IX.
NovKinee!«
loai.
Svilene nogavice
niso več luksus odkar obstoji LUX!
Nogavice ~ ki so opras ne z Luxom — so dva? krat tako trpežne. Ven? dar je potrebno, da jih večkrat perete, ker ness naga in prah škodujeta tkanini. Lux pere teme= Ijito, ne da bi škodoval svili in rokam.
PODALJŠUJE TRPEŽNOST VAS EGA PERH,A!
LUX PERE TAKO UDOBNO!
V	VROČI
VODI RAZTOPITI
V	MLAČNI PRATI
V	MLAČNI IZPLAKNITI
OBRAZI IN DUŠE.
Cvijeta Zuzorićeva,
Ni redko, da postane žena slavna samo zaradi svoje iepote. Tako vemo za Beatrico, Lauro, Leonoro in druge lepotice, ki so navdahnile nesmrtne pesmi velikim pesnikom.
V staroslaunem Dubrovniku je slovela Cvijeta Zuzorićeva ne samo po lepoti, marveč tudi po izobraženosti. Cvijetini pradedje so se preselili iz krajev ob Neretvi v Dubrovnik okoli L liOO. in so poitalijančili svoje narodno ime Zuiorina v Zuzzeri (tudi Zuzori). Rodbina Zuzzeri je bila
313
zelo imovita in ugledna. Cvijeta Zuzorićeva ali Fiora Zazzeri je bila po mnenju, raznih njenih iivljenjepiscev rojena v Dubrovniku okoli L 1555. To mnenje zastopa tudi Appendini v svojem delu „Notizie istorico cri-tiche", to ponavlja Kukuljević v predgovora dela „Piesme Dominka Zlatariča", da se Cvijeta ni rodila pred L 1555, ker je bila sedmo dete. Vendar [tudi ta trditev ni točna. Cvijeta je res v „Genealogiji dubrovačkih gradjana" zapisana kot sedmi otrok, kar je pa popolnoma slučajno. Pisatelj „Genealogije" je pri sestavljanju obdržal navado, da je zapisal najprej imena dečkov in potem še le deklic. Cvijetin oče se je preselil v Ankono (Italija) že 1. 1552. in verjetno je, da je ravno Cvijeta eden od zadnjih otrok, ki so se rodili v Dubrovniku. Cvijeta ni preživela svoje mladosti v Dubrovniku, kakor so mislili do sedaj, nego v Ankoni. V nekem sonetu, ki ga pripisujejo celo Torquato Tassu, je jasno povedano, da je Cvijeta rojena v Iliriji,*) a v drugem njegovem soneta se hvali An-kona, kjer živi Cvijeta in kamor se je priselila s svojimi starSi. V Ankom se je Cvijeta šolala in si pridobila široko znanje. Ondi se je tudi poročila 1. 1570. s firentinskim plemičem Bartolomejem Pescioni-jem. Njen dom v Firenci je bil pravo shajališče pesnikov in umetnikov. Najbolj znani italijanski književniki so občevali pri Pescionijevih. Cvijetino lepoto sta opevala Cesar Simonetti, Gianbattista Boccabanca, a po mnenja nekaterih jo je opeval sam Tasso v preje omenjenih sonetih. Od Dubrovča-nov ji je .posvetil svoji filozofski 'deli v italijan.skem jeziku Nikola Gu-četič, in sicer: „Dialogo deli' amore" in „Dialogo della bellezza", Miho Monaldi pa svoje italijanske pesmi. Tudi njen mož Pescioni je zbral svoje platonske dialoge in jih imenoval na čast svoji ženi „Anthos", kar pomeni v grškem jezika „cvet". Vendar je najslavnejši pesnik njene lepote Dubrovčan Dinko Zlatarič. Bil je mlajši od nje in to celo kakih osem let. Študiral je v Padovi in je pred koncem svojih študij založil na svoje otroške pesmi svojega prijatelja, ital. pesnika Cesara Simonettija, ter jih posvetil lepi Dubrovčanki.
Iz Ankone sta se preselila Cvijeta in njen soprog v Dubrovnik. In še-le tedaj, a ne prej, je začela Cvijeta vidno vlogo v dubrovniškem kulturnem življenju, kjer je očarala s svojo duševnostjo in lepoto intelektualno elito renesančnega Dubrovnika.
