ne na temelju pooblastila, razen če gre za pooblastilo za določen posel; posel, sklenjen brez takega pooblastila, sicer ni neveljaven, toda komanditist postane zavezan osebno in nerazdelno za vse zaveze družbe; tudi iz določnega posla je zavezan osebno in nerazdelno z družbo, toda samo iz tega posla. Ne obvezujejo pa komanditista mnenja, nasveti, čini nadzora, imenovanje in odstavljanje upravnikov, dajanje širše moči, kot je navadna upravnikova. Bistveno drugačen je komanditistov položaj po A 158: komanditist sicer ni ne upravičen ne zavezan za poslovodstvo in se tudi ne more upirati dejanjem rednega poslovodstva, za čine. ki presegajo navadni obrat ali so družbi tuji, je pa potreben njegov pristanek; lahko tudi posluje za družbo kot prokurist ali pooblaščenec, ne da bi, če to svoj-stvo izrečno odkrije sopogodniku, sam prišel v zavezo (167). Tako tudi HO 133, 141, B 137, 145, vendar se zdi, da se po HO in B komanditist ne more upirati niti izrednim poslom, kajti HO 133 in B 137 ne citirata §§ 77—80 odnosno §§ 81—84, dočim A 158 citira čl. 99—102. N 164 je položaj komanditista poslabšal, izključil ga je od poslovodstva in za izredne posle ni potreben njegov pristanek, t. j. ni ga treba vprašati, dovolj je, da se ne upre; Š 595 ne daje komandi-tistu ne pravice ne dolžnosti za poslovodstvo, pa tudi sploh ne pravice upora; vprašanja, ali je lahko pooblaščenec, kakor N ne rešuje izrečno. NŠ 600 je komanditistov položaj zboljšal: samo kot tak ni upravičen in zavezan za poslovodstvo, torej je lahko pooblaščenec, izrednim činom poslovodstva se lahko upre. Na tem stališču je tudi L 738, ki pa obenem dodaja, da se poslovodstvo z družbeno pogodbo lahko podeli tudi komanditistu. Tako določbo vsebuje tudi P 1-55, ki je sicer v bistvu v skladu z A. Jsl. 173 izključuje komanditista od poslovodstva, glede na posle, v katerih zastopa družbo, pa sledi A-ju (175). Da je komanditistov pristanek potreben za izredne posle, se vidi iz Jsl. 166, 119. — Nit. se v bistvu drži odredb It.-a, vendar komanditist iz posla, ki ga je opravil za družbo na temelju posebnega pooblastila, osebno ni odgovoren. Smejo pa komanditisti pod vodstvom upravnikov dajati na razpolago svoje delo, in, če dovoljuje ustanovni spis, dajati ovlastitve in mnenja za določne čine (2320), da more samo komplementar biti upravnik, je še posebej poudarjeno (2318); čl. 2319 pa odreja, da je, če ne določa ustanovni spis drugače, za postavitev upravnikov in za njih odstavitev v primeru čl. 2259, odst. 2, — t. j. če upravnik ni bil postavljen z družbeno pogodbo — potrebna odobritev tolikih komanditistov, da predstavljajo večino komanditne glavnice. Ali sme komanditist po čl. 2259, odst. 3 tožiti na odstavitev v družbeni pogodbi imenovanega upravnika? Dejal bi, da sme, saj je to nekaka sankcija njegove nadzorne pravice, in pri ustanovnem spisu je sodeloval kakor vsak javni član. 51. Posebnosti imamo pri tistih novih oblikah družb, ki jih uvaja L. Pri udeležbi kot preprosti družbenik (754) bi po pojmu trebalo reči, da udeleženec nima poslovodstva, ker »je udeležen pri podjetju koga drugega«, toda med njim in imetnikom podjetja je preprosta družba, za le-to pa velja glede na poslovodstvo v bistvu isto kar za kolektivno družbo. Še bolj se stvar zaplete, če se ta družba vpiše v javnostni register kot kolektivna ali zlasti kot komanditna družba; ali naj potem za poslovodstvo veljajo odredbe o kolektivni odnosno o komanditni družbi? Zakon ne daje opore za rešitev dvomov. Jasnejši je za družbo komanditistov: poslovodje se morajo določiti, kajti treba jih je prijaviti za vpis, lahko so družbeniki ali tretje osebe; manj jasen zopet za kolektivno družbo z o. z.; za to velja pravkar navedena odredba, razen tega pa odredbe o kolektivni družbi, po katerih so v dvomu vsi javni družbeniki poslovodje. Rešitev bo ta: če se ne postavijo poslovodje izrečno, bo treba vse družbenike prijaviti za vpis kot poslovodje, česar pri navadni kolektivni družbi ni treba. 