f Vitomir Feodor Jelenc. Vitomir Feodor Jelenc: 1914 -1918. Spomini jugoslovanskega dobrovoljca. Ljubljana 1922. Založila in tiskala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Predgovor. Ko so bili ti spomini v tisku, je njih spisatelj Vitomir Feodor Jelenc, ki jih je pisal s srčno krvjo, omahnil v poslednji borbi med življenjem in smrtjo: dne 10. aprila 1922 je ob 22-15 na veke ugasnilo njegovo življenje! Vse časopisje naše države se je spomnilo njegove smrti, objavljajoč o njem simpatično pisane članke in notice, kakor je to burno in požrtvovalno življenje in delovanje Jelenčevo zaslužilo. Dnevnik »Jutro«, ki mu je bil Vitomir Feodor Jelenc urednik, mu je v 86. številki z dne 11. aprila 1922 posvetilo ta-le nekrolog: Naš list in vso slovensko in jugoslovensko novinarstvo je zadela bridka in težka izguba. Nocoj je umrl naš ljubi tovariš in prijatelj, še mnogoobetajoči novinar Vitomir Feodor Jelenc, urednik in odgovorni urednik »Jutra«. Umrl je sredi svojega delovanja v najboljši moški dobi, sredi dela, kateremu se je posvetil iz nagne-nja in prepričanja kot idealist, kot pravi kulturni delavec, sejalec misli resnice, svobode, jugoslovenstva in demokracije. Umrl je, kakor umirajo vojščaki. Že ranjen, ni zapustil svojega zakopa, umirajoč je še gledal v svojo zastavo. Življenje pokojnikovo je bilo dokaj izven formata vsakdanjega meščanskega življenja pred vojno. V. F. Jelenc je bil rojen 24. decembra 1885 v Šenčurju pri Kranju kot sin tamošnjega učitelja, sedanjega ravnatelja Luke Jelenca, sivolasega organizatorja našega učiteljstva. Že od doma je bil pokojnik napojen z idejo svobode, demokracije in narodnosti. V studijski dobi se je njegova smer izkristalizirala v smeri našega nacionalizma, ki je bil baš takrat v polnem razmahu. Po gimnazijskih študijah v Kranju, Ljubljani in na Sušaku je odšel na Dunaj. Že takrat je tudi kazal živahno zanimanje za politične dogodke, se poizkušal z doneski in ostrimi kritikami, ki jih je naše časopisje rado sprejemalo. Jako priljubljene so bile tudi njegove gledališke kritike, ki so kazale dobro poznanje naših gledaliških potreb in razmer. Ti članki so izhajali leta 1910. v takratnem »Dnevu«, ki je po neustrašenem radikalnem nacionalizmu pomenil nov pojav javnega življenja in odločno besedo, ki si jo drugi niso upali povedati. Še študent, je Vitomir F. Jelenc bil aktiven in kmalu glavni član uredništva »Dneva«. Ostro in spretno pero, živahen debater, vedno agilen, često duhovit, nikdar dolgočasen. Z uspehom se poizkuša v lepi literaturi. L. 1911. igra ljubljanska drama že tudi njegovega dramskega prvenca »Erazma Predjamskega«. Mnogo zanimivih feljtonov je izšlo izpod njegovega peresa. Tudi tu je najbolj čisto donela narodna struna njegove idealne duše. Politični dogodki in nagli duševni razvoj takratne naše generacije so tačas docela stvorili Jelenčevo politično smer. Leta 1913. odide plamteči mladi svobodnjak in rodoljub iz gnile črnožolte Šušteršičeve dežele v mali, daleki, nacijonalno žareči in plamteči, zvesti Beograd, kjer ga izprva nastavijo v presbiroju, pozneje pa pri ■ '^gp - okružni upravi v Pirotu in Tetovu. Tu ga je dohitela svetovna vojna. Pohitel je seveda takoj pod orožje, udeležil se je' več bitk in prestal tudi oni epični in tragični pohod skozi Albanijo. Bojeval se je z Albanci in maroderji, z Avstrijci in Nemci, gladoval, prezebal, vlačil se z drugimi nesrečniki vred po ledu in snegu in je preživel tudi to najhujšo epizodo svetovne vojne. Iz proklete dežele umiranja je prišel živ. Ne pa zdrav. Kal bolezni ga je spremljala in spominjala dobe, ko je rajnki trpel v zavesti, da je naš Piemont, naša Srbija poražena in pogažena in da je prišel čas, ko obešajo na k. u. k. Militärgouverne-mentu Srbe na vrbe. Obupal pa ni, ker je jugoslovenska nada v zmago bila nepremagljiva. Prišel je na otok Krf, se tam popravil in bil odposlan v Italijo. Ljubeznivi zavezniki so ga kot bivšega avstrijskega državljana zaprli in kot vjetnika odvedli v tabor Asinaro, ki je vsem svojim nekdanjim stanovalcem v strašnem spominu. Tu je dobil še malarijo. Izpuščen je bil šele na več intervencij srbskega poslanika v Rimu ter odšel nato na oddih v Ženevo, kjer se je koj udeleževal propagandnega dela naše emigracije. Potem je odpotoval čez Bari v Solun in bil komandiran v uredništvo tam izhajajočih »Srpskih Novin«. Ko so se mu pa vrnile moči, je zopet odšel na fronto, na ono slavno solunsko fronto, kjer je tudi on med zmagovalci sledil bežečim Avstrijcem na onem zanosnem pohodu v novoosvobojeno domovino jugoslovansko. Bil je tudi med prvimi solunskimi dobrovoljci, ki so prispeli v Ljubljano. Za bojna junaštva v raznih pohodih, spopadih in bitkah je prejel veliko zlato Miloša Obilica kolajno za hrab- rost pred sovražnikom, dalje francoski in češki vojni križec in albansko spominsko kolajno. Ob ustanovitvi »Jutra« je vstopil Vitomir F. Jelenc v naše uredništvo ter je sodeloval na političnem delu in pri referatu za gledališče, imel je referat iz jugosloven-skega novinstva in odgovorno uredništvo. Sodeloval je z vnemo in prepričanjem kot zvest pristaš vodilne svoje ideje, ki si jo je pridobil kot mladenič in ki je ni več menjal. Vkljub napornemu svojemu opravilu se je pa tudi še posvečal svoji priljubljeni dramatiki. Lansko leto so v Mariboru dali tri njegove enodejanke, posvečene trpljenju in smrti Srbije in vstajenju Jugoslavije. V kratkem pa izide v založbi »Učiteljske tiskarne« njegov posthumus, opis doživljajev »1914,—1918.« Avtorju ni bilo več dano. da vidi svoje najnovejše delo, ki je obenem najbolj zrelo. Med novinarji je užival velik ugled. Bil je član centralne uprave Jugoslovenskega novinarskega udruženja in podpredsednik ljubljanske sekcije te naše velike žur-nalistične organizacije. V organizaciji dobrovoljcev je z vnemo vršil tajniške posle. Padel je vojak. Ob njegovem grobu plaka vdova, starši, bratje, prijatelji, tovariši. Slovensko novinarstvo je izgubilo odličnega mladega člana, moža sedanjosti in bodočnosti. Padel je vojak. Njegova zastava pa plapola nepremagljiva. Čuvala bo nad njegovim spominom. Enako lep nekrolog je Vitomiru Feodoru Jelencu napisal v 84. številki »Slovenskega Naroda« z dne 12. aprila 1922 Fran Govekar, njegov tovariš časnikar in dramatik: Blazno vihti smrt svojo sekiro. Drevo za drevesom, bujno, košato, vse razkošno v svojem zelenju in cvetju, pada, pada, pada. In mene je groza! Strašno se redči naš gozd. Le nekaj starih hrastov nas še razveseljuje, nekaj krivenčastega grmovja, tu in tam osamljen bor, vitka jelka, drhteča trepetlika... a povsod široke pleše, in go-ljave je več in več ... Tudi on je moral pasti, še tako mlad, še toliko obetajoč! In za njim je zazijala v našem gozdu žalostna praznota. Kakor da je umrl z njim zopet kos moje mladosti, se mi zdi. Ah, saj smo se včasih skupaj borili za obstanek in napredek našega gledališča. S sugestivno svojo bojevitostjo in neuklonljivo vztrajnostjo, neumrljivim humorjem in idealizmom je mladenič Vitomir blagodejno vplival na vse nas, ki smo včasih disgustirani, žaljeni in poniževani že omahovali. Saj ni bil nikak velik duh, nikak umetnik po božji volji, niti sijajen stilist ali genijalen časnikar. A bil je značajen svobodomislec, vse življenje dostojen, čast in poštenje neizprosno zastopajoč mož ter na vseh poljih kulture neumorno delaven človek. Bil je redek idealist, ki ni nikoli iskal lastne slave in koristi, nego je videl pred seboj en edini cilj in smoter: čast in korist domovine. Vedno je stal skromno v vrstah infanteristov, a ondi je storil več kakor marsikak general. Učiteljski sin je bil, rojen 1. 1885. v prekrasni senčur-ski vasi ob Kranju, vesel, ponosen Gorenjec. Že v očetovi hiši se je navzel rodoljubja in delavnosti. Po absol- viranih gimnazijskih ukih je šel na Dunaj ter se še kot mladenič oklenil leposlovja. Pesnil je, pisal povestice, se ukvarjal z dramatiko ter se končno posvetil ves časnikarstvu. Oklenil se je svobodomiselnega in radikalno ju-goslovenskega »Dneva«. Neustrašeno je pobijal nemštvo in avstrijanstvo, bil vsak hip v preiskavi ter je stal neštetokrat pred policijo in državnimi pravdniki. A ni se dal zastrašiti: svojo vero in nado v Srbijo je kazal vedno očitnejše. Končno je utekel preko Save in stopil povsem v srbsko službo. Postal je veleizdajnik. Od leta 1913. je deloval v srbskih državnih službah, najprej v tiskovnem uradu v Beogradu, kasneje pri okružni upravi v Pirotu m Tetovu. Napisal je velik roman o Aleksandru 'in Dragi ter naslikal vse avstrijske politične in gospodarske spletke proti Srbiji od Milanovih časov do smrti zadnjega Obre-noviča. Romana si nisem smel upati priobčiti, saj bi bil zaplenjen od prve do zadnje vrste, a list ustavljen, založništvo pa kaznovano. Ko pa je izbruhnila svetovna vojna, je stopil v srbsko vojsko. Udeležil se je junaško mnogih bitk, prestal nezaslišane trude, mrazove, plohe in smrtne nevarnosti, a končno se je moral udeležiti tudi poti na srbsko Kalvarijo, moral bežati preko Albanije. Bled odsev vsega tega trpljenja, ki ga je prenašal s srbsko gladno, zmrzujočo, cepajočo vojsko, je popisal Vitomir obširno v svojem delu »1914—1918«, ki izide v kratkem v tisku. Odlomke iz te knjige je pošiljal »Slov. Narodu« in priobčil sem jih z naslajanjem v našem felje-tonu. Iz tistih podlistkov pa je videl čitatelj, da je ostal Vitomir celo v najgroznejših trenutkih pesnik in ne-omahljiv Jugosloven. Njegove vere v končno zmago Srbije, njegovega zaupanja v zvezdo Petra Karagjorgje- vića ni omajalo nič. Prišel je bolan in telesno izčrpan na Krf; ko je deloma okreval, je bil poslan v Italijo. A ondi so ga internirali v peklenskem taboru Asinaru. Tam je. dobil malarijo, propadel docela ter je bil šele po mnogih posredovanjih srbskega poslaništva v Rimu odpuščen. V Ženevi se je zopet nekoliko opomogel ter se takoj udeleževal propagandnega dela jugoslovenske emigracije. A zopet je odpotoval na srbsko fronto; iz Soluna, kjer je nekaj časa sodeloval pri »Srpskih Novinah«, je odšel na solunsko bojišče ter bil tovariš vojske, ki je odločila končni poraz bolgarske in avstrijsko-nemške balkanske armade. In končno se je vrnil v domovino, svobodno in uedinjeno v Jugoslaviji; vrnil se je odlikovan z visokim srbskim, francoskim in češkim redom, navidezno zdrav in srečen, a zapisan smrti. Ko je začelo izhajati »Jutro«, je stopil v uredništvo, prevzel odgovorno uredništvo ter pisal politične, jugoslovenske kulturne članke, zlasti pa gledališke kritike in gledališka poročila. Ker gledališču je ostal plamteč prijatelj do smrti. Leta 1911. smo vprizorili njegovo dramo »Erazem Predjamski«, leta 1912. pa njegovo »Na vasi«. Še lani so igrali v Mariboru njegove enodejanke, zajete iz zgodovine pravkar prestanega srbskega trpljenja, umiranja in vstajenja. Bil je član osrednje uprave Jugoslovenskega udruženja novinarjev ter podpredsednik ljubljanske sekcije; hkratu pa je posloval kot tajnik organizacije dobrovolj-cev. Tako je bil marljiv in vztrajno aktiven na vse strani. A črv bolezni, ki si jo je nakopal na srbskih bojiščih, je žrl dalje. Večkrat je obupaval, se vdajal resignaciji, a zopet se je vzprožil in delal dalje. Končno pa je padel. In vstal ni več. Danes ponoči ob 22-15 je izdihnil zadnjič. ■ Strašno se redči naš gozd... povsod se kažejo široke pleše, in goljave je več in več ... Toda ne! Naš gozd poraja mlado brstje... goljava zeleni — za smrtjo se nam obeta nov zarod... nov košat gozd, ki bo veselo šumel in rodil tisočer sad. Vsi poidemo, a drugi, morda boljši, srečnejši, pridejo za nami ! In z Eliško Krasnohorsko naj sklenem prijatelju nekrolog: »Mi umrjemo — žive naj ideali!« Ponatiskujemo te vrste v spomin na mladega borca resnice in svobode. S svojim življenjem si je Vitomir Feodor Jelenc v zgodovini našega osvobojenja postavil neminljiv spomin, ki ga venča s častjo in slavo pričujoča knjiga! — Založništvo. „Vaš prestol ni iz plemenitega lesa, dragih kovin in posejan z biseri. Vaš prestol sestavljajo nesreče, ki ste jih prenašali kot junak, vaš odpor proti onim, ki so vas hoteli zasužnjiti, vaša ljubezen do nesrečnega naroda in hrabre vojske, ki se je borila proti tolikim sovražnikom. Tri oborožene sile so se združile, da vas ponižajo, uničijo ... a ti združeni napori vaših sovražnikov so rodili ravno nasprotne sadove . . . dvignili so vas, da stojite danes nad vsemi. Sir, vi lahko mirno čakate sodbo zgodovine! ... Ko bodo pozabljena in zaničevana imena onih, ki so nastopali proti vam in vašim nesrečnim ter zapuščenim narodom kot krvniki, zapisala bo zgodovina vaše ime v svojo knjigo . . . In s svetlimi, neizbrisnimi črkami bo zapisano nad prvimi imeni v zgodovini Človečanstva ime kralja Srbije, Petra I.“ „On je kralj Lear, toda njegova tragika je mnogo večja, nego kralja Leara iz legende. i Njemu so ostale vse hčerke zveste in vse srbske žene so njegove Kordelije.“ Bodi proklet, kdor ne pride na Kosovo! Tako je na Vidov dan zaklical Car Lazar. Vsi so prihajali, nikogar ni manjkalo ... Nikdo se tudi ni vrnil... vsi so ostali tam... In zopet je zaklical novi Car Lazar... in zopet so prišli vsi... , Prišel je sin ... a ko je padel, prišel je oče ... tudi oče je padel, na njegovo mesto je stopil vnuk... Doma so pa ostali otroci in starci, ostale so doma žene, ki so predle in tkale... ali komaj so stkale mrtvaško rjuho za sina in moža, morale so tkati za vnuka in deda. Ves narod je bil na bojnem polju, ves narod se je zbral okoli njega, ki ga je vodil... Narod, narod, kako si velik! Bil sem s teboj, ko si zmagoval, ko si strl okove za-sužnjemu bratu, ko si ga dvignil... bil si miren in dostojanstven v svoji veličini in zmagi, zavedal si se, da si storil to, kar mora storiti brat bratu... Bil sem s teboj in v tvojih vrstah, ko si branil svojo grudo, ko si postavil v bran svoja prsa kot jeklene ograje, ko si stai kot neprehodna meja ... Krvavel si... Krčile so se tvoje vrste ... tam, kjer jih je bilo prej pet... stal je eden in se boril za njih pet... In tudi takrat, ti veliki narod, si bil miren in velik, resen in dostojanstven. Doživel sem oni dan, ko se so umaknile tvoje vrste, ko so opešale tvoje roke... toda prišel je k tebi on. ki te je poklical... bil je s teboj... le par besed je zadostovalo: »Preko mojega trupla, preko mrtvih teles mojih sinov bo stopil sovražnik na naša sveta tla.« In njegov sin je vzkliknil: »Kjer umira srbski seljak —- tam naj pade tudi sin srbskega kralja!« In ti narod si šel z njim ... spremljal si ga, ko te je vodil do skalnatega Beograda.... Kako vzvišen si bil takrat, ti narod.... Prišli so težki dnevi... novi oblaki so se zbirali... nove sile so pritisnile, da ti vzemo to, kar si si priboril s svojo krvjo, s svojimi neskončnimi žrtvami... in zgodilo se je najstrašnejše... vstal je brat in ti zasadil nož v hrbet... Ni te bolela toliko rana, kot te je bolel in grizel čut, da ti je rano zadal brat... A ostal si dostojanstven, ponosen in velik, ti narod mučenik... Zbral si vse svoje zadnje moči... Korak za korakom si branil svojo zemljo, s svojo krvjo si zaznamoval vse prage svojih domov ... šel si... šel v izgnanstvo ... S teboj narod mučenikov sem šel na Golgoto... Cul sem iz vrst sovražnikov zmagoslavne klice: Ave Serbia... Toda ti narod si odgovarjal s svečanim koralom: Voskresenie ... Šel sem s teboj, narod izgnancev in mučenikov... šel sem s teboj narod, čez neprehodne albanske gore, šel sem skozi smrt in pogin... A ti narod, si umiral, ti narod, si padal, a nisi izgubil vere, nisi izgubil zaupanja v bodočnost... Albanske gore, divji prepadi so bili tvoji grobovi, spomeniki tvoje ljubezni do domovine, živi svedoki tvoje vere v tvojo prisego ... Gledal sem tvoje umiranje na otoku smrti... umirali ste sinovi velikega naroda, mirni in s smehljajem na ustnih, z veliko nado na očeh, da se vrnejo oni, ki ostanejo živi, v veliko in svobodno domovino... i Šel sem s teboj narod osvetnikov, ko so se zamajale v Jonskem morju barke, ko so zaveli vetrovi, da vas povedo v mesto, kjer je grob vojvode Dojčina... S teboj, narod osvetnikov, sem prišel v Solun, na pot, ki vodi v domovino ... Kako si bil takrat velik, ti narod pravice, ko si se vrgel v borbo ... Bilo je na Kajmakčalanu, ko si po krvavi borbi stopil na prvo ped svoje osvobojene domovine ... gledal sem te, ti narod zmagovalcev, ko si padel pod točo granat na sveta tla, ko si poljubljal prvo grudo svoje osvobojene domovine ... poljubljal si sveto zemljo, zagrizel si se v njo ... da se nikdar več ne ločiš od nje ... Ej ti prijatelj iz Markovega grada, kraljevskega Prilepa, Gjorgje Petrovič... videl sem te, ko si skočil iz naših vrst, ko si se zadrvel naprej in zaklical: »Naprej, tu je pot v domovino ...« In ta trenotek se je zamodril nad nami šrapnel, vsul se železni dež ... zakrilil si z rokami in padel... s krvavimi ustnicami si poljuboval belo kamenje svoje osvobojene domovine ... Mi smo šli naprej... zakrvavela je Crna reka ... zakrvavelo bitoljsko polje... osvobojeno je bilo mesto mučeniško — ponosni Bitolj... Bil sem s teboj, narod osvoboditeljev na skalnatih položajih macedonskih gora, kjer smo čakali, tako dolgo čakali, da gremo naprej... Dočakal sem oni veliki dan, ko so prihajali iz vseh strani sveta sinovi neosvobojenega naroda, sinovi sužnjev ... prihajali so jugoslovanski dobrovoljci, ki so se strnili z vami, sinovi Save in Donave, Morave in Timoka, Drine in Nišave, Vardarja, Drima in Sitnice v eno veliko in nepremagljivo vrsto. Takrat je zadonela naša pesem od Soče in Triglava do Belega Morja, od Adrije do Vardarja, iz bosanskih gora, iz Like, Banovine, iz ravne Slavonije, od polja Vojvodine... takrat so se poljubljale naše zastave s tvojimi prestreljenimi in prežganimi pra-porji, takrat so se v borbi pomešale naše krvi... Narod osvoboditeljev... sprejel si nas, ker si nas poznal... ker si nas pričakoval, da ti pridemo v pomoč, da izvršiš svojo veliko in sveto prisego osvobojenja in uedinjenja... Šli smo s teboj narod osvoboditelj... čez mace-donske gore, čez Babno planino in motni Vardar, doživeli smo dan, ko je strašna kazen usode doletela Kaina ... šli smo na Moravo, na stari Niš... in prišel je dan, ko smo zagledali Savo in Donavo... ko so se pred nami širile sremske in banatske ravnine ... Mi smo pa šli naprej... naprej v svobodo ... Vso to veliko pot, to tvojo veliko pot, narod zmagovalcev in osvoboditeljev, sem prešel s teboj... Poznam te... spoznal sem te v dnevih sreče in nesreče... živel in trpel sem s teboj, s teboj sem se veselil, s teboj plakal, s teboj upal... Gledal sem v tvojih očeh, bral sem v tvoji duši vso bolest, razumel sem te, spoštoval sem te, ljubil sem te, občudoval sem te ... Mnogo narodov sem videl na ti svoji dolgi poti... a ti narod zmagovalcev in osvoboditeljev... ti si prvi narod med narodi... V In danes, ko živimo v svobodi, ki si jo nam ti narod prinesel... spominjam se tebe ... klanjam se tebi, ti narod ponosa in samozavesti... Ti si nas vodil, ti si zmagal, ti si nas vrnil v domovino, ti si zopet strl okove zasužnjenih ... Tebi, ti veliki narod srbski, tebi ti narod junakov in borcev naj gre naša večna hvaležnost... Narod, narod srbski, vi sinovi Kosova, Kumanova in Bregalnice, Cera in Rudnika, Kajmakčalana, Dobrega polja in Vetrenika... ti si narod narodov, ti si naša zvezda... Daj nam onih misli, ki so vodile tebe, daj nam onih moči, ki si jih dal ti, daj nam one zmage, ki si jo priboril ti... Tebi in edinole tebi, narod srbski, se klanjamo... mi tisoči in tisoči, ki smo bili s teboj, ki te poznamo... Tebi, narod srbski, tvojim velikim sinovom, tvojim materam posvečujem svoje spomine ... Dvajset tisoč vas je bilo Ob obletnici bojev v Dobrudži. x ':f- Dvajset tisoč vas je bilo, dvajset tisoč, mladih, žilavih in jeklenih, dvajset tisoč glasnih in odločnih prisek, dvajset tisoč mučenikov, dvajset tisoč izgnancev brez domovine, brez ljubezni... Vam prostrane in zapuščene poljane Dobrudže, ki ste videle naše moči, ki ste čutile ogenj naših duš, ki ste vpile toplino naše krvi, vam krvava razbojišča pri Dobriču, Kokardži in Tekederesi, ki ste postala brezmejen grob naših mladih življenj, tebi Dobrudža, kjer je naš sokol prvič razkrilil v močnem poletu do solnca svoja krila, gredo naše duše, k vam romajo naše misli. Pri vas bratje, znani in neznani, ki ste ostali v Dobrudži, ki ste kvas našega novega življenja, pri vas ki ste s svojimi telesi postavili večen spomenik naše ljubezni, naših priseg in nad, so naše misli. Razvili so se praporji in zatrepetali v vetru, vi ste jih pozdravili, ker ste jih poznali, bili so črni od krvi in prežgani od ognja, ki je zavijal bojišča na Kumanovem in Kosovem, na Bitolju in Bregalnici, na Ceru, Drini. Rudniku, Savi in Donavi, pod njih okriljem so se strnile vaše vrste, vedeli ste, kam vodijo ti prapori; s trdno zavestjo, odločno voljo, ponosnim duhom in divjo močjo ste šli naprej... tako ste šli vi sinovi zasužnjene domovine, izgnanci... Dvajset tisoč vas je bilo, dvajset tisoč junakov-zmagovalcev, ali pa dvajset tisoč mrličev-suž-njev... In v onem usodepolnem trenotku, ko so se zamajale barke na motnih valovih Donave, doprinesli ste žrtev vseh žrtev, obračunali ste s preteklostjo, pozabili na sedanjost in na sebe, svoje oči ste uprli v bodočnost, svoje moči, svojo mladost, svoje življenje ste posvetili le eni ljubezni, ki je premagala in združila v eno vsa čustva vaših mladih duš. Žrtvovali ste temni neznani usodi svoja življenja, a usoda je zahtevala več, zahtevala je življenja vaših očetov, mater, bratov in sester, žena, deklet in otrok, zahtevala je propast vaših domov, vaših ognjišč... ali vse ljubezni, vsa čustva, ki jih pozna in čuti človekova duša, premagala je ena in edina velika ljubezen, ki vas je vodila, da ste umirali za njo. Duha svobode so se napila vaša prsa, ojeklenela so in šli ste naprej kot živa lavina, da prebijete in zmanete one, ki vam zapirajo pot naprej, ki za njih hrbtom rabelj in tujec gospodarita v sužnji domovini. Culi ste iz daljave obupen klic nesrečne domovine, čuli zamolkle glasove iz ječ, čuli pretresljive krike iz morišč... čuli ste iz daljave prošnje grada-mučenika Bitolja, čuli ste ponosno pesem zmagovalcev raz Kaj-makčalan. 8. september 1916. Dan krvi in zmage. Dvajset tisoč vas je bilo, ki ste na slavni dan s krvjo zapisali svoje prisege, podpisali svoje zadolžnice domovini... belo polje okoli Dobriča je pordelo, do neba je segal vaš glas in zmagoslavni poklik, kot veter ste prihiteli, kot grom ste udarili... vrste sovražnikov so se zamajale, kar ni zmoglo vaše orožje, zmogle so vaše roke, napele so se vaše mišice, zaječale so kosti, ni ga bilo, ki bi vzdržal vaš udar, ni ga bilo, ki bi mogel zaustaviti proboj vaših prsi. Ponosna je bila vaša borba, ponosen vaš poliod naprej, borili ste se kakor junaki-obupanci, ki imajo pred očmi le dve poti: pot do zmage, ali pa pot v smrt. Pot do zmage vodi v svobodno domovino, pot v smrt pa1 je pot hlapcev in sužnjev — vaših bratov in očetov, vaše domovine, zasužnjene in teptane ... Petkrat močnejši sovražnik je obkolil vaše vrste, na levi in desni so popustile vrste vaših prijateljev, vi pa ste stali, stali kakor kamen — otok v besnem morju, ki se ne zmaje v svojih temeljih, ko peneči valovi odnašajo skale. Vedno boljinbolj se je zoževal obroč okoli vas, sovražnik je plaval v veselju in pripravljal vešala in svinčenke za vaša mlada življenja. Besna in nadčloveška je bila vaša borba, a vzdržali ste jo do zadnjega trenotka; ko pa je bil sklenjen okoli vas železni obroč, ko so se zajedle peklenske klešče v vaša telesa, ko so poljane Dobrudže bile pretopljene v vaši krvi, prebili ste se skozi sklenjene obroče, hiteli po truplih bratov, a omagali niste, ker ste vedeli, da vas čakajo novi boji, nove zmage; izvili ste se iz krvavega objema, korak za korakom ste si krčili krvavo pot... Dvajset tisoč vas je bilo, ko so se zamajale barke na Donavi, tri tisoč se vas je vrnilo... In svet je takrat začudeno odprl oči in vprašal: odkod si ti vojska neznanih narodov, kdo je steptal iz zemlje junake Markovih in Obilićevih dni. Prišli so da vas vidijo, da vas spoznajo: prišli so in videli vaše zagorele obraze, ojeklenele v krvavih borbah, videli so vaše mrke poglede, videli so vaše rane, videli so polja vaših grobov. Tedaj so šele razumeli vaše misli, razumeli so vašo strašno prisego, spoznali vaš duh, vašo voljo in vašo moč! Takrat so vam rekli: vi ste sinovi svojega naroda, vi ste luč, ki je prinesla žarek nade v temo onih, ki žive in mro v suženjstvu! Vi ste sila ideje, moč misli, ki ustvarjate iz sanj resnico, iz teme luč, iz sužnjosti svobodo. Vi tisoči iz Dobrudže, znani in neznani, živi in mrtvi, a vendar večno živi; vas ne pozna domovina, ker vas ni videla, ker ni čutila tega, kar ste čutili vi... poznamo vas pa mi, ki smo ostali, ki smo vas pustili na razbo-jiščih okoli Dobriča, Kokardže in Tekederesija. A, vi ki ste ostali, tri tisoč vas je od dvajset tisoč, stisnite pesti in ostanite ponosni, kdor vas ne razume, ta vas ne pozna, kdor vas razume, ta se vas boji... a teato ste sami in zapuščeni, kakor iste bili zapuščeni takrat, ko ste stopili na plan. Sami ste vstali, sami šli, sami ste se vrnili; kdo vas je opazil, ko ste se vračali... gledali ste, odpirali oči in se čudili, ker niste našli onega, kar ste iskali, iste obraze ste srečali... a vi ste tudi to razočaranje žrtvovali svobodi domovine, strnili ste pa še bolj svoje vrste, kakor takrat, ko ste prebili sovražne vrste in se pripravljali za novo borbo. In tako stojimo danes sami, kakor smo stali v železnem obroču na poljih Dobrudže, a pripravljeni, da razširimo roke, da zamahnemo in poderemo to, česar nismo stvorili mi, da stvorimo to, kar smo hoteli stvoriti Dvajset tisoč vas je bilo, bojevnikov iz Dobrudže, dvajset tisoč življenj... Tri tisoč se vas je vrnilo, a z njimi ste vi, ki ste ostali na Dobrudži, z nami je vaš duh, vaša volja in vaša moč. Grob ob Savi. Spominu komite Viktorja Deisingerja. Ledenomrzla burja je drvela sem od banatskih in-sremskih ravnin, šumela in bučala je v ozračju, škripala v golih vejah, zavijala okoli porušenih in razstreljenih zidov, da je nekaj tajinstveno ječalo v razvalinah; spodaj na Donavi pa so pokale in se lomile ledene ploče ... samo Sava je valila naprej svoje motne valove... Sloneli smo v nizkih strelskih rovih, ki so razrili lepi beograjski Kalemegdan in gledali v temno noč, ki je ležala nad vso pokrajino. Iz teme so se dvigali kot pošast ostanki razstreljenega savskega mostu, pred nami je ležal teman in zapuščen Zemun, v daljavi so se pa pojavljali obrisi bežanijskega grebena... Tja so bile uprte naše oči, kjer smo pričakovali, da se vsak hip zasveti ona višnjevkasta luč, da se zasliši oddaljen grom, žvižganje v zraku in tresk eksplozije — odtam so bruhala nemška in avstrijska topovska žrela ogenj na muče-niški Beograd, ki se je tresel v svojih temeljih, gledali smo v one temne črte na nasprotni obali Save, kjer so se vili avstrijski rovi in čakali smo, da zdajinzdaj začno svojo staro pesem puške in strojnice. Toda nocoj je vse mirno, le burja je besnela in divjala, na Donavi pa je pokal led. Bili smo na mrtvi straži... čepeli smo v nizkem rovu, naslonjeni na grudobran s prislonjeno puško na lice, tiho in molče smo gledali v debelo temo, kakor da smo jo hoteli prodreti s svojimi očmi; naši pogledi so šli preko Save, zadirali se v temo sremskih ravnin in hiteli dalje, da objamejo naša polja, naše gore, ki nam je od njih prinašala Sava svoje šumne pozdrave, gledali smo skozi temo kot tja nekam v obljubljeno deželo, ki ne moremo do nje... delila nas je Sava... ona Sava, ki je poljubljala rodno zemljo treh bratov, ki je bila simbol naših želja, naših nad, zdravilo našim ranam, luč našim očem. Molčalo je v rovih onostran Save; in mi smo — pomislili: tam nas čakajo oni, ki nam branijo pot v obljubljeno deželo, ki so postavili mejo s svojimi prsi ... a razžalostili smo se, ko smo pomislili, da so tam nam nasproti morda prsa naših očetov, bratov... Žalostne so bile te misli, ali ne obupne... mi smo hoteli preko Save, hoteli smo, da se dvigne tema iznad sremskih ravnin, da zableste naša polja, naše gore v zlati zori novega dneva... Lepe so bile te naše želje, a mi smo prisegali nanje v temnih nočeh, v nizkih rovih in besnih bojih ... Tako smo čepeli noč za nočjo in varovali naš Beograd ... šele pozno v noč smo se malo oddahnili, ker smo vedeli, da poskušajo avstrijske čete svoje napade le v prvih nočnih, ali pa v zadnjih jutranjih urah; zato smo bili sedaj malo prostejši, posedli smo po rovih, pustili le na izmeno manjše straže, mi smo se pa pogovarjali in pomenkovali... ali vedno smo bili pripravljeni na vse ... Prišel je naš vojvoda in nas vprašal: »Šta radi Švaba?« Odgovorili smo mu, da miruje, ker praznuje svoj božič, on se je pa nasmehnil in dejal: »Dao bog, bio mu poslednji!« Odšel je naprej po rovu... Mi smo pa naprej prezebali v rovu, niti na misel nam ni prišlo, da bi si zaželeli kaj boljšega, samozavestni in ponosni smo bili. Kaj nam je bilo mari, ako smo bili noč in dan na oprezi, ako smo bili lačni... ponosno in smelo smo stiskali svoje puške, izzivali povsod sovražnika — saj bili smo komite vojvode Vuka. Bili so to lepi in ponosni dnevi našega komitovanja, prišli smo od vseh strani, nismo se poznali, a vedeli smo, kaj hočemo in kaj iščemo. Toliko jih je bilo takrat med nami, ki jih ni danes več, da bi gledali to, kar so ustvarili s svojo voljo in močjo, povsod so njih grobovi... povsod ... In ono temno noč sem gledal grobove in med grobovi našel tvoj grob. Ej, komita Pitr! Tudi tvoj grob je tam med onimi grobovi na prvem pasu osvobojene zemlje ... tudi tvoj grob je med prvimi grobovi na svobodnih tleh ... Ej komita Pitr! Bil si z nami prvimi, ki smo ono prvo noč objeli puške, s pesmijo in smehom si opasali redenike, nabili si na glave komitske šajkače. Takrat smo hiteli doli na obalo Save, da zaustavimo prvi napad! Srečen in zadovoljen si bil, ko si slišal pok svoje puške ... Sledili so dnevi, sledile borbe in prišel je dan, ko je v temni noči prva komitska patrola stopila na našo zemljo onkraj Save... zavriskal si, ko si stopil na svobodna tla. In spominjam se zopet onega zadnjega, žalostnega dne... Deževen jesenski večer je bil, ko si zapustil s svojo kolono Beograd, ko si nosil svojim komitam municije ... Še danes čujem tvoj vsklik, ko si se vzpel preko rova in zaklical: »Pazite, slovenski komite smo tu!« Takrat pa je zažvižgalo v ozračju, dobro smo slišali oster žvižg, stresli smo se, zabolelo nas je, kakor da se je nam vsem zarinila svinčenka v prsa ... začul sem tvoj zadnji vsklik... ti si zamahnil z rokami, omahnil in padel; mi smo pa priskočili in te dvignili... toda nič več ni bilo življenja v tebi... končano je bilo v trenotku vse ... Ali časa ni bilo za žalostne misli, mudilo se nam je naprej... z lopaticami smo ti izkopali grob, nasuli gomilo z okrvaljeno prstjo — topovi so grmeli, pokale puške, granate in bombe prštele, mi smo pa pokopavali Viktorja Deisingerja — komito Pitra. Žalostna je bila ta noč, ko smo te izgubili, ko te nismo videli več med seboj... a sledili so žalostni dnevi, ko smo morali zapustiti tvoj grob, ko smo ga morali ostaviti na zopet zasužnjeni zemlji, da ga je oskrunil s svojo nogo zopet oni, ki te je iztrgal ono usodepolno noč iz naših vrst... Sestali smo se zopet v svojem komitskem stanu; ali tebe ni bilo več med nami... Nikdo te ni omenil, a vsi smo mislili na tebe, naši pogledi so te iskali; želeli smo si tvojih besed, tvojega smeha, tvoje pesmi... Zastonj, naši pogledi te niso našli... Otožno je donela naša komitska pesem, tebi komita Pitr, v zadnji pozdrav, tja preko Save na zapuščeno savsko obalo. »Spremte se, spremte komite, silna če borba da bidne!« Ej komita Pitr! Peli smo ti otožni komitski koral... a ti ga nisi slišal, nisi slišal svojih bratov; v temno noč je donela naša pesem, kakor da čuti da ni med nami tebe! In zopet smo stražili nad tvojim zapuščenim in osamljenim grobom na stoku Save in Donave... čakali smo dneva, da osvobodimo tvoj grob ... Sava je pljuskala in poljubljala zemljo, ki te krije v sebi... ona ista Sava, ki si jo gledal na ravnem ljubljanskem polju, ki si jo nekdaj pozdravljal pod belim Triglavom... Ej komita Pitr! Odšel si od nas, da nisi videl in doživel onih žalostnih in teških dni, ki so sledili... šli smo, šli smo daleč v tuji neznani svet... a naša misel nas je vodila k tebi... tvoj grob nam je bila zvezda vodnica v nočeh naše nesreče... In zopet smo se vrnili, po dolgih in težkih štirih letih smo se vrnili... prišli smo kot zmagovalci... stopili smo zopet na svobodno zemljo, ki krije tvoj grob ... Naše oči so iskale gomilo na savski obali pod zemunskim kolodvorom ... ali niso je več našle ... rovi, ki smo jih kopali nekdaj, so bili zasuti, gomila, ki smo jo nasuli nad teboj, je bila izravnana s zemljo. Niti sledu ni bilo nikjer ... Le Sava je šumela, le njeni valovi so poljubovali bregove... Takrat smo se poslovili od tebe, komita Pitr, zapeli ti pesem zmagoslavja in hiteli naprej, da ponesemo tvoj pozdrav tvojim goram, tvojemu polju ... Mogočno in ponosno je zašumela ob tvojem grobu Sava, kije prišla od tvojih svobodnih gora! Ej,. komita Pitr! Ali si slišal, ali si razumel takrat ta mogočni spev, ali si takrat čutil zahvalo, ki ti jo pošiljajo tvoje svobodne gore v blesku svobodnega jesenskega solnca, ali si razumel spev svobode, ki ti ga poje tvoja svobocma domovina. Razšli smo se na vse strani tja, odkoder smo prišli, ko smo se zbirali v nizkih rovih, a med nami je ona nepremagljiva zveza, oni isti duh, ona volja in moč, ki so nas vezale takrat... Zato ni pozabljen tvoj grob, komita Pitr! Vsak dan ti prinaša Sava naše pozdrave, vsak dan ti prinaša veselo oznanilo naše svobode! Kakor smo mi nekdaj na Kalemegdanu stražarili nad tvojim grobom, tako stražari danes ponosni sivi Beograd, naš veliki in močni porok, da je in ostane tvoj grob v svobodni zemlji! Ej, komita Pitr! Tvoj grob ob Savi bodi mi tisočkrat pozdravljen! V prvih bojih. Raz kupolo kraljevskega konaka v Beogradu je padla v blato rumeno-črna zastava, ki so jo poteptale izmučene noge srbske vojske, ki je hitela, da očisti zadnjo ped svoje zemlje ... Kralj Peter je stopil preko pogaženih avstrijskih zastav na osvobojena tla sivega Beograda, zopet je zaplopala nad Beogradom ponosna trobojnica in se vila v zraku, da so jo mogli videti tam od one strani Save tisoči in tisoči beguncev poražene cesarske vojske. S tolikim pompom napovedana kazenska ekspedicija generala Potioreka je končala s katastrofo avstrijske vojske, ki se je razbežala preko Save in Drine, v enajstih dnevih je srbska vojska potisnila skoro iz sredine zemlje Potiorekove armije in jih v divjem begu pripodila do Save in Drine. Prvi dobrovoljci v srbski vojski smo bili takrat še podeljeni po raznih komitskih odredih in začasnih formacijah pod vodstvom znanih komitskih vojvod. Ko pa je nastopilo po avstrijskem porazu na fronti zatišje, ko so se napolnila po vsi Srbiji ujetniška taborišča s tisoči in tisoči avstrijskih ujetnikov, začeli so se priglašati prvi dobrovoljci za vstop v srbsko vojsko. Vedno večje in večje je bilo število dobrovoljcev, ki so iz lastne volje izjavili svojo željo, da stopijo v vrste onih borcev, ki se bojujejo za osvobojenje našega naroda. Začudili smo se mi stari dobrovoljci, ko smo prišli v nova taborišča in našli tam svojih starih znancev iz domovine ih novih drugov. Izprosili smo si pri srbski vrhovni komandi, da ostanemo dobrovoljci kolikor mogoče skupaj, kar nam je vrhovna komanda tudi udovoljila in nas razmestila po raznih rednih srbskih polkih. Jaz nisem prišel takoj v polk, ampak sem bil pride-ljen obmejni informativni službi v Tetovu, kjer sem bil v začetku vojne. Življenje v Tetovu je bilo precej dolgočasno, samo v mesecu februarju 1915 je prišlo malo izpremembe, ko sem bil dodeljen spremstvu Essad-paše, znanega albanskega prvaka, ki se je vračal v svojo domovino. Ko je moral Essad-paša pobegniti pred germanskim eksponentom princem Wiedom iz Drača, je živel nekaj časa v Italiji; toda kmalu je bilo konec Wiedove slave in Essad-paša je dospel preko Soluna v Srbijo, kjer je sklopil s srbsko vlado dogovor, po katerem je imel prevzeti vlado v Albaniji. Preko Skoplja, Tetova in Debra se je napotil v Albanijo. V malem obmejnem albanskem mestu Debru je zbral Essad-paša svoje somišljenike, ki so pobegnili pred Wiedovimi agenti na srbsko ozemlje. Essad-paša si je hitro zbral in organiziral svoje somišljenike in začel svoj pohod v sredino Albanije čez Elbasan, Tirano proti Draču. V tem podjetju ga je podpiral novoformirani srbski albanski odred, ki je imel svoj sedež v Debru in s svojima dvema polkoma držal obmejno črto od Šar-planine čez Lurijo, Piškopejo, Debar do izliva Drima iz Ohridskega jezera pri Strugi. Hitro je napredoval Essad-pašin pohod skozi Albanijo, od vseh strani so hiteli njegovi somišljeniki, in predno je prišel do Tirane, je že poveljeval dobro organizirani albanski vojski. Vrnil sem se med tem časom v Tetovo, kjer smo kmalo dobili poročilo, da je Essad-paša zavzel Drač in tam vzpostavil novo albansko vlado. Toda Albanija je ostala Albanija, Albanci — Albanci. Poedina plemena so se pobijala med seboj kot poprej, a vsak dan so prihajala poročila, da so tu in tam posamezne tolpe Albancev poskušale vpade na naše obmejno ozemlje. Na obmejni črti ob Drimu so se vršile vedne praske med srbskimi obmejnimi četami in albanskimi tolpami, ali tudi med domačimi Arnavti je bilo opažati gibanje, ki je dalo povoda misliti na odločno akcijo proti ved-nemu vznemirjevanju mirnega prebivalstva od strani albanskih kačakov. Takrat sem prvič slišal za kačakel Tako so namreč imenovali Turki roparske in razbojniške albanske tolpe, ki so strahovale vso evropsko lurčijo od Jadranskega do Egejskega morja, ki jih ni mogla zatreti in pokoriti nobena turška sila. Vsako spomlad so se dvignile albanske tolpe, napadale in plenile krščanske, turške in albanske vasi, ter se potem z bogatim plenom vračale v svoja nepristopna skrivališča. —- Tudi po zlomu Turške v balkanski vojni so kačaki poskušali nadaljevati svoje vpade in vprizorili takozvano albansko pobuno, ki jo je morala srbska vojska leta 1913 udušiti z največjo energijo. Taka je bila situacija tudi spomladi leta 1915, ko so Albanci hoteli izkoristiti priliko srbsko-avstrijske vojne, da se maščujejo za leto 1913. Kačaki niso nikaka redna albanska vojska, niti deli poedinih plemen, to so samo največji zlikovci iz raznih plemen, ki se dobro poznajo med seboj, ki se znajo hitro zbrati in organizirati, izbero si svojega voditelja, potem pa čakajo samo ugodne prilike, da.se spuste na roparski pohod. Za te svoje pohode si izbero vedno najugodnejše čase, v jeseni, ko so domači pridelki že pod streho, ali pa spomladi, ko so kmetovalci pri delu, ko so vasi prazne, kar jim olajšuje delo. Na svojih pohodih tie pazijo, kam in kje izvrše napad, gredo le tja, kjer se nadejajo najboljšega plena; tako se je zgodilo, da so take kačaške tolpe napadle rojstno vas svojega poveljnika, samo njegova hiša je bila nedotaknjena, vse drugo so pa oplenili in odnesli. Najnevarnejše tolpe kačakov se zbirajo iz katoliškega plemena Albancev Miriditov okoli Prizrena in Ljum-Kule in plemena Matov ob Drimu. Toda albanski pokret spomladi leta 1915 je bil mnogo nevarnejši, ker se je takoj videlo, da tu ne gre samo za navadne kačaške vpade, ampak da ima albansko gibanje tudi političen pomen in da prihaja iniciativa od zunaj. Ker so bile naše mejne vlasti v vedni zvezi z Essad-pašo v Draču, je bilo hitro ugotovljeno, da prihaja ta agitacija od mnogoštevilnih avstrijskih in italijanskih agentov, ki so začeli najprej med Essadovimi sovražniki s propagando proti Essaduta agitacija se je hitro razširila tudi na druga plemena, ker so agitatorji delovali z agitacijo, da je Essad-paša prodal Albanijo smrtnim sovražnikom Albanstva —- Srbom. Ta agitacija je bila najbolj razširjena med obmejnimi plemeni, kjer je bil posebno velik vpliv Italijanov in Avstrijcev. Prevratno gibanje v Albaniji je zavzemalo vse večji obseg, a širilo se je v dva pravca, in sicer proti Draču na eno, a proti Srbiji na drugo stran. Položaj Essad-paše v Draču je bil vedno nevarnejši, ker je bil takorekoč obkoljen od vseh strani od sovražnih plemen. Tudi napadi na srbsko mejo so se vedno ponavljali, dnevno so prihajala poročila o spopadih, toda pritisk Albancev je bil vedno večji; tako da so se morale obmejne čete zameniti z redno vojsko albanskega odreda, ki mu je takrat poveljeval mrki polkovnik Miškovič. Toda obmejna črta, ki je bila določena po londonski mirovni pogodbi Srbiji, je bila tako nezgodna, šla je po ravnem terenu brez prirodnih meja, tako da je bilo nemogoče vzdržati vedne arnavtske vpade. Ko so v aprilu mesecu napadli Arnavti z velikimi močmi obmejne postojanke, te niso mogle dolgo vzdržati, ker so bile izpostavljene odprtemu ognju, ter so se morale umakniti na desno obalo reke Drima. Albanci pa so zasedli strmo levo obalo Drima, kjer so imeli izvrstne položaje, ki bi moderno utrjeni dajali preglavice vsaki vojski. To se je zgodilo ob vsi obmejni črti in kmalo je bila prekinjena vsaka zveza med Essad-pašo in srbskimi vlastmi; tako da je bila skrajna potreba, da se naredi konec albanskemu vprašanju. Bilo nas je takrat več dobrovoljcev, ki smo čakali v Tetovu poziv, in res v začetku maja 1915 dobili smo poziv, da se javimo komandantu albanskega odreda v Debru. Na vse zgodaj odpotovali smo z vojaškimi transportnimi avtomobili do Mavrovih Hanov, kjer smo prenočili. Od tu smo imeli na razpolago dve poti, ono ob dolini reke Radike nizdol, ali pa čez Bistro-planino in Ga-ličnik. Mestni poveljnik v Mavrovih Hanovih nam je dal na razpolago mezge, zato smo se odločili, da potujemo preko Bistre, akoravno je pot mnogo hujša, a vendarle krajša. Ves dan smo jahali skozi neobljudene albanske planine, visoko nad nami se je dvigal, kakor ob steno pripeto gnezdo — trg Galičnik, nagajal nam je dež in z največjimi mukami in težavami smo prijahali blatni, umazani in mokri v Debar. V prvem hanu, ki smo naleteli nanj, smo vzeli stanovanje, se preoblekli, malo večerjali, nato pa utrujeni in izmučeni polegli. —• Drugo jutro smo se javili navsezgodaj poveljniku albanskega odreda, polkovniku Miškoviču, ki nas je sprejel nad vse prijazno, ob fildžanih črne kave in zlatega albanskega tobaka smo se razgovarjali dolgo časa. Poznal je dobro našo domovino, čudili smo se, ko smo čuli, kako je bil dobro poučen o avstrijskih razmerah; in ko smo ga vprašali, odkod mu vse te informacije, zasmejal se je, pogladil si svojo črno brado in rekel: »Pa, to je naša življenska naloga! Sedaj ali nikdar.