Simpatija med Cvijeto in pesnikom Dinkom Zlatarićem se je pletla vse njuno življenje. Pesnikovo nagnjenje je bilo le globoko spoštovanje do lepe in izobražene Dabrovčanke. Ko je bila že vdova, on pa oženjen, ji je posvetil 1. 1597. prevod slavne Ovidijeve metaformoze „Ljubav i smrt Pirama i Tizbe." Zlatarič je skoraj gotovo namenoma izpral to prelepo metamorfozo o nesrečnih babilonskih zaljubljencih, ki iiimreta na sestanku v mesečni tišini, da bi ju nepravični roditelji pokopati v skupnem grobu. Iz same vsebine in posvetitve lahko sklepamo o nesrečni ljubezni med Cvijeto in Dinkom. V posvetitvi ji je Dinko tudi obljubil, da
*) Prej äo mislili, da so Jugoslovani potomci .Ilirov, pozneje pa se Je vdomačila navada, da se dado narodom, imena starih narodov. Tako je n. pr. Napoleon imenoval Jugoslovane s skupnim imenom: Iliri.
3u
hoče, če ji bo všeč ta knjižica, „izvesti na svijetlo ne mao broj pjesmi, koje sam u vašu hvalu učinio." Vendar pesnik potem ni obelodanil nobene knjige več in ostalo je samo pri obljubi. Šele po pesnikovi smrti je njegov sin Miho Zlatarič zbral njegove „Pjesmi razlike". Bilo je 137 lirskih pesmi, večinoma ljubavnih. Med njimi je tudi „njena posmrtnica". Zdi se, da je to skoraj gotovi tisti, Cvijeti posvečeni „ne mao broj pjesmi", katerega omenja Binko Zlatarič v posvetitvi „Pirama in Tizbe." Narodna tradicija pa celo pravi, da je bila tudi sama Cvijeta Zuzorićeva pesnica in da je pesnikovala v hrvatskem in italijanskem jeziku. Beograjske žene so svoje „Društvo prijateljev umetnosti" krstile za „Cvijeto Zuzorič". V tem paviljonu se prirejajo najlepše razstave domačih in tujih upodabljajočih umetnikov. Tako bo ohranjeno ime lepe in izobražene Dubrovčanke našim potomcem ne le v ^zgodovini književnosti, marveč tudi v široki javnosti. Literatura:
Jorjo Tadic (Dubrovnik - Zagreb 1929). Branko Vodnik (Zagreb 1913).
Marjana Kokalj-Željeznova.
Poglej v nočeh, ko živi mirno spijo...
Maksa Samsova.
Poglej v nočeh, ko živi mirno spijo, hite nad zemljo zvezde svoja pota, iz tesnega se groba vsak izmota, ki dom poslednji mu je sv. Peter. . .*)
Sumi ob zidu v lipah nočni veter, v cerkvenem stolpa sova se oglaša ... Enajst odbije: tiha začne m.aša — duhovi zbrani prosijo rešitve ...
Ko minejo posmrtne te molitve,
vsakdo ubere pot si najmilejo,
na vse strani nevidne lučke grejo,
kjer bil jim dom je, kraj pozemske sreče ...
Glej, matere ,v zibeli svoje speče pobožajo sirote ... Duh vsakteri v ljubezni k duši dragi se nameri...
Iz teme šum — in mrzel dih poljuba v snu čuti mati, ki ji ni izguba otroka srca rane še scelila ...
Ko tretje ure čutijo brnenje — vsakdo povrača v svoje se trohnenje ... Nad grobljem mir... Ko jasen dan zašije, visoko solnce rožam solze pije...
') Pokopališče pri Sv. Petru.
315
Mrlička Tončka,	Tone Gaspari.
I
_z jezera, izmed skal se vleče mračiiia z meglo in z večfernico svetlikavo
naroWjena. Nad čisto stranjo visi krajec. Za gozdom, kjer se pozna luč kakor copernica giblje, je strah.
