437
so si izbrali „Napredak", katerega je učitelj Škender Fabkovič že od 1. 1859. izdajal in brezplačno prepustil društvu. Že 1. 1873. je začel „zbor" izdajati list za mladino „S milje", ki ga je urejeval Venceslav Mafik. Članovi zbora sestavljali so tako potrebna „Berila", a 1. 1877. je izdal Štefan Basariček „Kratko izkustveno dušo-slovlje", prvo knjigo te stroke v hrv. književnosti. L. 1878. so počela javna predavanja, a začela je izhajati tudi „Knjižnica za mladež", v kateri je izšlo mnogo prav lepih knjig za mladino, izvirnih in prevedenih. L. 1880. je napisal Štefan Basariček prvi del »Pedago-gije", s katero je utemeljena hrv. pedagoška književnost, 1. 1882 drugi del „Opče Obuko-slovije", a 1. 1884. tretji del „Posebno obu-koslovlje". Tega leta so učitelji utemeljili tudi „Savez hrv. učiteljskih društava", kateri je združil v vzajemno delovanje vsa učiteljska društva. Da je društvo lepo napredovalo, spričuje to, da se je 13. maja 1888. pozidal temeljni kamen hrv. učiteljskemu domu, kateri je bil 6. septembra 1889. slovesno posvečen in odprt, da bode ognjišče vzajemnega delovanja hrv. učiteljev.
Zbor je izdal do danes 119 knjig za učitelje (všteta sta tudi lista „Napredak" in „Domače ognjište") in 81 knjig za mladino (vštet je tudi list „Smilje"), a v vzboru so vzrasla društva: „Savez hrv. učiteljskih društjava", kateri je reprezentant vsega hrv. učiteljstva, »Učitelj s ka zadruga", katera podpira učiteljske sirote, „Hrv. učiteljska pripomočna i posmrtna zadruga", katera deli podpore članovom učiteljskega stanu v bolezni, nesreči in smrti, in „Hrv. učiteljska štedovna i predujamna zadruga", katera sprejema denar na obresti in ga zopet posojuje. Vsa ta društva uspevajo zelo dobro in so prava dobrota za hrv. učiteljstvo. Razen tega so si sezidali hrvaški učitelji 1. 1893. tudi »učiteljski konvikat", kjer se vzgajajo zelo ceno otroci hrvatskih učiteljev, a 1. 1901. odprli „školski muzej", v katerem je bogata zbirka strokovnih učil ki .kažejo napredek hrvaškega šolstva. Delovanje vseh teh društev in institucij je opisano v knjigi: „Rad hrv. učiteljskih društava", pa bode ta knjiga marsikoga zanimala, a ob enem prepričala, da vztrajno, složno delovanje, če so tudi mali pripomočki in sile, obrodi lep sad, s kakršnim se lahko ponaša hrv. učiteljstvo.
Janko Barle.
Dr. Velimir  Deželic:   Zvuci  iz   kata-
komba. Zagreb 1902. Tisak Antuna Scholza. — Krasno zbirko lepih pesmi je izdal pod tem  naslovom  hrvaški   pesnik dr. V. Deželic.
To so res zvoki iz katakomb, polni žive vere, krščanske požrtvovalnosti, idealne ljubezni do večne resnice. »Lidijina ruža" nas uvaja v ta mistični svet. Cirkus je napolnjen s krvoločnim občinstvom. Lidija ima na izbero, ali vzame mladega Patricija, ali pa umre grozovite smrti. A ona brez strahu odgovarja:
Ved čujem glasbu našeg divnog raja i elizijski vidim gaj več cvjetni. Ved himne svete mojoj duši ore, na sunčanim se kol'ma dragi vozi, kristalne vidim njegove ved dvore, pred njim se u prah ruše krivi boži.
0  biedni mladce, što je tvoje blago, no sitni prašak prema ovom sjaju?
1  sto put mriet bi za nj mi bilo drago u strašne smrti lednom zagrljaju! . . .
(Str. 7.)
Preden jo raztrgajo divje zveri, vrže iz arene Patriciju, katerega vidi med poslušavci, rožo:
Sa mojih grudih ova ruža biela
nek dar ti bude mojeg blagoslova!...
(Str. 8.)
Ona promine, on pa shrani rožo. In čez nekaj let vidi ljudstvo v cirkusu zopet krščanskega junaka — Patricija:
I vidi puk, gdje smješka se u muci, i vidi puk, gdje k ustnam ruku pruža: Sa krvlju svetom njegovom u ruci orosila se — Lidijina ruža.            (Str. 10.)
Zdaj slede »Pesmi neofite". Notranja borba med pogansko strastjo in med krščansko resnico se končuje z zmago milosti:
Grobovi stari, trošni idoli,
duh je sad moj ko klisura čvrst.
Na piramidu prošlih je boli
stavio sveti Spasa svog krst.    (Str. 20.)
Trinajst krasnih pesmi „U katakombama" popisuje bogoslužje preganjanih kristjanov:
Njihov je lovor u vjeri, njihov amanet u boli, njihovo oružje silno: jakost i nada u Kristu, koji je učio prvi svi ljudi da su si brada i da nad ovim se svietom vječita uzdiže ljubav.
(Str. 25.)
Dramatični prizor „Ad metalla damnati" popisuje trpljenje krščanskih sužnjev v rudo-kopih. Žal, da je ta „uzkrsna slika" le fragment. Lepo je zbral pesnik svoje modroslovne nazore v sklepni pesmi »Palingenezija". Blodil je v modernih zmotah. Mikal ga je novodobni buddhizem:
Meni jače sjao mudrac Sakja Muni... Gdje po Gangu vjetar talasima piri, gdje ko mramor stoje sanjarski fakiri, tamo duša moja iza duge tmine tražila je svjetla blagog sa višine.   (Str. 59.)