« Pri razporedu, ki smo ga dobili, sem bil dodeljen kot vodnik v tretji kadrovski polk, ki je bil one dni ravno v rezervi v Debru. Debar je danes malo in neznatno albansko mesto ob izlivu reke Radike v Drim, ali v starih časih je bil Debar važno križišče starih trgovskih cest, tu se je sestajal vzhod z zahodom, sever z jugom, ter so se križale stare rimske ceste, ki so vodile od Save in Donave čez Niš, "Skoplje, Tetovo in Gostivar v Debar, kjer se je križala in sestajala ta cesta s cesto, ki je vodila od Jadranskega morja čez Tirano, Elbasan v Debar in odtod čez Strugo, Ohrid, Bitolj v Solun in Carigrad. V starih rimskih časih je bil Debar bogato trgovsko mesto, nekaka menjalnica med vzhodom in zahodom, tako da je Celo nastal rek, da bi mogel z debarskim zlatom odkupiti ves Carigrad. Toda pod turškim gospodarstvom je izgubil Debar ves svoj pomen in vso svojo veljavo, o bogatih in razkošnih dnevih lepe preteklosti govore danes le tihi in zapuščeni turški dvori. Turkov je ostalo v Debru le malo, ko je bila končana balkanska vojna so se izselile vse boljše turške rodbine, hiše so osamele, v njih so se naselili Albanci, ki so iz bogatih turških dvorov uredili svoje kule, tako da je prevladoval takrat v Debru albanski element, ki je izpodrinil tudi Srbe, dasi so imeli oni v Debru še v turških časih svojo pravoslavno episkopijo in svoje šole. V onih dnevih je bil Debar veliko vojaško taborišče, velike stare turške vojašnice so bile polne vojaštva, dnevno so prihajali novi transporti, prihajala je gorska artilerija, dovažali so orožje m municijo, hrano. Vse je kazalo, da se pripravlja odločilna akcija. Najbolj nas je razveselilo, ko je nekega dne v slovesnem pohodu prišla ■v Debar modema francoska brzometna gorska baterija, ki se je takoj pri prvi preizkušnji obnesla sijajno. Javno se je govorilo po mestu, da se pripravlja ekspedicija v Albanijo, kjer so razmere neznosne, ki silijo srbsko vlado, da izvede okupacijo Albanije, da reši Essad-pašo in z energičnimi merami vzpostavi mir in red v ti nesrečni deželi. Dne 23. maja popoldne smo sedeli v kavarni, kjer smo se shajali dobrovoljci, kar prihite patrole, ki nam javijo, da moramo takoj v vojašnice, kjer imamo pripravnost za pohod. Nam dobrovoljcem, ki smo prišli iz komitskih čet, je bila precej neprijetna ta nagla metamorfoza v regularnega vojaka. Poprej svobodni komite, navajeni na svobodno, dasi trdo komitsko disciplino, morali smo se sedaj ozirati na vsa mogoča vojaška pravila; poprej oboroženi s puško, redeniki in bombami, morali smo si sedaj naprtiti težke rance polne municije, opasati težke patroiike, naprtiti si na rame obilne torbe z raznimi konzervami in Suhorjem, ker na redno prehrano v Albaniji ni bilo mogoče računati. Točno o polnoči v noči od 23. na 24. maja prebudile so nas iz spanja trobente, ki so svirale uzbuno, dežurni so leteli iz sobe v sobo, od postelje do postelje in nas klicali pokonci. Poskakali smo na noge, naprtili si svojo opremo in hiteli na dvorišče. Kmalu so bili postavljeni vodi, čete, formirali so se bataljoni, v kratkem presledku je odkorakal bataljon za bataljonom v največji tišini na zborno mesto. Tako tiho in mirno se je izvršil naš odhod iz mesta, da ni nikdo meščanov zapazil, da smo odšli. Na veliki poljani ob Drimu je bil kmalu postavljen ves albanski odred. Dobili smo zadnja povelja, odrejena signalska in telefonska služba —- in čakali smo samo končnega povelja. Na čelu svojega štaba je prijahal polkovnik Miškovič, v kratkem vojaškem pozdravu in nagovoru nam je razložil pomen našega pohoda, spomnil nas srbskih grobov, ki leže posejani po divjih vrletih Albanije in nam pred oči pričaral ono lepo sliko iz leta 1912., ko je srbska vojska po’ tolikih mukah izbila na jadransko morje in na bedemih starega Drača dvignila visoko ponosne srbske prapor je! Zadonela so kratka in polglasna povelja: Mirno! Gotovs! Napuni pušku! Nož na pušku! O desno rame! Stari debarski pop je blagoslovil odred in po navdušenem vskliku kralju Petru krenil je točno ob dveh po polnoči albanski odred proti Drimu. Bilo je že skoraj tri, ko so naše predstraže dospele do Drima in zavzele položaje na desni obali reke, glavni del odreda se je pa pomikal v široko raztegnjenih in razvitih strelskih vrstah vzporedno z Drimom. Naš bataljon je imel odrejeno smer prodiranja proti staremu obokanemu mostu na Drimu, kjer se zavije cesta na jug proti Strugi in Ohridu. Naš objekt je bil torej precej nevaren, ker smo vedeli, da bodo Albanci branili ta eden najvažnejših prehodov čez Drim, ker ta most je edina mogočnost za transport voz, trena in artilerije na levo obalo reke. Zato je prišel naš bataljon tudi prvi v dotiko z Albanci, ker, komaj so se naše prve predstraže približale mostu, že so jih albanske mejne straže sprejele s hudim ognjem. Most je bil ves prepleten z žičnimi ograjami, vse mogoče zapreke in prepreke so bile na mostu; parkrat so se približale naše predstraže mostu, toda naprej niso mogle, iz svojih skalnatih skrivališč na levi obali so Albanci branili z veliko lahkoto dohod in prehod preko mostu. Takoj se je razvila ogorčena borba, ali od naše strani brez vsakega vidnega uspeha, ker sovražnika, ki je bil skrit visoko gori v čereh, nismo videli, ter tudi na ta način nismo mogli streljati v živo meso. Oni gori nad nami pa so imeli dobre cilje, zato smo se morali takoj skloniti v strelske jarke, ki so bili izkopani že poprej ob obali Drima, ker bi imeli sicer velikih, nepotrebnih in lahkomiselnih izgub. Začeli smo obstreljevati albanske položaje, ali to nam prav ničesar ni izdalo, ker so šli naši streli vsi v prazno, a s praznim streljanjem se Albanci ne dado preplašiti; potem smo začeli streljati le v zaščito posameznikom, ki so se hoteli splaziti do mostu in odpreti pot; toda hitro smo videli, da so Albanci takoj prepoznali naš manever, ker nam niso niti odgovarjali, pač pa so vzeli pod ogenj vse dohode do mostu, tako, da je skoro vsak posameznik, ki se je skušal približati mostu, plačal svoj poskus s svojim življenjem! Nenadkriljivi albanski strelec je pogodil svoj cilj — v glavo, v srce, ali pa v trebuh, v akcijo so stopile naše strojnice, ki so poskušale z navzkrižnim in povprečnim ognjem izslediti albanske položaje, ali tudi brezuspešno; krogle so se zadirale v puste skale in jih drobile ... ali tudi vse to je bilo brez gotovega cilja, Albanci nam niso niti odgovarjali, vso svojo pazljivost so koncentrirali na drimski most, ker so videli, da nam je to edini prehod, ker nismo imeli tehničnih sredstev poskušati prehod kje drugje. Ob peti uri zjutraj je zagrmel raz debarske položaje prvi top. In v tem trenotku sem nanovo videl in spoznal ono brezmejno ljubezen in zaupanje srbskega vojaka do svojih topov. Ko zagrme njegovi topovi, zdi se mu, da je konec vsake nevarnosti, da mu oni odpirajo sovražne vrste, ki se bodo zaklinili v nje kot železna zagozda, oni mislijo, da jih varujejo in ščitijo topovi... pod zaščito in okriljem topov gre srbski vojak naprej, takrat ne pozna nevarnosti... In ko zmaga, poljublja svoje topove, venča jih s cvetjem, kakor da je dolžan le njim zahvalo za svojo zmago! Kot svojega druga pozna srbski vojak svoj top ... po žvižgu projektila,po eksploziji,tako spozna svoj top: to je brdjan.to je poljak,haubica, to je granata,to je šrapnel... Kakor hitro so zagrmeli prvi topovi, ko so zažvižgale nad nami prve granate, ki so padle in eksplodirale ob golih pečinah, ko so se v zraku zamodrili prvi šrapneli — prišlo je v naše vrste novo razpoloženje ... pripravili smo se, komaj smo pričakovali povelja naprej; kolikor delj je trajalo bombardiranje, toliko nestrpnejši smo bili. Skoro pol ure so bili albanski položaji pod ognjem naših topov. Albanci so spočetka pridno odgovarjali s svojimi puškami in strojnicami, ki so se gubile v grmenju topov, toda vedno bolj in bolj je ponehaval njih odpor, ko so posamezne baterije začele obstreljevati že zaledja albanskih položajev, da očistijo teren, se iz albanskih rovov ni oglašal nikdo več ... »Bombaši napredi« Kot mačke so se splazili iz svojih sklonišč bombaši, preko hrbta lahko karabinko, za golenicami ostre nože, v roki bombo, v skoku so bili pri mostu, zaškripale so škarje, žice so padale — in bombaši so bili na mostu, skozi odprtine v žičnih ograjah so se plazili naprej, trgali si obleko, praskali obraz in roke, ali to jih ni motilo, vztrajno in energično so nadaljevali svoje delo, dokler si niso izrezali svoj gaz skozi železno mejo. Komaj smo jih opazili, da so bili onkraj mostu, že smo jih videli, kako so se izpenjali po strmih pečinah navzgor, peli so se od skale do skale, polegali, ko so zažvižgale albanske puške... potem pa zopet naprej do albanskih rovov. Še predno so bombaši dospeli pod albanske položaje in se pripravljali za napad v rove, odstranili so naši pionirji raz most vse mogoče zapreke in nam odprli pot. Takrat pa so gori na položaju zaprasketale puške, zagrmele so bombe, vedeli smo, da so naši bombaši poskakali v albanske rove, da se je vnela tam borba na življenje in smrt. Prasketale so puške, grmele bombe! »Bataljon napred!« Zavalovilo se je v naših rovih, v trenotku smo poskakali iz rovov in se usuli naprej, niti ne vem kdaj sem bil preko mostu, slišal sem, kako so žvižgale albanske krogle okoli mojih ušes, čul sem tu in tam pretresljiv krik, ali nisem se zaustavil, niti ozrl; ko sem obstal, bil sem že pod strmimi padinami albanskih gora, ki se je na njih vodila ogorčena borba. — Ali ni bilo časa, da se obotavljamo, kakor je kdo mogel plazil se je navzgor; da moramo priti na vrh, vedeli smo vsi, zato si je vsak mislil, kolikor prej, toliko bolje! Kolikor bolj smo se približevali albanskim položajem, toliko slabotnejše se je čulo streljanje, ki je čez nekaj časa ponehalo, a se nato zopet oglasilo s podvojeno močjo, dokaz, da so naši prvi oddelki vrgli Albance iz položajev in da jih sedaj zasledujejo. Ko smo zavzeli obe črti albanskih položajev, bili so ti popolnoma prazni, naši bombaši so storili svojo dolžnost. Albanci so imeli velike izgube, po rovih so. pustili svoje mrtvece in ranjence, dasi oni redko puste svoje ljudi, pa naj bodo že mrtvi ali ranjeni, v rokah sovražnikov; to pa nam je bilo v dokaz, da so jih naši bombaši iznenadili, da niso imeli več časa, da odneso svoje ljudi seboj. Tudi mi smo imeli nekaj ranjenih in mrtvih. Naši ranjenci so nam pripovedovali, da se posamezni oddelki Albancev niso hoteli umakniti tudi pred našim topništvom, ostali so v svojih rovih, zato je bila borba za položaj tako ogorčena, šele z energičnim bombnim napadom se je našim bombašem posrečilo prisiliti Albance, da zapuste najprej prvo črto, toda tudi druge niso mogli dolgo braniti, ker so med tem dospeli že ostali prvi oddelki, ki so v hitrem napadu vrgli Albance v beg. Od daleč smo slišali streljanje, ki pa je kmalo ponehalo, naše predstraže so nam javile, da so zgubile vsako dotiko z Albanci, zasledovale so jih, toda naenkrat so se izgubili v gorskih prehodih in niti sledu ni bilo več po njih. Odšli smo v smeri, ki so jo nam pokazale predstraže; nikjer ni bilo pota ni steze, plazili smo se po pečinah, v začetku previdno, ker smo se bali, da nam pripravljajo Albanci kako zasedo, pozneje pa vedno smelejše, v vse večjih oddelkih smo se pomikali navzgor in naprej. Okoli poldneva smo prišli do prve albanske vasi, ki je bila na naših kartah označena Vladimire!. Naše patrole so spretno in oprezno obkolile vas, posamezne se potem približale prvim hišam, jih natanko preiskale, ker smo poznali staro albansko navado, da se v svojem fanatizmu skrijejo Albanci v hiše, odkoder odpro ogenj na oddelke, ki se mude v vasi. Take slučaje smo doživeli tudi mi sami pozneje v Albaniji. Ko so patrole preiskale vas in nam javile, da je vse v redu, smo nastopali proti vasi, ali še vedno skrajno oprezni in pripravljeni na vse. Kot izumrla je bila vas, nikjer žive duše, nikjer človeškega bitja, vse prebivalstvo je pobegnilo, kar je bilo moških, ki so mogli nositi orožje, so bili s kačaki, otroci, žene in starke so pa pobegnile in se poskrile v nepristopnih skrivališčih. Par naših granat je padlo v vas in porušilo nekaj kamenitih ograj in nasipov. hiše so pa bile vse nepoškodovane. Brez ceste in poti smo šli naprej, a kolikor višje in globlje smo prihajali, toliko obljudenejši so bili kraji; seveda je to obljudenost razumeti po albansko. Visoko gori v pečinah nekaj hiši podobnega, ograjenega s kamen itimi nasipi, prava mala trdnjavica, to je albanska kula. Po najnepristopnejših mestih so te kule, oddaljene po nekoliko kilometrov, že ta razpred vasi je dokaz karakteristike albanskega naroda, da sosed ne zaupa sosedu, oče sinu, brat bratu. Le pred eno tako kulo smo našli starko, ki nam je prišla vsa prestrašena nasproti z belo cunjo v. roki, pozdravljala nas je srbsko; ko smo jo vprašali, zakaj so pobegnili vsi, odgovorila nam je, da je vse prebivalstvo pobegnilo že na vse zgodaj, ko so zaslišali topove. Ko smo jo zagotavljali, da ne naredimo nikomur nič žalega, da lahko ostane vsak v svoji hiši, se je nasmejala in rekla: vaši topovi pa ne poznajo nobene razlike... Skozi par zapuščenih albanskih naselišč smo šli, a nikjer žive duše. Orijentacija nam je bila skrajno težka, ker smo večkrat zgrešili smer, karte so bile jako pomanjkljive in nezanesljive, a nikogar nismo mogli vprašati, tako da večkrat nismo vedeli kje smo. Tako nam je bilo edino orientacijsko sredstvo kompas in vzeli smo si direktno smer naravnost proti zapadu. Povsod okoli nas samo skalovje, razjedene pečine, razrito kamenje, nikjer drevesa, nikjer najmanje sence, a solnce je pripekalo ko v poznem poletju. Pozno popoldne smo dospeli na malo gorsko planoto, kjer smo imeli prvi počitek, toda, ker so predstraže javile, da je vsenaokoli čisto in varno, smo dobili povelje, da tu prenočimo. Vsak oddelek je dobil svoj sektor, a ker smo bili trudni in zaspani, nismo se niti utrdili, dvignili smo šotore, použili nekoliko hrane in polegli; čutili smo se popolnoma varne, ker ves dan nismo več prišli v dotiko z Albanci. Toda komaj smo polegli, zadonele so od vseh strani albanske puške; planili smo pokoncu in v hipu je bil vsak na svojem mestu, toda bili smo na odprtem prostoru, neutrjeni in nezavarovani, zato je bila vsakemu prva skrb, da si je zmetal skupaj nekoliko kamenja, da bi se zavaroval, toda ni dosti pomagalo, ker albanske krogle so žvižgale od vseh strani, zdaj s te, zdaj z one. V prvem hipu je bilo v naših vrstah precej zmešnjave, no pa hitro smo se pomirili, zavarovani smo bili za silo, akoravno ne posebno varno. Iz vseh sektorjev smo naenkrat odprli ogenj na albanske položaje; ker nismo natanko vedeli odkod nas obstreljujejo Albanci, smo vzeli pod ogenj vse padine in vrhove gora, ki so bili v strelnem dometu. Pod našim ognjem so se začeli pomikati naši oddelki naprej v napad proti sovražniku, ki ga nismo niti videli, a tudi nismo vedeli kje se nahaja, vodili smo torej borbo proti nevidnemu sovražnika! Za prve oddelke, ki so bili bližje podnožju, je bilo delo še precej lahko, toliko težje pa je bilo za oddelke, ki so bili v sredi gorske planote, ker so morali pod neprijateljskim ognjem preteči preko poljane. Tako nalogo sem dobil tudi jaz, ko sem moral s svojim vodom izvršiti napad na mal greben, ki smo iz njega dobivali ogenj naravnost v bok. Drug za drugim so leteli vojaki po planoti, toda Albanec je izboren strelec, kar v teku je pogodil bežečega vojaka, zato smo imeli precej mrtvih. V velikih presledkih in v raztegnjenih vrstah smo napredovali proti grebenu; ker so bile padine precej strme, je bilo naše napredovanje in približevanje vrhu grebena popolnoma brezopasno. Ko smo bili oddaljeni se kakih 500 metrov pod vrhom grebena, sem opazoval ves položaj, da bi videl, kje se pravzaprav nahajajo Albanci. Kmalu sem zapazil z daljnogledom ob skalah značilne albanske bele čepice, dal sem povelje in obstreljevali smo naznačeno mesto; toda komaj smo ga nekaj časa obstreljevali, dobili smo ogenj od popolnoma druge strani, dasi so bile čepice še vedno na istem mestu, videli smo celo nekaj dobrih pogodkov, kajti ta ali ona kapica je odletela zadeta raz skalo. Kmalo so pa izginile kapice in se pokazale na drugem mestu, mi smo mislili, da so Albanci menjali položaj, vzeli smo pod ogenj to mesto, a albanske krogle so začele žvižgati zopet od druge strani. Tako nismo vedeli, kje so pravzaprav Albanci, kamorkoli smo se obrnili in hoteli naprej, dobili smo ogenj ravno od nasprotne strani, ni nam torej kazalo drugega, nego, da ostanemo na mestu. Ko sem pogledal naokoli, videl sem, da se je godilo ostalim oddelkom istotako kot meni, tudi oni niso mogli nikamor naprej; premišljeval sem, kaj naj storim, zveze s poveljstvom nisem dobil, ordonanca nisem mogel poslati po navodila, naprej nisem mogel, nazaj še manj. Pogovarjal sem se in posvetoval sem se z vojaki, kaj naj storimo, ali še predno smo prišli do zaključka, me opozori vojak s krajnega krila na signalizacijo, precej časa je trajalo predno sem mogel v precejšnji daljavi razpoznati signal, da naj zaustavim prodiranje. To sem storil že tako poprej, a sedaj sem bil radoveden, kaj se zgodi. Ni dolgo trajalo, ko sem si bil že na jasnem. Zagrmelo je. Pogledali smo nehote na albanski položaj in videli, kako je granata eksplodirala v neposredni bližini vrha grebena. Našim topničarjem se je namreč posrečilo, da so na rokah prenesli gorske topove na nepristopne grebene, odkoder so odprli ogenj na naznačene položaje. Po par poskusnih strelih so naši vrli topničarji hitro našli svoj cilj, par- granat je eksplodiralo na grebenu, nekaj šrapnelov se je razletelo nad skalami, mi smo pa ponovili napad in v hitrem naletu dospeli v albanske položaje, ki so bili pa zopet prazni... nobenega Albanca ni bilo nikjer, le nekaj belih kapic je ležalo razmetanih po skalah. Tedaj smo šele spoznali albansko zvijačo, ki nas je motila ves čas, ki smo o nji pozneje še slišali mnogo govoriti. Albanci vporabljajo namreč tole taktiko: na skalah razmeste lepo in vidno svoje kapice, a sami zavzamejo popolnoma nasprotna mesta, napadalec se premoti, nastopa proti navideznemu sovražniku, ki ga domneva pod kapicami, a ogenj dobi popolnoma od nasprotne strani, čez nekaj časa pa nameste svoje kapice zopet na druga mesta, sami pa gredo drugam, in tako se ponavlja vsa ta igra, ki more napadalca pripraviti in dovesti v veliko zmedo in provzročiti v njegovih vrstah velike izgube. Albanci so izginili, nikjer ni bilo za njimi nobene sledi; naše predstraže so prodrle par kilometrov naprej, ali nikjer ničesar, preiskali smo vse grebene, prehode in preseke, toda vse čisto. Zmračilo se je; utrdili smo zavzete albanske položaje, postavili straže, ali o spanju seveda ni bilo govora, motil nas je vsak šum; v daljavi je zatulil volk, mi smo pa zagrabili puške in poslušali, pričakovali... morda je to znak, signal, tako nam je prešla noč v napetem pričakovanju. Komaj se je začelo daniti, že smo dobili povelje za odhod; precej dolgo je trajalo, predno sem zbral svoj vod, ki je držal tako velik sektor. Napredovali smo počasi, kolone so se razvijale in zopet zoževale, ves polk se je moral pomikati mož za možem naprej... prve dni je še nekako šlo, ali kolikor globlje smo prodirali v Albanijo, toliko pogostejši so bili spopadi s kačaki; borbe so trajale po ves dan, niso bile to borbe v pravem pomenu besede, ampak samo praske s tolpami kačakov, ki so bežale pred našo vojsko in se ustavljale na vsakem primernem prehodu, kjer je dvajset do trideset Albancev lahko zadrževalo ves dan naše napredovanje. Vsako junaštvo, vsaka tehnika, vsaka strategija se je tu pokazala popolnoma brezpomembna, tu je bilo treba čakati le trenotka, ko se zmrači in potem izvesti koncentriran napad. Najbolj je zaviralo naše napredovanje dejstvo, da nam ni moglo slediti topništvo, ker je bilo naravnost nemogoče voditi lahko topništvo po potih, ki smo hodili po njih mi. Oni so si morali iskati složnejše prehode in se tako zamudili po ves dan, zato je morala pehota napadati sama; napredovali smo skrajno previdno, zato tudi počasi, vsak prehod smo si morali osvojiti, a komaj smo ga osvojili, dobili smo že ogenj od nasprotne strani; videli smo, da se igra z nami le mal oddelek predrznežev, ki pozna teren v vseh najmanjših podrobnostih, ki zna izkoristiti vsako priliko, da nas zaustavlja. Plazili smo se po čereh navzgor, spuščali se po strmih obronkih nizdol, ponavljali taktiko približevanja in obkoljevanja. A to vedno z istim uspehom, istimi posledicami. Postali smo že popolnoma apatični, noben albanski napad nas ni več presenetil, kar mehanično smo se razvili v napad, napadali smo in naskakovali položaje, raz- gnali Albance — a potem zopet nadaljevali pot, kam — tega nismo vedeli... Kamorkoli smo prišli, nikjer ni bilo žive duše, nikjer živega bitja, zapuščene vasi, prazne kule ... kakor da se nahajamo v neskončni pustinji. Albanca živega sploh nismo videli, le tu in tam smo našli na najnepristopnejših mestih po nekaj mrtvih, ki jih kačaki niso mogli več zvleči seboj. Mi smo nadaljevali svojo pot, vsak trenotek pripravljeni na nove borbe in spopade. Podnevi je še nekako šlo, ker smo se mogli varovati pred vsakimi iznenadenji, ali nevarno je bilo ponoči. Kakor hitro se je zmračilo, morali smo ustaviti svoje napredovanje, ker je bila orientacija nemogoča in je bilo skrajno nevarno iti naprej, ker ne samo, da bi mogli zaiti v noči v kako albansko zasedo, tudi teren sam nam je onemogočeval vsako akcijo, ker ga nismo poznali. Zaustavili smo se tam, kjer nas je dohitela noč, nismo mogli izbirati mesta, kjer bi prenočevali — ali o prenočevanju ni bilo niti govora, ker smo morali biti vso noč pripravljeni za vsak slučaj. Na neznanem terenu, brez orientacije smo stražili vso noč, samo to je bila naša sreča, da Albanci redkokdaj napadajo ponoči, ker se jim zdi izpod časti, da bi se borili v temi. Toda kljub temu so bila taka prenočevanja skrajno neprijetna, ker vseeno bi se moglo dogoditi, da napravijo Albanci enkrat izjemo, pa nas napadejo ponoči, kar bi se tudi prav gotovo zgodilo, da so imeli pojma o naši skrajno nerodni situaciji. V onih tihih nočeh v albanskih gorah smo pretrpeli marsikak strah, seveda vedno le prazen strah, razburjala nas je vsaka malenkost, vsak kamen, ki se je sprožil nizdol, nas je preplašil, vsaka ptica, ki je sfrfotala nad 4 nami, je vzbudila našo pozornost. Spati ni mogel nikdo. prostovoljno smo stražili vse noči, šele pred zoro smo se mogli malo odpočiti. To se je ponavljalo dan za dnem, noč za nočjo. Naj-neprijetnejša pa je bila stražarska služba, ko smo morali z malimi oddelki postavljati predstraže, da bi kolikor toliko zavarovali glavna taborišča. Bil sem neke noči na predstraži; z nekaj možmi sem zavzel srednje mesto, a levo in desno precej na redko pa sem postavil stražarje; ker smo prišli na stražo ponoči nisem poznal prav nič terena okoli sebe, zato o spanju sploh ni bilo govora; toda vse je bilo tibo m mirno, naokoli je vladala ona veličastna noč v gorah, ki je v svoji tišini in tajinstvenosti skoro plašna. Ničesar se ni zganilo okoli nas, niti najmanjšega vetra ni bilo, zvezdnato nebo se je bočilo nad nami... Ko se je na vzhodu malo pretrgala tema in ko se je daljnje obzorje pretopilo v neko svinčeno umazano barvo, je zavel lahen jutranji veter... takrat smo pa slišali nedaleč od sebe čuden šum, pesek je zaškripal... Poslušali smo in takoj smo ugotovili, da so to stopinje; v trenotku smo bili pripravljeni, polegli smo, napeli puške, odvili zatvarače bomb, položili jih poleg sebe in čakali; videti nismo mogli ničesar, prodirali smo s svojimi očmi v temo, ali opazili nismo ničesar... zopet je bilo vse tiho in mirno... A potem smo čuli popolnoma razločno stopinje... niti dihati se nismo upali, v nočni tišini nam je bilo tudi nemogoče oceniti razdaljo, dasi smo razločno slišali korake, previdne, oprezne in pritajene, ki so se pa v nočni tišini vendarle dobro čuli. Gledali smo nepremično v smer, odkoder so prihajali ti glasovi, in naenkrat se mi je zazdelo, da vidim pred seboj neko skupino, ki se premika... »Stoj! Kdo si?« je zadonelo v temno noč... Takrat sem pa čisto dobro videl, kako so se podelile iz te skupine posamezne postave, ki so popadale bliskovito na tla in obležale na mestu, a le nekaj časa, ker kmalu so se začele zopet plaziti naprej. V drugič sem zaklical: »Stoj!« Odgovora ni bilo, a postave so se plazile po zemlji naprej... po tretjem pozivu smo oddali v določeni smeri par strelov... a odtam smo čuli hreščeče ženske glasove ... Skočili smo naprej in našli štiri Albanke, ki so čepele na tleh, drgetale in se tiščale skupaj kot ovce v goreči staji. Začeli smo jih spraševati, a ker niso razumele srbsko, spravili smo skupaj vse svoje znanje albanskega jezika, ali brezuspešno, niso nas razumele, gledale so nas samo s širokimi, preplašenimi očmi in drhtele po vsem telesu. Ker se je medtem že malo zdanilo, sem jih mogel od bližje opazovati, bile so vse štiri mlade, lepih, pristno albanskih potez, a z onimi izmučenimi črtami, ki so tako značilne za vsako Albanko, ki je prava sužnja svojega moža. Nisem mogel razumeti, kaj iščejo te ženske v ti samoti in v prvih jutranjih urah, premišljeval sem, kaj naj storim, ko zapazim po tleh velike torbe, ki so jih v prvem strahu pometale precej daleč od sebe. Sklonim se in dvignem eno, bila je neverjetno težka, obrnem jo in iztresem: iz nje je padlo nekaj pogač proje — koruznega kruha, potem se je pa usula najrazličnejša municija, 4* bile so tu revolverske patrone, saržerji za puške vseh mogočih kalibrov in sistemov, lovske patrone in na novo vlite svinčenke; preiskali smo tudi druge torbe in našli povsod isto vsebino. Tedaj nam je bilo jasno, pri čem da smo. Ujeli smo Albanke, ki so nosile iz svojih skrivališč svojim ljudem na položaj hrano in municijo, mogoče so zašle v temni noči in naletele na našo stražo. Zagrabil sem prvo Albanko za roko in ji pokazal municijo... pogledal sem ji naravnost v oči... a njene oči so dobile v tem hipu odločen in kljubovalen izraz, bral sem v njih, da se zaveda svojega dela, da ve, kaj jo čaka... tako mrzel in skoro zaničevalen je bil ta pogled, izraz fatalizma ... Vojaki so pobrali municijo v torbe in jih naprtili Albankam na hrbte, pogače so si pa razdelili med seboj. Tudi Albankam so ponudili njihov del, ali one so odklonile ... Odredil sem stražo, ki je odvela z mojim poročilom ujete Albanke poveljniku bataljona. Ta je imel v svojem štabu albanskega tolmača, spraševal je preko njega Albanke, ali niti besedice niso odgovorile, gledale so ga s kljubovalnimi, skoraj zaničljivimi pogledi... Skozi prvo jutranjo zoro je zadonelo par strelov ... Ko sem se vrnil s svojo stražo v bataljon, pokazali so mi nasuto gomilo ... Bili smo že globoko v Albaniji; prešli smo že toliko albanskih vasi in naselišč, ali nikjer nismo našli ljudi, povsod je bilo vse prazno in zapuščeno. Spopadi z albanskimi tolpami so se nadaljevali, ali včasih je minulo tudi nekaj dni, da nas Albanci niso zaustavili, vendar je napredovalo naše napredovanje precej polagoma že radi nezgodnega terena samega, vrhu tega smo pa morali vedno čakati, da nas je mogla dohiteti naša artilerija in naše municijske kolone. Dasi smo šli skozi zapuščena in nenaseljena mesta, kjer nismo videli živega človeka, vendar se je dogodilo včasi, da smo našli pobite naše predstraže, a kar nam je bilo še nerazumljivejše, javljali so nam, da so našli pobite naše vojake in komordžije, ki so zaostali ali pa zašli. V vasi, ki smo jo pred par urami najnatančneje preiskali, kjer nismo našli niti sledu o živih bitjih, našle so naše zaštitnice poklane vojake, ki so si hoteli v prazni albanski hiši pripraviti južino. Bilo nam je to v prvem trenotku nerazumljivo, no nazadnje pa smo se vendarle prepričali, da se nahajajo v naši neposredni bližini Albanci, ki motrijo pazno naše pokrete, ki zasledujejo naše posamezne oddelke, da jih napadajo. Zato smo za nekaj dni ustavili naše napredovanje in dobili povelje, da kar najtočneje preiščemo vse dozdaj zavzeto ozemlje, da pregledamo tudi najnepristopnejša mesta in zaplenimo vsako orožje, ki nam pride v roke. Razdeljeni v manjše leteče oddelke smo začeli takoj z delom; vsako vas smu obkolili, da bi se ne mogla izmuzniti niti mačka, a nato preiskovali vsako hišo, vsak hlev do zadnjega prostorčka. In ne zastonj! Take množine in tako najrazličnejšega orožja, kot smo ga dobili po albanskih hišah, res še nikdar nisem videl; bile so tu srbske, bolgarske, grške, avstrijske, ruske, nemške, italijanske, španske puške, stari in najnovejši modeli, revolverji, lovske puške, cele zaloge smodnika, najraznovrstnejše municije, priprave za ulivanje svinčenk, sploh vse, kar bi mogli videti le v muzeju ali pa kakem vojaškem arzenalu. Bližnje vasi, kamor smo prišli in ki so skozi nje prodirali naši oddelki, so bile prazne, ali kolikor bolj smo se približevali naj-nepristopnejšim krajem, toliko bolj smo videli, da se Albanci samo skrivajo, kajti po več vaseh našli smo že žene, stare ljudi in otroke, ki so se po prvem strahu vrnili iz zbegov. Bile so prav prijazne in zgovorne te Albanke, postregle so nam z vsemi mogočimi stvarmi, ko smo jih spraševali, kje so jim možje, zagotavljale so nas z vsemi mogočimi prisegami, da je ti in ti umrl mož že pred toliko in toliko leti, da je ta in ta odšel že pred davnimi leti v svet na delo, ta v Rumunijo, oni na Bolgarsko, ta zopet na Švabsko, četrti se je zopet izgubil, a mi smo se smejali, ko smo videli, da drži Albanka, ki nas zagotavlja, da že toliko let ni videla svojega moža, v naročju par mesecev starega Albančka, da je vsa vas polna otrok ... Skoro teden dni so trajala razoroževanja po albanskih vaseh, nabrali smo ogromno množino orožja in municije, raznega vojaškega materijala, obleke; sploh so bile te albanske vasi kot nekaka sračja gnezda, ki so bile v nje znošene najrazličnejše stvari od vseh strani sveta. A Ko smo se zopet po svoji ekspediciji, ki smo na nji preobrnili skoro vso srednjo Albanijo, vrnili k svojim oddelkom, smo takoj nadaljevali prodiranje. Položaj je bil isti kot poprej, skoro vsak dan neznatne praske, ki so trajale po nekaj ur, nazadnje pa je naše topništvo s par streli razgnalo tolpe, a mi smo nato mogli zopet naprej. Na svojem prodiranju v začetku še nismo vedeli točno smeri, kam gremo, trdilo se je vse mogoče, a po pravcu, ki smo ga zasledovali od začetka svojega pohoda, mogli smo soditi, da gremo naravnost proti Draču in to čez Tirano. Na svoji poti skozi Albanijo prišli smo do velike albanske vasi Borovo, ki leži v mali kotlini in je ena največjih in najbolj urejenih vasi, ki sem jih videl v Albaniji. Ali tudi Borovo je bilo popolnoma prazno, niti ene žive duše nismo zapazili nikjer, par hiš so razbile naše granate, ki so mogoče zašle slučajno v vas, ko smo obstreljevali albanske položaje. Kot vedno in povsod so tudi naše straže preiskale vas Borovo, a ker niso našle ali zasledile ničesar sumljivega, je nadaljevala naša kolona svojo pot naprej. Bilo je že pred mrakom, ko smo se ustavili že precej daleč od Borova, da prenočimo, naš tren pa je ostal v vasi sami. Komaj so spremljevalci trena raztovorili mezge, odložili orožje, začelo je naenkrat pokati od vseh strani, iz vsake hiše so se usipale kot toča svinčenke, nastal je nered, komordžije so bežali na vse strani, mezge so se odtrgale in dirjale po vasi, ali le malokdo je ušel gotovim albanskim strelcem. Naše zaščitnice so zgrabile takoj za orožje in hitele na pomoč, Ali bilo je že prepozno, kar je bilo naših v vasi, je bilo v nekaj trenotkih pobitih. Z jeklenim obročem so oklenile naše čete vas, naši albanski tolmači so nato pozvali skrite Albance, da naj se udado, ker sicer uporabimo skrajna sredstva, ali to je imelo le toliko uspeha, da so nam Albanci ubili dva tolmača, ki sta se približala malo preveč prvim hišam. Pozvali smo jih še parkrat na predajo, toda nikdo nam ni odgovarjal, kot izumrla je bila vas. Čakali smo večera, da so se mogli bombaši splaziti do prvih hiš, ki so v nje vrgli bombe. Zagrmelo je in slabe albanske stavbe so se zrušile, da je ostalo od hiše le kup kamenja, ali nikdo se ni javljal. Tedaj pa je prišlo povelje, da pokličemo Albance zadnjič na predajo, a ako se ne udado, da zažgemo brez usmiljenja vas, ki so nam njeni skriti prebivalci zadali v zahrbtnem napadu toliko izgub. Tudi naš zadnji poziv je ostal brezuspešen ... Tedaj pa so se splazili vojaki do hiš in skednjev in v par tre-notkih je na vseh koncih vasi splapolal ogenj, ki se je širil z veliko naglico, tako da je objel kmalu plamen vso vas. Divje, blazno kričanje je pretreslo ozračje, bili so pomešani moški in ženski glasovi... v ognju je bila razsvetljena vas kot pri belem dnevu ... videli smo, kako so iz hiš planile goreče postave, kako so bežale proti izhodom, ali kar jih ni omagalo na begu, so padli pred vojaškim kordonom ... Začela je prasketati municija, kot da gori veliko skladišče, eksplodiral je smodnik, eksplodirale so bombe, hiše so se rušile, plamen je objel vso vas v eno samo veliko pogorišče; blazno in strašno kričanje je ponehavalo in nazadnje prenehalo... Ogenj je kmalo upepelil vso vas, ostale so le ruševine, kupi kamenja ... Strašna in grozovita je bila kazen, ki je dohitela Albance, ali postopati smo morali tako, dati smo morali prebivalstvu svarilen vzgled. Ni bila to edina epizoda, ki smo jo doživeli v Albaniji, ali tu ni bilo druge pomoči in drugega leka, silo smo morali vračati s silo, nasilje z nasiljem. Nikdo ne pozna tako dobro Albanca kot srbski vojak, ki ga je spoznal v bojih od leta 1912. nadalje, ki je videl toliko zahrbtnosti, toliko zlobe, a tudi toliko zločinskih del, da v veliki večini ni mogel Albanca smatrati človekom ... Vedno globlje in globlje smo prodirali v Albanijo, a nazadnje smo se vendarle približali zadnjim grebenorii. ki so nas delili od albanske ravnine, ki se začenja v dolini Škumbe in sega čez Elbasan, Tirano do Drača. Ali prišli smo tudi do meja najnevarnejšega in najbojevitejšega albanskega plemena Matov. Že leta 1913., ko je srbska vojska po znani albanski pobuni, zasedla del Albanije, imela je na ozemlju plemena Matov, najtežavnejše stališče, ker je bila izpostavljena neprestanim napadom albanskih tolp. Ni minulo dneva, da niso imele srbske posadke borb z albanskimi oddelki, ki so iznenadno napadali straže, manjše posadke, tren s hrano in municijo; koliko ljudi je izginilo kar preko noči, da ni nikdo vedel kaj in kako; koliko pobitih vojakov so našli po potih, oropanih in na najkrvoločnejši način iz-mrcvarjenih. Zato je bilo naše prodiranje proti plemenu Matov še mnogo previdnejše in počasnejše; toda kolikor bolj smo se približevali Matskemu ozemlju, toliko pogostejši in odločnejši je postajal albanski odpor, tako da smo takoj vedeli, da imamo opraviti z Mati. Praske, ki smo jih imeli doslej, so trajale po nekaj ur, ali sedaj so bile vse upor-nejše in se razvijale_v prave borbe. Do velikega spopada je prišlo na planini, kjer stoji stari turški samostan Teki Bale Sultanija. Albanci so že zgodaj v jutro zaustavili naše prodiranje, nikjer jim nismo mogli do živega, po- skušali smo napade na vse strani, ali brez uspeha. Albanski položaji so bili tako spretni, da se jim nismo mogli približati od nobene strani. Naše topništvo ni moglo stopiti v akcijo, ker ni moglo slediti pehoti, ki je napredovala po nepristopnih planinah in gorah... Okoli poldneva smo zasedli turški samostan, ki smo v njem našli nekaj starih turških dervišev, ki so bili skrajno veseli, da smo jih rešili albanskega gospodarstva. Sedaj je bil naš položaj še nevarnejši, ker smo prišli na planoto, ki je bila od vseh strani izpostavljena sovražnikovemu ognju. Vse popoldne je minulo v poskusih približevanja, ki so pa ostali brez vsakega vspeha; zato smo prenehali z napadi in čakali noči, da poskusimo v nočni borbi vreči Albance raz položaje. Ob devetih zvečer smo dobili povelje, da moramo v teku noči po vsaki ceni zasesti položaj; že ob desetih smo izvršili prvi napad, ki se ni posrečil; šele ob polnoči se je našemu levemu krilu posrečilo, da je osvojil po enourni ogorčeni borbi važen albanski položaj in prišel albanskemu središču v bok. Izvršili smo nov napad, ki se je razvil na vsi črti, naši oddelki so napadali z vso energijo, približali se parkrat albanskim položajem, a so se morali umakniti, ker je bočni ogenj vedno preprečil vsak napad s hladnim orožjem. Borba je trajala skoro vso noč in mi smo že obupavali. — Tedaj pa je prišlo še enkrat energično povelje, da moramo brezpogojno naprej; v par trenotkih so bile gotove vse predpriprave, kot vihra smo planili naprej in ob štirih zjutraj smo zavzeli položaj, v divjem begu so zbežali Albanci; žal, da jih nismo mogli zasledovati, ker smo morali na vsak način čakati topništva, ker bi sicer zamudili preveč časa, ali tudi naše izgube bi bile prevelike. Komaj smo zavzeli albanske položaje, začeli smo jih takoj utrjevati, ker smo vedeli, da pride tu do velike in odločilne bitke. Ko se je zdanilo, videli smo pred seboj dolino Mat, prve albanske vasi; ali od Albancev ni bilo nikjer sledu; mi smo čakali samo naše topništvo, da nadaljujemo napredovanje; kmalu se nam je izpolnila naša želja; v prvih dopoldanskih urah bili so topničarji na osvojenem položaju; hitro so si poiskali mesta, ki so prevladovala nad vso dolino in bližnjimi hribi... bili smo pripravljeni, pričakovali smo samo povelja za napad. Toda naenkrat so se pokazale doli v prvi albanski vasi, Martinješ, ki je ležala tik pod našim položajem, bele zastave. Niti misliti nismo mogli, kaj naj to pomeni, seveda verjeti albanskim belim zastavam ni prišlo nikomur na misel. Z daljnogledi smo opazovali vso dolino in kmalu videli, da se v Martinješu zbirajo gruče ljudi, ki so nam dajale neke znake. Poslali smo svoje patrole, a obenem naperili cevi topov na vas. Spremljali smo vsako kretnjo naših patrol, opazovali gibanje v Martinješu in videli, da so patrole prišle v vas, da so se pogovarjale z Albanci, ki se je od njih oddelilo nekaj ljudi in odšli z našimi vojaki. Nestrpno smo pričakovali vrnitve patrol, ker smo po vseh dogodkih, ki smo jih opazovali, slutili, da se je moralo zgoditi nekaj izvanrednega. In res ni trajalo dolgo časa, ko so se vrnile patrole in pripeljale seboj deputacijo odličnih Albancev iz plemena Matov. Po svojih tolmačih smo jih izpraševali, kaj hočejo in oni so nam podali v imenu plemena Matov izjavo, da je pleme sklenilo opustiti vsak odpor proti Essad-paši, da so ga plemenski starešine priznali kot edinega gospodarja nad Albanijo. Obenem so prosili, da naj ustavimo vsako napredovanje, dokler se ne vrnejo kurirji, ki so jih poslali Essad-paši, ki bodo prinesli njegov odgovor. Albanske odposlance smo zadržali v svoji sredi, a že opoldne je dospel neki oficir iz Essadove žandarmerije, ki je v polnem obsegu potrdil izjavo albanskih veljakov in prosil, da naj do nadaljnega sporazuma ostanemo na osvobojenih položajih. Seveda nismo prav mnogo verjeli vsem albanskim zagotovilom, ter smo ostali vedno pripravljeni na svojih mestih. Ker smo dobili zvezo z Essad-pašo, zvedeli smo, da se mu je posrečilo zlomiti odpor svojih nasprotnikov, da je organiziral svoje močno orožništvo in napravil red v vsi Albaniji. Vzpostavil je skupno s srbsko okupacijsko vojsko povsod upravne vlasti in vzdrževal z energično roko red in mir. Večkrat so prihajali k nam v goste Essa-duvi orožniki in oficirji, dobili so vsi srbske uniforme, samo nosili so bele albanske kačkete, a pod vratom črno-rdeče našive. Prinašali so nam žganja in raznih — takrat za nas delikates — prigrizkov, omogočili so nam celo, da smo mogli pošiljati svoje vojake v njih spremstvu v Elbasan in Tirano, kjer smo se mogli preskrbeti z raznimi potrebnimi stvarmi, pa tudi z izvrstnim albanskim tobakom. Ker je bil razglašen albanskemu prebivalstvu poziv, da se vrne v svoje vasi, kjer se ne zgodi nikomur ničesar, postopalo se bo pa z vso strogostjo kot proti upornikom proti vsem, ki se ne bi vrnili v odrejenem roku. Poziv je imel vspeha; kajti Albanci so.se začeli vračati v velikih gručah, vodili so seboj cele čede ovac, koz. Plazili so se v strahu skozi naše vrste, gledali so v tla: biti so v strahu, da jim ne poberemo ovac, ko pa so videli, da jih puščamo popolnoma v miru, so se malo ojunačili in nam ponujali naprodaj jagnja. Pokupili smo več jagenj in kmalo se je razširil po vsem položaju prijeten vonj po janjetini, ki se je vrtela na ražnjih. Prav dobro se nam je godilo na našem položaju, imeli smo vsega dosti, služba ni bila posebno težka, ker je vladal naokoli popoln mir, vršili smo samo stražarsko dolžnost. Toda kmalu je bilo konec našega letnikovanja. Poročila, ki so nam prihajala iz Srbije, so vedno jasnejše govorila o novih avstrijskih in nemških pripravah za novo ofenzivo proti Srbiji. Culi smo tudi, da se albanske okupacijske čete zmanjšajo na najnižje in najpotrebnejše število, a da odidejo ostale na severno fronto. Mislili smo, da odidemo mi, toda hitro smo se razočarali, kajti dobili smo povelje, da naš polk prevzame poleg svojih tudi vse postojanke 18. polka, ki je dobil povelje za odhod v Skoplje. Zavidali smo svojim tovarišem, ki so tako srečni, da zapuste albanske pustinje... toda takrat nismo vedeli, kako žalosten konec čaka naše tovariše iz 18. polka. Ko so namreč Bolgari zahrbtno napadli Srbijo, se je nahajal ta polk na postojankah okoli Krive Palanke na srbsko-bolgarski meji. Bolgari so ga napadli z veliko premočjo, kot nekdaj v bitki na Kumanovem, tako je tudi sedaj ponosni polk zadrževal bolgarske napade, ali ogromne premoči ni mogel zadržati... žrtvoval se je... in kmalu polka ni bilo več... Ko smo prišli v Skoplje, zvedeli smo to žalostno usodo svojih tovarišev iz albanskih planin ... Polka ni bilo več ,.. Naša četa je prevzela v Albaniji od 18. polka postojanke na planini Mali brat, ki preko nje vodi pot iz Debra v Tirano. — Tudi tu se nam ni godilo slabo, imeli smo redno zvezo z Debrom in Tirano in imeli na razpolago vsega. Imeli smo pa tudi dovolj zabave, hodili smo na lov čakat medvede in divje merjasce, ki so precej pogosti v tamošnjih gozdovih. Začeli smo se pripravljati za zimo, gradili smo zimovnike, popravljali pota... V septembru je zapadel prvi sneg... a visoke albanske gore so blestele v jesenskem solncu ... V daljavi so se dvigali vrhovi Šar-planine... a pred nami je ležalo debarsko polje, ki se je skozi nje vil srebrni Drim... Kolikokrat sem stal zvečer na vrhu planine in opazoval lepo sliko, ki se je razvijala pred mojimi očmi... Gledal sem v nebotične gore, zasnežene in blesteče v solncu... in mislil na naše domače gore ... kolikokrat se mi je porodila misel, da li sploh kdaj še vidim svoje kraje, svoje gore ... Tako težko je, ko se v tujini in samoti obujajo spomini, ko se vrste z mrzlično hitrostjo slike za slikami, ko te objame ono neskončno koprnenje, ki pa konča v velikem razočaranju, ko se zaveš, kako si sam, prepuščen samemu sebi... Ker je bil odsek, ki ga je držala naša četa, jako velik, ostal sem na položaju, imenovanem Cafa Mur, sam z malim oddelkom; bal sem se že, kaj bo, ko pritisne zima, ko bom oddaljen od vsega sveta, ko bom sameval in zimoval v divjih albanskih gorah ... Gledal sem te divje albanske gore, ki so se dvigale do neba in nekam nepoznan strah me je prevzemal ob pogledu na njih, kot da sem slutil ono strašno tragedijo, ki se je odigravala par mesecev pozneje na njih, kot da gledam že zdaj na njih brezštevilne grobove... In ko je od njih sem zavel ledenomrzel veter, bilo mi je, ko da me obdaja mrtvaški duh, v burji sem slišal zadnje klice umirajočih... Bil sem že popolnoma pripravljen na zimo, ko se mi nekega dne javi narednik obmejne čete in mi prinese povelje, da izročim položaj njemu, s svojim oddelkom pa naj se pripravim za odhod. Ni trajalo dolgo, ko je dospel kurir s poveljem, da naj se nemudoma pridružim četi in z njo odidem v Debar, kjer se ima izvršiti koncentracija polka. Slutili smo... Poročil sicer nismo imeli točnih, toda po vesteh, ki so nam prihajale od vseh strani, smo sklepali, da je situacija resna, da se bliža odločitev... toda nikdo ni mislil, da bo ta odločitev tako težka, tako težka radi izdajstva brata... Ko smo prišli v Debar, zvedeli smo, da je avstrijsko-nemška ofenziva pričela, da srbska vojska vzdržuje besne nalete ... toda ... toda ... pričakovati je udarca izza hrbta, od bratske roke... Naš polk se je tu popolnoma na novo formiral, dobil je novo obleko, novo orožje; drugi dan smo počivali, a predvečer dobili povelje, da moramo v štiridnevnem maršu priti do Skoplja ... Na vse zgodaj smo odkorakali po cesti ob dolini reke Radike ... Molče so se pomikale naprej naše kolone, prenehalo je ono petje, ki je doslej vedno spremljalo naše vrste, naši obrazi so se zresnili, vedeli smo, da gremo v krvavo borbo... Pozno v večer istega dne smo dospeli v Mavrove Hanove, a zjutraj nadaljevali pot proti Gostivarju. Ko smo sedeli v Gostivarju pri večerji, prileti v našo menažo ordonančni oficir ves prepadel in nam pove, da je ravnokar prišla službena brzojavka s sledečo kratko vsebino: »Sinoć nas napadoše na celom frontu Bugari bez objave rata.« Trenotno je nastal molk... spogledali smo se... in razumeli smo se ... ali vendar nade nismo izgubili, zaupali smo svoji moči... V Tetovu smo zvedeli nadaljne podrobnosti o bolgarskem napadu; kot na Bregalnici leta 1913., tako so tudi sedaj v noči in brez vsake vojne napovedi napadli Bolgari na celi obmejni liniji od Zaječara, Pirota, Vranje in Kumanova. Srbska vojska, ki je bila takrat angažirana v krvavih borbah z Nemci in Avstrijci, ni mogla vzdržati zahrbtnega napada... najstrahovitejši udarec je zadel pri Krivi Palanki 18. polk, ki je skoro nestal v krvavi borbi. Bolgari so presekali železniško zvezo med Nišem in Skopljem pri Vranji... Taka je bila situacija. Tetovo se je že pripravljalo na evakuacijo, prebivalstvo je bilo še dosti mirno, zavedalo se je težine in usodepolnosti momenta. V državnih uradih so se sortirali akti in spravljali v zaboje, cele kolone voz so čakale, da odpeljejo državne arhive in blagajne na varnejše mesto — a kje je to varnejše mesto, tega ni vedel nikdo. Ob treh zjutraj smo zapustili Tetovo in korakali po široki cesti, ki vodi od Tetova proti Skoplju ob Vardaru. Kolikor bolj smo se približevali Skoplju, toliko žalostnejši so postajali prizori, ki smo jih gledali, nepregledne vrste beguncev so hitele po cesti, voz za vozom je drdral, naložen z najpotrebnejšimi stvarmi, vmes so se pa po-mešavale kolone avstrijskih vojnih vjetnikov, ki so jih odpravljali pred nadirajočim sovražnikom v Albanijo. Žalosten je bil pogled na begunce... ali bežali so iz strahu pred Bolgari, ki so jih dobro poznali, nikdo ni hotel zaostati... nikdo dočakati njihovega prihoda ... Ob železniški progi Skoplje-Mitrovica smo se ustavili ... pred nami se je dvigal ponosno Dušanov grad nad Vardarom... tam od Kumanova sem se je pa čulo zamolklo grmenje topov ... Neprestano so vozili iz Skoplja vlaki, ki so evakuirali mesto... Žalostno so brlizgale lokomotive in sopihale naprej... Ko je pala noč, zavladala je naokoli grobna tišina... Kot mrtvo je ležalo Skoplje pred nami... tu in tam zdajinzdaj začul se je iz mesta posamezen strel... naše patrole so križarile po zapuščenih ulicah... Zjutraj na vse zgodaj smo dobili povelje, da se pripravimo za borbo, da zasedemo položaje nad Skopljem in varujemo in branimo staro Dušanovo prestolico ... Kako žalostna slika se nam je nudila, ko smo korakali po praznih in zapuščenih ulicah; kjer je še par tednov poprej vrvelo pravo orijentalsko življenje, je bilo vse pusto in prazno, prebivalstvo je pobegnilo, a kar ga je ostalo, skrivali so se po hišah... votlo in zamolklo so doneli naši koraki, ko smo stopali po mestu, nikjer ni bilo nikogar, ki bi nas pozdravil, ki bi nam želel sreče... Zasedli smo položaj, ali nismo imeli niti časa da se utrdimo, ko so se pojavile na nasprotnih grebenih prve bolgarske kolone... Vnela se je strastna borba, borba, ki se more biti le med dvema krvnima sovražnikoma... Ves dan smo se držali, neštetokrat smo zavrnili bolgarske napade, kot toča so nas obsipale njih krogle, šrapneli so eksplodirali nad našimi glavami, granate so padale v naše vrste... ali mi se nismo umaknili, naše topništvo je od- govarjalo, toda kaj je pomagalo, ko so bili naši topovi le mali gorski, a Bolgari so nas obstreljevali s svojimi Poljaki in svojimi brzometnimi havbicami. Videli smo, kako se trudijo Bolgari, da se nam približajo, ali kakor hitro so se pojavile njih vrste, sprejeli smo jih s peklenskim ognjem, da so se zamajale, da so omahnile in odstopile ... Toda kaj je mogel polk proti bolgarskim divizijam, ki so imele nalogo osvojiti carsko Skoplje. Vedno boljinbolj so se širile njih vrste, lomile se in nam prihajale v bok... od vseh strani izpostavljeni, brez rovov in okopov smo se branili do zadnjega tre-notka; in ko smo se morali umakniti, nismo bežali, umikali smo se v borbi, branili vsak svoj korak, izkoristili vsak jarek, vsako grapo, vsak kamen, da smo se zaustavili in obsuli Bolgare z ognjem, videli smo kako so padali... Sovraštvo proti izdajalcem je prikipelo do vrhunca, to ni bilo več sovraštvo, to je bila že brezmejna strast... Vse popoldne smo vodili borbo v odstopanju, korak za korakom so nam sledili Bolgari... In Skoplje je padlo ... Nismo mogli zadržati neizbežne katastrofe ... Bolgari so vkorakali v Skoplje ... Dušanovo Skoplje je postalo suženj Koburžana ... Mi pa še vedno nismo obupali... Vso noč smo stražili nad Skopljem, vso noč^smo molče opazovali, kaj se godi v mestu... ali vse je bilo tiho in mirno ... Ali ostali smo sami... odsekani od vseh strani...; da se izvlečemo iz sklopke, morali smo se navsezgodaj umakniti v Ka-čanički klanec... da sprejmemo novo borbo... a takrat ni nikdo mislil, da nas vodi pot nazaj v Albanijo... da zopet vidimo one kraje, ki smo jih zapustili pred par tedni kot zmagovalci, da se povrnemo tje kot begunci, izgnanci brez domovine ... Nastopili smo težko pot na Golgato, ali verovali smo v vstajenje ... Izgubili smo carsko Skoplje... ali sedaj nas čaka velika naloga, da branimo Kosovo Polje ... Na mrtvi straži. ' C • Bilo je v avgustu leta 1915. 