Naši Zapiski Socialistična revija - - - - VSEBINA: DRAOOTIN LONČAR, Idrija: Dr. ANTON i DERMOTA. — ABDITUS: ANTON DER- St. 7-8 MOTA - ČLOVEK IN BOJEVNIK. — (Julij-avg.) IVAN ŽMAVC, Praga: K ZGODOVINI ==== SLOVENSKEGA SOCIALIZMA. — K. SCHWEIGER, Ljubljana: Dr. ANTON DERMOTA. - JOSIP FERFOLJA, Trst: Dr. ANTON DERMOTA. - ANTON KRISTAN, Ljubljana: Dr. ANTON DERMOTA. -V. JELOVŠEK, Zagreb: Dr. ANTON DERMOTA. — JAN MAOIERA, Krakov/: Dr. ANTON DERMOTA. - J. S. MACH AR, - - - Dr. ANTON DERMOTA. - - - Lelo XI. i i i - Urednik In Izdajatelj: - Dr. Henrik Tuma Lastnik: Konsorcij - Naših Zapiskov ▼ ▼ ▼ V Gorici 1914 Tiska: „ Slovanskemu Prehledu«, katerega stalni referent je bil za naše domače reči. Pisal je lepo in nikoli ni bil pust, vedno živahen in stvaren. Kot slovenski kulturni delavec je stal v prvi vrsti, dasi se ni nikoli rinil v ospredje, dostikrat na škodo stvari same, To bi se prav lahko dalo posneti iz mnogobrojnih dopisov m člankov, ki jih je objavljal v raznih inozemskih (predvsem v čeških in hrvat-skih!) časopisih. Morda je bi! Dermota najboljši narodno-ekonomski teoretik med Slovenci. Razven socialističnih teoretikov je temeljito proučeval moderne nemške narodne gospodarje, od katerih je čislal prav posebno globokega in resnega Vv. Sombarta. Kadar se je hotel od težkih narodno-gospodarskih študij duševno nekoliko odpočiti, se je bavil tudi z lepo literaturo. Pri tein je zelo mnogo prevajal iz češčine. Med Čehi mu je bil zelo priljubljen I. S. Machar, katerega je dosti prevel, ne da bi bil te prevode tudi objavil. V njegovi zapuščini mora biti dovolj rokopisov teh prevodov. Machar mu je ugajal predvsem zaradi sijajnega sarkazma in neprikrite odkritosrčnosti. Poleg tega je našel še vedno čas, da ni prezrl v slovenski literaturi in publicistiki najmanjše stvari. O tem naj priča njegovo pismo (2/7. 1909): »Ne vem, ali čitate Mentorja? kako drzno se v njem obrača neki .1. Logar! Kako piše o sloven. protestantih in njih dobi! In ta list je na srednjih šolah, za katere ga izdavajo klerikalci, razširjen. Protiteže pa nima nobene. .laz sem ga prvič čital v kloštru frančiškanov na Kostanjevici pri Gorici in sem takoj začel iskati človeka, ki bi mu spisal kaj nasprotnega. Dr Kidrič vsaj deloma vstreza mojemu namenu. Zato — največ zato — tudi priobčim njegov Epilog k Trubarjevemu zborniku v prihodnji številki. Letos sem videl, kaj in kako se da delati med srednješolci. Videl sem, kako delajo klerikalci in kako nič ne delajo liberalci in kako malo socialisti. Meni se je vsaj v Gorici doslej precej obneslo. Mislim, da se s tem vrši tudi že kos pozitivnega programa »N. Z.«, če se takim mladim dušam kaže pravo pot. In po drugi strani: vzeti je treba klerikalcem tisti sijaj, ki si ga nadevajo: da je samo pri njih in v njih prava modrost in učenost in znanost«. — »Naši Zapiski« in »Slovansky Prehled« nudita sliko, kako je sodil dr. Dermota o posameznih dogodkih našega javnega življenja. Tam je zapisan dokaz, kako trezno in pravilno je ocenjeval našo sedanjo kulturno dobo. Kot pisatelj je imel še dosti v svojem programu, česar ni u-tegnil več uresničiti. Nameraval je napisati »daljšo stvar o slovenski politični literaturi« in razpravo o novejših smereh v socializmu. Poleg tega si je zamislil večje znanstveno delo, čigar misli pa so šle z njim v grob. * Anton Dermota je bil skoz in skozi moderno misleč etičen človek. Njegove misli so bile poštene in vse, kar je hotel imeti od drugih, je izvrševal najprej sam pri sebi. Ena njegovih najlepših potez pa je bila trdna odločnost, preko vseh ovir iti do cilja. Nikoli se ni strašil truda in žrtev in nobena sila ni premenila njegovega koraka, ako ga je nameril v ravno črto. Sam izpoveduje tako-le: »Nekaj bom gotovo dosegel, kar nameravam; če vsega ne —-ali naj zato vse popustim in počenem, da bodo drugi šli čez — me? Nisem te volje! In če se tako počasi gre do cilja, iti se bo moralo. Glavno je: življenju dati vsebino; idejo imeti, za kojo stremite. Ibsen nekje v »Kronpratendentih« pravi temu: Konigsge-danken. Če kralj nima kraljevskih misli, ne more biti kralj, ampak je šušmar. — Zaupati svojim močem in pa kraljevski misli, in življenje mora dobiti vsebino in vrednost. Jaz vase verujem. Tmam razloge. Dosedanje moje življenje — trpljenje me opravičuje in sili v to. V takih razmerah, kakršne sem imel in imam deloma še jaz, bi se jih bilo mnogo uklonilo. In če Vi na svojo »prijetno« preteklost pogledate — kaj Vas ne sili, da morate verjeti vase in ergo v svojo bodočnost?« In drugje: »In pred ciljem ni mirovanja. Počasna je ta hoja po poti do cilja! Rad bi bil že bližje, rad bi tudi hitreje korakal«_ To sicer kratko življenje je imelo vsebino. Ta vsebina pa je bila bogata. Danes še ne moremo vedeti, koliko zla je storila njegova smrt nam vsem, ki ljubimo to bedno zemljo, ki nam je podarila življenje. In nehote se človek vpraša: Kaj je res zakleto, kaj je res vsakdo, ki mu je dano ustvariti kaj velikega, obsojen k prezgodnji smrti? Toda i to, kar nam je v tej kratki človeški dobi ustvaril Anton Dermota, je bogastvo. To bogastvo bi se moralo zbrati in podati onim, ki še pridejo, da se bodo mogli bojevati na težki poti do cilja, to je cilja poštenega in etičnega človeka v moderni človeški družbi. In kadar nas zanese korak tja na solnčno goriško pokopališče, kjer smo položili neme telesne ostanke Antona Dermote v senco visokih cipres, naj bo v naših dušah jasno, da tu počiva le to, kar je bilo na njem in v njem umrljivega. — K zgodovini slovenskega socializma. Čeravno sem že precej »srednjeveški«, vendar še nisem tako star, da bi mnogo mislil na svojo minulost; narobe, moj duh je še toliko prožen, da zre bolj na bodočnost in na velike naloge, ki jih je treba čim prej rešiti, da krenemo iz žalostne socialne sedanjosti v boljše čase prihodnjih dnij. Ob prezgodnjem grobu A. I »ermote mi pa vender trumoma vstajajo spomini iz moje mladosti in mlajše moške dobe in rad sledim povabilu urednika Der-motove številke N. Z. ter napišem nekaj vrstic v spomin resnega in blagega socialista slovenskega. Moji spomini na Dermoto tvorijo del onega sistema dožitkov, ki se zove: moji socialni pravici posvečeno življenje. Če naj ti spomini ne visijo v vzduhu, treba je poseči nazaj v čase, ko o Dermoti še nič nisem vedel. Že ker sem 5 let starejši od D., imam v svojem razvoju k socializmu seveda marsikatero prioriteto pred njim, kar torej ni moja, nego mojih let zasluga, če je to sploh zasluga. Po maturi 1890. sem študiral 5 semestrov sholastično filozofijo na papeževi univerzi Gregorianski v Rimu kot lavantinski gojenec zavoda Collegium Germanicum et Hungaricum, torej v jezuitski šoli in vzgoji, katero moram zahvaliti za močne nagibe k socialnemu vprašanju. Potem sem študiral 7 semestrov matematiko in pri-rodne znanosti v Gradcu in med tem odslužil kot prostovoljec svoje leto na Dunaju. Od 18%. leta naprej sem delal svoje pismene naloge za učiteljski izpit srednješolski iz skupine matematika-fi-zika. Vkljub mnogim težavam, večinoma gospodarskega značaja, sem precej hitro spisal pedagogično in fizikalno nalogo. Razen tega, da sem bil z delom podučevanja in študiranja preobložen, so me pronasledovali s kruto silo še — socialni problemi. V Gradcu je bila priložnost seznaniti se s socialno demokracijo. Študiral sem social-demokratske pisatelje, posebno Beblovo »Die Frau« in Marxa, slednjega tedaj sicer ne v težkih izvirnikih, ampak v K. Kautskega raznih razpravah. Seznanil sem se z dvema srbskima tehnikoma in z enim srbskim medicincem, ki so bili dobro i znanstveno poučeni o socialni demokraciji. Zahajal sem med delavce, predaval slovenskim delavcem v Gradcu in Gratweinu ter med njimi pridno agitiral za neke volitve itd. Bil sem člen socialdemokratske organizacije v Gradcu. I literaren sled sem pustil kot socialdemokrat: v letniku 1896. tednika »Delavec«, čigar uredništvo je bilo na Dunaju, sem imel, če se dobro spominjam, v avgustu — izvoda, žal, v rokah več nimam — daljši uvodni članek o slov. izobražencih in socializmu pod psevdonimom, ki se nanj več ne spominjam. Na ta način smem o sebi trditi, da sem eden čisto prvih »akademikov« slovenskih (morebiti celo prvi) v vrstah socialne demokracije. Na to, da sem akademik, nisem bog ve kako ponosen; narobe, kdor moje misli in spise pozna, ta ve, da nimam o današnjem visokošolstvu posebno ugodnih pojmov in da imam tudi svoje dobro utemeljene nazore o ulogi akademikov v socialni demokraciji in v delavskih organizacijah sploh. Toda, kakor so enkrat razmere, posebno pri Slovencih, delavci nimajo preveč zgolj svojih inteligenc, ki bi samorastlo reševali zamotane socialne probleme. Pa o tem ne morem tu obširneje razpravljati. Poudarjati hočem le dejstvo, da sem bil eden časovno čisto prvih slovenskih »akademikov« v vrstah socialne demokracije kot teoretik in praktik. Razni moji prijatelji so tedaj z glavo majevali nad mojim pogumom, me svarili itd.. No, jaz čutim že od svoje mladosti nehote poklic v sebi vznemirjati leno misleče nazadnjake; in tako sem tudi tedaj šel svojo za dobro spoznano pot ravno naprej. Stvaren in brezobziren pa, kakor se trudim biti v teh svojih težnjah, tudi proti sebi samemu, nisem mogel biti slep za mnoge nedostatke v socialni demokraciji. Tudi teorija mi je oči odpirala. Slavno znani profesor fizike Pfaundler mi je dovolil za mojo nalogo študirati v knjižnici fizikalnega inštituta, kjer je bil slavni matematični fizik B o lt z m a n n pred par leti uredil sicer malo, pa izvrstno knjižnico. Ker mi je prof. Pfaundler bil naložil za pismeni izpit napisati zgodovino in bistvo obeh glavnih stavkov mehanične teorije o toploti, sem v ta namen v zimskem semestru 1896/97 študiral Diihringove knjige, katere sem izteknil v omenjeni knjižn:ci. Evgen Diihring mi je pa odprl, čeravno sam nima eksaktne jasnosti v socialnih zadevah, moje duševne oči za slabosti socialdemokratskih dogem, o katerih govori Diihring i v svojih pri-rodoslovskih knjigah, in me potrdil v mojih težnjah po eksaktnem raziskovanju socialnih pojavov. Takrat je v moji duši prav vrelo; domišljujem si pa, da se je že tedaj iz mošta delalo vino. Moji socialfilozofski poljudni podlistki v 8 številkah Slov. Naroda »Na višini našega časa«, ki so bili pisani že ob novem letu 1897., a jih ie prijatelj Govekar kot urednik grel pri sebi skoro pol leta — izšli so komaj 8. 