Skrito v raju - prvo poletje


		Dan pred poletjem


		Boštjan Tadel





		S!Z superzalozba.si





Avtor: Boštjan Tadel

			Naslov: Dan pred poletjem

			Zbirka: Skrito v raju - prvo poletje

			Urednik zbirke: Boštjan Špetič

			Založba: Super založba d.o.o., Ljubljana

			Uredil: Matej Zalar

			Jezikovni pregled: Matej Zalar

			Oblikovanje in prelom: Tadej Pavlič

			1. elektronska izdaja, Ljubljana, 2024

			Copyright © Super založba d.o.o., Ljubljana, 2024

			Cena 10,00 EUR



			Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.



Avtor je Dan pred poletjem zasnoval na osnovi zgodb in likov iz televizijske nadaljevanke Skrito v raju, ki so jih scenaristično oblikovali Andreja Virk Žerdin, Nina Krajčinović, Boštjan Tadel in Dejan Krupić.

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 217188099

ISBN 978-961-96823-7-1 (ePUB)





Vsebina


Dan pred poletjem

Počitnice za nove začetke

Za investicije ni dopusta

Neizrečeni načrti

Sanje o sanjskem poletju

Končno v paradižu





Dan pred poletjem


Kaj se je dogajalo pred prvo sezono v raju?



Tik pred odhodom v Paradiso: dan kovanja novih načrtov za poletje, a tudi za daljno prihodnost. Tudi dan presenečenj. Kako se je torej začelo? Zakaj je zaškripalo v odnosih? Kako so se začele poletne simpatije? In zakaj se je vse tako zapletlo že na začetku poletja?



»Tudi v odnosih je napredek: včasih si malo pogledal okrog sebe in se takoj poročil, zdaj si pa pač malo časa vzamejo, da ugotovijo, s kom so na najbolj podobni valovni, a ne?« – Meri





Počitnice za nove začetke


Mark in njegov nadvse vitalni stari oče, primarij Edvard Steiner, sta v Edvardovem kabrioletu po lokalni cesti drvela z istrskega ipsilona proti butičnemu avtokampu Paradiso v bližini Novigrada. V drugi polovici junija zgodnjedopoldansko sonce še ni premočno pripekalo.

Marku se je zaradi intenzivnih občutkov ob dinamični vožnji z odprto streho kar smejalo, Edvarda pa je bolj veselilo pričakovanje sproščenega oddiha: »Mark! Midva sva prišla na morje uživat, ne pa preverjat odzivni čas istrskih reševalcev.«

Mark se je zarežal: »Jaz zelo uživam.«

Edvard se je pretegnil na sovoznikovem sedežu: »Saj jaz tudi – ampak v življenju ti sčasoma postane jasno, da je pri uživanju bolj kot intenziteta važno, da traja čim dlje.«

Mark je popustil plin in prestavil v nižjo prestavo: »Okej, okej – koliko imava še do kampa?«

»Manj kot pet minut.«

Mark je naslonil levo roko na okvir vrat in držal volan samo z desnico. Uživaško se je pretegnil: »Pa saj imaš prav. Zdaj ko sva prišla iz Slovenije, se nama čisto nikamor več ne mudi.«

Edvard mu je pokimal z velikim odobravanjem: »Tako je! V našem kampu se nam nikamor ne mudi, ker imamo tam vse – zato se pa imenuje Paradiso!«

A še prejšnji dan se je takšno veselje do življenja zdelo nepredstavljivo. Predvsem Marku, proti večeru pa v enaki meri tudi Edvardu …



*

Mark je s slušalkami na ušesih ležal na kavču v svoji garsonjeri in se spraševal, kaj mora še narediti, da ga bo njegova mama Julija Steiner, tako kot njena starša specialistka dermatologije, končno pustila pri miru. Sproščeno oblečen in ležerne drže, je bil videti kot katerikoli pripadnik svoje generacije, ki mu ni treba skrbeti ne za hrano ne za streho nad glavo, Julija pa je s svojim brezhibnim poslovnim kostimom kazala, od kod se napaja Markova navidezna brezskrbnost.

Očitno je bilo, da Julija ni zagovornica pregovora »Pametnejši odneha«. Njeno geslo je bilo: »Pametnejši najde način, da doseže svoje.« Hladna kot špricer je samo s kazalcem pokazala na svoja ušesa, češ, daj si iz glave to neumnost, nato pa nepremično gledala Marka naravnost v oči. Mark je prvi izgubil živce in si z nervozno kretnjo potegnil slušalke z glave: »Pa kaj bi ti sploh rada?«

Julija se je hladno nasmehnila: »Živjo, Mark. Nič ne bi rada, samo zanima me, kateri izpit si si splaniral za septembra?«

Markova usta so se ukrivila v posmehljiv nasmešek: »Istega kot zdaj.«

Julija je počasi prikimala in s suhim glasom rekla: »Torej nobenega.« Mark ni niti trenil in očitno mu niti na kraj pameti ni padlo, da bi osramočen povesil pogled. Julija je prekrižala roke: »Pa kaj si torej delal celo leto – in kaj misliš delat čez poletje?«

Mark ji je odgovoril povsem mirno: »Iskal sem kakšno pametno opcijo, da zaslužim toliko keša, da bi se lahko odselil od doma – po možnosti pa tudi iz Evrope.«

Julija je samo malce privzdignila obrvi, jasno je bilo, da nima težav z obvladovanjem čustev: »Zelo zrelo, res. A pa je to očitno neuspešno iskanje vključevalo tudi kakšen načrt, ki ni bil z danes na jutri?«

»Zakaj že?«

Julija si je vzela čas, dvakrat globoko vdihnila in izdihnila, potem pa potrpežljivo odgovorila: »Mark, za razliko od tebe jaz ne podcenjujem tvoje inteligence. Dobro vem, da se tudi sam zavedaš, da tole tvoje pavziranje – če se zelo milo izraziva – ne vodi nikamor.«

Mark je zaničljivo pihnil: »Aja – za razliko od diplome na faksu, ki odpira vrata v elitni klub inkasantov na plačilni listi farmacevtske industrije – in proizvajalcev plastičnih mas, ki so tako dobrega srca,« je nejeverno zmajal z glavo, »da pri razvoju svojih nepogrešljivih izdelkov niso poškodovali nobenih živali.«

Julija še vedno ni pokazala, da bi jo Markova srditost kakorkoli spravila iz tira: »Vso pravico imaš, da to tako vidiš. Čeprav od tega živi vsa naša družina – dobro živi, in to s tabo vred. Predvsem pa s svojim delom vsakodnevno pomagamo ljudem, ki imajo zaradi naše strokovnosti bistveno višjo kvaliteto življenja.«

Mark je zavil z očmi: »Kdo točno? Nabotoksirane seksulje, ki se občudujejo v špeglu, ali njihovi financerji, ki to šlatajo?«

Juliji so od besa končno trznile ustnice, a se je še vedno zmogla obvladati: »Če bi ti kdaj krona z glave padla in bi na kliniko prišel pogledat, kaj res delamo, bi ugotovil, da še marsikaj drugega.«

Mark se je namrdnil in ni rekel nič, Julija je še malo počakala, nato pa ga ostreje pozvala: »A boš kaj rekel?«

Mark je nonšalantno skomignil: »Zakaj? Saj sama vse najboljše veš.«

Julija je zajela sapo in mu, tako se ji je vsaj zdelo, že več kot stotič povedala isto: »Ne, ne vem sama najboljše – očitno je obratno. Očitno pojma nimam, ne kaj sama delam za to, da preživim familijo, ne kako se otroke spravi do samostojne eksistence. Vem pa nekaj: samo nekdo, ki ima tako polno rit kot ti, se lahko tako grdo norca dela iz celega sveta – in iz svojih sorodnikov, ki mu vsi samo dobro hočejo –, ker si očitno tako prepričan, da si nedotakljiv in da je dolžnost vseh drugih skrbeti zate, medtem ko ti premišljuješ, a bi zjutraj sploh vstal iz postelje ali bi si dal mogoče celo urinski kateter namontirat.«

Marku je njena grobost vendarle prišla do živega. Spravil se je v sedeči položaj: »Ta je pa celo zate podla – sploh zato, ker če je kdo kriv za to, da se jaz kao počutim nedotakljivega, si to itak ti.«

»Bravo, Mark, a to si se naučil iz tega, da sem takrat poskrbela za to, da si nisi uničil prihodnosti?« Priprla je oči: »Vidim, da sem ga res polomila, ker sem ogrozila sebe in familijo, ti si pa zdaj praktično na istem, kot če bi te takrat prepustila samemu sebi.«

Mark je odkimaval, stisnil pesti in nazadnje planil na noge: »Nehaj!« Togotno je sunil proti njej: »A se ne misliš speljat?«

Julija se je naredila presenečeno: »Speljat? A hočeš reči, da me mečeš iz naše družinske hiše?«

Mark se je že hlastno obuval: »Samo mir mi daj! Jaz grem, pa ne boste imeli več problemov z mano, ne ti ne noben …« Stekel je po stopnicah iz garsonjere in glasno zaloputnil z vrati.

Julija se je razgledala po razmetanem stanovanju, stisnila ustnice, nato pa globoko vdihnila in hitro tudi ona odšla po isti poti kot Mark.



*



Skorajšnja diplomantka biologije Lara Dolenc je peš hitela skozi Tivoli proti domu in se po telefonu pogovarjala s svojim še precej novim fantom Dinom, nečakom lastnika manjšega kampa blizu Novigrada, ki je to popoldne prihajal ponjo v Ljubljano. Lara je namreč imela načrt, da poletje preživi kot deklica za vse v kampu ter si s tem zasluži denar za tečaj tehničnega potapljanja v Egiptu jeseni.

Pozabila je že, kolikokrat je Dinu zabičala to absolutno nujno navodilo: »Ej, saj veš, da pred mojo mami ne smeš niti z besedo omenit potapljanja?«

Dino se je zarežal: »Seveda ne – s pesmijo pa lahko, ne?«

Nasmehnila se je. Pri Dinu ji je bilo najbolj všeč to, kako je znal vsako stvar obrniti na hec – seveda pa tudi sploh ni slabo izgledal. Vseeno pa si zadnji večer pred odhodom na morje ni želela čisto nepotrebne drame z mamo: »Dino, prosim te!«

Dino je imel seveda pripravljen nabrit odgovor: »Seveda, dušo! Če rečem s pesmijo, mislim potapljaško pesem – pod vodo.«

Za hip je pomislila: »Pod vodo – kjer ne moreš ne govorit … in ne pet?«

»Bravo! Eto, točno to – nema in gluha pesem.«

»To pa lahko – samo zgledalo bo pa zelo neumno, ko boš samo odpiral pa zapiral pa odpiral pa zapiral usta kot kakšna riba.«

»Rib pa valda tudi tvoja mama ne more prepovedat,« se je glasno nasmejal.

Lara se je nakremžila in potrpežljivo razložila: »Itak. Pač, čeprav je od tega že pet let, moja mami še zmeraj procesira izgubo mojega očeta in potapljanje je 'no-no'. Po drugi strani ima pa zelo rada morsko hrano kot ene vrste poseben spomin na njega, tako da jo pripravlja in velikokrat in tudi zelo dobro.«

Dinov glas je zdaj zazvenel skoraj očitajoče: »Pa kaj nisi rekla? Lahko bi prinesel kakšno svežo hobotnico …« Nenadoma je utihnil in Lara je že pomislila, da se je prekinila zveza, tedaj pa je vendarle nadaljeval: »Od Postojne pa res ne morem več nazaj.«

Lara je bila pomirjena: »Ne sekiraj se! Moja mami bo itak ful dobro skuhala.« Prešinila jo je druga misel: »Če si že pri Postojni, boš čez pol ure pri meni – šit, jaz se moram pa še stuširat in si glavo umit!«

»Stuširava se lahko skupaj …«

Zgrozila se je ob misli na tuširanje z Dinom – in mamo Jano na drugi strani stene: »Haha, res! Daj, ti samo lepo vozi po predpisih, da ne prideš prehitro, pa bo vse kul.«

Po hitrem slovesu je še hitreje stopila. Zelo se je veselila morja in tečaja in ležerne zveze z Dinom, za katero je ni skrbelo, kako se bo razpletla ob koncu poletja. Po tečaju v Egiptu je namreč nameravala zgodaj spomladi začeti s podiplomskim študijem morske biologije v avstralskem Brisbanu.

Skrbelo jo je samo to, kako bo vse to povedala mami. Seveda je nenadna smrt njunega moža in očeta Blaža v potapljaški nesreči enako neskončno pretresla obe. A Lara je sčasoma vendarle našla moč za upanje v prihodnjo srečo, njena mama Jana pa je zadnjih pet let preživela večinoma v spominih na čudovitih dobrih dvajset let z Blažem. Njene sreče je bilo v hipu konec, ko se je pred njihovim šotorom na Hvaru pojavil hrvaški policist in z zamolklim glasom vprašal: »Gospodja Dolenc?«



*



Meri Kovač je z dvema velikima lončkoma v rokah vstopila v kozmetični salon svoje nekaj let mlajše prijateljice Ines Stražar: »Evo, ljubica: Borut se je zelo potrudil in nama naredil krasno kavico čez led z mlekom!«

Ines se je kar obliznila, nato pa strogo pogledala Meri: »Saj je s čokolado, ne?«

Meri je Ines podala njen lonček, nato pa vehementno zažugala: »Ne govori! Tako je težil, da sem vsaj eno vzela brez čokolade, da je malo manjkalo, pa bi mu zgobcala, zakaj jo hočeš.«

Ines je z užitkom naredila pošten požirek: »Mmmmm! Ne vem, zakaj ni policaj, če tako rad ljudem govori, kaj smejo, kaj pa ne.«

Tudi Meri je poskusila svojo kavo: »Pa saj res ni slaba tudi brez.«

Ines je odmahnila: »Ah, dobra pa tudi ni, no! Kava je pač za to, da si brihten, če rabiš še kalorije tako kot jaz, je pa super, da lahko dodaš čokolado.«

Meri je skomignila: »Meni je pa kava dobra, da z mlekom niti ne govorim.«

Ines se je nagnila naprej proti Meri in stišala glas: »Kaj si ti še takega jedla, preden sta s Frenkom Kevina dobila?«

Meri se je zadovoljna pogladila po trebuhu: »Ljubica, kaj je Frenk? Mesar.«

Ines jo je nejeverno pogledala: »A potem nisi nič planirala?«

Meri se je namrščila, kot da brska po spominu: »Ne … ne. Saška je bila itak presenečenje, potem sva se poročila in nekaj časa delala na še enem, pa kar ni bilo nič – potem je bil pa Kevin spet presenečenje.«

Ines je počasi prikimavala: »A se tudi to ne spomniš, a si kaj hujšala, ko si zanosila z Saško?«

Meri se je zahahljala: »A se ti zdi, da se pri Frenku da hujšat?«

»No, ampak saj pri Saški še nista bila poročena, ne?«

»Ne, ampak jedla sva pa že. Zakaj to sprašuješ?«

»Brala sem en članek, da za spočet fantka pomaga, če malo več ješ, a veš, več kalorij, pa to.«

Meri se je zagledala čez Inesino glavo in se kar krepko zamislila: »A veš, da možno – fantki se rodijo malo večji, in mogoče telo ve, če ima zadosti hrane, da naredi fantka.«

»No, vidiš!«

Meri se je zdaj tudi nagnila naprej: »Se pravi, da je Renato pristal na otročka?«

Ines je z rokami nakazala, da je glede tega vseeno še malce negotova: »Tja, no, čisto pristal še ni – samo čakam pa, da ga dobim v ta pravem trenutku, a veš. In takrat moram biti pa tudi jaz spodaj pripravljena, a ne?«

Meri ni bila tako prepričana, a to temo sta z dolgoletno prijateljico in sosedo na parcelah v kampu predelali že tolikokrat, da je svoje mnenje raje zadržala zase.