'Po kratkem zmagovitem pohodu je srbska vojska zavzela srednjo Albanijo in pokorila Albance, ki so nahujskani po avstrijskih agentih hoteli izkoristiti zaposlenost Srbije na severni fronti. V Draču je obračunal Essad-paša s pristaši princa Wieda in zasedel del severne Albanije. Srbska vojska se je zaustavila na gorskem grebenu, ki deli dolino reke Drima od elbasanske in tiranske ravnine, položaji so bili kar najbolje izbrani, in topništvo je obvladalo vso okolico Tirane in Elbasana, obenem pa tudi okrožje enega najnevarnejših albanskih plemen Matov. Ravno naš polk je imel nalogo čuvati prehod iz doline reke Mata, kjer je bilo še ravno par dni poprej zbirališče in glavno poveljstvo albanskih vstašev. Naši naperjeni topovi, naše predstraže in naša vedna pripravljenost je hitro pomirila to divje pleme, da so postali pasje ponižni in se hodili klanjat na naše položaje. Naš pohod na Albance je bil sicer kratek, ali skrajno težaven, neprehodne gore brez potov in steza, težka obskrba, vse to nas je izmučilo, da smo si zaželeli počitka, ki smo ga res dočakali na svojih položajih. Dela in službe ni bilo dosti, napravili smo nekaj cest, da smo olajšali medsebojne zveze, napravili smo si ugodna in prijetna taborišča, kolikor se da to pač misliti v Albaniji. V našem polku nas je bilo precej dobrovoljcev, bivših avstrijskih vojnih ujetnikov, ki so se takoj javili v dobrovoljce in bili razmeščeni v manjših' skupinah v redno srbsko vojsko. Takrat sem bil vodnik in sem poveljeval vodu, ki je bil na mrtvi straži in to na skrajnem našem položaju ravno nad precej veliko albansko vasjo Martinješ. Položaj je bil na nekem, kakih 300 metrov visokem hribu, ki se je dvigal iz male ravnine, kjer je stal stari turški samostan Teki Sultanija, v njem je živelo nekaj sivobradih dervišev, ki so nas gledali jako radi, saj smo jih varovali pred albanskimi roparji. Tudi meni so pripravili derviši lepo sobico v samostanu, ki sem jo pa porabljal samo za spanje in službeno pisarijo, sicer sem pa bil vedno med svojimi ljudmi na položaju. Poznali smo dobro Albance, njih zahrbtnost in zvijače, zato smo bili vedno pripravljeni, straže so bile vedno na svojih mestih, izkopali smo si dobre rove in pazili noč in dan. Rad sem bil med svojimi ljudmi, tu ni bilo razlike med nami, poznali smo se vsi, spoštovali in ljubili kot bratje... bili so tu mladi srbski rekruti iz Pirota in okolice, vojni obvezniki iz Macedonije, bivši komite in dobrovoljci iz vseh krajev naše zasužnjene domovine. Malo časa smo bili skupaj, a hitro smo se spoznali, bili smo kot znanci in prijatelji iz davnih dni, vezala nas je ena, močna vez, velika misel na borbo za eno in isto stvar — svobodo zasužnjenih! Ko sem prevzel svoj vod, bila mi je prva naloga, da pojasnim svojim ljudem pomen naše borbe, naslikal sem jim lepoto naše velike in nesrečne domovine, razlagal jim pomen naše borbe. Srbijanci v začetku niso razumeli dobrovoljskega pokreta, zdelo se jim je čudno, kako je to mogoče, da prihajajo v srbsko vojsko »Švabi«, da se bore proti Švabom; toda kmalu so razumeli naše misli, videli so, kakor prihajajo med njih vrste ljudje z istimi idejami, ki govore isti jezik, spoznali so v novo-došlih borcih ljudi, ki so poznali srbske junake iz Kosova, ki so poznali moč srbske vojske od Kumanova in Bre-galnice... In v divjih albanskih gorah so se našli bratje z brati, junaki z junaki, borci za svobodo našega naroda od Triglava do Vardarja, od Soče do Strumnice. Vsako noč sem hodil od straže do straže, razgovarjal se z ljudmi, navduševal jih za borbo in končno zmago... Ko sem bil nekega večera zopet med svojimi ljudmi, sem prišel tiho in neopaženo do desetine, ki je bila na skrajni točki moje mrtve straže. Vse je bilo v najboljšem redu, straže povsod na svojem mestu, desetina pod orožjem in pripravljena za vsako možnost in vsak slučaj. Predstraže so bile postavljene precej daleč zunaj, bile so vedno v medsebojni zvezi; vse je bilo točno in pripravljeno. Ostal sem nekaj časa v rovu, kjer je bila skrita desetina, pogovarjal se z vojaki, nato sem pa odšel po rovu ... precej daleč od svojih drugov našel sem vojaka, ki je slonel ob rovu, naslonil se na puško in zrl nepremično predse. — Ker so prihajali v polk vedno novi ljudje, nisem mogel takoj vsakega spoznati, ker je moral vsak na svoje mesto; zato sem ga vprašal, kdaj je prišel v moj vod. Povedal mi je, da je prišel šele včeraj; ko sem ga vprašal kdo in odkod je, mi je odgovoril, da je Macedonec komitaš; potem pa je uprl vame svoje oči in mi rekel: »Tudi ti prihajaš iz krajev, ki čakajo na svobodo, kot je čakala stoletja in stoletja moja domovina! Toda dočakali smo jo, dočakali smo svobodo in novo življenje, tudi vi to dočakate ...« Čudil sem se, ko sem čul govoriti Macedonca o svoji domovini, ko mi je govoril o sličnosti naše bobre z borbami macedonskih četnikov, ko je govoril o naši veliki bodočnosti. »Prijatelj,« sem ga vprašal, »kako si prišel med nas?« »Težka in žalostna je zgodovina mojega življenja. Izgubil sem vse, kar sem imel na svetu najdražjega... izgubil sem očeta, mater, izgubil sem svoj dom, izgubil njo, ki sem ji daroval ljubezen svojega mladega življenja. Hotel sem biti človek, delavec za pravice svojega nesrečnega naroda, toda usoda je hotela drugače. Vi me ne poznate, mogoče zato tudi ne morete razumeti žaloigre mojega življenja ... toda kar je bilo, bodi pozabljeno ... jaz vem sedaj, kje je moj cilj, kam me vodi moja pot... Ponosen sem, da sem prišel sem med vas, med dobrovoljce, da se boiim z vami, ki ste prišli iz krajev, ki je njih usoda enaka nekdanji žalostni usodi naše Macedo-nije... Vem... poznam vas, vi ljubite svojo nesrečno domovino, zato mislim, da razumete tudi mojo ljubezen. Ah, kako ljubim to nesrečno zemljo, kako ljubim naše gore... Kako ljubim ta nesrečni narod, ki se je boril, ki ni nikdar obupal, ki je vedno veroval v svoje vstajenje, v svojo bodočnost! Verujte mi, tako strašne so bile žrtve tega našega upanja, tako strašni dnevi naše borbe, a obupali nismo, dosegli smo svojo svobodo... Kako srečen sem danes, ko se borim v vaših vrstah za svobodo vašega naroda... jaz, ki sem bil suženj, vem ceniti svobodo.. .«■ Prisedel sem k njemu v rov in mu rekel: »Prijatelj, akoravno govoriva danes prvikrat, vendar mi dovoli, da te imenujem tako... poznam vas dobro, poznam vas junake iz dni junaškega četovanja, poznam vas komite Skopljančeta, Babunskega in Dovezenskega, poznam vas komite Vasilija Veleškega. Srečala sva se danes prvič, govoriš mi o usodi svojega življenja, a iz tvojih besed berem tvojo ljubezen do svobode... Ostani tukaj z nami, bodi naš drug... tudi za nas pride nekdaj čas, ki si se boril zanj ti, tudi za nas izide solnce svobode, ki se je rodilo iz vaše krvi...« Prosil me je, da mu govorim o svoji domovini, jaz sem govoril, govoril o naši veliki nesreči, o naši lepi domovini ... videl sem. da me je razumel... njegove oči so blestele, njegove roke so stiskale k sebi puško... Podal sem mu roko, ki jo je stisnil in stresel, kot jo strese prijatelj prijatelju ... Molčala sva nekaj časa, zrla si oko v oko... Potem mi je pa rekel: »Gospod, vidim, da me razumeš, da razumeš moje misli... ali spoznaj tudi moje življenje ... Kratka povest je to, mogoče navadna in vsakdanja za nas, ki smo jo preživljali vsak dan... Ali to kar ti povem, je povest macedonskega komite ...« Zamislil se je par trenotkov, kakor da hoče oživeti svoje spomine, kakor da hoče v duhu še enkrat preživeti burne dneve svojega življenja. Naslonil se je na puško in začel pripovedovati. »Moj dom je na našem lepem in žalostnem Kosovem polju... Rodil sem se na tleh, ki so prepojena s krvjo, ki krije v sebi vso našo slavo, vzrasel sem v tužni kosovski pesmi; vso svojo mladost sem preživel in presa-njal o Milošu Obiliču, Toplici, Srgji Zlopogledji, carju Lazarju in drugih... Moje oči so gledale kraje, ki je pel o njih slepi guslar, romal sem v Gračanico in molil v otroški naivnosti, da naj se odpro grobovi, da naj pridejo vsi oni staroslavni junaki iz lepe in otožne pesmi. Rad bi jih videl, gledal njih borbo ... Moji stariši so bili najuglednejši v vsi okolici; pri nas so se shajali Srbi iz naše kaze, pogovarjali so se in modrovali, jaz sem jih pa poslušal, nisem jih takrat še razumel, a videl sem, da so žalostni... Včasi ponoči pa je potrkalo skrivnostno na naše okno, oče je takoj .vstal, previdno odprl vrata, in v izbo so stopili možje, oboroženi od nog do glave, moj oče jih je vedno poljubil, potem pogostil in se nato pogovarjal z njimi dolgo v noč... Nisem razumel njih razgovora, bil sem še premlad... a zapomnil sem si eno besedo, ki so jo tolikokrat ponavljali, ki so jo izgovarjali z neko . svetostjo; a ta beseda je bila svoboda. Videl sem tudi, kako so prihajali v našo hišo turški vojaki in orožniki, ki so preiskali vso hišo, premetavali v vsakem kotičku, vodili mojega očeta k sodniku, v občino. Vsega tega takrat še nisem razumel... začel sem pa razumevati, ko sem začel hoditi v šolo k staremu popu Metodu... še danes se spominjam starca z dolgo sivo brado, doramenskimi lasmi, a svetlimi in živimi očmi... Zbral nas je okoli sebe vse male Srbčiče iz sela in nam govoril, govoril tako lepo, da, mnogo lepše nego je pel stari guslar. Govoril je o davnih časih, o davni preteklosti, ko je careval nad našo zemljo naš silni car Dušan, ko je orila srbska pesem od Strumnice do Jadrana, govoril nam je o zlatih časih zlate svobode ... potem nam je pa pripovedoval o onem črnem dnevu, ko je povedel car Lazar svojo vojsko na Kosovo Polje... Ko je padel cvet srbstva... In počasi sem začel razumevati našo nesrečo, začel sem se zavedati, da smo sužnji, okovani v verige suženjstva, ki jih nam je nadel nasilnik. Spraševal sem popa Metoda... večkrat se je čudil mojim vprašanjem in mi ni mogel odgovoriti; imel me je najrajši med vsemi; ko so se otroci že razšli, ostal sem jaz pri njem in ga prosil, naj mi pove še kaj! Par let sem prebil v šoli popa Metoda, naučil sem se brati in pisati in največje veselje mi je bilo, ko mi je starec izročil staro knjigo, ki sem v nji bral pesmi, ki jih je pel guslar, ko sem v nji bral to, kar nam je pripovedoval pop Metod... Še danes se spominjam onega odločilnega dneva v svojem življenju, ko je prišel pop Metod k mojemu očetu in ga začel nagovarjati, da me da v šolo. Dokazoval in pripovedoval mu je, da je spoznal mojo nadarjenost, da •je dolžnost mojega očeta, posvetiti to mojo nadarjenost narodu, ki potrebuje mož... Dolgo časa je premišljeval moj oče, mati je jokala, a stari pop ni odnehal, vedno je prihajal s tehtnejšimi razlogi — in nazadnje se je moral moj oče udati... Ves srečen je bil stari pop — vzel me je seboj, peljal me ven iz vasi; pokazal mi prostrano Kosovo Polje in rekel: »Glej sinko... sami grobovi so tu... toda veruj mi, da ni daleč čas, ko se zopet odpro ti grobovi, ko stopijo iz njih borci za svobodo... Pojdi v svet sinko, vrni se ... vrni se z onimi, ki nam prineso svobodo...« Neko noč so prišli zopet oni oboroženi neznanci, povedali so mi, da me vzemo seboj. Jaz sem bil hitro pripravljen ... Kratko in težko je bilo slovo ... Oče se je premagoval, mati je jokala... toda oboroženi neznanci so me vzeli seboj in odšli smo v temno noč. Nisem vedel kam gremo, dolga je bila pot... Potovali smo vso noč, a ko se je začelo daniti, smo se ustavili gori v visokih planinah... poiskali so dobro skrivališče med divjimi skalami, kjer smo ostali ves dan skriti. Šele tu sem mogel ogledati može, ki so me vodili seboj. Bili so korenjaki v najboljših letih, zagoreli in utrjeni, preko hrbta jim je visela puška brzometka, okoli pasu redeniki z zataknjenimi handžarji in revolverji, ob rede-nikih so jim visele bombe, za dokolenico so pa imeli kot britev ostro kamo... Pripravili so skromno kosilo, ko smo se odpočili, vzeli so me v svojo sredo in mi govorili. Ali iz njih ust sem slišal druge besede... pop Metod mi je pripovedoval, kaj je nekdaj bilo, pripovedoval mi je o slavi nekdanjih dni, o naši nesreči na Kosovem Polju... Sedaj sem pa čul nove besede... besede o naši bodočnosti ... Zopet se vrnejo časi, ki so bili nekdaj, zopet vstane Dušanovo carstvo, ko zaori naša pesem od vzhoda do zahoda, ko bomo svoji, srečni in svobodni... Pripovedovali so mi, da so žrtvovali svoje življenje ti svobodi, ki se bore za njo... In takrat sem čul sveta Imena naših velikih borcev, čul sem govoriti o Skopljančetu, Dove-zenskem, Babunskem... Pripovedovali so mi, da žive tam onkraj gora naši bratje, ki se pripravljajo, da pridejo med nas, da nam stro okove raz naše roke... Ves dan sem jih poslušal, ko so mi govorili, ves dan sem želel, da skoro dorastem, da pridem tudi jaz med nje... Ko se je znočilo, smo šli naprej, hodili smo po gorah, kjer ni bilo nobenih steza... plazili smo se počasi naprej ... malo smo počivali... omagoval sem, ko pa so videli, da ne morem več naprej, so me nosili... »Na cilju smo!« Te besede so me prebudile iz dremeža... pogledal sem naokoli... bilo je rano jutro... zlato solnce je s svojimi prvimi zlatimi žarki osvetljevalo vrhove, ki so žareli v krvavi luči... Stopil je k meni najstarejši med mojimi vodniki in mi svečano rekel: »Sinko, poljubi zemljo, ki si ravnokar stopil na njo... to je svobodna zemlja, naša mati — to je Srbija. Ona je naša zvezda vodnica, ona je naša nada, naša bodočnost... Od danes je ta sveta zemlja tvoja nova domovina, živi za njo, delaj za njo... a nikdar ne pozabi v svobodi svoje stare, nesrečne in zasužnjene domovine, ki te je rodila in vzgojila, ki te čaka... da se vrneš... vse svoje moči posveti delu, ko pa začutiš v sebi moč, ko zaslišiš obupen krik iz zasužnjene domovine ne pomišljaj, vrni se! Zberi okoli sebe one, ki te razumejo... povrni se k nam nazaj, in stopi v borbo, ki jo vodimo danes mi! Pomni besede sinko, ki ti jih govorim danes, spominjaj se jih vedno... Morda se ne vidimo nikdar več... toda vedi, da ti je govoril te besede sin naše nesrečne domovine, ki jo ljubi, ki je žrtvoval za njo vse...« Poljubil sem zemljo, ki sem stal na nji; ne vem zakaj so bile solzne moje oči... takrat se še nisem zavedal tega velikega trenotka, ki sem ga preživel... ko sem vstal in pogledal naokoli, sem videl, da so pokleknili tudi moji tovariši in spremljevalci... Vstali smo, poljubili se... a govoriti nismo mogli, preveč nas je prevzel ta veliki trenotek. Čakali smo skoro celo dopoldne, ko so prišli do nas zopet neznani možje, poslovil sem se od svojih dosedanjih spremljevalcev in novi so me odpeljali naprej. Odveli so me v veliko in lepo mesto. Tu so me izročili stari gospej, ki me je sprejela kot svojega otroka. Spraševala me je, odkod sem, kaj sem se doslej učil... povedal sem ji vse, potem me je pa peljala v velik vrt. kjer sem našel mnogo svojih vrstnikov, otrok iz Mace-donije in Stare Srbije. — Igrali smo se skupaj, pogovarjali se o lepi naši domovini... toda hitro je začel pouk... prišel je učitelj, in kar nam je govoril on, bilo je mnogo lepše nego to, kar sem slišal od očeta Metoda! Poslušal sem ga... in že takrat se je rodila v moji otroški duši misel in želja, da postanem tudi jaz učitelj, da se vrnem v naše selo na Kosovo Polje, da zberem okoli sebe otroke in jim govorim, kar je govoril naš učitelj nam! Tako lepo je bilo tukaj, učili smo se... vedno več lepega in novega smo slišali... ko so pa prišle počitnice, potovali smo iz kraja v kraj; a naš učitelj, ki je bil vedno z nami nam je govoril o lepoti svobodne domovine... zagotavljal nas, da skoro pride čas, ko zasije solnce svobode tudi naši domovini... Mogoče bi pozabil na svojo staro nesrečno domovino, da ni bilo učitelja, ki nas je vedno spominjal na njo, ki nam je vedno govoril o njeni lepoti in njeni nesreči... Minula so leta... končal sem ljudsko solo in šest gimnazij... Takrat me je pa premagalo domotožje — zaželel sem si, da zopet vidim svoje... da vidim ravno Kosovo Polje — da vidim svojo nesrečno domovino... nisem se mogel več premagovati —- pobegnil sem... Toliko let že nisem videl svojega rojstnega kraja, ostali so mi le prebledeli spomini v duši... par dni sem potoval, potikal sem se po gorah... ali ko sem se približal svojemu selu, sem ga takoj spoznal... Oče je bil ponosen, ko me je zopet objel, mati je jokala, ko me je poljubila... Hotela sta, da naj ostanem doma... toda moj sklep je bil gotov, sklep, ki se je rodil v moji duši, ko sem poslušal svojega učitelja. V svoji vzgoji sem spoznal nalogo, ki jo more vršiti učitelj v svojem narodu, videl sem, da je učitelj — najprej stari pop Metod, a potem učitelj v Srbiji — prebudil v meni ljubezen do domovine, da sem v njih besedah našel to, kar sem iskal... Oni so me učili, kako morem najbolj pomagati svojemu narodu in videl sem, da morem izpolniti to svojo dolžnost samo kot učitelj. Kot Mace-donec sem prišel do tega prepričanja in kot Macedonec sem se hotel posvetiti temu vzvišenemu poklicu. Povedal sem svoj sklep očetu, ki je bil zadovoljen, odšel sem v Skoplje, kjer sem vstopil v učiteljski konvikt in obiskoval srbsko učiteljsko šolo. Štiri dolga leta sem ostal v šoli, pripravljal sem se z vso vnemo za svoj poklic... in neskončno ponosen sem bil, ko sem imel po končanih študijah v rokah odlok, da smem v svojem rodnem kraju postati učitelj mladine, vzgojitelj naroda ... Z nepopisnim navdušenjem sem se lotil dela. Ko sem prišel v svojo rodno vas, je bila ta že dolgo let sem od smrti popa Metoda brez duhovnika in učitelja, nikdo se ni brigal za otroke, ki so bili zanemarjeni; obilo dela sem imel, hodil sem od hiše do hiše in nagovarjal stariše, da naj skrbe za otroke, da naj jih redno pošiljajo v šolo. V stari cerkveni hiši sem uredil učilnico, delal sem in pripravljal vse sam. Slednjič je prišel za mene najsve-čanejši trenotek mojega življenja, ko so se zbrali v učilnici otroci, ko sem stopil prvič pred nje, ko sem videl v se uprte njih svetle, radovedne in vprašujoče oči, ki so pričakovale mojih besed.... tišina je vladala v skromni učilnici; ta napetost, radovednost in tišina je delovala name v prvem trenotku nekako neugodno, bil sem razburjen, v precejšnji zadregi, beseda mi ni mogla iz grla... a to le za par hipov... potem sem pa začel govoriti: govoril sem o slavi prošlih dni, o naši moči in slavi, ko je bila velika in svobodna naša zemlja, ko je vladal nad njo vladar naše krvi, naše duše, govoril sem ji o nesreči, ki je zadela naš narod, ko je zagrnila našo domovino črna noč suženjstva... Pripovedoval sem o krvavih bojih, ki so jih vodili naši dedje, naši očetje, o borbi, ki jo vodimo in jo moramo voditi tudi mi, dokler ne popravimo tega, kar nam je dala nesreča, dokler ne stremo okovov, ki nas je z njimi prikovala ob zemljo tuja roka, ki nas tišči ob tla in nam ne pusti vstati. Govoril sem o novi veliki bodočnosti, ki mora priti, kot pride za temno nočjo svetla zarja polnega dneva. Ta bodočnost pride, zato se moramo pripravljan za njo, da se pokažemo vredne te velike bodočnosti svobode, ki naj živimo v nji... Niti zavedal se nisem, kako hitro je minul čas; ko sem pogledal po učilnici, videl in čutil sem, da so me otroci razumeli, da je padlo seme na rodovitna tla. V njih očeh sem bral, da so me razumeli, da so dobili zaupanje v me ... Ponosen sem bil na ta svoj prvi uspeh. Z dosledno vztrajnostjo sem nadaljeval začeto delo, začel sem s poukom, a povsod sem skušal, da prepojim mlada srca z ljubeznijo do domovine, z nado v bodočnost, s spoštovanjem do svobode in hrepenenjem po uedinjenju s svobodnimi brati. Toda nisem se omejil samo na svoje selo, samo na otroke, hodil sem od vasi do vasi, zbiral otroke in jim govoril, šel sem od hiše do hiše, zbiral odrasle može, čital jim novine, ki sem jih dobival naskrivaj iz Srbije. Možje rojeni v suženjstvu, so pokazali da niso rojeni za suženjstvo, vsi do zadnjega so mi obljubili svojo pomoč v onem trenotku, ko zadoni bojna pesem, ki nas pozove v borbo za svobodo... Vsi naši Srbi iz okolice so me poznali, povsod, kamor sem prišel so me sprejeli kot svojega, tožili so mi svoja gorja, gledali me z vprašujočimi očmi, kje je aan naše rešitve, našega osvobojenja... Jaz sem jih pa tolažil, vzpodbujal sem jih k samozavesti, moči in delu ... zasovražil sem v njih dušah otopelost in udanost, vzbudil sem v njih ponos, voljo in odločnost... Srečen in zadovoljen sem bil, ko sem videl, da so rodile moje besede dobrih posledic, ko sem videl, da so se dvignile dosedaj sklonjene glave, da so se zasvetile motne in povešene oči... Nič več niso trepetali naši ljudje, ko so srečali objestnega turškega bega ali albanskega kačaka; prezir si bral tam, kjer je bil prej' strah in ponižnost, ponos in samozavest, kjer je bil prej obup in negotovost. Včasih zvečer sem obiskal grob popa Metoda. Skromen je bil, kot je bilo skromno njegovo življenje. Hvaležen sem bil starcu, da je prebudil v meni ljubezen do nesrečne domovine, hvaležen sem mu bil, da mi je s svojo besedo omogočil pot do spoznanja in resnice. Počivaj v miru, stari oče! Nisi doživel, da se oživo-tvorijo tvoje misli, da postane delo tvoja beseda — toda, ako nisi dočakal, da živiš v svobodni domovini, tvoj grob bo krila gomila svobodne, svete zemlje... Naša vas je postala dom in zatočišče macedonskih četnikov, tu med nami so se čutili smeli borci za našo svobodo najbolj varne, tu so vedeli, da ni izdajalcev in špijonov; prihajali so med nas, skrivali se v naših hišah cele tedne; da nikdo ni niti slutil, imeli so sestanke z našimi ljudmi, prinašali so nam novine iz svobodne Srbije in nam govorili, kako naši svobodnLbratje mislijo na nas, kako se pripravljajo na odločilni trenotek... kakor vestnike razodetja smo jih poslušali, ko so nam govorili, kako je tam med svobodnimi brati trdna volja, da nas osvobode in uedinijo... sanjali smo o kraljevskem Beogradu kot otroci o svoji materi, upali smo vanj, ker smo vedeli, da nas more rešiti le on, da nas mora osvoboditi le on ... Težki so bili ti naši dnevi, ali prenašali in preživljali smo jih mirno in dostojanstveno. Turki in Albanci so hitro zapazili izpremembo v naših ljudeh, videli so v njih ono odpornost, samozavest, ki je doslej niso poznali. Bilo jim pa tudi ni težko pogoditi, odkod to vse prihaja. Pazil sem se, da mi niso mogli nikjer do živega, ali moral sem se varovati s skrajno previdnostjo; marsikdaj je tako iz zasede zažvižgala kroglja mimo mojih ušes, toda imel sem vedno srečo; tudi moji vrstniki, ki so mi bili udani kot brat bratu, so pazili na me, opozarjali so me na vsako nevarnost, varovali so me, spremljali povsod, kamorkoli sem šel. Nekoliko napadov na mojo osebo so preprečili in čez noč je zginil ta ali oni Turek ali Albanec... V sovražnih in divjih pogledih Albancev in Turkov sem bral ono brezmejno sovraštvo, ki so ga gojili do mene, a to sovraštvo mi je bilo v ponos in zadoščenje, ker sem vedel, da moje delo ni bilo zastonj, da občutijo Turki njega posledice, da spoznavajo, da nimajo v svojih rokah in svoji moči naroda, ki se je udal v svojo nesrečno usodo, ampak narod, ki se spominja svoje velike prošlosti, ki se zaveda svoje nesrečne sedanjosti, ki upa v svojo bodočnost... Tako sem pripravljal par let svoj narod na oni veliki trenotek, ki smo ga pričakovali tako željno vsi... Toda v polovici mojega dela zgodilo se je nekaj, kar me je s silo odtrgalo od onih, ki sem živel in delal za nje, kar me je pripeljalo med nje, ki so se borili za zmago... Zaročil sem se s hčerko uglednega Srba iz naše vasi, ustanoviti sem si hotel s svojo Donko svoj dom, svoje ognjišče ... Vse je bilo že pripravljeno za poroko ... Bila je temna noč, ko me je prebudilo iz prvega sna trkanje na oknu... v prvem trenotku sem mislil, da prihajajo naši prijatelji, naši četaši, toda trkanje se je razburjeno ponovilo, vstal sem in hitel odpirat... Previdno sem odprl vrata... v temi nisem niti zapazil, kdo je zunaj, kdo hoče k meni.,, šele v sobi sem spoznal Don-kinega očeta ... takoj sem zaslutil nekaj groznega ... prižgal sem luč... videl sem, da je ves krvav ... raztrgan ... zaslutil sem nesrečo... ne vem koliko vprašanj sem mu stavil v enem trenotku, on se je pa sesedel na stol, govoriti ni mogel, ječal je in jokal kot otrok... edine besede, ki sem jih mogel razumeti bile so: »Donka, Donka! .. Ejub .. bej.. bej.. Ejub bej...« Grozna slutnja se je porodila v moji glavi... Kaj se je moglo zgoditi... vprašal sem parkrat starca, naj mi pove, ali on je samo ječal in stokal... Tedaj sem pa pustil starca in planil v temno noč... niti mislil nisem na nevarnost, ki mi je pretila, hitel sem v Donkin dom; tam sem zvedel grozno novico: v noči so obkolili hlapci turškega nasilnika Ejub-beja hišo moje zaročenke, udrli so v dvorišče, preiskali vse sobe, dokler niso našli Donke, ki so jo odpeljali seboj... stari oče jo je branil, a napadalci so ga pobili na tla... ko se je zavedel, ni bilo Donke nikjer... odpeljali so jo v harem starega pohotneža ... takoj sem vedel, kaj to pomenja... hitel sem v vojašnico, kjer so bili turški orožniki, zaptije, povedal sem jim vse, kar se je zgodilo, a oni so se smejali in rekli, da naj pridem drugi dan, ker gospod valija spi... a oni ga ne smejo za tako malenkost prebuditi... Vso noč sem taval kot blazen naokoli, komaj se je zdanilo, bil sem zopet pri valiji... hotel sem na vsak način govoriti z njim, par ur je trajalo, predno me je sprejel... povedal sem mu vse, kar se je zgodilo... On me je poslušal in se smehljal... videl sem, da je vedel že zdavnaj vse to... pogledal me je s zaničljivim pogledom in mi obljubil, da bo preiskal vso stvar, da se hoče pre- pričati najprej, ali je vse to, kar sem mu povedal jaz, tudi res? ... Še predno se je zdanilo, je zvedela vsa vas za nasilje ... ko sem se vrnil od zaptij, sem našel na svojem domu zbrane svoje prijatelje in vrstnike ... Odšli smo vsi skupaj pred dvor Ejuba-beja. Vsa vrata in vsi dohodi so bili zaprti, trkali smo... nikdo se ni odzval na naše trkanje — toda skozi male odprtine v ograji smo zagledali cevi pušk — Ejub-bej je bil pripravljen na vse... Vedeli smo, kaj nas čaka, ako bi s silo poskušali udreti v bejov dvor, zato smo se tudi mirno razšli; jaz sem odšel zopet k valiju in zahteval zaščite ... on se je pa samo smejal in mi rekel, da stvar ne spada v njegov delokrog, ako hočem pravice, moram se obrniti h kadiji in tožiti Ejuba-beja ... Sedaj mi je bilo jasno vse. — Ejub-bej ni izvršii ropa sam... mogoče mu je ugajala moja Donka... a rop je izvršil z vednostjo in podporo zaptij in valije ... Sedaj sem vedel, da je vse izgubljeno... da je Donka za me izgubljena. Posvetoval sem se s svojimi ljudmi, a nikdo mi ni vedel svetovati ničesar, ni bil to prvi slučaj, zgodilo s'e je že nekaj ropov mladih srbskih deklic, ki so izginile v turških haremih, toda pravice ni dosegel nikdo, valija se je izgovarjal na kadijo, a kadija na valijo... Kakor blazen sem taval ves dan naokoli, snoval vse mogoče načrte, a zdelo se mi je, da nimam moči, da jih izvedem ... In v noči, ki je sledila temu dnevu, potrkali so zopet na naše okno četniki... Ko sem zaslišal to skrivnostno trkanje, je bil v moji duši gotov sklep! Maščevati se moram, maščevati, krvavo maščevati. Pokazati moram narodu, da zločin ne sme ostati nekaznovan, ako ga je tudi zagrešil nasilnik nad sužnjem. Kratko in odločno sem povedal četnikom, da stopam danes med nje in jih prosil, da me sprejmo kot brata; doslej sem se boril v narodu z besedami, a zdaj se hočem boriti z orožjem, stopiti hočem z njimi v borbo za življenje in smrt... Poljubili smo se, prisegli si večno zvestobo... Materi in očetu sem povedal svoj sklep, nista me odgovarjala, ker sta vedela, da bi bile njih besede in prošnje zastonj. Hitro sem se preoblekel, vrgel preko ramen redenike, opasal si pas z bombami in revolverji, zataknil za dokolenico kamo in stisnil puško brzometko. Poslovil sem se od očeta in matere ... odšli smo v temno noč ... tam na koncu vasi so gledali v temo temni obrisi dvorov Ejuba-beja... Še ena misel je splavala tja k nesrečni Donki... ki je danes že žrtev starega pohotneža... nežna in plemenita je bila ta misel, toda preletela je le kratek trenotek skozi mojo dušo... umaknila se je divji in krvavi prisegi za maščevanjem... Še en pogled na moj nesrečni dom, na proklete dvore... in izgubili smo se v temno noč... Gora je bila odslej moj dom, božja priroda moje skrivališče... skrivali smo se, a vedno čakali pravega trenotka... v tem času smo naredili načrt za napad na naše selo, da napademo dvore Ejuba-beja, da izvršimo nad njim četniško obsodbo, da rešimo Donko... Ko je bil naš načrt gotov, ko smo dobili iz sela točna poročila, da so tudi tam moji prijatelji pripravljeni... poklicala nas je domovina... Turški zločini v kumanovskem okrožju so dosegli svoj vrhunec, tamošnje komitske čete Dovezenskega niso mogle braniti nesrečnega prebivalstva, tudi naša četa je morala tja na pomoč. — Neskončno težko mi je bilo, ko sem moral zapustiti kraj, ki me je nanj vezala sveta prisega maščevanja, toda šel sem, domovina nas je klicala. Z neprestanimi praskami in boji s turškimi vojaki in orožniki smo si priborili pot na Kumanovsko... Toda maščevanja, ki sem ga prisegel Ejubu nisem pozabil... nisem se mogel maščevati njemu, nisem mogel izreči nad njim svoje četniške obsodbe... zato sem pa videl v vsakem Turku ... njega — Ejuba ... skrunitelja svoje sreče. In maščeval sem se povsod, krvavo maščeval... Vodili smo krvave borbe, dan za dnem smo imen spopade; četovali smo od kraja do kraja, postali smo strah Turkom, kot vihar je planila naša četa na sovražnika, zagrizla se v njegovo telo in ni prej odnehala, dokler ni padel zadnji... usmiljenja nismo poznali... maščevanje, sovraštvo in krvavo povračilo so bila naša gesla. Lovili in zasledovali so nas kot divje zveri, gonili so nas iz kraja v kraj, ali imeli smo svoja nepristopna skrivališča, kamor nam ni mogel slediti nikdo, izginili smo in se zopet pojavili tam, kjer nas ni pričakoval nikdo. Iz skrbno pripravljenih zased smo udarili na Turke, obračunali smo z njimi v krvavi borbi, potem pa zopet izginili. V, prebivalstvu smo imeli popolno zaščito in podporo, varovali smo ga pred nasiljem, ki je kmalu ponehalo, ker vsak nasilnik je plačal svoje nasilje s svojim življenjem ... Dolgo časa nisem dobil nobenih poročil iz rodnega kraja, vse zveze so bile pretrgane, poskušali smo sicer parkrat, da se skozi skopsko Črno goro prikrademo na Kosovo Polje, toda ni se nam posrečilo... vsi dohodi so bili zastraženi z velikimi oddelki turške vojske, a po gorah so krstarile albanske bande. Ko smo končali svoje delo na Kumanovskem, smo se hoteli na vsak način vrniti na Kosovo Polje, da tudi tam izvršimo svojo prisego. Naše borbe v Kačaniškem klancu s turško vojsko in albanskimi bandami nam niso vzele poguma, imeli smo sicer precej žrtev, a nismo hoteli odnehati, dokler si ne priborimo prehoda na Kosovo Polje ... V bojih okoli Kačaniškega klanca sem dobil prva poročila iz svojega rodnega kraja... bila so grozna, toda prenesel sem jih moško... Turki so hitro zvedeli, da sem izginil po Donkinem ropu in odšel v komite ... zvedeli so tudi, da se naša četa ne nahaja več v bližini, zato so dobili poguma, da se maščujejo nad mojim domom ... Nekega dne so našli mo'jega očeta s prestreljeno glavo na polju... mati mi je umrla žalosti par dni po očetovi smrti... prazen in zapuščen je ostal moj dom... neke noči pa je vsplamtel ogenj in v kratkem času je bil moj dom žalostno pogorišče ... O Donki nisem zvedel ničesar, nikdo je ni več videl, odkar je postala žrtev Ejubove pohotnosti, nikdo hi vedel ničesar o nji, da li je živa ali mrtva... bila je izgubljena za me, izgubljena za svet... Ostal sem na svetu sam, popolnoma sam... izgubil sem vse, kar sem nekdaj spoštoval in ljubil, izgubil sem vse plemenite misli... toda svojega maščevanja, svoje krvave prisege nisem pozabil... Včasih, ko smo bili v v najhujši borbi, ko so žvižgale krogle okoli mojih ušes, imel sem le eno željo: da ostanem živ, ne da živim radi sebe, nego da izvršim svojo prisego, da se maščujem. Četovali smo naprej po skopskem okrožju; vsa ona čustva, ki so človeku prirojena, ki mu jih je dala vzgoja, so izginila, čutil sem sam v sebi, da postajam žival, zver žejna in željna krvi... usmiljenja nisem poznal — smrtni kriki umirajočih so mi bili naslada, plamen, ki se je dvigal iz požganih hiš mi je bil v zadovoljstvo... Gledal sem pred seboj svoj požgani dom ... ubitega očeta, mrtvo mater ... Donko ... Tako so mi minevali dnevi v krvi in v ognju. Slednjič je pa vendarle prišel toliko pričakovani in zaželjeni dan obračuna ... Zganila se je naša svobodna domovina ... pretresel jo je vnebovpijoči glas sužnjev: pomagajte, rešite nas, osvobodite nas, ker sicer smo bili... domovina, svobodna domovina ni smela preslišati teh obupnih klikov ... Zazvonili so zvonovi po svobodni domovini; zagrmeli so topovi... narod je pa hitel pod orožje... ni vprašal kam ... vedel je kam ga vodi pot... vodi ga v borbo za osvobojenje in uedinjenje ... Čuli smo zvonenje zvonov, grmenje topov... čuli smo glasove: Vojna, vojna! Zavalovila se je srbska vojska... Kot vihar je udarila. —- Meje so izginile ... Zamajale so se turške vrste ... izvojevana je bila zmaga na Kumanovskem polju, ki je rešila usodo vojne. — Srbska vojska pa je prodirala naprej, da dokonča sto in stoletno borbo za osvobojenje zasužnjenih bratov. Ni bilo takrat več sile na svetu, ki bi zadržale nas, macedonske komite; kot divji hudourniki smo se vrgli iz gora v doline, kot stekli psi smo se zagrizli v turško vojsko. Napadali smo njene predhodnice, pobijali njih zaščitnice, razbijali njih skladišča, dvigali v zrak mostove ... povsod, kjer smo se pokazali, je zavladal strah in trepet, bali so se nas, gledali so v nas maščevalce usode... Naši ljudje so nas pa sprejemali kot oznanjevalce svobode, kot vestnike novega življenja, starci so nas blagoslavljali, žene so nam poljubovale krvave in izžgane roke... Mi smo pa šli naprej, osvojevali vas za vasjo... oznanjali sužnjem in stoletni raji veliki dan svobode... Naša četa se je preborila skozi turško vojsko, ki je odstopala od Skoplja k Prilepu in Bitolju in udarila naravnost na Kačaniški klanec. Ob bregovih divje in hudourne Lepenice smo se borili, zaganjali kot divje zveri v turške oddelke... in po hudih bojih smo zavzeli klanec... Zavzeli smo starodavni Ferizovič — stopili na Kosovo Polje ... ne morem opisovati čuvstev, ki so nas prevzela, ko smo stopili na Kosovo Polje, — ko smo se zavedli, da je svobodno... da je naše — da so maščevani junaki, ki krije njih trupla krvava Kosovska zemlja — ki je iz nje pognal rdeči Kosovski božur... Prevzel se poveljstvo nad četo, ki ji je bila naloga prodirali proti Vučitrnu, kjer se je nahajala moja rojstna vas ... hiteli smo ... nismo poznali počitka ... Približal sem se svojemu selu... utripalo mi je srce. Ko sem zagledal svoj rojstni kraj... vzbujali so se mi spomini na mladost... na svoje delo med narodom... V najhujši borbi, ko so žvižgale kroglje okoli mojih ušes, moji duši so oživeli spomini na ono grozno noč, ko sem izgubil Donko... preživel sem še enkrat v kratkih in pretrganih mislih one grozne dogodke, ki so tako naenkrat ubili in uničili vse sanje in nade moje mladosti... gledal sem mrtvega očeta... mrtvo mater ... In ko smo se približali selu, zagledal sem že oddaleč žalostno po-prišče svoje rojstne hiše ... in v tem trenotku se mi je zdelo, da se dviga iz pogorišča dim, ki v njem vidim sliko svojega očeta, svoje matere in zdelo se mi je, da čujem prasketanje ognja, a v tem prasketanju sem slišal Donkin glas... Brezmejno in divje sovraštvo me je premagalo, v moji duši je zavpilo nekaj: maščuj se, maščuj se... maščuj umor svojega očeta, maščuj smrt svoje matere, maščuj Donko... Maščuj se nad onim, ki je uničil srečo dvojega življenja. Le kratek pogled je veljal pogorišču moje rojstne hiše, kot brezumen sem hitel naprej... po ulicah so bili vaščani, ki so me takoj spoznali, pozdravljali so me, ■objemali in poljubljali, jaz pa nisem mogel govoriti, hitel sem naprej in sam ne vem, kako sem dospel do dvorov Ejuba beja ... Kakor pošast so se dvigali pred mano temni dvori... skočil sem do vrat in potrkal... vrata so bila zaprta, nikdo se ni oglasil; počakal sem kratek hip, nato sem s puškinim kopitom začel razbijati po vratih, da so se stresla v svojih podbojih. Tedaj je pa zaškripal ključ, slišal sem kako so se odmaknili težki zapahi, zahreščala so vrata in se razmaknila ... pred mano je stal Ejub-bej... Gledal me je s preplašenimi očmi... vprašujoč je bil njegov pogled... takoj sem videl, da me ni spoznal, toda kmalu se je pomiril, z vso orijentalsko zgovornostjo me je začel zagotavljati, da nima v hiši nobenega orožja, vse moške so mu vzeli v askere, on starec je ostal sam v hiši s ženami... Prekinil sem ga. »Ne iščem tvojega orožja... Donko, svojo Donko hočem...« Pogledal me je s prodirajočim pogledom, za kratek hip je zadrhtel, njegove debele ustnice so se stisnile, zasvetile so se mu oči, pogledal me je — in zajecljal: »Donka... Donka?« Stopil je korak na.zaj... uprl je vame svoje vodene oči, zopet mirne in ravnodušne ... spoznal me je ... srečala sta se najina pogleda... in v tem trenotku so se izpremenile poteze njegovega obraza... Prej ponižen in preplašen obraz je postal naenkrat resen in odločen, gledal me je kljubovalno ... Jaz se nisem mogel več premagovati, tresknil sem s puško ob tla in zavpil: »Kje je Donka?« On je pa odgovoril mirno in začudeno: »Donka...? Donke ni v moji hiši... Tu živi samo Fatima, mosiimka, moja hanuma ...« »Naprej... videti jo hočem!« »Efendi... ona je moja hanuma, ona je mosiimka.« »Naprej!« udaril sem s puškinim kopitom ob tla. »Videti jo hočem, čuješ, Ejub, videti jo hočem!« »Aferim, efendi,« je odgovoril motno in zamolklo starec, pogledal me še enkrat, kot da se hoče prepričati, ako sem pravi, nato se je obrnil in šel počasi po dvorišču naprej... vsa hiša je bila prazna, nikjer žive duše, gotovo so vsi pobegnili. Šel sem za njim preko dvorišča, skozi prostran vrt... pred lepo hišo, kjer je stanoval ženski svet, se je ustavil in čakal... »Naprej!« Odprl je vrata in šel po stopnicah navzgor, počasi 'je stopal, kot da premišljuje pri vsakem koraku, jaz sem šel tik za njim. Poslušal sem pazno, a nobenega glasu ni bilo od nikoder, vse je bilo kot izumrlo. Šla sva po dolgem hodniku, ustavil se je in mi pokazal molče z roko na vrata, toda jaz sem mu samo namignil, položil je roko na kljuko, pogledal me, potem pa odprl vrata na stežaj in rekel: »Bujrum efendi...« Polmrak je vladal v sobi, zato prvi trenotek, ko sem stopil iz hodnika na prag nisem mogel razločevati kar je bilo v sobi... stopil sem korak naprej... na minder-luku 'je ležala ženska postava... Ko so se odprla vraia in ko sem vstopil, je dvignila glavo, stal sem nepremično par trenotkov in jo gledal, za menoj pa je stal stari Ejub-bej... Ko so se moje oči malo privadile temi, tedaj, tedaj sem jo spoznal, bila je ona, ona, moja Donka... Par kratkih trenotkov sem 'jo opazoval, potem se pa nisem mogel več premagovati, stopil sem še korak naprej... in zaklical: »Donka, Donka ...« Takrat se je pa dvignila tudi ona, pogledala me je, skozi polmrak so se zablestele njene velike svetle oči... razprostrla je roke ... A v tem trenotku se je zabliskalo, sledil je kratek zamolkel pok... dim je zakril sobo... Donka se je zagrabila za prsi in omahnila ... Ozrl sem se, za menoj je stal stari Ejub-bej, gledal me je s zaničljivim pogledom... a v roki je držal revolver, ki se je iz njega še kadilo... videl sem še, kako so se zganile njegove ustne, kot da hoče še nekaj reči, ali le kratek hip je trajalo vse to, udaril sem s puškinim kopitom in Ejub-bej se je zrušil z razbito glavo ... Potem sem pa skočil k Donki... Iz prsi ji je lila kri, ki je pordela bele blazine ... njene oči so se pa smehljale, smehljale tako lepo, kot v onih lepih dnevih, ko sva sanjala o svoji sreči... Čutil in razumel sem, da me je spoznala, razprostrla je svoje bele drhteče roke, ovila mi jih okoli vratu in me privila k sebi, poljuboval sem njene ustne, poljuboval njene umirajoče oči, ona se je pa smehljala, smehljala se je vsa blažena, naenkrat sem pa čutil, kako so popuščale njene roke, čutil sem kako je drhtelo njeno telo, še par krčevitih drhtajev, kratek bolesten pogled, omahnila je na min-derluk... Ne vem koliko časa sem slonel nad njenim truplom, ko sem se zavedel, pogledal sem jo, še nikdar ni bila tako lepa, njen bledi obraz ovit s črnimi razpletenimi lasmi, a na obrazu smehljaj,' oči so bile zaprte kot v lahnem spanju, molče sem 'jo opazoval nekaj časa, poljubil sem zadnjič njene blede ustnice, zaprte oči... Vstal sem, pogledal jo še enkrat... potem pa odšel... Preko praga je pa ležal mrtev z razbito glavo Ejub-bej... Niti trenotka se nisem ustavljal v svoji rojstni vasi, kjer nisem imel iskati ničesar, dohitel sem svojo četo in šel z rrjo naprej, nikomur nisem povedal, kar se je ravnokar zgodilo, ohranil sem vse za sebe, sam sem hotel živeti v svojih spominih ... Dan svobode je prišel, zmagonosna pesem je orila povsod, pesem svobode, osvobojena je bila naša domovina, osvobojen naš narod, maščevano je bilo Kosovo ... Nova vojska carja Lazarja je uresničila sto in sto letne sanje sužnjev, hrepenenja zatiranih, tužna pesem slepca guslarja se je spremenila v mogočno pesem sreče in svobode. Jaz sem pa ostal sam na svetu, brez doma, ostal sem sam s svojimi spomini, ki so mi bili edina sreča, vsi so se vračali na svoje domove, k svojim, a jaz, jaz nisem imel doma, nisem imel svojih... A svoje puške nisem odložil, četoval sem dalje, udeležil sem se bolgarske vojne, četoval sem v Albaniji, ob mejah, ko so pa gori na Donavi in Drini zagrmeli topovi, ko je stopila sovražnikova noga na naša komaj osvobojena tla, bil sem med prvimi, ki smo stali na braniku ... Bil sem v vseh krvavih bojih od Beograda do Mačkovega Kamna, bil sem na Ceru, na Rudniku in Kablarju... Sedaj so me poslali semkaj, hudo mi je, da moram čepeti tu v rovu v brezdelici; moje delo še ni končano, moje maščevanje še ni izvršeno, prisegel sem, da ne mirujem nikdar, še se mi hoče maščevanja, preveliko je bilo moje gorje, da bi ga mogel kdaj pozabiti...