6.— 2. 7. 1897 —, so takšni, da rne jih še danes nikakor ni sram, čeravno bi to in ono danes drugače povedal. Vzbudili so pri naprednih rojakih mnogo pozornosti in celo navdušenja, A. Aškerc n. pr. mi je ves vnet pisal: »led je prebit« (prim. tudi Go-vekarjeve spomine o Aškercu v Slovanu 1912), visokošolci so o njih pridno debatirali. A. Ušeničnik pa se je nad njimi strašno jezil v »Slovencu«. Ker sem se podpisal po svoji rodni vasi »Zlo-gonsko« kot Zlogonski, je Ušeničnik, morebiti vsled svoje slabe vesti, v tem imenu več čital nego sem jaz v svoji naivnosti v ime položil, namreč: Zlo-gonski in me je v svetem ogorčenju med drugim imenoval zlaganskega. Jaz sem se tem šalam le smejal; posebno kranjski rojaki, ki so tedaj imeli - dandanes je, upam, to že boljše — izrečen talent za ravsanje, so me podžigali, naj 1 'šeničnika ostro zavrnem. Jaz pa govorim o tem poprvič-danes, torej čez 17 let, a to v največjem, tako rekoč zgodovinskem miru upajoč, da je Ušeničnik med tem vse odpustil moji grešni duši. Tedaj v 1. 1897. sem čutil, vroče čutil, kako važno je socialno vprašanje. To me je torej čirn dalje bolj zavzelo, in čisto naravno je, da sem si rekel pri pripravah za matematično nalogo, dasi mi je bil profesor matematike Frischauf prav naklonjen, zame diferenciali, integrali in razne številne teorije niso. Sreča je hotela, da sem pri svojih študijah za pedagogično nalogo bil naletel tudi na M a s a r y k o v e spise in da sem se bil seznanil s tedanjim skriptorjem, današnjim ravnateljem vse-reiliške knjižnice v Gradcu, s Čehom P e i s k e r j e m, starim prijateljem Masarvkovim. Da kratko povem: odločil sem se naj- prej napraviti filozofski doktorat pri sociologu Masaryku in še le potem misliti na krušni poklic. S priporočilom dr. Peiskerja sem se predstavil 1. oktobra 1897. profesorju Masaryku v Pragi. Tmatrikuliral in zapisal sem se v svoj 8. avstrijski semester na češkem vseučilišču, in kmalu smo se zbrali vsi slovenski visokošolci — bilo nas je menda 7 — kot slovenska kolonija v Pragi. Med njimi je bil — A Dermota. Bilo je potrebno, to vse povedati, da imamo ploščo za relief Dermotovega pojava, kakor se prikazuje meni. Itak sem morebiti bil prekratek v svojem pripovedovanju. Tako sem izpustil zgodovino svojega znanja z znanim svobodnim socialistom, pesnikom in svobodnonaboženskim pridigarjem dr. Bruno W i 11 e j e m iz Berlina, ki je v poletju 1897. v Gradcu javno govoril o naboženskih zadevah, a vsled uradne ovadbe policijnega komisarja Papeža prišel pred sodišče. Jaz sem bil kot slušatelj govora pri tein procesu glavna priča in moral sem se v novembru 1897. kot tak iz Prage pripeljati v Gradec. Tedaj je moje ime z mojim izpovedovanjem prvič in gotovo — slednjič letelo skozi vse svetovne no-vine liberalno-kapitalistne, ki so z naslado prinesle podrobne referate o tem procesu; kajti ravsanje kristjanov med seboj je židovskim vladarjem sveta prijetno gledišče. Vrnimo se v Prago, kjer je Dermota kot mlad pravnik stal v 3. semestru študij. Spominjam se še dobro vitkega, bledega mladeniča s ščipal-nikom, katerega smeh je imel nekaj trpkega v sebi iti ki mu je pomanjkanje, kakor je bilo na prvi pogled spoznati, lomilo najboljše življenjske sile. Kakor se mi pa pripoveduje, ni izhajal Dermota iz uboge kmečke hiše; temveč mu stariši niso hoteli dajati sredstev, ker sin ni čutil v sebi — duhovniškega poklica. No, dandanes je slov. mladina že izvedenejša in ve, da se v takšnem slučaju neki moralni minimum pravniško da iztirjati od trmoglavih starišev. (Koj v prvih urah naših sestankov nismo govorili o golih vsakdanjostih. ampak smo razpravljali tudi o občnih slovenskih zanimivostih. Dermota, kakor njegovi drugi vrstniki — jaz sem bil, kakor rečeno, 5 let starejši senior male kolonije — so bili še pravi, recimo kratko, Slovenci, kakor je v tistih letih bilo naše slovenstvo torej socialni embriji. Vendar je bilo na Dermoti videti, da hrepeni dalje, da hoče premoči ozkosti domače žabje perspektive gospodarsko-socialne. In v resnici, to perspektivo je tekom let premogel bolj, nego sem mogel v 1.1897. upati. Največji ideal socialnih smeri je bil isti čas Dermoti — Janez Evangelist K r e k. Jaz imam pred Krekom, njegovimi zmožnostmi in njegovo voljo vkljub politično-moralnim perverznostim in omejenostim nekaterih pristašev njegove smeri in vkljub marsikaterim javnim nedostojnostim njegove osebe same še dandanes spoštovanje. V istih časih sem pa še bolj mogel uvaževati tehtnost Dermotovih naziranj, posebno, ker sem že tedaj bil vajen — toleranci ... Spominjam se, kako smo se eden prvih večerov v svetem navdušenju proglasili za ude — Družbe sv. Mohorja in koj po- ložili vsak po 1 gld., za nas tedaj pravi kapital, na oltar domovine ... In tako sva bila prijatelja, D. in jaz. H koncu 1. 1897. je ustanovil krog jugoslovanskih visokošol-cev v Pragi srbsko-hrvatsko-slovenski mesečnik »Novo Doba« v duhu Masarykovem. Dermota kot katoliški Slovenec začetkom o Masaryku ni hotel mnogo slišati, to pa tudi radi tega ne, ker še tedaj ni imel priložnosti proučevati njegove spise. Ker sem jaz že tedaj tudi proti Masarykovemu mišljenju bil kritičen, ni naju niti ta različnost mogla razdvajati. V eni letnih številk Nove Dobe, v katerem časopisu sem jaz imel stalno slovensko rubriko Varia in nekaj razprav pod imenom Ivan Sotlan, najdemo Dermoto poleg, žal, že davno pokojnega slavista Iv. K u n š i č a celo med sotrud-niki s člankom o konsumnih društvih. Toda najino prijateljstvo ni imelo ugodnih okoliščin, da bi bilo moglo postati posebno intimno. Dermota me je sicer uvedel v gostoljubno hišo slavne češke pisateljice Gabriele Preissove, ki je, Slovencem naklonjena, posebno Dermoto podpirala in nanj imela zelo dober vpliv v smislu družabne olike. Pa vse to je bilo pri meni mimogrede in ne trajno. Jaz sem imel tudi v Pragi premagati težave deloma gospodarskega, deloma občnokulturnega in znanstvenega značaja, ki so me prisilile, da sem se vedno bolj koncentriral na sebe samega. Velika zapreka v mojem razvoju je bila, da mi je proglasil, Masaryk, moj glavni profesor na češkem vseučilišču, da na češkem vseučilišču ne morem narediti rigorozov v nemščini. Jaz sem sicer češki tedaj precej dobro čital in razumel, ampak obvladati samo na sebi težavno češčino v znanosti, je za nemško in latinsko izobraženega ter ne več čisto mladega Slovenca zlasti težko. Ker sem stal v poslednjem S. semestru avstrijskih študij in sem si torej čim prej doktorat pridobiti želel in želeti moral, nisem se dolgo razmišljeval, temveč sem se v decembru 1897. zapisal tudi kot izreden slušatelj nemške filozofske fakultete ter se moral pripravljati za izpite v drugačnem smeru, nego sem se bil nadejal, ko sem se bil podal v Prago. Kdor pozna razmere med profesorji in dijaki, ve tudi, kako težavno je delati izpite pred profesorji, ki jih ali nikoli niti uradno po indeksu nisi poslušal ali ki si pri njih komaj par uric bil zapisan. Tako so se tudi meni v Pragi nakopičile ovire, da sem tako rekoč že omagoval. Toda o tem ni tu mesta govoriti; povem le na kratko, da se mi je itak posrečilo, tekom treh mesecev po abso-lutoriju prebiti vse potrebne izpite. Dne 11. 7. 1898 — bil sem star natančno 27 let in pol — sem promoviral. Dermota je bil s slovensko kolonijo, h kateri se je tudi pridružila cenjena rodbina Spornova, na moji promociji. Bil sem pa vsled duševnih naporov tako upehan in moja blagajna je bila tako prazna, da svojim prijateljem nisem pripravil nobenega doctor-potusa, kar je v zgodovini slovenskih promocij menda redek slučaj. V oktobru 1898. sem vstopil v vseučiliško knjižnico v Pragi kot neplačan praktikant. Moral sem za ljubi kruhek privatno po-dučevati in bil sem vesel, če sem zaslužil nekaj več ko 1 K za uro; pisal sem za Slov. Narod in Lj. Zvon pod raznimi psevdonimi, sicer iz notranjih nagibov in po svoji navadi koncentrirano ter sem se k tem spisom pripravljal vedno vestno z intenzivnim študijem, a vendar z ovirajočo zavednostjo, da sem navezan na — honorar. Ali o vsem tem, o svojem stališču k tedaj mogočni narodnostni, t. j. jezični nestrpnosti, o zaprekah v uradu itd. ne morem tu razpravljati. S kratka, moral sem se vedno bolj umikati v samoto in s svojimi telesnimi, duševnimi in — gospodarskimi močmi varčiti zelo ekonomsko. Že sem bil 31 let star, ko sem si komaj priboril svojo skromno eksistenco in začenjal dolgove plačevati. Cesto v svojem življenju razočaran in ogoljufan, izčrpan po krutih duševnih in gospodarskih bojih, sem se že bil navzel trajnih navad in zelo resnega naziranja na življenje, kakor ga je svoj čas ii. pr. Prešeren zase lepo izrazil v svojem »Slovesu od mladosti«. Sklenil sem — in do danes sem to tudi vestno izvajal — v tihi samoti vse svoje skromne duševne moči, kolikor mi jih je po prehudih bojih moje mladosti ostalo, posvetiti znanstvenemu delu za priboritev socialne pravice. Postal sem kot delaven samotar celo k svojim rojakom, deloma vsled bridkih izkušenj, nekoliko nepristopen. Vendar A. Dermota ni eden izmed onih mojih nekdanjih prijateljev, ki so ideale, za katere smo goreli v mladosti, v življenju kmalu zatajili. Narobe. Konservativno vzgojeni Dermota je šel, možato in značajno, svojo ravno pot naprej. Čestilec J. E. Krekov je postal čestilec — Masarykov, postal socialist in uspešen organizator socialne demokracije slovenske ... Kakor sem naznačil, jaz se osebno tega daljnjega njegovega razvoja skoro nič več nisem udeležil. Sicer je pa Dermota sam o tem pisal poleg D. Lončarja v spomenici »Masarykovi k 60. na-rozeninam« 1910. Kaj pa pomenja Dermota Slovencem, opišejo drugi. Pred kakimi 6 ali 8 leti me je obiskal Dermota poslednjikrat v Pragi v uradu. Jaz sem bil, posebno izvenuradno, zelo zaposlen in se mu nisem mogel posvetiti, kakor je pričakoval; bil je neko- liko neprijetno dirnjen vsled tega. Pa kdo je tedaj mogel vedeti, da sva se sploh videla poslednjikrat? Umrl je mož. Če me pri pogledu na labirint socialnih odno-šajev in na omahljivost slabih značajev dandanašnjih ljudi, tudi mojih rojakov, včasi obhaja zoprna čemernost, spominjam se dobrega prijatelja in kremenitega moža A. Dermote ter se povzbu-jam: Skušajmo mu biti enaki! V Pragi 6. 