52. Za poslovodstvo pri družbi z udeležbo ne daje F določb, velja torej F Civ., t. j. v bistvu tisto kar za kolektivno družbo, seveda brez podpisovanja firme, ki je združba z udeležbo nima. Tudi It. ne ureja poslovodstva pri združbi z udeležbo, pač pa Nit. 2552: poslovodstvo gre »pridružujočemu članu«. Pri tajni družbi opravlja posle komplementar (A 251, N 335, P 278, Jsl. 489). Iz izrazov zlasti P-a in Jsl.-a se da sklepati, da se tajnemu družbeniku kot takemu poslovodstvo ne more dati, pač pa bo enako kakor komanditist lahko pooblaščenec. To je izraženo v L 769: tajni družbenik kot tak ni upravičen ne zavezan za poslovodstvo. Za poslovodstvo v priložnostni družbi ne dajeta S in A nič odredb, tako da velja obče civilno pravo. Po L 762 veljajo, če pogodba molči, odredbe o preprosti družbi, s pogodbo ali soglasnim sklepom se poslovodstvo lahko poveri enemu ali več družbenikom, eni ali več tretjim osebam, posamezno ali skupno. 53. Vidi se, da so poslovodstvo izčrpneje uredili tisti zakoni, ki se ne naslanjajo na obči civilni zakonik, in tisti, v katerih družbeno pravo ni del splošnejše kodifikacije. Same odredbe pa se dajo v večini zakonov izvajati iz F Civ., vendar se vidi napredek v mlajših zakonih, ki zlasti točneje urejajo odvzem ali omejitev poslovodstva, odpoved poslovodje, razmerje med poslovodjami in družbo, in vprašanje, ali so poslovodje lahko tudi družbeniki, ki niso fizične osebe, ali nedružbeniki. Spreminjal se je prvotni položaj komanditista vobče na boljše. Enotnost zlasti v podrobnostih ni dosežena, čeprav se lahko prizna, da povprek v novih zakonih prevladujejo načela A-a; Nit. ima svoje posebno stališče, vendar se je v nekaterih podrobnostih približal A-u in N-u. Nove oblike družb po L-u pa dajejo povoda za pomisleke glede na točnost zakonskih odredb. b) Odgovornost za poslovodstvo 54. Poslovodja dela za družbo, t. j. za sodružbenike in za sebe. Prirodno bi bilo, da mora glede na sodružbenike ravnati z marljivostjo rednega gospodarja, kolikor gre za trgovinske posle torej z marljivostjo rednega trgovca, kolikor pa dela za sebe, z marljivostjo, s kakršno bi ravnal v svojih trgovinskih poslih. Ker se v istem poslu marljivost ne da deliti, se treba odločiti, ali je v celoti zavezan za objektivno odgovornost rednega gospodarja ali za subjektivno, s kakršno ravna v svojih poslih. Zakoni zavzemajo različno stališče, nekateri zahtevajo strožjo stopnjo marljivosti, drugi manj strogo. Manj strogi so A 94, HO 72, B 76, BGB 708, Jsl. 113, ki dodaja v skladu z L 656 in v smislu splošnega uka, da diligentia quam suis ne oprašča odgovornosti za veliko nemarnost. Strožji pa so FCiv., It.Civ., SG — v skladu z ODZ 1191 —, Š 538, Nit. 2260 v zvezi s 1710, P 99, torej v obče zakoni, na podstavi katerih se osebna družba smatra za pravno osebo, in tisti, ki izrečno odrejajo, da se razmerje med poslovodjo in družbeniki presoja po odredbah o nalogu. Vendar FCiv. 1992, It.Civ. 1746 in Nit. 1710 omiljujejo strožje stališče, tako namreč, da se odgovornost ob neodplatnem poslovodstvu presoja manj strogo, Š 538 pa nalaga nenagrajenemu poslovodji odgovornost za diligentia quam suis, nagrajenemu marljivost nalogo-prejemnika, tako tudi L 656. Razume se, da sam delež pri dobičku, kakor ga imajo vsi člani, ni nagrada za poslovodstvo, pač pa, če je razmerno večji. Sem spada tudi P 99 v zvezi s P Obl. 505. Kolikor zakoni odrejajo, da se družbenik, ki posluje brez poslovodstva, presoja kot poslovodja brez naloga, zadeva družbenika seveda tudi