« Prenehal je! Naslonil se je na svojo paško in zrl v temno noč, nepremične in okamenele so bile poteze njegovega obraza, ogledoval sem ga nekaj časa, nato.sem mu stisnil roko in odšel... Še dolgo v noč sem premišljeval usodo macedon-skega četnika, razumel sem njegovo gtrje: tudi jaz sem bil takrat sam, tako sam, tudi jaz nisem imel svojega doma, nisem vedel, kaj je z njim, kaj je z mojimi, ki žive tam daleč v zasužnjeni domovini, ki se borimo mi obupanci za njeno svobodo, ali se vrnemo kdaj še tja, v boljšo, srečno in svobodno domovino? ... Minulo je nekaj tednov in našemu četniku se je izpolnila dolga želja, da zapustimo nepristopne albanske gore, da se združimo z brati v krvavi borbi... Bolgarsko izdajstvo je prisililo srbsko vojsko na umik, padlo je Skoplje, starodavna prestolica carja Dušana, bolgarska premoč nam je vzela vhod v Kačaniški klanec, ki odpira pot na staroslavno Kosovo Polje ... In zdelo se nam je, kot da so se podvojile naše moči, da so se naše utrujene mišice znova napele, ko smo dobili povelje, da moramo braniti pot na Kosovo, da ga ne oskruni izdajalčeva noga. Dobesedno smo vršili in izvrševali povelje, ne radi tega, ker je bilo povelje, ampak zato, ker smo se zavedali vsi do zadnjega, da branimo Kosovo, da branimo grobove tisočih in tisočih junakov ... Mesec dni smo kljubovali bolgarski premoči na Vrbenskih vrhovih iznad Uroševca, mesec dni smo vzdrževali njih besomučne napade, ki so se ponavljali dan v dan, kajti Bolgari so se dobro zavedali, kak udarec bi nam zadali, ako se spuste na Kosovo, ne samo, da bi bil to velik vojaški uspeh, toliko večji bi bil moralni, ker so spoznali dobro dušo srbskega naroda in njeno bolest, ko bi se zavedel, da 'je doživel zopet poraz na Kosovem Polju... Dobro smo vedeli to tudi mi, ni nam bilo tu treba povelj in ukazov, vsak posamezen je vedel, kaj je njegova naloga, kje je njegovo mesto. Mesec dni so trajale borbe na Vrbenskih vrhovih, a niti za ped nas niso potisnili nazaj, upali smo v pomoč, pričakovali dan, ko preidemo v protinapad, ko se zakadimo v Bolgare, ko jih vržemo nazaj, da osvobodimo zopet zasužnjeno zemljo... Bilo je krasno jesensko jutro, ko so se že navsezgodaj oglasili s podvojeno močjo in hitrostjo bolgarski topovi, grmelo in treskalo je, tresla se je zemlja, v zraku so se modrili šrapneli in nas obsipali s svojim železnim dežjem, granate so se zarivale v zemljo, razrita prst se je dvigala v vrtincih in črnem dimu, ki je kmalu prepredel s tančico naše položaje. Vedeli smo, da Bolgari pripravljajo napad, ali ni nas to vznemirjalo, bili smo na svojih mestih in čakali... Kmalu so se oglasile puške, zaklepetale so strojnice, bilo je slišati, kot da vre v kotlu voda... Mi pa nismo odgovarjali, varčevali smo z municijo. Prenehali so topovi, a semkaj od bolgarskih položajev je zaoril oni znani bolgarski: ura!« Napad je bil tu ... Ni preteklo par trenotkov, ko smo videli, kako so oživeli bolgarski rovi, ko so poskakali iz njih, ko so se zavalovile njih vrste, divji ura se je pomešal v grmenje, pokanje pušk in klepetanje strojnic. Stisnili smo k licu svoje puške in čakali mirno, še Rar trenotkov, in ko so nam bile njih prve vrste na dometu, odprli smo peklenski ogenj. Videli smo, kako so v prvem trenotku zastali, kaKo so se zakrivile njih napadalne vrste, videli smo, kako so padali, ali ta zastoj je trajal le kratek trenotek presenečenja ... Zopet so zavalovile njih vrste, šli so naprej, toda kolikor bolj so se nam približevali, toliko počasnejši so bili, toliko bolj so se krivile vrste, toliko več odprtin je bilo v njih, nismo streljali v prazno, gotov strel, gotov pogodek, niti do naših prvih maskiranih rovov niso prišli, začeli so se ustavljati, to je nam dalo poguma, da smo podvojili ogenj, začeli so se umikati, toda v tem trenotku se je pojavil iz bolgarskih rovov nov val, ali zopet z isto srečo, gotovost naših strelcev jim ni dala naprej, morali so zopet nazaj v rove, niti napada na nož niso mogli izvršiti, niti se približati našim rovom z bombami. Zagrmeli so znova topovi, zapele puške, zaklepetale strojnice... Dolinica med našimi in bolgarskimi položaji je bila polna mrtvih in ranjencev, obupen krik ranjencev, klicanje na pomoč se je mešalo v grmenje topov, ali niti z naše niti z njihove strani jim ni mogel nikdo v pomoč, preveč so bile razvnete naše strasti... Vse dopoldne so se ponavljali napadi, komaj smo odbili enega na naši strani, že je začel nov napad na levem ali desnem krilu, toda brez najmanjšega uspeha, vsak napad smo odbili že iz daljave, naše izgube so bile v primeri z bolgarskimi prav neznatne ... Jaz sem bil na skrajnem krilu našega položaja in vzdrževal zvezo s skrajnim desnim krilom sosednjega položaja. — Okoli dveh popoldne so Bolgari po ogorčeni kanonadi ponovili svoj napad na sosednji položaj, zapazili so kratek presledek med obema položajema; ves svoj napad so osredotočili v to točko in po skrajnem naporu se jim je posrečilo, da so se zagvozdili v naznačeni presledek. Bila je velika nevarnost, da Bolgari z vso silo izkoristijo, v prvem trenotku sicer neznaten uspeh, da nam pridejo v bok. Zato je bilo nujno potrebno, da jih prehitimo. S svojim vodom sem dobil povelje, da naj se poskusim splaziti skozi grmičje in poskušam nadlegovati Bolgare z boka, dokler se ne bi opomoglo desno krilo naših sosedov in popravilo svoj položaj, plazili smo se skozi grmičevje, ob trnju smo se opraskali do krvi, potrgali obleke, plazili smo naprej in gledali smo, da dobimo ugoden in skrit prostor, toda ko smo se priplazili na rob gozdiča, videli smo, da se pred nami odpira mala planota, ravna kot miza, nezavarovana, popolnoma prazna... Z one strani te planote je pa bil gost gozd, tako gost, da nismo v njem mogli videti, ako ga je že zasedel sovražnik, zato nismo mogli preko te planote, ker bi nas Bolgari tu lahko pobili do zadnjega. Ali v gozd tam na oni strani smo morali, ako smo hoteli kaj doseči; ako ga zasedejo in utrdijo Bolgari, potem jih bo nemogoče vreči nazaj in naš položaj bi postal jako kritičen ... Zato mi je bilo najprej ugotoviti, ako so Bolgari že dospeli do gozda. Nisem hotel sam določevati patrole, ki naj izvidi situacijo, zato sem zaklical: »Kdo se 'javi dobrovoljno?« Komaj sem izrekel te besede, je že stal pred mano naš macedonski komita, bil je popolnoma miren in resen kot vedno, gledal me je in čakal povelja, oglasila sta se še dva korajžna fanta, razložil sem jim položaj in njih nalogo, hitro so me razumeli... Gledali smo jih, kako so se plazili drug za drugim po planoti, naenkrat so bili na robu gozda, in skoro izginili med gostim drevjem ... Par trenotkov vznemirjenega in napetega pričakovanja, kar je zagrmelo, še par trenotkov in še enkrat, pokale so bombe ... To nam je bilo v dokaz, da Bolgari še niso zasedli gozda, da se je naša patrola spopadla s kako bolgarsko, ki je bila poslana z isto nalogo. »Naprej!« Planili smo naprej in v kratkih sekundah preleteli planoto, toda komaj smo stopili v gozd, ko so nas že sprejeli Bolgari z ostrim ognjem, sedaj nam je bila situacija popolnoma jasna, Bolgari so pripravljali napad na gozd, da bi ga utrdili za izhodišče napada na naše krilo; nadaljnega povelja sicer nisem imel, tudi nisem mogel dobiti zveze s zaledjem, zato sem se odločil, da izvršim napad na bolgarske vrste, ki so se približevale gozdu. V par besedah sem razjasnil položaj, izvršil razpored in napadel, prišel sem več kot do srede gozda, kjer se je že začel svetliti, tam smo se hitro utrdili in čakali: kakor hitro se je približala prva bolgarska vrsta, sprejeli smo jo z gotovim ognjem, nikdo se ni mogel približati robu gozda, tako sigurni smo bili. Ponosen sem bil takrat na svoje ljudi, tako mirni in samozavestni so bili, nobenega povelja niso potrebovali, vsak je delal za sebe in delal je najbolje... Bolgari so bili presenečeni, ko so videli, da smo jih prehiteli, a odnehali niso, vedno pogostejši in pogostejši so bili njih napadi, a mi smo odbili vse, naš položaj je bil skrajno ugoden, bili smo skriti, tudi par granat in šrapnelov, ki so nam jih poslali Bolgari, nas ni premotilo, ali pregnalo iz položajev... Bal sem se edino tega, da nas ne bi napadli Bolgari s preveliko močjo, ali očevidno si niso upali deliti svojih moči, ker so pričakovali z levega krila protinapada, kar se je nazadnje tudi zgodilo. Ker Bolgari niso mogli izvršiti svoje namere, da napadejo bočno, je levo naše krilo prešlo .z veliko silo in naglico v protinapad in po kratkem ter ogorčenem boju vrglo Bolgare nazaj... Šele sedaj sem mogel poizvedeti o usodi patrole, ki sem jo poslal v gozd... zvedel sem žalostno novico ... padel je naš komita ... Njegov drug mi 'je pripovedoval: »Ko smo prišli v gozd, nismo videli v prvem trenotku ničesar sumljivega, razgledovali smo se nekaj časa naokoli, šli vedno globlje v gozd... že smo hoteli javiti, da je vse varno, kar skoči naš komita naprej in nam pokaže v grmu skrito bolgarsko patrolo... bomba je bila v njegovih rokah pripravljena, zavihtel jo je... stekel malo naprej in vrgel... toda Bolgari so bili še predaleč... bomba 'je eksplodirala pred njih skrivališčem ... Tedaj so pa Bolgari planili naprej, da ujamejo našega komito... midva mu nisva mogla več v pomoč, vse se je odigralo v trenotku ... mirno jih je čakal na mestu. Ko so pa Bolgari prihiteli do njega, udaril je z bombo po puškinem kopitu ... grozen tresk ... zakadilo se je ... pobiti in raztrgani so ležali Bolgari, a med njimi mrtev naš komita.. Pokazal nam je žalostno mesto... Komaj smo spoznali razmesarjeno truplo svöjega tovariša ... odvojili smo ga... odnesli smo ga na planoto, na najvišje mesto, odkoder se je videlo doli na Kosovo Polje ... izkopali smo mu grob... ni bilo suhega očesa, ko smo izvršili žalosten obred, ko smo nasuli na njegov grob gomilo prsti... Jesensko solnce je zahajalo in osvetljevalo s svojimi medlimi žarki Kosovo Polje, ki se je širilo pred nami v nedogled... obsijali so solnčni žarki tudi grob nad Kosovem ... Tam na zadnjih višinah, ki se spuščajo na Kosovo Polje, je grob našega komite ... preko njegovega groba je divjala vojna, preko njegovega groba smo šli v neznani svet... preko njega smo se zopet vinili na svobodno Kosovo in osvobojeno domovino ... A ti Kosovo Polje, ki kriješ v sebi toliko grobov, ki si samo velik grob padlih za svobodo... čuvaj tudi ta svoj grob, saj je tudi ta grob — grob borca — junaka za tvojo svobodo, za svobodo zasužnjene domovine ... Ob ognju. \J Skoplje je padlo! Nismo mogli zadržati besnega bolgarskega napada, premalo nas je bilo, ki smo do zadnjega trenotka zadrževali nadiranje bolgarskih kolon sem od Kumanova. In ko smo morali odstopiti, šli smo le nekaj kilometrov nazaj in na položajih iznad Skoplja čakali pomoči, ki nam je bila obljubljena. Položaj je bil za nas skrajno ugoden, ali premalo nas je bilo; v enem napadu bi lahko zagnali Bolgare iz Skoplja, ali pomoči ni bilo nikjer. Ker nismo mogli obraniti Skopija, morali smo sedaj braniti Kosovo polje. Ali tudi tu nas je bilo premalo, bolgarske kolone so nastopale, njih topništvo je bilo mnogo bolje in večjega kalibra nego naše, bolgarskim havbicam in poljakom so mogli odgovarjati le naši mali gorski topovi. Takoj drugi dan po padcu Skoplja smo zavzeli položaje pri vhodu v Kačaniški klanec, ves dan smo se držali na enem mestu, vsi bolgarski napadi so bili odbiti, ali kaj nam je pomagalo, ko so nastopale vedno nove bolgarske kolone in začele obkoljevati naša krila,ki so morala nazaj; tudi mi, ki smo bili v samem klancu, nismo mogli vzdržati napada, ki je začel od vseh strani in smo se morali umakniti do kolodvora generala Jankoviča na progi Skoplje-Mitrovica. Tudi tu se je vodila ves dan ogorčena borba; gosta megla je pokrila bojišče in v ti megli se je posrečilo Bolgarom, da so se vrinili med naše redko postavljene odrede. Morali smo zopet nazaj; v dežju in megli, brez potov in steza smo se morali potikati po Skopskih Crnih brdih (Karadag); vsak hip smo bili v nevarnosti, da zaidemo med Bolgare, ki se jim je posrečilo obiti naše levo krilo in priti nam naravnost za hrbet. Celo noč smo se klatili naokoli, izgubili smo vsako zvezo. Ko se je zdanilo in dvignila megla, stali smo na zadnjih obronkih Karadaga, a pred nami se je širila velika ravnina ... obstali smo in gledali kakor zamaknjeni. Kosovo polje! Da, Kosovo polje se 'je širilo pred nami, ono staro slavno Kosovo polje, ki smo sanjali o njem, ki smo pričakovali, da iz njega vstanejo v odločilnem trenotku vojske carja Lazarja, ki smo iz njega pričakovali Kosovske devo jke. In sedaj smo bili tu, da branimo s svojimi zadnjimi močmi Kosovo polje, da ga ne oskruni noga novega Vuka! Kakor zatopljeni v sveto pobožnost, gledali smo v nedo-gledno ravnino, tam v daljavi se je blestelo tube Grača-nice in kakor srebrn trak se je vila reka Sitnica. In naših duš se je polastil nemir in dvom... ali naj tu na tem istem svetem mestu doživimo novo, strašnejše Kosovo polje ... Dolgo časa je trajalo predno smo se zbrali na zadnjih obronkih gora, ki zapirajo Kačaniški klanec; nismo vedeli, kaj bo, naš polk, ki je bil poprej dodeljen takozvanemu albanskemu odredu, je prišel sedaj v sestavo bregalniške divizije; ves dan smo čakali nadaljnih povelj, a ker nismo dobili nobenih poročil, smo morali prenočiti gori v hribih. — Tekom noči smo zvedeli, da Bolgari niso mnogo na- predovali, zato smo že okoli dveh zjutraj dobili povelje, da naj zavzamemo položaje pri izhodu iz Kačanskega klanca na takozvanem Vrbenskem visu. Utrdili smo se takoj na dolgem grebenu, ki se je spuščal na desno strmo proti reki Lepenici, na levo pa počasi in zložno prehajal v Kosovo polje. Še isti dan so nas napadli Bolgari, ki so med tem časom zasedli del klanca, odbili smo jih; in ta igra se je potem nadaljevala mesec dni; mesec dni smo stali na Vrbenskih visih, mesec dni odbijali besne bolgarske napade, mesec dni branili Kosovo polje. Z divjo vztrajnostjo so napadali od vseh strani Bolgari, opijanilo jih je veselje, da so tako poceni prišli v Dušanovo Skoplje, da so nas tako hitro iztisnili iz Kača-niškega klanca, a nikakor niso pričakovali, da nalete na tako odločen odpor na Vrbenskih visih. Mesec dni smo branili vhod na Kosovo polje, porajala so se nam nova upanja, nove nade, prihajala so nam poročila o pomoči, ki nam jo pošljejo zavezniki, a mi smo vztrajali na svojih mestih; mesec dni smo pričakovali pomoči, gladovali smo, neprespani bili noč in dan v rovu, brez rezerve in pojačanj stali smo na enem mestu in dan za dnem odbijali bolgarske napade, vedeli smo, zakaj smo tu, vedeli smo, da branimo Kosovo polje! Zato nismo obupali... Ali pomoči ni bilo od nikoder, vedno ožje in ožje se je okoli nas sklepal obroč, vedno žalostnejše vesti so prihajale; palo je Tetovo, izgubili smo zvezo z desnim krilom — ali obupali nismo ... Na ravnem Kosovem polju v stari Prištini je bilo srbsko vrhovno poveljstvo, tam se je mudil stari kralj Peter in čakal zavezniške pomoči; mislil je dobri starec, da na Kosovem polju izbojuje odločilno bitko, da se s svojimi junaki vrne v zapuščeno in nesrečno domovino! Ali pomoči ni bilo! Pač pa smo zvedeli, da prodira avstrijska vojska čez novopazarski sandžak proti Mitroviči, da nam prihaja v bok, da se združi z Bolgari... in slednjič 'je prišla še zadnja, črna vest, da je zveza s Solunom pretrgana, da nam ni pričakovati pomoči od nikoder več... Stari kralj Peter je pa ostal še vedno med svojimi vojaki; hodil je naokoli in tolažil... a zraven je mislil na slavno smrt Lazarja na Sitnici... In v onih dnevih poslal nam je stari kralj svoj blagoslov : »Vem, da ste vi vsi pripravljeni umreti za domovino! Leta so mi vzela orožje iz rok! Vaš stari kralj, ki ste si ga izbrali vi sami, nima moči, da vas povede v borbo na življenje in smrt! Jaz sem danes slaboten starec, ki vam morem poslati samo svoj blagoslov: blagoslavljam vas, vi srbski vojaki, žene in otroci! ...« In prišel je 25. november; na vse zgodaj so napadli Bolgari s podvojenimi močmi, izvršili so ogorčen napad na naše levo krilo in ga prisilili, da se je umaknilo; v divji zaslepljenosti so drli Bolgari naprej, a tedaj so prišli v naš bočni ogenj, mi smo jih napadli s svojimi zadnjimi močmi obupa, ter jih popolnoma razbili... Do poznega večera je trajala borba, a nazadnje smo vrgli Bolgare vendarle nazaj. — Ali videli smo, da se ne moremo več dolgo držati... vedno bližje in bližje se je slišalo sem od Kosovske Mitroviče grmenje avstrijskh topov, vedno bližje in bližje so plameneli ognji... požgane vasi znak, kako daleč je stopil na srbska tla sovražnik. In res še isto noč smo dobili povelje, da moramo takoj po polnoči izprazniti položaj in odstopiti do Ferizoviča. Začeli smo se takoj pripravljati na odhod, zagrebli smo rove in sploh uničili vse, kar bi moglo koristiti sovražniku. Priprave za naš odhod, pa tudi odhod sam, so bile izvršene v taki tišini in tako hitro, da sovražnik, ki je bil od nas oddaljen kakih 100—150 metrov, ni prav. ničesar zapazil. Pred zoro 'je bila naša divizija na svojem zbornem mestu pred Ferizovičem. Kam sedaj? Vprašali smo, a nikdo ni vedel odgovora, nikdo ni niti slutil, kam in kako. Nastale so vse mogoče verzije, ki so krožile naokoli, zdaj smo čuli, da se pridružimo armiji vojvode Stepe Stepanoviča, ki naj bi operirala preko Šar-planine proti Tetovu, zdaj so nam pripovedovali, da bomo na planini Žegovac zadrževali Bolgare, dokler nam ne pride pomoč —- a odkod, tega ni vedel in povedal nikdo. V nestrpnem pričakovanju nam je potekal čas, na spenjenih konjih so divjali med nami ordonanci in kurirji, adjutanti so javljali posameznim poveljnikom odredov zaupna povelja, ali gotovega nismo vedeli ničesar. Ob sedmih zjutraj smo pa dobili povelje, da ima naša divizija smer proti vasi Štimlje. In tedaj smo vedeli vse. — Šele sedaj smo se začeli zavedati katastrofe, ki smo jo dosedaj krili sami pred seboj, vedeli smo, da je izgubljeno vse, da nam ni več povratka, da smo sedaj izgnanci in begunci brez do-movja! In ta zavest se je brala vsakemu od nas na obrazu, gledal sem naokoli in zdelo se mi je, da so se črte na obrazu poedincev popolnoma spremenile, da so dobile izraz obupa, resignacije. Zamišljeni smo stali, molčali smo, a naši pogledi so plavali nazaj, vzbujali so se spomini, ali vse je nadvladala trpka sedanjost in žalostna resnica. — Izginila je ona živahnost naših vrst... resni trenotek je spremenil vse nas v fataliste... Molče in zamišljeno se je pomikala naša kolona po razriti cesti, popolna tišina je vladala naokoli, čuli so se le enakomerni koraki. Kakor mrtvaški sprevod se je pomikala počasi naša kolona naprej; dozdaj smo se tolažili z upi in nadami, verovali smo v čudeže, ali sedaj smo videli pred seboj grozno gotovost. Bilo nam je kakor otroku, ki se prvič poslavlja od svojega rojstnega kraja in gre v tuji neznani svet; bilo nam je kakor na smrt obsojenim, ki gredo svojo zadnjo pot... Vedno bolj pusta in prazna je bila naša pot, vse je kazalo, da se bližamo onim žalostnim krajem, ki so nas navdajali s strahom; naša mučeniška pot je vodila preko Albanije, a kam to ni vedel nikdo... Brez odmora smo hodili ves dan, nikjer se nismo zaustavljali, nikdo ni čutil niti lakote, niti žeje, le glava je bila polna težkih misli. Resignirano smo šli naprej po razriti cesti. Prešli smo vas Štimlje, niti trenotka se nismo ustavili, nadaljevali smo svojo pot, pot v izgnanstvo in tujino. Okoli desetih zvečer smo prišli do velike poljane, kjer smo se začeli pripravljati za prenočišče; seveda nismo imeli časa, da bi si iskali primernega mesta, kjer smo se ustavili, tam smo tudi ostali; hitro smo si nabrali nekaj dračja in posušenih vej, pobrali smo po bližnjem polju nekaj zaostalih snopov koruze, razmetali nekaj sto-gov sena — in naše prenočišče je bilo gotovo. Iz zbra- t nega dračja in vejevja smo zakurili ponižen ogenj, da smo se malo ogreli, ker noč je bila hladna, a mi smo bili mokri od dežja, ki je pomalo padal ves dan. Jaz in še nekaj oficirjev iz našega bataljona smo sedli okoli ognja na nabrano koruzo in seno. Večerja je nam bila skupna, ta je imel nekaj kruha, oni nekaj Suhorja ali koruzne proje, nekaj suhih krhljev in češpelj, to je bilo vse! Pove-. čerjali smo, poskušali smo govoriti, ali razgovor nam ni šel, kdo ve, kje so bile naše misli! Samo stari kapetan Bora ni izgubil svojega humorja, hotel nas je kakor doslej razveseljevati s svojimi anekdotami, ali nismo ga poslušali, nismo mu odgovarjali! Nazadnje se je naveličal tudi on, umolknil je in,zamišljeno gledal v ogenj in pazno polagal vejico za vejico na ogenj, da nam ne poide prehitro zaloga drv, ki smo jih nabrali. Zaspati ni mogel nikdo, dasi smo bili vsi do skrajnosti utrujeni, stisnili smo se, naslonili drug na drugega in molče z odprtimi očmi sanjali in premišljevali o temni bodočnosti, ki se je odpirala pred nami. »Gospodje, ali dovolite, da se tudi pri vašem ognju malo ogrejem?« Te besede je izpregovoril nekdo za našim hrbtom, ali nikdo iz naše družbe se ni niti obrnil, da bi pogledal, kdo hoče v našo družbo, samo kapetan Bora je nevoljen zagodrnjal v svojo brado: »Saj vidite, da nas je že tako preveč!« »No, mogoče se pa vendarle najde za mene kak prostorček,« je dobrovoljno odgovoril neznanec. Kapetan Bora je tedaj vendarle dvignil glavo, da vidi človeka, ki hoče na vsak način v našo družbo, ali kakor da bi ga nekdo potegnil za ušesa, je skočil, zavzel stav mirno in s preplašenim glasom jecljal: »Veličanstvo, oprostite ...« Na te besede smo skočili tudi mi in videli, da stoji pred nami stari kralj Peter. Bil je zavit v velik angleški, plašč, ovratnik preko ušes, brez vsakih generalskih znakov in se smehljal dobrovoljno, ko je videl našo zadrego; podal nam je svojo roko in rekel: »Sedite, sedite otroci!« Zgrabili smo hitro sena in ponudili staremu kralju prostora, da je sedel med nas, ogrel si na ognju roke in nadaljeval: ' »Otroci moji, le nikar tako zamišljeni, vse bo še dobro! Mnogo žrtev zahteva življenje, ali nikdar ne obupati! Zopet se vrnemo v svojo domovino, vsi doživimo to! Poglejte, tudi jaz, vaš stari kralj grem z vami, pa bilo na kraj sveta, ker vem, da se zopet vrnem z vami!« Z nekim proroškim glasom je govoril starec te besede, a v glasu je bilo razumeti, da jih govori iz svojega svetega prepričanja, da veruje v njih resnico! V njegovih živih očeh brali smo to trdno vero, ki jo je povedal z besedami, v njegovih očeh videli smo zaupanje v novo bodočnost. Pogovarjal se je z nami, spraševal nas o naših rodbinah; ko sem mu povedal, da sem dobrovoljec, mi je pokimal in rekel: »Tudi ti sinko moj, se vrneš v svojo ddmovino, ki sl žrtvoval za njo toliko.« Njegove besede so bile tako mirne, odločne in prepričevalne, da nas je zapustila ona malodušnost, ki nas' je prevzela, ko smo nastopili svojo trnjevo pot. Videli smo, da je z nami starec, ki hoče biti s svojim narodom v usodepolnih dnevih, ki hoče deliti s svojim narodom vsa zla, ki hoče biti zvest sin svojega naroda v groznem času, ko zapušča svojo rodno zemljo, ko se poslavja od matere, žene, bratov in otrok, da gre v tuji svet, v nove borbe... Skoro četrt ure je ostal kralj pri našem ognju, nato je vstal, oprl se na svojo palico in rekel: »Pokonci glave, otroci, kdor obupuje, ne zaupa svoji moči! — E, sedaj pa, da vidim, kaj delajo drugi moji!« In počasi je odšel do drugega ognja... Vso noč je hodil od skupine do skupine, pogovarjal se z vojaki, meščani in otroci, ki so bežali z nami, za vsakega 'je imel besedo polno tolažbe, samozavesti in zaupanja. Mi pa na spanje nismo mogli več misliti, besede, ki jih je nam govoril starec, so našle odmeva v naših dušah, pregnale so vse one črne misli in nam dale zaupanja v našo moč in našo bodočnost. Kakor v onih odločilnih trenotkih na Rudniku, ko je s svojimi besedami dvignil dušo svojega naroda, da se je vrgel v sovražnika z nepremagljivo silo, ko je sam s svojima sinovoma povedel svoj narod v boj za grobove svojih očetov, tako je prišel tudi sedaj med nas in v naših dušah se je rodila misel: nič ni izgubljenega, on je z nami, on je med nami, naša je bodočnost! Đo ranega jutra smo se razgovarjali, in ko je bil v prvem svitu javljen odhod planili smo na svoja mesta, kakor da smo v najbolji udobnosti prespali vso noč! Zopet se je pomikala naprej kolona za kolono, sneg je začel naletavati, oblačno nebo se je svodilo nad nami, a mi smo šli naprej in naprej. — Tam v daljavi so se začele obrisevati prve temne konture našega cilja albanskih gora... Mi smo pa šli naprej, a med nami, med svojo vojsko stopal je stari kralj, veder je bil njegov obraz, svetle njegove oči... Ne on ne gre v izgnanstvo, narod, ki ga vodi on ne gre v propast, on gre v veliko bodočnost, za velikimi cilji... In danes, starec osvoboditelj in prorok, ko je končano veliko delo tvojega življenja, ko si oživotvoril ideje in misli svoje mladosti, spominjam se tvojih preroških besed, ki si jih nam rekel ono plašno noč pod albanskimi gorami: »Zopet se vrnemo! Tudi ti, sinko se vrneš!« Na Golgoti. Prenočili smo pred Prizrenom. Tiho in mirno je bilo v našem taborišču, dasi nas 'je po obširni poljani taborilo nekaj tisočev; vsem je bila pred očmi negotova bodočnost, vsem se je porajalo v dušah vprašanje: kam? Kam? Pred nami so se dvigale zasnežene albanske gore brez potov in prehodov, od vseh strani so prežale na nas albanske tolpe, željne maščevanja, ropa in krvi! Žalosten je bil naš pohod skozi starodavni Prizren, kjer so se na svojem begu ustavila ministrstva in najrazličnejši uradi, da začno z delom uničevanje, kurili so arhive, vse se je moralo uničiti, ničesar ne sme priti sovražniku v roke. Ljum Kula! Kratko je bilo to povelje, a vendar smo ga razumeli vsi; naša pot je vodila torej skozi najbolj divje predele Albanije, kjer so naseljeni Miriditi, in naši tovariši, ki so poznali te kraje s pohodov in borb v letih 1912./13. so nam pripovedovali o nepristopnih in neprehodnih krajih Albanije. Utis teh pripovedovanj se je kmalo pokazal, red, ki je vladal v naših vrstah od Ferizoviča pa do Prizrena je naenkrat popustil, kolone so se pomešale, začelo je zmanjkovati one misli skupnosti, ki nas je vedno doslej družila, postali smo samotarji, vsak je šel sam za sebe svojo pot. Posamezni polki so se razstrojili, sestradani konji so vlekli po blatni cesti težke topove, izmučeni volovi so natezali trenske in municijske vozove, konjeniki so si delali pot, meščani so šli pomešani med vojaki, otroci, ženske, begunci vse, vse je bilo pomešano. Cesta, ki vodi ob Drimu od Prizrena proti Ljum-Kuli je bila zastrta z begunci. Prvi sneg je začel naletavati, ko smo okoli dveh popoldne prišli v sotesko, ki se je vedno bolj in bolj zoževala; motni Drim se je valil v globokem prepadu, a bregovi so se dvigali strmo, poltema je vladala v ti soteski, ki se 'je vedno boljinbolj zoževala, dokler se ni naposled popolnoma zaprla; stali smo pred naravno skoraj neprehodno zapreko, pred albanskimi gorami, ki si je skozi nje prebil pot le peneči Drim. Počasi smo se mogli pomikati naprej, topništvo, treni in municijski vozovi, vse to se je zabasalo v soteski, mi pešaki smo morali lezti preko vozov in topov, ako smo hoteli naprej, a nazadnje smo se spravili na padine strmih obronkov in tu počasi lezli naprej. Prišli smo v Ljum-Kulo, središče najnevarnejšega albanskega plemena Miriditov; seveda o vasi nikjer ne duha ne sluha, le gori v nepristopnem skalovju, na strmih stenah in pečeh smo opazili male kolibe ograjene z visoko kamenito ograjo — albanske kule. Spodaj ob Drimu je stala le stara, napolporušena turška stražnica — karaula —• ki je bila pripravljena za prenočišče kralju Petru, ki je prišel še isto noč iz Prizrena za nami, da z nami nadaljuje svojo pot preko Albanije! Od Ljum-Kule dalje ni bilo nobenega pota več, le steze so vodile preko albanskih gora in to ena proti Vezirjevemu mostu do Skadra, a druga preko Bičana čez Vasjat v Debar. Te steze so bile komaj pristopne za pešce. In tu se je začelo ono strašno delo uničevanja in razdejanja, tu so se vršili prizori, ki jih ne pozabim nikdar... Ničesar, prav ničesar ne sme priti sovražniku v roke, vse, kar se ne more prenesti na konjih ali volih se mora uničiti, pa bilo to zasebna ali državna last — tako je glasilo povelje! Mirno in dostojanstveno so izpregli topničarji konje, zavlekli topove na kraj prepada, videl sem topničarje kako so gledali svoje topove, poljubovali so jih, v tolikih očeh so blestele solze, ali tako je moralo biti! Porinili so topove preko brega, bobnelo je, ko so se valili nizdol, zapenil in zašumel je Drim, .valovi so brizgnili — in se zopet zaprli in v motno globočino so izginili oni naši zvesti spremljevalci, junaški pomočniki... Za topovi so prišli na vrsto najrazličnejši vozovi,ki so dočakali isto usodo,padali so v Drim navadni kmetski vozovi, elegantne ekvipaže, trenski vozovi, vse, vse je tonilo v motnih valovih. Potem so prišli na vrsto avtomobili; mirno kakor da se pripravljajo na sprehod, so pripravili šoferji svoje avtomobile, premaknili zavor-nice in sopihaje so zdrčali avtomobili v globoki Drim, zdaj so drdrali nizdol bolniški, zdaj ogromni tovorni avtomobili, nato elegantni osebni, a nakraju so se pogreznili tudi beli kraljevi... Vse popoldne in celo noč je trajalo to uničevanje — nikdo ni premišljal, vsak si je bil v svesti, da se to mora zgoditi, ker prav ničesar ne sme zapasti sovražniku. Gledal sem, kako je pridrdral do konca soteske velik angleški bolničarski avtomobil, šofirala je mlada Angležinja, a vozile so se angleške sestre bolničarke. K avtomobilu je stopil službujoči častnik in izdal kratko povelje; hitro so poskakale bolničarke iz avtomobila, a šoferka je zavrtela vreteno in avtomobil je zdrčal nizdol v valove Drima, Taborišče našega polka je bilo na obronkih albanskih padin, na onem istem mestu, kjer so pred leti taborili naši vojaki, ko so zmagonosno nastopali proti Draču, poznali so se še ostanki zemunic. Ob skromnem ognju smo sedeli celo noč, sneg je naletaval brez prestanka, ves dan nismo okusili ničesar, a na glad ni mislil nikdo, strah nas 'je bilo bodočnosti, ki je ležala tako negotova pred nami! Najrazličnejše vesti so se širile, ki so še bolj netile strah in nezaupanje. Pripovedovali so, kako so Albanci napadali naše posamezne oddelke, kako so pobili meščane begunce, ki so iskali v albanskih kolibah prenočišča, kako so našli pobite in razmesarjene naše vojake, ki so iskali hrane... Mi, ki smo poznali Albance, smo radi verjeli temu pripovedovanju, ker smo malo tednov poprej gledali take prizore ... Zjutraj na vse zgodaj smo dobili povelje, da naša kolona odstopa od L'jum-Kule čez Vasjat v Debar. Udali smo se v svojo usodo! Edino, kar nas je malo potolažilo in razveselilo je bilo to, da so med ostalim trenom dospeli tudi vozovi s kruhom. In vsak od nas Je dobil velik hlebec lepega belega kruha! Že nekaj dni nismo videli kruha, a belega že nekaj mesecev, zdaj pa tako lep bel kruh! V tem trenotku nismo videli ničesar drugega nego vsakega posameznika, kako je trgal z rokami in zobmi nebeški dar — in kakor bi pogledal naokoli, hlebcev ni bilo več! Da bi kdo kaj spravil za pozneje —- to je pač vedel vsak, da kruha ne bo več — na to ni nikdo niti pomislil, kdo bo mislil na bodočnost, ko se je začelo življenje od danes do jutri! Počasi se je začela pomikati kolona naprej! Ni se še niti zdanilo, a mi smo že šli; sneg, ki je naletaval vso noč, je zapadel precej visoko, zamedel je ozko stezo, ki se je vila ob strmih obronkih zasneženih gora. Šli smo počasi, stopali drug za drugim s sklonjenimi glavami... na eni strani so zijali globoki prepadi, na drugi so se pa pele nepristopne pečine in skale ... Vedno strmejša in strmejša je bila pot, ki se je vila med samimi prepadi, paziti smo morali na vsak korak, držati se sten, samo nepreviden korak, zmanjkalo 'je tal, in nesrečnež se je zvalil v prepad, varal nas je sneg, marsikdo je zagazil v namete in naenkrat ga je zmanjkalo ... Toda nikdo mu ni hitel v pomoč, nihče se ni menil zato, prevzel nas je divji egoizem, borba za lastni obstanek je bila edina naša misel, da rešiš sebe, žrtvoval bi vse svoje prijatelje in tovariše. Naši čuti so popolnoma otrpli, bili smo brez duše, brez srca, vsakdo je mislil le na sebe! Egoizem, najbrutalnejši egoizem nas je premagal! Kakor dolga črna nit brez konca in kraja so se vlekle naše kolone po albanskih gorah; medlo je vedno boljin-bolj, burja je tulila, sneg je padal v zledenelih snežinkah v oči in obraz. Brez odmora smo se pomikali ves dan naprej, niti trenotka odmora nismo imeli — kakor da smo vsi onemeli, smo šli naprej, le tu in tam se je slišal pre-tresujoč krik, ki se je izvil iz prsi nesrečneža, ki se je spodtaknil in padel v prepad ... Vse je bilo pomešano, tu ni bilo več razlike med posameznimi vrstami vojske, bili so tu pomešani pešaki, topničarji, konjeniki brez konj, pionirji, avstrijski vjetniki, ženske, otroci in starci... vsi so bežali, brez cilja, brez misli... Zmračilo se je že, ko smo prišli v albansko vas Bičani, kjer smo prenočili. Po dolgem iskanju smo si vendarle našli prenočišče in to polodprto ovčjo stajo, kjer smo bili vsaj deloma pod streho, nastlali smo si malo sena in koruznih stebel, zakurili ogenj in malo ogreli premrte ude. —- Bili smo lačni, ali našli nismo prav ničesar, poslali smo vojake po vasi, ali vračali so se prazni, nikjer ni bilo ničesar, dobro so skrili Albanci tudi to, kar so imeli. Sedel sem pri ognju, spati nisem mogel, vse mogoče misli so mi rojile po glavi; ta večer sem zapisal v svoj dnevnik pesem, ki si jo še danes hranim v svoj spomin: Koncem novembra 1915. Ljum - Kula. Kam stopa trudna noga tvoja, kam gledajo oči nemirne, kam vodi te korak prisiljen, kam begajo ti misli plašne? Li vračajo se v selo tiho in sanjajo o dnevih prošlih, a morda v temno zro bodočnost, ki v mraku zgrinja se nad tabo? Vprašanje, komaj porojeno v duši trpki in brezčutni, gubi se v mislih negotovih, v sedanjosti krvi in ognja. Žari nebo v krvavi luči, krvavo dalnje je obzorje, s krvjo je natopljena zemlja, z mrliči polja pognojena. Naprej! .. . A kje so pota varna, kje solnce je nekdanjih dni...? Povsod je noč, prepadi divji, nikjer ni poti, steze tihe ... Tako gremo izgnanci plašni zamišljeni v črne misli, a v srcu strah in slutnje temne, pred nami smrt, za nami grob ... Bil je še mrak, ko smo zapustili Bičane in nadaljevali svojo pot v izgnanstvo, sneg je padal še vedno, vetrovi so tulili, začeli so drseti plazovi... Vedno počasnejši in počasnejši je bil naš korak, komaj smo se pomikali naprej, na vsak korak gledali smo nove žrtve ... In začeli so se odigravati prizori, grozni in strašni, da jih je težko opisati... Otroci so iskali svoje matere, matere so klicale svoje otroke... jok, blazno kričanje, pretresljivi klici so odmevali naokoli, umirajoči so prosili pomoči... a nikdo ni imel besede tolažbe, pomilovanja, usmiljenja... vsakemu je bil pred očmi le lastni jaz. Obmagal je izmučeni in sestradani begunec ... prosil je pomoči... ali nikdo ga ni pogledal, kvečjemu je zamrmral kdo nevoljno, ker mu je zaprl pot... brezčutno smo šli dalje in ga prepustili strašni usodi. Kolikor bolj se je dvigala naša pot, kolikor globo-kejše in globokejše smo prodirali v strahotno Albanijo, toliko strašnejši prizori so se razgrinjali pred našimi očmi. In tako sem videl ležati zmrzle vojake, otroke, žene... odpočiti so se hoteli... ali vstati niso mogli več... sami so ostali v albanskih gorah in izginili za vedno... nikdo jim ni vedel imena, nikdo ne ve danes za te brezštevilne grobove. A ne samo ob stezi... tudi na stezi so umirali... Zgrudil se je pred teboj — a ti nisi imel časa, da bi ga odmaknil na stran, stopil si preko njega... in tako je kmalu naša kolona stopala preko mrličev, spodtikali smo se ob nje ... a mi smo šli naprej... V mali kotlini s skalami zavarovani pred vetrom sem videl tale prizor: Pogašen ogenj, okoli njega so pa sedeli štirje vojaki — zmrznjeni; zakurili so si mal ogenj, ali trudni so hitro pospali, ogenj je pogasil... a nesrečneži so zmrznili v ledeni noči... Na vsak korak smo videli take in enake prizore, vse strašnejše in groznejše... Tam so ležali zmrznjeni in razhojeni vojaki, tam žene, otroci... tam sem videl nar trupel slečenih do golega, ne vem ali so zmrznili, ali so jih pa pobili Arnavti in potem oplenili... tam so kričale zblaznele žene, jokali otroci... vetrovi so pa divjali, sneg je zapadal... a iz daljave so se vili volkovi... Preko mrličev je šla naša pot... brez odmora so se pomikale naše kolone, saj prenočevati ni nikdo hotel in mogel, bili smo visoko gori v gorah, nikjer ni bilo drv, da bi si zakurili ogenj... počivali smo tako, da smo na enem mestu stopicali naokoli, ker ako bi sedel, bi vsled utrujenosti zaspal in zmrznil. Nobenega reda ni bilo nikjer, vsakdo je šel, kjer je hotel, nikdo ni vprašal, kam gremo, nikdo ni vedel_ kje smo, molčali smo, niti govoriti nismo mogli. Komaj smo se še pomikali naprej, a šli smo vendarle, nikdo ni hotel zaostati... Ako danes premišljujem in si oživim pred seboj to našo pot preko albanskih gora, tedaj šele vidim,kaj in kdo je človek; kdor je videl te prizore, ta se mora ironično nasmehniti, ko sliši lepi besedi o kulturi in civilizaciji človeštva! Za košček kruha bi tovariš ubil tovariša, da si osvoji bolje mesto, bi pahnil tovariša v prepad, da se malo «greješ, bi pustil zmrzniti brata! Tu ni bilo razločka med bivšim kaznjencem, ki je bil obsojen na dosmrtno ječo radi umora in ropa, pa med največjim intelektualcem, vsi, vsi smo bili enaki — živali, ne živali, ker živali bi ne storile tega, kar so delali ljudje! Kultura in civilizacija, to so le tanke in lahke tančice, ki si jih je odel človek, da vara sebe in svojo okolico... ali ko pride trenotek, da raztrga raz se to masko, tedaj se pokaže kdo in kaj je človek... Že dva dni smo hodili po albanskih gorah, vedno navzgor, vedno naprej... ali komaj smo se popeli na vrh, dvigal se je pred nami nov in večji, ki se je pletla po njegovih padinah dolga in nepregledna nit naših kolon ... Nikjer ni bilo videti konca našemu trpljenju... Dva dni že nismo dobili nobene hrane, lačni, sestradani, napol goli smo bili, utrujeni, da smo komaj vzdigali noge... ali sam ni hotel zaostati nikdo, vedel je vsak, kaj ga čaka; bolje da gre naprej, dokler more, saj enkrat mora biti vendarle konec ; le kdor je omagal, kdor ni mogel več naprej, ta je obležal na stezi... Vetrovi so tulili in nanašali zamete, v daljavi so zavijali volkovi... a med skalami so prežali Arnavti... Vedno navzgor je šla naša križeva pot brez postaj, težka pot izgnancev brez krova, brez svojih, brez domovine ! Beg Napoleonove vojske iz Rusije in katastrofa na Berezini je bila doslej v zgodovini vzgled propasti, ali kaj je bilo to v primeri z našim umikom preko Albanije; tam ‘je doživela svojo katastrofo vojska, a tu se je odigrala katastrofa naroda! Na vsak korak mrliči, umirajoči, zblaznele, napol gole ženske, otroci, ki so drhteli in jokali... a kdo se je zmenil za vse to! Saj je vsak med nami vedel, da ga čaka mogoče že danes, nocoj ali pa jutri ista usoda! Pred večer drugega dne prišli smo pod vrh Vasjata, tu je bilo nekaj raztresenih albanskih kolib, ki smo jih takoj zavzeli vsi srečni, da se malo odpočijemo, tudi smo našli tu nekaj drv, da smo si zakurili ponižen ogenj, kjer smo si posušili obleko in si malo pregreli premrte ude. Nabasano polna je bila koliba, da se nismo mogli niti gibati, kakor ovce smo se tiščali skupaj, ali bilo nam je vsaj gorko! Dva dni že nismo okusili ničesar; nikdo bi ne naslikal našega veselja, ko so vojaki prinesli odnekod nekaj storžev stare in izsušene koruze; na pet nas je prišel en storž, previdno smo ga obrobkali, da ne bi izgubili kakega dragocenega zrnca, potem smo pa ta zrna malo omehčali na ognju in naša pojedina je bila pripravljena. Z matematično natančnostjo smo si porazdelili ta zrnca, tako da je prišlo na vsakega posameznika od nas točno 36 zrn — še danes pomnim to število! To je bilo vse kar ,smo zaužili v dveh dnevih, a bilo je na tisoče in tisoče njih, ki niso dobili niti tega... Ali najgroznejši in najnevarnejši del pota je bil še pred nami, pot preko vrha Vasjata; ena sama pristopna steza je peljala do vrha, bila je strma, kakor so strme vse take steze v Albaniji; toda niti ta se ni mogla videti vsled visokega snega. Čez noč je nehalo snežiti in nastopil je leden mraz, začelo je zmrzovati; ko smo v prvem svitu hoteli naprej, nismo mogli, preveč je drselo, zato smo morali čakati, da se je popolnoma zdanilo. Po zamrzli stezi je bila naša pot še hujša in nevarnejša; drselo je na vsak korak — zdaj se je spodrsnil vojak, lovil se je in oprijemal, a zadržati se ni mogel, s seboj v prepad je'potegnil še dva ali tri tovariše... tisoči ih tisoči so našli na ta način svojo strašno smrt pod vrhom Vasjata. Neskončno počasi smo se pomikali naprej. Tu se je pokazala v človeku, ki tudi v največjem obupu misli le na sebe, ona borba za obstanek; previdno smo se plazili naprej, oprijemali se za skale, da nam ne bi spodrsnilo, da ne bi omahnili v prepad! Prav pod vrhom Vasjata sem videl najstrašnejši prizor na vsi naši poti skozi albanske gore, prizor, ki bi ga ne verjel, da mi ga je kdo pripovedoval. Še danes gledam ta prizor, še danes vidim to strašno sliko propasti ! Med vojake so se pomešali meščani, ki so bežali iz svoje zemlje, da jih sovražnik, ki nam je bil vedno za petami, ne zasužnji. Imeli smo povelje, da moramo te begunce vedno držati pred svojimi kolonami, da bi ne zaostajali, ali kaj je to pomagalo? Utrujeni so za- ostajali, tako da so bili skoro vsi kmalu na kraju kolone. Prigovarjali smo jim, da naj gredo naprej, predočevali smo jim, kako strašna smrt jih čaka, ali kaj malo je pomagalo vse to, zaostajali so in se izgubili, nikdo jih ni več videl... Jaz sem šel s svojim vodom na začelju kolone; med mojimi vojaki je šla že od jutra tretjega dne naše poti mlada žena, ki je nosila v naročju otroka starega največ eno leto; vedno je zaostajala, jokala in klicala je svojega moža, ki se je nekje med množico izgubil; jaz sem jo opozarjal, da naj ne zaostaja, hotel sem jo zaplesti v pogovor, da bi jo premotil, da bi šla vsaj z mojim vodom naprej, ali ona mi ni niti odgovarjala, venomer je zdihovala, poljubovala svojega otroka... Le semintja me je pogledala s svojimi očmi, sjajnimi in jasnimi, a vendar tako čudnimi! Tako je trajalo skoro celo dopoldne. Naenkrat je obstala... moj vod je šel naprej, ona je ostala sama izza kolone, stala je sredi steze in se plašno ozirala naokoli... Krčevito je stisnila k sebi svoje dete, divje ga poljubovala... nato se je pa začela blazno smejati in — predno sem mogel priskočiti, zavihtela 'je otroka in ga vrgla v prepad. Nato se je zgrudila in padla na stezo... Stopil sem k nji, poskušal jo dvigniti, ali ona me je gledala samo z blaznimi očmi, smejala se in govorila pretrgane stavke ... Blazno se je smejala. Hotel sem jo spraviti naprej, ali zastonj, niti dvignila se ni, čepela je na stezi, z rokami je grabila sneg in se blazno smejala! Pomagati ji nisem mogel, moral sem naprej! Moral sem jo prepustiti usodi, ki je poprej že dohitela toliko njih ... Okoli poldneva smo prišli na vrh Vasjata; bilo je popolnoma jasno, pred nami so se belili vrhovi Koraba in Šar-planine... ali nikjer sledu o ljudeh, nikjer človeških prebivališč, kakor daleč je segalo oko, povsod sneg... povsod samo mir, večna tišina, povsod smrt, vsenaokoli samo grobovi... Nazadnje smo se vendarle začeli spuščati nizdol, ali kakor nevarna je bila pot navzgor, toliko nevarnejša je bila pot nizdol; spuščali smo se od kamena do kamena, od skale do skale... Koliko neštevilnih žrtev je zahtevala zopet ta pot... Zvečer smo prišli v Slatino, malo vas na obronkih Vasjata, kjer smo prenočili, a drugo jutro smo takoj nadaljevali pot proti Piškopeji. Zvečer smo prišli v Piškopejo, mal albanski trg, kjer smo dobili prenočišče v nedozidani, skoro že porušeni turški vojašnici. Tu smo ostali ves dan, da se malo odpočijemo. Ves dan smo sedeli v porušeni zgradbi, v pogovorih smo se spominjali vseh dogodkov, ki smo jih videli in doživeli na svoji poti... Videli smo bojišča in .razbojišča, pokrita z mrliči, videli smo žalostna polja, kjer je divjala smrt, kjer je nasilje praznovalo svoje zmagoslavlje, kjer so najnižji človeški instinkti zmagovali nad pravico, ali kaj je vse to... Albanija s svojimi grobovi stoji nad vsemi grozotami, ki jih je izzvala vojna, albanske gore so večen spomenik tragedije naroda, ki je žrtvoval za svojo svobodo kri svoje krvi, mladost svojega življenja... Kdo prešteje grobove, izkopane in neizkopane, ki se krijejo v albanskih skalah, brez števila jih je... cvet naroda, bodočnost naroda, duša naroda počiva v teh neznanih grobovih ... Kje ste vi vsi oni, ki ste stopili v naše vrste, ki ste prihiteli od vseh strani, da posvetite svoje življenje eni veliki in odločilni borbi? Našli smo se na krvavih poljanah, zgubili smo se v večnih snegovih v albanskih gorah! Kje ste vi junaki od Cera in Mačkovega Kamna, od Vlasotincev in Kačanika, kje ste branilci Beograda, kje junaki iz Ade Ciganlije... Našli ste svoje grobove v gorah albanskih, prišli ste na Golgoto, a tam ste ostali, smrt vam je zaprla pot... a mi smo šli naprej, nadaljevali smo pot... pot do vstajenja. Dolga in strašna je bila ta pot, vodila je preko svetov, preko morja in tujine, preko novih žrtev, preko velikih potokov krvi... ali vodila je do zmage, vstajenja ... Vi, ki ste ostali na albanskih gorah, ki trohnite od Ljum-Kule na potih in prepadih, na Vasjatu do Piškopeje in Debra, vi niste videli naše sreče ... mi smo se vrnili v svojo domovino, našo domovino... In ko nas je vprašala, kje ste jih pustili, kje so, da jih pozdravim, da pozdravim one prve, ki so slišali in razumeli moje obupne klice, mi smo žalostno odgovarjali: pustili smo jih doli v albanskih gorah... sneg je nad njihovimi grobovi, vetrovi tulijo nad gomilami, volkovi zavijajo... a ti domovina misli na nje ... oni so žrtvovali tebi vse, vse kar so imeli... Noč v albanskih gorah. Divja, viharna noč je besnela v albanskih gorah; doli v prepadih so bučale vode, krhal in lomil se je led, bučali in hrumeli so vetrovi, zavijali okoli skal, ki so se krhale in valile po strmih obronkih nizdol... Padal je sneg, leden in oster, vetrovi so dvigali zamete in jih nosili v vrtincih... v zavijanje vetra so se oglašali volkovi, ki so tulili v noč... besnel je vihar ... priroda je divjala, kot da se je zarotila, da uniči vse, kar se je zateklo v njeno okrilje ... Tiho, molče in skrivnostno kot strahovi se pomikajo skozi zasneženo noč črne sence... nepregledna vrsta jih je... nikjer jim ni konca, nikjer kraja... Gredo in gredo, nikjer se ne ustavljajo... vetrovi jim zanašajo ledene snežene igle v obraz, ki se zajedajo v otrpnela lica, ki režejo in skele... sneženi zameti prekrijejo nepregledne vrste, ki se zmajejo v divjih vrtincih... oni pa gredo naprej, strahovi... pošasti... Kdo so... ki potujejo v temno, sneženo noč, ki jim zavijajo vetrovi smrtno pesem, ki jim tulijo volkovi zadnji pozdrav, ki jim odpirajo brezna neskončne grobove.... Kam gredo te brezkončne vrste, ki se izgubljajo v temno noč albanskih gora ... Kdo so, kam gredo ... Vetrovi ne odgovarjajo... grobovi ne nosijo napisov ... neznanci so — izgnanci... üredo, gredo ... in gredo ... gredo in ne vedo kam, gredo in ne slutijo, ali dočakajo meglenega jutra... ne vedo ... kje je pripravljen njih grob ... kje se odpočijejo, da nadaljujejo neznano pot, ne vedo, kje zaspe... da se ne prebude nikdar več ... Ali vendar gredo... gredo ... In v njih vrstah vlada grobna tišina... le zdajinzdaj se začuje pritajen vzklik, ki mu sledi obupen klic... zastala vrsta... zdrsnil je mož preko ozke steze in se strmoglavil v prepad... zopet se sklenejo vrste in se pomikajo naprej... potem pa pade ta ali oni, omahne ... truden je, zaspan... ne more več naprej... odpočiti si hoče... nasloni se na razjedene skale... svojo glavo skriva ... vetrovi zavijajo, volkovi tulijo ... Vrste se pa pomikajo naprej... Malo in ozko zavetje med skalami... duplina ... koliko jih je, ki se hočejo odpočiti, ki si hočejo priboriti malo strehe... zave.tja... koliko žrtev v ti kratki borbi... Toda ko se pomikajo nedogledne vrste naprej... vidijo zmrznjena trupla onih, ki so iskali in našli počitka ... vse mirno ... le volkovi tulijo ... in zdi se ... da se svetijo skozi zasneženo noč njih krvavosvetle oči... da čutiš gorki dah njih odprtih žrel... Na pol porušena koliba, brez strehe... samo par sten, ki naj bi varovale pred mrazom... toda toliko njih je šlo že tod mimo, ki so našli tu počitka... na zamrznjena in otrpnela trupla se vlegajo živi... in tako se ponavlja strašna igra ... živi leže na mrtvih ... živi umirajo in zmrzujejo... da narede prostora novim potnikom ... In potem zapuščena albanska hiša, vgnezdena v skalo .. , skromen krov ... in zopet' boj za njo... boj z žrtvami... boj z obupanci... ki žrtvujejo le uri počitka svoja življenja ... Tako gredo vrste naprej, gredo skozi ledeno noč. gredo skozi megleni dan brez luči, brez solnca... Kdo so, kam gredo? Vprašaj, odgovora ti ne vedo ... Zapustili so svoje domove... zapustili topla ognjišča, zapustili svoje doline in gore... ki jih ne morejo poznati več... s svojo krvjo so jih nekdaj osvetili, s svojo krvjo so jih osvobodili... in zdaj naj žive kot sužnji v njih? Ne ... ne ... gredo v tuji neznani svet... da se zopet vrnejo ... v svobodne domove ... In zato so šli skozi temno zasneženo albansko noč vsi, vsi... šli so vojaki, šli so starci, šle žene in otroci... med njimi je pa šel tudi on, ki ni nikdar zapustil njih, ki je bil njih sin, oče in brat... Šel je med njimi od prvega trenotka, šel je z njimi iz bojnega polja, kjer je bil med njimi... Počasi in s trudnimi koraki je stopal, a njegove oči so zrle v bodočnost... on ji je zaupal... videl je svoj narod, kako gre v izgnanstvo, da ne živi v suženjstvu... a on starec je gledal v bodočnost, v ti poti v izgnanstvo je videl tudi vrnitev v osvobojeno domovino... Zato je šel z njimi; šel je sam, zamišljen... šel je kot gre zmagovalec na bojno polje... On, kralj, izvoljenec in maziljenec svojega naroda je bil med nami... in iz njegovih usten nismo slišali žal-bešede, iz njegovih prsi se ni izvil vzdih, njegovih oči ni zakrila bol in tuga — on je šel med nami. šel je z nami, bil je z nami... Gledali smo ga, kako je stopal med nami, oprt na težko palico, zavit v svoj vojaški plašč... videl sem ga, ko se je ustavil pred kolibo, kjer so ležali mrtvi in zmrznjeni... solza se je zarosila v njegovih očeh ... sklenil je roke ... in obstal trenotek ... pomolil je kratko molitev, pozdravil jih ... potem pa šel zopet naprej... naprej v zasneženo in temno albansko noč ... ❖ Ne vem koliko nas je bilo, ki smo iskali zavetja v albanski koči... stiskali smo se kot ovce okoli ponižnega ognja, ki smo ga zakurili na vlažnih tleh... veter je prodiral skozi tanke stene, razpihaval dim ... Vojaki, žene, starci, otroci, vsi smo se zatekli v borno kočo ... Žene so drhtele mraza, otroci so jokali... bili so lačni... a kdo naj jih prehrani... Gnetli smo se okoli ognja, da se malo izsušimo, da se malo ogrejemo... Vedno novi so prihajali, hoteli so v kočo... Kdor si je priboril prostora, da se je mogel vsesti na vlažna tla, da se je naslonil na tanko steno, ostal je med nami, drugi so pa nadaljevali pot v temno noč ... Bilo je že v pozno noč... utrujene oči so se začele zapirati... otrpnela so izmučena telesa... težko in prekidano dihanje je polnilo zaduhlo in zadimljeno ozračje... On je pa sedel na nizkem trinožniku, zrl je v skromen plamen, ki je obvijal par trsk... naslonil se je na palico... Prišel je k njemu vojak in ga hotel podpreti... »Pusti me, sin, dovolj sem močan!