6. 1914. K. SCHVVEIGER, Ljubljana. Nekako okoli letošnjega Novega leta sem zopet prejel od njega pismo, obširnejše nego po navadi. Nisva si pisala ravno pogosto, sem pa tja kako razglednico a pisma le o posebnih dogodkih v najinem privatnem ali pa v javnem življenju. List me je prijetno iznenadil: bil je pisan tako šegavo, skoro razposajeno, da sem se začudil. In toliko zadovoljnosti, tihe sreče in veselega pričakovanja je dihalo iz njega, da sem se razveselil še jaz in sem nemudoma odgovoril v enakem tonu in, zdi se mi, da kar na 10 straneh. Čital sem med vrsticami — direktno to ni bilo nikjer rečeno — da je postal po dolgih letih negotovosti, omahovanja in dvomov — srečen ženin. Pisarna je tudi »šla za silo«, čedno hišico si je bil kupil, kako naj bi torej ne bil srečen in zadovoljen tako skromen človek kakor je bil Dermota! Tudi, ko bi me ne bil vabil k sebi tako ljubeznivo, kadar pojdem »v penzijon«, in ko bi mi ne bil obetal tiste svetle sobice in prijazne ročice, ki postreže tudi meni, vseeno bi bil vese! njegove ženitve. Zakaj vedno se mi je zdelo, da zanj ne bo dobro, ako ostane sam, zlasti, ko je po bolezni 1. 1907. začutil, da se ne bo mogel z ozirom na svoje zdravje posvetiti javnemu življenju tako, kakor je to nameraval prej. Prigovarjal sem mu torej pri vsaki priliki, naj ne posnema mene in večkrat sem mu pripomnil z evangelistom: »Vae soli!« Pričakoval sem potem vsak čas poročnega naznanila ali kakega drugega poročila. Ali minul je predpust, minul post in Velika noč — pa nič. No, tolažil sem se, rekši: »E, kar po svoje, na tihem napravi, pa se nekega dne prismeje k meni v pisarno in mi pokaže ženo, češ: ali si sedaj zadovoljen?« Bil sem čisto brez skrbi zaradi njegovega zdravja; kajti tako čvrstega ga že nisem dolgo videl, kakor takrat, ko je bil zadnjikrat pri meni v Ljubljani povodom Cankarjevega »veleizdajniškega« procesa. Sploh je bil letošnjo zimo v vsakem oziru tako dobro razpoložen, kakor ga v Gorici še niso videli. Da je zbolel, in sicer težko, sem zvedel šele dober teden pred njegovo smrtjo. Povedal mi je to dr. Demšar, ki so mu pravili o tem v Železnikih. Zaskrbelo me je in par dni sem bil nenavadno vznemirjen. Potolažil sem se šele, ko mi je zopet dr. Demšar prinesel poročilo, in sicer naravnost od Dermotove matere, da je Tonetu že bolje. Nadejal sem se, da se zopet izkoplje in okreva kakor pred leti. Toda ekspresno pismo, ki sem ga prejel iz Trsta od prijatelja Ferfolje, dne 2. majnika že pozno popoldne, ko sem se že skoro odpravljal iz pisarne, mi je nakrat razkrilo vso strašno resnico: Dermota je izgubljen! Drugi dan zjutraj sva se že dobila s Ferfoijo v Nabrežini, odkoder sva se. oba potrta in malobesedna, odpeljala v Gorico, kjer nama je bilo usojeno, da vidiva, kako nama umira prijatelj, star, zvest in drag, kakršnega pač ne dobiva več nobenega. Kaj sem čutil stoječ mu ob smrtni postelji, pač ne morem dopovedati. Menil sem, da se zadušim in večkrat sem pobegnil iz sobe. Na srečo je bil Ferfolja trdnejših živcev, tako da je bil gospodičnama, ki sta stregli bolniku v veliko pomoč. Jaz sem bil popolnoma brez moči in brez misli. Pomislite: zunaj je sijal v vsej svoji jarkosti najlepši spomladanski dan, solnce je lilo skozi odprta okna v polnih žarkih, kos je neprenehoma pel na vrtu pri hiši svojo snubno pesem! Le s težavo sem se premagoval, zatiral v sebi jok, ki mi je silil v grlo in odgovarjal bolniku, ki je popraševal še po Župančiču, Cankarju, Kraigherju in njegovem romanu. Na smrt ni mislil! »Samo da se iznebim tega katarja, pa bo dobro, sicer sem pa že sedaj boljši!« Par ur nato je pa umrl, in sicer tako lahke, mirne smrti, kakršne bi si želel i sam sebi. Morda je menil, da zopet samo malo zadremlje. Resnično: smrt je strašna le tistim, ki ostanejo! Pri pogrebu me ni bilo. Odpeljal sem se v Dalmacijo, nadejaje se, da mi bivanje v tujini, v tujih razmerah in sredi nepoznanih ljudi, nekoliko pripomore, da lažje pozabim na ta žalostni dogodek, ki me je tako pretresel in potrl kakor že dolgo ne nobeden. Lepa in pietetna notica, ki jo je prinesel praški »Čas« o pokojniku in na katero me je opozoril Ceh realist, ki sem se ž njim seznanil v »pensionu«, mi je iznova oživil spomin na bridko izgubo. Vrnivši se v domovino, sem zvedel o nekaki polemiki med »Slovencem« iu »Slov. Narodom« glede pokojnikovega verskega prepričanja v zadnjem času. Menim, da lahko izrečem svojo sodbo o Dermo-tovem verskem prepričanju v letih, ko je bil še v polni posesti svojih duševnih in telesnih sil. Razgovarjala in mučila sva se oba z verskim vprašanjem tolikokrat, da svoji sodbi lahko pripisujem utemeljenost in upravičenost. Človek, ki ga je neutešno hrepenenje po resnici in pravici in neutrudno iskanje in preiskovanje vzroka vsakemu pojavu naravnim potem privedlo preko realizma v socializem, tak človek ni mogel ostati indiferenten in ravnodušen tudi napram največjemu vprašanju, ki vznemirja človeštvo, odkar eksistira kot tako. Postavi se glede večnosti in neskončnosti na kakršnokoli stališče, razreši si to uganko po šabloni ali po svoje, pečati se ž njo moraš, ne da ti miru, ker so trenotki in položaji, ko se ji ne ubraniš. Tihe, dolge noči brez spanja vedo o tem največ... Tako se je godilo tudi Dermoti. Je-li se je zadnji čas zavedno brez zunanjega vpliva, slušajoč samo glas svojega prepričanja nagibal k pozitivni veri ali celo določeni konfesiji, kdo more to truditi z absolutno gotovostjo? Na drugi strani, pa: Kdo ve, kaj se godi v notranjosti človeka, ki je že odpravljen na pot iz tega življenja, četudi sam morda tega ne sluti! Seznanil sem se z Dermoto že v Pragi, jeseni leta 1896. Ker sem kmalu potem, spomladi I. 1897. odšel v domovino, ni moglo priti med nama do ožjih stikov, vendar se mi je mirni in trezni mladenič že takrat zelo prikupil. Zbližala sva se potem v Ljubljani nele s posredovanjem najinih skupnih osebnih znancev in znank, ampak posebno pod vplivom češkega realizma, ki sem se ga bil jaz, kakor tudi Dermota, Lončar, Ferfolja, A. Kristan in dr. nabrali iz Masarykovih predavanj in spisov, in ki smo ga v mladostni gorečnosti poskušali zanesti tudi na Slovensko, zlasti med mladino. Sklicali smo bili nekaj shodov, prvi se je vršil v Narodnem Domu v Ljubljani ravno na isti dan kakor drugi slov. katoliški shod. Med udeležniki je bil tudi Zupančič, Prijatelj, Ferjančič, Žirovnik, Regali, gospa Dolinarjev in nekaj gospodičen: Pečetova, Maša Drenikova, Mila Vdovičeva. Izdali smo tudi — Dermota je takrat služil kot en&letni prostovoljec v Celovcu — znano brošuro »iKaj hočemo«, ki je provzročila med mladino precej gibanja in vrenja. Vse to, zlasti pa pozneje od Abditusa in Linharta ustanovljeni »Naši Zapiski« so spravili celo vrsto mladih ljudi v ožji krog in prijateljsko razmerje — in v resnici lepi časi so nam bili takrak v Ljubljani: Skupni izleti in večeri, zlasti v Unionski kleti, kjer se nam je večkrat pridružil starina, zgovoren, mladostno živahni in za vsak napredek še vedno dovzetni Vatro-slav Holz mi pač ostanejo v najlepšem spominu do konca življenja. Brošura, zlasti pa »Naši Zapiski« starinom niso bili nič kaj po všeči. Naravno, saj so jih napadali i kot politike i kot kulturne delavce. »Prešernova številka«, izdana ob priliki odkritja spomenika, je bila naravnost izzivalen protest »Slovenske Moderne«. Danes, ko sodim mirneje in sem vsled zrelejših let ter daljšega bivanja sredi slovenske mizerije bolj nagnjen h kompromisom, priznavam, da se je v absolutnem uvaževanju razmer včasi komu kaj očitalo tudi po krivici; toda je že tako: mladina je v svoji impetuoznosti včasih krivična napram starim, ti pa so v svojem konserva-tizmu in samoljubnosti nasproti mladini skoro vselej nepravični. O »Naših Zapiskih« in o odločilnem vplivu, ki ga je imel Dermota na njihovo smer kakor tudi o njegovem nastopanju v javnem življenju, ne nameravam obširneje razpravljati, ker brez dvoma iz-pregovori o tem kdo drugi, ki je bolj poklican v to. Saj jaz pišem samo osebne spomine. Še skoro bolj nego ljudje naju je zbližala narava. Minila je malokatera nedelja, da bi ne bila mahnila kam iz mesta. Izogibala sva se pa krajev, kjer tolpe preglasnih, često razgrajajočih nedeljskih turistov človeku pokvarijo ves tisti intimni užitek, ki ga nudi narava svojemu pravemu prijatelju. Oddaljeni kraji s svoj:mi obširnimi, dremajočimi gozdovi so naju mikali najbolj — pravih planinskih tur sva napravila skupno le malo. Divji »Pekel« pri Borovnici naju je zvabil večkrat, preplezala sva ga menda prva, razen domačih pastirjev, vsega od prvih slapov do zadnjega, najbolj veličastnega. Tej lepi, samotni soteski sem ostal zvest obiskovalec in ne mine leto, da ne bi večkrat počival in sanjaril ob gorenjem slapu. Tudi lepo Rakitniško planoto sva obiskala in odljudne kraje noter do Cerknice. Žalostna gora, Krim, Vrh sv. Treh kraljev, gozdovi okoli Planine so videli samotna turista, ki včasi vso pot nista izpregovorila, uživajoča vsak zase neizrazno tajinstveno lepoto narave. Sele. ko sva dospela na kraj, kjer sva nameravla počivati, se nama je razvezal jezik: toda govorila nisva samo o turah ali