Andreje zavija za vrtovi, v žitu se skriva, ob plotovih čaka. Nihče ga ne sme križati. Ta pot je samo njegova. Zakaj bi te raztrgane bajte vedele, da Andrejca nocoj, boli. Kot črne, potuhnjene duše se mu zde vse te sence pritisnjenih domov. Saj brle vmes tri zaspane pike, ali Andreje jih nocoj ne mara.
Ko prepleza rebrasto košenino ob Sv. Krištofu, ga ustavi. Pred njim mršči okno. Nasloni se na zid podružnice ter počaka. Boji še še teh sto ' korakov. Potem se le odtrga in prestopi pregradek. Ob zelniku se ogne stezi. Spet se ustavlja. One tri petrolejke v kotanji je vzela megla. Pod Andrejcem je zdaj kakor brezdno. Tudi gozd pada v spanec. Krajca ni več. Nova žalost.
Na Mežnarjevo okno zadaj pri orehu omahne Andreje, da se mu klobuk zvije pod noge. Oluio je zaprto, bleščeči zavesek skriva pol izbe, ob kraju je zavihnjen. Andrejec odpre oči:
Tri dolge sveče gore na tej strani. Na rumenem olju plava iskra, pred njim na porcelanu vejica iz gozda. Križani se nagiblje na to stran, kakor da se. je že ozrl v fanta. V kotu zdiha Bemarka. Desna ji je omahnila ob stolu, molek se je zvil na tla. Nihče ne moli za mrličko. Zdaj zdrsne ob oknu Andreje. Nizko je okno. Ob oreh se kleče natisne, da bi videl roke in obraz. Zavesek pa zastira. Lice stisne v mrzH zid: samo prebeli prstki z Bogcem se pokažejo. Več ne. V te roke zastrmi fant. Nocoj in jutri bo imela mrlička še te ro.ke žive. Pojutrišnjem bodo že zabite, in ko udari čez leto prst skozi trhlenino, bodo umrle zares. Pojutrišnjem bo zjasnina; zakaj raztoči krajec veča sever preko Križne gore. Že nocoj, zdajle, šumi čez žito in deteljo. V orehu se boječe lov) seiest in lega v vejevje spat. Da ne pride do okna. Da se Tončka ne zbudi...
Pod okno sede Andrejec. Bernarki se nihče ne smili. Še Tončka ne! Tako , sama je in tiha, Bernarka pa dremlje. Andrejec bo čul do zore. Ga bo že hlad zbudil, ali pa bo Tončka sama vstala in potrkala na okno. Samo
ona naj ve, da Andrejca nocoj tako boli —
*
Andreje vse vidi, kako je bilo:
Pod Sv. Krištofom, tamle zdolaj, so rezali lansko rebrje oštirki Zabnici. Sušilo je, da se je dih pekel. Ob devetih je poklicala Zabnica k južini. Kar pod češnjami so polegli. Raztrgali so krajce in si nalili iz majolike. Posadili so se posamič ob grme, da so se naslonili kar čez jagode in mimo gadov. Kdo bi porajtal, kadar počiva!
316
„Lej, Andreje! Tebi neso oči ksior kragulju. Menda je Tončka?" Zab-nica je osenčila z dlanjo na gozdno pot. „Pa druščino ima." Vsi so se obrnili. Andreje tudi. Takrat se je tam doli za hip vse skrilo ob ilovnati vseki.
Prvi je res razločil Andreje. „Tončka je, kaka gospođa bo." Ni rad dosti govoril.
Matevželj je napel golšavi vrat. „Saj so že prejšnji teden pri Mežnarjevih napravljali."
„Da, dobro bo!" Zabnica je vstala. „Vsak dan dva kovača za tistole luknjo. Pol za starega, pol Tončki v doto." V Andrejca je zavila oči ter si pomaknila ruto nad čelo.
Princek jc pomagal Andrejcu, ki je nekaj ugibal zase. „Zabnica, kako ti vse dobro veš! Povej še, kdaj bo umrla!"
„Nisem vešča! Vem pa, da tebi jezik ne bo nikoli. Ko bi le tako pridno sekal po rebrju, kakor znaš po drugih!" „Povedala pa le nisi."