« Prišla je žena, ki ga je opazovala iz svojega ležišča ... »Lezi, iezi, hči... tam je prostora za žene in otroke!« In ko je prišla žena z otrokom v naročju, rekel je z odločnim glasom, naj se umaknejo vsi, naj ji dajo prostora, da se ogreje ob ognju, da leže in se odpočije. Prišel je vojak in mu ponudil čutarico-z žganjem ... a on je zamahnil in odmahnil z roko: »Spravi to, sinko, daj to ranjenikom in bolnikom, popij in okrepčaj se sam, okrepčaj one, ki bodo stopili jutri v borbo ... jaz sem star ... jaz ne morem z vami... daj onim, ki jim moreš dati moči... Prišel je oficir in mu dal košček kruha in pol jajca ... držal je kruh in jajce v svojih rokah ... spraševal je žene in jim ponujal... nikdo ni hotel vzeti... vsi so vedeli, da tudi on že dva dni ni okusil ničesar... povžil je, kar mu je dal oficir, to mu je bila večerja ... Naslonil se je na palico in gledal v ogenj... zamislil se je ... Mi smo ga opazovali, san ni hotel na naše oči... Zunaj je divjala besna albanska noč... mimo so se premikale nepregledne vrste ... neme in okamenele ... Kdor bi gledal te vrste — kdor bi gledal izraze teh otrpnelih lic, obupal bi nad usodo naroda — a on, on ni obupal... Pogledal nas je, ki smo stali okoli njega... njegove oči so.se nasmehnile... njegove ustne so pregovorile: »Nikar se ne bojte... ne obupujte! Mnogo zla smo preživeli... in tudi to, kar nas muči in teži danes... verujte mi, tudi to mine! Poslušajte me, govorim vam kot oče: Težko in hudo nam je danes, toda jaz, starec sem prepričan, da se vrnem v svoj stari lepi Beograd, da vidim ustvarjene nade svoje mladosti, da vidim ob-istinjene cilje svojega življenja... a vi mladi, krepki in močni, vi dočakate dneve, ki smo sanjali o njih ...« Kot svečano razodetje so se glasile te besede... poslušali smo jih kot besede očeta preroka... ranjenci -so dvignili glave ... ženam so se zasvetile oči... gledali smo v njega... ki je sedel naslonjen na svojo palico... a njegove oči so zrle v bodočnost, ki je razgrinjala pred njim dan njegove vrnitve v svobodno domovino... ki je pričarala pred njegove oči dan zmage njegovih narodov .... Utihnilo in pospalo je vse naokoli... o kdor ni spal, se ni hotel in mogel ganiti, da ne bi motil njegovih misli... On je pa sedel ob ognju in sanjal. Prešla je noč... svinčena svetloba je oznanjala dan ... vetrovi so besneli naprej... sneg je padal, zameti so se dvigali... Mi smo pa šli naprej — vpleli smo se v nepregledne vrste, ki so se pomikale v zasnežen dan... Dolge vrste senc so to bile ... On pa je šel med nami... odklanjal je našo pomoč ... naslanjal se je na svojo palico ... Vihar je besnel, vetrovi so zavijali... a mi smo šli naprej... Vodi, vodi nas, starec, bodi z nami... daj nam svojih besed, odpri naše oči... On je pa šel in sanjal o naši bodočnosti in svobodi ... g*® Zadnji pozdrav. Mislili smo že, da se bližamo koncu svojega trnjevega in žalostnega romanja; bili smo prepričani, ko smo prišli v Debar, da gremo odtod čez Kičevo proti Bitolju in iz Bitolja v Solun, ker se je po poročilih v kolikor smo jih dobili, tam zbirala zavezniška vojska, ki naj prepreči nadaljne nadiranje Bolgarov. Toda prišlo je drugače; v trenotku, ko smo pričakovali povelja za odhod proti Bitolju, smo dobili smer proti Strugi na Ohridskem jezeru. To še nazadnje ne bi bilo tako tragično, toda dodatna vest je bila toliko bolj žalostna ... Zveza med Bitoljem in Solunom je pretrgana, Bolgari so pod Bitoljem prekoračili Orno Reko in na ta način ogrozili Bitoli ter bitoljsko divizijo, ki je morala takoj nastopiti umik, ker bi bila sicer zajeta. Bolgari so hitro uvideli nevaren položaj bitoljske divizije in pritisnili, da bi ji odsekali odstopnico. Zato je bila določena divizija, da naj v najhitrejših marših zasede položaje med Strugo in Ohridom in brani odstopnico bitoljske divizije. V enodnevnem maršu smo prišli iz Debra pred Strugo, kjer smo prenočili, a še pred zoro nadaljevali marš proti llinski planini, kjer smo imeli nalogo toliko časa zadrževati nadiranje Bolgarov, da bo bitoljska divizija na varnem. Prišli smo že precej daleč v Ilinsko planino, predno šmo se prvikrat našli z Bolgari, toda sedaj smo uvideli, da so naše moči pri kraju; po večmesečnih bojih, po strašnem umiku čez albanske planine, po stradanju in pomanjkanju vsega, skoro goli in bosi — naše moči so bile izčrpane, in težko, da bi ubranili in zadržali kak močnejši bolgarski napad. Toda k sreči tudi Bolgari niso napadali, ker so mislili, da imajo posla z bitoljsko divizijo, ki jim pade tako in tako v past. llinska planina sestoji iz več vzporednih grebenov, ki gredo od severozapada proti jugovzhodu in se spuščajo nroti Ohridskemu jezeru. Na teh grebenih smo se srečali z Bolgari, čez dan smo vodili neznatne borbe, a preko noči se umaknili na drug položaj; Bolgari so bili vedno takoj za nami, komaj smo mi izpraznili položaj, že so nam bili za petami in zasedli takoj naše dosedanje položaje. To se je ponavljalo par dni, ali moči so nam vedno bolj pojemale,, pojavljale so se radi izmučenost in onemoglosti bolezni, in kdove koliko časa bi mogli še izdržati, da ni nekega večera prišlo nenadno poročilo, da je bitoljska divizija rešena, a obenem povelje, da se moramo umakniti z največjo naglico in v največji tišini na levo obalo reke Črnega Drima. Še tekom noči smo zapustili svoje položaje... V največji tišini smo se spustili v močvirnate poljane okoli Ohridskega jezera in potem šli po slabi poti proti Drimu, ki smo ga prekoračili severno od Struge. Izpraznili smo svoje položaje v sami noči in tako hitro, da nas Bolgari niso opazili, ker sicer bi nam lahko sprečili naš umik. Od brega reke Drima smo pa potem nastopili najtežji del naše poti... Zavedali smo se, da gremo po zadnjem koščku nesrečne domovine, ki jo moramo zapustiti v suženjstvu. Cesta od Drima vodi navzgor proti grebenu, ki je tvoril glasom določb londonske mirovne pogodbe mejo med Srbijo in Albanijo. V serpentinah se vije cesta, izdelana za vojaške potrebe — molče smo stopali v težki zavesti, da zapuščamo domovino ... Težko jutro pozne jeseni je bilo, ko smo dospeli na vrh grebena, do najvišje, a obenem obmejne točke Čafa-Sana. Tu so bile obmejne stražnice, še par korakov in zapustili bomo svoja tla, stopimo na tuja, nastopimo pot izgnanstva v tuji, neznani svet! Na malem proplanku vrh grebena smo imeli počitek. Mrtvo in apatično smo sedeli po mali poljani; tišina je vladala naokoli, nikdo se ni upal govoriti, bili smo zadnji, ki zapuščamo zemljo, ki jo izročamo kot sužnjo sovražniku... To splošno tišino in tegobo je prebudilo šele krvavo jesensko solnce, ki se je dvignilo iznad albanskih gora.. Zažarelo je v prvih jutranjih žarkih Ohridsko jezero, solnce se je kopalo v modrih valovih, a ohridski grad je žarel v krvavordeči luči... bil je krasen, nepozaben prizor, toda toliko straši-ejši in težji, ker smo vedeli, da gremo v tuji svet... V lahno jesensko meglo je bila zavita pokrajina, kot da se skriva, kot da si je nadela pajčolan žalosti, da ne vidi zadnje poti svojih sinov... V težke megle so bile ovite gore, da nas ne vidijo, ko jih zapuščamo... Težko, tako težko je bilo slovo... zdelo se nam je, da se žalosti z nami priroda, da se ona zakriva, da nam olajša slovo ... Dvignili smo se in gledali vsak v svojo stran! Naše misli so plavale v neskončne daljave, tja, kjer smo pu- stili vse... bili smo žalostni, bili smo otožni, toda obupali nismo, nekaj je živelo v naših dušah, kar nas je dvigalo, kar nam 'je dajalo novih moči, kar je podžigalo v nas nove nade ... Zapuščali smo domovino, zapuščali deželo svobode, da postane sužnja, a obenem smo bili prepričani vsi, da to ne bo trajalo vedno... Gledali smo v megleno pokrajino, gledali v temne gore, a obupali nismo, s svojim zadnjim pozdravom klicali smo: »Vrnemo se!« Da, vrnemo se... a takrat se dvignejo megle, da objame solnce, svetlo in gorko, s svojimi opojnimi žarki poljane, da prikliče takrat v nje novo življenje, da se odenejo s cvetjem, takrat zažare gore v solncu, njih vrhovi nas pozdravijo... Takrat zaori pesem svobode, ki bomo nje prvi vestniki in glasniki mi, ki se danes poslavljamo. Da, vrnemo se, vrnemo se ponosni, kot smo ponosni sedaj, ko vas zapuščamo... pripravljajte se na veliki dan, ki pride, pripravljajte se na dan, ko se vrnemo... Tiho in počasi so se začele pomikati naše vrste nizdol, nikdo ni govoril besede ... Vedeli smo, da smo zapustili domovino, vedeli smo, da gremo v tuji svet... Albanske gore so bile ovite v temno meglo... doli v prepadih je pa šumela reka Skumba... Šli smo po tujih tleh... po tujih tleh mi izgnanci... K morju. I Počasi in leno se je pomikala naša kolona po cesti od Piškopeje proti Debru. Bilo nam je, kakor da smo presanjali dolge hude sanje, a ko smo premišljevali ali pa se raztovarjali o vsem, kar smo videli in doživeli, vpraševali smo se, ali je bilo to vse mogoče ... Toda naše redke vrste so nam dokazovale, koliko tovarišev je ostalo gori v albanskih gorah. Samo en dan smo ostali v Debru, tam so nam razdelili še ono malo rezervne hrane, ki je ostala po raznih skladiščih, ni bilo sicer mnogo, nekaj sira, Suhorja in mesenih konzerv, ali večinoma smo to vse že porabili v Debru. Odpočivali smo se ves dan, ker smo vedeli, da nas čaka še dolga pot. Smeri še nismo vedeli, vendar smo mislili, da bomo šli proti Bitolju, a odtod proti Solunu, ali tudi ta zadnja naša nada se ni vresničila. Ko smo odhajali z Debra, smo dobili res smer proti Strugi na Ohridskem jezeru, ali komaj smo prišli do vasi Lukovo, ki leži nekako v sredi med Debrom in Strugo, Zvedeli smo, da so vse zveze med Bitoljem in Solunom pretrgane, da nadirajo Bolgari v pravcu Ki-čeva, da se ni mogla niti bitoljska divizija, ki je branila Bitolj, umakniti proti Solunu, ampak je odstopala v borbi proti Ohridu in Strugi. Bitoljska divizija je prišla v kritičen položaj, da jo Bolgari obkolijo in zajamejo. Zato je morala naša divizija zasesti položaje nad Ohridskim jezerom med Strugo in Ohridom in tako varovati bitoljski diviziji odstopanje. Po malem gričevju nad Ohridskim jezerom smo šli Bolgarom nasproti, in kmalu so nam javile predstraže, da so prišle v dodir z bolgarskimi, sreča je bila samo to, da so Bolgari napredovali jako počasi, ker sicer bi jih mi ne mogli uspešno zadrževati; imeli smo le par neznatnih prask, zadrževali prve bolgarske oddelke, a potem hitro odstopili na prihodnji položaj; to lovenje po hribih je trajalo nekaj dni, komaj smo odstopili in zavzeli nov položaj, že so Bolgari prišli na naš prejšni. Med tem časom je ostala vojska odstopala v redu do Struge in od tu dalje v Albanijo. Končno smo dobili tudi mi poročilo, da je bitoljska divizija iz nevarnosti, in povelje da naj odstopamo polagoma tudi mi preko Struge; ali v samo Strugo nismo mogli, ker je. bila že v dometu bolgarskega topništva, zato smo morali ponoči v največji tišini zapustiti naše položaje in zavzeti nove nad Strugo. Krasen razgled je bil iz teh položajev na romantično Ohridsko jezero, ali mi nismo imeli časa, da ga občudujemo, Bolgari so nam bili že za petami; morali smo v forsiranem maršu prekoračiti grebene, ki delijo dolino Drima od doline reke Skumbe. Dospeli smo na vrh grebena, kjer je bila meja med Srbijo in Albanijo, določena na londonskem kongresu 1. 1913. Še enkrat smo se ozrli nazaj, a potem smo se začeli spuščati nizdol proti reki Skumbi. Ko so srbske čete spomladi leta 1915 okupirale ta del Albanije, so začele graditi takoj široko cesto ob reki, zato se je vršilo sedaj naše odstopanje v večjem redu. Toda to ni trajalo dolgo, komaj smo prišli do Prenk-Hana, smo že dobili povelje, da moramo zopet zadržati Bolgare, ki so nam sledili sedaj z večjo naglico, ker so dobili na pomoč topništvo. Na položaju nad Prenk- Hanom so me začele zapuščati moči, tresla me je mrzlica, noge so mi odpovedale službo, ležal sem dva dni zavit v koce in šotorska krila, premagoval sem se, samo da se ne oddaljim od svoje komande, ali nič mi ni vse to premagovanje pomagalo. Nekega jutra mi je rekel polkovni zdravnik, da moram takoj v bolnico; vprašal sem ga, kje je ta bolnica, a on se je nasmehnil in dejal: kjer jo najdeš, tam ostani! Težko sem se poslovil od svojih tovarišev in odšel s položaja zopet na cesto, ki vodi proti Elbasanu; imel sem srečo, dohitel me je polk naše poljske artilerije, ki je tudi odstopal proti Elbasanu, topničarji so me vzeli na sprednje sedišče zamazanega topa. Počasi smo se, pomikali naprej, ali tudi ta sreča ni dolgo trajala, pri vasi Cukusu je bilo konec te ceste, ker je bila samo do sem zgrajena. Lahko bi sicer potoval skupaj s topništvom, ali to je šlo prepočasi, ker se 'je topništvo premikalo prepočasi naprej: zato sem rajši odšel sam na svojo roko naprej; prenočil sem v Cukusu v neki baraki, a zjutraj zgodaj odšel počasi naprej. Ne le to, da sem že vsled bolezni mogel komaj naprej, ampak ozka cesta, ki je vodila nad Skumbo, je bila zakrčena z vse mogočimi vozovi, dva dni sem potoval ob Skumbi, dokler se slednjič nisem približal Elbasanu. Tukaj se odpre dolina reke Skumbe v prostrano ravnico, ki ima že vse znake 'južnega podnebja. Kar odleglo mi je, ko sem šel skozi stare oljčne gaje, ko so se mi zarumenile nasproti pomaranče in citrone. A ko sem stopil v ozke elbasanske ulice, zdelo se mi je, da sem prišel v velemesto. Prva naloga mi je-bila, da sem našel srbsko vojaško bolnico, javil sem se službujočemu zdravniku, ki me je takoj sprejel v bol- nico, toda v bolniškem poslopju ni bilo več prostora, •zato me je poslal v začasno bolnico, ki je bila v nekem turškem hanu. Tu sem dobil malo sobico s priprosto posteljo; nege sicer v teh razmerah ni bilo posebne, ali mogel sem se vsaj odpočiti in najesti. — Tu v ti bolnišnici sem ležal nekaj dni in zdelo se mi je, da se mi vračajo moči. Ko sem malo okreval, šel sem, da si ogledam Elba-san, ki smo nanj vedno mislili pred dobrim pol letom, ko smo stali na zadnjih grebenih, ki so nas delili od Elba-sanske ravnice. — Elbasan je staro grško mesto, kjer je trgovina v pretežni večini v grških rokah, tudi nekaj Macedoncev je tu, ki v večini prodajajo žganje in kruh. Nižji sloji so albanski, ki se pečajo skoraj vsi z izdelovanjem slaščic zlasti mnogovrstnih alv in pa s prodajo albanskega tobaka. Tu sem se mogel v obilni meri založiti z obilno zalogo tobaka, ki mi je na nadaljni poti mnogo pomagala, posebno pozneje v Italiji, kjer sem mogel za prgišče tobaka dobiti kruha in sadja, kolikor sem ga le hotel. — Ko smo bili v Elbasanu, razvila se 'je trgovina po ulicah kakor v pravem orientalskem mestu. Grki so vedeli, da pridejo za nami Bolgari; zato so rajši prodajali svoje blago nam, ker so vedeli, da ga bodo morali sicer dati Bolgarom, ki pa nič radi ne plačujejo takih malenkosti. Tako smo se tudi tu preskrbeli z raznimi konzervami, konjakom in drugimi prigrizki. Bilo je na dan pravoslavnega sv. Miklavža, 19. decembra; v pravoslavni grški cerkvi sem si ogledal vse velike cerkvene ceremonije, poslušal lepo grško petje, a zvečer sedel nekaj časa s srbskimi oficirji, ki so slavili svojo slavo. Odšel sem v svojo bolnico, vlegel se in začel pomalem dremati... Bilo je nekako ob desetih zvečer, ko sem se nehote zganil in začel poslušati... Poznal sem dobro te glasove, ki so odmevali v temno noč. .. poznal sem grmenje topov, ki je pretresalo ozračje. Takoj sem si bil na jasnem, da so Bolgari prišli v dotiko z našimi zaštitnicami na položajih okoli Prenk-Hana, da se vodi tam borba, ki je pa le formalnega pomena z naše strani. Poklical sem svojega bolničarja, ki mi je 'takoj povedal, da so nam Bolgari že za petami, da moramo mogoče že v par urah izprazniti Elbasan. Vso noč sem poslušal enakomerno grmenje topov, zaspati nisem mogel, mislil sem le: kam sedaj? Proti jutru je prenehal topniški boji in šele tedaj sem mogel zaspati. Navsezgodaj je prišel bolničar, ki mi je povedal, da je že pričela evakuacija Elbasana. Ob devetih dopoldne je prišel k meni.šef bolnice sanitetski polkovnik, .vedno strogi dr. Niketič, ki mi je rekel: »Vi ste Avstrijec, dobrovoljec; niti trenotka več se ne Smete obotavljati tu! Glejte, da kar najprej odidete naprej!« »Kam, gospod polkovnik?« — sem ga vprašal. »Kam?« je rekel, »ali mar vemo, kam gremo? Pojdite proti Draču, tam zveste morda več, jaz ne vem ničesar! Tudi jaz grem za vami, a kam, tega ne vem!« Začel sem mu tožiti, da ne morem hoditi, da sem bolan, da ne vem kam! On pa me je pogledal, videl sem v njegovih očeh, da razume moj položaj, premišljeval je nekaj časa in odgovoril: »Pojdite tja, kamor gremo vsi — v boljšo bodočnost, ali pa v propast nas vseh! — Med bolniškim trenom imam nekaj konj, ki ne vem, kaj z njimi, nakažem vam enega, da ga pojašete!« Zahvalil sem se mu, on pa mi je stresel roko in rekel: »Potujte srečno in na svidenje v lepši bodočnosti!« Takoj sem zlezel iz postelje, pobral skupaj ostanke svojih stvari, za vsako silo sem si vzel seboj še en koc in odšel z nakaznico, ki mi jo je napisal šef bolnice k bolniškemu komisarju, da dobim konja. Dolgo sem moral čakati, dokler mi niso pripeljali pred pisarno staro in mršavo kljuse, ali mislil sem si, bolje nekaj nego nič. Sedla seveda ni bilo, bolničarji so navezali kljusi na hrbet moje skromne odeje in koc, kar naj bi nadomesto-valo sedlo, dvignili me na koščeni hrbet moje Rosinante in me prepustili usodi. Jahal sem po živih elbasanskih ulicah. Po informacijah, ki sem jih dobil, bi mogel še do mraka dospeti do Tirane, toda komaj sem dospel iz mesta, sem se takoj prepričal, da moja Rosinanta ni tega mnenja, počasi je prestavljala noge, samovoljno se je ustavljala in imel sem velike težave, da sem jo zopet spravil par korakov naprej. Dokler sem jahal po ravnem je šlo že kakor toliko, a kmalu sem dospel do grebenov, ki povprečno režejo albansko kotlino od Tirane. Ozka pot, ki se je dvigala po zložnih padinah, je bila polna beguncev, a moji Rosinanti je to bilo povšeči, vedno se je zamešala v največjo gnječo, tako, da je imela vedno dosti časa za počivanje. Takoj sem spoznal, da do večera ne pridem v Tirano, zato sem pustil svoji Rosinanti svobodno kretanje, in to svobodo je ona znala do dobra izrabljati. Bil je že mrak, ko smo prišli na vrh grebena; mislil sem si, kaj naj delam v Tirani, ako pridem tja v pozni noči, zato je pač bolje, da prenočim vsaj še danes na prostem; prenočevati je bilo treba seveda na prostem, prisedel sem k ognju, kjer je sedelo že nekaj vojakov, ki so mi privezali mojega konja k drevesu; na ognju sem si za večerjo pogrel meseno konservo, pojedel jo z dobrim tekom, vojaki so si pa kuhali fižola in ga lepo zabelili z oljem. Pokril sem se s svojimi odejami in pre-dremal dober del noči. Vso noč so romali mimo nas begunci, zaustavljali se pri ognjih in malo ogreli, potem pa nadaljevali svojo pot. Vsi so hiteli, vsem se je mudilo, kam, tega ni vedel nikdo. j Najžalostnejša je bila slika, ki so jo dajali regruti; tik pred evakuacijo so bili poklicani pod orožje, ali ni bilo niti časa, da bi jih preoblekli in oborožili ter podelili v polke; ker pa še niso poznali vojaške discipline in čuta skupnosti, ki je v takih prilikah največje važnosti in koristi za celoto in posameznika, zato so se v svojo največjo nesrečo razkropili naokoli, onemogočili vsako redno prehrano in obskrbo, razgubili so se in zgubljali, padali so in umirali po cestah lačni in izmučeni; na tisoče in tisoče komaj doraslih mladeničev je našlo svojo smrt na ti zadnji etapi našega križevega pota. Komaj se je zdanilo, osedlali smo zopet mojo Rosi-■nanto in spustil sem se po pobočju proti glavni cesti, ki vodi v Tirano, široka in lepa je bila morda nekdaj ta cesta, ali sedaj je bila popolnoma zanemarjena, blato je bilo tako veliko, da ga je moštvo gazilo do kolen, a moj •konj je komaj izvlekel svoje "noge. Vsa cesta je bila zakrčena z nepregledno množico ljudi, ki je hitela in se valila naprej, vse je bilo pomešano. Kolikor bolj sem se približeval Tirani, toliko večja je bila gnječa po cesti, komaj sem mogel naprej. Okoli poldne sem prijahal v Tirano. Takoj sem si poiskal bolnico, kjer sem našel še posteljo za sebe, konja sem oddal v bolniški hlev, sam pa takoj legel in spal do drugega dne v jutro. Ko sem odšel iz bolnice v mesto, videl in našel sem mnogo znan-cev-beguncev, ki so me že prehiteli in se pripravljali na daljno pot naprej. Zato sem se tudi jaz odločil, da takoj zapustim Tirano, ker še vedno sem čul oddaljeno grmenje, ki me je vedno opominjalo, da ni časa za premišljevanja in obotavljanja. Zasedel sem svojo Rosinanto in počasi jahal po lepi tiranski cesti. Sedaj ni bilo več take gnječe, ker v Tirani se je delila pot, vojaštvo je moralo v smeri proti Kavaji, samo meščani in bolniki so mogli in smeli proti Draču. Na vsak način sem hotel še isti dan dospeti v Drač, ali moja Rosinanta je bila drugega mnenja, komaj 'je prestavljala noge, obstajala je, zlezel sem z nje, vlekel jo za uzde naprej, ali prav nič ni pomagalo. Komaj sem jo privlekel do Šijaka, ki leži le nekaj kilometrov pred Dračem, a tu mi je odpovedala popolnoma službo, z največjo težavo sem jo še privlekel do bolnišnice, kjer sem jo oddal v hlev, sam sem pa odšel po trgu. V Šijaku so bile takrat že italijanske čete, ki so se izkrcale v Draču, da bi varovale naše odstopanje, ali st6pile niso v nobeno akcijo; komaj so se pozneje približali Bolgari Draču, vkrcali so se Italijani zopet na ladje in odšli odkoder so prišli. Šijak je naselbina črnogorskih moslimanov, ki so se po osvoboditvi Črne gore izselili, ohranili so še popolnoma svoj čist jezik, starejši ljudje ne znajo niti turško, niti albansko, temveč govore v najlepšem južnosrbskem narečju. Ko sem prišel v veliko mehano, bila je polna italijanskih vojakov; prisedel sem k večji mizi, dobro se najedel kuhanega in z oljem zabeljenega riža, popil par kav in si zadovoljno prižgal svojo cigareto. Toda kako sem se začudil, ko sem slišal, da govore italijanski vojaki slovensko. Nagovoril sem jih tudi jaz slovensko in oni se niso nič manj čudili, ko so čuli govoriti Srba slovensko. Pripovedovali so mi, da so iz okolice Vidma, beneški Slovenci, zadnji rekruti, ko so jih sedaj poslali v Albanijo. Na dolgo in široko smo se pogovarjali, popili smo skupaj par steklenic chiantija in postali tako dobre volje, da smo začeli celo prepevati slovenske pesmi. Čudil sem se, kako lepo in ubrano so peli naše narodne pesmi. Šele zvečer smo se poslovili, odšel sem na prenočišče v bolnišnico. Ker sem hotel priti kar najprej v Drač, sem vstal drugo jutro navsezgodaj, odšel takoj v hlev, ali moje Rosinante ni bilo nikjer, iskali smo jo, ali izginila je brez sledu, kdo ve, kdo in kam mi jo je kdo odpeljal! Ni mi torej kazalo drugega, nego da sem se napotil peš proti Draču; k sreči me je dohitela trenska kolona in na šumadijskem kmetskem vozu sem si našel skromen prostorček. — Pot od Šijaka do Drača vodi preko malega grebena, ki se ob njem vijejo serpentine. Ko smo dospeli na vrh, odprl se je pred našimi očmi krasen pogled... morje... Kakor nepregledna in neizmerna planjava širilo se je v nedogled pred nami, ob njem pa je kraljeval ponosni kraljevski Drač... Bili smo zopet ob onem istem morju, kamor je pred dobrimi dvemi leti prišla zmagovita srbska vojska ... a danes... danes hiti do morja, ki išče od njega zadnje rešitve, zadnje nade ... Moj Sumadinec je ustavil konje in gledal ta nenavadni prizor, gledal je nekaj časa to večno brezmejnost in me vprašal: »Kaj je to!« »Morje, morje!« A Sumadinec je pljunil vstran, pognal zopet konje in rekel z onim značilnim sarkazmom: »Morje! Hm! Torej je imel vendarle prav naš Pašič, ki nam je vedno pravil, da mora Srbija na morje! Ko-nečno nas je vendar pripeljal na morje!« Z grebena smo se spustili nizdol v močvirnato ravnino pred Dračem. Tik pred mestom se je zopet delila cesta, na levo je peljala v Kavajo, na desno pa v Drač; trajalo je precej dolgo časa, predno sem s svojimi bolniškimi dokumenti dosegel, da so me pustili v Drač. Počasi in zamišljeno sem korakal po starih ozkih ulicah... Tu in tam so bili še sledovi Wiedove vlade, kak pokvarjen in skoro v nerazumljivi nemščini pisan napis. — Stari Drač še gotovo v svoji bujni zgodovini ni videl tako pisane družbe. Bili so tu, Angleži, Francozi, Italijani, Srbi; vsi so se gnetli po ulicah, a red je vzdrževala vzorno Essadova žendarmerija. Prišel sem v pristanišče, kjer so delali z največjo mrzlico in naglico, tu se je nakladalo in razkladalo, Italijani so privlekli seboj toliko živil, kakor da hočejo za vedno ostati tu, seveda so potem vsa ta lepa in polna skladišča pustili Bolgarom! Pristanišče je bilo polno beguncev, ki so po nekaj dni čakali tu, da pridejo na vrsto, pa da se vkrcajo na ladje, ki so neprestano prihajale in odhajale; iz vode je molelo nekaj jarbol potopljenih ladij, ki so jih potopile avstrijske podmornice, ki so prihajale prav v samo pristanišče. Tudi avstrijski aeroplani so prihajali pogosto nad pristanišče, kjer so imeli v množici beguncev dobre cilje. Kakor hitro je zagrmel gori v stari trdnjavi top, izpraznilo se je pristanišče — ali vendar je bilo vedno nekaj žrtev. Prave junake so se vedno pokazali pri takih napadih Italijani, ki so taborili zunaj mesta v velikih šatorih. Ko so se nekega dne prikazali zopet avstrijski aeroplani, zapustili so Italijani v divjem begu svoje taborišče in si iskali vsepovsod naokoli skrivališč. V tem trenotku pa je prikorakal po poti srbski polk; komaj so videli srbski vojaki, kako so jo pobrali Italijani iz taborišča, usuli so se v zapuščene šatore, prebrali in prebrskali vse in odnesli bogat plen v živilih, vinu, čevljih in oblekah, bombe iz letal so padale, a to jih ni motilo, dokler niso pregledali vse šotore, potem pa mirno nadaljevali pot... Naveličal sem se potikati po ulicah in se začel ozirati naokoli, da bi našel kako prenočišče, ali kar naenkrat čujem svoje ime; ozrem se in vidim svojega starega znanca in prijatelja Bosanca Stevo, ki sva skupaj komi-tovala v prvih dnevih vojne. Prav prisrčno sva se pozdravila po tolikem času. Stevo mi je rekel: »Danes si moj gost! Jutri ti je Božič, treba da ga proslaviva že danes, ker kdove, kje sva že jutri!« Sedaj sem se šele spomnil, da je danes sveti večer; ali sedaj ni bilo časa za sentimentalne misli, hitela sva s Stevom po ozkih ulicah in se ustavila pred »hotelom«. Stopila sva v vežo, kjer je bila postelja pri postelji, Stevo me je peljal v nekako sobo, kjer je bila edina oprava napol polomljena postelja in pa en stol. A na stolu se je nama smejal v pozdrav mogočen albanski puran, pečen in pripravljen za kraljevsko gostijo. Brez praznih besed sva sedla na posteljo in začela z delom, trgala sva z rokami meso in se gostila, zalivala pa sva s pravim toskanskim chiantijem, ki ga je imel pripravljenega Stevo kar celo baterijo. Vzbujala sva spomine, a nikdo ni niti z besedico omenil bodočnosti, bala sva se, da začneva govoriti o tem, kaj nas čaka! Poslovila sva se. Odšel sem v bolnišnico, toda komaj so mi odredili mesto, je že prišlo povelje, da se mora bolnica izprazniti. Čakal sem, da dobim svojo nakaznico, a ker je le ni bilo, sem šel k šefu bolnice, nekemu italijanskemu zdravniku, ki mi je zagotavljal, da ima povelje, evakuirati samo italijanske vojake. Hitel sem takoj v srbsko poveljstvo, kjer sem razložil situacijo in takoj dobil nakaznico za kabino na ladji. Z nekako vidno nevoljo mi je šef bolnice potrdil nakaznico. Odšel sem takoj v pristanišče in precej dolgo čakal, da sem prišel na vrsto in dobil prostora v čolnu, ki nas je pripeljal do parnika »Epiro«, ki je stal zunaj pristanišča. Dobil sem podkrovno, zaduhlo in zamazano kabino, da nisem mogel vzdržati v nji, pa sem rajši odšel na krov... Zmračilo se je že ... Mrak je objel starodavni Drač, ki je od njega sem prihajalo kričanje in ropotanje ... Tedaj sem se zopet spomnil, da je sveti večer.... Sveti večer v tujini: sam in zapuščen sem bil od vsega sveta... šele sedaj sem čutil vso to strašno zapuščenost in samoto... Moje misli so potovale v domovino, in pred mojimi očmi je oživela slika božičnega večera v mladosti... Šele ob sedmih zvečer je »Epiro« odplul na odprto morje ... Megle so ležale naokoli... nikjer ni bilo slišati božičnih zvonov, le vetrovi so tulili, morje je bučalo, valovi so pljuskali ob ladjo. Stisnil sem se k dimniku, da mi je bilo gorko ... hotel sem zadremati, ali nisem mogel, mislil sem in sanjal, sanjal z odprtimi očmi. Šele proti jutru smo prišli v Brindisi... Tam sem šele zaslišal božične zvonove, tam sem videl ono slavnostno razpoloženje... Da, tu so zvonili božični zvonovi... a tam na drugi strani jadranskega morja je umirala svoboda naroda, tam se je odigravalo zadnje dejanje velike tragedije naroda, ki je na božični dan zapuščal svojo s krvjo natopljeno zemljo in se pripravljal na pot v neznano tujino. n V izgnanstvo. »Srbije ni!« Kot črni gavran je obletela ta vest ves svet. Sovražnik je pregazil zemljo, ki se je borila in upirala do zadnjega trenotka, do zadnjih svojih moči; zasužnjil je narod, ki se je boril vso svojo zgodovino za svojo svobodo, ki je žrtvoval vse borbi za svobodo neosvobojenih bratov. Res, herojska je bila ta borba, vredna naroda, ki ga pozna zgodovina kot predstavnika borbe za svobodo. Kumanovo, Bakarno gumno, Bitolj — Bregalnica in Pirot, albanske gore ... toda zmaga še ni bila dobojevana ... le en del bratske zemlje je zadihal v svobodi... pripravljala se je pa nova in velika borba, borba na življenje in smrt. Narod je z navdušenjem stopil v to novo borbo, ki je v nji zaplamtel ves svet; nova imena je pisala zgodovina v knjigo borbe za osvobojenje. Cer-planina, Mačkov kamen, Beograd, Smederevo in potem Rudnik Ovčar in Kablar ... Imena, vse samo imena vredna svojih junakov! A potem grdo, črno izdajstvo! Poražene so bile v Savi in Drini vojske avstrijskega cesarja, na mrtvi straži je stala srbska vojska ... S podvojenimi močmi je napadel sovražnik, pripomogel je Nemec, ki je takrat spoznal srbskega vojaka: poljana nemških grobov nad Beogradom govori o krvavi borbi, ko smo zopet branili skalnati Beograd. In Nemci so v svojem spoštovanju do junaka-so-vražnika postavili nad Beogradom skromen in pomen- ljiv spomenik junaštvu in ljubezni do svobode. Na Avali, ki gleda na Beograd, ki se smeje preko Save in Donave tja v onostran zasužnjene domovine, je nemški vojak vzdignil svojemu sovražniku Srbu-junaku spomenik z napisom: »Dem unbekannten serbischen Helden.« Pred premočjo se je umikala srbska vojska in se veselila na trenotek, ko se zopet kot vihar zažene v sovražnika, ko mu dokaže, kako borec za svobodo zna braniti svobodo! Ali prišel je črni dan, ko so nam zagrmeli za hrbtom topovi, ko nam je bratova roka zadala rano, ki je nam sovražnik ni mogel zadati. Nesrečni narod, zakaj si to storil, zakaj si si utisnil v večni zgodovini na čelo ime Kama. Zakaj si poslušal one, ki so te vodili v bratomorno borbo, zakaj si dvignil roko na njega, ki ti je s svojo krvjo izvojeval svobodo ... Veruj nesrečni narod, da pride dan osvete, da pride trenotek obračuna, a takrat boš za grehe onih, ki so peljali tebe v bratomorni boj, plačeval ti! In oni, ki so te zvabili v boj, ki so obljubljali plačilo tvojemu izdajstvu, se te bodo sramovali, pometali bodo na tebe svoje ščite! Obžalujem te zapeljani narod, ker vem, da pride strašen dan obračuna ... Veselil si se naše nesreče, ko smo zapuščali svojo domovino, veselil si se in javljal svetu: naša vojna s Srbijo je zmagovalen pohod bolgarske vojske ... Prišli smo na morje... kam sedaj? Na morski obali sinje Adrije od Jovana Medovan-skega do Drača in Valone je čakal narod na rešitev... čakal je, da nastopi najtežjo pot, pot v izgnanstvo. Vsi so bili tu, kdor je le mogel zapustiti domovino, da ne ostane tam suženj, bili so tu starci, bile so žene in starke, otroci. In koliko jih je bilo, ki so ostali po albanskih gorah ... ki so našli tam svoje grobove ... Prihajale so ladje, ki so ukrcavale narod beguncev v neznani svet, kam, tega takrat ni vedel nikdo, vsi so hiteli samo naprej, da dobe prej prostora na ladji... Adrija, koliko smo sanjali o tebi, koliko smo si želeli k tebi, mislili smo, da pridemo na tvojo obalo kot zmagovalci, a prišli smo kot begunci in brezdomovinci. Odmikale so se ladje in plule v neznane strani; kdaj se vrnemo, kam se vrnemo! Poslavljali smo se, ldčili se znanci in prijatelji... On je pa stal na obali in čakal! Aleksander! Res takrat si bil junak! Solza je bila v tvojih živih očeh, a ti si se smejal, pozdravljal si nas in nam klical na svidenje! In ko so te silili, da se odpelješ, si odločno odklonil vsako ponudbo in rekel: dokler ne zapusti zadnji vojak nesrečne zemlje, ostanem tukaj, jaz sem zaanji! Zadnji si zapustil obale Adrije, a bil si zopet prvi med nami, ko smo se pripravljali na vrnitev! Odšle in odplule so ladje v razne smeri... Italija, Francija, Korzika, severna obala Afrike je sprejela begunce ... Vojska je pa čakala zadnjega trenotka, potem pa odplula na Krf... Težki dnevi so prišli, toda obupal ni nikdo... Svet je gledal begunce, gledal je neizmerne in neopisljive prizore bede, toda videl je, da narod ni propadel in kdor je poprej mislil: »Srbije ni več!« ta se je takrat prepričal, da ostane Srbija, da jo dvigne v svobodo, slavo in moč ravno ta narod, ki je moral zapustiti zemljo, ki ga je rodila. V izgnanstvu je živel narod, bil je obsojen, da živi na milosti drugih, toda obupal ni, delal je, žrtvoval je vse. Ko je pa zadonel klic: Vsi na Kosovo! — tedaj so pohiteli vsi, ki so živeli v izgnanstvu tja, kjer je zbiral četo sokolov on, ki je obljubil, da povede narod nazaj v svobodo! Hiteli so izgnanci, prihajali so pa z njimi oni, ki so spoznali v nesreči veličino tega naroda, prihajali so oni, ki so spoznali voljo in moč svobode ... Izgnanstvo v tujem svetu je podvojilo ljubezen do domovine, ki je bila zasužnjena... prisega maščevanja in osvete je dvignila mladeniče in starce ter jih vodila v borbo za svobodo ... Izgnanstvo je rodilo nove junake, nove borce! Gledal sem starce, ki so prihajali ob palici in se javljali — bili so borci iz starih dni, prosili so in rotili: porabite tudi nas ... brez Srbije nam ni življenja ... zakaj naj ostanemo mi tukaj v izgnanstvu, ko gredo vsi v boj za svobodo ... Šli so, ker so hoteli... ker niso mogli živeti odvisni od drugega, preveč so ljubili svobodo... Izgnanstvo je dalo moči vsem, ki so obupavali v težkih dnevih, dalo je volje onim, ki so bodrili narod... Težki so bili dnevi, a dokazali so, da zna ceniti svobodo le oni, ki se je boril za njo! In mi smo se borili za svobodo, znamo in vemo jo ceniti, zato nam je svoboda vse! Otok smrti. Vso noč je divjal besen vihar na Jadranskem morju, vetrovi so tulili, a valovi so premetavali našo Numidijo kakor orehovo lupino po nepregledni morski gladini; zdaj se je skrila med valovi, ki so jo nato zopet dvignili, butali so ob njene boke, da je škripala kakor stara lesena stavba, ki se bo zdajinzdaj podrla. Neprodorna tema je ležala nad morjem, a Numidija je rezala valove, ki so pljuskali preko krova, majala se je, stroji so hreščali... temna in nerazsvetljena je plula v meglah kakor tajnostna ladja zakletega Holandca... le gori na poveljniškem mostu 'je stal kakor kip mlad in energičen pomorski oficir, z močnimi rokami je držal krmilo, a oči je upiral v temo in goste megle, ki so pokrivale morje... Že pred svojim odhodom iz malega italijansekga pristanišča Galipoli smo zvedeli, da preže v Jonskem morju nemške podmornice; videli smo male angleške lovce podmornic, ki so se zakadili kakor besni psi v razburkano morje, ali so se morali kmalu vrniti, ker je bilo v viharju vsako zasledovanje in opazovanje nemogoče. Ob štirih popoldne bi morala Numidija zapustiti pristanišče, ali kapetan ni hotel in mogel prevzeti odgovornosti, da bi pri belem dnevu odplul na odprto morje; tako smo šele ob sedmih zvečer, ko je bil že popoln mrak, v največji nevihti odšli iz Galipoli ja. Pluli smo pod polno paro v vseh mogočih pravcih, zdaj smo pluli proti severu, ali potovali nismo niti eno miljo, ko smo zavili nazaj na zapad, potem na jug, nato zopet na vzhod, vsak trenotek smo menjali pravec in smer, ker tako manevriranje je bilo v viharni noči edina mogočnost, da se obranimo nenadnega napada podmornic. Bilo je to januarja meseca leta 1917., ko sem potoval iz Rima v Krf. Po strašnih dnevih albanske tragedije sem si želel, da se po tolikem času zopet sestanem s svojimi znanci in prijatelji iz dni nesreče in gorja. Pisana družba nas je bila, ki smo se zbrali v salonu francoske prekooceanke Numidije, večinoma sami oficirji in to vse mogoči: srbski, angleški in francoski, italijanski, grški in nekaj Japoncev, žensk je bilo le malo na ladji, potovalo je le nekaj grških in srbskih rodbin. — Do razgovora nam ni bilo, preveč so na nas vplivali vtisi, ki smo jih dobili pri odhodu iz pristanišča, ko smo videli vse mere opreznosti in vse znake bližnje nevarnosti. Sedeli smo molče in ogledovali rešilne pasove, ki so jih razdelili mornarji med nas. Toliko opisov nesreč na morju sem že bral, toliko njih sem že poslušal, ko so pripovedovali o groznih momentih, ki nastanejo, ko se zamaje ladja zadeta od torpeda, ko nastanejo oni strašni trenotki reševanja, brezglavosti in blaznega, divjega egoizma, a nikdar mi niso bili taki dogodki tako živo pred očmi, kakor ravno sedaj, ko smo mogli doživeti to isto vsak trenotek tudi mi sami ! In nehote smo mislili vsi na strašno usodo italijanskega parnika »Brindisi«, ki je par dni pred našim potovanjem postal žrtev nemške podmornice. Vselej kadar je butnil val ob bok, da se je stresla in zazibala Numidija, dvignili smo glave in pričakovali, da zdajinzdaj zaslišimo hripave sirene —• znak, da je kata- strofa tu. Nikdo ni smel na krov, ki je bil popolnoma v temi, vsi smo morali ostati v dolnjih prostorih pripravljeni na vse. Še nikoli ni bila noč tako dolga, nervozno smo gledali na ure, ali spati ni mogel nikdo, celo na morsko bolezen smo pozabili... Počasi se je bližalo jutro, v nervoznem čakanju je minula noč... Odprli so nam stopnice na krov, meglena svetloba je prihajala odzgoraj. Odšel sem na krov; svinčeno siva megla je ležala nad morjem, morje se je pomirilo, tudi nevihta je ponehala. Z neznansko brzino je vozila sedaj Numidija, a gori na poveljniškem mostu je stal še vedno nepremično kakor kip mladi Francoz, niti poteza se ni zganila na njegovem obrazu, njegove oči so bile uprte v daljavo. Počasi se je začela dvigati megla, in kako nam je vsem odleglo, ko smo videli v daljavi temne konture strme epirske obale. Ali dolgotrajne vožnje ni hotelo biti konec, videli smo pred seboj otok Krf ki se je oddaljil od epirske obale, ali obrnili smo se proti severu, obpluli ves otok do skrajne severne točke, a potem nadaljevali pot med epirsko obalo in samim otokom proti Krfskem zalivu. Trikrat smo morali skozi verižne mreže in minska polja, ki so varovala vhod v krfsko pristanišče, kjer so se ponosno zibali angleški in francoski drednoti v družbi oklopnic, križark, torpedolovcev, destrojerjev in podmornic. In ko smo zavili v pristanišče, zagledal sem pred seboj neznaten skalnat otok, gol in zapuščen, pretreslo me je, ko sem se spomnil one strašne tragedije, ki se je odigrala med temi skalami... Otok Vido so imenovali doslej ta otok, ali velika tragedija, ki se je končala tu, spremenila mu je ime in danes se imenuje to mesto Otok smrti. In to po vsi pravici, v polni ineri je zaslužil to svoje žalostno ime. Tisoči in tisoči srbskih vojakov, sestradanih in golih izgnancev našli so tukaj po grozni poti preko albanskih planin svoje prvo zavetje, pa tudi svoj grob. Umirali so, kakor umira žito in cvetje pod prvo slano... Izkrcali smo se v krfskem pristanišču; še tekom dopoldneva sem opravil vse svoje službene opravke, a popoldne mi je bila prva pot, da obiščem otok smrti. Najel sem si v pristanišču čolnarja, pokazal mu skalnati otok, a on me je takoj razumel, zamahnil je z vesli in naš čoln je drsal mimo pomorskih orjakov po plavi gladini; izstopil sem na malem pomolu in se napotil po ozki stezi proti planoti, ki se dviga nad morjem ... Šel sem mimo samih grobov, že skoro strhneli leseni križi so mi naznanjali, da tukaj počivajo oni, ki so prišli sem iskat zavetja... Ne, ■ to niso bili grobovi, tu so bile gomile, kjer so počivali oni, ki so zapustili v skrajni sili svojo domovino, da si zbero novih moči za maščevanje ... Gledal sem te grobove in v duhu sem videl pred seboj nepregledne vrste onih, ki so na poziv svoje domovine prihiteli iz svojih domov, od svojih polj in gozdov, da branijo svojo zemljo s svojo krvjo in s svojim življenjem; stal sem na zemlji, ki krije v sebi tisoče in tisoče mladih življenj onih, ki so s herojskim naporom prihiteli na Cer-planino in razbili vojske besnega Habsburžana, tu so junaki od Mačkovega Kamna, ki so za svojim kraljevičem Gjorgjem z bajoneti in bombami napadali petkrat močnejšega sovražnika, tu so junaki od Rudnika in Kolubare, ki so s svojim sivim kraljem v rovu zaustavili nadiranje cesarske vojske in v nekaj dnevih iz oholih Potiorekovih divizij naredili razbita krdela beguncev, tu so oni obupanci, ki so v žalostnih dnevih, ko je Koburžan zasadil zahrbtno svoje zastrupljeno bodalo v srce srbskega naroda, hiteli od bojišča do bojišča in s svojimi mišicami in svojimi prsi zadrževali nadiranje Mackense-novih valov, tu sem našel one sotrpine iz Macedonije, ki so korak za korakom branili vsako ped svoje zemlje, ki so s krvavečim srcem nazadnje morali vendarle zapustiti vse in oditi v neznani, tuji svet, da jih ne zasužnji sovražnik, odšli so, ker jih je zvala domovina, da se okrepe in pripravijo za novo odločilno borbo! In šli so preko divjih albanskih planin, šli preko večnega snega z eno mislijo: vrnemo se! In prišli so na morje, ono plavo, neizmerno morje, ki so slušali o njem toliko lepih besed... Mislili so, da so rešeni, ali usoda je zahtevala od njih zadnjo ali najgroznejšo žrtev. V Draču in Valoni vkrcali so se žalostni ostanki srbske vojske na ladje, ki so jih prepeljale na otok Krf, ki je bil po zaveznikih določen kot koncentracijsko mesto za srbsko vojsko. Na otoku Vidu bi morala izdržati vojska predpisani kontumac, ali ta zdravstvena mera je imela grozne posledice. Izmučeni, zanemarjeni, izgladneli so prišli begunci na otok, ali naenkrat so se pojavile vse mogoče bolezni in epidemije, ki so divjale in morile, da je bilo groza. Strašen je bil pogled na to umiranje, obupni in pretresujoči klici so pretresali ozračje, po otoku so begali bolniki, ki so se hoteli skriti od okužencev, povsod so ležali mrliči, povsod so umirali. Kmalu je bil ves otok en sam velik grob, kmalu ni bilo več prostora, kjer bi mogli izkopati plitev «rob, vse, vse je bilo polno; zato so nosili umrle na morsko obalo, kjer so jili nalagali na skladovnice. Dve mladi angleški sestri sta pokrili skladovnico z velikimi srbskimi zastavami, zjutraj pa so naložili vse te mrliče na remorker in odpeljali na odprto morje, kjer so 'jih pometali v hladne grobove ... valovi so se strnili in za vedno so izginila uničena mlada življenja ... Ne dneve, tedne in mesece je trajalo to strašno umiranje, nikdo ni mogel šteti, koliko ljudi je pomrlo na otoku smrti... Hodil sem med grobovi, toliko znanih in neznanih imen sem čital po križih in priprostih spomenikih. Ni ga prostora na otoku, kjer ne bi našel groba... gori na vrhu pa je veliko pokopališče, kjer so pokopani oni, ki jim ni vedel nikdo imena, ki so se skrivali v skalovju in pomrli, tu je napis: 30 neznanih junakov, tam 50 neznanih junakov, a nad vsemi temi skupnimi grobovi dviga se velik križ s pomenljivim napisom: »Za pravdu i slobodu!