o tem, kar sva imela v nahrbtniku s seboj! Tudi zato mi je bil tako ljub spremljevalec, ki ga sedaj bridko pogrešam. Lepoto selške doline in gora, ki jo obdajajo, sem spoznal šele v njegovi družbi in pod njegovim vodstvom. In kako rad me je zvabil tja, saj je bil tamošnji rojak! Poznal je vsak vrh, vsako »grapo«, človeka je pa zlasti v gorenji dolini skoro vsakega ogovoril kot znanca. Da li se Abditus in Jaklič še spominjata, kako smo nekoč po zimi, zdi se mi, da na Svečnico, že v mraku lezli po strmi, zmrzli poti v Dražgoše na veselico »Bralnega društva«! Dermota, ki je bil že gori, ni hotel verjeti svojim očem, ko nas je zagledal. Povabil nas je bil v šali — mi smo mu pa dokazali, da se ne ustrašimo vsake malenkosti. No, dobro smo se zabavali tam gori, drugi dan smo pa v Železnikih uganjali visoko politiko, seveda le med seboj in delali naklepe, kako bi dobili v svoje roke neki slov. tednik, ki si je takrat ravno iskal novega lastnika. V grapi« za Železniki mi je, neverjetnemu Tomažu, tudi dokazal, da zna postrvi loviti z rokami. — Nepozaben mi je zimski izlet k za-mrzlemu Peričniku. Prejšnji dan je bil planinski ples v Ljubljani. Nisva se ga udeležila, ker sva si hotela privoščiti lepši, čistejši užitek. Ves jutranji vlak, ki vozi na Gorenjsko, je bil poln živahnih »planincev«. Na vsaki postaji jih je izstopila četica prepevaje in vriskaje. V Kranju so se celo razvrstili v sprevod in njim na čelu s harmoniko sedaj tudi že pokojni dr. Josip Kušar, nekdanji Dermotov šef. Smejala sva se in bila vesela veselih ljudi — zavidala jih pa nisva. Obetala sva si kaj boljšega. In res sva videla čudo: grmeči slap je obstrmel v ogromno, ledeno zagrinjalo, ki je viselo tiho in nepremično raz skalo skoro po vsej njeni širini, iskreč in izpreminjajoč se v jarkem zimskem solncu. Tako sva bila vesela tega redkega prizora ter zadovoljna sama s seboj, da sva pri Srnercu pila kaj boljšega in več nego sicer. In izlet naDolenjsko in Gorjance, ko je Dermota prvikrat spoznal in občutil čudovito poezijo vinorodnih krajev! Borne podgorske vasice ob cesti ga seveda niso mogle posebno navdušiti in marsikako zabavljico je izpustil nanje, on ponosni Gorenjec, rodom iz precej imovitih krajev. Ali že popoldne sredi vinogradov na hribčku za Belo Cerkvijo je začutil nekaj novega. In kaj šele zvečer pri Majzlju! Pod brajdo sva sedela, Majzelj nama je nosil po dobri večerji vina naravnost iz soda, da je kar iskre še metalo iz sebe, ozračje je bilo po dolenjsko blago in krotko, luna je sijala na vedrem nebu in naju obsipavala s svojim srebrom skozi gosto listje, nedaleč na vasi so peli fantje, zgovorni Majzelj nama je pripovedoval v svojem prijetnem dolenjskem dialektu zabavne do-godbice — vse to je prevzelo Dermoto, dolgo se ni dal spraviti spat in takrat se mu je porodila želja, da bi šel enkrat z menoj v Belo Krajino na trgatev. Zalibog, da ni prišlo do tega, kajti vsako jesen naju je kaj zadržalo. Ali govorila sva o tem še na njegovi smrtni postelji! Rahel nasmeh mu je preletel blede, tresoče se ustnice, ko sem mu omenil, da v par dneh steče Belokrajinska železnica, in da se nama letošnjo jesen menda vendar izpolni želja. Govoril sem, česar sam sebi nisem mogel verovati! Gorjanci, domovina Trdinovih bajk, so mu imponirali zlasti s svojimi bukovimi gozdovi. Takih bukev, to je priznal, ni na Gorenjskem. Trdinove bajke je prebiral s slastjo kakor jaz, zato je poznal že prej po imenu vse tiste kraje: studenec Gospodične, Krvavi kamen, cerkev sv. Miklavža, Jezera, kopice mravljišč itd. itd. Oko se mu je iskrilo, ko je vse to videl, in tudi razglede na prelepo Krško dolino ni mogel prehvaliti. Če me še kedaj noga zanese na Gorjance, me gotovo oblijejo solze ob spominu na tiste dni. Nameravala sva skupaj tudi v Galicijo, zlasti na Tatre. Toda šel sem sam 1. 1905., 011 pa je moral v Prago, da se končno reši skrbi zaradi zadnjega rigoroza. Menila sva se sicer še potem, da pojdeva pozneje posetit prijatelja Magiero v Krakovu in pogledat zanimivo Zakopanje na vznožju Tater, ali dvomim, da bi se nama bila uresničila tudi ta namera. Bolezen, ki naju je popadla po vrsti: njega jeseni 1. 1907., mene spomladi 1. 1908. nama je pobrala zadnje ostanke mladostne podjetnosti. Izpremenila sva se oba; potem ko sva prebila krizo in se telesno zopet opomogla — prejšnja nisva bila več. Nekaj bolezen, nekaj razni neprijetni dogodki, pri Dermoti še skrb za eksistenco, vse to naju je zresnilo — no in leta, ieta! Ko se je bil stalno ustanovil v Gorici, glavno zaradi tamoš-njega blagega podnebja, sem ga večkrat obiskal. Hodila sva po lepi Goriški okolici, tudi na Brdih sva bila — meseca maja ko je vse v cvetju ! — ali, vsaj jaz sem imel ta občutek, to sta bila dva druga človeka. Niti močni »bric« naju ni mogel pripraviti v tisto razpoloženje, kakšno se je naju polastilo, kedar sva šla v prejšnjih časih kam. Zaključila sva dan navadno, menda celo vselej, pri Fonu v Solkanu. In meni je bilo žal za nekdanjimi lepimi časi, nezadovoljen in nekako prazen sem se vračal vsakrat v Ljubljano. No, morda sem tu preveč subjektiven, in se je morda zgodila iz-prememba samo v meni; saj čutim čimdalje bolj in bolestneje, da bo, kar mi je bil Dermota v 1. 1902.—1907., mi ne more biti nihče več. Prileten samec postaja čudak, pa dolži druge ljudi, da niso več takšni, kakor so bili. Stara resnica, ki jo pa mora skusiti vsak sam na sebi! Par besed še o najinem prijateljskem razmerju. Rada sva se imela. Ko bi bilo treba, se nobeden ne bi bil ustrašil žrtve za diu-gega, zaupno sva se pogovarjala o marsikaki stvari, tudi o osebnih zadevah — ali v gotovi oddaljenosti sva si le ostala! Svojih misli in čuvstev tain izza najzadnje gube človeških možganov si nisva nikdar razodela, vsaj direktno, z besedo ne. Menda je bilo to v naturi obeli. Zbadljiv, včasi celo robat proti drugim, zlasti slov. filistra ni mogel trpeti, je bil napram meni obziren, uvaževal me je kot starejšega, dasi sem se mu delal popolnoma vrstnika, in nekatero besedo, ki sem jo izustii, si je vzel k srcu, četudi morda ni bila niti izrečena s kakim posebnim namenom in niti ni bila izvirno moja last. »Tak se zažene, se pozneje vstavi mladenič« sem mu nekoč citiral, ko je nekaj omahoval, in večkrat mi je pozneje priznal, kako je to takrat »zalezlo«. Nekako obvezanega napram meni se je čutil zlasti vsled nekega zame precej neprijetnega dogodka iz 1. 1905. za časa, ko smo se borili in manifestirali za splošno in enako volilno pravico. Ker ga je indirektno zakrivil Dermota, seveda nehote in v preveliki zaupnosti do ljudi, ki prodajajo v svojih spisih svobodomiselnost na cente, mi je skušal s še tesnejšim prijateljstvom oprati svojo »krivdo«. Jaz mu seveda niti z besedico nisem nikdar ničesar očital zaradi tega — no ta moja afera in drugi dogodki v tisti za slov. svobodomiselnost in demokratizem preznačilni dobi so bili dobra šola za naju in za najine somišljenike. Posledica tega je bila, da smo vsi tako zvani slov. realisti tudi ofi-cielno prestopili v socialno-demokratično stranko, uvidevši, da se realizem med slov. inteligenco ne da udomačiti. Odšli smo tja, kamor nam je bilo najbližje. Morda bi bilo prav, ko bi omenil še marsikaj in ko bi priobčil javnosti spomin še na kakšen dogodek iz Dermotovega življenja. Toda priznati moram, da tako težko še nisem nikdar pisal in da še nikoli nisem imel tako zavestnega občutka kako medel odsev tega, kar sem hotel, je to, kar sem povedal. Zato mi pa tem ži-veje ostane v spominu Dermota in vse, kar je ž njim v zvezi, v dolgih nočeh brez spanja. Takrat se pogovarjam ž njim! DR. JOSIP FERFOLJA, TRST: In sedaj sem tudi jaz na vrsti, da se poslovim od Tebe, dragi Tone! Veliko spominov se je nabralo v teh petnajstih letih, odkar sva se poznala. Vsega ni mogoče povedati, komaj majhen del tistega življenja, ki sva ga preživela skupaj v veselih, lesnih in žalostnih časih. Bilo je v jeseni 1. 1899., ko sva s tovarišem Hlačo vstopila v češko akademično društvo »Slavija«, ki je bilo središče čeških naprednih, v opoziciji stoječih dijakov, po večini realističnega, Masarykovega, in socialističnega mišljenja. In tam sva našla tudi J ebe, Lončarja, Jelovšeka, Zofko Kvedrovo in druge. Midva s Hlačo sva bila prvoletnika in sva najpoprej prišlu v jugoslovansko akademično društvo »Šumadija«. Tam so bili vsi ostali slovenski tovariši (vsega skupaj nas je bilo takrat v Pragi kakih dvanajst), med tem ko sta bila Dermota in Lončar v opoziciji, v »Slaviji«, oba že realista. »Šumadija« nas je uvedla v tisto veselo, brezskrbno študentovsko življenje, seznanila nas je s češkim narodnjaškim svetom, a v »Slaviji smo se spaznavali v češkimi realisti in socialisti. Takrat je ime profesorja Masaryka delilo češko dijaštvo v dve stranki. Večina, to je mladočeški, staročeški, klerikalni, narodno-radikalni, državnopravno-napredni, narodno-socialni dijaki so bili proti, a v manjšini stoječi realistični in socialistični dijaki so bili za Masaryka. Takrat je namreč Masarvk napravil velik narodni greh s tem, da se je potegnil za Žida Hilsnerja in zahteval revizijo njegovega procesa, odločno pobijajoč predsodke o židovskem ritualnem umoru, kojega so dolžili ravno Hilsnerja. Radi tega nastopa so nastale velike rabuke na univerzi, Masaryk je moral začasno prekiniti svoja predavanja in predavati izven univerze in tako je prišel predavat tudi v »Slavijo«. In od takrat smo se oklenili Masaryka in hodili za njim, kakor za apostolom. Masaryk nam je bi! personificirana resnica in poštenost. Brezobzirno je razkrival laži družabnega življenja, razkrinkoval lažnjivo narodnjaštvo, zahteval pošteno, odkrito politiko v narodu, v razmerju z drugimi narodi in z vlado, a ravno tako pošteno, odkrito mišljenje in delovanje v zasebnem življenju. Nastopil je posebno proti spolni razbrzdanosti dijaškega življenja in zagovarjal z znanstvenega stališča strogo enoženstvo in enomoštvo za vsakogar. In ko je kakor s secirnim nožem odpiral najskrivnejše kotičke človeške duše, ko je vsakdo videl pred seboj svojo dušo nago, tedaj se je moralo v naših srcih poroditi neomejeno zaupanje in spoštovanje do moža, ki nam je povedal to, česar si sami nismo upali povedati, in odkril to, kar smo sami pred seboj skrbno zakrivali. Masaryk nas je ne le pritegnil v svoj krog, ampak nas je tudi združil v neločljivo prijateljstvo. Po Masaryku smo tudi spoznavali socializem. Saj se je Masarykov realizem kril praktično s socializmom, le da ni priznaval njegove znanstvene podlage, Marxovega historičnega materializma, in da je svoje delovanje namenil bolj slojem, stoječim nad proletariatom. Masaryk je skušal vzbuditi zanimanje za socialno delo in socialno mišljenje v prvi vrsti med inteligenco, a je ob enem praktično zagovarjal in tudi znanstveno utemeljeval v knjigah, brošurah in na shodih vse delavske težnje po zboljšanju gospodarskega in socialnega položaja. Soc:alistično, organizirano delavstvo je Masaryka na svojih shodih aklamiralo ravno tako kot svojega govornika. Prešinjeni s češkim realizmom, smo hoteli uvesti podobno smer tudi pri nas na Slovenskem. O počitnicah 1. 