„Bom pa! Takele, ki so same v sebi in ki tuhtajo zase, rado sname. Tebe, Princek, ki se povsod narasteš kakor kopriva, se vse brani. Kamor se boš vtalmil, ne bo prav. Se najbolje za neteža k vragu." Izpodrecek si je popravila.
Andreje se je že pognal po rebri, ker je videl, da neseta Tončka in stari Mežnar pretežko.
S koncem se je obrisalo dekle, ko ji je odvzel fant ojermenjeni kovčeg. Po sapo je šla. „Boglonaj, Andreje!"
Takrat je šele prvič uganil Andreje, da ima Zabnica, jezikava baba, prav. Mehka in skoraj drobna je bila Tončka. Mežnarjeva je bila. Na polje ni mogla, v hos^o tudi ne. Nikoli v tako delo. Le hišico so imeli. In rože. Preveč je bila v povestih in mislih. Andreje pa funtarja sin. Širok kakor dveri in oživljenjen z zdravjem in žulji. Kakor tabor in mladika. Zabnica je še toliko počakala, da je videla: dva nemška mestna mlada s punčko kakor iz porcelana. Tudi mama kakor iz stekla: prozorna lica, skoraj krvavo barvane ustnice, oči le narezane, črne obrvi pa zavite doh do scnc. On pretegnjen kakor klas, živ in res gosposki. Po zrak so prišli za nekaj tednov.
Zazijala je še za njimi in za Tončko, nato je zibaje odnesla čajno po rebri. Mrmrala je nekaj o Andrejcu, tepcu, ki se lovi za zasirjeno mleko. Vsaj taka se ji je zdela ta Mežnarjeva!
Cez dober teden je šel Andreje v laz klestit. Doli s steze je videl, kako ne more na oreh mladi pri Mežnarjevih. Kaj le hoče? Tončka, stari Mežnar in gospa so držali za kratko lestvo, ki ni segla niti do polovice debla. Zakašljal je in pljunil, da je še iz gozda odgovorilo. Brž ga je Tončka videla in poklicala: „Radio napravljamo!" V izbi bo pelo kar samo iz celega sveta! Z onele češnje na tale oreh — tako je tolmačil stari Mežnar, nekdanji cesarski frajtar v Celovcu — z oreha pa doli v izbo. „Hm, viš, Andreje, kar po takile špagi bo priplezala muzika," se je na-
317
smehnil stari in zase pristavil, da ne verjame. In še celo s cesarskega Dunajal Kakor bi bil Dunaj tamle za Sv. Krištofom! Saj ve, kje je. Andrejcu ni bilo dosti do besed. Najbo, kakor bo! Pomagati moral Zagnal se je z lestve v veje kakor maček. V vrhu je bil, da sam ni vedel kdaj. Potem je oni mestni vse dopovedoval in stari s kazalcem nakazoval in popravljal: v vrh tisti dolgi drog z žico in s porcelanastimi polži. Andreje je zajahal v rogovilo in s kleščami pritrjeval, navezoval, da se je drevo majalo. Gospa je svarila, Tončka opominjala; le stari je menil, da ni škoda oreha, če se vrh ulomi. Vse dopoldne je Andreje pomagal.
Končno so dovršili: s češnje na oreh dve svetlikajoči se bakreni žici, kakor bi jih pajek napredel, od tam skozi okno na črno škatljo, v kateri so žarele tri luči. Vse je bilo okrog njih zvito žic in vrvic. Spredaj pa dvoje koleščkov.
Zvečer so povabili še fanta. Izba je dišala tako kakor po rožah, kakršnih ni bilo, da je bolela glava. Kadar je šla gospa mimo Andrejca, ga je omamilo kakor vrtinec. Na nočni omari se je gnetlo steklenic in stekleničic, na obešalu pa sama svila, tenka, da bi jo fant stisnil vso v pest. Preden je sedel in nastavil čez glavo tisto čudno stiskalo, je po-mignil prestrašeni Tončki, ki je že s prestrašenimi očmi čakala. Tri slušala so bila. Ko je gospod obrnil, je zajavkalo, zacvililo in počilo, da je Tončka odskočila. „Aha! Elektrika!" je kričal Andreje. „Kam je udarila?" „Pst!" je dal gospod prst čez usta. Obrnil je še parkrat. Zapelo je. Čudovito! Tončki in Andrejcu so se razlezla usta. Spogledali so se vsi trije ter se nasmejah. Nato so si pokimali kakor družina zase. Gospod je vstal, namignil staremu ter mu natisnil slušalo. Najprej se je silno zresnil. Ali kmalu mu je šlo na smeh. „Ta pa zna! Ta pa zna!" je kričal in s kazalcem na kolenu dajal kakor takt. „Tako zija kot čednik!" Tončka ga je dregnila, da je utihnil. Potem so vsi trije poslušali, poslušali.
