Govori v poslednji „besedi" narodne čitavnice ljubljanske na čast Vodniku. Govor Fr. Mala vasice v. „Ne hčere, ne sina Po meni ne bo; Dovolj je spomina — Me pesmi pojoi" — Tako je pel v začetku tega stoletja naš oče Vodnik, — mož, kterega imenujemo Slovenca prvega,/— mož, kterega iskrena ljubezen do domovine je unemala rojake na vse strani, — mož, kterega sto in četerti rojstni dan obhajati je namen nocojšne besede, namen mojega govora. Srce mi vpada, trese se mi v persih, ko prevdarim, česa se lotil sem, da bi dosegel svoj namen, in ustregel Vam, Gospoda! Pa vendar — skušnja velja! „Ne hčere, ne sina Po meni ne bo!u-------- Imenitne, pomenljive besede! — Gospoda! ne zamerite, da jih obrnem drugače, kakor si jih je mislil naš oče Vodnik; ne zamerite mi, ako rečem brez ovinka, da je bil Vodnik v tej reči sicer prerok — pa v narodnem obziru kriv prerok, ko je pel: Ne hčere, ne sina Po meni ne bo! — — v Časi marsikoga prekanejo, in tudi njemu niso prizanesli. — Veselimo se, da se je tako zgodilo! Ozrem naj se po tej krasni dvorani, ali v lepe ravnine slovenskih dežel, ali v obertne doline, na višave planinske; ozrem naj se na bregove bistre Save, dereče Drave, šumeče Mure, doneče Soče — ali naj me peljejo oči na obrežje bogatega jadranskega morja — naj pogledam na cveteče polje naše mlade pa rodovitne literature — — povsod, povsod — in vse, vse mi pričuje, da ima naš Vodnik sinov, kolikor je pravih mož in mladenčev slovenskih — mož in mladenčev, kterim današnji čas ni vganjka, kterih srca napaja kri čisto slovenska. Gospodje! rekel sem, da je bil Vodnik kriv prerok, ko je pel v svoji otožnostil „Ne sina po meni ne b o !u Prašam Vas, gospodje! ali ste Vodnikovih misel? Gotovo ne bi ne eden Vas hotel — ne mogel — ue smel reči: jez nisem Vodnikov sin! Vidim Vam na obrazih, da ste njegovi zvesti, čvrsti sinovi, da ste tukaj v središču slovenstva namestovavci dragih bratov vseh slovenskih dežel, kteri nam nocoj morda v duhu pošiljajo svoje goreče želje , z nami se veseliti — z nami biti zvesti sinovi Vodnikovi! — Slava Vara! Slava vsem bratom Slovencom ! — — Ne hčere, ne sina Po meni ne bo i — 50 51 Ali je res, kar je Vodnik pel: „Ne hčere po meni ne bo?tt Gospoda! dovolite mi, Vas nekoliko peljati nazaj v Vodnikovo življenje — al da prav rečem — v Vodnikovo prizadevanje in trpljenje za narod slovenski. Mož pohlevnega pa stanovitnega srca je preiskoval nad-zemlje, zemljo in podzemlje. Kodar koli pa je hodil, povsod je naberal gradiva — priprave svojim naslednikom, svojim zvestim sinovom. Zahajal je v tamno drobovje podzemeljskega sveta — zahajal je v borne kočice priprostega kmetica kakor v mogočne poslopja in gradove ponosnih graj-šakov — vzdigoval se je v duhu med večno nepremikljivo ozvezdje, — pa povsod — na zemlji, pod zemljo in nad zemljo je dobival kaj gradiva ali priprave za nepodkupljivo in neprekupljivo narodnost — za omiko, za narodno zavednost — za domoljubnost svojih naslednikov, — svojih zvestih sinov! Marsiktero lepo cvetlico, marsiktero žlahno rožico je pobral na veličanskih planinah, na rodovitnih ravninah, v obrtnih dolinah svoje domovine in jo vsadil v vert narodnosti. Tu jo je redil in ljubil zvesto in unetega srca, kakor redi in ljubi svoje priserčno dete zvesti oče, zvesta mati — do poslednjega svojega diha. Tamotni, tnrzotnt so bili dnevi tistega časa, — al duh, tudi v jeklene spone vkovan, zdrobi s časom verige in premaga vsako o vero duševno. Tudi Vodnikov duh je bil slaven zmagovavec. Glejte! kmalo po njem je prešinil enega njegovih najvredniših sinov — slavnega Prešerna, kteri je prerokoval svojemu narodu bolj vesele, bolj srečne čase, ko je pel: Vremena bodo Slovencom se zjasnile, Jim milši zvezde kakor zdaj sijale, Jim pesmi bolj sloveče se glasile! In kar je slavni Prešern prerokoval, to smo doživeli. Al ni ga veselja popolnega, ni je sreče cele, dokler ni skladnosti, dokler ni harmonije v družini, bodi si ka-koršni koli. Vsak narod je družina, torej tudi slovenski narod. Lepa, čvrsta družina je. Nevtrudljivo se bojujejo možje, sinovi, bratje te družine; nevtrudljivi delavci so na mladem, pa rodovitnem polji našega napredovanja, naše omike — z eno besedo — naše narodnosti. Težko, težko je njih delo; — pa vsaka kapljica njih potu je sladko hladilo vsakemu marljivemu delavcu, kadar vidi, da mu pot ne moči obličja zastonj — brez uspeha. Al ukvarjajo naj se nevtrudljivi delavci od dneva do mraka, od mraka do dne, — brišejo in brišejo naj si pot s svojega obličja — njih prizadevanje ostane brez popolnega uspeha, ako jim manjka zvestih pomočnic, — pridnih podpornic ! v Se le potem oživi v vsakem prizadevanju, v vsakem početju duh napredovanja, oživi sladka harmonija; kadar prešine en duh, ena misel delavce in njih tovaršice; — še le potem se odseda delo in napreduje veselo , kadar je vse enih misel, enega srca! — — Padala nebeška mana Izraeljcom je v puščavi, Zginila je — ak pobrana Ni bila ob uri pravi. Gospe! up naše sedanjosti! — Gospodične! up naše prihodnosti! Nebeška mana svobode, narodnega napredovanja je padla na zemljo slovensko. Vaši možje, vaši sinovi, vaši bratje hite jo poberati. — Ali jim hočete biti pomočnice, podpornice pri tem sladkem delu? Da! hočete biti! — Vidim Vas, kako se Vam bistrijo krasne oči, kako se Vam rudečijo mili obrazi, kako Vam polje žlahno srce v persih; v duhu se mi zdi, da slišim milo šepetanje iz Vaših lju-beznjivih ust: Tudi me vse smo zveste hčere Vodnikove, smo zveste hčere slovenske! Slava Vara! Slava! — — Hitimo tedaj ročno poberati nebeško mano svobode na krasnem polji narodnosti — vsi enih misel, enega srca, da se bo od sedaj in na vse veke radoval duh očeta Vodnika in še našim vnukom in vnukov vnukom glasno oznanoval, da se je motil, ko je pel: Ne hčere ne sina Po meni ne bo!