5 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.5VIL:32(497.412)"11/12" Prejeto: 9. 9. 2019 Martin Bele doc. dr., Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor E-pošta: martin.bele@gmail.com Viltuška veja gospodov Mariborskih pred letom 1311 IZVLEČEK Prispevek predstavlja izvor, zgodnje delovanje ter dosežke rodbine Viltuških – stranske veje rodbine Mariborskih. V času nastanka rodbine je bilo politično stanje na območju današnje slovenske Štajerske precej nestabilno. Razlog za to je bil tudi v tem, da je vojvodina Štajerska konec 12. stoletja dobila novega gospodarja – dinastijo Babenberžanov. Za Viltuške, ki so bili deželnoknežji ministeriali, je bilo to velikega pomena, čeprav viri kažejo, da se jim v 13. stoletju ni uspelo prebiti do vidnejšega položaja na deželni ravni. Rekonstrukcijo dogajanja je omogočila analiza ohranjenih pisnih virov, zlasti Avstrijske rimane kronike in številnih listin. KLJUČNE BESEDE gospodje Viltuški, gospodje Mariborski, Štajerska, visoki srednji vek, Otokar II. Přemysl, Bela IV., Habsburžani, štajerski deželni zbori, ministeriali ABSTRACT VILTUŠ (WILDHAUS) BRANCH OF THE LORDS OF MARIBOR (MARBURG) BEFORE 1311 The contribution presents the origin, early operations, and achievements of the Viltuš (Wildhaus) family, a side branch of the Lords of Maribor (Marburg). At the time of the formation of the family, the territory of present-day Styria was faced with a rather volatile political situation. One of the reasons was that, at the end of the twelfth cen- tury, the Duchy of Styria obtained a new master – the Babenberg dynasty. This was of a major consequence for the ministerial family of Viltuš, even though according to sources, they passed the thirteenth century without being eleva- ted to a notable territorial rank. The reconstruction of the developments was made possible by an analysis of preserved written sources, especially the Austrian Rhyme Chronicle, and a substantial number of documents. KEY WORDS Lords of Viltuš (Wildhaus), Lords of Maribor (Marburg), Styria, High Middle Ages, Ottokar II. Přemysl, Bela IV., Habsburgs, Styrian territorial diets, ministeriales 6 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 Uvod Namen pričujočega članka je raziskati izvor, zgod- nje delovanje ter dosežke rodbine Viltuških – stran- ske veje rodbine Mariborskih. Rodbina je obstajala in bila politično aktivna v času od konca 12. stoletja, izumrla pa je šele v drugi polovici 15. stoletja. Pri pisanju smo uporabljali avstrijsko in slovensko znan- stveno literaturo s področja srednjeveške zgodovine. Med zbranimi viri je treba na prvem mestu izposta- viti Avstrijsko rimano kroniko, zatem pa še zbrano listinsko gradivo za zgodovino nekdanje vojvodine Štajerske, ki so ga v 19. in 20. stoletju zbrali in izda- jali Joseph von Zahn (UBSt I-III), Heinrich Appelt in Gerhard Pferschy (UBSt IV), Franc in Milko Kos (Gradivo IV–V) ter France Baraga (na podlagi gradi- va Boža Otorepca) (Gradivo VI). Uporabljali smo še gradivo za srednjeveško zgodovino Koroške (MDC I-VIII), ki sta ga zbirala August von Jaksch in Her- mann Wiessner. V preteklosti so se raziskovalci z rodbino Viltu- ških že srečevali, a so jo še najpogosteje omenjali le bolj ali manj bežno in v povezavi z neko širšo temo – predvsem z gospodi Mariborskimi. Že leta 1938 je Viltuške v zvezi s študijo o Mariborskih omenjal Ljudmil Hauptmann.1 Zatem se je Hans Pirchegger leta 1952 posvečal mariborskemu gospostvu,2 Viltu- škim pa je bilo v njegovem besedilu namenjenih le nekaj kratkih besed. Isto lahko rečemo za kasnejšo Pircheggerjevo knjigo Die Untersteiermark ter Mli- naričevi deli Gospoščina Viltuš pri Mariboru po urbarju iz leta 1588 in Studeniški dominikanski samostan,3 v katerih so zgodnji Viltuški le na kratko obravnava- ni.4 Malce izčrpneje je rodbino v knjigi Vitez in grad obravnaval Dušan Kos. V tem primeru je sicer šlo za eno izmed gesel v knjigi, namenjeni pregledu večjega števila kranjskih in spodnještajerskih gradov.5 V zad- njih letih se je z izvorom in razvojem Mariborskih ukvarjal Rajmund Lampreht, ki je viltuški veji rod- bine posvetil eno poglavje svojega članka.6 Lampreht je poleg tega (v soavtorstvu z Rajnholdom Vavro in Danico Perše) izdal knjigo o (kasnejšem) viltuškem gradu (katerega jedro je iz leta 1625), v kateri prav tako najdemo poglavje o Viltuških.7 V sledečih vrsticah bomo pričujočo rodbino, njen izvor in njene najpomembnejše člane predstavili čim bolj celovito. Da bi bralec kar najbolje razumel raz- mere, v katerih so njeni člani živeli in delovali, bomo najprej napravili kratek pregled politične zgodovi- ne tako današnje slovenske Štajerske kot tudi širše 1 Hauptman, Mariborske studije, str. 57–63, 77. 2 Pirchegger, Herrschaft Marburg, str. 37, 46, 49, 54–55. 3 Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 7, 21–24. 4 Pirchegger, Untersteiermark, str. 25–26; Mlinarič, Gospoščina Viltuš, str. 220–224. 5 Kos, Vitez in grad, str. 389–391. 6 Lampreht, Izvor in razvoj, str. 24–26. 7 Lampreht et al., Grad Viltuš, str. 11–17, 24. vzhodnoalpske regije v času, ko je viltuška rodbina nastala. Predvsem v prvih desetletjih svojega obstoja (sredi 13. stoletja) so morali člani rodbine preživeti v izredno nemirnem političnem obdobju. Gospodarji na štajerskem vojvodskem prestolu so se tedaj hitro menjavali. Medtem se je lokalno deželno plemstvo moralo prilagajati vedno novim razmeram, da bi tako ohranilo svoje posesti ter morda celo povečalo svojo moč. Splošni politični pregled Konec 12. stoletja, ko se je viltuška rodbina začela formirati, je bil v vzhodnoalpskem prostoru čas na- stanka štajerske vojvodine ter hkrati menjave na šta- jerskem vojvodskem prestolu. Na območju kasnejše vojvodine Štajerske sta vladala štajerski mejni grof Otokar III. (vladal v letih 1129–1164) in njegov sin Otokar IV. (vladal v letih 1164–1192). Otokar III. je bil v sorodu z najmočnejšimi knezi Svetega rimskega cesarstva. Cesar Friderik I. Barbarossa in saško-ba- varski vojvoda Henrik Lev sta bila njegova bratran- ca.8 Pred tem je Otokarjeva rodbina svoj deželno- knežji položaj utrdila v srečnem nizu dedovanj. Leta 1147 je Otokar v roke dobil pomembna gospostva na današnjem slovenskem Štajerskem, med drugim območje današnje Radgone, Maribora in Laškega. Otokarjevo gospostvo se je na jugu razširilo do raz- vodja med Dravo in Savinjo, z laškim gospostvom pa je dosegel celo Savo.9 Po Otokarjevi smrti je zavladal njegov sin in soimenjak, mladi Otokar IV. Ta je leta 1180 sicer dobil naslov štajerskega vojvode, dinastije pa zaradi gobavosti ni zmogel več nadaljevati. Ker je bil neporočen, se je odločil še pred smrtjo poskrbeti za prihodnost svoje dežele, ki je ni mogel zapustiti potomcem.10 Najhitreje se je odzval avstrijski voj- voda Leopold V. Babenberški, ki je avgusta 1186 z bolnim štajerskim vojvodo sklenil t. i. Georgenberški privilegij. Po Otokarjevi smrti (maja 1192) je Leo- pold prevzel še njegovo vojvodino.11 Posest, na kateri je nastal viltuški grad, je bila v lasti šentpavelskega samostana, ki je bil v trenutku, ko je babenberška dinastija prevzela oblast na Šta- jerskem, star že dobro stoletje. Ta duhovna ustanova grofa Engelberta I. Spanheimskega stoji v današnjem okrožju Volšperk (Wolfsberg) na avstrijskem Koro- škem, 20 km severozahodno od Dravograda. Engel- bert je s postavitvijo samostana ob gradu svoje mate- re pravzaprav le nadaljeval delo svojih staršev, ki sta tam začela graditi cerkev sv. Pavla. Ustanavljanje je bilo bolj ali manj zaključeno maja 1091, ko je usta- novitelj samostanu podaril posestva v okolici Labo- 8 Dopsch, Otakare, str. 111; Elster, Heinrich der Löwe, str. 27– 105. 