Pozno zvečer, ko se je gospa s punčko hladila pred hišo s starim in je skozi okna prihajalo zdravje gozda in pokošenih rož, sta poslušala gospod in Tončka. Iz dunajskega gledališča. Toliko' je razumela, da je opera. Silno lepa muzika. Kakor lastavice in škrjančkov glas je gostolela. Kdaj pojo pri fari tako zvonovi in orgle? Harmonika hrešči pri oštirki kot rjava žaga. Zdaj spet moški glasovi: debeli, a mehki, kot bi se potresale strune. Ozrla se je v gospodove zobe, ki so se ji dobrikali beli kot slonova kost izza tenkih, podolgovatih, gladkih ustnic. „Lepo! Tako lepo!" je šepetala zase ter se vtapljala in razmišljala, kako je vse to, kje je. In še tisočkrat lepše si je vse to v sebi napravljala. Sama pravljica! Komaj jo dosega domišljija. Bolna lepota je zdaj v muziki in glasovih, kakor bi nekje v daljnem umiralo zapuščeno hrepenenje ... Naslednji večer spet.
Cez dni je prinesel zahodnik komaj sUšno zategli pisk mašine z oddaljene postajice. Popoldne se je natlačila pod oblald soparica. Pod večer je grmelo nad vasjo in cerkvico, kakor bi se gozd primaknil k hiši in se
318
lomil, padal in butal. Bliski so se rezali, da je vid krhalo. Samo pol ure. Zatem se je natrgala za Križno goro jasnina kakor zrcalo in se polagoma večala.
Sele takrat so odprli. Pozno je bilo. Punčka je pravkar zatisnila oči. Nekaj je v spanju šepetala revica, ker jo je nevihta preveč zajela. Vsi trije so sedli spet k tisti črni škatlji. Crna je bila kakor zakleta skrinjica, ki jo je bil prinesel čudni mož tja gori k Sv. Krištofu, tja, kjer doslej nihče ni slutil, kaj se godi tam onstran gozdov in dolin. Se vojska, ki se je bila zabodla v ves svet, se je tam ustavila, in le nekaj valov je butnilo tja, da je vzelo dva fanta. Previsoko je bil Sv. Krištof in predaleč. Tudi nihče ni vedel zanj. Zdaj pa ,so nekaj uganili, da je tu zgoraj okrog teh gozdov, nad temi košeninami, navišenimi nad jezerom, posebno solnce, ki pije iz notranjosti mokro črvivo bolezen. Kdor se ga na-užije, ozdravi.
Niso vsi tu zgoraj tega verjeli. Saj tudi tu umirajo stari. Predlanskim je utonilo v gnojni luži na §amem pod vasjo Tramtetovo dekletce, preje pa dolgo, dolgo nihče od mladih. Sv. Krištof je priprošnjik vsemu: zdravju in odrešenju, solncu, moči, rasti, plodovitosti...
Sele včeraj opoldne je udaril od Sv. Krištofa mrtvaški bingl-bongl čez košenine, mimo vrtov doli do Andrejca, tja čez v gozd in spet nazaj z žalostnim odgovorom, ker ni mogel ta glas nikamor doleč: Tončka, Tončka je mrlička ...
*
Andreje vse to napaja s ti-pkim spominom kakor pelin: Tisti večer po nevihti so v črni škatlji poiskali ponočišče v mestu, kakor je bil razložil gospod. Od lam se je nasul v vse sam smeh, vzkliki, ploski. Sum kakor ob žegnanju pred cerkvijo. Nato kakor pijana muzika in pesem, zaslutena v zaljubljenju in v nagih besedah. In zapel je ves bar s smehi kakor vriski na svatovanju.