V salon je tedaj vstopila Saška, lanska maturantka in zdaj po maminem zgledu študentka visoke šole za kozmetiko. V rokah je imela dve vrečki različnih butikov. Meri je bila na svojo ljubko hčerko nepopisno ponosna.

Na vratih je Saška zažarela kot sonce: »Čao, mami – čao, Ines!«

»A sem ti rekla, da moraš zmeraj vse imet v eni vrečki – tvoj ati potem ne ve, da si bila v več kot eni trgovini,« ji je igrivo zažugala Meri.

»Pa kako pa potem misli, da imamo kose različnih znamk?« je Saška nejeverno zmajala z glavo.

Meri in Ines sta odgovorili v en glas: »Kot da moški to opazijo!«

Saška je naredila šobico: »Dino pa po mojem opazi.«

»Ljubica, to ne vem,« ji je prijazno pokimala mama. »Vem pa, da bo sigurno opazil, da boš ti letos mis kampa.«

Istočasno so se odprla vrata in zaslišal se je dobrodušen »Kaj letos? Moja je že dvanajst let mis kampa!«

Za Merijinim možem Frenkom je vstopil še Inesin mož Renato. Ines je stopila k njemu in ga poljubila, Meri pa se je Frenku samo zasmejala: »Veš kaj, ta star, jaz sem čisto zadovoljna, tudi če sem samo mis najine polovice prikolice.«

Saška je vrečke med Frenkovim in Renatovim prihodom odložila tako, da je bilo videti, kot da so Inesine. Nasmehnila se je očetu: »Zame bo pa tudi čisto dosti samo, če bom mis Dinotovega potapljaškega tečaja.«

Frenk se je namrdnil. »A ti je dal mulc vsaj kaj popusta, glede na to, koliko časa smo že pavšalisti pri njegovem stricu?«

Preden bi Saška utegnila odgovoriti, se je oglasil Renato: »Tudi če je, jaz bi ga na tvojem mestu vrnil. Pri teh ljudeh nikoli ne veš: danes ti da popust, nikoli pa ne moreš vedeti, kaj bo jutri hotel od tebe.«

»Mesar je ta zadnji, ki bi mu en takle hrvaški kšeftar lahko govoril, kaj bi rad,« se je samozavestno zahahljal Frenk.

Saška je bila že od osmega leta neskončno zaljubljena v Dina in ni marala poslušati zabavljanja čez Hrvate: »Oči, pa saj veš, da Dino ni tak, no!«

Frenk se je spravljivo nasmehnil: »No, saj ne rečem, za potapljat pa mogoče je – pod vodo ne gre drugače, kot da je tiho.«

Pogovor je prekinilo ostro zvonjenje Renatovega telefona. Frenk je izpod čela pogledal Renata: »Prijatelj, pusti to, počitnice planiramo!«

»Službeno,« je odmahnil Renato in stopil iz lokala. »Pozdravljeni, gospod Pečnik!«

»Kaj je zdaj, Stražar?« je nervozno zalajal Pečnik. Njegov način pogovarjanja je bil zoprno nepotrpežljiv: za polovico stvari je pričakoval, da jih sogovornik pozna, ne da bi mu jih kdaj povedal, za drugo polovico pa je bil prepričan, da jo popolnoma obvlada in da mu nihče nima kaj razlagati o tem. »Kdaj bom končno zvedel, kdaj gre Steiner na morje?«

Renato je zavil z očmi, odgovoril pa z mirnim, skoraj ustrežljivim glasom: »Takoj, ko izvem jaz, gospod Pečnik.«

»Stražar! To vem, da bom zvedel takoj takrat – jasno, da sem mislil, kdaj boš torej ti zvedel??«

»Po mojem še sam ne ve. Poslušam njegov telefon in imam dostop do seznama rezervacij v kampu. Njegovih možganov pa nimam na skenerju.«

Pečnikov glas je postal zoprno visok: »Ne mi bit pameten, Stražar. Imam eno idejo – čakaj, da nekaj premislim …« V slušalki je zavladala tišina.

Renato je delal počasne kroge po pasaži, kjer so bili poleg več trgovin tudi Frenkova mesarija, Inesin kozmetični salon in Borutov kafič. Potrpežljivo je čakal, stranka ima pač vedno prav, tudi če je tako neprijetna kot Pečnik.

Nazadnje se je Pečnik le oglasil: »Ne vem sicer, zakaj moram jaz delat namesto tebe, ampak mogoče lahko pri njegovi hčerki ugotovim, kdaj se bo stari odvlekel na morje. Ti imaš za bit tam isto minuto.«

»Brez skrbi, gospod Pečnik.«

Pečnik je prekinil zvezo brez pozdrava. Renato mu je bil za to pravzaprav hvaležen – vsaka sekunda, za katero je bil pogovor krajši, je bila darilo. Vrnil se je v Inesin salon, kjer so bili Kovačevi trije in Ines sredi planiranja krajšega zgodnjepoletnega dopusta.

»Cela Slovenija ima do 30. junija za porabit lanski dopust – noben od nas ne bo imel ta teden v Ljubljani nobenega dela.«

Renato se jim je samo prijazno nasmehnil, mislil pa si je svoje: Vi trije res ne – jaz bom pa pod lupo ali na morju ali pa tukaj.



*



Dr. Julija Steiner se je v svojem elegantnem malem kupeju Mercedes-Benz vozila po hčerko Elo, ki je bila na zadnjem srečanju svojega baletnega razreda pred počitnicami. Ko je videla, da jo kliče Pečnik, jo je isto sekundo zaskelelo v želodcu. Pogoltnila je slino in pritisnila gumb na volanu: »Živjo, Urban!«

Pečnikov glas je bil suh kot poper: »Živjo. Kaj je novega?«

Julija si je vzela nekaj trenutkov za počasen vdih: »Od tega, kar tebe zanima, samo to, da se me moj foter izogiba, ker ve, o čem bi rada govorila z njim. Bo pa od danes naprej to za njega precej težje, ker je bil zjutraj na operaciji kolka.«

»Kaj to pomeni?«

»Da bo dober teden ali pa dva na berglah. Torej parkiran doma – danes mu bom še dala mir, da pride čisto k sebi po anesteziji, od jutri naprej se me pa ne bo več znebil.«

Pečnik je zvenel precej začudeno: »Kako si pa ta star potem predstavlja, da bo šel na morje?«

Julija je vedela, da ima Pečnik oči in ušesa marsikje, a jo je vseeno presenetilo, da je vedel za očetove načrte. »Tak ne more it na morje. Sploh pa ne sam,« je rekla in po kratkem premolku dodala: »Pa od kje ti ta ideja?«

»Imam svoje vire.«

»Vem, da jih imaš – samo ta vir očitno ne ve kaj dosti ne o mojem fotru ne o medicini.«

»To bova še videla. Ti predvsem ne pozabi, da mora očkatova komisija na Združenju slovenskih zdravnikov izkašljati svojo podporo reformi do konca meseca!«

Julijo je še malo bolj zaskelelo v želodcu. A je stisnila (odlično tonirane) trebušne mišice in iz sebe spravila nadvse sladek glas: »Urban, dobro veš, da imam dvajset milijonov razlogov, da tega ne pozabim.«

»Vem. In tudi verjamem, da boš naredila, kar je treba. Me pa vseeno jezi, da si ta star izmišljuje operacije pa počitnice na morju in da jaz za to izvem zadnji.«

Julija je popustila plin in z motorjem zavirala pred rdečim semaforjem. V mislih je počasi štela do tri, potem pa globoko vdihnila: »Oba veva, da je tistih dvajset milijonov ogromna obveznost, ki lahko čez noč uniči našo familijo, če najin projekt ne gre skoz. Zdaj se pa nekaj vprašaj: a misliš, da sem res tako neumna, da bi svojo družino in sebe izpostavila taki nevarnosti, če ne bi bila popolnoma prepričana v ta projekt? Pa ne mislim svojega projekta nadgradnje klinike, mislim reformo slovenskega zdravstva.«

»Upam, da res.«

Julija se je glasno posmehnila: »Upati je zmeraj sladko, pravi Carmen v operi. Jaz pa ne upam, ampak delam in sodelujem s sposobnimi, ambicioznimi ljudmi, kot si ti, Urban. Slovenska politika in slovenski zdravniki z mojima staršema vred po osamosvojitvi niso praktično nič naredili, da bi ta naš nesrečni sistem izvlekli iz socializma. Par privatnih klinik v šminkerskih vilah ni vse skupaj nič, ne za velik posel in ne za paciente.« Končno se je prižgala zelena luč in Julija je agresivno pritisnila na plin. »Verjemi mi že enkrat, jaz res verjamem v to reformo!«

Pečnik je zvenel še kar spravljivo: »Saj vem, no. Res ne gori voda, ampak tudi pa ne smemo biti preveč ležerni. Poskrbi, da bo seja komisije sklicana za naslednji teden, pa smo še čisto solidno na naši časovnici, okej? In če bo do te seje tvoj stari na morju, je pa mogoče še boljše, ker se tako ne bo preveč pogovarjal s kakšnimi ljubljanskimi pravičniki.«

Tudi Julija se je zdaj malo bolj sproščeno nasmehnila in še enkrat poudarila: »Itak. V glavnem, ne se več kot toliko sekirat, ker dobro veš, da imam jaz veliko več za izgubit kot pa ti. Če se na koga lahko zaneseš, sem to jaz.«

»V redu, v redu – javi mi čim prej, kdaj bo seja. Čao.«

»Lep večer,« je zapela Julija in z velikim užitkom pritisnila gumb za prekinitev klica. Ulice med vilami so bile prazne in počasi je drsela proti baletni šoli.

V glavi se ji je začela oblikovati ideja, ki je v rešitev krasno povezovala vse, kar jo je te dni neskončno morilo: skrb, da mora oče Edvard podpreti zdravstveno reformo, ter breme Markovega zanemarjanja študija medicine. Foter je bil na svetu najbolj srečen v svojem istrskem kampu, kjer sta s pokojno ženo in Julijino mamo Mileno trideset let preživljala počitnice, vsej uspešnosti klinike navkljub. Edvard zadnja leta v glavnem sam, saj Julijina družina ni imela kakšnega veselja s preprostim bivanjem »na golih tleh in za prozorno plastiko«, kot je temu v svoji mržnji do vsega preživetega rekla Julija.

Ampak … ampak … ta kamp in Edvardova družba bi mogoče lahko dobro vplivala na Marka! Malo stare dohtarske zgodbice, malo dolgčas v kampu, in z nekaj sreče ga bo končno srečala pamet. Če ga medtem poživi še kakšna vroča poletna romanca, pa samo toliko boljše! In ko bo foter v Marku prepoznal nov medicinski up familije Steiner, bo tudi bolj dojemljiv za reformo.

Kar zapredla je od zadovoljstva nad tem, kako lepo so se zložili vsi koščki tega mozaika. Paziti mora samo, da se ne bo videlo njene manipulacije v ozadju. Vse skupaj mora zapakirati, kot da gre za fotrovo idejo, pa Mark ne bo mogel reči ne.





Za investicije ni dopusta


Lara je z mokrimi lasmi prišla iz kopalnice, kjer je njena mama Jana zaključevala priprave na spoznavno večerjo z Dinom. »Mami, noro dobro diši!«

Jana se je zasmejala: »Ljubezen gre še zmeraj skozi želodec, pa tudi če je vmes še toliko digitalnih kanalov.«

»Samo res,« se je namuznila Lara. »Mi biologi smo zmeraj bolj kot ena zgodovina. Še malo, pa si bojo ljudje hišne ljubljenčke lahko 3-D naprintali.«

»In umetna inteligenca bo ilustrirala knjige namesto mene.«

»To mogoče – ampak stonoge bo moral pa še zmeraj nekdo najprej prijet, preden bo umetna inteligenca lahko preštela njihove nogice.«

Jana je odmahnila: »Kaj pa vem, mogoče bo pa kar iz DNK določila, koliko teh nogic je.«

»Mogoče,« se je nasmehnila Lara. »Ampak ne še to poletje.«

Jana je stopila k njej in jo prijela za obe roki. »Zelo lepa si. Ne verjamem, da te bo Dino pustil delati za šankom. Kaj, če te kdo ukrade?«

»Ne, to pa ne. Zelo dobro bom zaščitena, ker je edini izhod iz kampa mimo recepcije, tam je pa skoz na straži Dinotov stric Hrvoje.«

»Ta stric, ki je tudi lastnik kampa?«

»Mhm, brat od Dinotove mami,« se je namuznila Lara. »Edina varianta, da bi me kdo ukradel, bi bila, če bi prišel s čolnom, tako kot tisti 'črn zamorc' v Lepi Vidi.«

Janin obraz se je nagrbančil v skrbeh: »Saj veš, Lari, s temi plovili … saj ne boš kaj …« je v stiski zaprla oči, »oprosti, no, pač ne morem drugače, kot da …«

Lara je skočila k njej in jo objela: »Mami! Ne skrbet, prosim te, no! Itak bova na telefonu, pa kakšen dan bom tudi prosta in priletim v Ljubljano.« Naenkrat jo je nekaj prešinilo: »Kaj pa, če bi tudi ti kdaj prišla dol?«

Jana se je zgrožena zagledala v Laro. »Na morje?« Ta zamisel jo je tako presenetila, da so ji možgani v hipu skoraj pregoreli: da bi šla na morje, kjer je doživela najhujši trenutek svojega življenja, je bilo zanjo popolnoma nepredstavljivo. Predvsem seveda zato, ker se tisti prekleti dan pravzaprav še vedno ni končal, kajti še vedno je zaradi Blaževe izgube trpela enako kot prvi dan. No, čisto enako seveda ne, glušeča in slepeča bolečina prvega zavedanja se je umaknila topi praznini, ki pa je bila še vedno povsod okoli nje.

Imela je moč za vsakodnevne opravke in za delo na slikanicah, s katerim se je preživljala, razen tega pa so bili njeni stiki omejeni na Laro in sestro Nado. Večino svojega časa je posvečala sanjarjenju o srečnih trenutkih z Blažem. Čeprav jih je bilo z njegovo usodno nesrečo v hipu konec, se je sčasoma prepričala, da je njeno življenje pravzaprav lepo, saj lahko podoživlja nešteto prijetnih ur in dni. Sistematično je brskala po spominu in si zapisovala datume ter kraje in stvari, ki sta jih počela. Vse! Spomnila se je celo, kako si je šel Blaž kupit kavbojke. Pa vseh razstav, na katere ga je vlekla po evropskih mestih – on pa njo po akvarijih. To je zmogla – predstavljati si vodo, kjer so samo podvodne rastline in živali. Ne pa ljudje! Ljudje so nevarnost zase in za druge – tako kot Blaž, ki je bil največja grožnja samemu sebi, nekdo pa smrtna grožnja njemu – ko ga je zadel med tistim zadnjim potopom … in pobegnil. Nikoli ga niso našli, tako da Jana ni mogla niti nikogar sovražiti.

Lara jo je še kar držala v objemu: »Joj, sori, mami, prosim! Ampak vem, da enkrat pa boš spet šla na morje, vem!« Pomislila je in se nasmehnila: »Štekam, da te na Hrvaškem vse spominja na očija – ampak mogoče boš pa prišla drugo leto k meni v Avstralijo, kjer je pa vse drugače – kaj praviš?«

Jana se je spravila k sebi in se spodbudno nasmehnila. »Mogoče pa res,« se je namuznila. »Čeprav bi me verjetno bolj kot morje zanimali kenguruji, ker bi se gotovo dalo narediti kakšno zelo lepo slikanico o njih, kaj misliš?«

»Super ideja! Držala te bom za besedo – takoj grem pogledat, kdaj čez leto so najbolj ugodne cene letov.« Prijela je telefon, istočasno pa je pozvonilo.