9 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 98–99. 10 Dopsch, Länder und Reich, str. 273–298. 11 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 99. 7 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 ta na Koroškem, v Dravski dolini in celo Furlaniji.12 V desetletjih po ustanovitvi je imel samostan velike težave z okoliškimi plemiči, ki so si s silo prilaščali njegove posesti (oziroma pravice na njih) in na njih brez dovoljenja gradili gradove. V Dravski dolini so se kot taki izkazali predvsem Dravograjski in Maren- berški, ki so na samostanski zemlji zgradili gradova Dravograd in Marenberg (na Koroškem tudi Nove Trušnje).13 Sredi 13. stoletja so se s Šentpavlom (za sodne pravice na samostanskih posestih) dolgo pre- pirali tudi Rogaški, dokler ni tedanji štajerski deželni glavar Bruno Olomuški rogaškim zahtevam napra- vil konca.14 Iz virov lahko razberemo, da so bili med plemiči, ki so se okoriščali na račun omenjenega sa- mostana (katerega dedne odvetniške pravice so sicer pripadale Spanheimom), tudi prvi Viltuški.15 Po prevzemu oblasti na Štajerskem leta 1192 so Babenberžani tako Avstriji kot Štajerski vladali vse do leta 1246, ko so v moški liniji izumrli. Vrh dinastije je brez dvoma pomenila vladavina vojvo- de Leopolda VI., ki je vladal več kot tri desetletja (1194/1198–1230). Po smrti njegovega jezljivega 12 MDC III, št. 496; Štih, Rodbina koroških Spanheimov, str. 59–60; Oitzl, Zgodovina železarstva, str. 186. 13 MDC Erg., št. 1228a=3056; Gradivo IV, št. 592a; Gradivo VI, št. 136 (in Karinthia nouum castrum in Truhsen, et in Stiria castrum Merenwerch). 14 Gradivo VI, št. 61; MDC IV/1, št. 1834; UBSt IV, št. 352; MDC IV/2, št. 3009. 15 Štih, Rodbina koroških Spanheimov, str. 60. sina Friderika II. (leta 1246) se je v vzhodnoalpskem prostoru razbesnel boj za dediščino zdaj izginule rodbine. Ta je z daljšimi ali krajšimi presledki trajal skoraj štiri desetletja, končal pa se je z zmago Habs- buržanov. Še največ uspeha sta v prvih letih imela če- ški kralj Otokar II. Přemysl in ogrski kralj Bela IV. Omenjena monarha sta po več letih spremenljive sre- če in težkih bojev aprila 1254 sklenila mirovni spo- razum v Budimu. Vojvodina Avstrija je tedaj pripadla češkemu kralju, vojvodina Štajerska pa ogrskemu.16 Štajerski deželani so bili v letih, ki so sledila, vse bolj nezadovoljni z oholim ogrskim vodstvom, zato so se po nekaj letih uprli. Češki kralj je izkoristil nastali položaj, podprl uporno štajersko plemstvo in julija 1260 pri Groißenbrunnu premagal vojsko ogrskega kralja. Zatem je obema vojvodinama vladal vse do leta 1276.17 Jeseni 1273 je bil za novega vladarja v cesarstvu izvoljen grof Rudolf Habsburški, ki je po kronanju začel nastopati proti Otokarju Přemyslu. Ta se je moral konec leta 1276 pod hudim pritiskom odpo- vedati Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski, Sloven- ski marki, Chebu in Pordenoneju. Spor med kne- zoma je slednjič kulminiral v bitki pri Dürnkrutu (avgusta 1278), kjer je češki kralj izgubil tako bitko kot življenje. Decembra 1282 je kralj Rudolf svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu II. podelil Avstrijo, 16 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 103, 111, 115–117. 17 Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 100–105. Viltuš v 17. stoletju (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681). 8 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 Štajersko in Kranjsko z Marko.18 Smrt kralja Ru- dolfa leta 1291 je v cesarstvu sprožila val sprememb. Albrehtovo nasledstvo na vladarskem prestolu ni bilo samoumevno. Številni državni knezi so v času Rudolfove vladavine z nejevoljo opazovali rast habs- burške moči, ki se jim je zdela nevarna. Albreht se je moral na prelomu med letoma 1291 in 1292 spopa- sti še z uporom štajerskega in koroškega plemstva.19 Maja 1292 je bil za novega vladarja v cesarstvu iz- voljen porenski grof Adolf Nassauski. Čeprav je Al- breht krono očitno želel zase, je bil dovolj pameten, da se z Adolfom ni nemudoma spustil v frontalni spopad. V letih, ki so sledila, je Adolf tonil v vedno večje politične težave, medtem ko se je Albrehtova moč krepila. Slednjič je dosegel, da je bil Adolf junija 1298 odstavljen, namesto njega pa za kralja izvoljen sam. Julija 1298 je med tekmecema prišlo do bitke pri Göllheimu v bližini Wormsa, kjer je Adolf izgu- bil življenje. Albreht se je dal še isti mesec ponovno izvoliti. Tako cesarstvu kot štajerski vojvodini je za- tem vladal do svoje smrti leta 1308.20 Po izumrtju Přemyslidov leta 1306 se je med habsburško dinastijo in Goriško-Tirolskimi vnela vojna za češki prestol. Po mirovnem sporazumu leta 1311 je moral koroški vojvoda Henrik Goriško-Ti- rolski Habsburžanom prepustiti Savnijo (Posavinje s Posoteljem), ki jo je do takrat imel v zastavi in ki se je tedaj za zmeraj zvezala s Štajersko. Po Henri- kovi smrti leta 1335 so Habsburžani neposredno oblast prevzeli še na Koroškem in Kranjskem (sled- njo so pred tem prav tako imeli v zastavi Goriško- -Tirolski).21 Gospodje Mariborski in začetek njihove viltuške veje O tem, da so gospodje Viltuški stranska veja go- spodov Mariborskih, danes ni nobenega dvoma. Prav tako med današnjimi raziskovalci vlada konsenz gle- de izvora samih Mariborskih. Prvi znani Maribor- ski so bili štajerski ministeriali, t. i. Gundakarjevci. S svojih izvornih traungauskih posesti so jih pripe- ljali mejni grofje Otokarji. Najprej sta jim bila v var- stvo zaupana gradova Wildon in Riegersburg, nato pa – nekje po letu 1147 – še novi grad v Marki ozi- roma Maribor.22 Viltuška rodbina je torej izšla iz go- 18 Rudolf II. se je bil Avstriji in Štajerski naslednje leto prisiljen odpovedati (UBSt IV, št. 605; Hoensch, Der goldene König, str. 119; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 81–84). 19 MDC VI, št. 207, 211–212, 249, 256–257, 259; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 101–102. 20 MDC VI, št. 202, 205, 207; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 96–101; Rexroth, 2005, str. 90; Reifenscheid, König Albrecht I., str. 386–387. 21 Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 543–544; Kosi, Visoki in pozni srednji vek, str. 72 (besedilo in zemljevid). 22 Ravnikar, Maribor v 12. stoletju, str. 10, 24; Mlinarič, Gospo- ščina Viltuš, str. 222–223; Kos, Vitez in grad, str. 326–327, 389; Lampreht, Izvor in razvoj, str. 11–17, 24; Lampreht, Va- vra et al., Grad Viltuš, str. 7–12; Hauptman, Mariborske studi- spodov Mariborskih, ki so bili štajerski ministeriali. Ob cesti med Mariborom in Dravogradom, v naselju Spodnji Slemen, na nekoliko povzdignjeni ravnici v pobočju hriba, stoji danes dvorec Viltuš. Pri tem pa ne gre za nekdanji stari grad, v katerem so v 13. stoletju prebivali gospodje Viltuški. Ta, v 17. sto- letju opuščeni grad je nekoč stal na hribu Tičnica, nad Spodnjim Slemenom. Medtem ko dvorec v 13. stoletju še ni obstajal (graditi so ga začeli šele v prvi polovici 17. stoletja), je bil grad na hribu najbrž zgra- jen v drugi polovici 12. stoletja.23 Kot prva Mariborska se v povezavi z viltuškim gradom omenjata brata Ulrik I. (leta 1185 ga prvič srečamo še kot dečka, najdemo pa ga imenovanega tudi kot pastorka) in Gotfrid I. Njun brat Konrad je bil župnik v Mariboru. Njihovi materi je bilo ime Kunigunda, očetu pa Henrik de sancta Margareta (gre za vas pri Wildonu).24 Ulrika in Gotfrida v povezavi z Viltušem