4 Pelinolistna žvrklja (Ambrosia artemisifolia): tujerodna in invazivna Besedilo: Tinka Bačič Foto: Nejc Jogan V zadnjem času se v medijih vse več pozornosti posveča rastlini, ki jo je še pred nekaj desetletji v naših kra- jih poznala le peščica botanikov. Da- nes jo najdemo po vsej Sloveniji: ob cestah, železniških progah, ob rečnih bregovih, na zapuščenih njivah in kot plevel med koruzo, sončnicami, bučami ... Njena domovina je Sever- na Amerika, po Evropi pa se je začela širiti v 18. stoletju. Pozornost javno- sti je žvrklja ali ambrozija pritegnila zato, ker je njen pelod močno aler- gen. Pri ljudeh povzroča ščemenje v očeh, kihanje, smrkanje, otečene veke in podobne nevšečnosti. Žvrklja je največji krivec za seneni nahod v jesenskem obdobju. Poleg tega se na kmetijskih zemljiščih pojavlja tako množično, da že povzroča znatno go- spodarsko škodo. Širi se s transpor- tom, s semeni krmnih rastlin in tudi z mešanicami semen za ptice. KAKO JE VIDETI IN KAKO ŽIVI Žvrklja je enoletnica, visoka od nekaj decimetrov do dveh metrov. V začet- ku poletja jo med ostalim zelenjem že lahko prepoznamo: ima nasprotno na- meščene, dvakrat pernato deljene liste, na listnem vretenu pa nekaj milimetrov dolge štrleče redke dlake (fotografija spodaj), po katerih jo ločimo od podob- nih domorodnih rastlin, kot so na pri- mer navadni pelin ali potočarka. Žvrklja spada v družino košarnic, ven- dar so njeni koški videti precej drugače kot koški bujno cvetočih košarnic, na primer ivanjščice ali nebine. Zelo drob- ni so in enospolni. Najprej se na rastli- ni razvijejo grozdasta moška socvetja iz množice kimastih koškov z zraslimi ovojkovimi listi, kasneje pa v zalistjih listov tudi neopazna ženska socvetja. Iz moških cvetov se trosi lahek in sipek cvetni prah, ki se z vetrom raznaša da- leč naokoli. Iz ženskih cvetov se proti koncu poletja in jeseni razvijejo majhni suhi enosem- enski plodovi. Na posamezni rastlini se jih lahko razvije na tisoče. Zelo so od- porni in semena lahko uspešno kalijo še po več desetletjih mirovanja v tleh. ZANIMANJE JAVNOSTI ZA ŽVRKLJO Za žvrkljo je bila leta 2010 sprejeta od- redba o obveznem zatiranju, ki zavezuje lastnike zemljišč, da rastlino odstranijo s svoje posesti. Ker velika večina ljudi vrste ne pozna, je odredba sprva pov- zročila manjši preplah. Zanimanje za to, kako vrsto prepoznati in jo odstraniti, je močno naraslo. Ob tem je naraslo tudi zanimanje za druge invazivne tuje- rodne vrste, ki se množično pojavljajo v naravi in delajo škodo domorodnim vrstam, habitatom in ekosistemom, ne- nazadnje pa tudi ljudem. Na področju PESMICA O ŽVRKLJI I Šola se bo zdaj začela, mene očke pečejo, manem jih, a ne pomaga, solzice pritečejo. Je prepih, je mar viroza? Ne bi rad doma ostal, vsi prijatelji so zbrani, z njimi bi se rad igral. Kdo, le kdo zdaj to mi dela? »Cvetni prah s cvetov se sipa,« mamica mi razloži, »žvrklje, te nadloge tečne, ki ob cesti zdaj cveti.