Jana se je nasmehnila: »Saj greš ti odpret Dinu, ne?«



*



Markova polsestra Ela se je stiskala k dedku Edvardu, zleknjenemu na kavču v svetli dnevni sobi. V stanovanju, ki je bilo zasnovano v času med svetovnima vojnama za lastnika vile, je bilo še vse tako kot takrat, ko sta se pred dobrimi dvajsetimi leti vselila Edvard in Milena, spodnje stanovanje pa prepustila hčerki Juliji, tedaj samohranilki sredi študija medicine. Desetletje kasneje je bila Julija poročena z informatikom Davidom Kramaričem, njuna hčerka Ela pa je postala nujno vezivo med družinskimi člani.

Če bi bilo po Elino, bi v vili podrli vsa vrata in živeli v enem samem velikem stanovanju čez tri nadstropja – vključno z Markovo garsonjero v kleti. In če že doma ni moglo biti po njeno, si je želela, da bi vsaj počitnikovali skupaj: »Dedi, meni se zdi grozno mimo, da gremo istočasno mi v Španijo, ti pa v kamp. A se nismo mogli lepo zmenit, da bi šli najprej vsi skupaj v en kraj, potem pa spet skupaj na drugega?«

Edvard se ji je ljubeče smehljal in jo božal po glavi: »No, tako grozno pa tudi ni, no! Moraš vedeti, da so različnim ljudem pač všeč različne stvari.«

»Ampak vsaj v družini bi si bili pa lahko malo bolj podobni, a se ti ne zdi?« se je namrdnila Eva.

»Lahko bi,« se je zasmejal Edvard. »Ampak boš videla, včasih so si ljudje najmanj podobni prav znotraj družin.«

Ela je nagubala čelo in še vztrajala: »A ni to čudno?«

Edvard je nekajkrat pokrčil koleno na operirani nogi, da je razgibal kolčne vezi. Nato je prijel Elo za roko: »Je čudno, ja – ampak po drugi strani je pa tudi razumljivo. Poglej, pač smo s sorodniki ponavadi več časa skupaj kot z drugimi ljudmi, ne?«

»Sploh če smo v isti hiši, tako kot mi,« je prikimala.

»Tako je. No, ampak – čeprav smo v isti hiši in več ali manj živimo skupaj celo življenje – smo vsak na svoj način posebni. Ali smo različno stari ali imamo različne poklice ali smo drugega spola … zmeraj je nekaj, zaradi česar imamo do večine stvari bolj ali pa manj različen odnos.« Namuznil se je in zaigrano resnobno dvignil kazalec: »Zdaj pride pa glavna stvar – in najtežje razumljiva. Prav zato, ker smo veliko skupaj in ker se tako dobro poznamo, še toliko bolj vidimo te razlike in zato nas še toliko bolj motijo.«

Ela se je zamislila, mrščila in delala šobico, nazadnje pa rekla: »Čeprav … v resnici bi moralo bit pa obratno!«

»Mogoče bi moralo biti,« se ji je nasmehnil dedek. »Ampak ni. Boš videla, pri drugih družinah je čisto enako.«

»Druge družine me ne zanimajo,« je nepotrpežljivo odmahnila, nato pa še bolj energično poprijela: »Ampak ti pa moja mami imata ogromno skupnega: oči pa hčerka sta, pa Marka pa mene imata in oba sta dermatologa – na isti kliniki, ki je itak tudi naša – kako se lahko cel čas kregata?«

»Zaradi tega, kar sem ti prej rekel: prav zaradi vsega tega skupnega naju vsaka majhna razlika toliko bolj moti.«

Ela je zmajala z glavo: »Meni se zdi to ful neumno.«

»Meni tudi,« se je zasmejal. »Ampak dokler voziva skupaj na kliniki in dokler se v hiši nekako sporazumemo, je boljše ne komplicirati, a se ti ne zdi?«

Ela je naredila resen obrazek: »To imaš pa prav. Čeprav bi šli pa lahko vseeno tudi na počitnice skupaj, če smo že sicer skoz skupaj.«

Edvard jo je nasmejan pobožal po licu: »Počitnice niso počitnice, če ni kaj drugače. In v naši družini je to tako, da hodite vi v hotele za golfiste – jaz pa v moj kamp.«

Zaslišalo se je kratko trkanje, naslednji trenutek pa je vstopila Julija in že pri vratih zagledala Elo in Edvarda na kavču: »Žiiivjo! Očitno si v redu, oči, ne?«

Edvard se je zahahljal: »Za človeka, ki so ga imeli v rokah ortopedi, sem kar v redu, ja.«

Julija mu je odgovorila s podobno interno zdravniško domislico: »Seveda, vsak je lahko ortoped, ker se na zunaj skoraj nič vidi.«

»Mhm, oni imajo pa nas dermatologe za modne kreatorje z malo podaljšano svežino.«

Julija se je prisrčno nasmehnila, sredi štiridesetih je bila brez vsakršnih lepotnih posegov videti še resnično mladostna. Včasih je – pravzaprav tega niti ni mislila kot šalo – rekla, da je tako zato, ker se nima časa starati. Pogledala je Elo: »Pikica, ti se moraš sigurno še kaj za šolo pripravit, kaj?«

Ela je s prstom potegnila eno veko navzdol: »Mami, jutri je predpredzadnji dan: vse ocene so zaključene, nobenih domačih nalog nimamo več.«

Julija nikoli ni izgubljala časa – vedno je hotela dobiti svoje takoj, tudi pri lastni hčerki: »Z dedijem se morava nekaj pogovorit. Kaj pa, če bi si malo bolj natančno pogledala note za skladbe, ki si jih dobila za čez počitnice?«

Ela jih je pregledala že prejšnji dan, le da Julija tega ni vedela, zato si je lahko privoščila pridno prikimati, čeprav bo spodaj nekaj časa gledala smešne videe. Nadela si je mučeniški izraz in se počasi odvlekla proti vratom, kjer se je obrnila: »Se še vidiva potem, dedi – čao!«

Edvard ji je poslal poljubček: »Ja, princeska, adijo!«

Julija je zaklicala za Elo: »Kmalu pridem!«

Ko je Ela zaprla vrata za seboj, Julija ni izgubljala časa: primaknila je stol in se namestila blizu Edvarda. Zaigrano prisrčno se je nasmehnila: »A lahko še kaj naredim zate?«

»Ne, hvala,« se je enako prisrčno in enako zaigrano nasmehnil Edvard. »Se mi pa zdi, da imaš nekaj, kar bi jaz lahko naredil zate …«

Julija se je naredila, kot da je preslišala bodico, in res kar začela s svojo temo: »Ne zame – za Marka.«

To je Edvarda seveda mnogo bolj pritegnilo. Potegnil se je v pokončnejši položaj in resno prikimal: »Seveda! Kaj pa je?«

Julija je sklenila konice prstov in začela govoriti počasi, premišljeno: »Glavno je, da je šla ta tvoja operacija očitno čez brez komplikacij. Tudi je smiselno, da greš na rehabilitacijo na morje – seveda bi ti lege artis svetovala kakšno spodobno zdravilišče, ampak oba veva, da okolje, ki je pacientu všeč, tudi dobro vpliva, tako da je verjetno tudi tvoj kamp čisto dobra ideja.«

»Ne vem, kdaj sem zadnjič slišal od tebe, da je naš kamp dobra ideja,« se je namuznil Edvard.

»No, saj mogoče si tokrat in prvič in zadnjič, ampak imam pa eno idejo, zaradi katere še toliko lažje pristanem na to, da greš v kamp.«

»Česa takega pa še ne!« Edvard je ocenjujoče priprl oči. »Nazadnje se bom lepega dne zbudil v kampu in bo na sosednji parceli – avtodom in v njem tvoja familija.«

Julija je prekrižala oba kazalca, kot da hoče pregnati peklenščka: »Ne pretiravajva – resno bi se rada nekaj zmenila s tabo.« Po dramatičnem premolku je dodala: »Glede Marka.«

Edvard je z zanimanjem nagnil glavo: »Se pravi – ti misliš, da bi Mark …?«

»Točno to: da bi šel Mark s tabo v kamp. Na srečo – v resnici sicer bolj na žalost – trenutno nima kakšnih študijskih obveznosti, je pa vseeno medicinec in ti lahko pomaga tako pri razgibavanju kot pri čisto vsakdanjih opravkih. S tem bo koristen zate, predvsem bo pa tudi on videl, kako koristna je medicina. Kaj praviš?«

Edvardu se je v glavi pomešalo kar nekaj čustev: veselje zaradi druženja z Markom v ljubljenem kampu, upanje, da bo Marka to res pritegnilo nazaj k študiju, nazadnje pa še negotovost, saj se je zaradi Julijinega dolgoletnega zavračanja kampa dobro zavedal, da mora imeti še nekaj za bregom. Je pa pri Edvardu optimizem vedno prevladal nad skrbmi, zato je zagreto poprijel: »Ja, fantastična ideja!« Nato pa se je spomnil, da ima pri Juliji vsaka zgodba še predzgodbo in podzgodbo in dolgoročen namen. Nagnil se je nazaj: »Kaj pa Mark pravi na to?«

»Mislim, da se bova strinjala, da bo Mark bolj konstruktivno reagiral, če mu to idejo predstaviš ti, kot če bi mu jo jaz,« se je sladko nasmehnila, nato pa stvarno pripomnila: »Mogoče ga bo pa še posebej pritegnilo dejstvo, da jaz očitno nimam časa za dopust ta teden in bom predvidoma ostala doma.«



*



Frenk in Meri Kovač sta že pred večerjo pripravila vse za odhod pred sončnim vzhodom. Prisegala sta na tako zgodnjo uro, saj Nemci še niso prišli čez Karavanke, predvsem pa so tako imeli na morju na razpolago še ves dan. Samo zaloga mesa je bila še v zamrzovalni skrinji v garaži, večina drugih torb in škatel pa že v avtu.

Za domačo poslovilno večerjo je Frenk prinesel kot zavesa tanke telečje zrezke, ki jih je Meri pravkar pekla na štedilniku.

»Povej mi ti zdaj nekaj, lubi,« je začel Frenk, ki je že sedel za kuhinjsko mizo. »Kaj ta mala toliko govori o tistemu Dinotu?«

Meri se je prisrčno nasmehnila in mu pomežiknila: »Joj, kaj neki misliš?«

»No, tisto, kar mislim, mi ni čisto nič všeč,« se je namrščil. »Predvsem pa ne vem, zakaj se to dogaja zdaj, potem ko ga celo leto ni videla.«

Meri ga je pogledala izpod čela: »Zato, ker je pametna punca, Frenk.« Zadovoljna s tem, kako dobro je spravila Saško skozi otroštvo in zgodnjo mladost, je kar malo zrasla: »Pač, čez leto Dinota ni imela pred očmi, zdaj pa ve, da se bosta naslednja dva meseca veliko družila, ne?«

»Če mene vprašate – tudi če se ne …« je odkimaval Frenk.

»To se boš pa načakal, preden bo to kdo prišel tebe vprašat!« Prav na glas se je zasmejala.

Frenk je zažugal s celo dlanjo: »Meri, ne podcenjevat teh hrvatarskih gelibterjev.«

Meri je stopila do njega in sedla na sosednji stol ter se mu zagledala v oči: »Ti pa ne podcenjuj najine pikice, Frenk. Nobene škode ne bo, če se malo znori – in to boljše malo stran od doma, ne? –, preden se bo ustalila.« Vrnila se je k štedilniku: »Še tri minutke, pa bo, tole.«

Frenk je gubal čelo in premišljeval: »Kaj jaz vem, res je, da boljšo hrano jemo iz generacije v generacijo, pa boljše avte imamo pa večje teveje … a se to tudi na te odnose prenaša?«

Meri ni mogla verjeti, kako ji je kar sam prišel naproti: »Ja, točno to, ljubi! Tudi v odnosih je napredek: včasih si malo pogledal okrog sebe in se takoj poročil, zdaj si pa pač malo časa vzamejo, da ugotovijo, s kom so na najbolj podobni valovni, a ne?«

»Jaz sem zate takoj vedel,« je odmahnil Frenk. »Nič časa nisem rabil …«

»No, tudi pa nisva bila sedemnajst stara. Sigurno si tudi malo gledal po vasi pa okrog, če bi bila kakšna ta prava.«

Frenk je premagan nejevoljno prikimal in samo še čisto malo porentačil: »Ja, ja, samo ni to isto, no …«

»Pa čisto isto je! Mlada punca je, in zdaj je čas, da si privošči, potem bo pa zato toliko boljša žena in mama, boš videl!«

»Samo … en Hrvatar, no.«

Meri je zdaj sprožila kazalec: »Zdaj pa nehaj! Kaj bi ti rad? Da bi imela tri fante z vasi ali pa s svoje šole, pa da bi to vsi vedeli? Veliko boljše je, da se to zgodi lepo mimogrede na morju, tukaj pa mirno gledamo za kakšno dolgoročno priliko.«

»No, prav, če ti tako praviš,« se je na videz vdal Frenk, a takoj nato znova začel: »Zakaj pa smrklje potem zdajle ni na večerji?«

»Ker smo v 21. stoletju, Frenk, in ker bo ravnokar stara dvajset. Midva se lahko veseliva, da sva punco tako lepo in pametno spravila do odraslosti, lahko pa travmirava in se obnašava, kot da je dvanajst. Ti pa povem, da to ne bo všeč ne njej ne nama.«

Frenk je nazadnje prikimal in vstal: »Grem po Kevina, da se ne bojo shladili zrezki.«

Meri je dobre volje pogledala za njim, nato pa začela jemati zrezke iz ponve.



*



Mark je z očimom Davidom kosil travo okrog hiše. Sicer je to z veliko ljubeznijo redno počel Edvard, ki je skrb za vrt razumel kot rekreacijo, zadnje tedne pa je zaradi kolka to vendarle prepustil preostalima moškima pri hiši.

Mark in David sta se sicer vedno dobro razumela, verjetno tudi zato, ker je Julija strogo omejila Davidovo vključenost v Markovo vzgojo, sploh po njegovi odločitvi za medicino, saj David pač ni bil iz »družinskega foha«. Davidu je bilo malo žal, saj je imel Marka iskreno rad, po drugi strani pa sta se z Julijo ravno tedaj začenjala odtujevati drug drugemu in zaradi Marka ni hotel še dodatno zapenjati.

David je imel odličen odnos tudi z Edvardom, glede kosilnic se pa vendarle nista strinjala. David je naveličan obračal težko ročno kosilnico in izpod čela pogledal Marka: »Kaj, če bi vseeno kupili enega robotka? Edo naj kosi, kakor njemu paše, vsaj nam pa ne bi bilo treba.«

Mark je brezbrižno skomignil: »Saj lahko jaz sam – mislim, da ni tole nič slabše zabit čas, kot če bi gledal glupe videe.«

David se je potrpežljivo nasmehnil. Pri Steinerjevih je bilo treba paziti na vsako besedo, tudi če so se imeli radi med seboj: »To sigurno, ampak najbrž glupi videi niso edina stvar, ki bi jo lahko počel namesto prekladanja te kosilnice.«

»Najbrž. Samo trenutno nimam druge ideje.« Ne da bi počakal na odgovor, je Mark pograbil kosilnico in se malo prehitro zagnal na drugo stran vrta, tako da za njim ni ostajala prav lepa sled. David je zajel sapo, se zagledal za njim in pomislil, kako škoda je fanta, ki zaradi nekakšne brezvoljnosti že dobro leto izgublja ne le čas, ampak tudi veselje do življenja. S tem je imel zadnje čase sicer težave tudi David, a skrb za Elo, nekoliko pa tudi za Marka, mu je dajala moč, da je prenašal Julijino hladnost, včasih celo zajedljivost, in se tolažil s tem, da je – vsaj za zdaj – Ela pomembnejša od njega in Julije.