srečamo ob pregledu seznama šentpa- velskih posesti, nastalega med letoma 1193 in 1220. Navedene posesti so predhodniki takratnega opata Ulrika (1192–1222) dali v fevd, Ulrik pa jih ni zmo- gel zopet pridobiti samostanu.25 Ulrik je tudi trdil, da (sam) ni dal v fevd nobenih samostanskih posesti. Brata Ulrik in Gotfrid Mariborska sta imela tedaj v fevdu poleg viltuškega gradu tudi izkrčeno območje ob gradu ter (po krivici) nekaj vasi.26 Glede na zgoraj povedano lahko zaključimo, da so Mariborski obmo- čje, na katerem je nastal grad Viltuš, dobili v svoje roke, še preden je Ulrik postal opat. Domnevamo lahko, da se je to (sporazumno ali nasilno) zgodilo nekje po letu 1147 ali 1164, torej v času opatov Ver- nerja (1138–1158) oziroma Pilgrima (1158–1192).27 Tudi grad so morda zgradili v času stolovanja sled- njih dveh (bolj verjetno slednjega), medtem ko je ob koncu Ulrikovega stolovanja brez dvoma že stal. Ob pregledu ohranjenih virov iz naslednjih de- setletij najdemo različne pripadnike rodbine Viltu- ških še največkrat vpletene v zadeve šentpavelskega samostana.28 Nekoliko redkeje jih najdemo tudi v spremstvu in med pričami štajerskih vojvod.29 Po je, str. 57–60; Pirchegger, Herrschaft Marburg, str. 23–26. 23 Stopar, Grajske stavbe, str. 129–131. 24 Prirchegger navaja, da je šlo pri Konradovem, Ulrikovem in Gotfridovem očetu za Konrada I., a se zelo verjetno moti. Po njem ta podatek povzema tudi Dušan Kos. Kot rečeno, je šlo pri očetu treh omenjenih mož v resnici za Henrika I. (Gradivo IV, št. 706 (Heinricus de sancta Margareta et filius eius Ŏlricus puer de Marchpurch), 714 (Ŏlricus Stiefsun de Marchburch), 839, 845, 851, 854, 909, 927; Gradivo V, št. 52, 215, 229; Mlinarič, Župnija sv. Janeza Krstnika, str. 300; Lampreht, Izvor in razvoj, str. 15–19; Kos, Vitez in grad, str. 330 (Genealoška preglednica 60: Maribor); Pirchegger, Herrschaft Marburg, str. 52–53 (Die Herren von Marburg (Entwurf ) – genealoška preglednica)). 25 Ginhart, Die Kunstdenkmäler, str. 491–496. 26 Gradivo IV, št. 855 (V); MDC III, št. 1426 (V). 27 Ginhart, Die Kunstdenkmäler, str. 491–496. 28 UBSt I, št. 712; UBSt II, št. 111, 182; Gradivo V, št. 229; MDC IV/1, št. 2341, 2380, 2571, 2586, 2710. 29 Gradivo V, št. 52; UBSt II, št. 98, 125. 9 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 eni strani nas zgornja trditev ne preseneča, saj je bil Viltuš zgrajen na šentpavelski zemlji, Viltuški pa so imeli od Šentpavla tudi druge posesti. Po drugi stra- ni bi morda pričakovali, da bodo Viltuški – glede na svoj štajerski ministerialni izvor – tega komolčarsko izkoriščali, se gibali le v vrstah Štajercev, šentpavelske zadeve pa puščali vnemar. Kot kaže, ni bilo tako, bo- disi zato, ker Viltuški niso imeli moči, da bi se iztrgali šentpavelskemu vplivu, bodisi zato, ker jim je poli- tična previdnost narekovala taktno ravnanje z opati. Politično delovanje Viltuških v 13. stoletju Čeprav so bili pripadniki rodbine Viltuških v te- snem sorodu z gospodi Mariborskimi, jih v začetku 13. stoletja po politični moči še zdaleč niso dosega- li. Res so predvsem stoletje kasneje tudi oni malce pridobili na moči, vendar jih lahko v začetku 13. stoletja označimo za pomembne le na lokalni ravni. Z Mariborskimi je bilo v istem času drugače, saj so se (predvsem v času Gotfrida II.) politično strmo vzpenjali in igrali pomembno vlogo na ravni celotne vojvodine.30 Res je sicer, da sta se brata Albert II. in Henrik III. Viltuška leta 1259 udeležila štajerskega deželnega zbora na Ptuju.31 Domnevati smemo, da je šlo pri tam zbranih plemičih za (zelo verjetno nepro- stovoljne) ogrske podpornike. Leto 1259 je bil sicer čas, ko so se nad ogrskimi silami na Štajerskem že zbirali črni oblaki,32 tako da so Ogri z veseljem spre- jeli kakršnega koli zaveznika. Na tem mestu moramo še poudariti, da ni dokaza, da bi Albert in Henrik na zboru igrala pomembnejšo vlogo, glede na njuno članstvo v štajerski deželni zvezi pa tudi ni čudno, da sta bila tam. Na začetku stoletja so Viltuški še zelo očitno delovali pod okriljem avstrijsko-štajerskega vojvode Leopolda VI. V njem so najbrž imeli močno zaslom- bo proti šentpavelskemu opatu Ulriku, ki je moral biti nanje jezen zaradi (zgoraj omenjenih) po krivi- ci pridobljenih vasi.33 Ni rečeno, da je bila to edina točka spora med opatom in Viltuškimi. Marca 1203 med pričami Leopoldove listine iz Heiligenkreuza najdemo Ulrika Mariborskega.34 Pri njem gre naj- verjetneje še za Gotfridovega brata Ulrika I. oziroma za isto osebo, ki je nekje med letoma 1193 in 1220 že imela v rokah viltuški grad. Rodbina se je na mari- borski in viltuški del najbrž razdelila šele v naslednji generaciji. Ulrika I. in Gotfrida I. v Leopoldovem spremstvu naslednjič najdemo leta 1209, ko je ta v Mariboru izdajal obnovitveno listino za jurkloštrski samostan. Med pričami v tem primeru ne najdemo nikogar, ki bi se imenoval po Mariboru, brata se na- 30 UBSt III, št. 155, 161–163, 178, 202–203, 279–280; UBSt IV, št. 8, 13, 43, 86, 94, 180, 352. 31 UBSt III, št. 279, 280 (fratres de Wilthŏsen). 32 Bele, Friderik V. Ptujski, str. 138–139. 33 Gradivo IV, št. 855 (V). 34 Gradivo V, št. 52. mreč nazivata kot Viltuška.35 Ulrika I. med Leopol- dovimi pričami najdemo še leta 1213, tokrat spet s pridevkom »Mariborski«.36 Poleg Gotfrida in Ulrika izmed Mariborskih pri Leopoldu najdemo še Riherja II.,37 ki pa se nikoli ni imenoval po Viltušu. V prvih letih vladavine Leopoldovega sina Fri- derika II. Babenberškega Prepirljivca (1230–1246) pripadnikov viltuške rodbine ne zasledimo v njegovi bližini. To se prvič zgodi šele leta 1240, ko se je voj- voda zadrževal v Mariboru in je vpričo tam zbrane velike množice plemičev obljubil varstvo samostanu v Garstnu. Med njimi najdemo Ulrika II. Maribor- skega, torej pravzaprav le sorodnika viltuške veje rodbine (ki je bila na tej točki najbrž že razdeljena na mariborski in viltuški del).38 Iz ohranjenih virov bi smeli sklepati, da se pripadniki tako viltuške kot mariborske veje v tridesetih letih 13. stoletja niso zadrževali pri novem vojvodi, ki se je s prenagljeni- mi in agresivnimi potezami vedno znova zapletal v težke politične spore. Zaradi dolgotrajnega pritože- vanja večjega števila knezov je cesar proti njemu za- čel sodni postopek. Konec junija 1236 je bil Friderik Babenberški obsojen, doletel ga je državni preklic, državni fevdi so mu bili odvzeti.39 Nanj so se z vseh strani zgrnili njegovi nasprotniki, na Dunaj pa je pri- potoval celo cesar. Ko se je poleti 1237 odpravil nazaj v Italijo, se je Friderik Prepirljivec lotil ponovnega osvajanja svojih dežel. Tako je nekje do druge polo- vice leta 1240 spet imel v rokah obe svoji vojvodini, cesar pa je bil zaradi razvoja dogodkov stisnjen v kot in je novi položaj priznal.40 Podatkov o političnih potezah Viltuških in Ma- riborskih iz časa pravkar opisanih dogodkov je malo. Kot rečeno, smemo sklepati, da so se – vsaj v času njegovega državnega preklica – poskušali oddaljiti od nerazsodnega vojvode. Prav tako jih ne najdemo v iz- redno veliki množici plemstva, ki se je v prvi polovici leta 1237 zbrala okrog cesarja na Dunaju.41 Možno je sicer, da so tam bili, a se njihova imena niso ohra- nila. Konec koncev je bila tam poleg raznih naštetih plemičev še velika množica drugih Štajercev (quam pluribus aliis de Styria).42 O viltuškem obisku Dunaja na začetku leta 1237 torej ne moremo dati končnega odgovora. V četrtem in prvi polovici petega desetletja 13. stoletja po drugi strani pripadnike Viltuških in Mariborskih najdemo v listinah, ki se tičejo šentpa- velskega in vetrinjskega samostana ter oglejskega pa- triarhata.43 To takrat ni bilo nič novega, saj so Viltu- ški in Mariborski pričali v listinah raznih cerkvenih 35 UBSt II, št. 98 (fratres de Wilthusen). 