Nikoli ni tako pri Sv. Krištofu, nikoli tam spodaj v trgu.
Ko so odklopili, je Tončka smeje vzdihnila. Oba, gospod in gospa, sta jo
gledala vso zamaknjeno.
„Schön!" je počasi dejal gospod, pogledal popolnoma v oči dekletu ter pokimal .„Schön, nicht war!" je še ponovil.
Samo prvo besedo je Tončka razumela. Vsa razgreta je prikimala. Ozrla se je, zaslutila pozno uro in zbežala.
Do zore je blodila po velemestih. Po vrsti je vse še enkrat obiskala, vse, kar je do tedaj čula iz tiste črne škatlje.
Zgodaj, ko so bile pri gospodi polknice še priprte, se je utihotapila pod oreh. Samo po žici so ji šle oči. Po žici, ki jo je napel in pritrdil Andreje. Po tej žici prihaja zdaj k njej vse daljnje, ah tako neizrečeno lepo, da jo stiska hrepenenje vsak večer huje. In vsi so tam daleč tako dobri in ljubeznivi, kakor sta mladi gospod in gospa. Otročički kakor romarsko lectje. Andreje je neroda, rogovilež. Zdaj šele je zapazila, da včasih diši po znoju in da so mu lasje prašni in dlani žuljave. Kadar jo je prijel
319
za roke, se ji zdaj dozdeva, kakor bi jih bil hotel odtrgati. Nobenih pravih besed nima. Še smeha ne! Le za sekiro in cepec je. Kaj se ji silil Pricokljal je stari z razmršenimi lasmi, še dremav. „Kaj pa že stikaš? Zdaj si kar zmerom v tisti elektriki." Zavil je zle volje za vogal. Kakor od daleč ga je slišala hči. „Še vzelo te bo, ko tako siliš vanjo!" Hči ga je počakala. Predenj je stopila, ko se je oziral po vremenu tja preko Križne gore. „Oče, v mesto pojdem!"
Vse jo je slišal, pa je le še sukal sivo glavo: „Bo držalo! Vzhodnik gre na sever." Mimo hčere je stopil. „Solnčna burja se dela." „Oče, v mesto pojdem, pravim!"
Na pragu se je stari ozrl. Sunil je z glavo preko ramena. „Nikamor, dokler bom živ!"
Solnce se je dvignilo; lakoj je ogrelo. Stari je med tem dodal: „Pod Sv. Krištofom boš ležala kakor jaz, kadar boš."
Hči se je vrgla v travo, ko je oče trdno zaprl vrata v kuhinjo, podprla s pestmi glavo ter ponavljala: „V mesto pojdem! V mesto ... v mesto!" v mesto!"
Čudno! Res so zbarantali z gospodo. Stari se je vdal, da bo služila pri njih.
Preden so se začele nalivke, je zvedela vas, da se Tončka odpravlja! Andreje se je nastavljal poslednje dni povsod tam okrog hiše: kar tako je lezel čez pregradek in stezo, kakor bi imel v lazu sečnjo; ajdo je hodil ogledovat, kakor bi moral vsak cvet sešteti. Res sta se s Tončko samo takrat ujela, ko je Žabnica kupovala od gospode tisto žico in škatljo. Ali Tončka je šla mimo brez oči. Fant je poklical:„Tončka!"
Obrnila se je. „Andreje, pojutrišnjim grem. Kaj je?" Pristopil je mehko kakor še nikoli. „Saj veš." „Ne vem!" se je umaknila na prag. Težko je vprašal: „Kdaj se vrneš?"
„Nikoli!" Smeje je dodala: „Ali pa gospodična, kakor so drugje." „Adijo mi reci vsaj, Tončka."
Počakala je, kakor bi premišljevala. Pa se je iztegnila do njega: „Adijo, Andreje!"
V grlu je bilo fantu težko, da je požiral. Notri ga je zabolelo ob tem pozdravu. Obdržal je v svoji veliki pesti hladne, bolne njene prstke. „Boš kaj mislila sem k nam?" „Na očeta bom. hi morebiti kdaj nate. Adijo!'