Mark je medtem nepotrpežljivo obrnil kosilnico in se z nervoznimi koraki vračal. David se je spraševal, kako bi mu lahko pomagal. To, da bodo Ela, Julija in on dva tedna v Španiji, bo Marku morda pomagalo do kakšnega žura brez maminega védenja, najbrž pa ne bo vplivalo na to, da bi se kaj zresnil, še toliko bolj, ker bo predvidoma Edvard na morju.

Ker ni imel boljše ideje, se je poskušal pošaliti: »Se pravi, da boš naslednja dva tedna ti sam takole krotil tole kosilnico?«

Mark je skomignil: »Razen če bo tebi tako dolgčas v Španiji, da boš vmes za kakšen dan priletel sem.«

David se je resno zagledal vanj: »Mirno se lahko zmenimo s kakšnim vrtnarjem – kaj, če bi šel ti vseeno z nami?«

»A si ti normalen?« Mark ga je pogledal kot bebca. »Da bi šel z mat za dva tedna v hotel? Dlje zdržim pod vodo kot pa z njo.«

Tokrat je obrnil kosilnico precej bolj energično, očitno zato, da bi se izognil nadaljevanju pogovora, in oddrvel na drugo stran. David je malce žalostno gledal za njim, poskušal pa se je potolažiti s tem, da tako ali tako ne more narediti nič – razen da Marka pusti pri miru. Vsaj za zdaj.



*



»Saj nisem pozen, ne? je Renato zaklical med zaklepanjem vrat.

Ines se je nagnila skozi kuhinjska vrata in se mu prečudovito nasmehnila: »Če si že stuširan – potem nisi pozen.«

»Sem, sem. Mmm, fantastično diši!«

»Frenk mi je dal eno čisto pusto svinjsko ribico – še pet minutk, vse ostalo je pa že na mizi.«

»Takoj bom,« je šepnil Renato in jo hitro poljubil, nato pa si šel umit roke in na hitro splaknit prepoteno športno opremo, ki jo je pred pranjem dal sušit na balkon. Ines je medtem že prinesla meso na mizo, ko je Renato sedel, pa je še prižgala svečo na mizi.

»Krasen začetek počitnic,« se je zadovoljno smehljal. »No, saj sva si jih oba tudi še kako zaslužila.«

Ines je za hip prešinila skrb: »Saj boš lahko cel teden na morju, ne?«

»Brez skrbi,« je samozavestno prikimal. »Mogoče bom moral kakšno malenkost podelat na daljavo, ampak sicer se pa cel teden ne premaknem iz kampa.«

Ines je medtem ravno naložila njegov krožnik in mu ga podala čez mizo. Zelo je bila zadovoljna s tem, da bo imela Renata cel teden v kampu ravno v času največje verjetnosti za zanositev. Nagajivo se je nasmehnila: »No, mogoče bosta imela pa Frenk in Meri kakšno idejo, kam bi lahko šli.«

Renato se je nakremžil: »Zakaj že? Bolj zdrave hrane, kot jo pripravimo sami, ne moremo nikjer dobit. Tudi nikjer ni toliko miru, kot smo si ga skozi leta ustvarili pavšalisti v našem kampu. Druženje s prijatelji in rekreacija na polno, to je vse, kar rabim.« Zelo resno se je zagledal v Ines: »In zato celo leto jebem ježa, da je potem v prostem času vse po moje.« Obraz se mu je zmehčal: »Po najino.«

Ines je zažarela, saj je bila tako prepričana v svoj načrt, da je iz spomina kratko malo izbrisala vse njune dotedanje pogovore o otrocih. Kar malo zasanjano je ponovila za njim: »Po najino.«

Renato je odrezal prvi košček mesa in ga poskusil: »To – vrhunsko, Ines, čestitam! Vidiš, tale večerja je perfekten primer tega, kako lepo sva si uredila življenje. Čez dan akcija na polno, profesionalnost in nobenih kompromisov, samo da stranka dobi svoje. Doma pa isto, samo da sva stranki ti pa jaz.« Dvignil je kozarec vode in ga podržal proti Ines: »Na naju!«

»Na naju!« Trčila sta in Ines se je nenadoma spomnila, da je v hladilniku pripravila tudi steklenico penine: »Joj, a bi ti mogoče kozarček vina?«

Renato je odkimal: »Zakaj pa? Če bi nam evolucija namenila, da pijemo alkohol, od njega ne bi ratali take opice. Voda ni samo najbolj zdrava pijača, tudi daleč najboljša je!«

Ines je bila zelo vesela, saj je kar precej prebrala o tem, kako je alkohol lahko škodljiv za razvijajočega se otročka. Prepričana je bila tudi, da bo Renato odličen oče: strog, a pravičen, tak, kakršen je bil tudi kot zakonec. Ljubeče ga je pogledala: »Krasen večer je pred nama – in krasen teden.«

Renato si je zlagal skupaj lep grižljaj: »In če bova pametna kot doslej, tudi leta!«

*

Urban Pečnik, MBA, poslovni svetovalec sredi tridesetih, je sedel na kavču v svoji pisarni in zamišljeno gledal dr. Boruta Božiča, svojega dvajset let starejšega šefa, ki je sedel na sosednjem naslanjaču in na telefonu namrščen prebiral e-pošto. Projekt reforme slovenskega zdravstva v smer bolj poudarjenega javno-zasebnega partnerstva je lepo tekel, se je pa Pečnik zavedal, da bodo naslednji tedni odločilni.

Božič je pospravil telefon v notranji žep brezhibno krojenega suknjiča: »Piše mi en investitor iz Amerike. Denar imamo zagotovljen, samo hočejo pa rezultate pred koncem leta.«

Pečnik je zelo samozavestno prikimal: »Ni problema – to je tudi na naši časovnici.«

Božič je razdraženo priprl oči in zmajal z glavo: »Kot da koga zanima, kaj si napisal na 'našo časovnico'! Važno je, da investitorje pozitivno presenečamo – torej moramo stvari dostavljat PRED« – Pečniku se je zazdelo, kot da bi se vsaka črka posebej zalesketala pred njegovimi očmi – »PRED našo časovnico.«

Pečnik se je presedel, nenadoma se mu kavč sploh ni zdel več udoben: »No, ampak saj to časovnico – to smo naredili po določenem premisleku, a nismo?«

Božič ga je pogledal, kot bi imel opravka z otrokom s težavami v razvoju: »Smo, Urban, smo. Ampak ker se okoliščine spreminjajo, se spreminja tudi časovnica. A ni to zelo smiselno?«

Pečnik se je negotovo zazrl vanj: »Ja … je. Mislim – bi bilo, če bi se okoliščine …« Ni mu šlo lahko z jezika, a sčasoma se je naučil, da je pri Božiču nejasnosti najbolje takoj razčistiti, tudi če ni ravno prijetno. »Kako in kdaj so se pa spremenile okoliščine?«

»Tako kot sem jaz rekel. Investitorji so veseli, če vidijo, da mi vodimo igro – to jim kažemo s tem, da prehitevamo plan.«

Pečnik je previdno kimal, to je bila pri vzkipljivem Božiču vedno najboljša taktika: »Jasno. Kaj pa to pomeni v praksi? Kaj lahko naredimo tako hitro?«

»Vse, Urban, vse čim prej – to je Slovenija. Nikoli ne moreš biti prepričan, da ne bo čez mesec ali pa dva padla vlada. Čisto možno je, da nam naslednja ne bo tako naklonjena.«

Pečnik se je grizel v ustnico. Jasno mu je bilo, da bo v kratkem dobil zelo težko nalogo: »Ja, možno. Ampak koraki so, kakršni so: konec meseca dobimo potrditev na seji Združenja slovenskih zdravni…«

»Ta teden jo rabimo.«

Pečnik je nejeverno gledal Božiča: »Oprosti, ampak … vse smo delali tako, da … da bi jo imeli pač konec meseca.«

Na Božičev obrazu pa je bil tisti nespregledljivi izraz, ob katerem je bilo popolnoma jasno, da je vsak ugovor zaman. »Smo delali, ja. Zdaj bomo pa delali tako, da jo dobimo ta teden.«

Pečnik je plitvo dihal in napeto razmišljal, kako bi se izvlekel iz tega zosa. Nazadnje je izdavil: »Kar nekaj ljudi imamo naštimanih na roke, kot so veljali … do te minute.«

»Se bojo morali pač prilagodit novim, tako kot mi. Zdravniki ta teden, politika pa takoj potem. Med zdravniki imamo čisto zadosti svojih ljudi.«

Pečnik je vendarle previdno pripomnil: »No, Steiner je za zdaj naš bolj posredno. In on je predsednik komisije, in mogoče je še malo prezgodaj.«

»Obratno, Urban. Njega in njegovo familijo imamo v pesti, in stisnit ga moramo tako, da ne bo imel časa za iskanje drugih rešitev.«





Neizrečeni načrti


Julija je s spodvitimi nogami sedela na kavču s prenosnikom v naročju. V kotu velike dnevne sobe je tudi David sedel v svojem delovnem kotičku, Ela pa je bila za zaprtimi vrati svoje sobe.

Ko je na kavču zazvonil telefon in je Julija videla, kdo kliče, je najprej samo privzdignila obrvi, tako da jo je David začudeno pogledal in se ji je zazdelo nujno pojasniti: »Foter je, ne vem, kaj hoče. Prej sva se nekaj menila o Marku …« je rekla in se hitro oglasila. »Ja, oči?«

Edvard ne bi trideset let uspešno vodil in razvijal zasebne ortopedske klinike, če ne bi bil sposoben mirnega odločanja pod pritiskom. Tokrat pa je zvenel precej negotovo, kot da se mu je zgodilo nekaj res nepričakovanega: »Poslušaj, en čuden pogovor sem imel ravnokar. Mislim, da se je možakar pisal Rečnik ali nekaj takega, in z mano je govoril, kot da sva krave skupaj pasla.«

Julija je zavila z očmi, saj je Pečnika opozorila, naj pusti njenega očeta pri miru, ker je vedela, kako malo potrpljenja ima za take tipe. Odkašljala se je: »Mogoče Urban Pečnik?«

Edvard je očitno spregledal, da je Juliji ime znano in zagreto poprijel: »Ja, to bo, ja! Hotel se je kar pogovarjati z mano o reformi našega sistema, kot da sva najmanj kolega v naši komisiji pri Združenju zdravnikov.«

Julijo je spet kar pošteno stisnilo v želodcu: »A pa … a je od tebe hotel kaj konkretnega?«

»Pravzaprav ne vem. Nekaj je govoril o tem, kaj naj bi obravnavali na seji ta teden. Ampak ta teden nimamo seje, ker bom jaz na rehabilitaciji na morju. Potem se je nekaj usajal in na koncu rekel nekaj v smislu, da mi boš ti razložila, zakaj seja bo.

Julija bi tedaj Pečnika ne le utopila v žlici vode, ampak mu tisto žlico tudi zatlačila v sapnik, da bi se z njo zadušil, vseeno pa ji je uspelo spraviti iz sebe: »No, ta je pa dobra.«

Edvard je energično končal: »Takrat sem mu seveda rekel, da ne vem, ali se vidva poznata, ampak da on in jaz se pa sigurno ne – in da mu svetujem, da se tudi v bodoče drži stran od mene. In zaključil pogovor.«

Julija je na to izrekla prvi odkrit stavek v dotedanjem pogovoru: »Res mi ni jasno, kaj bi to lahko bilo.«

»No, meni pa je – nekakšen lobistični pritisk, samo obupno neroden, ker mu je uspelo predvsem to, da me je zelo razjezil.« Po nekaj sekundah tišine pa je s povsem drugačnim glasom rekel: »Čakaj, Julija – a ti pa tega cepca res poznaš?«

Juliji je bilo jasno, da se nima smisla pretvarjati, saj je Pečnik prekršil del dogovora in očitno ne bi imel zadržkov Edvardu povedati tudi vsega drugega – predvsem seveda tega, kako jo drži v šahu z odobritvijo evropskih sredstev, s katerimi je nameravala poplačati premostitveni kredit, iz katerega je financirala začetek projekta gradnje nove klinike. Zaradi ekstremno ugodnih pogojev kredita bi se bilo v primeru zapadlosti praktično nemogoče izogniti bankrotu klinike in posledično osebnemu stečaju družine Steiner, saj sta bila Edvard in Julija edina lastnika. Po smrti žene in mame Milene sta podedovala vsak pol njenega polovičnega deleža, torej je imel Edvard v lasti 75, Julija pa 25 odstotkov.

Juliji je bilo jasno, da jo v naslednjih dneh čaka pravi pekel: znajti se bo morala med Pečnikovimi zaostrenimi zahtevami in očetovim predvidenim nerazumevanjem. Ampak se bo pač morala in na koncu bo dosegla svoje, pa naj bo, kar hoče. Nova klinika je bil njen življenjski projekt in prišla je preblizu, da bi ga spustila iz rok.

Torej je globoko vdihnila in se poskušala sproščeno nasmejati: »Ja, ja, poznam Pečnika, ja. In ja, seveda vem, da ni tvoj tip. Ampak … moram ti pa priznati, da se meni zasnova te reforme ne zdi tako napačna.«

»Julija, lepo te prosim! To bi bila popolna amerikanizacija – česa takega ni nikjer v Evropi.«

»Mogoče ne zdaj, ampak zna biti, da prihaja. In ne vem, zakaj bi se zaradi nekih predsodkov upirali razvoju?«

»Ker ne gre za predsodke – ampak za zavedanje, da bi bil tak razvoj slab.«

Julija je ugotovila, da bo najbolj smiselno, če umiri žogo in dobi informacije še od Pečnika. Spravljivo je rekla: »Danes ne bova tega rešila, kaj? Ti in Mark gresta jutri na morje, lotita se rehabilitacije, vse ostalo bo pa počakalo v Ljubljani.«

Edvard nekaj sekund ni odgovoril, nato pa se je oglasil z mirnejšim glasom: »Prav imaš, prav imaš, nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Številko tega kretena bom blokiral in bom že jutri pozabil na ta smešen pogovor. Vi greste pa v Španijo, ne?« je že prav optimistično zaključil.

Julijo je pošteno stiskalo pri zgagi, tako da se je utrujeno nasmehnila: »Ne vem, mogoče pa tudi ne. Vsaj jaz skoraj sigurno ne.«

Ni bilo videti, da to Edvarda kaj dosti zanima: »A ja? Škoda. No, jaz čakam Marka, da se zmeniva za odhod jutri. Napisal mi je, da pride do mene proti večeru.«

Julija je na hitro pomislila, da bi bila prava redkost, da enkrat za spremembo oče in sin ne bi bila njen problem, ampak vsaj začasna rešitev. Rekla pa je: »Super! Se še kaj slišimo danes, čaaau.«

Z olajšanjem je odložila telefon poleg sebe in ujela napeti Davidov pogled. Ni opazila, da je med pogovorom prišel do naslanjača in sedel nedaleč od nje.

Resno jo je gledal in rekel: »Mark ni v redu …«

*

Lara je sedela na tleh v svoji sobi in listala po svojem dnevniku. Dino se je v kopalnici tuširal in imela je nekaj minut zase, pa jo je prešinila misel, da bi pred odhodom pogledala dnevnik, ki ga je sicer nameravala pustiti doma.

Bolj kot brala, je sproti premišljevala o zadnjem zapisu izpred nekaj dni:

Še pozno pozimi ne bi verjela, da me čaka tako sproščeno poletje. Mami sem vmes uspela prepričati, da je magisterij v Avstraliji dobra ideja, in na tečaju sem spoznala Dina in prek njega dobila super poletni džob. In še prijateljstvo z dodatkom. Vsaj za zdaj. Ne vem, ali bo čez poletje ta dosedanja občasna »zveza« postala bolj ali manj zveza – ali dodatek?

Dino je res krasen fant – seveda pa živi v čisto drugem svetu kot jaz s svojim planom za znanstveno kariero. Okej, je potapljač in podvodni svet ga zanima – seveda pa ne znanstveno, ampak predvsem v smislu, kako lahko kaj zanimivega ponudi potapljaškim turistom.