ustrezna odgovornost. Za komanditno družbo velja načelno isto kar za javno trgovinsko družbo; pri tajnidružbije komple-mentar pač odgovoren za diligentia quam suis, izrecno pa to odreja samo L 769. Za priložnostno družbo veljajo načela občega civilnega prava, L 763 pristavlja, da so si družbeniki vzajemno dolžni skrbnost rednega poslovnega človeka tudi če za svoje delo nimajo druge nagrade kot svoj delež pri poslovnem donosu. Posebnost pa je, da imajo poslovodje družbe komanditistov in kolektivne družbe z o. z. po čl. 755 proti družbenikom tisto stališče kakor poslovodje družbe z o. z., naj so družbeniki ali tretje osebe. Ne veljajo torej odredbe, ki sicer veljajo za odgovornost poslovodij kolektivne ali komanditne družbe.42 Vidimo po vsem tem tri skupine, prodira pa tista, kateri je merilo za stopnjo odgovornosti na znotraj odplatnost ali neodplatnost poslovodstva. c) Nagrada za poslovodstvo 55. Ker je družba pojmovno združitev dela in, če treba, glavnice radi dosege skupnega namena, je dosledno, da družbenik za svoje delo v družbi nima pravice do nagrade, nagrada mu je le delež pri dobičku, razen če je dogovorjeno drugače; seveda pa gre družbeniku v vsakem primeru povračilo izdatkov za družbo in povračilo nezakrivljene škode, ki bi jo pretrpel pri svojem delu za družbo. Vendar nekateri zakoni posebej naglašajo, da družbenik ne more zahtevati nagrade za delo v družbi: A 93, HO 71 in B 75, ki pa opozarjata, da se članom, ki sodelujejo samo z delom, namesto že omenjenih 4% od deleža v družbeni imovini, računa primerna nagrada. Sem spadajo tudi Š 537, L 655 in P 100; nekoliko drugače pa N 110, ki je namenoma izpustil tako odredbo, češ da se razume po sebi da družbenik za delo v poslovodstvu ne more zahtevati nagrade, ker je za to sodelovanje zavezan, če pa gre za drugačne usluge, se mu nagrada ne more kar splošno odreči marveč treba po primeru presoditi, ali ni morda molče obljubljena. Jsl. 112 je sicer enak N 110, vendar kaže v § 123 na to, da se brez pogodbe nagrada za delo ne more zahtevati, o molčeči obljubi bo težko govoriti. Na istem stališču so v bistvu tudi zakoni, po katerih se poslovodjin položaj presoja po odredbah o nalogu, toda brez dvomov le, kolikor je nalog načelno neodplaten, tako po FCiv. 1986, It.Civ. 17-39, ODZ 1004. 1013, SG 619, pri čemer je 42 L 755 je tudi za ta del nesrečno sestavljen; poleg pravkar omenjene odredbe ima v istem odstavku odredbo, da za kolektivno družbo z o. z. veljajo odredbe o kolektivni družbi, tako da bi moral veljati L 656; treba je pač razumeti, da naj veljajo odredbe L 755, odst. 1, t. 2 pred L 656. Notranjega razloga za to ureditev pa ne vidim. pa pomniti, da je po ODZ 1004 lahko sklepati iz nalogoprim-cevega stanu, da je nagrada pogojena molče. Kolikor je nalog po posameznem zakonu v dvomu odplaten. zlasti po P in Nit., bi se lahko pojavil dvom, ali ni poslovodja vendar le upravičen zahtevati nagrado. No P 100 je za ta del jasen, ker izrecno odklanja nagrado za osebno delo v poslovodstvu, dasi se po P 99 razmerje presoja po odredbah o nalogu in dasi se po P Obl. 500 domneva odplatnost naloga. Pa tudi po Nit. (2260, 1709), ki nima odredbe, ustrezne P 100, bo prav tako, kajti tudi po Nit. spada k pojmu družbe sodelovanje (»vložitev dobrin ali dela«) družbenikov, delo je torej dolžnost, ne samo pogodbena pravica; za opravljanje nečesa, kar se mora opravljati brez naloga, se pa brez dogovora pač ne more zahtevati posebna nagrada. Presoja razmerja po odredbah o nalogu torej ne obsega sama po sebi tudi odplat-nosti. Š in L sta za ta del morda jasnejša, ko govorita, da se odgovornost — ne celi položaj — poslovodje presoja po odredbah o nalogu. Zakoni so torej v odgovoru na vprašanje o odplatnosti poslovodstva v