36 UBSt II, št. 125. 37 Gradivo IV, št. 883; Gradivo V, št. 34–35, 163. 38 Gradivo V, št. 737. 39 Lechner, Die Babenberger, str. 30–85, 280. 40 Dopsch, Länder und Reich, str. 192–194. 41 UBSt II, št. 349–350; Gradivo V, št. 666, 670; UBSt II, št. 354. 42 UBSt II, št. 349. 43 MDC IV/1, št. 2253, 2294. 10 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 institucij (kot že rečeno, predvsem Šentpavla) tako pred omenjenim obdobjem kot po njem.44 Po nasilni smrti vojvode Friderika Prepirljivca leta 1246 so se razmere na ozemlju Vzhodnih Alp mahoma spremenile. Ker je bil Friderik zadnji moški pripadnik svoje rodbine, so se nad njegove nekdanje dežele zgrnili sosedje in si jih skušali na silo prisvojiti. Naenkrat ni bilo nikogar, ki bi vzdrževal mir, tako da sta posledično zavladala nered in velika stiska. Bogati so hitro obubožali, lokalni plemiči so si v več prime- rih začeli na silo prilaščati cerkvena posestva,45 števil- ne vasi so bile uničene.46 O dejavnosti Viltuških v tem času smo prav tako razmeroma slabo poučeni, sicer pa to glede na vojne razmere v Avstriji in na Štajer- skem ni presenetljivo. V spor o babenberški dediščini so se vmešali Prepirljivčeva sestra in nečakinja, stari cesar, papež Inocenc IV., ogrski kralj Bela IV. in češki kralj Otokar II. Přemysl. Vojna sreča in zavezništva so se hitro spreminjala, prav tako kot večina oseb na političnem prizorišču. Oktobra 1249 je cesar grofa 44 Gradivo V, št. 229; MDC IV/1, št. 2155, 2341, 2380; Gradivo VI, št. 173, 241, 256; UBSt IV, št. 4, 99. 45 Gradivo VI, št. 244a; UBSt III, št. 147, 155; CKL, št. 28; UBSt III, št. 216; UBSt IV, št. 587; MDC V, št. 469; CKL, št. 52. 46 Liechtenstein, Frauendienst II, str. 259–260, kitica 1677 (Got müeze sîn pflegen: er ist nu tôt. sich huop nȃch im vil grôziu nôt ze Stîre und ouch ze Œsterrîch. da wart mániger arm, der ȇ was rîch. für wȃr ich iu daz sagen wil: nȃch im geschach unbildes vil: man raubt diu lant naht unde tac; dȃ von vil dörffer wüeste lac.); Liechtenstein, Frauendienst, str. 580–581, kitica 1677 ter str. 660 (Inhaltsübersicht). Majnharda III. Goriškega pooblastil, naj na Štajer- skem in Kranjskem zapleni vso posest oglejskemu patriarhu Bertoldu Andeškemu in izvoljenemu salz- burškemu nadškofu Filipu Spanheimskemu ter jo podeli (cesarjevim) zvestim privržencem.47 Nekateri, namreč prav gospodje Mariborski in Viltuški, so znali hitro spreminjajoče se razmere prav dobro obrniti v svojo finančno korist. Tako so nekateri štajerski plemiči poleti 1252 Filipu Span- heimskemu (oziroma njegovemu očetu Bernhardu) pomagali v boju proti grofom Goriškim. Majnhard Goriški in njegov tast grof Albert  III. Tirolski sta tedaj skušala utrditi svoje posesti na Zgornjem Ko- roškem. V ta namen sta se odločila napasti najprej salzburško postojanko Sachsenburg in nato še voj- vodski grad Greifenburg – edino pomembnejšo po- sest vojvode Bernharda Spanheimskega v tem delu Koroške. Filip, tako pripadnik spanheimske dinastije kakor tudi (le izvoljeni, a takrat kljub temu dejanski) poglavar salzburške nadškofije, je goriško-tirolsko stran presenetil in uničujoče porazil.48 Zatem je »za pomoč na poti za obrambo koroške dežele in trdnja- ve Sachsenburg« (tu je očitno šlo za bojni pohod) denarno nagradil Alberta I. Viltuškega in Ulrika II. Mariborskega. Filip je svojima zaveznikoma dal (oziroma očitno le obljubil) 64 mark srebra dunajske teže. Ker pa ni imel toliko gotovine, je za izplačilo 47 UBSt III, št. 57. 48 Wagner, Interregnum, str. 438–439; Komac, Kranjska, str. 166–167; Dopsch, Länder und Reich, str. 206–207. Rogatec v 17. stoletju (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681). 11 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 jamčil Friderik V. Ptujski, ki je zato prejel v zastavo vas Zrkovci v bližini Maribora.49 Preden nadaljujemo s pregledom političnega udejstvovanja članov viltuške rodbine, se na kratko ustavimo pri osebnosti zgoraj omenjenega Alberta I. Viltuškega in njegovem položaju v rodbini. Sredi 13. stoletja je bil eden izmed pripadnikov rodbine Vil- tuških poročen z Gertrudo Rogaško, katere sestra Zofija je leta 1245 ustanovila studeniški samostan. V kontekstu ustanavljanja je nastalo več daljših li- stin, iz katerih je mogoče danes bolj ali manj jasno razbrati sorodstvena razmerja rogaške rodbine. Pri Gertrudinih sestrah Rikardi in Zofiji je to razme- roma lahko, medtem ko se pri osebnosti Gertrudi- nega moža (in očeta Alberta, Henrika, Diemute in Kunigunde) zaplete. Glede tega so tudi mnenja pre- teklih raziskovalcev deljena. Ljudmil Hauptmann v delu Mariborske studije iz leta 1938 piše, da je bil njen mož Albert Viltuški.50 Hans Pirchegger ima v članku »Die Herrschaft Marburg« iz leta 1952 za Gertrudinega moža Gotfrida II.,51 z njim se strinja Dušan Kos.52 A v tretji knjigi svojega poznejšega dela Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters (1958) Pirchegger navaja, da je bil z Ger- trudo poročen Henrik Viltuški (enako navajata Jože Mlinarič in Jože Koropec).53 Istočasno Pirchegger v opombi h genealoški preglednici opozori na svoj prej omenjeni članek ter zavrne svojo prvotno trditev, da je bil Gertrudin mož Gotfrid.54 V delu Die Unter- steiermark (1962) Henrika Viltuškega prav tako označi za Gertrudinega moža.55 Gotfrida (II.) lah- ko kot možnega Gertrudinega moža hitro izključi- mo, saj je bil (v istem časovnem obdobju) poročen s hčerjo Kolona Vuzeniškega.56 Kar se tiče Henrika in Alberta, se zadeva razplete pri pregledu listine za studeniški samostan iz leta 1263, ki jo je izdala Zofi- ja Rogaška in v kateri Henrika Viltuškega (skupaj z Otonom Kunšperškim, ki je bil mož njene sestre Ri- karde) imenuje svojega svaka.57 Albert I., ki je očitno 49 GZM I, št. 81 (Nos Phylippus dei gratia electus ecclesie Saltz- burgensis…dedimus Alberto de Wilthovsen et Vlrico filio domi- ni Vlrici de Marchpurch puri argenti marcas LXIIII ponderis Wiennensis pro auxilio nobis per eosdem ipso itinere exhibendo …); Gradivo VI, št. 173. 50 Hauptman, Mariborske studije, str. 61–62. 51 Pirchegger, Herrschaft Marburg, str. 37, 46, 49, 54–55 (Die Herren von Wildhaus – genealoška preglednica). 52 Kos, Vitez in grad, str. 389–391. 53 Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 7; Koropec, Svet okoli Slovenske Bistrice, str. 96. 54 Pirchegger, Landesfürst und Adel 3, Gonobitzer, genealoška preglednica ob koncu knjige, stran brez številčne oznake. 55 Pirchegger, Untersteiermark, str. 25. 56 Gradivo VI, št. 24. 