Kako se Prnsora pot nadeljuje v Aystrijo? Nek domoljuben cficir nemilo toži v vojaški dunajski novini: nMilitširisclie Bliitcr" (vojaški listi) o siraboviti slepoti, po kateri sedaj uaši liberalci grabljirim Piusom ali Prajzem pot v Avstrijo nadeljujejo s pomočjo šole in šolskega poduka. Tako se je godilo tudi na Nemškem iu sedaj je res vsa Nemčija v pruski oblasti. Kakor velibanska kača udavka svoj plen z gostim slinevjem obliže in zaplini, da ga lehko vsega požre, ravuo tako delajo Prusi z deželami in narodi, katere hočejo v svojo mavho vtakniti. Petdeset let je, kar so začeli veliko denarjev za podkupljene profesorje izdajati, ki so širokoustno hvalili in slavili vse, kar je prusko in Interansko. Glasoviti piofesorji so privabili mnogo tujih dijakov, kateri so brž navzeti bili pruskega dulia. Tega so douiu prišedši inarljivo širili. V 20—30 letih bila je vsa Nemčija poplavljeua s pvuskimi knjigami iu profesorji. Po dului bilo je že vse Prusko tako, da 1. 18G(i piuske čete skoro nikder niso našle trdnili nasprotnikov, ampak povsodi iskrene ptijatelje, ki so Pruse z veseljem sprejeli. Tako je zviti Prus vso Neuičijo s pomocjo šol omamil, zapeljal iu ¦—• sebi podvrgel. Pameten človek bi scdaj mislil, da bode vlada avstrijskega cesarja zapeljiveuriu šolskemu sleparstvu Prusov z vso močjo naspiotovala, sicer še mu njegove Nemce zapeljajo in zvabijo v pruski tabor. Misliti bi bilo, da si bode avstiijska vlada nasproti pruskemu rogovilstvu prizadevala buditi avstrijsko zavest in avstrijsko domoljubje, posebno s pomočjo bogate zgodovine avstiijskib narodov, dežel in države. Vsaj je znano vsemu svetu, da nič tako krepko ne budi narodne zavesti in domoljubja pri nježnib sicili mladeži, kakor ravno zgodbe in povesti o plavuih moževih domače zgodovine. Ali ravno tukaj ne stori naša vlada skoro ničesar, še nasproti ravna ali vsaj ravnati pripušča. To niso izmišljene besede. Imamo dokazev več, kakor zadosti. Vrednik rSl. Gosp." bil je inariborski dijak. V celi gimnaziji nismo niče- sar slišali oavstrijski zgodovini. Ta je med splošno zgodovino kakor kafia zginila. Edini, poznej znoreli, g. Sperka je enkrat v šoli pokazal 28 straui debelo knjižico rekši: to je avstrijanska zgodovina. Pač pa smo imeli skoro same drage šolske knjige iz Pruskega, zlasti prusko zemljepisje in prusko zgodovino, kder se vse prusko bvalisa in v zvezde kuje, avstrijski cesarji, vojskovodji, pesniki, umetniki, učenjaki pana stran tiščijo ali pa — zatnolčijo. Luteranstvo se povsodi gladi in slavlja, katoličanstvo pa mršavo in neprijazno, če ne celo krivo, naglaša. Ni čnda, da so nekateri kar vneti bili za Lutera, za nemške cesarje, za pruske kralje in generale, med tem ko domačih nobeden ni poznal ali vsaj prav ne. Tako je bilo pred 15 leti. Sedaj paježe mnogo hujše. Piuskih knjig, šolskih in drugib, je Avstiija naphana; vrh tega paje pri nas veliko pruskih profesoijev nastavljenih, ki vsi marljivo delajo na večjo čast in slavo pruske Nemčije — Avstiiji na škodo. Ze tako drzni so, da spravljajo med otioke zemljevide, na katerib Avstrije več ni. Med grabljive sosede: Lahe, Ruse in Pruse je razdeljena. Sad se že kaže! Nemška šolska ntladež po gimnazijab, realkab in vseučiliščib že hudo pogreša avstrijsko' zavedaost. Tu pa tam se kaže zelo pijana pruskega dulia. Zato smo biali, kako so na Dunaji dijaki ministra Stremayer-ja očitiio zasramovali, ker je nekega pridnega profesorja bvalil. Zvižgali so, da je moral tiho biti, kakor riba. Dijakom se ni zgodilo nič. . V Giadci so dijaki, nahujskani od piusačkih listov, grdo napadli cesarjevega sorodnika. Zgodilo se njim ni nič. Sedaj pa je vlada v Linci, v Salcburgu , v Kremsmlinsteru zasledila celo i z d a jske zarotne zaveze tamošnjih dijakov s pruskimi . . . Tedaj tako daleč smo že? Ali se zamore cesar, Avsfrija zanesti, da bodo iz tako izšolanib Ijudi kedaj zvcsti: uradniki, učitelji, pravdniki, oficirji? Mesto odgovora naj služi sledeča resnična dogodba. Leta 1866. so Prusi z vojsko napadli Bavarsko. Toda vsi gencrali bili so od Prusov podmitani razun edinega generala Hartmaua. Pri mestu Kissingen se premejo s Pmsi. Ali med tem je podmitani načelnik generalnega štaba, brez vedenja višjega generala, poslal generalu Haitmanu povelje, da se naj nepomika naprej. Nekoliko ur potem bila je vsa vojska tepena. Tudi Hartman je moral bežati, ker je bil sam preslab. Bavarska bila je zgubljena. Avstrijski domorodci pa pri vsem tem res nevemo: ali smo zaslepljeni ali izdani!