Ne vem, kaj bo poleti – vem pa, kaj bo jeseni: jaz grem za več kot dve leti najprej v Egipt, potem pa dobesedno na drugo stran sveta. Resna zveza bi težko zdržala tako odsotnost, prijateljstvo seveda ja, »dodatek« pa najtežje od vsega.

Ampak o tem bom premišljevala na koncu poletja, pred odhodom v Egipt, zdaj je moj mnogo večji problem to, kako super delikatno predstaviti moji mami, da se bom ne samo začela potapljati, ampak da bo to tudi moje glavno raziskovalno orodje med magisterijem.

Mami je zaradi očijeve nesreče ne samo panična glede morja nasploh, potapljanja v njeni prisotnosti niti omenit ne smeš. Saj po svoje razumem, moja prva reakcija je bila tudi taka, ampak oči ni umrl zaradi potapljaške napake, ampak zaradi kriminalnega dejanje neke svinje, objestnega norca.

Mami noče videt razlike, prepričana je, da brez očijevega potapljanja tudi nesreče ne bi bilo – kar je seveda res –, ampak po drugi strani pa oči brez potapljanja tudi ne bi bil on, ampak nekdo drug, v kogar se mami mogoče ne bi zaljubila in s komer ne bi imela mene.

Zelo, zelo, zelo, zelo, zelo previdna in obzirna moram biti pri tem, kako in kdaj bom to povedala mami – ampak na koncu bo tudi mami sprejela, da sem očiju najbližje, kolikor sem mu le lahko, tako, da nadaljujem njegovo delo v morski biologiji.

Zaslišalo se je odpiranje in zapiranje vrat kopalnice, Lara je hitro zatlačila dnevnik pod jogi, naslednji trenutek pa je bil Dino z mokrimi lasmi in brisačo okrog pasu že v sobi: »Strašno sem lačen. Le ena stvar bi me prepričala, da bi nekaj malega zamudil na večerjo,« je z glavo nasmejan pomignil proti postelji.

Lara je med vstajanjem odkimala s kazalcem: »Niti slučajno: Mogoče, če bo šla moja mami zgodaj spat – drugače pa šele na morju …«

Tedaj je zazvonil Dinov telefon v njegovih hlačah na Larinem stolu ob pisalni mizi. Dino ga je potegnil iz žepa in zavil z očmi: »Ena tečajnica – takoj se je bom znebil,« je rekel, nato pa se oglasil s sladkim glasom: »Ej, čao, kako si mi?«

Lara si je seveda predstavljala, kako mehka je večina mladih (in tudi ne tako mladih) tečajnic na Dina, zato se je namuznila, sedla na posteljo in si privoščila predstavo njegovega izmikanja.

Klicala je Saška s poti na poslovilno druženje z ljubljanskimi prijateljicami: »Čao, Dino! V Ljubljani sem še, samo jutri bomo pa v kampu, še preden ti pa Hrvoje vstaneta. Moj oči znori, če je sončni vzhod, preden smo mi čez mejo.«

Dino se je zgrozil ob misli na tako zgodnje vstajanje: »Pa torej … vi greste iz Ljubljane … okrog štirih??«

Saška se je zahihitala: »Najbrž – jaz sem itak v komi takrat. Pač v avtu spim kot mrtva, potem pa valda še v prikolici.« Zapredla je v sladkem pričakovanju: »Kdaj pa kje se vidiva v kampu?«

Dino je Lari v veselje zavil z očmi in na hitro odgovoril: »Ne vem, veš, ogromno dela je še s pripravami tik pred sezono … zdaj, mimogrede sigurno kdaj, najbolj sigurno pa itak zvečer, ko smo zmenjeni za spoznavno srečanje v beach baru, ne?«

Saška ni bila najbolj zadovoljna: »Upam, da vseeno kaj prej, no.«

Dino je Lari z roko v zadregi nakazal, češ da Saška noče in noče nehati: »Ja … upam tudi jaz … mogoče.«

Saška je nenadoma spremenila glas in spregovorila malce tiše, tako da je Dino od intenzivnega poslušanja priprl oči in si telefon močneje pritisnil k ušesu: »Nekaj te pa moram vprašat, Dino. A imaš … a veš, zdaj, zadnje čase … a imaš ti kakšno … saj veš, resno punco?«

Dino se je prisiljeno nasmejal. »Jaz? Resno …« je začel, a se še pravočasno ustavil, preden bi pred Laro izrekel kritično besedo. »Ne, ma kje, saj me poznaš, premlad sem za to,« se je pošalil.

Saški pa se je to zdela imenitna iztočnica: »Mhm, sva že dva. Čeprav … jutri bova pa že en dan starejša, a?«

Lara je že precej naveličana nakazala Dinu, naj pohiti, češ da morata za mizo. Dino je hitro zaključil: »Ej, sori, moram letet – kličejo me. Se vidiva jutri, čao!«

Prekinil je, preden je lahko Saška še kaj rekla, Lara pa je z glavo pomignila na njegova oblačila: »Daj, daj, greva! Kdo je bil prej lačen?«

Dino je prijel za brisačo in jo zapeljivo pogledal: »Lačen več stvari, saj veš …«



*



Julija je prek zaslona svojega prenosnika naveličano pogledala Davida: »Ti, to si me pa res presenetil. Da Mark ni v redu, česa takega pa niti pomislila ne bi.«

David je bil Julijine odrezavosti že vajen. Glede samega sebe je v zadnjih letih dobil tako debelo kožo, da tega še opazil ni. Glede otrok – tudi Marka je zlasti v težkih trenutkih še vedno dojemal kot otroka – pa si tega ni dovolil, zato je potrpežljivo vztrajal: »Ja, ta kriza traja že skoraj dve leti, vem. Ampak prejle, ko sva kosila travo, se mi je zazdelo, da je v še malo slabši koži kot zadnje čase. A ti nisi nič opazila?

Julija je glasno izdihnila: »David, ja, opažam to že – kot si rekel – dve leti. Ne samo opažam: moji kolegi, ki so profesorji na faksu, me sprašujejo, kaj je z njim, in to ni čisto nič fino. Če pa že sprašuješ, ali je danes ali pa ta teden ali pa mesec kaj slabše, pa tega nisem opazila. Ker – iskreno rečeno – tudi ne mislim, da bi lahko bilo slabše.«

David je bil resnično večkratni lastnik Guinnessovega rekorda v potrpežljivosti. Mirno je kimal, nazadnje pa vprašal: »Najbrž res. Ampak to je kvečjemu razlog, da končno kaj narediva v zvezi s tem, a ne?«

Julija se je zajedljivo nasmehnila in strupeno rekla: »Bi bil čas, da kaj narediva, ja. No, in jaz tudi sem: zmenila sem se s fotrom, da gre Mark z njim v kamp, da mu bo pomagal pri rehabilitaciji. Upam, da bo to nanj dobro delovalo in da se bo čez poletje spravil k sebi.« Na videz sladko, v resnici pa prav ponižujoče se je strmo zagledala v Davida: »Kaj si pa ti naredil?«

David je bil ob vsej njeni pikrosti pozitivno presenečen, da je Juliji uspelo pregovoriti Marka, da se pridruži Edvardu, zato je hotel pogovor tudi zaključiti z optimističnim sklepom: »Ja, to je pa res dobro – čestitam!«

Julija ni bila tako prepričana, saj v nasprotju s svojima očetom in možem ni bila pristašinja »mehkih« metod – ne v poslu in ne pri vzgoji. Njen sklep je bil drugačen od Davidovega: »Ne prehitevaj – foter bi lahko že doslej kaj bolj poskušal Marka spravit k sebi, pa je bil premehek.« Obraz ji je otrdel: »Zlepa se pač pride samo do neke točke, potem pa ne gre drugače kot s šok terapijo.«

David se je negotovo zazrl vanjo: »Kaj konkretno misliš s tem?«

Julija ga je hladno motrila: »Polnoleten je in odgovoren sam zase. Če se jeseni ne vpiše naprej in ne bo redno študiral, ga bomo postavili pred vrata.«



*



»Skratka, Mark, res bom vesel, če bi se tebi ljubilo preživeti kakšen teden ali dva z mano na morju,« je Edvard zaključil svoje povabilo. Seveda je Marku zamolčal, da je šlo za Julijino idejo – Edvard sam je namreč že pred leti obupal, da mu bo katerega od vnukov kdaj uspelo spraviti v kamp.

Mark je sedel na naslanjaču zraven Edvardovega kavča in se naslanjal naprej na kolena. Nekaj časa je premišljeval, nato pa se odkrito zagledal v Edvarda: »Lej, dedi, v bistvu je dobra ideja, po svoje. Ampak … kolikor se spomnim tega kampa – ti imaš tam ene vrste kompletno storitev, ne? Tisti lastnik, kaj je že …?«

»Moj prijatelj Hrvoje.«

»No, on – on ima tam v kampu celo ekipo, ki ti jo mimogrede lahko zorganizira, da te servisira ta teden, dokler boš še malo omejeno mobilen, ne?«

Edvard je tako ali tako splaniral odhod in bivanje brez družinske pomoči, zato je mirno odgovoril: »Brez skrbi. Tudi prevoz sem si organiziral. Res ne skrbet, nikakor ne gre za to, da brez tvoje pomoči ne bi mogel iti.« Nasmehnil se je in skomignil: »Sem pa pomislil, da bi tebi reciva temu sprememba mogoče ustrezala. Razumem sicer, da tako kot tvoji mami kamp tudi tebi ni najbolj všeč, ampak kakšne druge spremembe ti v naslednjem mesecu ne morem ponuditi. Ampak če se ti moja družba sicer zdi sprejemljiva, raje bi šel pa kam drugam, super – lahko se začneva meniti za čez kakšen mesec.«

Marku je bilo zelo neprijetno, da je razočaral Edvarda, saj je imel v nasprotju z Julijo z njim dober odnos. Je pa imel pred starim očetom slabo vest, ker je zadnji dve leti praktično povsem prekinil študij. Prejšnje leto je še hodil na nekaj vaj, v zadnjem študijskem letu pa niti vpisan ni bil več.

Zaradi te slabe vesti se mu je zazdelo, da mora Edvardu vendarle nekoliko bolje utemeljiti svojo odločitev: »A si prepričan, da res ne rabiš nobene pomoči v kampu?«

Edvard je mirno prikimal, tako da je bil Mark glede tega povsem pomirjen. »Okej, tudi čisto rad bi šel s tabo – in enkrat bova nekam šla, mogoče res že čez tisti en mesec. Samo zdaj,« je dejal in se skremžil od nelagodja, »zdaj je pa tako, da mi v bistvu najbolj sede to, da bom lahko dva tedna sam v celi hiši. Tebi se to mogoče zdi čisto mimo, ampak ne vem, jaz mislim, da … da meni bo pa ta totalen mir na nek način pomagal, da si … da si pridem na jasno glede … pač določenih stvari.«

»Vse jasno,« mu je s toplim nasmehom razumevajoče kimal Edvard. »Ni mi treba razlagat ali pa se mi opravičevat.«

Marku je odleglo in končno se je sproščeno nasmehnil: »Hvala. Upam, da bo vse kul v kampu – in itak me lahko pa kadarkoli pokličeš,« je hlastno dodal, nato pa v spodbudo bolj sebi kot Edvardu še rekel: »Mislim, da mi bo ta mir res koristil, veš, da se mi brez dnevnih pritiskov stvari končno razjasnijo.«

Edvard se je nazadnje resno zagledal vanj: »Eno stvar moraš vedeti – glede miru. Baje bo doma tudi Julija, ker je predzadnji dan ugotovila, da nima časa za golf v Španiji.«

Mark je bil za hip kot paraliziran: namesto dveh tednov miru v prazni hiši sta se mu obetala dva tedna samemu z najedajočo mamo! Planil je na noge: »Pa to ni možno! A res ne morem biti nikoli malo sam?« Srdito je pogledal Edvarda: »Ne vem, čigav plan je vse to – ampak jaz se tega ne grem!« Odvihral je proti vratom: »Se vidiva, ko se vidiva – pojma nimam, kdaj. Čao!«

Še kar tiho je zaprl vrata za seboj, nato je Edvard slišal njegove hitre korake po stopnicah. Pomislil je, da bo pogovor z Julijo, ko bo izvedela, da tudi ona ne bo sama v hiši, najmanj enako neprijeten, kot je bil z Markom. Pomel si je oči in zavzdihnil ob vedno znova neprijetnem spoznanju, kako težko je z odraslimi otroki – in vnuki.



*



Meri je v polsnu zaslišala telefon: zaradi ekstremno zgodnjega vstajanja ga je pustila blizu postelje, saj bi jo zvečer utegnila klicati še kakšna stranka – ali pa Saška s svoje žurke. Ko je pogledala zaslon, pa je ugotovila, da kliče Ines. Presenečena se je oglasila: »Živjo, stara moja – kaj je tako nujno, da ne more počakat do jutri v kampu?«

»Meri, jaz sem tako srečna,« je šepetala Ines. »Pa samo minutko imam, Renato je v kopalnici, potem pa bova … povej mi samo eno stvar: če zdajle zanosim, a bom takoj vedela?«

Meri se je že skoraj povsem zbudila: »Kako bi vedela? Saj ni tam doli nobenih takih organov, da bi … pač to kako čutila ali kako drugače opazila.«

Ines je še vedno šepetala: »Se pravi, da ti nisi kar vedela? Ne pri enem ne pri drugem?«

»Ne,« je prostodušno odgovorila Meri. »A ti nisem rekla – pri obeh sem bila prav presenečena.« Nato pa je hitro zamenjala temo: »Čakaj – a Renato je zdaj za?«

»Ej, kakšen mucek je bil pri večerji,« se je zahihitala Ines. »Vse bo v redu, prepričana sem. Prihaja – drži pesti!«

Ines je prekinila zvezo, Meri pa se je namuznila: pomislila je, da bi morda tudi ona razveselila Frenka z nekaj posteljne telovadbe za boljši spanec v tej kratki noči. Pravkar so se namreč s stopnišča zaslišali njegovi koraki, končno je bil očitno zadovoljen z razporeditvijo prtljage v velikem družinskem enoprostorcu.





Sanje o sanjskem poletju


Večerja je bila nepričakovan uspeh: Jana je za začetek postregla svojo poletno klasiko, grško solato z dodano lubenico in svežo meto. Dino je povedal, da njegov stric Hrvoje velja za kar dobrega kuharja, ampak da pa tako osvežilne poletne predjedi pri njem še ni jedel. Enako so ga impresionirala slovenska rebrca rastlinskega izvora z dunajsko krompirjevo solato, pa tudi laški rizling, ki ga je Jani priporočila njena sestra Nada.

Lara se je že popolnoma sprostila, saj ju je Dino zabaval s smešnimi prigodami iz življenj kampistov vseh generacij. Nazadnje pa sredi tretjega, kar velikega kozarca vina neki vražiček Dinu ni dal miru – naredil je natanko tisto, za kar ga je Lara najbolj prosila, da se zadrži.

Po požirku se je nagnil nazaj in se podjetno zagledal v Laro: »Larica, eno idejo imam: premišljujem, kaj, če bi se letos vpisal v potapljaški tečaj. Istro nad vodo poznam zelo dobro, mislim pa, da bi jo bilo zanimivo spoznati tudi z druge strani. A bi se mi pridružila?«

Lara je po besedni zvezi »potapljaški tečaj« komaj slišala, kaj je še govoril. Gledala je Jano, ki se je z eno roko oklenila mize, kot da se mora zadržati, da ne bi omahnila s stola.