1900. smo imeli sestanek v »Narodnem Domu« v Ljubljani. Predsedoval je prijatelj Schweiger, takrat že v praktični službi v domovini, ki se je kot dijak v Pragi že prej seznanil z realizmom. Referati so bili trije: o gespodarsko-socialnem vprašanju sta poročala pokojni Dermota in Anton Kristan, o kulturnem Lončar in o političnem pisec teh spominov. Poročilo o tem shodu se je objavilo v posebni brošuri kot poslanici slovenski mladini. Ta zelena brošurica je vzbudila mnogo zle krvi med tovariši in občinstvom drugega mišljenja. Iz realizma smo polagoma vsi realisti našli svojo pot v socializem ali bolje rečeno v socialistično stranko. Prišlo je to samo od sebe; vsak za-se, brez kakega dogovora, kar naenkrat smo se videli v stranki in niti se nismo potem vprašali, kako in zakaj. Le s pokojnim Tonetom sva si enkrat preje pisala o tej stvari in sicer je imel skoro istočasno vsak za-se svoj sklep gotov. Rajnki Dermota je užil malo dobrega v življenju. Na univerzi je trpel pomanjkanje in je mogoče, da je to vplivalo na njegovo konstitucijo, da ni mogel v poznejših letih, ko ga je leta 1907. in 190S. potrla huda bolezen, nikdar več okrevati popolnoma. Na univerzi se mu še ni poznala nobena bolezen, četudi je bil že vedno koščen in suh. Mislili smo njigovi prijatelji, da ga bo vojaško leto 19.01.-1902. potrlo, toda prebil je to leto naravnost izborno. Na univerzi bi se bilo Dermoti mogoče godilo bolje, če bi se bil kaj več potegoval za podpore kakor smo se drugi. Bil je za to preponosen ter je rejši trpel. Posamezniki so ga tu pa tam kaj podpirali, toda prosit ni hodil rad nobenega. Večino dohodkov si je sam prislužil s pisateljevanjem, in če je imel kakšen denar, ki ga ni ravno nujno rabil za življenje, si je nakupil rajši knjige nego bi si bil privoščil kako veselje. Sploh rajnki Dermota ni bil nikoli dovzeten za ono razposajeno-veselo dijaško življenje, in sicer že nekoliko radi svojega bolj resnega temperamenta, a še več vsled vpliva Ma-sarykovih naukov. V poznejših letili sva o tem govorila večkrat zaupno in prihajala do spoznanja, da je Masaryk v tem oziru pretiraval. Rajnki mi je včasih potožil o zgubljeni mladosti, ki mu je potekla brez veselja in brez sreče. Vesel je znal biti rajnki Dermota le v ožjem krogu svojih intimnih prijateljev, kakor na univerzi, tako v poznejših letih. Mene in mojo rodbino je hodil zadnja leta, ko se je bii nastanil v Gorici, obiskoval s prijateljem Sclnveigerjem posebno o božičnih praznikih in tu smo preživeli marsikatero tiho-veselo in srečno uro. V februarju letošnjega leta je še bil pri nas in takrat smo šli skupno na planinski ples; bil je razposajeno-dobre volje. V marcu sem bil pri njem v Gorici in sem ga našel v postelji. Navaden katar, je dejal, in tudi jaz nisem polagal važnosti na to. Pozneje nam je še pisal prav prisrčno in veselo pismo iz postelje. Bilo mu je že nekoliko bolje in je vstajal in hodil. Vendar se ni mogel nikoli odločiti za kak sanatorij. Tn to je bila njegova poguba. Stara rana se mu je med tem odprla in potem je pritisnila hitra sušica in ni bilo več pomoči. A ubogi Tone je le upal do zadnjega, da ozdravi. V aprilu mi je rajnki pisal zadnjo karto, kjer je omenjal svojo bolezen. Proti koncu aprila smo slišali praviti, da se mu je močno poslabšalo, a vendar še nismo izgubili upanja. In tako je prišel prvi maj, ko sva ga obiskala z ženo. Bil je sam pri kosilu in nama je prišel sam odpirat. Ko sva ga zagledala, nisva mogla izpregovoriti besede; saj je stal pred nama že okostnjak, vedela sva takoj, da so mu dnevi šteti. Revež je bil še vedno v dobri nadi, da ozdravi in da pojde še v sanatorij in midva sva ga morala le še potrjati v njegovih mislih. Govoril je le z največjo težavo in sunkoma, sopel strašno težko in venomer pljuval. Na mizi je imel vse polno zdravil in kosilo. Stregel si je sam in tako se nama je zdelo, da je še vedno oni revni študent iz Prage, ki ni imel nikoli druge postrežbe, kakor kako sitno »kvartyrsko«. Postrežnica je hodila dopoldne in opoldne prinašala kosilo, popoldne pa je prihajala njegova zaročenka, ki se je mislil poročiti ž njo v letošnjem majniku. Mati je bila o Veliki noči pri njem kakih 14 dnij, potem je odšla. Po njegovo sestro-usmiljenko v Ljubljani so pisali, ali ni smela priti, ker menda ni v Gorici njenega reda. Odšla sva z ženo, ker se nisva mogla več premagovati. Tretji dan sva se sešla s prijateljem Schweigerjem ob Tonetovi postelji. Žene nisem hotel vzeti s seboj, ker sem računal z najhujšim. Bila je prva majnikova nedelja, krasen solnčni dan v spomladi, takšen, kakoršnega zahteva Gorica, ko se hoče veseliti, smejati, vriskati in plesati. Ob tistih dnevih ne pozna Gorica žalosti, vse vre in kipi, živo življenje polje v naravi in povsod sami vedri, veseli obrazi. In takega dne je umiral in umrl Dermota. Dopoldne nismo niti vedeli, da pride do katastrofe še istega dne. Okoli ene popoldne je bil popolnoma pri zavesti. Naslonjen rsa vzglavju se je pogovarjal z nami, kakor da bi imel le navaden katar, kar je trdil do zadnjega. Še ta katar izpljujem, je dejal, potem bo pa dobro. Optimist do zadnjega. Govorili smo vse mogoče stvari: o pisarni, politiki, literaturi; zanimal se je za novice v Trstu in Ljubljani. Vprašal sem ga tudi glede testamenta, če ima kaj narejenega. Saj res, pravi, če me zadene kaj človeškega, pa treba tudi to urediti. Ponudil sem mu papir in svinčnik, a je odložil, češ, da bo med kosilom sam skiciral posamezne točke. Črez eno uro sva se s Schueigerjem zopet vrnila, a takrat je bilo že prepozno delati testament. Med kosilom se mu je nenadoma zelo poslabšalo. Bil je sicer popolnoma pri zavesti, a telesne moči so ga tako zapustile, da smo spoznali, da so mu ure štete. Bili smo le štirje pri njem, njegova zaročenka, njena dobra prijateljica gdč. Pirjevčeva, Sclnveiger in jaz. Nekako svečano in mirno je bilo v sobi, vsak je naredil tiho svojo dolžnost, in bilo nam je vsem v olajšavo, da smo sami, brez onega vznemirjajočega hrupa, ki je navaden pri umirajočih. Tone ie bil prav do zadnjega pri zavesti in je tudi do zadnjega govoril. Nobena tožba ni prišla iz njegovih ust in zdi se tudi, da ni prav nič trpel. Okoli štirih popoldne si je želel dvakrat zaporedoma mleka in ga je tudi zaužil. Zdelo se nam je, da leži slabo; zato sem ga hotel popraviti, a me je zavrnil z besedami: Oh, pusti, pusti! To so bile zadnje njegove besede. Na to sva ga obrnila skupaj z njegovo zaročenko, a v tem ga že ni bilo več. Izdihnil nama je v rokah. Ugasnil je kakor sveča, ki dogori, brez trpljenja, brez vsakršne krize, ob pol petih popoldne. Ob veličastnosti smrti, ki je nismo pričakovali v tej obliki, smo stali nekaj trenotkov vsi štirje ob Tonetovi postelji nemi, začudeni, kakor da bi se bili hoteli vprašati, če je res umrl in če je mogoče tako umreti....... In potem smo Te pokopali, dragi Tone! Šli smo za Teboj in Tvojim spominom, prijatelji od blizu in daleč. In še sedaj hodimo za Teboj, vsaj tisti, ki smo Ti bili najbližji in najdražji. In v naših spominih boš živel, dokler ne pojdemo tudi mi za Teboj! ... ANTON KRISTAN, Ljubljana: Leta 1898., meseca septembra, sem prišel v Prago; tam sem se — ne vem že kako, menda v »Slaviji«, v tisti mali predsobici velike čitalnice, kjer so imeli svoje mesto jugoslovanski časopisi — seznanil s študentom, na zunaj precej okornim, ali zlatega srca — namreč s pokojnim I. Kunšičein, ki je obetal prav mnogo na slovenskem slovstvenem polju ... Kunšič me je vodil po Pragi ter mi v daljše informacije priporočil svojega prijatelja Toneta Dermoto, ki pride menda po vojaškem letu iz Celovca zopet v Prago. Kunšič je konec septembra zapustil s težkim srcem zlato Prago in se odpeljal na Dunaj, kjer je mislil izpopolniti se v slovanskem semi-nariju v svoji stroki; bil je slavist. V Pragi je ostavil zaročenko, prijazno hčerko vseučiliškega prof. Choudonskega, znanega turista in prijatelja slovenskih dijakov. Dermota že ni več našel Kunšiča v Pragi; ko sem mu sporočil njegove pozdrave, mi je jedrnato opisal Kunšiča, s katerim sta bila res velika prijatelja. Komaj sva se poznala z Dermoto par dnij, že ga najdem nekega jutra silovito potrtega in žalostnega. Brez govora mi pokaže telegram: Kunšič nevarno zbolel, obvesti Choudonske... Tekla sva na Smichov — profesor je jokal, drugi še bolj. S prvim vlakom se je odpeljal Dermota na Dunaj — nazaj je prišel po pogrebu ... Nastali so žalostni dnevi za naju. Tone se je komaj premagoval, na Smichov je hodil tolažit neizmerno bol, ali sam je trpel, da je težko povedati, kako. Bil sem samo opazovalec tega, premlad — da bi pojmil vse to -ali zvestoba prijatelja do prijatelja me je tako prevzela, da sem se Dermote oklenil z vsem prijateljstvom, ki sem ga bil zmožen ... Videl sem v Dermoti človeka malo besedij, ali več dejanja, ki je pomagal povsod, kjer je mogel. Praga je bila za mladega Slovenca prezanimiva. Bilo je to par let po znanem procesu Omladine v Zagrebu — relegirani hr-vatski dijaki so si izbrali Prago za svoje torišče. Okrog mladega, inteligentnega Čeha Hlavačka so se zbirali Heimrl, Poljak, Radič in drugi ter izdajali 1. 