bistvu dokaj edini, niso pa vsi enako jasni. Po vseh pa so odredbe o odplatnosti poslovodstva gibko pravo. č) Nadzorne pravice 56. Učinki dejanj in opustitev poslovodij zadenejo, sicer različno po obliki družbe in po kakovosti članstva v nji, vse družbenike. Če ne sodelujejo vsi člani skupno v poslovodstvu, se torej pojavi vprašanje, ali in kako smejo nadzirati delo poslovodij tisti člani, ki so po zakonu ali pogodbi izključeni od poslovodstva ali vsaj niso, na pr. pri posameznem poslovodstvu, pozvani, da sodelujejo pri vseh dejanjih poslovodstva. Tudi za ureditev nadzora velja v prvi vrsti pogodba, vendar poznajo zakoni prav v tem pogledu tudi prisilne določbe, nikjer pa ne predpisujejo, da se mora nadzor opravljati tudi brez volje ali celo zoper voljo družbenikov, prav to je ena bistvenih razlik med osebnimi in kapitalskimi družbami — in zadrugami —, pri kapitalskih družbah in zadrugah je nadzor v sodobnih zakonih načelno urejen s prisilnimi odredbami. 57. F, S, It., kakor tudi FCiv. in It.Civ. ne omenjajo nadzora v osebnih družbah, čeprav vsebuje pravica upora zoper dejanja poslovodstva misel nadzora, pač pa odrejata SG 746, 747, da sme vsak družbenik vsak čas o svojih stroških pregledati družbene račune in se mu to ne sme odreči; če se je sam odrekel, oživi njegova pravica, ako dokaže prevaro (prim. ODZ 1199, 1200). V A 105 je misel razširjena, vsak javni družbenik se sme vsak čas o svojih stroških poučiti o toku družbenih stvari, sme vsak čas priti v družbene prostore, pregledati knjige in spise in si po njih sestaviti bilanco za svoj pregled. Kadar je v družbeni pogodbi določeno manj, oživi zakonska pravica, če se izkaže (nach-gevviesen) nepoštenost v poslovodstvu. Tako tudi HO 83. B 87, N 118, po katerem zakonska nadzorna pravica oživi, če je razloga, da se domneva nepošteno poslovodstvo. Korak dalje gre Š 541, ko odreja da je ničen sporazum — ne cela družbena pogodba —, ki bi javnemu družbeniku jemal zakonski nadzor. L 659 dodaja, da se vpogled v knjige in spise izsili v nepravdnem postopku. Kot prisilno pravo urejata pravico nadzora tudi P 91 in Jsl. 121, 108, ki še pojasnjuje, da sme javni družbenik pregledovati tudi blagajno in zaloge blaga, da se sme za pregled knjig poslužiti zapriseženega strokovnjaka in, po L 659, da rešuje spore o izvrševanju nadzora v nepravdnem postopku okrajno sodišče družbinega sedeža po zaslišanju nasprotne strani. Nasproti naglaša P, da se mora nadzorna pravica izvrševati osebno. Tudi po N It. 2261, 2293 imajo družbeniki, ki ne sodelujejo v poslovodstvu, pravico zahtevati od upravnikov obvestila o razvoju poslov, pregledati (consultare) spise, ki se tičejo uprave, in račun, tega ko so skupni posli končani, če pa trajajo več kot leto, ob koncu vsakega leta, razen če je s pogodbo določen drug rok. 58. Dočim po F in S ni razlike med nadzorno pravico javnega družbenika in kom and it is ta in tudi It. 118 samo omenja nadzorna dejanja komanditista, so po A 160, HO 135, B 139 in N 166 komanditistove nadzorne pravice mnogo manjše od pravic javnega družbenika; zahtevati sme samo prepis letne bilance in preskusiti njeno pravilnost ob vpogledu v knjige in spise, vendar lahko odredi trgovinsko sodišče po njegovem predlogu iz važnih razlogov vsak čas priobčitev bilanc ali drugih pojasnil in predložitev knjig in spisov. L 738 daje komanditistu iste pravice, ne govori pa o posebnih pravicah iz važnih razlogov; za preskus bilance se sme komandi tist posl užiti neudeleženega (unbeteiligt) strokovnjaka, svoje pravice lahko uveljavlja v nepravdnem postopku, zaslišati se morajo poslovodje. Tudi po N It. 2320 ima komanditist samo pravico, da se mu priobči letna bilanca in da jo preskusi po knjigah in listinah. Odredba je prisilna. P 