438
Nato se je uglobil v materializem:
Mislio sam minut kano vjetra dušak, nestati u more kano sitni prašak, splinut kano kap na trepavici čista, kano dragulj suze, što sred jada blista, zaboravit ljubav, zaboravit jade, zaboravit zviezde, izgubljene nade.
Vsled tega je postal pesimist:
Želio sam samo vječitu Nirvanu i u tugi zadnjem radovah se danu.
Iskal je resnice v panteizmu:
Vidio sam boga u svakom od ljudi,
prirodu sam cjelu tajno obožavo
Bogom sam ju svojim jedinim priznavo ...
A tudi v srcu modernega človeka je zmagalo krščanstvo. Gnusijo se mu te zmote, odkar je spoznal resnico, in le še stanovitnejše jo odslej priznava:
Ne bojim se ruga svieta kratkovjeka, odnest če za skoro neumolna vieka, neustrašno stoječ htio bih umrieti za te silni Bože, neizmjerni, sveti i u svietskog mora vječnom glogotanju na te mislim noču, na te mislim danju, kano zviezda duša novim miljem kriesi: Slava Tebi, koji bio si i je si!     (Str. 61.)
Ali ni to veličastna poezija, slavospev zmagujoče resnice? Dr. Deželic je z globoko duše-slovno istinitostjo popisal notranjo borbo po resnici hrepenečega srca, katero božja milost dviga iz poganstva v rajske višine krščanskih idealov. Odprl je našemu pesništvu nov svet, in mu pokazal novo pot. Želimo, da bi tudi naši pesniki to zbirko čitali in si ogreli srca ob mističnih „zvokih iz katakomb".
Dr. E. L.
ČEŠKA.
František Kysely (Bruno Sauer): Ak-kofdy. Basne. Nakladem. V. Kotrby v Praze. Cena 1 K.
„Akkordy" je knjiga pesnika-duhovnika, ki je nekak srednik med starejšo generacijo (Šta-stny, Sv. Čech) in mlajšimi, modernimi pesniki. Oba življa sta v knjigi. Med modernimi zbirkami pesmi, polnih obupanja in blaziranosti, je le-ta knjiga res sladek ter krasen akord duše spravljene z Bogom in vsakdanjim življenjem. Ni tu bolestnih bojev, mučnih senzacij, po katerih hrepeni naš moderni, nervozni vek. Notranjost pesnikova je mirna, kakor jezero sredi gora. — Kisely ni začetnik v poeziji. Njegovo ime je med literati spoštovano, in v
katoliški moderni ima častno mesto. Vendar ko bi na čelu zbirke ne bilo njegovega imena, bi ga čitatelj težko spoznal iz teh najnovejših pesmi. Ž njimi je Kysely stopil v nov obzor svojega stvarjanja. Poprej je bil znan kot izvrsten in spreten pesnik legend, ki so jih prinašali razni češki časniki. V knjigi „Akkordy" pa je postal moderen v dobrem pomenu besede, to je: porabil je nove oblike, moderne izraze, da bi v svojih novih pesmah pokazal bravcem svoje staro, odkritosrčno, „nemo-derno" srce. Iz knjige odmeva struna verska, rodoljubna in razen tega je v nji nekoliko pesmi posvečenih socialnemu vprašanju. Krasne so: „Eucharistia", „Communio", „Jeptiška" (nuna) in zlasti „Pisen zvonu", v kateri pesnik opeva zgodovino »angelskega češčenja". Prepričan sem, da noben bravec ne odloži zbirko brez notranjega prerojenja.
Fr. E i s 1 e r : Morske sny. Verše. V Novem Jičine. Nakladem „Noveho Života".
Evo nam pesnika, ki je prvikrat stopil v javnost! Iz pesmi, ki jih je v zbirki objavil, se še ne more prav soditi o pesnikovem značaju. Vse je tu nekako mrzlo, brez barve, več ti govori pamet, nego srce. Kritik brnske „Hlidke" primerja Eislerove pesmi z lepimi slikami in kipi, ki jih je oblila magična milina mesečne svetlobe. Na nekaterih mestih se opazuje vpliv francoskih mojstrov. V zbirki je nekoliko sarkastičnih in ironičnih pesmi, a zdi se, da to ni polje Eislerovo. Spisal jih je bržkone zato, ker so take pesmi zdaj pri Čehih v modi. „Bila je doba, da je bil v modi misticizem in simbolizem — in pesniki so pisali mistične in simbolične verze. Bilo je v modi pisati nežne, groteskne verze — in pesniki so pisali nežne, groteskne verze. Bilo je v modi opevati Solnce, Življenje, Spol in Satana — in pesniki so opevali Solnce, Življenje, Spol in Satana. In danes? Nastala je moda pisati satirične in ironične pesmi — in pesniki pišejo satire in parodije." (Hlidka 1903, št. 1.)
Fr. Štingl.
RUSKA.
Al. Haruzin: Žilišče Slovinca verh-njej krajiny. S. Peterburg. 1903. Str. 99. Po-natisk iz Časopisa „Živaja Starina", sn. III. in IV. 1902.
Narodopisci izkušajo vestno zabeležiti vse, kar kje najdejo pristno narodnega. Moderni čas pa je staremu narodnemu življenju tak6 sovražen  in  nevaren,   da  kar s svojimi očmi