1897. revijo »Hrvatska Misao«, 1898. »Novo Doba«, potem »Glas«. Vsako leto novo ime, ker vsaka revija je bila takoj prepovedana za Hrvatsko. Hlavaček je bil strasten realist, Masarykovec, ki je z vso svojo zgovornostjo priporočal v študij Masarykove knjige »Češka otazka«, »Jan Hus«, »Naše ny-nejši krise« itd. Masarvk je bil tedaj središče, okrog katerega se je zbiralo dijaštvo. Tudi Tone Dermota me je takoj opozoril nanj, ali — ne tako navdušeno kot pozneje Hlavaček. Dermota mi je pač opisal Masaryka po svoje, trezno in kolikor mogoče objektivno — dejal pa je: Za te, ki študiraš trgovske vede in narodno gospodarstvo — eto Brafa, H o r a č k a, Kaizla ;zdi se mi, da je tudi Tone bolj pazljivo študiral Brafove članke in spise kot Ma-sarykove, kot jurista ga je tudi nacionalna ekonomija bolj zanimala. Pisali smo v domovino v časopise. Tone Dermota si je takrat vzel »Slovenski List« za naš žurnal — pisali smo vanj on, 1 dragotin Lončar in jaz. Marsikakšna ojstra, ki je zagledala takrat v Slov. Listu beli dan, je bila izkuhana v Pragi v našem krogu. Dermota in Lončar sta sodelovala tudi pri »Novi Dobi« in »Glasu«. Interesantno je, da me je na konsumna društva opozoril ravno Tone Dermota. V razgovorih, bodisi šetajoč po Pragi, bodisi v njegovi sobici, sem zvedel, da imajo v Železnikih kons. društvo, ki ga vodi neki Lotrič in ki se je ustanovilo po inicijativi dr. Kreka —; kadar pa je »Slov. Narod« (in takrat je bilo to trumf) spustil tirade zoper konsumna društva, se je Tone razljutil in udrihal po mazačih, ki niti ne vedo, kaj so res konsumna društva. In enkrat se je tako razmahnil, da je napisal lep članek za »Novo Dobo« (str. 301—305). Čital sem ga z velikim zanimanjem. Vzbudil mi je veselje, da preštudiram tudi to narodno-gospodarsko smer. Seve nisem mislil tedaj, da bo to moj življenski poklic... Nekako takrat je tudi izšla Masarykova »Otazka socialni« — Tone si jo je takoj nabavil in začele so se debate. Slovenski študent in — socialist, to se je nam zdelo smešno. Bili smo v tem oziru na Masarykovi strani, ki je pač poudarjal važnost socializma, ali zametal historični materializem, razredni boj itd ... Da smo hoteli reformirati slovensko javnost, se razume samo ob sebi. Skle.nili smo 1. 1899. oz. na spomlad 1. 1900., da skličemo na jesen sestanek enako mislečih v Ljubljano. Referate smo prevzeli: Tone Dermota o političnem in socialnem našem stališču, Dragotin Lončar o filozofičnem, jaz o narodno-gospodarskem — še nekateri drugi — mislim Ferfolja — so imeli referate. V mojem stanovanju v Pragi smo se zbirali in kovali načrte. 12. sept. 1900. se je tudi vršil sestanek v »Narodnem Domu« v Ljubljani. Najmar-kantnejši referat je bil Lončarjev, ki smo ga izdali v brošuri »Kaj hočemo« pod naslovom »Naše stališče nasproti liberalizmu, klerikalizmu in socialni demokraciji«. Dejali smo tedaj: »Filozofičrii temelj, na katerem sloni socialna demokracija, je materializem, tzv. historični materijalizem ki uči, da so gospodarske, proizvajalne (produkcijske) razmere najvažnejše, da one ustvarjajo zgodovino in da se filozofični, verski, pravniški itd. nazori zidajo le na gospodarskem temelju. Ideje ne dajejo nobene smeri, ker vplivajo vselej gospodarske razmere na postanek idej. Materializma ne v s p r e j e m a m o« itd. »S tega stališča nimamo prav nobenega povoda, da bi nasprotovali zahtevam pravičnosti, in naj to zahteva kdorkoli in v imenu kakršnihkoli načel. 1 n v eč i n a političnih in socialnih zahtev socialne demokracije je pravična, zato čutimo naravnost moralno dolžnost, da jih po svojih močeh podpiramo ...« »Socialna demokracija je mednarodna, to je res, ker mednarodno je organizovan kapital, in boj proti mednarodnemu kapitalu mora biti m e d n a r o d e n.« »Danes vlada v marksizmu kriza ... Majejo se filozofični temelji socialne demokracije ... »Malo umevanja za socialno življenje kažejo nasprotniki socializma, ako upajo, da bo ta kriza koristila njih strankam...« »Sedanja kriza je le poskušnja za socialno demokracijo, priznavamo, da težka in važna poskušnja. Gre zato, ali je mogoč v socialni demokraciji razvoj, meščanske stranke so pokazale, da niso zmožne razvoja in življenja. 1 a kriza utegne imeti daleko-sežne posledice. Ako se reši odkrito in znanstveno, bode piva posledica ta, da se oni inteligentni življi, ki delujejo doslej za napredek človeštva v socialnem duhu poleg socialne demokracije, ker se v tem ali onem temeljnem naziranju ne strinjajo čisto z njo, dasi jo sicer podpirajo, kjer jo morejo — da se ji ti življi potem brezdvomno pridružijo, da bo njih delovanje ne vsporedno s socialno demokracijo, ampak identično. In tega si želimo, a tudi piiča-kujemo. (Glej »Kaj hočemo?« str. 27., 28., 29. in 30.) Temu sestanku je sledil še drugi in sicer 1. jan. 1901. — Kmalu nato so izšli (julija 1902) »Naši Zapiski«. V prvi številki je že so-trudnikoval Lončar, v tretji Dermota ... Njegov članek »Stari ali novi program« je splošno ugajal... Stavek za stavkom, kot bi jih izklesal — citat, kot bi bil pribit. V četrti sem bil tudi že jaz med sotrudniki »Naših Zapiskov« — tako, da je bila zbrana večina referentov iz omenjenih sestankov okrog svobodne tribune »Naših Zapiskov«, ki je v prvi številki trikrat za seboj ponavljala »Kaj hočemo?« In tisti, ki so izdali brošuro »Kaj hočemo?« so se kmalu oglasili v smislu gori navedenega Lončarjevega referata. Tone Dermota je bil izboren sotrudnik »N. Z.« Socialen demokrat še ni bil. Ko sem jaz vstopil aktivno v soc. dem. stranko, me je citirajoč »Materializma ne vsprejemamo...« okrcal s prijaznimi besedami v dolgem pismu ... Kmalu pa je prišel tja — kjer sem bil jaz — tudi on. Vrnil sem mu, ko sem zvedel o njegovem vstopu v stranko, milo za drago. Citiral sem Lončarjev referat. Obiskal sem ga iz Idrije v dr. Kušarjevi pisarni v Ljubljani (poleg realke) in smejala sva se takrat, da je prišel tudi pokojni Kušar iz druge sobe, češ, kaj pa je — ali je že socialistična družba ustvarjena -- in smejal se je blagi mož z nama vred, ko sva mu povedala, kaj in kako ... V »Naših Zapiskih« je izšla tudi njegova mojstrsko pisana študija »O zadružništvu«, ki jo je treba ponatisniti, v dokaz, kako je pokojni Tone Dermota razumel gospodarske tendence naše dobe. In da ga ni kruta bolezen morila dolga leta sem, kaj bi še vse prišlo izpod njegovega peresa. Bolan pa — in bolehal je skoro deset let — ?! čuditi se je, da je toliko delal in storil. Meni so vedno pred očmi njegove besede o organizaciji kon-zumentov: »Naglašati pa je treba veliki gospodarski in vzgoje v a I n i pomen konsumnih društev. Jasno je vsakemu, kaj pomenja za gospodarstvo posameznika, če si je tako uredi, da more vse izdatke plačevati sproti; tak posameznik varčuje in štedi in gospodari in koncem leta dobi pregled, koliko pravzaprav konsumira tekom take periode in si konsumpcijo lažje in boljše uredi. — Potem je gospodarski pomen ta, da konsument dobiva dobro blago po ceni, da si torej zviša svoj standard of life. In ravno tu je oni moment, ki povzroča, da so konsumna društva podlaga zadružni organizaciji nižjih, revnejših slojev: ker ni treba visokih deležev in se lahko vplačujejo v majhnih doneskih, se omogoči širšim krogom zadružna, gospodarska organizacija.« (»Naši Zapiski«, I. str. 83.) Jaz sem postal zadrugar, konsumar — Tone Dermota me je cesto dražil s tem, pa tudi stvarno sva razpravljala ta tema, kadar sva skupaj prišla —- ker ta tema mu je bila zelo pri srcu. Zal, da sva prišla le redko kedaj skupaj. On je bil v Kranju in Ljubljani, potem bolan v Opatiji, jaz v Idriji. Leta 1908. sem prišel v Ljubljano. »Naši Zapiski« so leta 1907. zaspali iri nehali izhajati. Finančne težave, bolezen Dermo-tova in pa odhod dr. Lončarja v Idrijo — vse to je vplivalo, da so »N. Z.« prenehali. S prijateljem K. S. sva v kavarni Evropi na jesen leta 1908. zasnovala načrt, da se »Naši Zapiski« ožive. Zbrala sva konsorcij ki naj izdaja zopet »Naše Zapiske« — za izdajatelja sem bil jaz, Toneta Dermoto smo pa izbrali za glavnega urednika. Celo honorar smo mu obljubili, dali pa ne ... Tone je tudi napisal za prvo številko lep, navdušen uvodnik »Na pot«, ki ga je zaključil z besedami: »Tako se nam dozdeva, da je problem, pokazati svetu, domačemu in ptujemu, slovenski tip socializma, vreden mladih, kvišku stremečih ljudij! In v to ime so nam dobrodošle vse mlade duše, ki se jim hoče svobode in življenja tudi na Slovenskem.« Po dveh letih so šli »Naši Zapiski« radi tiskarne v Gorico — dr. Dermota jih je še nekaj časa urejeval, ali bolezen ga je čim dalje bolj morila, tako da je na začudenje vseh odložil uredništvo ... Zamerili so mu mnogi, ki niso vedeli, da je bolan človek včasih čuden ... Letos spomladi sva še sedela pri Fonu na Solkanski cesti, poleg naju zaročenka njegova. Bili smo razposajeni. Na poti proti domu sem ga vprašal: Zakaj se ne oženiš? — Pogledal me je resno kot bi mi hotel pogledati v najbolj skrito notranjost in dejal je počasi: Veš, ko dobim zagotovilo, da bom boljši — čutim se slabega — potem koj, rad ... Obrnil sem se stran ... Tisto noč nisem dolgo zaspal... Za Kunšičem je oči izjokala zaročenka, in ali tebe. Tone, čaka ista usoda? Telegram v pondeljek 4. maja me je pretresel — I oneta ni več med živimi, mi je naznanjal prijatelj dr. Ferfolja... List za iistom ... Kunšič, Dermota — kdo bo tretji? Roman »Za pravdo u« je imel doma v prevodu 15 let. Ponudil ga je enemu ali drugemu, pa nikjer ni našel usmiljenja. »Slov. Matica« ga je odklonila z motivacijo, da ji ne ugaja. — Lani sem v Dennotovi pisarni videl kup zvezanih rokopisov. »Kaj je to?