57 Za pomoč pri preučevanju problema rodbinskih povezav med Rogaškimi in Viltuškimi se lepo zahvaljujem dr. Alešu Mavru. UBSt IV, št. 99 (… ego Sophia humilis vidua Iesu Chri- sti post mortem quondam dilecti mariti mei domini Richeri de Iunek … et sororios meos dominum Ottonem de Chungesperh, Hainricum de Wilthŏsen …); Muchar, Geschichte des Herzog- thums Steiermark V, str. 300 (... daß ich Sophia, demüthige Wit- spadal v isto generacijo kot Gotfrid II. in Henrik II., je bil morda njun brat. Spričo pomanjkanja virov ga ne moremo natančneje opredeliti. Po letu 1252 je pripadnikom viltuške rodbine ponovno težje slediti. Medtem je bil v središču do- gajanja njihov sorodnik Ditrik, kot kaže, svak zgoraj omenjene Gertrude Rogaške. Ditrik je v tem času namreč postal krški škof. Izpostaviti je treba časovno obdobje, v katerem se je to zgodilo. Po smrti prejšnje- ga škofa Ulrika septembra 1253 je bil kanonik Ditrik s strani krškega kapitlja soglasno izvoljen oktobra 1253.58 To se, glede na določila iz leta 1232,59 ni mo- glo zgoditi brez privoljenja salzburškega nadškofa. V Ditrikovem primeru je šlo za izvoljenega nadškofa Filipa Spanheimskega, ki je novega škofa tudi po- trdil. Na tej točki nam v oči pade dejstvo, da je šlo pri novopečenem škofu Ditriku za brata Alberta I. Viltuškega in Ulrika II. Mariborskega, ki jima je isti nadškof (Filip), kot se spomnimo, še dobro leto pred tem plačeval za pomoč pri obrambi dežele svojega očeta.60 Očitno je torej, da so bili Mariborski in Vil- tuški v zgodnjih petdesetih letih 13. stoletja, ko v štajerski deželi ni bilo jasno, kdo je pravi gospodar, vojaško in politično trdno na strani koroške vojvod- ske rodbine, v kateri so našli pokrovitelje. Po dru- gi strani so Spanheimi v Mariborskih in Viltuških morali videti dobrodošlo vojaško pomoč. Viri nam ne omogočajo uvida v podrobnosti medsebojnih od- nosov zgoraj omenjenih mož. Kljub temu je jasno, da so bili Mariborski in Viltuški v spanheimskih očeh dovolj dragoceni, da se jih je splačalo nagraditi ne le z denarjem, temveč tudi s škofovskim naslovom. Po letu 1252 je pripadnikom viltuške rodbine, kot rečeno, težje slediti. Sklepamo lahko, da so se držali iste politične smeri kot škof Ditrik. Ta je bil v šestde- setih letih 13. stoletja predvsem zaveznik spanheim- sko-přemyslidske koalicije, zatem pa v taboru češke- ga kralja.61 Že omenjenega deželnega zbora na Ptuju (1259), ki sta se ga udeležila Albert II. in Henrik III. Viltuška,62 po mojem mnenju ne moremo imeti za dokaz njune protičeške usmerjenosti. V tistem tre- nutku brata pač nista imela možnosti, da bi ravnala drugače, po letu 1260 pa sta češkega kralja brez dvo- ma sprejela kot novega vojvodo. Po izvolitvi Rudolfa Habsburškega so se razmere ponovno zaostrile, Oto- kar II. Přemysl pa je svojo oblast v Vzhodnih Alpah vzdrževal s surovo vojaško silo. Škof Ditrik je feb- ruarja 1276 celo odpotoval v Prago, kjer si je od Oto- we Jesu Christi, nach dem Tode weiland meines geliebten Gema- hles Richers von Sonnek ... und durch meine Schwäger, Otto von Königsberg, Heinrich von Wildhausen …); Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 7, 21–24. 58 MDC II, št. 615. 59 Podrobneje o volitvah krških škofov gl.: Bele, Posesti Krške škofije 1, str. 568. 60 GZM I, št. 81. 61 MDC II, št. 633, 639, 653; Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 101–104. 62 UBSt III, št. 279, 280 (fratres de Wilthŏsen). 12 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 karja dal potrditi pravice do gradu Anderburg (nad vasjo Podgrad pri Šentjurju). To je krški škof očitno napravil s figo v žepu,63 saj se je zatem še istega leta pridružil habsburški strani. Kasneje svoje odločitve, kot kaže, ni več spreminjal. Umrl je sredi novembra 1278.64 Tedaj je bila habsburška oblast nad nekda- njo babenberško dediščino že zagotovljena, njegovim sorodnikom Mariborskim in Viltuškim pa je njihov položaj s pravočasnim prestopom na habsburško stran očitno uspelo ohraniti.65 Glede na razpoložljive podatke Viltuškim po habsburškem prevzemu oblasti na Štajerskem ni uspelo prodreti med najvplivnejše rodbine v vojvo- dini. Šele konec osemdesetih let 13. stoletja najdemo Henrika IV. Viltuškega (tik ob sorodniku Ulriku IV. Mariborskem) med pričami v neki listini Ortolfa iz Grebinja.66 Naslednja listina, v kateri najdemo brata Viltuška, ima nekoliko več teže. V njej gre za odvetniške pravice nad gornjegrajskim samostanom, za katere so se v drugi polovici osemdesetih let 13. stoletja potegovali tako grofje Vovbrški67 kot go- spodje Ptujski. Slednji so imeli odvetniške pravice na gornjegrajskih posestvih morda istočasno (namreč na drugem delu posesti) ali pa že pred Vovbrškimi. Verjetno je zaradi tega med rodbinama prihajalo do sporov in celo spopadov, saj so bili na odvetništvo ve- zani določeni dohodki. Leta 1288 je Friderik Ptujski Ulriku Vovbrškemu namreč moral obljubiti, da bo vojvodi Albrehtu Habsburškemu prepustil odvetni- štvo nad samostanom v Gornjem Gradu, vojvoda pa bo to odvetništvo predal Vovbrškemu.68 V listini, ki je bila izdana maja 1288 na Ptuju, je pričala vrsta štajerskih in koroških odličnikov, med drugim oba brata Viltuška (Heinrich unt Albreht, die Wilthavser). Najdemo ju na šestem in sedmem mestu med dva- najstimi poimensko omenjenimi pričami (poleg dru- gih neimenovanih).69 Pri njiju očitno ni šlo za vzho- dnoalpsko plemiško elito. Še najverjetneje sta bila pomembna le lokalno, najbrž v osrednjem in južnem delu današnje slovenske Štajerske. Politične poteze in stanje na prelomu med 13. in 14. stoletjem Razlog za sklepanje o nekoliko povečanem vil- tuškem vplivu na osrednjem in južnem slovenskem Štajerskem je v tem, da se je rodbina konec 13. stole- tja začela posestno nekoliko krepiti. Že leta 1263 se 63 UBSt IV, str. 605; Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 104–106. 64 MDC V, št. 202, 219, 223, 230; Dopsch, Länder und Reich, str. 472. 65 MDC V, št. 216. 66 S to listino je Ortolf delež dediščine svoje žene Margarete prodal Kolonu Vuzeniškemu (MDC VI, št. 73; Kos, Vitez in grad, str. 330 (Genealoška preglednica 60: Maribor)). 67 MDC VI, št. 16–17. 68 Ravnikar, Gornji Grad, str. 63, 85, 88–89. 69 MDC VI, št. 100 (… unt ander biderbe leute). je Zofija Rogaška (z zgoraj omenjeno listino) odpo- vedala svojemu deležu na gradu Štatenberg, ki je bil tedaj v rokah Rogaških. Svoj delež je Zofija prepustila svojemu bratu Henriku I. Rogaškemu in njegovemu sinu Henriku II. Rogaškemu, svojim drugim dedičem ter Otonu Kunšperškemu, Henriku II. Viltuškemu in vsem njihovim dedičem.70 Iz virov ni jasno razvidno, kakšen del posesti je potem dejansko padel v roke Vil- tuškim, vsekakor pa so po izumrtju Rogaških prido- bili ves grad. Zadnji moški pripadnik rogaške rodbine Henrik II. je konec dočakal nekje na prelomu med letoma 1299 in 1300. Štatenberg je po letu 1299 v celoti pripadel sorodnikom Viltuškim. Ti so ga zatem posedovali vse do leta 1385, ko ga je podedoval Hugo z Devina. Viltuški so s Štatenbergom razširili konji- ško gospostvo. Tega so nekje pred letom 1339 izgu- bili gospodje Konjiški in se bili prisiljeni preseliti na gradič Jamnik pri Zrečah, ki je bil viltuški fevd. Svoj delež konjiške posesti so leta 1312 Viltuškim prodali tudi Liechtensteinski.71 Nekje po letu 1309 so Viltu- ški (po izumrtju Freudenberških) pridobili še njihovo posest, deželni knez pa jim je podelil v zastavo še Ma- renberg.72 Leta 1325 je po smrti Hartnida IV. v moški liniji izumrla rodbina Wildonskih. Hartnidova posest Eibiswald (Ivnik tik nad današnjo avstrijsko-sloven- sko mejo) ter zemljišča okoli Cmureka in Ljutomera so pripadla Hartnidovi hčeri Neži, soprogi Alberta III. Viltuškega.73 Viltuška rodbina se je na prelomu iz 13. v 14. stoletje torej znatno posestno okrepila, po- leg tega pa se je eden izmed članov rodbine ponovno dokopal do funkcije krškega škofa. Ulrik III. je mesto zasedal od leta 1345 do smrti avgusta 1351.74 Kljub naštetim uspehom viltuški politični vzpon očitno le ni potekal brez zapletov. Že leta 1299 na- mreč Henrika IV. Viltuškega najdemo v sporu s šta- jerskim vojvodo Rudolfom III. Habsburškim.75 Šlo je za gradiščanstvo na Muti, ki je bila sicer bamberški fevd in je, kot kaže, po pravici pripadala Habsburža- nu.76 Kot dedič po Henriku iz Greifenfelsa je Hen- rik IV. gradiščanstvo zahteval zase, Rudolf pa je uka- zal grad oblegati. Na Muti se je tedaj zbralo večje šte- vilo plemičev, med drugim Henrikov sorodnik Kolon IV. Vuzeniški.77 Slednjemu je skupaj z drugimi zbra- 70 UBSt IV, št. 99; Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 24. 