Kar iztrgala se mu je iz hrapave dlani. — Cez dva dni je odšla...
#
Zdaj še to misli Andreje, še to poslednje:
Vrnila se je komaj pred dobrim tednom. Z zapravljivčkom so jo pripeljali prav pod stezo. Stari jo je oprl nase in jo zavlekel v posteljo. Jokal je z njo. Ob podobi sv. Krištofa sta še počivala, ob tisti podobi na zidu, kjer nese svetnik na ramah Dete. Tam je za trenutek sedla hči v sam' solnčen ogenj, ki jo je oblil, da je naslonila shujšano belo glavo na zid
320
ter odprla mrzlične ustnice. Skoraj brez krvi je medlela.
Stari pa se je sunil na kolena. Po zidu je šel s sklenjenimi pestmi do nog
svetnikovih. „Ti, moj priprošnjik, reši jo! Reši, da ne bo trpelo, revišče!
Daj ji mir in zdravje!" Še viže je segel, da je moral vstati. Do Deteta je
segel z odprto dlanjo in pokril z njo kroglo — svet, ki jo je nosilo Dete
v majhni svoji desnici. „Ti me usliši! Reši jo!" Počakal je tako zroč v
usmiljene božje oči, kakor da čuje odnekod odgovor.
Tončki se je ulila kri...
Zdaj je Tončka mrlička.
Andrej,C jo je prišel kropit. Tisti Andreje, ki je trd in sam svoj kakor tabor pod goro. Sam je prišel ponoči, da bi gä kdo ne videl. Nihče ne sme v njegovo bol. Do zore bo čul ob mrlički, ker ljudje nimajo srca. Bernarka ne.
Z revico se bo pogovarjal, da ne bo tako sama in žalostna. Pa ga zaboli, da zmaje z glavo. Zato se spet spne na okno, lice pritisne v zid tam, kjer je odkrhnjen in kjer je šla lansko leto žica skozi okno do tiste črne škatlje. Tako vtisne, da zagleda spet blede prstke in Bogca. V zid se še zagrebe z nohti, da se mu desno lice popolnoma splošči ob mrzlem kamnu. Za hip ujamejo oči obrazek: svetniško bel z deviškim vencem...
»
Pri Žabnici doli v vasi poje iz mesta v črno škatljo in vabi---
V krog začarani...	Miran jarc.
(Po P. Verlaineu.)
Vse je sivo, vse je mrivö ... o, zakaj sem izgubil njö...
Iz blodenj se nisem več izvil, čeprav sem nje se oprostil,
čeprav mi kri, čeprav srce velela sta, naj grem od nje.
In vendar v meni je temno, čeprav hote sem pustil njo.
In v kri zavpilo je srci:
Ali je prav, da si zbežal od nje,
da si se mrk osamosvojil, da si ošaben v samoto se skril?
„Kdo ve?" je kriknila kri, moja kri, „kaj nas biča v tega kroga tesni,
o, večno beiati, nikoli uiti, večno tu biti, nikdar osvojiti!"
321
v molčanju poznih ur.	m u rop oljska.
v molčanju poznih ur me obiskuje Krist ubog in ues razbit in me za košček neba prosi, ki je v meni skrit.
Za počrnelo mizo vase sanjava oba
in iščeva poti. —
Vsako noč prihaja in mi toži:
s hostijo vsako da kapljo krvi,
pa je v zlatu monštrance ves sam
in v mramornih cerkvah toplote bajt željan.
Košara z jabolki.
Tragična groteska.
t Srečko Kosovel.
V,
T naši sobi smo trije: dva tehnika in en filozof. Ta filozof sem jaz. Razlike med nami skoro ni. Postelje so bele, ponočniki beli, pod vsako posteljo — ne mislite na profane stvari! — je pleten koš in poleg njega so čevlji. Razlike med temi pletenimi koši ni. Vsi so pleteni, vsi znotraj obloženi s pa,pirjem. Ključavnice so jim enake, ključi tudi.