« — Laichterjev roman »Za resnico«. — Kmalu sem ga pregovoril, da izroči roman za dnevnik »Zarjo«. Kar s seboj sem ga odnesel. In res je zagledalo Dermotovo delo beli dan. Vem, da je bil vesel, da vsaj v dneh bednega dijaškega življenja ni prestavljal zastonj. V roman »Za pravdou« je bil Dermota zaljubljen. Ne toliko v roman kot tak, pačpavtendenco. Zato se je tudi lotil prestavljanja. -— Sploh je Tone Dermota mnogo prestavljal, v mlajših letih spise Gabrijele Preissove, s kojo je bil dober znanec, pozneje pa feljtone in pesmi I. S. Macharja. Mnogo bo še v njegovi zapuščini v rokopisih. Še en spomin iz razposajenih mladeniških let. — Neke sobote zvečer greva z Dermoto in še z drugimi na sestanek študentov v Tumovi kavarni v Pragi. Bilo je veselo. Predsedoval je sestanku neki Štajerec. Govorili so mnogi govorniki, navdušeno, narodno, radikalno... Glavni predmet: ali naj nosijo dijaki trakove in čepice v počitnicah in s tem budijo narod... Midva z Dermoto — sedanja moja žena je bila tudi zraven — sva se tisti večer nasmejala... Dovtipi so sršeli. Seve so bili aranžerji hudi na naše omizje, posebno na naju. Predsednik (Štajerec) je govoril zelo slabo slovensko — včasih je bil presmešen. Ko je pa končuje shod izrekel stavek: »Sedaj je pa seja »sključena«, — smo se zakrohotali in jaz sem vskliknil: Živel sključeni predsednik in sključena slovenščina! — Potem smo odšli v buku in hrušču. Drugi dan, ko sem snažil — bil sem takrat vojak — gumbe za popoldansko parado, prideta v moje stanovanje dva gospoda. Srb in Bolgar, v visokih cilindrih in se mi predstavita kot sekundanta žaljenega »sključenega« predsednika. Seve sem sprejel oba prijazno ter jima naznanil, da prideta popoldan ob 5. uri moja sekundanta v Tumovo kavarno. Nato sem se podal k Tonetu Dermoti in mu razložil svoje težnje. Tone je vzel kazenski zakonik, nekaj pregledoval in dejal: Prav, prevzamem častno mesto Tvojega sekundanta, samo še drugega morava dobiti. Šla sva v Al-brechtske kasarne, kjer sva dobila še Janka Žirovnika, ki je seve rade volje prevzel častni posel za sotovariša istega polka. Zvečer smo se pa smejali, ko je Janko Žirovnik pravil, kako je Tone Dermota §§ kaz. zakona ubogima nasprotnima sekundantoma traktiral — konec konca se je ves »špas« končal mirno za me. Tonetu pa je to prineslo še sedem ali osem novih pozivov na dvoboj, ki jih je — brez ozira na svoje rezervno kadetstvo — odklanjal s prezimim nasmehom. Njegova gospodinja mi je pravila: »Samej souboj — ubohej Tone, co mysleji — takovej hodnej človek a ubijet...« To smo se nasmejali... Med jugoslovansko mladino je tedaj cvetelo dvobojevanje, češ — to je viteško... Na Dermoto so zato gledali z vrha, češ — plebejec ... Bil je znamenit dečko, zlata duša! Demokrat v pravem pomenu besede. DR. V. JELOVŠEK, Zagreb: Jučer ga pokopaše u Gorici. Nad njegovim grobom nadvija se ono toplo, vedro, modro nebo našega juga, koje je tako volio, pod kojim se nadao nači okrepe svom slabom, porušenom tijelu. lzdahnuo je u gradu svog tihog, neumornog rada, u gradu, o kome mi s ponosom i zadovoljstvom pričao, da se preporadja u slo-venskom duhu. Njegova nas je smrt iznenadila; bili smo se uljuljali u varavu riadu, da je sretno svladao svoju podmuklu boljeticu, koja ga je več od djačkih vremena izjedala. U najljepšem naponu svog rada, kad je stao na svoje noge i osnovao svoju egzistenciju, morao se ukloniti. Kako je bio savjestan, neumoran i radin, za cijelo da ga je najviše pekla savjest u zadnjim trenucima, što odilazi za uvijek, a da još nije iskupio svoj dug prama svojoj domovini, prama svom malenom narodu, prama svim poniženim i patničkim dušama, koje je htio diči, prosvijetljiti, ojačati i usrečiti. Jest, bio je savjestan, radin i z n a č a j a n nada sve. Jedin-stveni, izradjeni individualitet. Kao djak zauzimao je vidno mjesto medju praškom jugoslavenskom omladinom devedesetih godina. Tih i skroman značaj — al čvrst i neumoljiv. Kao sin bogatog, tvrdoglavog slovenskog kmeta imao je poči u klerikat, da bude na radost očevu »gospodin«. Nije pošao. Raskrstio se s roditeljima, nije dobivao od kuče ni filira; ponosno je podnašao svoju djačku knburu i bijedu. Milosrdne i siobodoumiie slavenske duše zauzele su se za taj talenat, — i tako je u svom poklonjenom otrcanom ogrtaču išao k jednoj obitelji na objed, k drugoj na užinu; tu je dobio kakav prevod za skromni honorar, ondje mu je koje djačko društvo dalo malenu potporu ... Ča za školarinu i za ispitne takse morao je otkidati od svojih ustiju, jer još uvijek nije imponirao svojim »starišima« ... Al bio je vazda vedar i smiren. Nije se dao smesti u svom vedrom, realnom optimizmu. Ta bio je med nama svima, koji smo bili odani učenici Masarykovi, za cijelo njegov najodaniji, najiskreniji i najdublji učenik pa kako da ne bude u svojoj duši sredjen, smiren i vedar? Znao je i predobro, kakve je patnje proživio njegov veliki učitelj, pa kako da zdvaja on, komu su več putevi uravnani? Snašao se sasma lijepo sa svojom sudbinom, stisnuo se uz svoj skromni krušac i vazda još našao koju krajcaru za kakvu zgodnu knjigu. Dašto — smoči potrebni kapital još i za bijelu kavu u kavani, bio je često nedohitni problem. Zasukanoj tvrdoglavosti svoga oca suprotstavio je željeznu ustrajnost i energiju svog karaktera: nije smalaksao, svršio je redovito svoje nauke i onda mirno, jedva zainjetljivini smiješkom stavio pred oca svoj doktorski diplom. Sain do njega nije ništa držao •— al znao je, što če značiti njemu, onotn tvrdom, neumo-Ijivom slovenskom kmetu. I uspio je — t a d a je otac uvidio, da se i protiv njegove volje, i bez njegove pomoči može postati — čitav čovjek, dapače i gospodin. Ovo je bio triumf naprednog mladog Slovenca nad tradicijama njegove ukočene, klerikalne domaje. Ostao je vazda vjeran učenik svog velikog učitelja. Što je u Pragu naučio, to je radišno i konzekventno litio primijeniti kod kuče. Radio je tiho, 110 intenzivno i svestrano. Još kao djak izvje-šcivao ie u slovenskim listovima o češkim književnim i javnim prilikama, a jednako u češkim časopisima o slovenskim odno-šajima. Preveo je lijepo i glatko najljepši savremeni epos ženske sudbine, sudbine slavenske, skučene, svakidašnje žene, »Magda-lenu« od Machara. Sudjelovao je živo i aktivno 11 realističkom pokretu naših mladiti Jugoslavena, koji je značio odlučan slom sa starim tradicijama. Slovenci su taj realizam najkonzekventnije prihvatili i provadjali, a med njima je opet Dermota bio naj-izrazitiji njegov reprezentanat. Kad se poslije počeo večma diferencirati pokrat mladih, te su jače istupili narodno-radikalni, na-cijonalistički elementi, sa više fraza nego li znanja i spreme, odalečio se on, potpuni i duboki nacijonalfeta, sve više tim strujama i priklanjao se socijalističkim krugovima. U zajednici s još par prijatelja pokrenuo je kritičnu socijalističku smotru »Naši Zapiski«, slobodnu socijalističku trbinu, bez stranačke i koterijske zasukanosti; bio je izvrstan urednik, te je svoj list znatno podigao. Držao je mnoga predavanja, osobito je znao uspješno i jasno govoriti širokim masama na selu. Mirno, sa svojim jedva zamjetlii-vim smiješkom, s kojom suhom no zgodno poentiranom dosko-čicom, znao se ulivatiti duše nepristupačnog slovenskog seljaka. Znao ga je osvojiti — i taj mu se rad največma svidjao. Bio je iz naroda, s narodom svojim srastao, s njime je htio r a d i t i, raditi bez fraza i velikih gesta, da ga izvede iz one užasne tmine, u koju ga je Rim zarobio. LJ posljednje vrijeme, kad se kao odvjetnik nastanio u Gorici, u toj važnoj poziciji Slovenstva, koja je več danas žarište ozbiljne slovenske znanosti, u kojoj Slovenstvo ogromnim koracima napreduje — radio je osobito oko tog napredovanja. Za mog zadnjeg sastanka s njime, pred dvije godine, s ponosom mi je pričao o radu mladih Slovenaca u Gorici, pri-kazivao mi napredak slovenske misli, slovenske kulture — on, so-cijalista, al socijalista široke slavenske duše, tolerantne kuiture, bez germanske ortodoksnosti, bez bečke megalomanije. Socijalista u najljepšem smislu riječi, tako socijalan u svom mišljenju i osječanju, da je morao da bude i potpun, savršen, ubjedjeni na-cijonalista. A nada sve: potpun karakter. Njegov karakter, njegova du-koba poštena moralnost išla je tako daleko, da se nije htio ni ženiti, jer je znao, kakva ga boljetica izjeda, i nije mogao uzeti na dušu grijeh, da upropasti još i drugo biče, da ga veže uza se i da ga onda jednoga dana mora da ostavi u svijetu sama ... Jedno-stavan, tvrd, kao iz jednog komada isklesar — s v o j. Obelisk, koji ne zahvača nedohitne višine, al koji poput poganskog monolita prkosi gromu, buri i oluji. A pod hladnom misaonom površinom, pod tvrdim oklopom junačke karakternosti tinialo je dobro, toplo, slavensko srce. U mnogim prigodama, kada smo znali lutati po praškoj okolici, cesto se znalo sramežljivo odati. tek neznatno, plaho — al osječalo se snažno, toplo bilo. Imao je neobično mnogo smisla za slavensku psihu, za patnje i ljepote svog naroda. U svojoj je duši krio dra-gocjeno artističko shvačanje. Na ulazu njegove kancelarije sa-vijale se glicinije, dizale se juke i agave, verao se bršljan i mi-risale tea-ruže. U svojim trim odajama pokazao mi je z dražesnim rumenilom na licu obilni namještaj; postelju, obični stol. jedmi poliču i tri stolca... Al na zidovima veselo su nas pozdravljala šarolika, krepka i vedra platna najboljih slovenskih slikara ... Na stolu, uz kakvu nacijonalno-ekonomsku študiju, uz debelu statistiku socijalnog osjeguranja našla su se ponajbolja beletristična djela Čeha, Slovenaca. Hrvata. U svemu potpuni tip svoje generacije: svestran, radin. skroman, značajan i konzekventan. Još na smrtnoj postelji napisao je u ožujskim brojevima »Prehleda« liiepu i d u.boku študiju o »ilirizmu, novoilirizmu, jugoslavizmu i Slovencima«. Usred rada, usred nada i mnogih osnova tiho je otišao. Tragika je malenih naroda, a posebice Slovenaca, da im najbolji ljudi ginu u naponu snage. I mi Hrvati, njegovi sudrugovi u radu, njegovi iskreni prijatelji i štovatclji imademo razloga, da duboko žalimo za njim. 6. V. 1914. DR. JAN MAOIERA, Krakow: Leta 1364. je ustanovil kralj Kazimir Veliki v Krakovu vseučilišče imenovano: Studium Generale. Hotel je, da bi mu vzgajalo pravnike, katerih mu je bilo najbolj treba, ker je imel često obmejne prepire in pravne zadeve z redom Križarjev. Pet stoletij je preteklo tej šoli leta 1864. Pomembno stoletnico bi bilo treba praznovati z jubilejno narodno slavnostjo, toda neugodne politične razmere poljskega naroda po nesrečni zadnji poljski ustaji niso dovolile te slovesnosti. Tudi bi ne bile dovolile dostojno proslaviti ustanovitev najvišje poljske šole vlade držav, ki so raztrgale Poljsko, niti Rusija, niti Prusija z Avstrijo. Torej je bilo treba čakati za jubilej nove obletnice. Leta 1400. je kralj Vladislav Jagiello z dragocenostmi svoje žene Jadvige in v smislu njene oporoke obnovil Kazimirjevo šolo, ki je propadla po smrti svojega ustanovitelja. Obnovljena akademija in pomnožena sedaj s teologičnim oddelkom ter gmotno podprta je dobila ime Jagiellonskega vseučilišča. Prenovljena Altna Mater je dospela 1. 