« J.J. Španska muha Besedilo in foto: Slavko Polak Španska muha (Lytta versicatoria). Nemalo sem bil presenečen, ko sem navkljub dolgi entomološki karieri šele pred dvema letoma prvič sre- čal »špansko muho«, in sicer za roj- stno hišo na Pivškem pod vznožjem Snežnika. Španska muha ni ne muha niti ni samo iz Španije. To je hrošček vrste Lytta versicatoria iz družine priščnjakov (Meloidae). Priščnja- ki so razmeroma veliki črni, modri, rdeči in zeleni hrošči s sila zaple- tenim parazitskim razvojem ličink. Iz te družine so bolj znane travnice (Meloe spp.) z izrazito napihnjenimi zadki. V Srednji Evropi je znanih le 33 vrst iz te družine hroščev. Večino- ma jih najdemo na toplih traviščnih habitatih. Španska muha je edina vrsta iz rodu Lytta v srednji Evropi. Hrošč je prele- pe prelivajoče metalno zelene barve, dolg pa je kak centimeter in pol. Ličinke parazitirajo v podzemeljskih gnezdih divjih čebel. Vrsta je pogostejša na jugu Evrope. Tu in tam se pojavi tudi v ve- čjem številu. Pred več desetletji je bila občasno pogosta celo v okolici Ljublja- ne, zlasti pa na Primorskem. Savo Bre- lih mi je povedal, da so v nekaterih letih ob obilici španskih muh v Ljubljani celo grmi »smrdeli po miših«. Danes je vrsta v Sloveniji izjemno redka in zavarovana z Uredbo o zavarovanju prosto živečih živalskih vrstah. Vse vrste priščnjakov ob draženju izlo- čajo strupene in pekoče snovi ostrega vonja, kar jim služi za obrambo. Oljnat izloček namreč vsebuje strup kantari- din. Ker se zanaša na svojo strupenost za plenilce, je španska muha počasna živalca. Vrsta je ljudsko znana kot sredstvo za povečanje spolne moči – afrodiziak. Že v antiki so te hroščke, zmlete v prah, uporabljali za povzročanje mehurjev na koži. Hrošček si je pridobil velik sloves v srednjem veku in ga obdržal vse do 18. stoletja, ko je bila znana cela vrsta pripravkov in pastil iz prahu španskih muh, ki so jih uporabljali kot spolne na- poje. Zaužitje že minimalnih količin teh hroščev sicer res povzroča draženje ge- nitalno-urinarnega trakta, štiri do šest kapljic tega strupa v kozarcu vode ali vina pa povzroči smrt v nekaj urah. ozaveščanja javnosti glede invazivnih tujerodnih vrst je pred leti oral ledino projekt Thuja, na njegovih temeljih pa je v letu 2011 stekel projekt Tujerodne vrste – naša skrb, moja odgovornost (Thuja 2). Projekt izvajata Botanično društvo Slovenije in Zavod Symbiosis. V Mestni občini Ljubljana je bil v lanskem letu izpeljan pilotski projekt kartiranja žvrklje na izbranih območjih mesta Lju- bljana, letos pa poteka popisovanje na celotnem območju mesta Ljubljane. Popisovanju žvrklje se lahko pridruži tudi javnost, še posebej terenski bio- logi, ki smo vajeni opazovanja, vrsto poznamo in uživamo pri delu na tere- nu. Kako kartirati in kako posredovati podatke v bazo s pomočjo aplikacije na domačih straneh FURS, si lahko pre- berete na http://www.tujerodne-vrste. info/blogs/nova-spletna-aplikacija-za- -popisovanje-ambrozije/. In kar je pri tem najbolj pomembno: podatke takoj uporabi inšpekcijska služba. Seveda tudi za terenske biologe velja previ- dnost pri rokovanju z žvrkljo, posebej če smo nagnjeni k alergijam na cvetni prah. PESMICA O ŽVRKLJI II Ti poredna mala žvrklja! Nosek moj prepoln je smrklja in v očkah me ščemi, v grlu stiska in boli . Pelod tvoj po zraku raja, zdravju mojemu nagaja. Naj izrujem te, požgem? S herbicidi te zatrem? Pa saj vem, da nisi kriva, ti rastlina nagajiva! Kaj ti mar bo za gorje, ki ga čutimo ljudje ... M.B. 5