Toliko časa ni odgovorila, da je Dino – namesto da bi se potegnil nazaj – še podrezal: »Kaj praviš? Ali ti že imaš te certifikate, s katerimi se potem lahko potapljaš povsod po svetu?«

Lara mu je poskušala s strelami iz oči sporočiti, naj nemudoma odneha. Rekla pa je samo: »Ne, ne zanima me, zame je še čisto dosti zanimivih stvari tudi na kopnem.« Vstala je in se nasmehnila Jani: »Mami, a lahko jaz dam sladoled v skledice?«

Jana je kot uročena strmela vanjo. Očitno je bilo, da je preslišala Larino vprašanje. Lara je srdito ošinila Dina, nato pa kar začela pobirati krožnike in pribor z mize. Začela je pri Jani in poskušala z njo vzpostaviti očesni stik: »Mami, samo tole poberem, potem bom pa za vse jaz pripravila sladoled, okej?«

Jana je končno odgovorila, a z izrazom, kot da ji bo hčer postregla zadnji obrok pred izvršitvijo smrtne kazni: »Ja, kar daj, ja.«

Lara je izza Janinega hrbta Dinu poslala še en morilski pogled, nato pa rekla: »Ne, nisem za potapljanje. Itak si ne predstavljam, da bi sploh imela dosti časa.« Še enkrat je čez ramo strogo pogledala Dina: »Ti ga pa poleti valda tudi nimaš, halo?«

Dino očitno ni dojel njenih očesnih sporočil – ali pa je bil rojen sadist. Prepletel je prste obeh rok in si podprl vrat, nato pa začel razglabljati: »No, čas bi že našel. Zdaj, noben ne more delat po štirinajst ur sedem dni na teden – s stricem Hrvojem in drugimi sodelavci smo tako organizirani, da imamo vsak nekaj prostega časa. In glede na to, da smo na morju in da poznam kar nekaj ljudi, bi se verjetno dalo zmenit, da bi skupaj našli čas, da midva opraviva ta tečaj.«

Jana je nenadoma vstala, bela kot stena: »Lari, oprosti, kar utrujena sem. Ne bom sladoleda – ti samo zloži v stroj pa splakni, ostalo bom pa jutri jaz.« Lara jo je skesano gledala, Jana pa se je pri vratih obrnila k Dinu: »Hvala, ker si prišel po Laro, Dino,« nato pa še k Lari: »Tudi če gresta zelo zgodaj, me seveda zbudi. Lahko noč.«

»Lahko noč, gospa,« je odzdravil Dino, Lara pa je dozdevno brezskrbno zapela: »Lepo spi, mami!« Prepričana je bila, da Jana po tej mini s potapljanjem ne bo niti zatisnila očesa.

Počakala je, da so se po zapiranju vrat kuhinje zaslišala vrata Janine sobe, nato pa se je vrnila k mizi, se z obema rokama naslonila nanjo in se besna zapičila v Dina. Razjarjeno šepetanje se je slišalo kot serija pridušenih udarcev: »Kaj za ena fora je bila pa to? Najrajši bi te vrgla skozi vrata in skenslala cel dogovor za delo poleti v vašem kampu, kreten en!«

Dina je silovitost njene reakcije pošteno presenetila. Šokiran je odkimaval in komaj govoril: »Pa … ne pretiravaj, no! Pravzaprav – samo pomagati sem ti hotel. Enkrat bo morala sprejeti, da … da je to pod vodo tvoje poslanstvo – zakaj ne zdaj?«

»Zato, ker na to še ni pripravljena ne ona ne jaz! In ker svoj odnos z mamo urejam jaz tako, kot se meni zdi, ne pa ti tako, da se zraven še malo zezaš. Zaradi te tvoje glupe fore bo moja mama celo poletje panična, kaj, če se ti pustim pregovorit in grem v to.« Z roko si je šla čez čelo in obraz: »Da niti ne govorim o tem, kako si bo nafantazirala, da se bo med potapljanjem nekaj groznega zgodilo tudi tebi – in bom jaz padla v isto luknjo, kot je ona po očijevi smrti.«

Dino je poskušal ujeti njeno roko, da bi si jo potegnil v naročje: »Pa nehaj, no! Tako hudo pa tudi ni.«

Lara se mu je umaknila daleč na drugo stran mize: »Samo tiho bodi! Tudi videt te nočem več danes. V moji sobi imaš pod posteljo armafleks: vzemi si ga, pa si pogrni v kabinetu. Ob pol šestih te pridem zbudit, da bova najkasneje do osmih v kampu.«

Dino je z dvignjenimi rokami nakazoval, da se vdaja in da bi rad nekaj rekel, a Lara ni nameravala z njim spregovoriti niti besede več: »Adijo. Če te danes še enkrat vidim, je poletja konec.« Prekrižala je roke na prsih in ga ostro gledala: »Ne hecam se. Adijo!«



*



Meri je budna ležala v postelji in čakala Frenka, da se primaje iz kopalnice. Skrbelo jo je, da si Ines morda mnogo preveč obeta od svojih materinskih načrtov. To temo sta obdelala že večkrat in Renato je bil neomajen. No, saj Ines pa tudi … tako da bo eden na koncu moral popustiti. Tretja možnost bi bila še razhod, za kar pa se Meri ni mogla odločiti, koga bi bolj prizadel – Ines ali Renata?

Kot ponavadi v takšnih zagatah se je zaupala Frenku, ki se je nepopisno dobro razpoložen zavalil v posteljo: »Lubi, vse je tako, kot mora biti. Zjutraj samo še en kofe, pa gasa!«

Meri mu je prijazno pokimala, potem pa se takoj dvignila na komolec: »Ti, nekaj me skrbi: Ines pa Renato.«

»Kaj onadva?« Frenk je presenečeno dvignil obrvi. »Isto dobre volje sta bila prej kot ti pa jaz.«

»Sta bila, ja – in sta še. Ines me je klicala, da sta imela eno krasno večerjo.«

Frenk se je poznavalsko namuznil: »Mhm, sem ji tako na fino narezal eno svinjsko ribco, da bi jo Ana Roš surovo postregla!«

»Ja, seveda si, bravo! Ampak – ne veš pa, da Ines spet fantazira o otrocih. Ta teden na morju ima baje ta prave dneve in si že skoraj predstavlja, kot da je napol noseča.«

Frenk je kar zažarel: »Pa kaj je lepše kot to? Če se bo lepo dalo izračunat, da se datumi res poklapajo, bomo imeli že drugo leto en čisto zaresen praznik dol v kampu!«

»Malo zlahka si ti to predstavljaš, ljubi,« je zmajala z glavo. »Najbrž te ne bo presenetilo, če ti povem, da Renato o teh njenih planih še nič ne ve.«

Frenk je dobrodušno zamahnil z roko: »Ah, to bo že! Renato ima neke nore ideje, da je ljudi že tako preveč in da od otroka nima noben nič, še najmanj pa sam otrok.« Ljubeče se je zagledal v Meri: »Ti pa jaz, lubi, midva dobro veva, kakšne bučke so to, Renato bo pa tudi tisti hip, ko bo na trebuščku začutil brcanje, obrnil ploščo, tako kot jo je še čisto vsak normalen desc.«

»A se ti zdi, da bi normalen desc tako dolgo gonil svojo, če si njegova žena želi otroke?«

»Ah, ženske ste same po sebi bolj za otroke – desci malo več časa rabimo, ampak ko se pa enkrat navadimo, komaj čakamo, da pride še.« Prebrisano se je namuznil: »Kaj praviš, mami, kdaj bova pa midva babi pa dedi?«

Meri ga je zgrožena boksnila: »Frenk, a si čisto nor? Saška niti dvajset ni.«

»Ni, bo pa še to poletje. In ko enkrat najde enega fletnega, ni treba čisto nič čakat, kar se mene tiče.«

Meri si je mislila svoje, ampak vseeno se je toplo nasmehnila Frenku, nato pa skomignila: »Ne vem, no, mislim, da si danes ta mladi malo več časa vzamejo.« Odmahnila je z obema rokama: »Pa kakorkoli bo – meni je važno samo to, da bo Saški srečna.«

»Točno to,« je zagodel Frenk. »In najbolj srečna bo, ko bo lepo pospravljena skrbela za svojo lastno familijo. A je tako?«



*



Saška in njen ožji krog prijateljic so se premikale od lokala do lokala ob Ljubljanici. Malo so flirtale, veliko so se hihitale, predvsem pa so uživale, kajti pred njimi sta bila dva meseca vročega poletja – vročega po možnosti v vseh mogočih pomenih.

Nobena ni bila v resni zvezi, vse so si želele predvsem uživati in izkoristiti vso lahkotnost mladosti, za katero so jim mame govorile, da je bo še vse prehitro konec. Saška je bila edina, ki je imela za poletje zelo izdelan načrt za divje druženje z Dinom – na tečaju, pod vodo, nad vodo in povsod drugod.

Vrh poletja pa je bil načrtovan za njen dvajseti rojstni dan, ko bo v kampu povezala svojo ljubljansko družbo in Dina ter njuno morsko ekipo. Najbolj zadovoljna bi bila, če bi bila ekipa samo onadva, vedela pa je, da ima Dino vsako poletje okrog sebe svoje tečajnike, ki se jim pogosto pridružijo kolegi iz prejšnjih let.

Dino je bil pač žurerska legenda, ampak Saška je bila odločena, da bo to poletje samo njen. O tem je sanjarila, že vse odkar ga je prvič videla – pri desetih letih, ko jih je imel on petnajst in je ni seveda niti opazil. Sčasoma sta se začela pozdravljati in Saška je z vedno večjim zadovoljstvom začenjala čutiti, da je Dino ne gleda več kot otroka. Lansko leto si med maturo ni mogla vzeti časa za potapljaški tečaj, zato sta se z Dinom samo parkrat nedolžno stiskala med večernimi plesi v beach baru, sicer pa je že pred leti naredila načrt, da bo samo njuno poletje prav to, v katerem bo dopolnila dvajset let.

Kaj bo po tem poletju, ni imela pojma in je tudi ni zanimalo: važno ji je bilo preživeti najlepše poletje svojega življenja, o katerem bo sanjarila vsa naslednja leta in o katerem bo pripovedovala svojim hčerkam in vnukinjam. Vedela je, da bo jeseni vse drugače in da ji po izživetju teh sanj morda ne bo več do nadaljevanja z Dinom, ampak to védenje ni bilo nič v primerjavi z gorečo željo, da se ji končno uresničijo dekliške sanje o popolnem poletju z Dinom. Že jutri bo prvi dan tega poletja, in vedela je, da bo NORO!



*



Julija je sedela na robu kavča s prenosnikom v naročju. Na glavi je imela slušalke, da se je popolnoma odklopila od neke slaboumne komedije, ki sta jo gledala David in Ela. Nekaj časa jo je njun glasni smeh še motil, kmalu pa se ga je tako navadila, da ga ni več opazila.

Je pa v slušalkah še toliko bolj slišala zoprno telefonsko zvonjenje, ki si ga je nastavila za Pečnika, zato da je bila vedno že vsaj tik pred pozdravom uglašena za njune naporne pogovore. No, res pa je Pečnik pogovore le redko začenjal tudi z najbolj osnovnim pozdravom.

Spravila se je na noge in Davidu pokazala telefon, češ da ima pogovor in da ju ne bo motila. Bežno je pokimal, Julija pa je bila že obrnjena stran, ko je sprejela klic: »Ja, živjo! Kaj pa je takega?«

»Drama, Julija, najmanj to lahko rečem. In skrajni čas, da se malo obrnemo!«

Julija je zavila z očmi in s stegnjenimi nogami udobno sedla na posteljo: »Kaj pa delamo drugega, Urban? Vse je pripravljeno in te potrditve na Združenju in v parlamentu so menda ja samo še formalnost.«

»Ne vem, kaj so – vem samo to, da jih še nimamo in da naši investitorji zahtevajo, da malo stopimo po gasu.«

Malo je počakala, globoko vdihnila in nadvse prijazno vprašala: »Ne vem, zakaj bi morali stopati na gas, če imamo že zdavnaj potrjeno časovnico?«

Pečnik ne bi mogel biti bolj zajedljiv: »Ne boš verjela, da vem, kakšno časovnico imamo. Mogoče se celo spomniš, da sem jo jaz naredil. No, naši investitorji so jo pa skrajšali, ne glede na to, koliko časa jo imamo pa koliko nam je všeč.«

Julija je ostajala mirna: »Okej, razumem. A to tudi zame kaj pomeni?«

»O, brez skrbi! Pomeni, da mora tvoj oči ta teden poskrbet za potrditev zdravniškega združenja.«

Začutila je dobro znano pekočino v želodcu. Stisnila je ustnice, nato pa počasi rekla: »Urban, ne vem, če je to pametno. Veš, da imajo ti ljudje z mojim fotrom na čelu radi občutek, kako pomembni da so, in veš tudi, koliko dajo na to, da se jim to ves čas kaže.«

»Koliko so pomembni, si lahko pogledajo na svoje bančne račune,« je nepotrpežljivo zalajal Pečnik. »In prej ko bojo naredili, kar je treba, prej se bojo lahko do konca poletja odsvaljkali na svoje vikende. In hodili enkrat na teden dežurat …«

Julija se je nemo posmehnila Pečnikovemu nepoznavanju zdravniškega delovnika, odgovorila pa je zadržano: »Okej, poskusim lahko. Obljubit pa ne morem nič, ker so to ljud…«

Grobo jo je prekinil: »Julija! Ne sprašujem te, kaj lahko obljubiš pa kakšni ljudje so to. Klical sem te samo zato, da ti povem, do kdaj imaš cajt. Če se bo kaj zatikalo, pa oba dobro veva, kje boš imela kar naenkrat dvajset milijonov problemov, a ne?«

Že ko ji je padel v besedo, je Julijo kar vrglo na noge, zdaj pa je stala s hrbtom ob steni, vzravnana kot sveča, kot bi z napetostjo v celem telesu poskušala pomagati možganom, da se čim prej dokopljejo do rešitve: »Urban, umiri se. Vse to vem in zrihtala bom to, kar sva zmenjena. Če hočeš prej, pa prej. Ni potrebe za dramo, ja?«

»Me veseli, da se razumeva. Adijo.«

Juliji je bilo kristalno jasno, da je bil ta pogovor otroški vrtec v primerjavi z bitko, ki jo je čakala, ko bo zadevo predočila Edvardu.



*



Mark se je izogibal temu, da bi pogledal na uro. Vedel je, da je že vsaj tri ure noč in da se konec junija stemni okrog devetih. Videl je, da se gneča v centru Ljubljane še nič ne zmanjšuje in da domov ne sme priti prezgodaj, ker bi se sicer morda kdo še hotel pogovarjati.

To pa je bila zadnja stvar, ki si jo je želel: da bi mu kdorkoli pametoval – zlasti o njem in o tem, kako zapravlja svoje življenje. Kot da ni sam tega vedel bolje od vseh drugih! Zlati maturant Bežigrajske gimnazije iz zdravniške družine, ki je visoko strokovnost vešče združevala z vrhunskim poslovnim instinktom in za dolgoročno uspešnost nujno sistematičnostjo. Kot da mu ni bilo vse jasno!

Njegova pot je bila začrtana že ob rojstvu, četudi je bil Julijin nezakonski sin sredi tretjega letnika. Nekdanja študentka tretjega letnika je bila zdaj brezkompromisna direktorica klinike, vredna naslednica svoje matere Milene, ki je znala fenomenalno tržiti zdravniško znanje in sposobnost komuniciranja z Edvardovimi pacienti. Nihče ni pričakoval ničesar drugega kot to, da bo Mark brezhiben naslednik svojega starega očeta: fant lepega vedenja, za določen tip strank (kot so pri določenih posegih stvarno imenovali paciente) pa je veljalo tudi, da jih bo še dodatno pritegnil njegov prijetni videz.