« Tišina vlada na otoku smrti, veličanstvo smrti kraljuje nad tem svetiščem, kjer je nesrečen narod izgubil svoje najboljše sinove ... Toliko tragike je v ti strašni smrti zmagovalcev, ki so prišli semkaj, da se pripravijo na pohod v domovino, ali smrt jih je zatekla tam, kjer so iskali rešitve in moči. Mračilo se je že, ko sem zapustil otok smrti, prvi mrak je s tanko tančico obvel 'grobove, večna tišina je vladala naokoli, le valovi so pljuskali ob skalnate čeri in se razbijali v belih penah ... Iz valov pa se je pošastno dvigal kakor spomenik uničenih življenj otok smrti. Pot osvetnikov. Zašepetali so stoletni in stoletni oljčni gaji, zašuštelo je gori v vrhovih starodavnih palm, šumelo je po gozdovih oranž in citron le eno vprašanje: »Kdo ste, odkod ste?« Prihajali smo... prihajali smo begunci in izgnanci brez domovine, izgubili smo vse, kar smo imeli... a vi oljčni gaji, ki ste gledali dozdaj večno srečo, večno pomlad, vi niste razumeli našega gorja; vaše vedno smehljajoče solnce večne pomladi ni razumelo, ni poznalo nas, ki smo prihajali iz meglenih temin albanskih gora.. Krf... Krf... Krf... Koliko pesmi je pela poezija tvoji lepoti, koliko sentimentalnih vzdihov je drhtelo v tvojih gajih, koliko opojne ljubezni je poznala tvoja lepota... Vse je zelenelo, cvetelo in rodilo ... duhtela je zemlja, duhteli so gaji, vrvelo in plulo je življenje... Ko smo pa prišli mi, je zavladala tišina... grobna tišina, ki so jo zdajinzdaj motili vzdihi bolnih, zadnji vzkliki umirajočih... O vi gaji na Krfu, vi oljčni gaji, nasadi s palmami, gozdovi oranž in citron polni življenja... A ko smo prišli mi... postali ste brezmejna pokopališča, neizkopani grobovi neznanih junakov in trpinov... Potamos, Gasturija, Garica, Kynopiastis... in vi vsi kraji, ki ste nas sprejeli, ki ste nas hoteli varovati... In ti otok Vido ... otok smrti... Umirali smo v tvojih solnčnih gajih, večno mladi Krf... naše kosti so posejale tvoja polja, naša telesa so napolnila tvoje morje ... Kot sprevod mrličev smo prihajali, nepregledna je bila naša vrsta, ko smo se vrstili, ko smo omahovali, bledih iti upadlih lic smo bili, naše oči so se skrile v očesnih votlinah in gledale brezizrazno in brezčutno, goli smo bili, bosi s premrznjenimi nogami, lačni, sestradani in utrujeni do smrti... omahovali smo in padali... odpiral se je grob za grobom, zemlja nas ni mogla več sprejemati, premalo je bilo prostora za toliko grobov ... in začelo je odpirati morje svoje neizmerne globine, in v nje so izginjali junaki brez imena ... Dan na dan je bilo to ... umiranje ... umiranje 'junakov po končani borbi... Umirala so mlada življenja polna nad in hrepenenja, umirale so želje in tonile v globine morja. Vse je umiralo... le želja po vrnitvi ni umirala... V bolesti, sredi umiranja se je naenkrat dvignila pesem, tiha je bila in otožna, peli so jo umirajoči... »Tamo daleko kraj plava Dunava, tamo je selo moje ... tamo je Srbija ...« Kot vzdih, kot trepetajoča nada je plula ta pesem hrepenenja v večno lepo pomladansko noč ... »Tamo daleko ... tamo daleko ...« _ Plula je pesem v tiho noč... in misli onih, ki so jo peli. so jo spremljale tja v neskončno daljavo... tja na obalo Drine, Save, Morave in Donave ... tja do tihega sela. kjer žive oni, ki on v svoji pesmi misli na nje, kjer je zagospodaril tujec, nasilnik, kjer padajo nedolžne žrtve v triumfu opojenosti... »Tamo daleko, gde cvate limun žut, tamo je srbskoj vojsci bio tužan put...« Da strašna je bila pot, tam gori od Donave, od skalnatega Beograda, čez Niš, Skoplje, Prizren, Šarplanino, divje Albanske vrleti na morje... In ko je zaplula pomlad nad Krfom... bilo je žrtev zadosti... dvigali so se oni, ki niso omagali... vračala se je volja do življenja, vračala se je moč... In kolikor večja je bila moč, kolikor bolj so se napenjale mišice, toliko bolj so rasle želje in koprnenja po vrnitvi tja, odkoder smo prišli... Kot neznana struja vsemirja je prevzela vse in v vseh rodila trdno prepričanje: »vrnemo se, vrnemo se!« Pozabljeno je bilo vse trpljenje, pozabljeni vsi oni, ki so ostali na poti... pozabljeni brezštevilni grobovi na Krfu in otoku Smrti, pozabljeni neznani grobovi v morskih globinah ... Zadonele so trombe ... zaropotali bobni, in prihajali so na svoja mesta... stresle so se jim roke, zadrhteli so po vsem telesu, ko so objeli in poljubili puško... Besede in vzpodbujevanja so bila nepotrebna... vsakdo je imel pred očmi le en cilj... Ogledovali smo se... tako razredčile so se naše vrste, ni jih bilo, ki so bili včasih z nami, kdo ve, kje so ostali, kje so njih grobovi ... tako malo nas je bilo... toda danes ni mislil nikdo na to... malo nas je ... a dovolj nas bo v onem trenotku, ko nastopimo pot nazaj... Gledali so stari oljčni gaji, gledale stoletne palme, ko so videle, da prihajajo iz njih, ki so sprejeli mrliče, junaki ... Polmrliče so nas sprejeli, a v kratkih tednih stala je pripravljena vojska... pripravljena za najveselejšo pot, za pot v domovino ... Zibale in majale so se barke v krfskem pristanišču .. Zatresel se je kameniti tlak po krfskih ulicah pod močnimi, odločnimi koraki, zatrepetalo je ozračje v mo-Kočni pesmi... ni bila več pesem žalosti in hrepenenja, ni bila pesem otožna in tiha, ki je nekdaj plula v tiho pomladno noč, bila je pesem junakov-osvetnikov, ki gredo, da izvrše delo, veliko delo osvobojenja sužnjev ... »Mi smo s tobom sivi tiču ... mi smo s tobom Petre Karagjorgjeviču ... samo zovi... evo nas!« Pretresalo se je ozračje v pesmi... tisoči in tisoči so jo peli, razumeli so jo, prihajala jim je iz dna duše ... Zamajale in zazibale so se ladje na Jonskem morju, plule so po neizmerni morski gladini, naprej, naprej, tja kjer se odpira pot v domovino. Ni bilo strahu, ni bilo bojazni, samo predolgo je trajala pot. In ko je zagrnila noč to dolgo vrsto ladij, ki so nosile tisoče in tisoče osvetnikov, ni nikdo spal, preveč razburjeni so bili živci, preveč veliko je bilo hrepenenje ... V daljavi se je videla zemlja... dvigala se je iznad morja kula Dojčina vojvode ... »Solun, Solun!« Kakor beseda tajnega razodetja je šla ta beseda iz ust do ust... Solun... Solun, tu se odpira ograja, tu je pot, ki vodi na Donavo, Savo in Moravo, tu je pot vrnitve. Smejalo se je morje, vrvelo je solunsko pristanišče, ko so se izkrcavale čete osvetnikov. Kaka razlika med Krfom in Solunom! Tam na Krtu so se izkrcavali polmrliči, onemogli, goli in bosi, tu v Solun so pa prihajali junaki-osvetniki... Iz onemoglosti jih je dvignila ena velika misel, ena velika nada, pripeljala jih je v Solun, oživela jih, vrnila v življenju ljubezen do domovine, do svobode, ki jo je izgubila nesrečna domovina. Gledal je svet, ko se je izkrcevala vojska, slišali so o propasti vojske, ko je potovala preko Albanije, ko je umirala na Krfu, mislili so, da je ni več, da je izumrla, toda naenkrat se je zopet pojavila, prišla je ona in taka kot je bila nekdaj, velika in močna, polna samozavesti ter vere in upanja v končni boj, v končno odločilno zmago ... Odmeval je solunski tlak pod močnimi koraki, do kule in do groba vojvode Dojčina je donela pesem ... snežni Olimp je gledal osvetnike, ki jim ni bilo počitka niti odmora. Naprej, naprej je bilo geslo! Zašumel je v mogočni pesmi Vardar, prinašal je pozdrave, prinašal solze in vzdihe iz zasužnjene domovine, pozdravljali so vrhovi macedonskih gora, tam, kjer se odpira pot, od zasneženega Kajmakčalana so veli vetrovi in prinašali prošnje: pridite, pridite... Niso mogli, niso smeli čakati junaki; čez širno lerin-sko polje se je razlila sovražna moč in hitela doli proti Solunu, da prepreči prihod osvetnikov. Poznali so jih, vedeli so, da prihajajo oni, ki so bili na Bregalnici, pri Pirotu, ki so bili na Vlajnici in Kačaniškem klancu... 'Poda bili so že tu, kot reka so se razlili po Lerinskem polju, iz ladij so prihajali na bojišče ... In bili so oni, kot so bili nekdaj... Krvav boj je divjal na Lerinskem polju, a končal je z zmago... V divjem naletu so izvršili osvetniki proboj na Gorničevu, ki je odločil zmago... Kajmakčalan, Kajmakčalan! Nisi zastonj klical osvetnikov, prišli so hitro in nenadno kot vihar, ki objame tvoje sive stene, prišli so in udarili kot udari strela v tvoje čeri. Korak za korakom se je vodila borba, od kamna do kamna... A zmagala je volja, zmagala je želja za domovino. Nepopisen je trenotek, ko je padel vrh Kajmakčalana, meja, ko je prvikrat stopila noga na osvobojena tla ... Bila je najhujša borba, grmelo je, treskalo, kot toča so se razsipali šrapneli, padale in grmele so granate... toda junaki se niso menili za vse to, hiteli so naprej, da poljubijo prvo grudo osvobojene domovine. In v največjem ognju, ko se je tresla zemlja, ko je drhtelo ozračje, padali so junaki na svoja kolena, poljubovali so zemljo, prvo grudo svobodne, osvobojene domovine ... Nastal je boj na nož, umolknili so topovi, potihnile so puške... slišalo se je le hropenje in težko dihanje onih, ki so hiteli naprej; dolgi bajoneti so se bliskali na puškah... v tem hipu so zagrmele bombe, težak siv dim je zakril vrhove Kajmakčalana... tedaj so napolnili ozračje umirajoči klici, lomile so se kosti... v meglo je bil zavit ves ta grozni krvavi prizor... Ko se je pa dvignila megla, so bili vrhovi Kajmakčalana pokriti s trupli onih, ki so zapirali pot v domovino osvetnikom... Težko jesensko solnce je obsvetilo tužno pokrajino ... v medli jesenski luči se je bliščal oddaleč Bitolj, vijugala se je krvava Crna reka, širilo se s kostmi preznojeno bitoljsko polje ... Naprej, naprej! Kot vihar, ki prihaja iz gora so se spustili osvetniki na bitoljsko polje. Zopet je zakrvavela Crna reka, zopet so padale žrtve osvobojenja na belem bitoljskem polju. Zavil se je v meglo Gruniški vis! Toda skozi meglo so prodirali junaki, bili so dobrovoljci vojvode Vuka... Sledil je napad napadu, s krvavo voljo in železno vztrajnostjo so branili koburški opolčenci vis, ker so vedeli, da z njim pade Bitolj. Vojvoda Vuk pa ni odnehal s svojimi dobrovoljci. Plazili so se naprej, borili se in osvajali skalo za skalo, grmele so bombe ... Vuk je bil prvi med prvimi, krogla mu je prestrelila roko,, premenjal je samo revolver iz ene roke v drugo in hitel naprej... tedaj je pa naenkrat omahnil, roke so mu zakrilile po zraku, zagrabil se je za srce in padel... padel je kot junak s prestreljenim srcem. Padel je vojvoda Vuk, stari četnik macedonskih planin, stari borec za svobodo, a njegovi dobrovoljci so hiteli naprej, da postavijo na vrhu Gruniškega visa, na osvobojenih tleh večen spomenik vojvodi Vuku. Duh vojvode Vuka jih je vodil in bodril, šli so naprej in se zarili s živimi telesi v živo mejo ki jih je delila od domovine. Padla je meja, Gruniški vis je padel in dobrovoljci so postavili večen spomenik svojemu vojvodi Vuku... Spustili so se na ravno bitoljsko polje ... Bitolj je padel! ... Končan je bil prvi del borbe za osvobojenje, le kratek in ozek pas zasužnjene domovine je bil osvobojen, ali začetek je bil tu ... Prišla je zima, vrhovi macedonskih gora so se zabelili v snegu in ledu, a kot mravlje so delale v mrazu in viharju pridne roke, kopali so se rovi, kopala in zidala pota, ki naj se strnejo v široko cesto... Kot da so pre-rili krti vrhove gora so se vlekli rovi preko grebenov, oživeli so, prihajali so v nje osvetniki, vsak je stopil na svoje mesto, da čuva in varuje to, kar je priboril s svojo krvjo, da se pripravlja na pot... Vedno novi in novi osvetniki so prihajali, polnili so se rovi, od vseh strani sveta so prihajali, a vse je družila in vezala ena želja, ena nada, ona ista, ki je pripeljala osvetnike iz Krfa na macedonske gore ... Tako smo živeli in čakali na grebenih macedonskih gora onega velikega dne, ko padejo zadnje prepreke, ko nastopimo dolgo in veliko pot... A bili smo prepričani, da pridemo do cilja, ker smo vedeli, da je pot, ki se odpira pred nami, pot osvetnikov. Na Jelaku. -• ; ; ,-:- V Tam zadaj za našimi položaji se dviga Jelak... temni stoletni gozdovi ga pokrivajo, ki mogoče nanj še ni poprej nikdar stopila človeška noga. One dni je pa oživel, kot skrivnostno pričarano je oživelo življenje v temnih gozdovih, kopale so se ceste, zidala skladišča ... Vrhu Jelaka gori so pa postavili desko z enostavnim napisom: »Put u otadžbinu.« Kratke nepomembne besede, a toliko in toliko tiso-čev jih je prebralo s svetostjo in spoštovanjem. Tu so romali tisoči in tisoči božjih potnikov tja na macedon-ske položaje po poti, ki vodi v domovino. »Pot v domovino!« Kako sladke in lepe besede so to... ko smo jih pre-čitali, ni se nikdo zavedal, da vodi ta pot v krvave borbe, ki odpirajo pot... Tudi mi smo prišli na Jelak, nismo ga poznali, nismo nikdar slišali za njega, ali hitro smo ga spoznali, ko smo videli življenje in vrvenje, ki je vladalo v temnih stoletnih gozdovih med ravnimi smrekami in jelkami, hrastmi in bukvami... cela naselbina je bila tu njih, ki so čakali na vrnitev, ki so pripravljali pot. Prišli smo na Jelak, da se od tu razidemo, da poiščemo svoja mesta na poti, ki vodi v domovino. Jelak je bil takrat izhodišče in središče vsega kar se je godilo na fronti, tu so bila višja poveljstva, tu so bila skrivališča najtežje artilerije, tu so bila skladišča hrane in municije... Ko smo bili včasi zvečer v svojih položajih ozirali smo se tja v daljavo, kjer so se očrta-vali temni obrisi Jelaka... naenkrat so pa zablesteli stoletni gozdovi, zagrmelo je, zažvižgalo nad našimi glavami ... potem pa še hip in slišali smo zamolkle eksplozije ... Razveselili smo se vselej, ko je v temnih nočeh oživel Jelak, ko so se odprla skrita žrela in sipala ogenj... Tam sem od Jelaka so pa prihajali vedno novi romarji na pot v domovino ... Prihajali so k nam, zakopavali se v globoke skalnate rove, z nami so rili kot krti naprej. To se je ponavljalo dan za dnem, vedno več nas je bilo, ki smo čakali, da se uresničijo kratke besede, napisane na skromni deski na Jelaku. Tako smo čakali dneva, ko nam da Jelak znamenje, ko nam Jelak odpre pot, ki nam jo zapira sovražnik. Jelak se je pa pripravljal kot mi na ta svečani dan, bodril nas je v temnih nočeh, tolažil v težkih trenotkih, pomagal v boju ... mi smo mu verovali, zaupali smo v njegovo moč, njegove skrivnostne sile stoletnih gozdov... Zbrali smo se na Jelaku, bilo je to one dni po krfski deklaraciji, ko so prišli člani jugoslovenskega odbora med nas, da nas pozdravijo v naših rovih, na poti v domovino... Misel dobrovoljstva, ki je nastala v nas samih, ki se je razširila z nami in med nami, nas je združila v močne vrste idealistov, ki se nam je v začetku smejal ves svet, niso nas poznali, niso nas razumeli. Toda, ko so se množile naše vrste, ko so prejele na bojnih poljih svoje krvave krste, takrat so nas spoznali, preko nas so spoznali našo domovino, videli so, da jugoslovanstvo ni fraza banketov in slavnostnih trenotkov, videli so, da kri jugoslovanskih dobrovoljcev stvarja Jugoslavijo. Besede niso izdale mnogo, ko so pa videli naše vrste, ko so videli našo kri, tedaj so nas priznali! Spomnim in omenim naj samo dan, ko so dospeli transporti dobrovoljskega korpusa iz Rusije v Solun. Francozi, Angleži, Italijani, Japonci in Grki so se čudili, odkod naenkrat tolike rezerve srbske vojske, mi smo jim tolmačili, kdo so ti vojaki, začudeno so nas gledali, ko smo razlagali, da to ni več srbska vojska, da se spajajo naše moči v eno jugoslovansko... Razumel nas je samo Francoz, ko smo mu omenili Ilirijo. — Pod imenom Ilirije nas je poznal in razumel naše težnje... Bil je vroč poleten dan, ko smo se zbrali na Jelaku, kjer so nas čakali člani jugoslovanskega odbora... Ni mi namen opisovati prizora, ponavljati besed... le zato omenjam ta dan, ker je on veliko priznanje našega dela, dela dobrovoljstva. Prišli so med nas možje, ki so delali z nami, ki so se v svojem delu sklicevali na nas, ki so se mogli sklicevati na naše bajonete, ki so mogli podpisati dokument našega osvobojenja in uedinjenja z našo krvjo, ki so mogli povdarjati svojo besedo z našimi bajoneti! Mi, ki smo stali noč in dan na predstraži, ki smo bili prvi, ki nastopimo pot v domovino, ki s svojimi rokami raztrgamo prepreke, ki se s svojimi prsi zaletimo v grudobrane živih sovražnikov, da krčimo pot osvoboje-nju in uedinjenju, smo bili ponosni, ko smo čuli veliko priznanje: »Vi ste sol in luč naše svobode, brez vas bi bile naše besede prazne besede, brez vas naši dokazi fantastični predlogi! Vi ste kvas, ki dvigne našo misel in jo povede do zmage. Vi ste svetu odkrili neznan svet — Jugoslavijo, vi ji daste s svojimi žrtvami in svojimi življenji — življenje svobode!« In svečan trenotek je nastal po teh besedah ... zagrmelo je ... stresla se je zemlja, zadrhtelo je ozračje, zažvižgalo, zabobnelo in zabučalo je ... iz tisoč in tisoč žrel se je začel usipati ogenj... Bil je veličasten prizor, najveličastnejši, kar smo jih doživeli na fronti... Tisoč in tisoč žrel je sipalo ogenj na sovražne položaje ... težki oblaki dima so jih zagrnili, kot megla so plavali nad njimi... Mi smo pa gledali v to krasoto in naenkrat se nam je zazdelo, da vidimo pred seboj vizijo, sliko bodočnosti... iz megle in dima se je dvigala fantastična postava ... naša Jugoslavija ... okovi so padli.. ona je pa rasla in rasla... razkrilila je roke ... zdelo se nam je, da čutimo njen objem, da čutimo nje topli in opojni dah... Sovražnik je molčal, ni nam odgovarjal, bilo je kot da je poznal našo trdno voljo, našo samozavest, da so zastonj vsi njegovi napori, da nas zadrži, da zaustavi naš napad, ko se odločimo, da nastopimo pot, ki nam jo je kazal Jelak ... Končano je bilo vse, odhajali smo zopet na svoja mesta... Zaustavili smo se zopet pri kažipotu na Jelaku s preprostim napisom: »Put u otadžbinu!« Šli smo naprej na svoja mesta, a v naših dušah je še vedno živela vizija, ki smo jo gledali na Jelaku... Bilo nam je kot takrat, ko je v balkanski vojni srbska vojska napadala Bakarno Gumno, ko se je vodila borba za Markovo mesto Prilep... In sredi borbe se je naenkrat začul glas: »Glejte. Kraljeviča Marka na šarcu, on nas vodi...« In vsa vojska je gledala naenkrat pred seboj vizijo: Kraljevič Marko na svojem šarcu krči s svojim buzdovanom pot skozi sovražne vrste... A za Kraljevičem Markom zagozdila se je srbska vojska v sovražnika, kratka in krvava borba je bila. a padel in osvojen je bil Markov Prilep. In ako si vprašal po končani zmagi vojaka, kdo ga je vodil, on bi odgovoril mirno: »Kraljevič Marko! Videl sem ga. kako je jahal pred nami na svojem Šarcu ...« Tudi mi smo gledali vizijo ... vizijo, ki se je dvignila iz dima. ki so ga izbruhali tisoči in tisoči ognjenih žrel, tudi nas je vodila vizija, ki smo jo poznali, ki smo verovali v njo. vodila nas je Jugoslavija ... Tako smo se vračali iz Jelaka na svoje položaje po poti. ki vodi v domovino... Pop Penčo. Temna noč je ležala nad položajem, vse je bilo t;ho in mirno, kakor da ni nikjer živega bitja, kakor da je vse izumrlo; kdo bi slutil, da preže v globokih rovih, vsekanih v skalo, bitja, pripravljena, da se pošastno dvignejo iznad grudobrana, da se zadrve v besnem naletu naprej, dokler ne zadenejo njih prsa ob prsi onih. ki čakajo in preže na drugi strani... Tako smo čakali noč in dan. mesece in mesece, naše oči so gledale naprej, naše želje so hitele preko rovov in položajev ... in to vedno pričakovanje nas je popolnoma omrtvilo in otopilo... Tako smo sedeli sključeni in zamišljeni v svojih zeinunicah. ko je nad našimi glavami divjal in hrumel peklenski grom, ko se je tresla zemlja in drhtelo ozračje, tako smo sedeli in čakali, ko je vladala naokoli tišina, ko nas je objela noč. kakor žive v grobovih! Tako mirni in ravnodušni smo postali, kakor da smo navajeni tega čakanja že od svojega rojstva sem. kakor da nismo nikdar drugega mislili nego to, kar smo počeli v teh dnevih dolgotrajnega čakanja. Želeli smo si dneva, da se konča ta negotovost, ki nas je ubijala in nam jemala moč. bili smo pripravljeni na vse, ker smo se zavedali tega, kar smo storili! Dovolj smo žrtvovali in ako damo še nazadnje svoje življenje, kaj je to v primeri z žrtvami, ki smo jih že dali. Ali vendar v vsi ti naši ravnodušnosti je bilo nekaj, kar nas je razburjalo, kar je motilo naše misli in sanje. bilo je nekaj skrivnostnega in nerazumljivega, kar nas je navdajalo s spoštovanjem pa tudi s strahom! Vsako noč, ko smo prežali z odprtimi očmi v temni mrak, ko smo čakali, bilo je nekaj, kar nas je vzdramilo, kar nas je streslo, da smo se nehote zganili... nikdo ni rekel besede, ali razumeli smo se vsi. Bili smo takrat na macedonski fronti na položaju Rovovska kosa, visoko gori v macedonskih gorah, mrtvih in zapuščenih, med golimi in raztrganimi skalami, globoko v stene so bili okopani naši rovi in položaji, a malo dalje zijali so nam nasproti bolgarski rovi... In ko smo zvečer zavzeli svoja mesta v prvi črti, pripravljeni na vse, ko smo gledali z izbuljenimi očmi preko žičnih ograj... oglasil se je oni skrivnostni glas ... tam na našem levem boku oglasila se je s svojim enakomernim takanjem strojnica, njen glas smo poznali vsi, vsak večer se je oglaševala, vsak večer je zahtevala svojih žrtev ... Takrat smo se vzdramili in spogledali, le tu in tam je kdo zašepetal: »Pop Penčo!« Niti premaknil se ni nikdo, stali smo mirno na svojih mestih in čakali, okoli nas in med nami so pa sikale krog-lje in krušile kamenje. Pop Penčo! Nekaj svetega, skrivnostnega je bilo v tem imenu, nikdo ga ni poznal, a vendar so nas ob njegovem imenu prevzele tako čudne in plašne misli... Odkar smo zavzeli svoje položaje na Rovovski kosi. oglašala se je vsako noč in na istem mestu strojnica, takala je v določenih presledkih, iskala svoje žrtve — a vse to le kratek čas... in ni bilo skoraj večera, da ni našla svoje žrtve! Najhujšega topniškega ognja in obstreljevanja iz letal se vojaki niso tako bali. kakor te strojnice. tako skrivnostna jim je bila. Iskali smo jo. mislili smo, da smo točno pogodili njeno skrivališče, javili smo topništvu, ki je obstreljevalo označeno mesto, da so prštele skale, da se je dim in prali dvigal, ali komaj je ponehalo obstreljevanje, že se je oglasila strojnica kakor v zasmeh s svojim skrivnostnim: tak. tak. taktak, tak... In to se je ponavljalo vsak večer... Nazadnje smo pa vendar zvedeli za skrivnost te strojnice, pripovedoval in razkril nam jo je ujet bolgarski vojak, ki so ga ujele naše predstraže: »Tam nekje v balkanskih gorah je živel star bolgarski pop Penčo. imel je dva sina. lepa in mlada, ponosna kakor dva bora iz Rilske planine. Prišla je balkanska vojna: odšla sta oba sina od očeta, pustila ga samega v balkanskih gorah, odšla sta v boj za osvobojenje; borila sta se hrabro, bila sta junaka, ponosen je bil pop Penčo na svoja sinova. A prišla je ona strašna noč na Bregalnici. ko je bolgarska vojska v zaslepljenosti strasti in krvi napadla sredi temne noči nepripravljene Srbe, ko se je vnela ona krvava bratomorna borba... In od tedaj stari pop Penčo ni videl več svojih sinov ... oba sta padla na Bregalnici, dve mladi žrtvi zaslepljenih strasti... Stari pop Penčo ni mogel v začetku razumeti tega... Dolgo časa je pričakoval svoja sinova... ali nista se vrnila... a pop Penčo jih je gledal pred seboj, videl je oba mlada in lepa ... gledal je njih junaštvo — videl njih smrt — ni razumel vsega tega... videl je le kri svoje krvi! V dnevih obupa in pričakovanja je prisegel stari pop Penčo pred sveto ikono grozno prisego, prisego maščevanja ... Z nikomur ni več govoril, živel je sam sebi, svojemu maščevanju; hotel je maščevati smrt svojih sinov in molil samo Boga, da mu da dočakati ta trenotek... Ni čakal dolgo stari pop Penčo! Svetovni požar je obvzel svet in Bolgarska je poskušala ponoviti to, kar je poskusila na Bregalnici... Zopet je napadla Srbijo, isto-tako v noči, ästotako zahrbtno kakor nekdaj... Nesrečna Srbija ni mogla vzdržati napada, kakor ranjenemu sokolu so ji omahnila krila ... Pop Penčo pa je takrat v noči in naskrivaj zapustil svoje balkanske gore in stopil kakor dobrovoljec v bolgarsko vojsko; tja doli do macedonskih gora je šel starec z bolgarsko vojsko, dokler se ni morala ustaviti pred živim zidom srbske vojske, ki se je zbrala in okrepila, da si pribori pot in vrnitev v domovino. Začela se je ona dolgočasna in enakomerna rovovska borba, ki je trajala toliko časa, da nas je vse omrtvila. In pop Penčo ni mogel čakati, bal se je, da ga zagrabi poprej koščena smrt predno bi izvršil svojo prisego. Težko mu je bilo to čakanje, zato je stopil med strojne strelce in se pridno vadil v streljanju. Vsi so ga poznali, zato so mu tudi dovolili, da si izbere sam svoje mesto, kamor bo postavil svoje orožje, pustili so tudi samega, da je sam upravljal z njo ... V nepristopnem skalovju si je našel varno skrivališče, kamor je postavil svojo strojnico in od tu je vodil za sebe svojo borbo. Mesece in mesece je ostal na istem mestu, niti za ped se ni premaknil, živel je sam za sebe, za nikogar se ni brigal, z nikomur ni govoril, živel je le svojemu maščevanju. A ko je prišel večer, oživel je pop Penčo, kakor volk je prežal v svojem skrivališču, a kakor hitro je v temi opazil kaj sumljivega, zatakala je njegova strojnica — in redkokdaj je izgrešila svoj cilj, toliko žrtev je že padlo, ali še vedno mu ni bilo dovolj, še vedno ni bil zadovoljen, še vedno je bil žejen krvi, vedno novih žrtev se je hotelo njegovemu maščevanju ...« Tako nam je pripovedoval bolgarski vjetnik, in kakor blisk se je raznesla povest o popu Penči na našem položaju^ vojaki so si jo okrasili po svoje, dodali in pri-domišljali so si najraznovrstnejše skrivnostne moči, tako da je pop Penčo stal naenkrat pred nami kakor nadnaravno. skrivnostno in nedotakljivo bitje... in kadar je zatakala njegova strojnica, se nas je vseh polastila neka nerazumljiva razburjenost, ki pa je postajala od dne do dne večja, ko smo videli, koliko žrtev je zahtevalo v naših vrstah maščevanje popa Penče. In ko je plavala noč nad položaji, sipala je popova strojnica smrt v naše vrste. Vsi poskusi, da se najde skrivališče popove strpj-nice. so bili brezuspešni; kolikokrat smo mislili, da smo ga našli, da smo razbili njegov brlog, najtežje granate in mine so razrile vso okolico, največje skale so se razsule v prah... ali komaj je ponehal napad... že se je oglasila zagonetna strojnica iz varnega skrivališča! A slednjič je prišel vendarle naš težko zaželjeni dan. ki smo čakali toliko časa nanj skriti v rovih pod zemljo.. tri dni se je vodila divja topniška borba, tri dni se je tresla zemlja, trgale se skale in valile v globočino, gost dim je kakor megla pokril naše položaje — ničesar nismo videli, oglušeli smo, ničesar nismo več slišali. Četrti dan zgodaj v jutro je pehota prešla v napad ... Počasi smo se splazili iz rovov, počasi smo se pomikali naprej, ker smo mislili, da zdajinzdaj trčimo na Bolgare, da se spoprimemo v zadnji odločilni borbi... A ko smo prišli do bolgarskih žičnih ograj, zadrveli smo se naprej, da vskočimo v njih rove... ali rovov ni bilo več... naše granate so jih zravnale z zemljo, zasule so jih ... vsa zemlja naokoli je bila razorana ... popolnoma drugačna in spremenjena je bila okolica, kakor je bila par dni prej, ko smo jo opazovali iz svojih rovov ... A Bolgarov ni bilo nikjer; premočan je bil učinek našega topništva, niso mogli vzdržati v svojih prvih linijah, zato so se umaknili v svoje druge; ali poznali smo dobro bolgarsko zahrbtnost, zato smo se s toliko večjo opreznostjo približevali novim bolgarskim postojankam. In ko smo se tako plazili počasi med razbitimi skalami in po razorani zemlji napre], se je naenkrat v naših vrstah zaslišal prestrašen klic: »Pop Penčo!« Kakor neka čarobna beseda je deloval ta klic na naše vrste, za trenotek smo obstali, mnogo njih je poleglo po zemlji, kakor da pričakujejo, da se zdajinzdaj oglasi popova strojnica, da prinese smrt v naše vrste ... le nekaj trenotkov je trajalo vse to... ali strojnica se ni oglasila ... pop Penčo je molčal, a pred nami se je dvigalo razrito skalovje, ki smo v njem vedno iskali njegovo skrivališče; videli smo učinke našega topništva, videli smo kako varno in nedosegljivo pribežališče si je izbral stari pop, da se more maščevati nad nami. »Ura. ura, ura ... naprej!« Zadoneli so ti klici, naše vrste so se zamajale in udarile naprej in naša pot se je pela preko skal, ki je v njih živel pop Penčo svojemu maščevanju; počasi in z največjo opreznostjo smo se približevali mestu, odkoder nam je vedno grozila smrt... splazili smo se po skalah navzgor, kamenje se je rušilo pod našimi rokami in nogami. povspeli smo se preko razbitega grudobrana... a naenkrat smo se preplašeno umaknili... Zagledali smo tako grozen prizor... Strojnica je bila še vedno na svojem mestu, napol zasuta s kamenji, a nad njo je slonel stari pop Penčo, objel jo je z obema rokama, tesno se privil k nji. kakor da jo hoče braniti in skrivati s svojim telesom... Stari pop Penčo je bil mrtev... iz male rane na čelu mu je še vedno kapala kri, ki je pordečila njegove sive in razmršene lase, ki se je strdila v dolgi, vihravi bradi — njegove osteklenele oči so bile napol odprte, a iz njih je še vedno sijalo ono nepotolažljivo sovraštvo, ki ga ni mogla oblažiti niti sama smrt... Molče smo stali pred to sliko in v svojih dušah čutili smo spoštovanje do svojega sovražnika, a vendar junaka, ki je ostal do zadnjega trenotka na svojem mestu, ki je s svojim telesom skrival in branil morilno orodje svojega maščevanja ... Sedaj je našel v macedonskih gorah svoj konec, nikdo ne bo vedel za njegov grob. nikdo se ne spomni več na njega, zastonj ga bodo čakale njegove balkanske gore... on je odšel za svojima sinovoma... padel je kakor žrtev svoje zaslepljenosti, svojega maščevanja in blaznega sovraštva, ki je še vedno sijalo iz njegovih mrtvih oči! »Naprej, naprej!« Predramili smo se... Zavalovile so se naše vrste, pohiteli smo naprej... a svobodnejše smo zadihali, ko smo pustili za seboj skalnati grob popa Penče. Vzšlo je solnce, in prvi žarki so padli na razrite stene, kjer je našel svoj grob stari maščevalec... mi smo pa hiteli naprej, naprej do solnca, do solnca zmage in svobode. Pantelijski Vis. Hura. hura. hura! Do neba so doneli ti klici, skušali se z grmenjem topov ... Zasedli smo prvo bolgarsko črto. zavzeli postojanke, ki so stale pred nami skoro dve leti kakor nepristopne trdnjave, z enim divjim in besnim naletom smo jih vzeli... in ko smo stali tam. kjer je bila še včeraj prerita zemlja z globokimi rovi in prehodi, zdelo se nam je. da so nam na stežaj odprta vrata v domovino. Niti zaustavljali se nismo, nismo čakali nadaljnih povelj, spustili smo se nizdol v dolino reke Gradešnice. niso nas brigala udobna bolgarska taborišča, ne bogati vrtovi, ki so jih Bolgari zasadili takoj za prvo črto, naprej. sanlo naprej je bilo naše geslo. Naš hitri marš se je šele tedaj nekoliko začel zadrževati, ko je bolgarska artilerija iz Gradešniškega Visa hotela zadržati naše napredovanje, toda bilo je prepozno, med najhujšim ognjem smo se drvili naprej in z vso silo napadli drugo bolgarsko linijo, ki so jo branili fori Koburg, Ana in Aneta; vnela se je kratka ali strastna borba, bombe so prasketale... bajoneti se krhali, razbijala se kopita na puškah ... v divjem begu so zapustili Bolgari tudi svojo drugo linijo... Toda popustiti niso hoteli, zaustavljali so se na vsakem položaju, ali premočan je bil naš nalet, da bi ga mogli vzdržati. Gledal in občudoval sem takrat naše vojake, ničesar niso videli, ničesar slišali... z brezizraznimi očmi. pogledi uprtimi naprej, so hiteli, čelade so potisnili na čelo, vse kar se jim je zdelo nepotrebnega, zmetali so proč, suknje, koce, krušne torbe, tornrstre, vse to so razmetali stran, zategnili so si samo opasače, kjer so nosili municijo in bombe, stisnili puške in hiteli naprej... Že takrat se mi je zdelo, da ni sile. ki bi nas zadržala, da ni zapreke, ki bi ustavila naš korak ... brez odmora smo hiteli naprej, dokler nas ni na sami reki Gradešnici zopet ustavil bolgarski ogenj... od vseh strani so klokotale strojnice, granate so padale v vodo... za hip smo se ustavili... ali prvi so že planili v reko, kdo se je menil, ako je zmanjkalo tega ali onega v bistri planinski vodi, ne, samo naprej... Fredno sem se zavedel, bil sem že onostran reke na podnožju Gradešniškega Visa... Kakor koze smo se peli navzgor, po vseh štirih se plazili, ali nikdo ni hotel zaostati, nikdo ni hotel ni smel biti zadnji. Sam ne vem, kako je takrat prešel dan, ob dveh zjutraj smo začeli napad; niti trenotka se nismo nikjer zaustavili, ali še predno smo prišli do vrha Gradešniškega Visa. nas je objela noč; tu smo imeli kratek počitek, šele tu smo čutili, kako smo vsi utrujeni; polegli smo po kamenju in zaspali kakor ubiti, ali komaj par ur je trajal ta počitek, ko so nas že zopet vzbudili z novico, da so se Bolgari umaknili na svoje močno utrjene rezervne položaje na visokem grebenu, ki deli razvodnico Gradešnice od Crne Reke. Najvišja, ali tudi najbolj utrjena točka tega grebena je Pantelijski Vis, kota 1580, kjer je bila bolgarska divizijska osmatračnica. Še napoldremotni smo se napotili naprej, videli smo močno utrjene topovske postojanke, odkoder so morda še včeraj bolgarski topovi bruhali ogenj na nas, ali danes so bila ta mesta prazna in zapuščena. Srečavali smo prve bolgarske ujetnike, ali nismo imeli časa, da si jih ogledamo, hiteli smo naprej in se spustili v dolino malega potoka .. ali približati se nismo mogli. Ako je poskušala samo kaka naša mala patrola, da se zrije naprej, zaklopotale so od vseh strani bolgarske strojnice in zaprle pot naprej. Tudi naše strojnice so stopile v akcijo, ali uspeha niso mogle imeti, ker so imeli Bolgari jako dobre in skrite postojanke. V tem je prispelo naše gorsko topništvo in začelo obstreljevati bolgarske položaje, a takoj nato je začelo odgovarjati bolgarsko težko topništvo, v tem dvoboju se je nam vendarle posrečilo. da smo prekoračili reko in se podvlekli prav pod padine Pantelijskega Visa. Granate največjih kalibrov so padale in kmalu nas je zakril gost črn dim. v tem dimu smo hoteli izrabiti priliko in se popeti, kolikor mogoče visoko, da se vsaj nekoliko približamo prvim bolgarskim postojankam. Toda naše napredovanje je bilo jako počasno. na vsakem odprtem mestu dobili smo od vseh strani mitraljeski ogenj, da smo morali na posameznih mestih čakati dolgo časa. predno smo mogli zopet naprej: od kamena do kamena smo se plazili, skrivali se. a okoli nas so žvižgale krogle, eksplodirale granate ... Dobili smo povelje, da mora nas bataljon še pred mrakom in po vsaki ceni zavzeti Pantelijski Vis. Ko smo dobili povelje, bila je ura že deset, a mi nismo bili niti sto metrov visoko... Solnce je pripekalo in se upiralo v golo skalovje, nikjer nobene sence, nobenega drevesa, nikjer trave, nikjer vode: vse okoli nas je bilo razbeljeno, a mi se nismo mogli niti ganiti. Priprave za napad so bile jako težke, ker so bile čete razdeljene v precejšnjih razdaljah, a komunikacije med njimi so bile jako nerodne, slednjič smo dobili povelje za kombiniran napad: zopet smo se počasi plazili M naprej, zopet se zaustavljali, ali Bolgari so pazno sprein-ljevali naš pokret in izkoristili vsako priliko, da nas zaustavijo. Okoli dveh popoldne smo bili nekako na polovici Pantelijskega Visa; tu je bilo pa tudi najnevarnejše, ker so nas mogli že opaziti Bolgari, ki so nas čakali v svojih postojankah na grebenu. Tu nam je zopet pomagalo naše topništvo, ki je pridno obstreljevalo bolgarske položaje, tako da smo se mogli vedno bolj hitreje pomikati naprej! Ob štirih popoldne smo dobili povelje, da naj z vso silo napademo bolgarske položaje, obstreljevanje je prenehalo, izvršili smo napad in po kratki borbi se nam je posrečilo, da smo vrgli Bolgare iz prvih rovov, ki so se nahajali kakih 500 metrov pod vrhom. V teh rovih smo se začeli takoj utrjevati tudi mi, ker smo bili prepričani, da bodo Bolgari poskušali iz svojih dobrih postojank protinapad, še bolj smo bili pa prepričani, da bi mogli ponoviti mi dnevni napad na položaj, ki bi ga mogli zavzeti samo z nenavadnim nočnim prepadom. Ali to in tako smo mislili le mi! Nismo še dobro utrdili svoje nove postojanke, ko smo dobili kratko in precizno povelje: do mraka mora biti Pantelijski Vis v naših rokah! Komandant bataljona je sklenil, da izvede napad s podeljenimi četami, a kakor prva četa je imela izvršiti juriš druga dobrovoljska četa, ki so bili v nji sami dobrovoljci ; poslal me je, da prenesem povelje komandiru čete. Plazil sem se skozi rov, ki mi je segal komaj do kolen, večkrat sem moral leči na dno, ker so me Bolgari opazili, a slednjič sem vendarle priromal do poročnika Jake Koželja, ki je kopal z vso vnemo rov in varno skrivališče ne toliko za sebe, kakor za svojo stekleničico s konjakom! Čudno in znamenito zgodovino je imela ta stekie-ničica, ki jo je poznal ves polk. Se v onih časih, ko je naš Jaka služil tam nekje na Gornjem Štajerskem avstrijskega cesarja, je dobil to stekleničico v spomin od neke rdečelične prijateljice — romala je z njim — ne prijateljica, ampak steklenica v Galicijo in ni zapustila Jake tudi takrat. ko je on rekel Avstrijcem »zbogom« in se rajši pridružil ruskim Kozakom. Steklenica je romala z njim. zdaj polna, zdaj prazna, kakor je pač nanesla prilika po vsi Sibiriji in končno priromala z Jako v dobrovoljski korpus v Odesi, kjer je njega in njo spoznal kmalu ves jugoslovanski svet. Ali romanja še ni bilo kraj. Preko prostranih ruskih step, po široki Volgi na sever. Tu se je Jaka ukrcal na ladjo in plul preko severnega morja na Angleško, preko Angleške skozi kanal La Manche v Francijo, a od tu iz Toulonskega pristanišča v Solun, a vedno zvesta spremljevalka mu je bila njegova stekleni-čica. ki smo jo kmalu spoznali tudi mi! Zato se nisem čudil, ko sem videl Jako, kako skriva svoj dragoceni zaklad — tem dragocenejši, ker se je v nji cekinil še zlatogrški konjak; skrival jo je bolj nego svojo glavo; komaj me je Jaka zapazil, tako je bil zavervan v svoje delo. Izročil sem bataljonsko povelje komandiru čete. ki je takoj odredil poročnika Jako. da naj s svojo polčeto izvrši napad. Še danes vidim poročnika Jako. kako se je široko zasmejal in rekel svojim fantom: »Zdaj jih pa bomo!« Zavihtel je svojo kapo. preskočil plitki rov in zavpil: »Fantje za menoj!« Usuli so se dobrovoljci iz rovov, stoglasen hura je napolnil ozračje in že so bili napadalci pod bolgarskim položajem. Nalet je bil tako nenaden in močan, da ga Bolgari niso mogli vzdržati, borba je bila kratka, delali so samo bajoneti in bombe — prvi je skočil v bolgarski rov Jaka, a za njim dobrovoljci. V divjem in paničnem begu so zapustili Bolgari in nemški strelci položaj in se spustili nizdol po bregu; peklenski ogenj so usuli Jakini dobrovoljci za sovražniki, a potem jih začeli takoj goniti. Tako je padel Pantelijski Vis! Naše čete so pritisnile od vseh strani in v kratkem času je bil ves greben, ki smo se zanj borili dvanajst ur, v naših rokah. Ko sem bil še pod bolgarskimi položaji, zagledal sem naenkrat navihanega Bosanca, Jakinega slugo, kako je ves zasopihan hitel nizdol. Prestrašil sem se in takoj pomislil, da se 'morda Jaki ni kaj zgodilo, ali Bosanec je že na mojem obrazu bral moje vprašanje, zaklical mi že od daleč: »Ništa, ništa!« in hitel naprej. Bolgarski rovi so bili dobro razbiti od našega topništva, akoravno so bili močno utrjeni, videlo se je, da so se tukaj Bolgari pripravljali na daljši odpor že dolgo časa, ker so utrdili položaj popolnoma moderno. Rovi so bili polni bolgarskih in nemških mrličev, pa tudi ranjencev je bilo mnogo. Ves bataljon je takoj nastopil v zasledovanje Bolgarom in jih prisilil, da so odstopili čez reko Melnico, a tudi tu se niso mogli držati na desnem bregu reke, spraznili smo kmalu vso okolico in se spustili v dolino reke Mel-nice do samostana svetega Ilije, kjer je bil prej štab bolgarske divizije. Bolgari v svojem begu niso imeli časa, da bi izpraznili in uničili svoja velika divizijska skladišča, tako nam je padel v roke velik plen; seveda se tudi mi nismo mnogo okoristili s tem plenom, ker smo pometali še svoje stvari proč, samo oskrbeli smo se bogato z ma-cedonskim tobakom, ki smo ga našli cele skladovnice. Tik pod samostanom smo se ustavili na prenočišču, bila je že noč. ko smo prišli tja. začudili smo se. da Jake ni bilo nikjer, pozneje smo šele zvedeli, da je Jaka s svojimi dobrovoljci podil Bolgare preko Melnice in da so ga morale naše patrole vrniti, ker bi prišel predaleč od bataljona. Ponoči smo se zbrali slovenski dobrovoljci pri Jaki in mu čestitali na uspehu. Z napoleonsko flegmo je sprejel Jaka naše čestitke in dostavil: »Samo škoda, da tale Pantelijski Vis ni ljubljanski Golovec ali pa Rožnik.« Spomnil sem se sedaj Bosanca in vprašal Jako. kaj je bilo, da je v najhujšem ognju in borbi Bosanec tekel nizdol po bregu! Jaka nam je ^a lepo razložil vso stvar: »Ravno sem najopreznejše in najsvetejše utrdil svojo steklenico s konjakom, ko dobim povelje, da udarim na Bolgare. Povedal sem to svojim fantom in šli smo kakor zlodji naprej. Sam ne vem, kako smo prišli do položaja, kako smo poskakali v rove. odkoder so jo pobrali Bolgari: po težkem delu sem se hotel malo oddahniti in okrepiti, toda moje steklenice ni bilo nikjer. Sedaj sem se šele spomnil, da sem pozabil steklenico v doljnem rovu. Razložil sem Bosancu nezgodno situacijo, ki jo je on takoj razumel in pobral jo je nizdol po bregu. V kratkem času se je zmagonosno vrnil s steklenico, seveda je žlahtne kapljice precej manjkalo, kar sem pa seveda mogel razumeti, ker se je moral Bosanec tudi malo okrepčati.