154 je v skladu z A, naglaša pa prisilnost odredb o nadzorni pravici komanditista. Drugače Š in NŠ 541 in Jsl. 160: komanditist ima take nadzorne pravice kakor javni družbenik. Slične, lahko se reče enake nadzorne pravice kakor komanditist ima tudi tajni družbenik po A 253, N 338, P 281, L 773, odredbe zadnjih dveh zakonov so prisilno pravo, L še pojasnjuje, da ima tajni družbenik, ki je udeležen samo pri posameznih granah ali podružnicah, nadzorne pravice samo v obsegu svoje udeležbe. Jsl. 493 je v skladu z A, N in P, daje torej tajnemu družbeniku manj kot koinan-ditistu, pač pa je tudi § 493 prisilne narave in za spore velja nepravdni postopek pred okrajnim sodiščem, pristojnim po nastanu podjetja. Za priložnostno družbo odreja A 270 samo, da mora poslovodeči član ob dovršitvi posla predložiti račun in listine, poleg tega bo veljal pač ODZ (§§ 1198—1200), tako tudi HO 62 in B 66. Po L 764 člani priložnostne družbe nimajo pravice zahtevati obvestitev, obračun in vpogled v knjige in spise, dokler ne pride s pogodbo določeni rok ali posel ni končan, iz važnih razlogov pa jih sodnik vedno lahko ovlasti v nepravdnem postopku. Za združbo z udeležbo ne dajeta odredb o nadzoru ne F ne It., velja torej predvsem pogodba, pač pa odreja N It. poleg tega, da ima pridruženec na vsak način pravico do računa o izvršenem poslu ali do letnega računa o poslovanju, če traja več kot leto dni. Pri udeležbi kot preprosti družbenik po L 754 ima le-ta nadzorne pravice po L 659, ker je preprost družbenik, dvomi pa nastanejo, če se družba vpiše v javnostni register kot komand itna družba. Ali naj preprosti družbenik zbog tega svoje obširnejše nadzorne pravice zamenja z mnogo manj obsežnimi komanditistovimi? Dejal bi da ne, saj ostane vendar neomejeno odgovoren za zaveze podjetja. Družbeniki družbe komanditistov in kolektivne družbe z o. z. imajo nadzorne pravice članov navadne kolektivne družbe; za kolektivno družbo z o. z. sledi to dovolj jasno iz L 755, odst. 2, za komanditiste pa iz L 755, odst. 1, št. 2 v zvezi s čl. 400, kajti družba komanditistov pač ne more imeti posebnega nadzornega organa (Kontroll-stelle) v tehničnem smislu, kakor ga lahko ima družba z o. z. in ki pri nji omejuje nadzorne pravice družbenikov. Lahko pa bi se bil zakon izrazil krajše in jasneje. Za delo, ki ga družbenik opravlja v izvrševanju svojih nadzornih pravic, seveda ne more po nobenem zakonu zahtevati nagrade. Če opravlja nadzor v izvrševanju poslovodstva v družbi, gre za poslovodstvo, če ga opravlja na temelju družbene pogodbe ali po posebnem nalogu, je glede na nagrado odločilen sporazum. 59. Tudi kar se tiče nadzora, se opaža izvesten napredek v novejših zakonih. Važno je zlasti, da se po nekaterih zakonih zakonske odredbe o nadzoru ne morejo s pogodbo spreminjati v breme družbeniku, dalje, da se spori o izvrševanju nadzora rešujejo po brzem in cenenem nepravdnem postopku. Vsebina nadzorne pravice se skoraj ni spremenila za javne družbenike, pač pa je izredno pojačena nadzorna pravica komanditista po Š, NŠ in Jsl. Riassunto Le societa commerciali personali nella legislazione moderna Membro ord. della Accademia Prof. Dott. Milan Škerlj Lo sviluppo del diritto delle societa commerciali personali nella legislazione degli ultimi decenni e stato meno studiato dello sviluppo del diritto delle societa per azioni e a responsabilita limitata. Le societa personali, ne per il lato positivo ne per quello negativo, hanno nella vita economica una parte tanto visibile come le societa per azioni, e non sono nessuna novita, percio meno interessanti delle societa a r. L; la loro forma e la loro disciplina, dopo uno sviluppo di molti secoli, hanno un’ aspetto tanto saldo e cesellato che, alla prima vista, delle