In če je Mark, vse odkar je vedel zase, to sprejemal kot nekakšno naravno nujnost, ga je od predlanske jeseni prežemal odpor do te samoumevnosti. Še bolj pa katastrofalna samopodoba in izguba samozaupanja. Predvsem pa občutek ničvrednosti vsega, od najbolj osnovnih potreb po vsakodnevni eksistenci do prizadevanj za izboljševanje statusa in celo domnevnih višjih stremljenj po osmišljenem in spoštovanja vrednem življenju – natanko takšnem, kakršnega je vsak dan gledal v osebi svojega deda Edvarda in kakršnega naj bi, tako si je vsaj domišljala, živela njegova mama Julija.

Mark je od te neizbežnosti bežal že skoraj dve leti. Če bo šlo tako naprej, si bo v kakšnem letu zaprl vrata za vrnitev. In čeprav ga je bilo tega po eni strani groza, si po drugi strani skoraj ni znal več predstavljati, da bi spet preživljal dneve (in predizpitne noči) v paničnem memoriranju neskončnih nizov podatkov, formul in grško-latinskih poimenovanj.

Pravzaprav je bil nevarno blizu budistični nirvani, kjer se odpoveš sleherni želji. Tudi Mark do življenja ni gojil nobenih pričakovanj, niti za naslednji dan, kaj šele za prihajajoča leta in desetletja. Seveda se je zavedal, da ga njegova mama ne bo večno gledala, kako se uničuje – kot je temu zelo nazorno rekla –, in da je ta izgubljenost v precejšnji meri posledica brezskrbnega blagostanja. Ni pa ta samokritičnost v ničemer izboljševala njegove samopodobe, kvečjemu obratno. Preprosto povedano, Mark je bil ujet v začaranem krogu samopomilovanja in odsotnosti nuje po tem, da se postavi zase.

Blodil je po mestu in se izogibal predelom z lokali, kjer bi lahko naletel na kakšnega razposajenega znanca, ki bi se hotel pogovarjati – ali ga celo spraševati o načrtih za poletje in za kakšne študijske izmenjave v tujini, pa morda celo o tem, kako je kaj s puncami. Mark na nobeno od teh vprašanj ni imel odgovora, še več, niti želel si ga ni.

Sčasoma je opazil, da se gneča zmanjšuje, in približal se je centru, kjer so natakarji počasi z verigami že priklepali mize in stole. V nekem lokalu si je kupil pločevinko piva in noge so ga kar same odnesle proti Metelkovi. A ko je od Tabora stopil proti kavarni SEM, je v daljavi zagledal zgradbo zdravstvenega doma – in se v hipu zavedel, da je le par sto metrov oddaljen od Kliničnega centra in Medicinske fakultete. V hipu se je obrnil in po Slomškovi ulici odhitel v drugo smer, proti železniški postaji.

Avtomobilov je bilo vedno manj in mimo borze je hitel proti velikemu križišču na začetku Celovške, potem pa skozi podhod in v Tivoli, skozi katerega je imel najbližjo pot do doma v Rožni dolini. Neoprijemljiv spomin na lepe otroške trenutke ga je vodil tako proti domu kot proti igrišču ob tivolskem bajerju. Kar pošteno je bil že utrujen od večurne hoje in rekel si je, da bo za trenutek posedel na vrtiljaku, ki se ga je še dobro spomnil. Za noge je bilo bolj malo prostora, ampak ker ga je nekoliko tudi zeblo, se je spustil v prostorček na tleh med dvema sedežema ter potegnil kolena k sebi … in še preden bi pomislil na kaj drugega, ga je prehitel odrešilni spanec in vsaj za nekaj ur ugasnil njegovo samouničevalno zavest.





Končno v paradižu




»Dobro jutro.«

Lara je začutila nežne dotike na dlani, obenem pa tihceno tleskanje – odprla je oči. Ni bilo še čisto svetlo, videla pa je le, da Dino kleči ob njeni postelji in jo poljublja po roki. Zraven njegove roke je zagledala še nekaj, česar v šibki svetlobi ni mogla prepoznati. Spomnila se je, da sta se z Dinom poslovila precej sprta … in se odločila, da je novo jutro odlična priložnost za nov začetek.

»Ej, čao – kaj je to na postelji?«

Dino je naredil nadvse skesan obraz, se vzravnal – na kolenih –, nato pa prijel zadevo na Larini rjuhi in ji jo podal: »Tole sem nabral na vrtu zate.«

Bil je res lep šopek zgodnjepoletnih cvetlic in Lara se je raznežila: »Zelo lep – ampak saj drugače pa veš, da to ni najboljša ideja, ne? Tudi rože imajo svoj naravni življenjski ciklus, ki ga tako čisto po nepotrebnem prekinemo …«

Dino je še bolj skesano prikimal: »Vem – če bi šlo samo zate pa zame, bi ti prinesel dva kubika rož. Ker pa vem, da si proti temu, sem zelo pazil in nabral samo tehle nekaj, ki so se mi zdele že kar … dozorele.«

Lara se je nasmehnila: »Okej, dokler ni dva kubika – hvala!« Pobožala ga je po licu: »Ampak – potem jih morava pa skompostirati.«

Dino je skomignil: »No, verjetno jih bo tvoja mama – čeprav zaradi mene jih lahko pa tudi peljeva na morje.«

Lara je odgrnila rjuho in se usedla: »Ne, vse kul, se bom zmenila z mami.« Zazehala je: »A je drugače že toliko ura, da morava it?«

Dino jo je resno gledal. Lara se je namuznila, saj je že vedela, da ima očitno še nekaj za bregom: »Kaj je?«

»No, ja … bi morala it, ampak zaradi petnajstih minut gor ali dol ne bo konec sveta, ne?« Položil ji je roke na pas in z obema zdrsel navzdol in po njenih stegnih.

Lara je ujela obe roki: »Ne zdaj! Mami je sigurno že zbujena, ker sva rekla, da greva pred sončnim vzhodom.«

»Pa saj znava tudi po tihem …«

Lara je vstala in se mu izmuznila: »Celo poletje bova imela samo zase!« Skočila je k vratom: »Zaradi mene lahko greva čez deset minut: pet jih rabim v kopalnici, pet za kavo z mami, pa gasa!«

Dino je sprijaznjeno pokimal: »Glede na to, da imate v tej hiši take navade kot v samostanu, je res najboljše, da čim prej greva.«

Lara ga je zapeljivo pogledala: »No, pet minut imaš, da premišljuješ, kje bova prvič na morju.« In švignila skozi vrata.



*



Mark se je počasi spuščal po stopnicah v svojo garsonjero. Na vrtiljaku je spal ravno toliko, da je bil zdaj še bolj utrujen, tako da se je želel samo počiti na posteljo in spati do poldneva.

Ko se je sezul in bil tik na tem, da se zlekne, pa je zaslišal tenek glas: »Mark?«

Glas je prihajal z njegovega kavča. Mark se je sunkovito obrnil: »Ela? Koliko časa si pa že tukaj?«

Ela je krmežljavo mežikala: »Ne vem – koliko je pa ura?«

»Nočeš vedet,« se je posmehnil Mark.

Ela si je pomela oči in se hitro usedla na naslonjalo kavča: »Prišla sem k tebi, ker ti moram povedat nekaj nujnega!«

»A gor vejo, da si tukaj?«

Ela ga je pokroviteljsko pogledala; ona pač ni bila punca, ki bi stvari delala kakorkoli drugače kot z največjo možno skrbnostjo: »Pustila sem listek v svoji sobi.«

Mark je prikimal, češ, jasno, nato pa se ji nasmehnil, saj je nanj s svojo otroško nedolžnostjo vedno delovala prav poživljajoče: »Super. Kaj mi moraš povedat?«

Ela je prekrižala roke na prsih in se nadvse resno zagledala vanj: »Mark, ti moraš it z dedijem na morje!« Preden je Mark sploh zajel sapo, je že nadaljevala: »Dedi sicer govori, da lahko vse sam – in mogoče tudi res lahko z vsemi prijatelji, ki jih ima na morju – ampak! Ampak prijatelji niso družina – jaz bi sicer ful rada šla z njim, samo sem še premajhna in nisem dosti močna, pa tudi nisem še študentka medicine, kar je v tem primeru sigurno koristno, ne?« ga je pomenljivo pogledala.

Tako zagreta je bila, da Mark ni mogel drugega, kot da ji je pritrdil: »To pa, ja.«

»No, torej? Mami noče v kamp, pa tudi z dedijem se zadnje čase veliko kregata – ti pa na morju lahko tudi študiraš ali pa počivaš ali pač delaš, kar hočeš. In dedi ne bo sam in ti boš užival na morju – kaj ti ni jasno?«

Mark ni hotel moriti Ele s tem, da v prihodnjih tednih ne misli študirati, da v resnici še prejšnji dan ni imel pojma, kaj bo počel, ko se bo tega jutra zbudil … spomnil pa se je, da mu je Edvard rekel, da bo Julija verjetno ostala v Ljubljani. To je bila res zadnja stvar, ki si jo je želel nakopati.

Nasmehnil se je in pobožal Elo po glavi: »Ti si res ena huda direktorica, veš?« Počasi je pokimal: »Mislim, da imaš prav – to je res dobra ideja, da grem z dedijem na morje.«

Ela se mu je navdušeno vrgla okrog vratu: »Super! Super-super, ker če boš ti z dedijem in ti bo všeč in boš ostal pri njem, bo sigurno po tem, ko pridemo nazaj iz Španije, mami tudi meni pustila, da pridem k vama!«



*



Ines od sreče ni mogla spati. No, zvečer je zaspala, toda zbudila se je še v trdi temi – ura ni bila niti štiri. Ampak energije je imela toliko, da je ni neprespanost čisto nič skrbela. Premišljevala je, ali je ta zanos, ki ga je čutila po vsem telesu, že posledica tega, da je pred nekaj urami morda prišlo do spočetja – in da v njej že raste novo življenje!

Pogledala je na uro: ob pol šestih bi bilo torej staro že kakšnih sedem ur. Ines je premišljevala, da bi na telefonu pogledala, koliko celic se že razdeli v tem času – a ni hotela motiti Renata, ki je ob njej trdno spal. Namuznila se je: tako miren je, ker ve, da je opravil svoje. Zdaj sem pa jaz na vrsti!

Seveda je vedela, da še vsaj tri tedne ne bo mogla biti prepričana, a že premišljevati o nosečnosti je bilo tako prijetno, da je domišljiji pustila prosto pot. Na hitro je izračunala, da bodo prvi sprehodi z novorojenčkom prišli v pomladi, in je začela razmišljati, kako bo z vozičkom kombinirala svoje pomladne obleke – ki jih bo kmalu po porodu spet lahko oblekla, saj je natančno načrtovala nosečniško dieto, ki bo polnovredna zanjo in za otroka, ne bo pa povzročila, da bi se prekomerno zredila, česar Renato gotovo ne bi odobraval.

Tedaj pa je v to tiho srečo zarezala Renatova budilka – Ines se je prestrašila, kot da bi lahko že prebudila njenega otročka, o katerem je tako živo sanjarila.

Renato je – kot vedno – po manj kot treh sekundah suvereno ugasnil budilko in v naslednjem hipu že sedel na postelji. Ines je stegnila roko in mu jo položila na bok: »Kako pa, da tako zgodaj vstajaš?«

Renato se je obrnil in ne najbolje razpoložen skomignil: »Mah … imam eno stranko, za katero moram še nekaj preverit, preden greva.« Vstal je: »Ti kar spi, pred deveto ne bova šla.«

Ines ga je zasanjano gledala: »Budna sem že vsaj kakšni dve uri.«

Renato jo je pozorno pogledal: »Kaj pa je? Se kaj sekiraš ali …?«

Ines se je skrivnostno nasmehnila in odkimala: »Ne. Obratno – nekaj me zelo veseli.«

Renato je skomignil: »Spati je treba. Da mi ne boš potem čez dan čisto kisla …«

Ines se je smehljala: »Ne bom, nič bat. Ne danes ne cel teden na morju in tudi potem z malo sreče ne.«

Renato njenemu odgovoru ni pripisoval posebnega pomena: »Potem pa v redu … pa tudi, časa imaš še kakšne tri ure.«

Ines je bila tako vznesena, da se je v trenutku navdiha odločila Renatu povedati vse: »Ne, časa imam še kar nekaj dni – od včeraj sem v najbolj plodnem delu cikla.«

Renato jo je nekaj sekund gledal z odprtimi usti. Nato je počasi ponovil za njo: »Najbolj plodnem … delu cikla.«

Ines je kar žuborela: »Ja, Renato – odločila sem se, da je čas za otroka. Vem, da to ni tvoj plan, ampak saj veš, kako pravijo: pusti času čas. Pa tudi – ne moreš vedet, dokler ne probaš. Ti misliš, da nisi za to – jaz pa vem, da si. Nekdo, ki ga imam jaz tako rada kot tebe … ni možno, da pri tako važni stvari ne bi bila na isti valovni – okej, čisto štekam, da boš rabil malo časa, da to sprejmeš, ampak ko boš pa enkrat videl tisto majhno glavico … pa prstke … pa očke …«

Renato je nejeverno zmajeval z glavo, nazadnje pa jo je prekinil. Njegov glas je bil suh, popolnoma brezizrazen: »Kaj ti ni jasno, Ines?«

Ines se je v zanosu še kar smehljala: »Vse mi je jasno. Vse se mi je v zadnjih dneh sestavilo – in celo občutek imam, da sem včeraj zvečer že zanosila.« Hitro se je popravila: »Sva zanosila.«

Renato jo je hladno gledal, kar dolgo ni rekel ničesar. Ines je počasi začenjalo prodirati v zavest, da mož niti slučajno ne deli njenega navdušenja. Kar malo zgrbila se je v postelji in tiho vprašala: »A je kaj narobe, Renato?«

Počasi, globoko je dihal. Še nekaj časa je molčal, nato pa je počasi, obvladano spregovoril: »Ines, drugače sva bila zmenjena. Zelo na začetku najine zveze, sploh pa pred poroko, sem ti jasno povedal, da nočem otrok. Da tudi ne mislim 'probat' – ker ne, da vem, ampak ker sem to res dobro razmislil. Ta svet je znosen samo, če od življenja nimaš nobenih pričakovanj – drugače je pa ena sama avtocesta razočaranj. Vzgoja otroka je serija laži, katerih posledica ne more biti nič drugega kot družinske drame in more. Najina zveza funkcionira, ker uživava tukaj in zdaj. Vse ostalo je fatamorgana, prazen nič.« Togotno je izpihnil zrak in nejeverno pogledal Ines: »A si mislila, da tega ne mislim resno?«

Ines je zahlipala in odkimavala: »Ne, nisem – ampak … daj, pusti času čas, boš videl, čez devet mesecev bo vse drugače …«

Renato je stopil tik zraven postelje in se strogo zazrl vanjo: »Marsikaj bo drugače že veliko prej. Jaz grem za en teden v kamp – ti ostani tukaj, pa pošteno premisli o tem, kar sem ti povedal. Jaz bom pa tudi premislil: a je smiselno, da nadaljujem z žensko, ki me tako nič ne razume?«

Sunkovito je pobral svoja oblačila – ki si jih je vedno pripravil že prejšnji večer – in hitro stopil proti vratom: »Da te ne vidim naslednji teden v kampu! To pomeni avtomatično ločitev.«



*



Julija in Edvard sta sedela za kuhinjsko mizo v Edvardovem stanovanju: on z domačo haljo čez pižamo, ona pa v poslovni uniformi, a še brez končnega make-upa in zadnje pike na frizuri.