« Drugo jutro smo nadaljevali zasledovanje Bolgarov ob reki Melnici nizdol. Krasna romantična soteska je to. ki je na mnogih mestih prav podobna gorenjskemu Vintgarju. Brez potov smo se plazili po strmih bregih, spuščali se sedaj do struge, potem se pa spenjali zopet navzgor. Naša smer je bila Crna reka, da pridemo ako mogoče Bolgarom v bok in na ta način olajšamo delo našemu levemu krilu na bitoljskem sektorju, ki je precej zaostalo. Crna reka! Spomnili smo se onih junaških podvigov srbske vojske v prvi balkanski vojni, ko je srbski vojak stal šestnajst ur skoro do pasu v vodi, da osvobodi Bitolj. Crna reka je takrat pordela. A ko je junaška srbska vojska leta 1916 drugič zavzela Bitolj, igrala je Crna reka zopet važno ulogo, ker vse odločilne operacije so se razvijale na njenih strmih obalah. Bili smo še v soteski reke Melnice, ko so nam okoli osme ure zjutraj javile patrole, da je predhodnica našega polka pod poveljstvom slovenskega dobrovoljca podporočnika Ernsta Turka dospela na obalo Crne reke. Kam. Ob obletnici bolgarske kapitulacij »Veles je padel! Danes opoldne ga je zavzel konjeniški eskadron donavske divizije!« Te besede so nam zaklicali konjeniki divizijskega eskadrona, ki so dirjali z največjo naglico v zaledje, da sporoče veliki uspeh. Po prelomu solunske fronte na Dobrem polju. Sokolu. Vetreniku in Kozjaku je naša divizija zasledovala Bolgare. ki so odstopali proti reki Crni, bili smo jim vedno za petami in jim nismo dali časa, da se utrdijo in ustavijo. Bali smo se edinole, da nas zaustavijo na planini Babuni. ki se širi s svojimi visokimi grebeni od Vardarja proti Prilepu in Bitolju. tu bi nas mogli zadrževati dolgo časa, toda s svojim spretnim manevriranjem je prva armija pod komando vojvode Bojoviča onemogočila bolgarske načrte, posamezni deli. so prišli Bolgarom v bok, a jugoslovanska divizija je napredovala v pravcu Štipa s tako naglico, da bi mogla nazadnje priti Bolgarom še v hrbet. Takrat nismo imeli niti pojma, kako smo razbili Bolgare, mislili smo vedno, da se Bolgari umikajo na svoje notranje položaje, a nikdo ni pričakoval več nego to. da bo naša ofenziva končala pred Skopljem. Toda, ko smo videli, da smo tako srečno obšli Ba-bunsko planino, smo slutili, da se ne zadovoljimo samo s Skopljem, ampak da gremo naprej... Ko smo prešli pri Vrbencih reko Crno, prodirali smo v severo-vzhodni smeri proti Vardarju in smo mislili, da pridemo na Vardar in solunsko železniško progo nekje v bližini Gracka. Ko smo pa prišli v podnožje Babune. srno naenkrat izpremenili smer in prodirali naravnost proti severu. Ko smo zvedeli za pad Velesa je bil naš polk ravno v predhodnici donavske divizije, pospešili smo marš in pod vasjo Doljni Orizani prišli na državno cesto, ki vodi iz Velesa čez Babuno v Prilep in Bitolj. Navdušenje v polku je bilo nepopisno, ne samo, da smo sedaj prišli na lepo cesto, kajti dosedaj smo se od solunskih položajev sem klatili po neprehodnih macedonskih gorah, veselje je bilo veliko večje radi dejstva, ker je bil Veles prvo večje mesto, ki je padlo na poti naše divizije, ki ga je osvobodila naša divizija. Dasi trudni in izmučeni radi neprestanih maršev in neprespanih noči, je korakal naš polk v polnem redu po prašni cesti proti Velesu. Že na poti proti mestu smo srečavali naše in francoske patrole, ki so dospele že poprej v osvobojeno mesto, vsem smo brali na obrazu veselje... hitro so se pomikale naše kolone, da bi dospele kar najprej do mesta... Splošno je takrat prevladovalo mnenje, da se umikajo Bolgari v smeri proti Ovčjemu polju, kjer se nameravajo ustaviti, da pride tam do odločilne bitke, ki bi naj odločila usodo južne Srbije in naše jesenske kampanje. Zato vse le boje, ki smo jih vodili od preloma solunske fronte, nismo smatrali za resne, ker smo mislili, da imamo posla z zaščitnicami bolgarske vojske, pojačane z bavarskimi strelci in pruskimi strojnimi oddelki enajste nemške armade. Hoteli smo si kolikor mogoče pridobiti na času in onemogočiti Bolgarom, da se dobro pripravijo, zato se nismo nikjer ustavljali, ampak po kratkih odmorih smo nadaljevali svojo pot. Zato se tudi nismo ustavili v Velesu, ampak smo korakali proti železniški progi, ki veže Skoplje s Solunom in ki teče vzporedno z dolino Vardarja. Nekaj kilometrov severno od Velesa smo prišli do železniške proge in na obalo reke Vardarja. Mostov ni bilo nobenih, velike zidane mostove, ki so vezali oba dela mesta Velesa, so Bolgari razstrelili, pontonske mostove pri železniški postaji so požgali, naše napredovanje in zasledovanje Bolgarov je pa bilo tako hitro in pouspešeno. da nam tehnični oddelki z mostovskim trenom niso mogli slediti, saj večkrat nismo mogli dobiti niti municije niti hrane. Smer našega napredovanja je bila čez levo obalo Vardarja proti Ovčjemu polju in od tu proti Kumanovu. da presekamo oni veliki železniški ovinek med Skopljem in Kumanovem. Ni nam torej kazalo drugega, nego da prebredemo Vardar, ki je v teh krajih jako širok in razdeljen v več rokavov, vsled velike suše je bil tudi jako plitev, tako da je bilo mogoče poskusiti tudi to. Predhodnice so hitro poiskale primerna mesta in nam pokazale gaz. Vardar je tu popolnoma miren in se komaj premika naprej, največja globina, ki smo jo morali prebresti je segala komaj do ramen. Na obali reke smo se ustavili, vojaki so se začeli slačiti in gaziti Vardar. S poročnikom Jako Koželjem sva premišljevala, ali se sploh splača slačiti se za tako kratko kopelj, ali je sploh vredno, da se morava slačiti in potem zopet oblačiti za tako malenkost. Hitro sva se odločila, da poskusiva prebresti Vardar tako kot sva bila. Oddala sva vojakom revolverje in bombe, da jih ne bi zmočila, potem jo pa mahnila oblečena kot sva bila naravnost v Vardar. Hitreje nego sva mislila, sva bila na levi obali, bila sva sicer popolnoma mokra, toda ker smo marš takoj nadaljevali, nama ni ta kopelj prav nič škodovala... Od leve obale Vardarja smo zavili preko veleških vinogradov proti vzhodu. Žalosten je bil pogled na te slavnoznane vinograde, ki rode znano veleško vino. toda sedaj so bili popolnoma zanemarjeni, od 1915. leta. ko so prišli sem Bolgari, jih ni obdeloval nikdo... V teh zapuščenih in žalostnih vinogradih smo se ustavili na prenočišču. Zakurili smo ognje, da smo se osušili, a vojake smo poslali v mesto, da nam preskrbe kaj posebnega, še pred večerjo so se vrnili vojaki s polnimi čutaricami starega, črnega veleškega vina in močnega žganja, s tobakom in velikimi kosi pečene jagnjetine in kruha. Po dolgem času zbrali smo se zopet vsi Slovenci iz našega polka, bila sta tu poročnika Koželj in Ukmar, podporočniki Zupančič, Turk, Prinčič in Zupančič, obiskal in počastil nas je s svojo prisotnostjo tudi naš zdravnik, dobrovoljec Gnezda. Pozno v noč smo sedeli okoli skromnega ognja, oglasila se je tiha slovenska pesem, a v naših dušah so se porajale misli in nade, da je blizu čas, ko se približamo tudi svoji nesrečni domovini... Naše nade so bile močne in trdne, vedeli smo, da zmaga mora priti... Bilo je v času našega dobrovoljstva žalostnih trenotkov. ko je bil položaj tako negotov, ko se je videlo, da je vse izgubljeno, toda dobrovoljci niso izgubili poguma, oni so verovali v svetost in veličino svojih žrtev... In ta vera je bila močnejša nego vsa poročila — včasih naravnost obupna — iz raznih bojnih polj... Mi dobrovoljci smo zaupali v svojo prisego, v borbo do konca, do zmage in osvobojenja! Zato smo prišli sem. zato smo se borili... Rano v jutro smo zapustili veleške vinograde in nadaljevali pot. šli smo skozi zapuščene macedonske vasi, ki so jih prebivalci zapustili, a odpora nismo našli nikjer, zato smo bili tolikanj bolj prepričani, da se bližamo odločilni bitki na Ovčjem polju. Nismo si namreč mogli predstavljati. kako so Bolgari in Nemci mogli zapustiti tako lepe položaje brez vsake borbe... Bilo je 30. septembra leta 1918. Prenočili smo iznad vasi Malinovo in navsezgodaj dobili povelje, da moramo z vso naglico napredovati proti doljnemu teku reke Pčinje ... Bili smo na zadnjih obronkih grebeii, ki 'se spuščajo proti Ovčjem polju, mislili smo, da se nahajamo pred odločilnim trenotkom. Naš 1. bataljon 8. polka je bil v predhodnici in je zavzel položaje nad vasjo Kolitsko. Patrole, ki so bile poslane od vseh strani, so javljale o sumljivem miru. a obenem so zasledile, da se zbirajo na bližnjih grebenih večji oddelki bolgarske vojske ... Situacija se nam je zdela skrajno sumljiva, začeli smo se utrjevati, ker smo bili gotovi, da pridemo v najkrajšem času v dotiko z bolgarskimi oddelki... Takole okoli osme ure zjutraj začujemo naenkrat zvoke trobente, in neke signale, ki so prihajali od vasi Kolitsko. Poslušali smo te signale, nismo jih razumeli, niso bili naši, hitro so odšle patrole v smeri proti vasi... vsi smo napeto in razburjeno pričakovali... Ni minulo niti četrt ure, ko se vrne ves spehan in zasopljen vojak iz prve patrole in javi poveljniku bataljona: »Gospod major ... bolgarski parlamentarji...« Začudili smo se v prvem trenotku, kaj hočejo bolgarski parlamentarji... Toda predobro smo poznali Bolgare, da bi jim verovali ... Major Pavlovič je mirno vprašal: »Kje so bolgarski parlamentarji?« »Naše patrole so jih obkolile in zajele... Trije so: oficir, podoficir in trobentač!« »Pripeljite jih sem!« Vojak je stekel zopet naprej. Prešlo je precej časa nestrpnega čakanja... nikao ni imel niti časa govoriti... naše glave so bile polne misli. Kaj hočejo Bolgari, ali nam nastavljajo kako novo past? Vse naokoli je bilo popolnoma mirno... vsa naša divizija je bila v polnem bojnem razporedu... ali od nikoder ni bilo čuti glasu, molčali so topovi... niti ena puška se ni oglasila... bilo je kot v oni tišini, ki nastopa trenotno pred viharjem ... Tudi od bolgarske strani ni bilo prav ničesar slišati, dasiravno smo vedeli, da se nahajajo komaj par sto korakov pred nami... morali so vedeti, da smo jim tik za petami, in zato se nam je zdela tišina na oni strani toliko bolj sumljiva, kolikor bolj smo bili prepričani, da stojimo pred odločilno bitko na Ovčjem polju. Iz takih in enakih misli nas je pa predramil čuden prizor... Na treh lepih in velikih belcih so prijahali trije bolgarski parlamenterji... prvi je jezdil mlad in elegan-ten oficir, sledila sta mu podoficir in trobentač, vsi trije so imeli v rokah velike bele zastave... okoli njih so pa stopale naše patrole s pripravljenimi puškami. Ko so se približali na kakih petdeset korakov našemu položaju, je šel naš major Pavlovič par korakov naprej, komaj ga je zagledal bolgarski oficir, skočil je raz konja in mu hitel naproti... Par korakov pred njim se je ustavil, pozdravil ga in rekel: »Gospodin major! — Kartečki poručik Bojan Popov! — Ones od 12 sati mi Blgari ne strelame ...« Major ga je nato vprašal, kaj naj pomeni ta njegova izjava, a Bolgar je začel razlagati, da hoče bolgarska vojska premirje, da hoče domov, da noče več sodelovati v svetovni vojni... Pokazal je svoje pooblastilo komandanta bolgarske brigade in pismo naslovljeno na naše divizijsko poveljstvo. Vsi oficirji iz bataljona smo se zbrali okoli bolgarskega parlamentarja, ki nam je razlagal popolnoma mirno, da je Bolgare srečala pamet, da se nočejo boriti več v tujo korist, da se hočejo vrniti domov. Rekel nam je, da je vojna končana, ker Nemci ne morejo več vzdržati pritiska Francozov in Angležev, ki so se jim pridružili sedaj še Amerikanci. Bolgarski narod je bil zapeljan, plačal je krvavo svojo zmoto, edino, kar prosi bolgarska vojska, ki polaga orožje, je svoboden odhod v Bolgarijo. Bataljonski poveljnik je dal bolgarskim Parlamentariern spremljevalce, da jih odvedejo v zaledje — toda mi smo ostali na svojih mestih, preveč dobro smo poznali bolgarske zvijače, da bi jim mogli zaupati... Ostali smo na svojem položaju, pripravljeni na vse in pričakovali bolgarskega napada. Popoln mir je vladal naokoli — kalila ga ni niti najmanjša stvar, postajali smo vsi bolj in bolj nervozni. — Čakali in čakali smo, toda iz zaledja nismo dobili nobenega nadaljnega povelja ... Šele okoli poldneva smo dobili povelje, da se moramo z največjo previdnostjo spustiti raz obronke in zasesti selo Orašac blizo reke Pčinje. V par trenotkih se je naš bataljon formiral v bojni pohod in se začel spuščati v dolino. Prišli smo v ozko sotesko, ki je skozi njo peljala precej dobra cesta... V polni pripravnosti in bojni formaciji smo nadaljevali pot. — Ni trajalo niti pol ure, ko so v naši neposredni bližini zagrmeli bolgarski topovi, ko sc zaropotale bolgarske strojnice, granate so eksplodirale v naši neposredni bližini, krogle so se zapraševale v cestni prah. TaKoj smo pomislili na bolgarsko verolomnost in izdajstvo... V onem trenotku, ko je zadonel prvi bolgarski top, smo izpraznili cesto in se zakrili pod nasipe ... Neposredna bližina bolgarskega topništva nas ni vznemirjala, ker bi morali izvršiti le kratek in energičen naskok, da preženemo baterijo, ki nam 'je zaustavila pot... Toda kmalu smo dobili povelje, da naj ustavimo prodiranje in čakamo nadaljnih povelj. Polastila se je nas velika nervoznost, nikdo ni vedel kaj naj pomenja to obotavljanje, željni smo bili borbe, da vržemo Bolgare raz njih zadnje položaje... Prej nego smo pričakovali se je vsa zadeva pojasnila. Začule so se zopet bolgarske trobente in v spremstvu naših patrol je prijahal komandant bolgarske brigade, mlad polkovnik z načelnikom svojega štaba, adjutantom in trobentačem. Bolgarski topovi in strojnice so utihnili... Šele, ko so se zopet vrnili bolgarski parlamentarji, smo zvedeli pravo resnico. Bolgari so kapitulirali na vsi črti in prosili za premirje, ki jim je bilo tudi dovoljeno pod najstrožjimi pogoji. Proboj na solunski fronti je razbil in razdelil bolgarsko vojsko na dva dela, njeno desno krilo je bilo popolnoma odsekano in je moralo pasti vse v ujetništvo. Levo krilo se je moglo rešiti s hitrim odstopanjem proti bolgarski meji. Ko so Bolgari sprejeli težke pogoje o premirju, ki so bili za njih popoln poraz in kapitulacija, so prosili dvanajsturnega presledka, da bi mogli izprazniti svoje položaje in se umakniti na cesto Kumanovo— Kriva Palanka — najbližjo pot v Bolgarijo. Toda naš polk v predhodnici ni vedel za ta dogovor, zato je prodiral naprej, Bolgari so videli, da padejo vsi v suženjstvo. druge pomoči ni bilo, zato so hoteli opozoriti s streljanjem na sklenjeni dogovor. Ustavili smo prodiranje in se utaborili pred vasjo Orašac; tu smo čakali do poldneva naslednjega dne. 15 Dobili smo poročila, da so Bolgari že v noči zapustili položaje in odšli v Kumanovo, odkoder so nadaljevali svojo žalostno pot v razočarano domovino, ki jih je vedno pričakovala kot zmagovalce, sedaj jih je pa morala sprejeti kot begunce ... Iznad Orašca smo prešli reko Pčinjo, ki prihaja od bolgarske meje in potem nadaljevali pot po valovitem terenu, ki se dviga nad cesto, ki vodi v Kumanovo. Na ti poti smo dobili šele pravo sliko in prave pojme o groznem porazu, ki so ga doživeli Bolgari v tako kratkem času. Naš udarec na solunski fronti je bil tako silen in nagel, da se Bolgari po prvem porazu niso mogli več orijentirati, udarec je sledil udarcu, vsako premikanje čet je bilo nemogoče, naš pritisk je bil tako močan, da se niso mogli ustavljati, naše zasledovanje tako hitro, da je bila vsaka nova koncentracija izključena. Vse večji in večji nered je prihajal v bolgarske vrste, dokler ni nazadnje disciplina popolnoma popustila. Vojaki se niso brigali za komando, začeli so bežati od svojih edinic in si iskali najbližjega pota v Bolgarijo... Malodušnost, ki je sledila prvemu porazu, se je z neznansko naglico izpremenila v prepričevalno zavest, da je vse izgubljeno, pojavljale so se po polkih pobune, odpovedala je pokorščina, vojaki so metali proč orožje in 'bežali... Grozna, strašna in žalostna je bila slika, ki smo jo gledali na poti za Kumanovo. Vsi travniki, vsa polja in vsa pota so bila polna beguncev, od vseh strani so prihajali, povsod je ležalo razmetano orožje, oropani trenski vozovi, zapuščeni topovi... Mnogo žalostnih slik sem videl v svetovni vojni, videl sem mnogo porazov, videl veliko tragedijo vsega naroda, toda tako žalostne slike, kot smo jo videli sedaj, še nikdo ni pomnil. Videl sem ono strašno katastrofo Potiorekove vojske. ko je jeseni leta 1914 zmagonosno vkorakal v Srbijo in proslavljal uspeh svoje ekspedicije; bil sem priča onega zgodovinskega poraza avstrijske armade na Rudniku. videl sem takrat divji beg, zmešnjave, videl sem kako se vali ta bivša vojska kot divja masa naprej in naprej samo z enim ciljem, da dospe, kar najprej do Save in Drine... Videl sem ljudi, ki so kot brezumni skakali v deročo Drino in motno Savo, ker niso prišli na mostu takoj na vrsto... Niti mislil ni nikdo na to, da pride živ na ono stran, na tisoče in tisoče jih je potonilo, a to ni preplašilo onih. ki so prihajali za njimi, za njimi so hiteli v hladno smrt... Ponavljali so se ti prizori. toda razumel sem jih ... Bil sem priča tragedije srbskega naroda v onih težkih dnevih, ko je zapuščal svojo domovino... Stopo za stopo je branila vojska svojo rodno grudo, ko pa ni mogla več vzdržati pred premočjo, se je umaknila... Z njo so pa šli starci in starke, žene, dekleta in otroci, šli so vsi, ki niso hoteli postati sužnji... Videl sem. kako ti ljudje žrtvujejo svojo ljubezen do domovine svoji ljubezni do svobode. Šel sem z njimi preko neprehodnih albanskih gora. videl in doživel sem prizore, ki še danes žive v moji 15* duši kot neizbrisni spomin na najstrašnejše dni, ali videl sem ono dostojanstvo, ki je z njim narod prenašal vse to gorje, v očeh sem bral trdno zavest in vero, da vodi ta pot preko Golgate k vstajenju... Klanjal sem se v svoji duši temu dostojanstvu, ti veri in ljubezni... Gledal sem na otoku Vidu ono strašno umiranje onih, ki so prišli iz Albanije, da se okrepe in pripravijo za vrnitev v domovino... Tisoči in tisoči so umirali, požirale so jih morske globine v svoje brezdanje valove, a oni, ki so ostali, niso obupali... Izgubili so vse, izgubili so svojo domovino, izgubili svoje najbližje in najdražje, toda srbski vojak ni izgubil nikdar svoje časti, svojega ponosa... Kakor velikan nad ljudmi je stal one dni srbski vojak pred vsem svetom, ki ga je občudoval in slavil... Komaj je malo okreval, dobil malo moči, ni mogel več vzdržati v miru, hotel je nazaj, hotel je tja. kjer se odpira pot k vrnitvi... Vse te prizore sem videl — toda s slikami, ki jih je nam nudilo bolgarsko odstopanje, se ne dado meriti. Prav nič človeškega ni bilo v njih, bili so res premagani, osramočeni, zavedali so se tega in tudi kazali, s povešenimi glavami so šli, z zaprtimi očmi so šli mimo nas, niti pogledati se nas niso upali, bali so se nas. Ako je kdo nagovoril tega ali onega, se je ves tresel, drhtel je, proklinjal svojega kralja in carja, svojo domovino in te milo prosil, da ga pustiš živega, ker on ni kriv ... Zastudila se nam je ta pasja ponižnost, ta podla bojazljivost, zavest nemoči in slabosti... Nikjer ni bilo konca niti kraja tem nepreglednim vrstam, ki so prekrile Ku- manovsko polje; hiteli so. drug je hotel prehiteti drugega. da dospe kar najprej na cesto, ki jih vodi domov. Z zaničevanjem in prezirom smo gledali te ljudi, ki smo j h pred par dnevi še smatrali za junake, sedaj smo pa videli kako smo se prevarili, tu nismo videli junakov-boreev, tu so bile le tolpe napolnagih in bosih capinov, ki so pometali vse raz sebe. samo da bi lažje bežali... To so bili žalostni ostanki one zmagovite bolgarske vojske, ki je leta 1915. oznanjala vsemu svetu, »da je v triumfalnem pohodu osvojila Srbijo«. Pri vasi Dobrošane. malo pred Kumanovem. smo se morali zopet ustaviti, nismo mogli naprej, bolgarska brigada, ki je šla domov, nam je presekala pot. Žalosten je bil pogled na to vojsko Ferdinandovih opolčencev ... bili so vsi brez orožja, a niti izraza pomilovanja nismo imeli za te ljudi, preveč smo jih zaničevali... Oddahnili smo se. ko se je končala ta žalostna procesija, ko je izginila med gričevjem. Resnična je bila beseda, ki jo je rekel takrat neki francoski poet; Balkanski Kain je dočakal dan stoje kazni! Pred mrakom smo prišli do Kumanova, do tega svetega mesta v borbi za naše osvobojenje. kjer je srbska vojska leta 1912 položila prvi in krvavi temeljni kamen našega osvobojenja. Utaborili smo se na hribih nad mestom... Zadnji bolgarski oddelki so zapustili mesto... Sedel sem pri ognju in gledal na mesto... Vse je bilo razsvetljeno, luč pri luči je migljala — rakete so švigale kvišku in razsvetljevale temno obzorje, pesem je donela povsod, pesem veselja, pesem svobode, navdušenj klici so prihajali k meni, razumel sem jih, veselil se z njimi, saj proslavljali so tudi naše osvobojenje... Tam zadaj za mestom se je pa valovilo prostrano kumanovsko polje, ta neizmerni grob naših prvih žrtev, naših prvih junakov za našo svobodo, za naše edinstvo, v daljavi so se pa belili Mladi Nagoričani, kjer je krepka mišica in narodni ponos zadržal in vzdržal divji naval otomanske vojske in rešil s tem usodo balkanske in svetovne vojne, pa tudi usodo naše svobode ... In zdelo se mi je, da prinašajo vetrovi tam od Mladih Nagoričanov preko Kumanovskega polja glasove in odmeve pesmi o svobodi, ki so se mešali in spajali s pesmijo, ki jo je pelo osvobojeno Kumanovo ... Veselje in radost je danes v Kumanovu, a tam zunaj vlada temna noč brez zvezda, temno je Kumanovsko polje... Tudi priroda se je zarotila, noče videti njih, ki gredo s povešenimi glavami, ki hite... da še v noči pridejo do meje, da nikdo ne vidi, kako se vrača Kam na svoj dom ... Na svobodnih tleh. Po kapitulaciji bolgarske armade, po sramotnem zlomu bolgarske politike, ki je skozi dolga leta s pomočjo Avstrije in Nemčije pripravljala iztrebljenje Srbstva, smo nadaljevali pot naravnost proti severu ob železniški progi Kumanovo—Niš. Bili smo brez skrbi, ko smo korakali po beli cesti, ki vodi skozi ozko dolino, vedeli smo. da smo opravili za vedno z Bolgari, nismo se pa bali tudi ostankov enajste nemške armade, ki je odstopala v povspešenih hodih pred nami. Šli smo skozi osvobojene vasi Konjare, Tabanovce, povsod nam je prihajal narod nasproti, nudil nam v pozdrav kruha in soli, obdaroval vojake s kruhom, pogostil jih z vinom in žganjem, toda časa nismo imeli, da bi se ustavljali, naša pot je vodila naprej, da dohitimo one. ki beže pred nami, ki čakajo ugodne prilike, da se ustavijo, da nam zakrčijo pot. Prvi dan smo prenočili na livadi ob cesti blizu mesteca Preševo; vse naokoli je bilo mirno, naše patrole, ki so šle daleč naprej, niso zasledile prav ničesar, niti duha niti sluha ni bilo o sovražnikih; da so pa šli tod. ie pričela razdejana železniška proga, razstreljeni mostovi in prehodi. To so delali Nemci sistematično, na vsakih 30—50 korakov so z bombami razstrelili del proge v dolžini enega metra, a dosledno razrušili vsak most. vsak prehod. Za odstopajočo nemško vojsko je vozil blindiran vlak s pionirji, ki so izvrševali uničevalno delo; proga je bila popolnoma nerabna; pa tudi na cesti so razbili vse mostove, tako, da je naše topništvo vedno zaostajalo za nami, ker je moralo pri vsakem porušenem mostu po velikih ovinkih. Ko smo drugo jutro vstali navsezgodaj, je bil meglen jesenski dan ... megla je ležala nad dolino in sem-intja so padale deževne kaplje. Ker se je od Preševa dalje dolina vedno boljinbolj zoževala, bila je tudi na mestu večja opreznost, zato so naše pobočne patrole odšle precej globoko pod obronke Rujan planine na eni, a na obronke skopske Crne gore na drugi strani. Naš bataljon je pa nadaljeval pot po cesti proti severu ... naša smer je bila, da dosežemo nekdanjo srb-sko-turško mejo ob južni Moravi; pred nami se je dvigalo malo gričevje, preko katerega je vodila cesta v dolino reke Morave ... V megli smo korakali po cesti malomarno in zamišljeno ... v naših dušah so oživeli spomini, saj smo se bližali stari meji, bližali trenotku, ko stopimo s prvim korakom na osvobojena srbska tla. Tako smo korakali dobro uro, brezskrbni, zatopljeni v svoje misli. Bilo je nekako ob sedmi uri zjutraj, ko je zažvižgalo v zraku, kratek pok ... potem pa eksplozija v neposredni bližini ceste ... Zapazila nas je sovražnikova artilerija, ki je vzela jako ugodne položaje na nizkem gričevju, ki zapira dolino. Prvemu strelu je sledil drugi... in v par trenotkih so začele padati granate, začeli so se modriti nad nami šrapneli... bili smo v najhujšem topovskem ognju ... edino skrivališče so bili jarki ob cesti, sklonili smo se tja in čakali. Toda vedno vztrajnejši in brži je bil ogenj, sistematično padanje granat, preračunano iskanje cilja nas je kmalo utrdilo v veri. da imamo opraviti z Nemci. — Niti pol ure nismo bili sklonjeni v jarkih, ko dobi naš bataljon povelje, da naj se skozi topniški ogenj približa gričevju in'tako ogrozi položaje. V par trenotkih se je razvil bataljon v strelske vrste in začel napredovati. Topništvo je podvojilo, potrojilo svoje delo. — Granate so padale vsak hip, toda naše strelske vrste so se gibale s tako spretnostjo, da sovražniki niso imeli nikdar gotovega cilja... To se je videlo tudi iz dejstva, da so metali in razsipali municijo kar tako vendan. Ko so videli, da ne morejo sprečiti našega napredovanja, so se omejili na preprečili ogenj; bili so z vsemi mogočimi kalibri v dolino, ki se je vedno bolj in bolj zoževala. Takole do dveh popoldne je trajalo naše napredovanje in manevriranje, izgube so bile jako neznatne, mrtvih nismo imeli prav nič, le nekaj ranjencev. Bilo je okoli treh, ko smo predrli črto, ki jo je bila nemška artilerija in prišli izpod dosega iste... še kratek marš in bili smo na pobočju gričevja... PolkT ki je šel za nami, je zaostal, izgubili smo vsako zvezo z njim, a daljnjih povelj nismo imeli... Poveljnik bataljona je poslal ordonance. toda poročil nobenih... Prišla je vrsta na mene. da vzpostavim zvezo med polkom in bataljonom. Prav odkrito priznam, da mi ta naloga ni bila prav posebno prijetna, moral sem se splaziti skozi preprečilo črto, ki jo je še vedno bila nemška artilerija ... Hitel sem po jarku in se približal črti.. toda kje najti prehoda, kajti glavni cilj je bila še vedno cesta, dolgo časa sem čepel v jarku, kajti prehod je bil tu nemogoč, ako se pa pokažem v dolini na polju, tedaj sem tudi tu dober cilj in bom dajal dobro smer... Granate so padale naokoli, grmelo je in žvižgalo... k sreči se je tedaj ulila ploha, ki je zmračila že itak megleno popoldne... Ko se je usula najhujša ploha, sem skočil iz jarka, stekel globoko v livado in potem sam ne vem kako je bilo — pretekel preprečno črto ... Hitro sem našel polkovno poveljstvo, dobil potrebna navodila in se po isti poti vrnil v bataljon. Pri polku sem zvedel, da sta bila oba ordonanca iz bataljona ranjena. Povelje, ki sem ga prinesel v bataljon, je bilo kratko: zasesti v naskoku gričevje nad vasjo Borovac. zasigurati cesto, ki vodi preko kote 504. Komaj se je razvil bataljon v strelce in začel nastopati, ko so se od vseh strani oglasile puške, ko so zaklepetale strojnice... Prišli smo v dotiko s sovražnikovo pehoto, ki je varovala topništvo, toda naše napredovanje je bilo jako olajšano po obronkih nizkega gričevja... plazili smo se previdno naprej, dokler se nismo približali prvim vrhovom, ki smo jih hitro zasedli, tu smo se utrdili in se pripravili za napad... Sovražnik je bil vztrajen, niti ganiti nam ni dal koraka naprej, imel je dobre položaje in je mogel uspe- šno zadrževati vsak naš poskus, da se približamo njegovim položajem. Kar naenkrat začujemo z našega desnega krila velik hrup in klice: Ura, ura! Cez par trenotkov prihiti ves spehan vojak in javi poveljniku bataljona ves v smehu: »Gospodine majore, pa tu nisu Nemci. Švabe so tu N Takoj se je pojasnila stvar: desna pobočna patrola je v megli zašla preveč naprej in slučajno ujela sovražnika... Ta pa ni bil Nemec, kot smo vsi pričakovali, ampak avstrijski vojak, nek Rumun iz Bukovine. Ko so ga pripeljali k poveljniku bataljona, je povedal vse: da brani položaj nemška artilerija, ki pa mora že odstopati, a da na položaju ni Nemcev, ampak prvi oddelki dveh avstrijskih divizij, ki so jih Avstrijci v največji naglici zbrali in poslali na srbsko fronto, da zaustavijo napredovanje jugoslovanske vojske. Povedal nam je tudi, da tvorijo te dve diviziji, ki naj zaustavijo zmagonosni pohod osvoboditeljev, Rumuni. Slovaki in Madžari... Z bliskovito brzino se je raznesla vest, da so pred nami Švabe — Avstrijci... Tedaj pa junakov ni bilo mogoče več zadrževati, brez povelja so posamezni vodi planili naprej, poveljnik bataljona je videl splošno navdušenje in dal povelje za napad... Brez ozira na divje streljanje so hiteli naši naprej ... dosegli so zadnje obronke pod najvišjim grebenom gričevja. V tem je utihnilo tudi nemško topništvo, videli so položaj: Avstrijci ne morejo braniti položaja, zato so takoj odstranili svoje topove, ki bi sicer padli v naše roke. Z Avstrijci je bil kratek obračun ... povelje za napad in že so zavalovile naše vrste ... boj je bil kratek, niti četrt ure ni trajal, ko smo zavzeli glavni greben in prehod čez koto 504. V paničnem begu so bežali Avstrijci, skušali so se sicer zaustavljati, toda naši dobrovoljci so jih z nemškimi komandami popolnoma zmešali, tako da je bil plen obilen; naš bataljon je zajel sam preko tisoč mož in dvanajst strojnic. Preplašeno so gledali Avstrijci, ko smo jih zbrali na koti 504; pripovedovali so nam, da so jih zbrali od vseh strani, da so jim pripovedovali, da Srbov sploh več ni, da bodo zadrževali nadiranja Francozov ... Neki rezervni poročnik rekel mi je, da je Poljak iz Kolomeje, ter pripovedoval, da je dobil povelje braniti s svojo četo svoj položaj do zadnjega moža. Toda naenkrat je videl, da napadajo Srbi naravnost proti njem ... videl je, da prihajajo od leve, da nadirajo od desne, dal je povelje za umik... Toda Srbi so bili že za njegovim hrbtom... Tedaj je videl, da je vsak odpor nemogoč, dvignil je svoj robec in se udal z vso svojo četo... Odredili smo hitro straže, ki so čuvale ujetnike, mi smo pa nadaljevali pot... Zmračilo se je popolnoma, vsako nadaljne zasledovanje je bilo nemogoče, zato smo se ustavili ob Moravi pri vasi Oslare in tam prenočili. Krasno jutro, jesensko jutro polno solnca nas je prebudilo ... Od vseh strani so vodile naše patrole nove ujetnike, ki so se razbežale na vse strani, ki so jih našli po Koruznem polju, po vrtovih in hišah. Tu smo dobili povelje, da naj odkorakamo proti vasi Žuželjice, kjer se koncentrira ves polk. da skupno stopi na osvobojena stara srbska tla. V vasi Žuželjice smo se malo odpočili, dokler se ni zbral ves polk, poveljnik polka, stari junak iz Kuma-novega in Bregalnice, polkovnik Nedič je čestital našemu bataljonu na sijajni zmagi. Po kratkem odmoru smo nadaljevali pot, ves polk je v polnem redu korakal proti Moravi. Začudili smo se, ko smo prišli do reke in videli, da most še stoji, v tako paničnem begu so bežali Avstrijci, da so pozabili, oziroma niso imeli časa, da porušijo most preko reke. Prešli smo preko reke Morave, pesem se je orila, naše duše so željno pričakovale svečani trenotek... Prešli smo vas Žibevče, nekdaj prvo postajo na turško-srbski meji in se bližali vasi Dolnji Vrtojoš... prvi srbski vasi v osvobojeni Srbiji. Korakali smo po cesti, ki je vodila mimo obsežnih travnikov, ko zadone trombe s poveljem: »stoj!« Ves polk je obstal na mestu, v prvem trenotku nismo vedeli, kaj naj to pomeni, toda hitro smo se zavedli: bil je blizu svečani trenotek... Polk se je postrojil v četverokot... prihajal je polkovni poveljnik ... Se danes ga vidim pred seboj... starega komandanta Mihajla Nediča ... vse je izgubil v vojni, dva brata sta mu padla na bojnem polju, vsa rodbina se mu je porazgubila, toliko mu jih je pomrlo, ostal je sam... Ko je prišel med nas, se je njegov obraz svetil v solzah... poznali smo ga, ljubili in spoštovali, bil je vedno z nami in med nami; bil je med nami, ko smo bili na macedon-skem položaju gori na »Engleskinji«, bil je z nami v vseh borbah, bil je vedno med prvimi... a tudi sedaj je bil z nami, ko se bližamo osvobojeni zemlji... Kratke so bile njegove besede, ko nas je pozdravil, glas se mu je komaj slišno stresel, ko je v odsekanih, vojaških stavkih povedal in označil zgodovinski treno-tek, ko se srbska vojska pomnožena z jugoslovanskimi dobrovoljci vrača kot vojska osvoboditeljev v Srbijo... Toda pripomnil je takoj: naša pot ni končana; danes stojimo na meji, kjer je pred leti srbska vojska prekoračila mejo in stopila v borbo za osvobojenje zasužnjenih bratov v Macedoniji... sedaj smo na poti, da pridemo do meje, ki nas deli od bratov, ki še vedno zdihujejo pod nasiljem! Kot stojimo danes tukaj... tako bomo stali na Savi, Drini in Donavi, tam bomo vnovič položili prisego, da ne odnehamo prej, dokler ne bo svoboden in uedi-njen naš narod ... »Kape skini!« se je glasilo povelje... stali smo mirno in zatopljeni v misli... Po ti mali svečanosti se je polk odpravil naprej, vrste so se zravnale, ponosno smo šli, samozavestni... ker smo vedeli, kaj prinašamo... Iz vasi sem se je bližala velika povorka... na čelu svečeniki, otroci z učitelji, godba, vsa vas, staro in mlado... ponudili so nam kruha in soli... in kot da je naenkrat prenehala disciplina v polku... vaščani so se pomešali z vojaki, vrste so se zmešale... Tako smo korakali naprej... vaščani so nam nudili vse, kar so imeli... nosili so kruha, pogače, sadja, polne vrče vina. tobaka in delili med vojake ... nepopisno je bilo veselje... Toda zaostajati nismo smeli... še pred mrakom smo morali biti v prvem mestu osvobojene Srbije v Vranji. Polk je nadaljeval pot po valovitem terenu proti Vranji... kjer nas je čakal slovesen sprejem, vse mesto je bilo pred prvimi hišami, pevski zbori, godbe, staro in mlado... Že oddaleč. ko smo se pokazali na zadnji vzvišini pred mestom, smo slišali navdušene klice, ki so naraščali vedno bolj in bolj. ki so se razvili v orkan navdušenja ... in kmalu je oklenila naše vrste mnogobrojna množica... Petje je naenkrat prenehalo, utihnilo je navdušeno klicanje... začulo in slišalo se je samo ihtenje in jok... jokali smo mi. ki smo prihajali, jokali so oni. ki so nas sprejemali. Objemali in poljubovali smo se, naenkrat smo bili okrašeni s cvetlicami, naši konji so dobili vence okoli vratu, in tako je korakal polk skozi Vranje... Utaborili smo se zunaj mesta; bili smo trudni po vsednevnem maršu, toda miru ui bilo — neprestano so prihajali meščani v naše taborišče, nosili vojakom vsa mogoča okrepčila... pelo se je. igralo in plesalo... po vseh hišah so bili vojaki gosti prebivalcev. Ko se je zmračilo, zablestelo je vse mesto v razsvetljavi. rakete so švigale v temno noč... tam oddaleč je pa žarelo nebo... gorela so skladišča, ki so jih požigali za seboj sovražniki... 16 V trenotku je meščanstvo pozabilo vsa gorja, ki jih je trpelo v suženjstvu... grozni so bili zločini, ki jih je zagrešil sovražnik... toda v veselju nad svobodo, ki naj traja sedaj večno, je narod pozabil tudi vse prestalo gorje... Bili so nepopisni prizori... oče se je našel s sinom, brat z bratom, žena z možem, otroci z očetom... Toda nikdo ni zapustil svojega mesta; in ko je drugi dan opoldne polk krenil naprej, ni manjkalo nikogar ... Naše patrole in predhodnice so izsledile sovražnika, da se zaustavlja na položajih za Vranjo, na dobrih in za defenzivo jako primernih gričih med Pribojem in Vladi-činim Hanom ... Pred samim Pribojem nas je za dobro uro ustavilo nemško topništvo, toda sedaj smo že poznali dobro sestavo sovražnikov, ki so bili pred nami; s hitro in energično manevrsko igro smo prodrli in prešli preprečno črto in začeli takoj z napadom. Borba je bila kratka... po kratkem boju smo vrgli Avstrijce raz položaje, potisnili njih središče nazaj proti Vladičinemu Hanu, oba krila pa popolnoma razbili. Skoro 3000 ujetnikov je padlo ta dan v naše roke, samo naša dobrovoljska četa je zajela v napadu ves avstrijski bataljon z vsemi oficirji. Mislili smo, da zavzamemo čez noč položaje nad Vladičinim Hanom, ker smo bili prepričani, da bodo Avstrijci branili dohod v dolino in sotesko reke Morave v Džepu in vhod v takozvano Grde-ličko klisuro. Toda dobili smo povelje, da moramo še tekom noči zavzeti Vladičin Han in izza njega vse položaje, ki varujejo vhod v klisuro. Naš bataljon je korakal v razvijeni strelski vrsti proti Vladičinim Hanom, odpora ni bilo nikjer, mislili smo torej, da je sovražnik izvršil popoln umik in da beži skozi klisuro... Zmračilo se je že popolnoma in ker ni bilo nikjer nobenega odpora smo popustili nekoliko v svoji pazljivosti ter korakali naprej... Po blatni cesti, ki se vije med samimi gozdovi, smo šli z bataljonskim štabom na čelu bataljona, vladala je splošna tišina... pred nami in to le kakih sto metrov so šle prve naše patrole... Vladala je že popolna tema, bilo je nekako ob desetih. ko smo prišli pred Vladičin Han; bataljon se je ustavil, da pregledajo patrole situacijo, toda komaj so prišle patrole v vas, zagrme bombe, naš bataljon plane naprej in dohiti v vas ravno v pravem trenotku... polkovni avstrijski oddelek s strojnimi puškami je bil že pripravljen za borbo, nagel napad našega bataljona mu je preprečil, obkolil je vas in jim pretrgal zvezo. vsi*so kapitulirali... Zajeli smo ves oddelek z vsemi oficirji, vojaki, strojnicami, konji, municijo in hrano. — Poveljnik oddelka, mlad Poljak, nam je potem razjasnil položaj; po umiku in porazu pri Priboju so se ostanki dveh avstrijskih divizij umaknili naravnost v dolino Morave in nadaljujejo svoj umik po Grdelički klisuri, njega so s strojnicami pustili v vasi, da varuje umik; on je pa mislil, da Srbi ne bodo šli naprej in zato je tako nepazno odredil straže, da so zapazile naše patrole, ko so jim bile v neposredni bližini in začele metati bombe. Predno je mogel stopiti v borbo s svojimi strojnicami, je bila vas že obkoljena in ni mu preostajalo drugega, da se je udal. 16* Škoda je bila ta večer, da nismo imeli na razpolago dovoljno vojaštva, bil nas je samo polybataljon. ker druga polovica je bila v pobočnicah. da nismo imeli seboj svojega topništva, ker bi z njim zaprli odstopnice avstrijski vojski v Grdelički klisuri in zajeli obe diviziji. To so nam pozneje tudi pripovedovali avstrijski ujetniki, ki so rekli, da sta bili obe diviziji po našem prihodu v Vladičin Han pripravljeni na kapitulacijo, ako bi izvršili samo napad proti Džepu. Takoj po epizodi v Vladičinem Hanu smo pripravili napad na grebene, ki varujejo vhod v Grdeličko klisuro, toda bilo je nepotrebno, ko so avstrijski oddelki, ki so čuvali položaje, slišali eksplozije bomb v Hanu so takoj pobegli in pustili vse, kar so imeli seboj na mestu, naše patrole so bile tako hitre, da so zavzele še nekaj avstrijskih straž, ki so mirno sedele ob ognju, ki niso niti sanjale, da smo mi že tu! — Šele, ko smo se mi že ustavili na najvišjih točkah nad Džepom, čuli smo doli v klisuri eksplozije, Avstrijci so pognali v zrak mostove, ki vodijo preko Morave. Prenočili smo na položajih nad Džepom in zjutraj na vse zgodaj nadaljevali pot; po mnogobrojnih serpentinah smo se spustili v dolino reke Morave, tudi tu smo videli s kako naglico so Avstrijci bežali, kajti most. ki vodi preko Morave je bil tako slabo razstreljen, da je mogla pehota brez vsakih težav preko. Prebivalci so nam pripovedovali, s kako divjo naglico beže Avstrijci, razkropili so se na vse strani, discipline ni bilo nobene med njimi; veljalo je načelo, reši se, kdor se more! Ako bi imeli mi na razpolago le eno baterijo gorskih topov, bi zajeli brez borbe obe diviziji. — Od vseh strani so nam patrole vodile nove ujetnike, našle so skrite po hišah, poljih, pa tudi prebivalstvo nam je pomagalo, celo otroci so lovili Švabe... Tako nam je pripeljal mlad. komaj desetleten dečko s puško na rameni tri avstrijske vojake, ki so se skrili v njegovi hiši. Polk je nadaljeval pot po romantični Grdelički klisuri, ki se vije ob bregovih reke Morave in se razširi v dolino nekaj kilometrov pred mestom Leskovcem. Tudi v Leskovcu smo doživeli svečan sprejem, ki ga zna prirediti le osvobojeni narod, ki se zaveda svoje svobode, svojemu osvoboditelju ... Videli smo vso ono neskončno ljubezen srbskega naroda do svobode ... par trenotkov poprej še suženj, je bil sedaj svoboden, sprejemal je svojo vojsko. — Neizmerno je bilo navdušenje v mestu, ko smo korakali skozi ulice, toda niti trenotka se nismo zaustavljali, naša pot je vodila naprej, daleč na sever, kjer čakajo svobode toliki in toliki, kjer hrepene po uedinjenju tisoči in tisoči... Tja na Savo in Donavo so plavale naše misli, objemale so ponosni Beograd, naš veliki cilj. od tam naj zasije solnce svobode vsem. ki je dotlej niso poznali... Sumadiji. Zapustili smo Leskovac. Bili smo par kilometrov za Leskovcem, ko so nas dohitele konjiške patrole s poročilom, da je zasedel neprijatelj male grebene nad reko Jablanico. Konjiški polk. ki je prodiral kot predhodnica po cesti, ki vodi od Leskovca do Niša se je moral vrniti, ker konjica ni mogla operirati proti sovražniku, ki je zavzel gričevje. Že v prvem mraku smo se približali reki Jablanici in takoj zavzeli položaje na odprtem polju... Bilo je vse mirno, naše patrole so iskale sovražnika, toda nikjer ga ni bilo. bili smo prepričani, da je konjica zadela na zadnje oddelke avstrijske divizije, ki se je umikala. Bilo je nekako okoli polnoči, ko so se naenkrat oglasile avstrijske strojnice iz obeh bokov, pokalo in ropotalo je. da smo že začeli misliti, da smo prišli v past... Toda naša dobrovoljska četa je takrat skočila naprej in z bombami napadla sovražnika, ki se je v prvem mraku umaknil iz položajev in zasedel železniško progo. Vnela se je kratka in krvava borba. Dobrovoljci so planili nad avstrijske čete. ki so se branile z mitraljezi kot vihar, borili so se samo z bombami in po kratkem boju vrgli sovražnika nazaj, da se je umaknil, to je bilo na desnem krilu: nevarnejša je pa nastala situacija na našem levem krilu, kjer je imel sovražnik zgodne položaje onostran Jablanice, ker v temi — bila je deževna noč — nismo mogli izvršiti napada preko reke. Situacijo je rešil s svo- j i m i dobrovoljci Goričan podporočnik Prinčič, ki je našel primerno mesto, odkoder je mogel s svojimi strojnimi puškami napasti iz boka Avstrijce... Žal, da je imel takrat naš Prinčič v svojem vodu precej žrtev, toda izvršil je svojo nalogo sijajno, po ogorčeni borbi je prisilil sovražnika, da se je umaknil: še tekom noči smo zasedli železniško progo. Komaj se je zdanilo, smo dobili povelje, da naj zasledujemo sovražnika v pravcu proti Nišu. Tekst in določbe povelja, ki smo ga dobili, so pa jasno govorile, da imamo pričakovati odločilno bitko okoli Niša, boji nad Leskovcem so bili torej samo spopadi s prednjimi oddelki, ki so nas hoteli zastrašiti in zadržati v našem napredovanju. Razpored našega prodiranja je bil popolnoma ofenziven, ob železniški progi so ostali le manjši oddelki, a krila so dobila pomoči, da varujejo prodiranje ob progi. Počasi in z največjo previdnostjo smo se pomikali naprej, pripravljeni na ogorčeno in mogoče odločilno bitko. Nismo se varali. Pred vasjo Brestovac naj je sprejelo sovražno topništvo, ki je obstreljevalo železniško progo. Avstrijci so mislili, da naše glavne moči prodirajo ob železniški progi... zato smo takoj zapustili progo in zavili v levo preko nje proti vasi Pukovac. Topništvo je bilo v polni akciji, brez presledka so grmeli topovi, toda v glavnem so imeli svoj cilj na železniški progi. Mi smo se pripravljali v Pukovcu na napad od strani; toda naenkrat je prenehal ogenj topov, oglasile so se puške, kratek premor, nato je pa sledil sovražni napad na železniško progo. Naši slabi oddelki, ki so prodirali ob želez- niški progi, so se morali umakniti, patrole so nam javile, da napadajo Nemci... Takoj nato smo pa dobili povelje, da moramo na vsak način zasesti železniško progo in zadržati po vsaki ceni Nemce ... Torej zopet Nemci! Ali sedaj je planil naš bataljon z največjo naglico v borbo, naši oddelki na železniški progi so se morali umakniti precej daleč in mi smo prišli ravno v prazen prostor med Nemci in našimi oddelki. Nemške strojnice so obvladale vso železniško piogo: z velikimi žrtvami smo dospeli do nasipa ob železniški progi, toda od tod naprej je bilo vsako nadiranje nemogoče... Topništvo je bilo z največjo vstrajnostjo, a pred nami so nam nemške strojnice onemogočile vsak korak naprej. Položaj je bil skrajno kritičen, naše središče ni moglo naprej, ravno tako je bilo desno krilo pod ognjem, da je bilo izključeno vsako manevriranje... Takrat je izvršil na levem krilu prvi bataljon svoj napad, dobil je povelje, da mora odpreti pot... Gledali smo prvi bataljon, kako je planil iz svojih skrivališč, kako je začel napad, na čelu bataljona je bil hrabri poveljnik Mica Pantelič; vnela se je krvava borba, prsa ob prsa so se našli naši z Nemci, a med prvimi žrtvami je bil junak Miča Pantelič, ravno v srce ga je zadela krogla, ko je vodil svoj bataljon v napad. Smrt junaškega poveljnika je razburila bataljon, kot divji so planili junaki naprej, padale so žrtve toda uspeh je bil tu: Nemci so se morali umakniti, v tem hipu smo napadli mi ob železniški progi... Toda Nemci so nas sprejeli z ognjem svojih strojnic, tudi mi smo se morali umakniti, niti koraka nismo mogli naprej. Vkopali