1900 do pol tisočletja svojega obstanka. To obletnico je praznoval Krakov, praznovala Poljska, praznovalo tudi celo slovanstvo, učenjaki in učeča se mladina. Bil sem takrat dijak filozofije. Ker so mi kot polonistu — po-lonistom pravijo pri nas slavisti in imajo svoj slavistični krožek — pripisovali neko znanje slovanskih jezikov, predvsem pa češkega, me je določil »odbor akademske mladine«, da spremim kolege, katerih smo pričakovali iz Prage, na prenočišče ter jih spremljam po mestu. Iz Prage pa niso prišli samo Čehi, prišli so tudi dijaki drugih slovanskih narodnosti. Najbolje sem si zapomnil skupino peterih Slovencev. Ne brez vzroka so mi prirastli najbolj k srcu. Opazil sem, da se Čehi ne zanimajo posebno za zgodovinski Krakov, za naše spomenike, ki so iz stolice Piastov naredili mu- zejsko mesto. Njihova vprašanja so bila vedno, kje je dobra restavracija, kje je plzenski »prazdroj«, kje je Havelka itd. Skupina slovenska si je pa že prvega dne ogledala nekaj zgodovinskih zanimivosti in celo iz okolice Krakova (Koščjuškov grič), še preden so jih krakovski tovariši začeli voditi po mestu. Ta radevoljnost in željnost poznati na lastne oči in natančno naše mesto je morala Poljaku seči do srca. Izmed one petorice slovenskih tovarišev sem si zapomnil tri imena: Anton Dermota, Dragotin Lončar. Janko Zirovmk. Čehe sem potem odstopil drugemu tovarišu, sam sem pa ostal pri Slovencih. Spominjam se, da sta največ izpraševala Dermota in Lončar. Prvi je izpraševal o sedanji Poljski, o gospodarskih in socialnih razmerah, zanimalo ga je tudi židovsko vprašanje in zadeva ru-sinska. Drugi je izpraševal o poljski zgodovini, o političnih razmerah posameznih delov in o političnih strankah. Z Dermoto sva govorila največ in najini duši sta se nekako zbližali druga k drugi. Pri ločitvi sem mu obljubil, da v nedolgem času pridem na Slovensko ter ga obiščem na Gorenjskem. Tekom leta 1900/01 sva občevala pismeno, on je pisal meni iz Prage po češko, jaz njemu iz Krakova po poljsko. Se leto — in v počitnicah sem se odpravil kot turist na slovanski jug. S poštnim vozom sem se odpeljal iz Škofje Loke v Železnike. S pohabljeno slovenščino sem zvedel s težavo, kje prebiva Dermota. Kot danes -— spominjam se, da sem našel tovariša Antona v hiši pri oknu, kjer je igral na citre neko otožno melodijo. Pozdraviva se, seznanil me je s svojo rodbino. Ljudje priprosti, toda z veliko inteligenco so naredili na mene silen vtisk. Spominjam se, da je za tujega Poljaka skrbela najbolj njegova mati. Kot sem opazil, so me Vsi bili veseli. Zanimalo me je gorsko življenje slovenske vasi v tem milem planinskem zatišju, ljudje in okolica. Torej sva hodila sem in tja. V razgovoru sva prišla tudi na slovstvo. Zvedel sem, da so poleg pesnikov Aškerca in Gregorčiča zelo cenjeni mladi pisatelji: Cankar in Zupančič. Zato sem poleg poezij Prešerna vzel s sabo iz Ljubljane tudi hvaljeno novo Cankarjevo povest »Na klancu«. Ko sem se pa vrnil v domovino, sem nekaj let nabiral izrezke iz »Edinosti« in »Slovenskega Naroda« z ocenami del omenjenih pisateljev, katere mi je priporočil Dermota kot najboljše slovenske pisatelje. Zelo sem želel, da bi se naučil govoriti slovensko. Še pozneje, ko je moj tovariš prakticiral v Ljubljani, sem se ustavil nekoč dva tedna v Ljubljani, da bi se vadil; toda šlo je težko. Za poljsko uho je bila slovenska izgovarjava nekako pretiha in nagla, da je bilo težko ujeti izgovarjavo in obliko zvokov. Ko sem se odpravljal, da bi obiskal Aškerca v mestni knjižnici, sem se trudil, da bi se naučil nekaj stavkov v pravilni slovenščini; toda, ko sem začel govoriti, so se slovenske oblike mimogrede spreminjale v srbo-hrvaške — priča dr. Francev, s katerim sem se srečal pri Aškercu. Ob času bivanja v Železnikih sva naredila prijeten izlet na Ratitovec (opisan potem v feljtonu »Nove Reforme« in v »Na jugu slovanskem« str. 37—39). Magna pars naše družbe je bil profesor dr. Janez Krek, ki je na vrhuncu Ratitovca deklamiral verze iz Mickieviča. Iz Železnikov sem si pripeljal nad Vislo tudi nekaj slovstvenega gradiva. Porabil sem ga v poljudnih nedeljskih podlistkih »Našega Glasa« in v ljudoslovnem članku »Ljudska nagrobna poezija« (»Visla« 1002). Vsled razmerja z Dermoto sem smatral za svojo dolžnost, da proslavim tudi Prešernov jubilej v poljskem časnikarstvu in poskrbel sem k svojemu članku tudi prevod nekaterih kitic »Krsta pri Savici« s poljskimi rimami — czem liata bogata... kot pravi poljski pregovor. Bibliografično opazko najde, kdor se zanima, na dotičnem mestu »Ljubljanskega Zvona«. Pozabil sem samo podčrtati pri tej priliki posredno domoljubno delovanje Dermote. Najino dopisovanje vendar ni bilo tako živahno, kakor bi kdo sodil. Oba sva bila zaposlena, vsak v svoji smeri, in za slovano-filstvo je preostajalo malo časa. Saj je bilo tudi pelje delovanja vsakega izmed naju popolnoma različno: pravnik, ekonomist, sociolog in advokat slovenski ter filolog in učitelj poljski. Dopisovala sva si, kadar je bila potreba; ako je bilo meni treba informacij za tedenske: »Liste slovanske« v »Naši Reformi« ali pa v mesečni kroniki v »Svetu Slovanskem« ali pa če je on potreboval za »Naše Zapiske« te ali one informacije (n. pr. o zadrugah na Poljskem). Njegove opazke so bile vedno »sine ira et studio«, ni bil prijatelj niti klerikalizma niti liberalizma, katerih medsebojni boj ga je — isto tako kot izvenslovenske slovanofile — navdajal z bolestjo in žalostjo, ker je videl v njem nesrečo slovenstva. Nekoč mi je pokazal nemške napise na ljubljanskih ulicah rekoč: To je sad klerikalno-liberalnega boja med nami. ki nas je komaj poldrug miljon! Nato sem ga opozoril na poezijo: »Dzieci dzi- siejszy« našega Krasinskega, kjer tudi obsoja pesnik poljski domači prepir, da so ti aristokrati, oni demokrati, panslavisti itd. a je premalo Poljakov. Da, da — pritrdil je — tudi pri nas so liberalci in klerikalci, a bolje, da bi bili samo Slovenci. S posredovanjem Dermote sem se seznanil, ko sem drugič prišel v Ljubljano, z njegovim prijateljem Abditusom in Karlom Schweigerjem. Z Lončarjem in Schueigerjem smo obiskali čarobni Vintgar, Šum (»Na jugu slovanskem« str. 39—43) in Bled ter smo naredili enodnevni izlet iz Most, kjer sta bila ta tovariša ;:a letnem oddihu. Zadnjič sva se osebno srečala z Antonom leta 1907., ko sem z ženo na ženitovanjskem potovanju po slovanskih krajih od Trsta z novo železnico (»Na jugu slov.« str. 46—49) obiskal Ljubljano. Na mojo ženo je moj prijatelj naredil vtisk jako poštenega in odkritosrčnega človeka — tip slovanske duše. Razgovor — kot pri prvem srečanju — se je sukal splošno okrog Ljubljane in slovenske zemlje, Trsta in Gorice, katera mesta sva ravno obiskala in o prekrasnih vodah Soče, katero mnogo severnih Slovanov pozna samo po imenu »Isonzo«. »Gospod praktikant« takrat še ni mislil, da se stalno naseli v Gorici, ni se mu snilo, da se bodo njegovi »Zapiski« tako razvili in da se bo v Gorici razvila prekrasna »Veda«. Ko sva si pri slovesu na kolodvoru stiskala dlani in se prijateljsko poljubila, ni mislil noben izmed naju, da slišiva že poslednjikrat drug drugega živo besedo. Odslej sva občevala samo še pismeno. Ko smo v seji »Slovanskega društva« mislili, da bi stopili v trgovske stike z drugimi Slovani, sem pisal tovarišu v Gorico, naj bi nam priporočil kakšno vinsko trgovino, ker bi radi tu na Poljskem pili slovensko vino. Ob enem sem mu poslal na ogled poljski advokatski časopis. Dasiravno je bil vedno tako skrupulenten v odgovarjanju, mi sedaj ni odpisal. Čudil sem se, čemu — kar čitam v ljubljanskih listih, da je njegov duh že odšel na oni svet in mu je srce prenehalo biti. A nedavno je bil še delaven, čital sem njegove opazke o ilirizmu v češkem »Prehledu« še nedavno; tako malo — in ni ga več. Toda non omnis mortuus est, ako še žive njegovi prijatelji in rojaki. .1. S. MACHAR: Dunaj, 23. V. 1914. Mnogo spominov na umrlega dr. Dermoto nimam. Osebnih celo nobenih, zakaj nikdar se nisva sešla. Toda iz njegovih pisem sem čutil, da je človek, ki pozna bolezen svojega naroda in skuša pomagati, kjer in kolikor more. Bil je izmed onih, ki jim je določeno po Usodi, da korakajo na čelu. Ne z zastavo, marveč z bakljo. In takih je malo — ako pa odidejo, ni tu takoj nikogar, ki bi izpolnil njegovo mesto in prevzel njegovo bakljo. In zato žaluje za njim narod in žalujejo oni, ki so mu stali blizu — njegovi prijatelji. ... . - 4 v-/. ;: * -. .■ .< .* ■• • >- • • , 1 ’ 1 ' • ' ' ■ ' . ■ ■