71 RHSt I, št. 367. 72 Kos, Vitez in grad, str. 276, 298, 379, 389. 73 Pirchegger, Untersteiermark, str. 25–26. 74 Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 152–154. 75 Rudolf III. je bil sin Albrehta I. Habsburškega, ki je v tistem trenutku že nosil kraljevski naslov. Spor med Viltuškim in Habsburžanom se je očitno vlekel dlje časa in se je morda raz- pletel šele leta 1302 (Niederstätter, Die Österreich Herrschaft Österreich, str. 96–107; Pirchegger, Untersteiermark, str. 166). 76 MDC V, št. 408. 77 Kot rečeno, sta bila Kolon IV. Vuzeniški in Henrik IV. Viltu- ški sorodnika. Bila sta stric in nečak, Kolonova sestra je bila namreč Henrikova mati. Prvi podatek o tem najdemo že v Avstrijski rimani kroniki Otokarja iz Geule. Drugi dokaz za to je listina iz leta 1327. Kolona IV. najdemo tedaj kot pri- 13 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 nimi plemiči – predvsem vovbrškim grofom Ulrikom II. – uspelo doseči kompromis.78 Za svoje domnevne pravice je Henrik Viltuški dobil 200 srebrnih mark odškodnine.79 čo v listini Alberta (III.) in Henrika (IV.) Viltuških, brata pa Kolona imenujeta svojega ujca (… unser ohaim Chol von Seldenhouen …). Rajmund Lampreht v zgoraj omenjeni knji- gi Grad Viltuš sicer navaja, da je šlo pri na Muti navzočem Kolonu Vuzeniškem za Henrikovega svaka (in ne strica). Po mojem mnenju je to pomota – Kolonova sestra (Gizela?) je sicer res bila žena Henrika Viltuškega, vendar ne tistega, ki je bil oblegan na Muti, temveč njegovega (istoimenskega) očeta. Kolonovo sestro za Henrikovo mater slednjič označuje tudi avstrijski jezikoslovec Joseph Seemüller, ki je leta 1890 (1893) pripravil kritično izdajo Avstrijske rimane kronike (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 78838–78841, 78909– 78918, MGH Dt. Chron. 5/2, str. 1035 (… und von Seldenho- ven her Kol, swie im doch tet niht wol sîner swester ungemach, die man ȗf dem hȗse sach.), 1036 (…dô daz der Wilthȗsær erkande, daz er sîn müest wesen phant, swie diu koste wær genant, diu dȃ wurde verzert, und daz man dȃfür behert in und sîne muoter maniger huobe guoter, alrȇrst er den ernest sach, unde daz er ȇ versprach des verhengte er zehant); 1290; RHSt II, št. 1662– 1663, 1845; Lampreht et al., Grad Viltuš, str. 13). 78 MDC VI, št. 422. 79 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 78707– 78714, 78831–78841, 78951–78958, MGH Dt. Chron. 5/2, str. 1034 (Mutenberc het er inne der Wilthusær Heinrich. daz hiez darnach kurzlich der herzog vordern an in und enpot im also hin, ez wær manigem man bekant, daz diu burc gehort zuo dem lant: die sold er im wider geben.), 1035 (von Hiunberc kom dar graf Uolrich und sin suon; also sach man ouch tuon von Seckou bi- scholf Uolrich und von Oufenstein den tugentlich; dem Wilthusær gewære komen dar die Wizeneckære und von Seldenhoven her Kol, swie im doch tet hint wol siner swester ungemach, die man Kljub temu, da so Viltuški v prvih letih 14. stoletja vedno znova pridobivali nova posestva, se na plemi- ški družbeni lestvici brez dvoma niso prebili na vrh, kar je iz ohranjenih virov več kot očitno. Viltuški so na območju današnje slovenske Štajerske lokalno še zmeraj igrali razmeroma pomembno vlogo – v lokal- no pomembnih listinah so med pričami (ponavadi) zasedali prva mesta ali pa so te listine celo pečatili.80 Po drugi strani jih v spremstvu štajerskih vojvod naj- demo zelo redko. Z najpomembnejšimi štajerskimi plemiči se prav tako niso mogli kosati. Henrika in Albrehta Viltuška tako februarja 1312 najdemo v Gradcu, kjer pričata v dveh listinah šentpavelskega opata Verianda in avstrijsko-štajerskih vojvod Fri- derika in Leopolda Habsburških.81 V obeh listinah (katerih tema so sicer fevdne pravice v Marenbergu) najdemo isti seznam prič. Gre za 14 pripadnikov vi- soke duhovščine in plemstva Vzhodnih Alp – krški uf dem huse sach.), 1036 (dem herzogen geantwurt wart daz hȗs Mȗtenberc genant; ouch muoste er zehant ȃne allez widerstreben zwei hundert marc silbers geben der Wilthȗsær Heinrich, umb daz er sich genædiclich umb solde an nemen.), 1290, 1432 (Über- sicht über den Inhalt der Reimchronik); Kos, Vitez in grad, str. 333; Pirchegger, Untersteiermark, str. 166; Mravljak, Vu- zenica, str. 15–16. 80 MDC VII, št. 174, 271; MDC VIII, št. 188; RHSt I, št. 18, 110, 302, 316, 319, 435, 981, 1104; MDC VIII, št. 591, 815. 81 Pri Frideriku in Leopoldu je šlo za mlajša brata prej omenje- nega (in zdaj že pokojnega) Rudolfa III. Ugibamo lahko, da brata spričo nekdanjega spora za Muto nad Viltuškimi nista bila ravno navdušena (Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 113, 115, 120). Muta v 17. stoletju (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681). 14 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 in sekovski škof, ortenburški in vovbrški grofje, Žov- neški, Walseejski, Stubenberški, Ptujski, Wildonski, Emmerberški in Mariborski. Povsem na zadnjem mestu najdemo (poleg drugih neimenovanih) viltu- ška brata Henrika IV. in Alberta III.82 Vse povedano sicer ne pomeni, da sta bila Henrik in Albert popol- noma brez veljave, a med najmočnejše plemiče štajer- ske vojvodine ju vsekakor ne moremo prištevati. Bila sta torej člana štajerske deželne zveze, kjer pa – kljub uspešnemu pridobivanju novih posestev – nista imela večje politične moči. Zaključek Obdobje med koncem 12. in začetkom 14. stole- tja je bilo v vzhodnoalpskem prostoru politično pre- cej turbulentno. Rodbina Babenberžanov je vse do leta 1246 imela vajeti trdno v rokah tako v Avstriji kot na Štajerskem. Že v njihovem času (predvsem ko je vladal Friderik Prepirljivec) so bili boji s kne- zi sosednjih pokrajin precej pogosti, kar se je še po- slabšalo. Ker ni bilo splošno priznanega gospodarja, sta Avstrija in Štajerska prehajali iz rok v roke, kar se je končalo šele z letom 1278.83 Pred tem je lokal- no avstrijsko in štajersko plemstvo moralo nenehno preračunljivo izbirati svoje politične poteze, da ne bi zaradi napačne odločitve povzročilo svojega politič- nega propada. Medtem ko so bili pripadniki viltuške rodbine Mariborskih sicer člani štajerske deželne zveze, hkrati očitno niso premogli številnih gradov in drugih posesti, ki bi jim zagotavljali velik politični in vojaški vpliv. Kot pomembnejše pripadnike rodbine lahko šte- jemo Alberta II., Henrika II. ter Henrika III. Ti so se v splošnem obnašali popolnoma enako kot njihovi stanovski sodobniki. Predvsem lahko rečemo, da so, če se je ponudila priložnost, prijeli za meč v upanju na finančne in politične koristi,84 ki so se ponujale v pr- vih letih druge polovice 13. stoletja. V zadnji četrtini 13. in prvih letih 14. stoletja se jim je posrečilo prido- biti več novih posesti, s katerimi se je brez dvoma po- večal tudi njihov politični vpliv.85 Slednjič so šli celo tako daleč, da so se skušali po robu postaviti samemu štajerskemu vojvodi. Politična računica se jim v tem primeru sicer ni izšla, vendar je oblegani Henrik IV. vsaj odnesel celo kožo.86 Brez posredovanja zbranega plemstva, ki je doseglo sklenitev sporazuma, bi se spor za Muto zanj lahko katastrofalno končal. 82 RHSt I, št. 356–357; GZM III, št. 11–12 (… Heinr(ich) vnt Alb(recht) von Wilthousen vnd ander frum lute genüg …). 83 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 103, 111, 115–117; Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 100–105. 