Julija je metodično govorila: »Skratka, nobenega razloga ni, da ne skličeš komisije že ta teden – celo obratno, vsi ti bojo hvaležni, ker se jim seja ne bo zažirala v dopuste. Politiki bo pa prav prišlo, ker se bo čez poletje lahko že pripravljal izvedbeni načrt reforme.«

»Nemogoče,« je mirno odkimal Edvard. »Take količine gradiva ni mogoče kvalitetno preštudirat v tako kratkem času – zelo verjetno je, da bomo zahtevali dodatna ekspertna mnenja.«

»Pa kakšna dodatna mnenja?« se je posmehnila. »Cela Slovenija se že od osamosvojitve ukvarja z zdravstveno reformo, vsi vemo vse – samo odločit se je treba in jo speljat. Po potrebi se bo potem kaj popravilo, ampak s stalnim iskanjem popolne rešitve bomo dobili pa samo to, kot že trideset let: nič.«

Edvard je razširil roke: »Tudi če bi se strinjal s tabo, o vsem odločamo z večino. In če bi kot predsednik hotel kaj na silo stiščat skozi, bi dosegel samo to, da bi me odstavili.«

Iztegnila je kazalec in odkimala: »Obratno je – ta reforma je zdravnikom še kako v interesu in odstavili te bojo, če boš zavlačeval.«

»Pa naj me,« se je kljubovalno posmehnil. »Moja dolžnost je, da delam lege artis, in kot sama dobro veš, da predvsem ne škodim. Skok v vodo, ne da bi se ti sanjalo, kako globoka je, je pa z malo smole lahko celo samomor – ali trajna invalidnost. Na to ne bom nikoli pristal – in če zato ne bom predsednik komisije, sem samo vesel.«

Julija se je skušala obvladovati, a drobnega trzanja stisnjenih ustnic le ni mogla nadzirati. Skrajno vljudno – in torej ledeno hladno – je odgovorila: »Mislim, da zapravljaš priložnost, da bi uredil področje, ki ga doslej še nobenemu ni uspelo.«

»No, potem sem pa v dobri družbi,« se je dobrodušno nasmehnil Edvard.

Julija je siknila: »V družbi tistih, ki bi radi, da naše zdravstvo ostane tako, kot so ga leta ’45 skopirali iz Rusije.«

Tedaj so se odprla vrata in vstopila sta Mark in Ela. Edvard in Julija sta se jima nasmehnila, saj sta bila videti čudovite volje.

»Ja dobro jutro,« je roke proti njima iztegnil Edvard. Ela mu je takoj stekla v objem.

»Mark bo šel s tabo na morje, dedi!« je takoj povedala.

Julija in Edvard sta se presenečena zagledala v Marka, ki je simpatično prikimal: »Saj vesta, kadar se Eli nekaj odloči, v to prepriča vsakega.«

»Razen mami,« je zaklicala Ela. »Včasih.«

Vsi so se zasmejali, Mark pa se je nasmehnil Edvardu: »Kar se mene tiče, lahko greva čez pol ure.«

Edvard je pobožal Elo po glavi: »No, potem imava pa midva ravno še čas za zajtrk s figovo marmelado, kaj?«



*



Dino je ustavil pred zapornico ob vhodu v kamp in skočil iz avta, da bi jo odprl – preden pa je to lahko storil, je iz recepcije že prihitel mladostno oblečen vitek petdesetletnik, nasmejan do ušes: »Dino, bravo, kot da bi se zmenila! Ravno so me klicali, da pridem po sveže ribe – boš ti do nadaljnjega prevzel recepcijo!«

Dino se je smejal in kimal, nato pa Lari z roko pomignil, naj pride k njima. Izstopila je iz avta, Dino pa je z obema rokama pokazal nanjo, kot da najavlja veliko zvezdo, ki prihaja na oder: »Dragi Hrvoje, to je moje odkritje sezone! Najina nova sodelavka v strežbi: lepa in pametna Lara!«

Hrvoje ji je pohitel naproti z iztegnjeno roko: »Dobrodošla, Lara, me zelo veseli! Upam, da bo prilika, da pred septembrom kakšno rečeva, ampak zdajle se mi strašno mudi. Dobrodošla!« In se je že obrnil k Dinu: »Lepotica, bravo! Ti si zdaj glavni, pridem čez dve uri.« In je izginil, še preden bi Lara lahko odprla usta, kaj šele rekla »dober dan« ali »me veseli« ali kaj podobno prikladnega.

Dino se je smejal, nato pa široko razprl roke: »Dobrodošla na morju! Tukaj je stalno panika, hkrati je pa vse prav. Vse delamo počasi in z užitkom, če ima kdo kakšna drugačna pričakovanja, gre pa hitro drugam.« Nato se je prebrisano nasmehnil: »Naša glavna vrlina je improvizacija, in pravkar sem dobil novo idejo za tvoje navodilo, da premislim, kje bova prvič na morju.«

Pogledala je okrog sebe: poleg recepcije je videla nekaj šotorov in grmov: »Očitno nekje drugje kot tukaj …«

Dino je nasmejan odkimal in z roko pokazal na recepcijo: »Največji mir v kampu je v zadnji sobi v recepciji. In tudi najbolj udobna postelja. Tega ne ve nihče razen mene, Hrvoje pa ne ve, da jaz vem, kje ima skrit ključ!«

Lara se je kar zagreto nasmehnila: »Ampak … v recepcijo skoz prihajajo pa odhajajo ljudje, ne?«

»Če lahko prihajajo … to pa ne morejo, če je zaklenjena in na vratih piše, naj pridejo čez pol ure – in potem pridejo čez pol ure. Samo avto umaknem od rampe, kar notri me počakaj!«

Smehljala se je in počasi stopala proti vratom recepcije. Kar všeč ji je bilo, kako se dogajajo stvari na morju. Dino je zapeljal avto za recepcijo in Lara je že odprla vrata, nenadoma pa za seboj zaslišala glas: »Gospodična!«

Obrnila se je in zagledala starejšo gospo v enodelnih kopalkah in s slamnikom: »Gospodična, a je Dino kam šel?«

Lara se je prijazno nasmehnila: »Ne ne, samo parkiral bo za hišo.«

»No, sama sreča! Mojega moža je križ prijel, pa ne moreva baldahina postavit. A kaj veste, a ima Dino kakšno drugo delo?«

Lara se je našobila, nato pa se zavedela, da je ona čisto zadnja v hierarhiji, ki določa, kakšno delo ima Dino. Zdaj je že prihitel izza hiše z veselim pričakovanjem v očeh, ki pa je v trenutku ugasnilo, ko je zagledal Larino sogovornico: »O, dober dan, gospa Tavčar!«

»Živjo, Dino – tvojo pomoč rabim.«

»Aha,« je poklapan prikimal in pogledal Laro: »Kaj moreva, improvizacija …« Nato se je takoj obrnil h gospe: »Samo novi kolegici pokažem, kje ima šotor, pa pridem do vas.«

Gospa je zadovoljno prikimala: »No, saj potem imamo pa skupno pot. A kar gremo?«

Lara in Dino sta se spogledala in nasmehnila: »Ja, seveda,« je rekel Dino.



*



Julije posedanje ob kavi v domači kuhinji enkrat za spremembo ni dolgočasilo. Uživala je v zadovoljstvu, kako se je panika prejšnjega dne – in še tega jutra – elegantno razrešila z Markovo odločitvijo, da spremlja Edvarda na morje.

Seveda s tem zadeva še ni bila zaprta. Še vedno ni bilo gotovo, da bo Edvard poskrbel za podporo Združenja slovenskih zdravnikov, ampak pregovarjanja z njim bodo imela zdaj, ko bo v tistem smešnem kampu Edvard cele dneve z Markom, vnukom, v katerem vidi nadaljevanje projekta, ki ga je začel s svojo ženo, njeno mamo, čisto drugačen ton.

Julija se je morala posmehniti: foter je res čudak, svoje upe polaga v preobčutljivega fanta, namesto da bi sprejel, da je njegova edinka bolj moško odločna od večine moških – z njim na čelu! In tudi odlična dermatologinja, za kar je imela več kot dovolj potrditev neodvisnih strokovnjakov.

Saj Mark je lahko tudi čisto v redu, je pomislila – malo zdrave spodbude potrebuje, pa se bo spravil k sebi in nadaljeval študij. Mesec ali dva dolgčasa s fotrom bi bila lahko čisto ustrezna spodbuda za kaj takega. Sploh s fotrovimi zgodbicami o zanimivih primerih iz leta dva pa tri in s sentimentalno poanto, da ti noben poklic ne daje tolikšnega zadoščenja. Saj včasih je pa to celo res.

Premišljevala je, ali bi Pečniku povedala, da je Edvard na morju – in to z Markom. To se ji je zdel najboljši argument za to, da bo Edvard poskrbel za podporo reformi – to, da bo končno dojel, da to dela za prihodnost svoje klinike in svoje družine. Okej, tudi če mu Julijin pristop k medicini ni všeč, to ni problem – imamo že naslednjo generacijo!

Stvari so se res prav v redu zložile. Seveda bo morala biti previdna, kako se bo lotila Marka in Edvarda – ampak v nekaj dneh lahko vse zlagoma pripravi. Edina sitnost v prebujajočem se dnevu je bila, da bo morala Eli in Davidu povedati, da ne bo nič z dopustom v Španiji. Saj se bosta znašla, njej je pa prav odleglo: raje je imela deset težkih problemov kot en dolgočasen dopust.



*



Lara je porabila kar nekaj časa, da se je vselila v Dinov šotor – sicer je bil namenjen dvema osebama, a preobrazba iz udobnega prostora za enega stanovalca v takšnega za dva je bila zahtevna naloga. Seveda je potrebovala nemoten dostop do svojih toaletnih potrebščin, pa tudi do nahrbtnika z obleko, saj je pričakovala, da se bo morala zaradi dela v vročini večkrat na dan preobleči.

Ampak kot je rekel Dino – »improvizacija«. Hitro se je privadila: s svojim velikim nahrbtnikom je razmejila svoj in Dinov prostor, potem pa uredila samo svojega … Dino se bo že znašel. Gotovo je v skrajni sili za njegove stvari kaj prostora tudi v sobici za recepcijo, se je namuznila, četudi je imel zanjo bolj vznemirljive načrte …

Stresla je z glavo: delo pred zabavo! Na morje je prišla predvsem zaslužit denar, prišla je naredit potapljaški tečaj – če bo zraven še nekaj sproščenega užitka, super. Ampak to je bonus, najprej si ga mora zaslužiti!

Ob tej odlični misli jo je presenetil prijazen glas: »Gospodična Lara?«

Ritensko se je skobacala iz šotora in se vzravnala. Pred šotorom je stal Hrvoje in se ji smehljal: »Dober dan, gospodična.«

Stresla je z glavo: »Lepo vas prosim! Samo Lara – pa tikajte me, prosim.«

»Dobro, me veseli. Torej, Lara, vem, da Dino postavlja tisti baldahin,« je Hrvoje zavil z očmi. »Vsako leto je isto.«

Malce kislo nasmejana je prikimala: »A dajte no?«

»Ja, rabim pa tudi tvojo pomoč, Lara – takoj, še preden odpremo beach bar. Veš kaj, mogoče nisi opazila, ampak pri recepciji imamo razne table, kje je kaj.« Prav nesrečno se je skremžil: »Oba z Dinom sva pozabila, da je treba napise na njih vsako leto obnoviti,« je rekel in pogledal na uro. »Bi lahko to zdajle naredila ti?«

Lara je zagnano prikimala: »Valda! Se pravi, barvo pa čopič imate v recepciji, ne?«

Hrvoje ji je vrnil enako prisrčen nasmeh: »Valda!«



*



Meri in Frenk ter Saška in njen enajstletni bratec Kevin so ravno zaključili z zajtrkom: razen sveže kuhane kave je bilo vse pripravljeno že doma.

Frenk se je nepopisno dobre volje pogladil po trebuhu. »Krasno je bilo tole! Da bom čisto ta prav, moram pa zdajle v horizontalo za ene tri kitice …« Vstal je in se pretegnil.

Tudi Meri je vstala: »Tole posodo grem pomit, potem bom pa še videla: mogoče grem zaplavat, mogoče pa pridem k tebi noter.«

Frenk ji je pomežiknil: »Kar pridi noter, kar!« Potem je s kazalcem pokazal na oba otroka: »Čez ene dve urici gremo pa na sladoled v bar. Ko sem nas prijavil, mi je Hrvoje povedal, da bo letos tam ena posebej zanimiva čebelica. Baje Dinotova punca iz Ljubljane,« je še rekel, preden je odšel v prikolico. »Se ga vidimo!«

Frenk ni opazil, da je Saška obsedela kot okamenela. S praznim pogledom in odprtimi usti. Meri jo je nežno sunila s komolcem in zašepetala: »Joj, Saška, kaj si pa taka limona!« Posmehljivo je pihnila: »Punca iz Ljubljane! A tako se zdaj temu reče? Ti povem, kaj je bilo: dali so oglas na Facebook, mulc je punci malo na dušo pihnil, zdaj jim bo pa za tri evre na uro delala cele dneve – tako je ona njegova punca!«

Saška se je z velikim upanjem zagledala vanjo: »A res tako misliš, mami?«

»Ja kaj pa?« jo je Meri pogledala izpod čela. »To je biznis, ljubica! Isto kot parcele: delavce kupiš poceni, parcele prodaš drago – potem imaš pa od oktobra do junija počitnice.« Dvignila je kazalec: »Sem pa videla, da je parcela zraven Steinerja prazna – a ne bi bila fenomenalna za mojo pop-up kozmetiko?«

Saška se je nakremžila in skomignila: »Ne vem, mami, res, vseeno mi je. Če imaš ti veselje delat na morju, kul – ampak moj projekt letos je pa samo Dino, pa čao.«

»Ja, jasno! Zaslužila si si to.« Ljubeče se ji je nasmehnila in jo pozorno pogledala skozi oči kozmetičarke: »Samo nekaj: Dino te ne sme videt, če si tudi pikico manj kot popolna. Jaz skočim do Hrvoja, da se zmenim za parcelo … ti se v miru v nulo spedenaj, potem greva pa skupaj pomit in malo na oglede po kampu, a velja?«

Saška se je sicer kar pomirila, a še zadnjič poiskala tolažbo pri mami: »A potem res misliš, da to s to kelnarco … ni nič?«

»Nima kaj bit! Čavči, pridem čez petnajst minutk,« je prepričano odmahnila in se obrnila.

Kevin je skočil na noge: »Mami, mami – počakaj! Meni je dolgčas – a grem lahko s tabo pa se igram z avtočkom pri recepciji?«

Meri ga je strogo pogledala: »Mnja – boljše tam, da te imam na očeh, ja. Tukaj bi samo atija motil pa Saško.«

Odšla sta, Saška pa se je presedla pred improvizirano toaletno mizico, ki sta jo v kampu uporabljali z Meri. Centimeter za centimetrom je opazovala svoj obraz in z velikansko potrpežljivostjo iskala vsako malenkost, ki bi jo lahko še polepšala.



*



Mark je ustavil pred rampo in Edvard je takoj odprl vrata: »Pomagaj mi ven. Grem gor uredit papirje, potem greva pa takoj do naše prikolice.«

Mark je izza sovoznikovega sedeža potegnil zložen invalidski voziček, ga sestavil in pomagal dedku, da se je presedel. Tedaj je iz recepcije že prihitel Hrvoje: »Edi moj! Pa kaj si mi delal?«

Edvard je bil ravno že okrog avta, tako da je Hrvoje spregledal Marka, saj je bil osredotočen na to, da spravi Edvarda do vhoda v recepcijo. Mark je le od daleč slišal Edvarda, kako pripoveduje o operaciji kolka. A bolj ga je zanimalo, ali se iz svojega otroštva spomni česa iz kampa.

Naslonil se je na motorni pokrov in si vzel čas za temeljit ogled okolice … in kmalu ugotovil, da tudi če bi se česa spomnil, bi bilo mnogo manj zanimivo kot privlačna punca v zgornjem delu bikinija in zelo visoko odrezanih kavbojkah, ki je nedaleč stran stala na plastičnem zaboju piva, se stegovala visoko proti kažipotu in s čopičem osveževala napise.

Mark si ni mogel kaj, da je ne bi kar občudujoče gledal. »Ni slabo,« si je mislil.