innovazioni di qualche importanza vi sembrano quasi impossibili. Soltanto una indagine piu accurata mostra che pur vi sono dei cambiamenti e che vi esiste uno sviluppo. II presente saggio si propone di esaminare i cambiamenti delle disposizioni delle leggi, di verificare se nei cambiamenti si riflettono idee e tendenze generali, di vedere se vi sono adeguamenti fra le disposizioni legali o, viceversa, se aumentano le digressioni. Dopo una breve introduzione, che mostra il quadro generale delle soieta personali come si e svolto nel conso dei tempi nella scienza, e la tecnica della loro disciplina nelle varie leggi, 1’ autore passa alla discussione minuta secondo i gruppi: la nozione (lo sviluppo delle definizioni legali) e la costituzione; 1’ importanza del-1’ambito deli’impresa; la forma del contratto sociale; il suo conte-nuto; 1’ obbligo di deposizione per 1’ iserizione in un registro pubblico e per la pubblicazione; gli effetti deli’iserizione e della pubblica-zione; i rapporti sociali interni e precisamente le contribuzioni (con-ferimenti, quote), il lavoro per la societa, il divieto della concorrenza, la trasmissibilita della posizione da socio, la cessione dei diritti da socio, gli utili spettanti ai soci durante 1’ appartenenza alla societa (interessi, guadagni, perdite), i diritti e doveri amministrativi dei soci nella societa, i diritti del controllo. Poiche il trattamento degli ulteriori gruppi di norme (rapporti con terzi, scioglimento della societa, scioglimento del rapporto sociale limitatamente a un socio, liquidazione della societa e della quota del socio uscente, disposizioni particolari sulla preserizione dei diritti di terzi verso i soci) occupe-rebbe troppo pošto, 1’ autore e costretto di rimandarlo al seguente torno dei »Saggi«. La materia sovrabbondante ha imposto ali’ autore di limitarsi essenzialmente alle leggi deli’ Europa centrale, comprese 1’ Italia, la Polonia, l’Ungheria e la parte nord-ovest dei Balcani. In questo ambito pero non ha potuto limitarsi alle leggi attualmente in vigore, anzi, proprio per dimostrare lo sviluppo delle norme legali, egli ha dovuto ricorrere alle leggi precedenti: al Code de commerce, ali’ All-gemeines deutsches Handelsgesetzbuch, al Codice di commercio del 1882 e, nell’ ambito territoriale citato, alle leggi che vi succedettero. come al Schweizerisches Obligationenrecht del 1881 e del 1911, le leggi commerciali ungherese e croata del 1875, la legge commerciale bosniaca del 1883, il codice di commercio serbo del 1860 e il monte-negrino del 1910, ambidue consonanti cjuasi alla lettera. In tal modo sono trattate, accanto alle menzionate, le leggi seguenti (per ordine storico): Deutsches Handelsgesetzbuch del 1897, Liechtensteinisches Zivilgesetzbuch del 1926, il Codice di commercio polacco (kodeks handlowy) del 1934, lo Schweizerisches Obligationenrecht del 1936. la legge commerciale jugoslava del 1937 e, come il piu recente, il nuovo Codice civile italiano. Naturalmente bisognava ricorrere spesso anche ai corrispondenti codici civili, ai quali sono allegate, benche non sempre anche formalmente, le dette leggi commerciali: il Code civil, il Codice civile austriaco del 1811, il Codice civile serbo del 1844, il Codice civile italiano del 1865, il Codice civile tedesco, il Codice delle obbligazioni polacco (kodeks zobowiq.zari). L’ autore riassume brevemente i cambiamenti e lo sviluppo nei singoli gruppi di norme sopra indicati, mentre resta riservato il pa-rere generale alla conclusione del saggio. Errata v razpravi A. Bilimoviča Stran Vrsta Namesto Mora biti 4. 18. odzgoraj soziale sociali 32. 9. odspodaj 240 in 2il)2 288 in 115,2 „ 8. odspodaj 288 345,6 47. 4. in 6. odzgoraj 228 288. ❖ v.ubi,, 4,