84 GZM I, št. 81; Gradivo VI, št. 173. 85 UBSt IV, št. 99; RHSt I, št. 367; Kos, Vitez in grad, str. 276, 298, 379, 389; Pirchegger, Untersteiermark, str. 25–26. 86 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 78707– 78714, 78831–78841, 78951–78958, MGH Dt. Chron. 5/2, str. 1034–1036, 1432 (Übersicht über den Inhalt der Reim- chronik). Dedovanje rogaških, konjiških in wildonskih po- sesti pa ni zadostovalo, da bi rodbini uspel velik po- litični preboj. Noben poskus v tej smeri ni dal rezul- tatov. Viltuškim v prvih dveh desetletjih 14. stoletja še zmeraj ni uspelo prodreti med štajersko politično elito, čeprav so se morda na vse pretege trudili. V družbi najpomembnejših štajerskih plemičev so bili v času habsburške pridobitve Savnije še zmeraj na repu,87 kar se v naslednjih desetletjih ni spremenilo.88 Rodbina se je sredi 14. stoletja razdelila na konjiško in viltuško vejo. Medtem ko je bilo konjiške veje ko- nec že pred koncem stoletja, je viltuška izumrla leta 1471.89 VIRI IN LITERATURA OBJAVLJENI VIRI CKL – Celjska knjiga listin I: listine svobodnih go- spodov Žovneških do leta 1341. Ur. Dušan Kos. Ljubljana, Celje: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Mu- zej novejše zgodovine, 1996. Gradivo – Gradivo za zgodovino Slovencev v sred- njem veku IV, V. Ur. Franc in Milko Kos. Ljublja- na: Leonova družba, 1915, 1928. Gradivo VI – Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku 6/1. Ur. France Baraga na podlagi gradiva Boža Otorepca. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2002. GZM III – Gradivo za zgodovino Maribora III. Ur. Jože Mlinarič. Maribor: Pokrajinski arhiv Mari- bor, 1977. Liechtenstein, Ulrich von: Frauendienst (Aus dem Mittelhochdeutschen ins Neuhochdeutsche über- tragen von Franz Viktor Spechtler). Klagenfurt- Celovec: Wieser Verlag, 2000. Liechtenstein, Ulrich von: Ulrich’s von Liechten- stein Frauendienst. Deutsche Dichtungen des Mit- telalters, Siebenter Band, Zweiter Theil (ur. Karl Bartsch). Leipzig: F. A. Brockhaus, 1888. MDC – Monumenta historica ducatus Carinthiae II, III, IV/1, IV/2. Ur. August von Jaksch. Kla- genfurt: Kleinmayr, 1898, 1904, 1906; V, VI, VII, VIII. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Klein- mayr, 1956, 1958, 1961, 1963. MDC Erg. – Monumenta historica ducatus Ca- rinthiae. Ergänzungsheft zu Band 1–4. Ur. Au- gust von Jaksch. Klagenfurt: Kleinmayr, 1915. Ottokars Österreichische Reimchronik, MGH Deu- tsche Chroniken, Fünften Bandes zweiter Theil. Ur. Joseph Seemüller. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1893. 87 RHSt I, št. 356–357; GZM III, št. 11–12. 88 MDC VII, št. 174, 271; MDC VIII, št. 188, 591, 815. 89 Pirchegger, Untersteiermark, str. 26, 135. 15 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 90 Pr va A lb er to va že na se je im en ov ala A ley zz a ( na jb rž ra zl iči ca im en a A de lh ei d) , m ed te m k o se n am je im e n jen e m at er e o hr an ilo k ot K yb ur g R og aš ka . A ley zz a o čit no n i p rip ad ala st ar i ( v z ač et ku 14 . s to let ja že iz um rli ) r od bi ni R og aš ki h. R od bi na , i z k at er e j e i zh aja la, je b ila , k ot k až e, po dr eje na Ž ov ne šk im , k i s o od le ta 1 30 1 (o zi ro m a 1 30 4) R og at ec im eli v sv oj ih ro ka h (C K L, št . 6 6– 67 , 72 ; M D C V II , š t. 27 2; K os , V ite z in gr ad , s tr. 3 65 ). 91 Id en tit et a m ož a G iz ele V ilt uš ke , k i s e let a 13 09 im en uj e U lri ch v on L am ba ch , n i p op ol no m a jas na . P ri La m ba ch u gr e m or da z a La m ba ch v d an aš nj i G or nj i A vs tri ji (4 3 km ju go za ho dn o od Li nz a) al i ( bo lj ve rje tn o) z a L im bu š p ri M ar ib or u (L em ba ch , L ew en ba ch , L eu nb ac h, La m ba ch ). Č e g re z a L im bu š, je šlo p ri G iz eli ne m m ož u m or da z a U lri ka I. L im bu šk eg a ( 13 09 –1 32 2) . G led e na to , k da j U lri ka I. n ajd em o v vi rih , b i b il nj eg ov z ak on z G iz elo v er jet en . S re di d va jse tih le t 1 4. sto let ja je bi la G iz ela ž e nu na v M ar en be rg u, k am or se je m or da o dp ra vi la po m ož ev i s m rti (R H St I, št . 1 40 ; M uc ha r, G esc hi ch te de s H er zo gt hu m s S tei er m ar k V I, str . 2 32 ; K os , V ite z in gr ad , s tr. 3 16 (G en ea lo šk a p re gl ed ni ca 5 8: L im bu š); B laz ni k, H ist or ičn a to po gr afi ja A –M , s tr. 4 28 –4 29 , ge slo : L im bu š; Bl az ni k in M ih eli č, Se zn am ob lik kr aj ev ni h im en , s tr. 8 5) . IZ SE K IZ G EN EA LO ŠK E PR EG LE D N IC E V IL TU ŠK E V EJ E M A R IB O R SK IH H en rik I. K un ig un da 11 85 –1 19 6 1 19 3/ 12 20 ž up ni k K on ra d I. G ot fr id I. U lri k I. R ih er II . o k. 1 18 5– 12 15 1 19 3/ 12 20 1 18 5– 12 14 1 18 8– 12 10 (? ) ( ?) ( ?) (? ) žu pn ik K on ra d II . U lri k II . G ot fr id II . M ar ib or sk i A lb er t I . V ilt uš ki H en rik II . V ilt uš ki D itr ik 1 24 3– 12 43 1 22 9– 12 52 1 22 9– 12 59 1 24 8– 12 52 1 24 7– 12 63 kr šk i š ko f 1 25 3– 12 78 k ot D itr ik II . h i K ol on a II . V uz en iš ke ga G er tru da R og aš ka p os re dn o om en je na le ta 1 24 7 † p re d sr ed o ap ril a 12 49 A lb er t I I. H en rik II I. D ie m ut a K un ig un da 12 47 –1 28 8 1 24 9– 12 88 1 24 9 1 24 9 (G iz el a? ) h i K ol on a II I. oz iro m a se st ra K ol on a IV . V uz en iš ke ga 12 99 /1 30 2, p os re dn o om en je na še le ta 1 32 7 A lb er t I II . H en rik IV . B er to ld U lri k II I. K un ig un da G iz el a 13 04 –1 35 2 1 29 9/ 13 02 –1 35 7 13 24 kr šk i š ko f 1 34 5– 13 51 l et a 13 24 n un a v 1 30 9, l et a 13 24 n un a v k ot U lri k II . m ar en be rš ke m sa m os ta nu m ar en be rš ke m sa m os ta nu 1 . A le yz za 90 1 30 5 U lr ic h vo n La m ba ch 91 2 . N ež a W ild on sk a 13 09 13 25 , † 1 35 6 16 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 RHSt I – Regesten des Herzogtums Steiermark, Er- ster Band, Quellen zur Geschichtlichen Landes- kunde der Steiermark, 1308–1319. Ur. Hermann Weisflecker, Annelies Redik. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steier- mark, 1976. RHSt II – Regesten des Herzogtums Steiermark, Zweiter Band, Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 1320–1330. Ur. Reinhard Härtel, Annelies Redik. Graz: Selbst- verlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, 2008. UBSt – Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark I, II, III. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Historischen Vereines, 1875, 1879, 1903. UBSt IV – Urkundenbuch des Herzogtums Steier- mark, Vierter Band: 1260–1276. Ur. Heinrich Appelt, Gerhard Pferschy. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger, 1975. LITERATURA Bele, Martin: Friderik V. Ptujski. Kronika 64, 2016, št. 2, str. 135–146. Bele, Martin: Posesti Krške škofije na področju da- našnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja – 1. del. Studia Historica Slovenica 12, 2012, št. 2–3, str. 543–571. Blaznik, Pavle in Darja Mihelič: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. Seznam oblik krajevnih imen v srednjeveških virih. Mari- bor: Založba Obzorja, 1989. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Šta- jerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, A–M. Maribor: Založba Obzorja, 1986. Dopsch, Heinz et al.: Die Länder und das Reich. Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Wien: Ueber- reuter, 1999. Dopsch, Heinz: Die steirischen Otakare. Zu ihrer Herkunft und ihren dynastischen Verbindungen. Das Werden der Steiermark. Die Zeit der Traun- gauer (ur. Gerhard Pferschy). Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1980, str. 75–139. Elster, Hanns Martin: Heinrich der Löwe: Eine polit. Tragödie in Deutschland. Hamburg: Hoffmann u. Campe, 1940. Ginhart, Karl: Die Kunstdenkmäler des Benediktiner- stiftes St. Paul im Lavanttal und seiner Filialkir- chen. Wien: Schroll Verlag, 1969. Hauptmann, Ljudmil: Mariborske studije (separat). Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1938. Hoensch, Jörg K.: Přemysl Otakar II. von Böhmen: der goldene König. Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1989. Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2006 (Thesaurus me- moriae, Dissertationes 5). Koropec, Jože: Svet okoli Slovenske Bistrice do leta 1700. Zbornik občine Slovenska Bistrica I (ur. Fer- do Šerbelj et al.). Slovenska Bistrica: Skupščina občine, 1983, str. 91–161. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Stu- dia Historica Slovenica 8, št. 2–3, str. 527–546. Kosi, Miha: Visoki in pozni srednji vek (10.–15. sto- letje). Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011, str. 59–103. Lampreht, Rajmund, Rajnhold Vavra in Danica Per- še: Viltuški grad: po poteh plemstva in gospode na Viltušu: pripoved o lastnikih – ustanoviteljih, delu in življenju v gradu in dvorcu Viltuš po znanstvenih in zgodovinskih zapisih ter ustnem izročilu. Selnica ob Dravi: Turistično društvo, 2017. Lampreht, Rajmund: Izvor in razvoj rodbine Mari- borskih. Časopis za zgodovino in narodopisje 86, 2015, št. 2–3, str. 9–33. Lechner, Karl: Die Babenberger: Markgrafen und Her- zoge von Österreich. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 1994. Mlinarič, Jože: Gospoščina Viltuš pri Mariboru po urbarju iz leta 1588. Časopis za zgodovino in na- rodopisje 43, 1972, št. 2, str. 220–253. Mlinarič, Jože: Studeniški dominikanski samostan, ok. 1245–1782. Celje: Mohorjeva družba, 2005. Mlinarič, Jože: Župnija sv. Janeza Krstnika v Mari- boru v srednjem veku. Studia Historica Slovenica 6, 2006, št. 2–3, str. 297–308. Mravljak, Josip: Vuzenica v srednjem veku. 1. zvezek. Maribor: V samozaložbi, 1927. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil V. Grätz: Damian und Sorge, 1850. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil VI. Grätz: Damian und Sorge, 1859. Niederstätter, Alois: Österreichische Geschichte. Die Herrschaft Österreich; Fürst und Land im Spätmit- telalter. Wien: Ueberreuter, 2001. Obersteiner, Jakob: Die Bischöfe von Gurk: 1072– 1822. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1969. Oitzl, Gašper: Zgodovina železarstva v Vzhodnih Alpah. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 171–196. Pirchegger, Hans: Die Herrschaft Marburg. Zeit- schrift des Historischen Vereines für Steiermark 43, 1952, str. 14–55. 17 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München, Oldenbourg, 1962. Pirchegger, Hans: Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. 3. Teil. Graz: Selbstver- lag der Landeskomission, 1958. Ravnikar, Tone: Benediktinski samostan v Gornjem Gradu. Maribor: ZRI dr. Franca Kovačiča, 2010. Ravnikar, Tone: Maribor v 12. stoletju: 850 let prve omembe Maribora. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2014. Reifenscheid, Richard: König Albrecht I. (1298– 1308). Die Kaiser. 1200 Jahre europäische Geschi- chte (ur. Gerhard Hartmann in Karl Schnith). Wiesbaden: Marix Verlag, 2006, str. 383–391. Rexroth, Frank: Deutsche Geschichte im Mittelalter. München: Verlag C. H. Beck, 2005. Stopar, Ivan, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji; Knj. 4, Med Solčavskim in Kobanskim: občine Mozirje, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne, Dravograd, Radlje, Maribor-Ruše. Ljubljana: Viharnik, 1993. Štih, Peter in Vasko Simoniti: Na stičišču svetov. Slo- venska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Štih, Peter: Rodbina koroških Spanheimov, prvih gospodarjev Kostanjevice. Vekov tek: Kostanjevica na Krki 1252–2002: zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta (ur. Andrej Smrekar). Ko- stanjevica na Krki: Krajevna skupnost: Organiza- cijski odbor za praznovanje 750. obletnice prve listinske omembe mesta, 2003, str. 55–73. Wagner, Hans: Vom Interregnum bis Pilgrim von Puchheim (Salzburg im Spätmittelalter). Geschi- chte Salzburgs: Stadt und Land, 1. Band (ur. Heinz Dopsch). Salzburg: Universitätsverlag Anton Pu- stet, 1983, str. 437–486. S U M M A R Y Viltuš (Wildhaus) branch of the Lords of Ma- ribor (Marburg) before 1311 The contribution presents the origin, early ope- rations, and achievements of the Viltuš (Wildhaus) family, a side branch of the Lords of Maribor (Mar- burg). The family existed and was politically active from the period starting at the end of the twelfth century until its extinction in the second half of the fifteenth century. The research drew on a substantial number of primary sources, especially the Austrian Rhyme Chronicle, and a collection of documents for the history of the former Duchy of Styria. Although researchers were already familiar with the Viltuš family in the past, they usually mentioned it in pass- ing and in connection with some broader topic, most notably the Lords of Maribor. In the period between the end of the twelfth and early fourteenth centuries, the Eastern Alpine ter- ritory was faced with a politically volatile situation. The Babenbergs held the rein in Austria and Styria from the end of the twelfth to the mid-thirteenth century. However, with no undisputed and univer- sally recognized master to succeed them, Austria and Styria passed between hands until 1278, when both duchies came under the Habsburg rule. In accord- ance with the peace treaty of 1311, the Savnija, which had hitherto been held in pledge by the Carinthian Duke Henry of Gorizia-Tyrol, was handed over to the Habsburgs and incorporated into Styria. During the second half of the twelfth century, the Styrian branch of the Maribor family built the Viltuš Castle on what was perhaps a forcefully acquired land of the St. Paul Monastery, with which they seem to have maintained close contacts throughout the en- tire thirteenth century as well as the first years of the fourteenth century. The political plans of the Viltuš family did not differ considerably from those of other families occupying the territory of present-day Slovenian Styria. They exploited the rapidly chang- ing political situation to derive as much personal gain as possible. Thus, for example, they extorted a few estates from the St. Paul Monastery and, in the early 1250s – in alliance with the elected Archbishop of Salzburg Philip – perhaps also actively interfered in noble feuds. Two members of their (extended) fa- mily were even promoted to the office of the Bishop of Gurk. During the second half of the thirteenth and in the first years of the fourteenth century, the Viltuš family inherited vast estates from the Lords of Ro- gatec (Rohitsch), Konjice (Gonobitz) and Wildon. For a short period, they also came into the possession of (Bambergs’) Muta. Nevertheless, their significance never extended beyond their local environment and they were never promoted to the highest strata of Styrian nobility. The family’s political activities re- mained confined to local events that took place in the southern part of Styria and had no influence on the developments that unfolded in other parts of the duchy. 18 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 Pečat Henrika IV. Viltuškega (ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1325 IX 14).