smo se ob železniškem nasipu, z besno vstrajnostjo nas je obstreljevala nemška artilerija, njih mitraljezi so šklepetali; mitraljeski oddelek našega bataljona je moral naprej, da zadrži morebitne nemške napade. Pod zaščito mitraljezov smo izvršili napad, pomaknili smo se naprej, toda nismo se mogli niti zavarovati, ko so izvršili Nemci protinapad, vrgli so nas nazaj, morali smo pustiti mitraljeze. Prišla nam je na pomoč še ena četa, morali smo napasti znova, da rešimo mitraljeze. Po kratki borbi, ki je bila okoli mitraljezov, smo vrgli Nemce nazaj, branili so se s skrajnimi napori, tako je mlad poročnik sedel na našem mitraljezu, z revolverjem streljal in vzpodbujal svoje — pritisnili smo, ujeli smo nekaj desetin Nemcev, med njimi tudi drznega poročnika. Uspeh našega napada je bil popoln, vrgli smo Nemce čez železniško progo in po kratkem napadu zavzeli vas Kočani, ki leži zapadno od železniške proge v isti višini kot Niš. V noči smo utrdili severno stran sela, ker smo pričakovali ponovnih nemških napadov. Zavzeli smo rove na robu sela, rezerve so pa bile v vasi sami. Vso noč je vladal precejšen mir, le neznatne praske med predstražami; spati nismo smeli, ker smo pričakovali napad še v teku noči, vedeli smo. da branijo Nemci s te strani Niš, ker je bila od tu obrana mesta najložja tudi z ozirom na nadiranje našega desnega krila. Toda noč je potekla v miru. Bil sem v bataljonskem štabu v neki gostilniški sobi: nervozno smo čakali jutra; komaj se je zdanilo, bilo je sedem, ko se je streslo ozračje, ko je zažvižgalo in zagrmelo. Vsi mogoči kalibri so se oglaševali, piskalo je. žvižgalo in bučalo, eksplozija je sledila eksploziji; sedel sem na stolu in kar odskakoval, zemlja je drhtela, omet v sobi je padal, vsa vas je bila zavita v meglo. Sami nismo vedeli kaj naj storimo, zaklona ni bilo nobenega, iz hiše je bilo nemogoče, torej nam ni preostajal.o drugo, nego da ostanemo lepo v sobi in čakamo... hidina naša sreča je še bila, da so Nemci napačno računali, vedeli so, da smo zasedli severno ivico sela. a tega niso mislili, da je vsa polkovna rezerva v vasi. kar je bilo sicer res neprevidno, mogoče taktična napaka ki nas je takrat rešila, kajti Nemci niso obstreljevali tob.ko samo vas. kot gozd. ki je bil tik sela. ker so mislili, da so tam naše rezerve, seveda, da so padale granate tudi po vasi. toda ne tako pogosto. Skoro celo uro je trajala kanonada, bili smo popolnoma otopeli od neprestanega grmenja; poslali smo takoj ordonance. da vidimo, kaj je na robu vasi. naše čete niso mogle vzdržati peklenskega ognja, morale so se umakniti v vas. a Nemci so bili z veliko točnostjo prazne rove, zato število žrtev in padlih ni bilo veliko. Kot sem malo prej omenil, ni bilo previdno, da so koncentrirali vso polkovno rezervo v vasi. poleg mitraljeskih oddelkov je bil v vasi ves polkovni tren. Ravno, ko je dospelo povelje, da se mora vas izprazniti, nastalo je novo bombardiranje, morda še močnejše nego prvo, toda bilo je mnogo krajše, naenkrat je prenehalo kot odsekano. par hipov popolna tišina, nato se pa oglase puške, mitraljezi. Nemci so po artilerijski pripravi izvršili močan napad na naše levo krilo in na sedmi polk. ki je bii z nami v zvezi: nemški načrt je bil jako dober, ako Di uspeli z napadom na levem krilu, pritisnili bi nas ob železniško progo, kjer bi nas popolnoma razbili. Situacija je bila za nas precej nevarna, spremenila se je pa v skrajno kritičen položaj, ko je sedmi polk odnehal in se začel umikati, naše levo krilo je še vzdržalo napad, toda ko so se omajale bližnje vrste, se je zamajala vsa obrambna črta. Temu je pa sledila panika, ki je nastala v trenu; ko-mordžije so pograbili že natovorjene konje in začeli' bežati, njim so sledili mitraljeski oddelki, nastala je splošna zmešnjava, ki bi se v par trenotkih spremenila v beg, da ni polkovni poveljnik prihitel med prestrašene konjevodce in jih zadržal. Nemci bržkone niso zapazili kritičnega trenotka in ga niso izkoristili. Poveljstvo je na licu mesta prevzel polkovnik Nedič, ki je poslal v borbo rezerve, posrečilo se nam je, da kljub neprestanemu ognju zavzamemo zopet rove na severnem robu sela, toda tu Nemci niso toliko napadali, vse svoje moči so vrgli na skrajno levo krilo, ki se je umaknilo že par sto metrov. Zlasti nevarna je bila situacija v sedmem polku ki je sicer poskušal parkrat protinapade, a brez uspeha, tudi naše rezerve niso mogle vrniti izgubljenega položaja. Tako je trajala borba vse popoldne, prepričani smo bili, da se tu ne moremo držati, toda pred prvim mrakom je sedmi polk izvršil še en protinapad, ki je uspel, osvojil svoje položaje, potisnil Nemce nazaj... tedaj je prišla vsa obrambna črta v protinapad, Nemci so prišli v dvojni ogenj, morali so odstopiti in zapustiti svoje položaje. S tem je bila situacija rešena. Kolikor smo mogli zasledovati Nemce, smo dospeli že severno od Niša in ga na ta način od te strani zavarovali. V noči smo ostali na nemških položajih, slišali smo vso noč zamolkle eksplozije. dokaz, da Nemci izpraznujejo Niš, da zažigajo skladišča in razstreljujejo mostove. Ko smo drugo jutro nadaljevali zasledovanje, videli smo. da so Nemci bežali v največji naglici, kajti pustili so toliko raznega materijala, posebno topovske municije, da smo je imeli dovolj, da izkoristimo dva moderna nemška dalekometna topa, ki jih je osvojilo v protinapadu naše levo krilo, tudi par nemških poljakov in brdskih topov smo dobili, tako da smo bili sedaj preskrbljeni z nemškim topništvom, ki nam je prav dobrodošlo, ker naše še vedno ni moglo radi uničenih mostov sleđ'ti pehoti. Še predno se je dobro začelo svitati, smo zasedli gričevje severozapadno od Niša. V tem času je moravska divizija, ki jo operirala vzhodno od nas. že pregnala Nemce iz Niša in zasedla staro srbsko prestolnico. Ko se je zdanilo, smo videli Niš, ki je bil že svoboden! Nemci niso pričakovali, da bomo tako hitro prodrli na ti črti. zato niso mogli izprazniti Niša. kot so ga nameravali. Celi vlaki, natovorjeni z vsakovrstnim materijalom. so ostali na progi okoli Niša. ker niso mogli naprej. Videli smo pa tudi nemški blindirani vlak. ki je vozil z veliko previdnostjo pred nami in to vedno v taki razdalji, da mu naši topovi niso mogli do živega. Dva dni smo se zadržali na položajih okoli Niša, a naše predstraže so prodirale neprestano za Nemci, ki so odstopali v največji naglici. Na planini Jastrebac nas je hotela nemška artilerija nekaj zadrževati, toda dalekometni topovi, ki smo jih vzeli v Kočanih Nemcem, so se tukaj izborno obnesli, razen tega smo pa spretno izmanevrirali planino, da smo opoldne tretjega dne prišli v dolino Srpske Morave, ki se pri Stalaču izliva v Moravo. Zapadno od Stalača smo pregazili Srpsko Moravo in nastopali ob levi obali Morave, zadrževali se nismo nikjer, vasi in kraji, ki so nam prirejali svečanostne sprejeme, so se vrstili, a mi smo šli naprej proti severu. Poročil iz ostalih bojišč nismo imeli nobenih, tudi nismo vedeli kaj je pred nami na severu, kaj nameravajo Avstrijci in Nemci, ali si bodo sploh upali, da nas poskušajo zaustavljati v našem nadiranju. V glasovitem bagrdanskem klancu smo dobili šele prve vesti o začetku razpada habsburške monarhije, tam smo namreč dobili nemški poštni avtomobil, med starejšimi listi se je nahajal tudi en izvod socialističnega lista »Leipziger Nachrichten«, tam smo čitali najnovejša poročila, med drugim je bila tudi zadnja proklamacija cesarja Karla ... videli smo, da se pripravljajo odločilni trenotki. Naša pot je vodila naravnost proti severu, odpoia nismo imeli nobenega več, z malimi odmori in počitki smo nadaljevali pot, nikjer se nismo zaustavljali. Ko smo prišli do Lapova, kjer se cepi železniška proga za Kragujevac, smo dobili povelje, da se izpretneni smer našega prodiranja v toliko, da bo naša divizija napredovala v severozapadni smeri, ker je tudi en del nemške vojske izvrševal v ti smeri svoj umik. Od Lapova smo zavili proti zapadu, šli nekaj časa ob železniški progi Lapovo-Kragujevac, potem pa zopet krenili proti severu, prešli smo mesta Račo in Natalince... Od daleč nas je pozdravljala vrhu visokega hriba mogočna stavba — mavzolej rodbine Karagjorgjevičev .. Bližali smo se srcu Šumadije, kraju, kjer je začela prvikrat borba za osvobojenje, bližali smo se Topoli, rojstnemu kraju prvega srbskega vožde Črnega Gjorgja Nepopisno navdušenje je zavladalo v polku, ko smo se bližali zgodovinskemu kraju, kjer je vzplamtel prvi srbski ustanek. ko nam je bila dodeljena velika in častna naloga, da pridemo kot vestniki svobode v kraj, ki je prvi zagrabil za orožje, ki je rodil junaka, ki je postal simbol naše velike borbe. S svetimi občutki smo vkorakali v neznatno vasico Topolo. Sprejela nas je vas, šolska mladina je pela v pozdrav »Bože pravde«. Veličasten trenotek je bil, ko se je polk postrojil, da izkaže čast priprosti kmetski hišici, kjer se je rodil oče naše svobode... Zadonela so povelja, polk je pa korakal v paradnem pohodu mimo doma. kjer je živel in delal Crni Gjorgje .. Mislim, da nikdar ni naš polk paradiral s takim navdušenjem kot ta trenotek, ko je pozdravljal dom Karagjorgjevičev! Vsa utrujenost in izmučenost je izginila, mišice so se napele, noge so udarjale ob zemljo, a oči so zrle v skromni dom ... Pozdravljen ti tihi seljaški dom. ki si rodil očeta naše svobode, ki si dal sinov, ki so izvršili veliko delo svojega pradeda — pozdravljeno srce. ki je tako ljubilo svobodo, da je žrtvovalo za njo vse ... Pozdravljena Šumadija, ti duša naše svobode, ponosni up naše bodočnosti. Pozdravljeni sinovi Šumadije, vi večni in neustrašni borci za našo svobodo, ki ste dolgo stoletje stali na braniku, ki niste odložili orožja, dokler ni bila zmaga končana ... Pozdravljeni vi Šumadinci, ki je iz vaših seljašklh domov izšel on. ki nas je privedel iz izgnanstva v svobodo. Pozdravljen veliki vožd, pozdravljen kralj osvoboditelj, pozdravljeni tvoji sokoli, ki so bili z nami, ki so bili med nami, ki so upali z nami, ki so se borili z nami! Karagjorgjev duh je živel v nas, on nas je vodil, on nas je pripeljal sem, kjer se je rodila svoboda ... Na planoti pod veličastnim mavzolejem Karagjor-gjevičev se je utaboril naš polk. Svečano razpoloženje je vladalo med nami, ko smo se čutili pod okriljem velikega duha ... Zaplapolali so ognji in kresovi, v tiho noč se je glasila pesem, velika in sveta pesem svobode ... Tu smo čutili srečo in zadovoljstvo, tu smo bili srečni, ker smo vedeli, da smo svobodni, da je izvršena velika naša naloga, da je izbojevana stoletna borba za svobodo... Na Savi. Bil je deževen jesenski dan, ko smo drugo jutro zapustili 1 opolo in odkorakali proti Arangjelovcu ... Arangjelovac je malo mesto, kopališče, toda toliko iskrenejši je bil pozdrav, ki nam ga je nudilo; našli so se znanci, sorodniki, prijatelji, bilo je solza, bilo veselja, smeha: žal. da se v mestu nismo ustavili, naša kolona je nadaljevala brez odmora pot. Nismo se več držali ceste, kajti preko valovitega gričevja tvori preveč ovinkov, predolgo bi trajala pot, iskali smo si bližnic in povprečnic... Dež je vedno bolj in bolj padal, ilovnata zemlja se je oprijemala čevljev, ki so postali težki, ali vse to nas ni oviralo, vedeli smo. da nas deli samo še nekaj dni marša od Save, Donave. Ta misel nas je vzpodbujala, lajšala nam pot. preganjala nam utrujenost in iznemoglost, že skoro dva meseca smo bili na potu od Soluna, brez rednih razmer, brez oskrbovanja, imeli smo seboj le to. kar smo mogli nositi, komaj po dva para perila, nekateri niti tega ne, temveč se jim je moralo prati perilo v noči in sušiti ob ognju. Pot od Arangjelovca se je vila vedno navzgor preko ilovnatega gričevja, dež je lil: v oktobru smo bili, morali smo obleči težke angležke suknje, ki smo jih dobili pred začetkom ofenzive, bile so nam prevelike, ker ni bilo časa, da bi jih v zadnjem trenotku predelali, napojili so se z vodo. tako težki so bili, toda zaostajali nismo... V mali vasici nad Arangjelovcem smo prenočili, tu smo imeli malo rodbinsko svečanost. Poveljnik našega bataljona je praznoval svojo krstno slavo svetnika Luko. Zvečer je povabil vse oficirje bataljona na prijateljski sestanek, toda v zadnjem trenotku so morali oficirji na svoja mesta, tako da smo ostali skupaj samo bataljonski poveljnik major Pavlovič, jaz in podporočnik Teletnah Jankovič, Macedonec iz Bitolja, ki sva bila na službi v bataljonu. Skromna in prijateljska je bila svečanost, a toliko slovesnejša, saj smo jo praznovali po tolikih letih na osvobojenih tleh, v pozno noč smo sedeli po skromni večerji v nizki kmetski sobi, obujali smo spomine. Podporočnik Telemab je bil vesel in razpoložen, prepeval je sv.oje macedonske pesmi, saj njegov Bitolj je bil sedaj svoboden, bližali smo se Beogradu, rodnemu mestu našega bataljonskega poveljnika, veselil se je. ko po tolikem času zopet vidi svoj Beograd, a vendarle navdajala ga je tiha žalost, kaj je z njegovimi, njegovo rodbino, ki je ni videl že tri leta, ki ni čul ničesar o nji... Jaz sem pa sanjal o onem velikem trenotku, ko se vojska osvoboditeljev zavalovi preko Save in Donave in prinese svobodo onim, ki je niso poznali nikdar ... Spali smo vsi trije skupaj v seljaški izbi na slami in kurozovini, ki so nam je znosili vojaki, a spah smo dobro in mirno. Zjutraj smo častitali majorju Pavloviču slavo, poljubil nas je, solzne so bile njegove oči... Potem je pa polk krenil naprei proti Kosmaju. Kolikor bolj smo se približevali Beogradu, toliko večja nervoznost je zavladovala med nami. počitki in odmori so nam bili predolgi, hoteli smo samo naprej in naprej. Na kosmajskih hribih, pozorišču herojske borbe iz leta 1915. za časa umika je že ležal prvi sneg, mi smo pa mislili, da se tu ponove borbe, ker smo pričakovali, da bodo sovražniki raz Kosmaj zadrževali naše nadiranje in skušali preprečiti naš dohod na Savo. Toda o sovražniku ni bilo ne duha ne sluha. Naše izvidnice so preiskale Kosmaj in nam javile svobodno pot... obšli smo Kosmajsko planino in po malem gričevju nadaljevali pot proti severu, proti Savi... Vreme se je v tem zboljšalo, bil je krasen jesenski dan. ko smo zapustili svoje prenočišče v selu Guberevci in se začeli vspenjati na zadnje vzvišine, ki se dvigajo nad Savo v obliki precej visoke planote ... Kljub pozni jeseni je bilo vreme jako ugodno, solnce je bilo gorko, ozračje čisto in jasno. Vspenjali smo se po precej strmem pobočju navzgor, solnce je pripekalo ... Toda vse to nas ni zadrževalo, danes bi vzdržali vse. saj to je zadnji naš marš... Tam na vzhodu se dviga Avala s svojimi zgodovinskimi razvalinami — predstraža ponosnega Beograda ... Tu smo ... tu smo ... Vspenjali smo se preko zadnjih strmin... in kot nekdaj, ko so zagledali Ksenotontovi hopliti morje, tako se je tudi sedaj naenkrat razlegal samo en glas: Sava! Sava! V tem trenotku ni mogel nikdo več vzdržati v svojih vrstah, prekinile so se kolone, pomešale čete in bataljoni, hiteli smo navzgor, da kar najprej dospemo na vrh, da vidimo kraje, ki smo hrepeneli po njih kot po obljubljeni deželi... Dospel sem na planoto... krasen razgled se je širil pred menoj... Kot svetla črta obsjana v solncu se je blestela Sava. ki je valila svoje vode po sremski ravnici proti Beogradu ... Sava! Sava! Koliko smo sanjali o tebi v težkih dnevih svojega izgnanstva, kako smo si želeli nazaj na tvoje bregove, da spremljamo tvoje vode, da gremo ob tebi navzgor do tvojih hladnih izvirov ... Sava, Sava, ti reka mučenikov, kolikokrat se je v bratomorni borbi zakrvavela tvoja voda. kako so tvoji valovi nosili telesa, ki so omahnila v bratomorni borbi... Ti Sava, pa nisi pozabila svoje velike naloge, tvoji valovi, rojeni pod Triglavom so pojili sremsko polje in nosili svoje pozdrave Beogradu, ker oni, ki so ljubili Savo, niso obupali nad Beogradom! Sava! Sava! Zapustili smo tvoje bregove nekoč v krvavi borbi, branili smo te, žrtvovali smo toliko in toliko mladih življenj, toliko njih, ki te je ljubilo je našlo svoje grobove ob tebi, ti jih nisi pozabila, ti si jim v težkih dnevih suženjstva šepetala večno lepo pesem o svobodi, prinašala si jim svoje pozdrave, pozdrave nesrečne domovine ... Bila si nekdaj meja, meja, ki nas je ločila, ki je ločila to kar je združila ljubezen, toda sedaj postaneš močna in mogočna vez med nami, ki smo te ljubili... Tisočkrat pozdravljena Sava, ti naša, naša Sava..'. Gledali smo vate, ki si se vila pred nami, čuli smo v svojih mislih, kako šume tvoje vode, ki prihajajo od tam. kamor si žele naše duše. da bi poletele skrite misli. Gledali smo v nepregledno ravan, ki se je širila za teboj. Sava... Srem, ravno polje, bačke puste, banatske ravnine, vse, vse se je širilo v nedogled pred nami. v ozračju so se temnili obrisi Fruške gore, vse to je naša nova in velika domovina, ki se vračamo v njo kot zmagovalci. kot glasniki svobode. Veličasten je bil ta trenotek, v zadnjih žarkih jesenskega solnca se je blestela Sava s svojimi valovi, rumena ravan je plavala v krvavi luči zahajajočega solnca, mi smo pa stali gori na planoti in gledali vso to lepoto kot v obljubljeno deželo! Mirno in dostojanstveno smo stali in opazovali ta neskončno lepi prizor... Še nikdar ni napravila narava na nas tako globokega utiša, ko te tre-notke. ko smo stali nepremično na planoti in zrli molče pred se ... Ko je zašlo solnce, smo dobili povelje, da prenočimo na ti planoti... Žal nam je bilo, da zamudimo eno noč. ker vsi smo želeli, da se spustimo kar najprej do brega Save in potem naprej... Planota, ki smo prenočevali na nji se imenuje Petrov grob; res se nahaja na nji nekako veliko groblje v obliki gomile, a imena mi ni znal nikdo razložiti. Dasi trudni in izmučeni, na spanje vendar nismo mogli misliti; sedeli smo v gručah in se pogovarjali, premišljevali in ugibali smo, kaj nam prinese bodočnost prihodnjega dne. Poročil nismo imeli nobenih, pojavljale so se vsakovrstne vesti, ki smo jih takoj spoznali kot komordžijske vesti, ali pozitivnega nam ni vedel povedati nikdo ničesar. Kaj je tam onostran Save, kje so naši sovražniki, kaj nameravajo; mi še vedno nismo vedeli, da je razkroj in zlom centralnih sil tako popoln, vedno smo pričakovali na resen odpor, bili smo prepričani, da pride do bojev okoli Beograda, ker sovražnik je gotovo moral vedeti, da nas Sava in Donava ne moreta zaustaviti, da nas ne morejo zaustaviti oni, ki smo jih podili pred seboj od macedonskih gora. Kje je sovražnik? Temna noč je vladala naokoli, nepregledna ravnina onostran Save je bila zavita v gosto temo, nikjer niti ene luči, kot da je vse izumrlo... Pozno v noč smo ugibali, kaj nas čaka jutri; moralo je biti nekako o polnoči, ko je šinil tam doli v smeri proti Beogradu silen plamen kvišku, ki je za hip razsvetlil vso okolico, par trenotkov in ozračje se je streslo v silnem gromu, še enkrat se Je zasvetilo, še enkrat je zagrmelo; bili smo si takoj na jasnem: savski most med Zemunom in Beogradom je zletel v zrak! Veselje je zavladalo med nami. kajti to je bil dokaz, da sovražnik zapušča brez boja Beograd, da uničuje za seboj vsa prometna sredstva in prehodne objekte. Tako je tudi bilo, ppzneje smo zvedeli, da je sedmi polk v onem istem času, ko smo mi dospeli na planoto Petrov grob, dospel na položaje južno od Beograda na Torlaku, tako smo prišli sovražniku v bok in ga prisilili, da je v največji naglici evakuiral Beograd. Še par inanjšh eksplozij smo čuli tekom noči, sovražnik je razstreljeval razna skladišča, šele proti jutru je nastal zopet mir... Predno se je zdanilo, je bil polk že na nogah, nikdo ni čakal, da ga pokličejo dežurni, dasi ni bilo nobenega povelja za odhod, vendar je stal, predno se je začelo daniti, že ves polk pripravljen ... Morali smo čakati precej časa, solnce je že izšlo, da je dobil naš bataljon povelje za pot. pravec je bil Banovo brdo. ki se dviga nad samim Beogradom. Še nikdar ni bil bataljon tako hitro na mestu, še nikdar nismo korakali s tako brzino kot sedaj. Šli smo preko planote, ki je bila vsa razrita z rovi, povsod so bili še ostanki žičnih preprek, videle so se jame, ki so jih izkopale granate — vse ostanki in spomini iz 1914. in 1915. leta. ko so se vodile ogorčene in krvave borbe za Beograd... Koliko junakov krije v sebi ta zgodovinska zemlja, ki je videla toliko borb za svobodo naroda, ki mu je bila svoboda vse. ki je živel, boril se in umiral za njo... Vsi ti kraji so večen spomenik herojstvu naroda, požrtvovalnost sinov naroda, ki je žrtvoval vse, da si ohrani svojo svobodo! A mi jugoslovanski dobrovoljci smo bili ponosni, da smo se mogli boriti v vrstah te vojske, da smo mogli stopati pod zmagonosnimi zastavami, ki so nas sprejele v svoje okrilje, kot svoje sinove, svoje brate... Po kratkem maršu smo dospeli na Banovo brdo ... Pred nami doli na sotočju Save in Donave se je dvigal ponosni Beograd ... Beograd, Beograd... Spominjam se onega dne, ko sem pred dolgimi leti prvič zagledal iz zemunskega kolodvora Beograd... Avstrijski in madžarski policaji in žandarji so me nadlegovali s pregledovanjem potnega lista, jaz jih pa nisem slišal in videl, gledal sem tja na ono stran Save, kjer je rastel iz nje Beograd, sanje naših mladih dni, duša našega življenja ... Sanjali smo o tebi, Beograd, ko nismo smeli niti misliti na te, gledali smo v te, ko so nam zakrivali s silo tvoje bedeme ... Toda mi smo si želeli tebe, da te vidimo, da čutimo v tebi tvojo ljubezen do nas... Kot v Meko smo romali k tebi, kot na novo rojeni in oživljeni smo se vračali... spoznali smo te, videli smo, da živiš za nas, da misliš za nas, da nas ljubiš... zaupali smo ti. verovali smo v tvojo ljubezen, ker smo vedeli, da nam prihaja luč življenja samo od tebe in iz tebe ... Kako mi je trepetalo srce, ko je pred davnimi leti zaropotal pod vlakom železniški most, ko sem bil na svobodnih tleh, na tvojih svobodnih tleh, naš veliki Beograd... In sedaj, ko smo se vračali iz dolgega izgnanstva, ko smo se vračali po krvavih bojih, ko smo prišli svobodni v svobodni Beograd, tedaj so bili naši občutki taki, kot so bili takrat, ko smo te videli svobodni Beograd prvič mi sužnji. Ponosno, veličastno in zmagoslavno se je dvigal iz Save in Donave, sive zidine je obsevalo solnce, soince svobode, vsepovsod so vihrale zastave ... oče, mati... Beograd sprejema po dolgih letih trpljenja in robstva svoje sinove, ki se vračajo iz neznanega sveta z zmago in svobodo ... Nepopisno navdušenje sc je polastilo nas vseh. ko smo gledali pred seboj ponosni Beograd, pozdravljali smo ga z navdušeno pesmijo... Čakali smo nadaljnih povelj na Banovem brdu in si ogledali momentalno pokopališče, ki so ga zgradili Nemci svojim padlim vojakom, ki so padli leta 1915. ko so Nemci po ogorčeni borbi zavzeli Beograd... Ogromno pokopališče je to, v najlepšem redu. tisoči in tisoči Nemcev so našli tu svoj zadnji počitek... a ugajalo nam je. ko smo med grobovi Nemcev našli tudi grobove srbskih junakov, ki so padli v odbrani Beograda, tudi njim so izkazali Nemci zadnjo čast in jih pokopali med svojimi, postavili jim spomenik, kjer so vedeli za ime, so vklesali na spomenik ime, ako pa ne, so enostavno vklesali: neznan srbski oficir, toliko in toliko srbskih vojakov. Ganila nas je ta pieteta sovražnika napram padlim junakom na braniku domovine. Pod Banovim brdom se nahaja beograjsko predmestje Cukarica, tja so dospele naše patrole in javile, da se nahaja naš bataljon gori... In vse prebivalstvo je romalo gori. da nas pozdravi, nanosili so nam vsega mogočega, nahranili in napojili so vojaštvo, vabili so nas. da naj gremo doli v predmestje... In res, kmalu smo dobili povelje, da naj zasedemo Čukarico... v brzem pohodu smo bili doli, kjer se je razvila prava ljudska slavnost, ki je trajala ves dan in vso noč... Istega dne je sedmi polk prikorakal tudi preko Torlaka v Beograd in ga popolnoma očistil sovražnikov. Mi smo seveda pričakovali, da bomo nadaljevali takoj pot naprej preko Save. posebno, ko smo zvedeli, da je en bataljon sedmega polka že zavzel Zemun ... Toda doživeli smo bridko razočaranje... Čakali smo v Cukarici skoro teden dni... a v Zagrebu in Ljubljani so se posvetovali... Italijani so prodirali in prišli do Vrhnike, mi smo pa čakali sklepov Zagreba in Ljubljane, in mesto, da se z Italijani srečamo na Soči, našli smo se pred vratmi Ljubljane ... To so bili najhujši časi za nas, bili smo na cilju, toda oni komaj osvobojeni, so debatirali in se prepirali. Žalostno je to poglavje, eno najžalostnejših v zgodovini jugoslovanskega dobrovoljstva ... Prišli smo, da osvobodimo zadnjo ped naše zemlje, prišli smo. da ne damo niti ene duše tujcu, toda Zagreb in Ljubljana se nista mogla odločiti... Na Savi smo čakali — a preko nismo mogli, ker nismo vedeli, kako nas sprejmo tam, kajti Zagreb in Ljubljana se še nista odločila, ali smemo tja... Sovražnik se je pa smejal... in izgubili smo toliko tega, kar je bilo, kar je in kar mora biti naše! Nazadnje smo dobili povelje za prehod na levo obalo Save. Na beograjskem pristanišču smo se vkrcali na šlepe in prepeljali v Zemun, kjer smo samo prenočili, a potem takoj nadaljevali pot čez Staro in Novo Pazovo proti Sremskim Karlovcem. Povsod na potu so bili veličastni sprejemi, prebivalstvo nas je sprejemalo z nepopisnim navdušenjem, a vse je nadkrilil sprejem v Sremskih Karlovcih, v mestu srbskih patrijarhov. Žal, da se nismo mogli in smeli muditi tukaj, kajti še do mraka smo morali biti v Novem Sadu... Hoteli so nas na vsak način zadržati nekaj časa v s\foji sredini, pripravili so nam šlepe, ki nas potegnejo do Novega Sada po Donavi navzgor, med tem pa. ko so pripravljali šlepe, so ves naš polk pogostili. V tem je dospel tudi poveljnik naše donavske divizije s svojim štabom, ki je hotel na čelu našega polka priti v Novi Sad. Ob splošnem navdušenju vsega prebivalstva, ki se je zbralo na pristanišču, smo se odpeljali po Donavi proti Novem Sadu. kamor smo dospeli zvečer v prvem mraku. Nepregledna množica je bila zbrana na pristanišču, ki je žarelo v tisočih in tisočih luči. ko so se približali naši šlepi: do neba je odmevalo v noč navdušeno klicanje in pozdravljanje. Novi Sad. kulturno središče srbstva, srbske Atene so sprejele zmagovalce in osvoboditelje. Ko je korakal polk skozi mesto, vsipalo se je nanj iz vseh oken cvetje... To noč Novi Sad ni spal... vso noč so donele pesmi, rakete so švigale, godbe igrale, meščanstvo se je pomešalo z vojaštvom, vse ulice so bile polne občinstva, vse je bilo razsvetljeno kot po dnevu. Novi Sad je praznoval dan svojega osvobojenja... Mislili smo. da ostanemo delj časa v Novem Sadu in se že veselili na daljši počitek in odmor; to smo tudi sklepali iz dejstva, ker so bila vojaštvu nakazana stalna stanovanja po šolah, tudi mi smo dobili nakazila za stanovanja po zasebnih hišah. Meščani so se kar trgali, kdo dobi na stanovanje oticirja. in nazadnje je zmanjkalo oficirjev, toliko je bilo stanovanj. Ker so neki oficirji dobili stanovanja po hotelih, so tudi te preselili v zasebna stanovanja. Toda le kratek čas je trajalo naše veselje, kratke so bile naše nade. da ostanemo v svobodnem, gostoljubnem Novem Sadu. Ravno, ko smo sedeli pri kosilu, dobili smo povelje, da naj bomo tekom popoldneva pripravljeni na odhod. Kam, tega nismo vedeli. Ugibali smo, študirali karte, toda pogoditi nismo mogli. Šele ob dveh smo dobili nadaljne odredbe, da mora stati polk pripravljen ob štirih popoldne na kolodvoru. Tedaj smo šele zvedeli, da gremo na skrajno severno točko demarkacijske črte, ki gre od Segedina čez Subotico na Bajo. Mi smo morali z našim bataljonom v Subotico. Od tam nismo imeli nobenih poročil, ker je bila telefonska in brzojavna zveza pretrgana. Odhod je bil napovedan za peto uro in bili smo že v vagonih, ko smo zvedeli, da se odhod odloži na večer, ker je mnogo previdnejše, da pridemo v Subotico v prvih jutranjih urah. Čakali smo v vagonih dolgo časa, dokler se nismo počasi odpeljali, vozili smo skrajno previdno in počasi, toda prav nič sumljivega nismo opazili vso pot. Okoli treh zjutraj smo dospeli v bližino Subotice, par kilometrov pred mestom smo zapustili vlak in v največji tišini in podeljeni v oddelke odkorakali v mesto, ki je spalo... V kratkem času smo zasedli kolodvor, ki je bil prazen... zapazili so naš prihod in vsi pobegnili, zasedli smo tudi vse važnejše točke v mestu, in ko se je zdanilo, je bilo mesto v naših rokah ... Začudeno so gledali prvi meščani, ki so vstali zgodaj in zagledali našo vojsko po vseh ulicah... Vest se je z bliskovito naglico raznesla po mestu, ulice so postale živahne, od vseh strani so nas hodili gledat... v začetku so nas opazovali s strahom, kdo ve, kaj so mislili, kako gorje jih čaka, toda ko so nas videli, kako dostojanstveno vršimo svojo službo, so se kmalu sprijaznili z nami. Nemci in Madžari so zbrali vse svoje znanje srbo-hrva-ščine in govorili z nami. prihajali so Bunjevci, prihajali Srbi in kmalu je zavladalo prijateljstvo. Zasedli smo tudi subotiško vojaško poveljstvo, tja je prihitel poveljujoči general, ki nam je povedal, da se nahajata v Subotici dva polka pod polnim orožjem in zahteval. da naj jim dovolimo prost odhod. Po kratkih tele-fonskih pogovorih je bil madžarski vojski odrejen rok dveh ur. da zapusti Subotico... Madžarski vojaki so sami prignali železničarje, pripravili vlake in pred potekom roka so Madžari zapustili Subotico. Varnostno stražo je prevzela neka narodna garda, ki ji pa nismo posebno zaupali, kar je bilo tudi popolnoma opravičeno. Ko je namreč poulična druhal izvedela, da je odšlo madžarsko vojaštvo, je naskočila velika vojaška skladišča z obleko, čevlji in jestvinami, a narodna garda, ki bi morala varovati ta skladišča, jih je sama odprla in dala s plenjenjem najboljši vzgled. Zvedeli smo ža ta naskok na skladišča, dva voda sta pohitela tja in v kratkem času je bil mir in red. Takoj nato smo razorožili narodno gardo in prevzeli varnostno službo. Največji red in mir je vladal po mestu in že v teku dopoldneva je odšlo naše vojaštvo v vojašnice, le patrole so neprestano križarile po mestu ... Naš nenadni dohod v Subotico in na demarkacijsko črto je presenetil vse. ker nikdo ni pričakoval, da bo naša vojska napredovala s tako naglico v sovražnem ozemlju; kako so bili vsi presenečeni, naj dokaže naslednji slučaj. Nekako ob štirih zjutraj je oddelek naše vojske zavzel kolodvor, ki so ga vsi uslužbenci in uradniki v največjem strahu zapustili, poveljstvo je prevzel takoj poročnik-dobrovoljec Borisav Kiš, ki je znal madžarsko, takoj je vzpostavil telefonsko in brzojavno zvezo z Novim Sadom... Poskušal je dobiti tudi zvezo preko demarkacijske črte, toda ni se mu posrečilo... Kar naenkrat zazvoni telefon, poročnik Kiš stopi k aparatu in začel se je sledeči razgovor: »Tukaj narodna madžarska vlada v Budimpešti!« »Tukaj, kolodvorsko poveljstvo v Subotici!« »Ali imate poročil iz Novega Sada?« »Seveda jih imamo!« »Kaj je tam novega?« »Vse v redu!« »Semkaj smo dobili poročila, da so Srbi v Novem Sadu!« »To je tudi res!« »Kaj vendar govorite! To ni mogoče!« »Toda res, še več ... Srbi so že v Subotici...« »Kaj... to je nemogoče, vi se varate!« »Ne; ta, ki z vami govori na telefonu, je srbski poveljnik subotiškega kolodvora! Danes v noči je srbska vojska zasedla Subotico ...« V tem trenotku je zašumelo v telefonu, odgovora iz Budimpešte ni bilo več... Od tega pogovora naprej so bile prekinjene zveze z Budimpešto ... Se isti dan smo zasedli demarkacijsko črto severno od Subotice, vse od Segedina. Horgoša. Subotice, med železniško progo, ki veže Subotico z Bajo na Donavi. Dosegli smo severno mejo naše države, tu je bil konec naših vojaških operacij... Ostali smo v Subotici... Ali v naših dušah je še vedno vladala neizvestnost in negotovost, kaj je doma. poročil ni bilo nobenih ... bali smo se. da je z obotavljanjem na Savi zamujena in izgubljena prava prilika ... in res. kmalu smo se prepričali, da so bile naše bojazni opravičene, ko smo zvedeli, da, stoje Italijani, dozdaj naši zavezniki, pred' vratmi Ljubljane ... Težko nam je bilo v onem trenotku... in videlo se nam je. kot da so bili naši napori zastonj... Ali to samo v prvem trenotku. kajti takoj smo se zavedli, da naše delo še ni končano... da je nastopil le kratek premor... da kmalu zadone zopet trombe, ki nas skličejo, ki nam zapovedo: Naprej, naprej, v zadnjo borbo, do zadnje in končne zmage! Doma. Zaželeli smo se po domovini z ono veliko željo, z onim nepremagljivim hrepenenjem, ki nas je vodilo in bodrilo vso to dolgo pot. ko smo se zbirali iz vseli krajev sveta. Toliko let smo bili zunaj v tujini, od kraja do kraja nas je vodila in pehala usoda... prepotovali smo ves svet. povsod so bili naši grobovi... tam po širnih ruskih stepah, po krvavih razbojiščih Srbije in Macedonije. po krvavi Dobrudži, po sneženih poljanah Sibirije, po vseh oceanih so bili neznani grobovi, po Korziki, severni Afriki, Italiji... povsod smo bili... a en cilj smo imeli pred očmi... ena pot nas je združila, pot ki vodi v domovino... Našli smo se na ti poti. šli po nji in vodila nas je skozi krvave boje... S krvjo je bila začrtana naša pot... grobovi so ostajali za nami... mi smo pa šli naprej, ker naša pot ni imela prej konca, dokler ne pride do cilja. In zato smo se tako zaželeli po domovini... zaželeli smo si naših gora... zaželeli naših polj... ali so svobodna ... ali uživajo to, za kar so živele, se borile in umirale naše vrste po bojiščih vsega sveta... Ali nas pripelje naša pot tudi v našo svobodno domovino, ali nas pripelje tja. kamor smo si želeli... ali nas popelje pot na polje Gosposvetsko, da kronamo tam njega, ki nas je vodil od zmage do zmage, ki smo mu prisegli, da se mu narod pokloni na staroslavnem našem polju... Ali je svobodno naše morje ... naša solnčna goriška stran ... Premagalo nas je hrepenenje po domovini, kakor hitro je bila urejena razdelitev našega bataljona po demarkacijski črti, kakor hitro je bilo rešeno vprašanje, da ostane naš polk v Subotici, stopili smo na raport komandanta bataljona Jaka Koželj, Edvard Prinčič in jaz ter prosili dopusta, da gremo v domovino, da vidimo, kaj se je zgodilo z našimi, kaj je v domovini. Še isti dan smo dobili kratek petdneven dopust. Toda kako potovati, informirali smo se na vseh straneh in zvedeli, da je potovanje čez Novi Sad, Indjijo, čez Srem in Hrvatsko jako dolgotrajno, v zvezi z velikimi težavami ... zato smo se odločili, da potujemo čez Madžarsko. Izdelali smo si potem načrt, izprosili dopusta za nekaj vojakov, ki naj bi nas spremljali. V rano jutro smo se odpeljali iz Subotice po progi proti Baji, kjer smo morali čakati precej časa, ker pred vsakim odhodom vlaka so posebne patrole tehniških oddelkov morale pregledati veliki most čez Donavo: ko je bilo vse v redu, smo se odpeljali naprej, bilo nas je deset, ki smo potovali v domovino. Ko smo prestopili madžarsko mejo, stopila je v naš vagon madžarska patrola. Toda nikdo nam ni rekel niti besede, ves čas se je patrola peljala z nami, do postaje Dombovar, kjer smo morali izstopiti, da čakamo vlak, ki nas popelje dalje. Šli smo naravnost v restavracijo, sedeli smo vsi skupaj pri veliki mizi, vojaki so držali ves čas puške v rokah, ljudje so pa hodili neprestano in nas ogledovali, niso si mogli misliti, kaj iščemo tod. kaj hočemo na madžarskem ozemlju. Ves kolodvor je bil poln madžarskega vojaštva, ki je bežalo iz vseh mogočih front: žalosten je bil pogled na te ostanke nekdanje avstro-ogrske armade, vse je bilo raztrgano, pol boso. lačno, spomnil sem se onih dni v Macedoniji. ko je bežala izpred nas poražena bolgarska vojska... Ko smo ravno pokosili, pride k naši mizi madžarski oficir iii začne govoriti madžarski, nikdo mu ni odgovoril, nato začne nemško in pove. da je dobil od svojega poveljstva navodila in zahteval od nas potne legitimacije. Jaka mu je pokazal svojo objavo, ki jo je oficir samo pogledal, zmajal z rameni in takoj vrnil — bila je pisana v cirilici, ki o nji ni imel niti pojma. Nato je rekel, da moramo izročiti orožje, ker samo v tem slučaju smemo potovati preko madžarske teritorije. Odgovorili smo odločno. da orožja na noben način ne izročimo. Prerekali smo se dolgo časa. a ko je madžarski oficir videl, da ne odnehamo, je odšel... Mi smo bili pripravljeni na vse. mislili smo. da nas bodo poskušali s silo razorožiti. Toda kmalu se je vrnil oni isti oficir in prijazno overil s pečatom in svojim podpisom naše objave. Kmalu nato je prišel vlak in odpeljali smo se proti Kaposvarju. od tu pa proti obmejni postaji na Dravi Gyekenyes. Tu smo imeli zopet neprijetnosti z madžarskimi obmejnimi stražami, toda mi smo bili nepopustljivi. Vlak. ki je vozil proti Zagrebu, ni prihajal v obmejno postajo, pač pa je stal na desnem bregu Drave, zato smo morali peš preko velikega železniškega mostu, kjer je stal pripravljen vlak. Vozili smo se vse noč in ko se je začelo daniti, videli smo. da se bližamo Zagrebu... Izstopili smo v Zagrebu, toda nismo imeli časa. da gremo v mesto, morali smo se takoj informirati glede zveze z Ljubljano. Povedali so nam. da odhaja čez par minut vlak za Karlovac, odkoder imamo zvezo z Ljubljano po dolenjski progi. Takoj smo se odpeljali v Karlovac, toda tu smo zvedeli, da vlaki iz Slovenije vozijo samo do Bubnjarcev in da moramo, ako hočemo dobiti vlak, oditi peš v Bubnjarce. Šli smo takoj na kolodvorsko poveljstvo, mlad hrvatski kapetan je takoj letel k posta-jenačelniku, da posreduje. K naši sreči je imela oditi v eni uri za Bubnjarce lokomotiva, ti so pripregli vagon in tako smo se odpeljali iz Karlovca. V Bubnarcih smo morali zopet čakati dolgo časa in šele popoldne... toda ker je bilo koncem novembra, bilo je že skoraj popolnoma tema, smo se odpeljali proti Ljubljani... Na domačih tleh ... Bili smo sicer trudni, ker smo se vozili že dva dni. toda nikdo ni mislil na spanje, sedeli smo v temnem in nerazsvetljenem vagonu, zatopljeni v svoje misli, molčali smo, vlak je hitel skozi temno noč, čuli smo znana imena postaj, toda bili smo tihi, mirni... Toliko smo se veselili svoje vrnitve, toda v zadnjem trenotku so nas prevzele težke misli... Kaj najdemo doma... toliko časa smo bili brez vsakih poročil iz domovine, nikdo ni vedel kako je doma, kaj ga čaka doma, ali vidi še svoje, ki jih je nekdaj pustil v najtežjih trenotkih... Slišali smo o blaznem policijskem terorju, ki je divjal po domovini, ki se je maščeval nad onimi, ki so živeli v težkih dnevih z nami, ki se ni mogel maščevati nad nami, zato si je iskal nedolžnih žrtev Mirna in tiha noč je plavala nad domovino, tiho in mirno je bilo naokoli, vlak je hitel mimo razsvetljenih vasi... Bližali smo se Ljubljani... V daljavi je bilo v megli z mlečnobelo lučjo osvetljeno ozračje... Ljubljana. Ljubljana ... V megleni luči so se videli prvi temni obrisi gradu, poznali smo ga. saj smo vedeli, da so potovali tja svojo težko in trnjevo pot oni, ki bi hoteli z nami, ki so nam želeli sreče, ki so nas pričakovali od prvega dne do danes z vso vztrajnostjo in prepričanjem, da nazadnje le pridemo, da gotovo pridemo... In sedaj prihajamo... Vračamo se. vračamo se, da te vidimo, ti biser naših neprestanih sanj, ti zvezda vodnica naših dni. ti cilj naših starih želja ... V poznih urah je pripeljal vlak na ljubljanski koio-dvor, hitro smo izstopili, poslovili se in vsak je šei na svojo stran ... Počasi, zamišljen in z neko negotovostjo v duši sem korakal po tihih in zapuščenih ljubljanskih ulicah, proti domu... Neke čudne slutnje so me prevzele, toda kako srečen in zadovoljen sem bil, ko sem se sestal s svojimi. Da so bile moje slutnje neopravičene, ne bom opisoval sestanka s svojimi, saj take momente pozna danes vsakdo... Doma, doma ... v Ljubljani... Nova in prenovljena se nam je zdela svobodna Ljubljana ... res, da smo doživeli marsikatero razočaranje. toda vedno smo se zavedali, da smo v svobodni Ljubljani... Hodili smo po ulicah in opazovali ljudi, naši pogledi so opazovali vsakega, ki je šel mimo nas, kot da ga hočejo vprašati: ali se zavedaš svobode... ali veš. da si svoboden, ali se zavedaš onega velikega trenotka. ko so padli okovi, ko ste zadihali svobodni svobodno ozračje, ko ste gledali v nebo, ki se svodi svobodno nad nami? A srečni in zadovoljni smo bili mi, ki smo se borili za to svobodo, ki objema tako toplo in opojno našo domovino, srečni smo bili, ko smo videli, da naše veliko delo ni bilo zastonj... Bili srno veliki idealisti, ko smo pokrenili dobro-voljski pokret v tujini, kjer nas nikdo ni razumel, polagali smo prve temeljne kamene stavbe, ki se danes dviga smelo in ponosno nad našimi žrtvami, vodil nas je idealizem, vodila ljubezen, vodila odločnost do skrajnosti. Dobrovoljska misel, volja, dobrovoljska moč je živela in zmagala na tujih bojnih poljanah, živela in zmagala je za tebe domovina ... In v dnevih veselja osvobojene domovine niso bile zadovoljne naše duše, ki so čutile, da niso padle še vse vezi, da se kujejo novi okovi, ravno tako suženjski kot oni, ki so ravnokar padli. Kje si, Gospasveta, kje si morje, naše morje? In ko se je porodilo v naših dušah to vprašanje, vedeli smo, da naša naloga ni končana, da se odpira pred nami zopet nova pot, ki vodi do onega cilja, ki smo si ga postavili v tujini takrat, ko smo prisegli, da mora naša pot voditi v svobodno domovino. Toliko bolj smo se pa zavedali sedaj, kako velika naloga nas še čaka, kako dolga pota so še pred nami. Par dni smo preživeli v Ljubljani, kratki so bili. a vendar tako lepi. kot še nikdar v Ljubljani. Žal. da nas je tako hitro klicala dolžnost na svoja mesta, težko smo se poslovili, težko razstali s svobodno Ljubljano, toda odšli smo z zavestjo, da se povrnemo nekdaj, ko nas zopet pokliče domovina, ko si zaželi dobrovoljske volje in moči... Vlak je drvel po dolgočasnih slavonskih ravninah in bačkih puštali proti Subotici, kjer so nas čakali prijatelji. da jim poročamo, kaj smo videli v domovini... Sedeli smo skupaj v oficirski obednici po večerji, mi smo pa pripovedovali o svoji poti. o svojih utisih. o vsem, vsem kar smo videli in čuli doma... Tudi oni so bili veseli, srečni, a tudi njim so se skalile oči, ko so slišali, kako žalostna usoda je doletela one. ki smo jim hoteli prinesti svobodo... In v onem trenotku smo zopet ponovili prisego, ki smo jo nekdaj prisegli pod srbskimi praporji. takrat smo prisegali v svečanostnem trenotku. s ceremonijami... sedaj smo pa prisegali v svojih dušah večno in sveto prisego... Vse, vse za tebe domovina, vse za vas, ki vas jo usoda odtrgala od materinih prsi, ki vas je odtrgala od nas. ki vam ne da uživati sadov našega dela. našega boja, naših žrtev ... * Razkropili smo se po svoji domovini, vrnili vsak na svoja mesta. Kot nekdaj vojaki na fronti, smo sedaj vsak na svojem mestu... Vezi pa. ki so nas vezale nekdaj, so ostale iste, one nas vežejo z isto močjo, navdajajo z isto ljubeznijo kot takrat, ko smo bili razkropljeni po vsem svetu. Vrnili smo se v svojo domovino, vrnili s ponosno zavestjo, da smo storili svojo dolžnost in ta zavest je slajša in dražja nego vsa zlata plačila... In ko se oživljajo pred našimi očmi spomini iz nekdanjih dni, ko oživljajo temne slike izgnanstva, ko trepetamo v spominih onih dni v albanskih gorah, ko se spominjamo bojev in zmag in vrnitve, tedaj vemo, da smo storili veliko delo dobrovoljstva ... \ to dobrovoljstvo ni prenehalo, ono ni končalo z našo zmago, ono živi dalje, ker mora živeti, ker še ni končalo svoje naloge ... Cas hiti, hiti naprej in slednji trenotek nas približuje bližje in bližje dnevu, ko bo vstala domovina, ko bodo zavalovile mlade vrste, ko se bo pojavil glas in klic: »Kje ste, kje ste?« In takrat prešine nas vse ta klic domovine, zopet zapustimo svoja mesta, zopet odhitimo tja, kjer je naše mesto v naši zadnji odločilni borbi... Takrat pa ne odneha dobrovoljstvo, ne odneha toliko časa, dokler ne padejo zadnje meje, dokler se ne razklenejo zadnji okovi, ki so nas delili, ki so nas vezali... Takrat stopi dobrovoljstvo na plan. takrat izvrši svojo veliko prisego ... Do takrat pa pozdravljeni bratje širom svobodne domovine, pozdravljeni do onega dne, ko se zopet snidemo na poti, ki nas je vodila naprej, naprej... Vsebina. Stran Predgovor......................................I — VIII Posvetilo............................................. 9 Dvajset tisoč vas je bilo............................ 17 Grob ob Savi......................................... 23 V prvih bojih ...................................... 31 Na mrtvi straži...................................... 71 Ob ognju.............................................105 Na Golgoti...........................................117 Noč v albanskih gorah................................133 Zadnji pozdrav.......................................141 K morju..............................................147 V izgnanstvo........................................163 Otok smrti...........................................169 Pot osvetnikov.......................................177 Na Jelaku ...........................................187 Pop Penčo............................................195 Pamtelijski vis .....................................205 Kam..................................................215 Na svobodnih tleh................................. 231 Šumadiji.............................................247 Na Savi..............................................259 Doma.................................................277