Koši so si podobni kakor sonet sonetu ali gazela gazeli. Ali kakor ima ta ali oni sonet ali brzonoga gazelica lepšo vsebino, bogatejšo in soč-nejšo, tako je tudi s temi koši. V enem so stare cape, v drugem knjige, v tretjem — o radost in skušnjava! — v tretjem so jabolka. Tretji koš je kakor dober sonet: prebiraš ga in prebiraš — in še hrepeni tvoja duša po lepoti, da ga bereš naprej. S tretjim ko.šem je ista; prebiraš, prebiraš — jabolka seveda — in še si žehš tega sobnega, zdravega sadu. Jabolko je simbol zdravja. Čudim se zato, da naši bolehavi modernisti tako redko uporabljajo v svojih umotvorih jabolka, ki so zdrava, in, če jih ješ, tudi dobra. RazUka med jabolkom v resnici in med onim v umotvoru pa je ta, da je jabolko v umetnim večno, v življenju — m tu je skoraj konflikt za dramo — v življenju pa je minljivo. Ne! Razlika pa je še ena: jabolko v umetnini lahko uživa več ljudi, v življenju ga lahko uživa Cn sam, in še ta ne popolnoma. Ampak, da se vrnem k stvari!
V naši sobi, kjer smo trije, kakor sem že omenil, je tragika samo enar ta namreč, da je koš z jabolki last samo enega. Njegov gospodar prihaja domov pozno, pa razdeli svojim tovarišem vsakemu po eno jabolko. Tudi po dve, ali celo po tri seveda, kajti gospodar je dobričina. Pa je že tako: enkrat, dvakrat si deležen dobrote, pa ti že postane razvada in
322
greh. Gospodar jabolk nas je tako razvatlil, da sva bila s tovarišem, ki ni bil lastnik košare, že skoro vajena vsak večer vsaj enega jabolka. Nekoč smo celo konstatirali, da imajo naše košare enake ključavnice in da je dobro, da smo vsi trije sami pošteni ljudje. Lastnik košare z jabolki je celo pristavil: „Nu, če baš poželita, sezita kar sama v košaro!" In tukaj se prav za prav začne moja povest.
Gospodar jabolk je izostajal pozno v noč. Ostala dva sostanovalca pa sva doma študirala. Soba je bila topla in zakurjena, iz košare je prijetno zadišalo po grehu. S tovarišem sva odprla košaro, vzela par jabolk iz nje in jo zopet zaprla. Potisnila sva jo pod posteljo in jedla. Sklenila sva sicer, da poveva gospodarju, a usoda je hotela, da se podnevi nismo videli, ponoči pa smo spali. Tako sva s tovarišem grešila večer za večerom na isti način. Samo zadnji večer, ko so bila v -košari le še tri jabolka, sva pomislila: kaj pa zdaj? Volja do dejanja je zmagala in košara se je izpraznila do dna.
Moj prijatelj, gospodar koša, pa izkazuje svojo dobroto ne le najbližjim znancem, ampak tudi oddaljenejšim. In tako je dolgo vabil k nam svojega znanca Zajcezoba. Nismo vedeli zakaj, a vedeli smo, da se Zajcezob zelo brani, čeprav so mu jabolka zelo všeč. Končno pa se je dal pre-prositi. Prišel je v goste.
Bilo je popoldne. Tovariša še ni bilo doma; morala sva torej Zajcezoba zabavati sama, kar nama ni bilo posebno prijetno. Najprej se je izmuznil-tovariš. Potegnil jo je ven. Potem sem šel še jaz. A ko sva se po dolgem času oba vrnila, sva našla Zajcezoba še vedno v sobi; pričakoval je ponižno in vdano gospodarja košare z jabolki. Sedaj nisva več mogla oditi. Legla sva vznak na svoji postelji in sva čakala, kaj bo. Tovariš Zajcezob je bil mlad, ubog fant. Boječ, čuvstven in žalosten je gledal proti oknu; siva svetloba je padala od okna na njegove zakrpane hlaće. Njegove oči so bile žalostne in tihe.
Začuli smo korake. Prihajal je obdarovatelj, lastnik košare. Cim bližje je prihajal, tem nerodnejše nam je bilo. Kako nas je pozdravil, ne vem, vem le, da je odprl košaro in da se je začudil, ker je bila — prazna. Trenutek samo, in zgodilo se je nekaj čudnega in bolestnega. Ponižanje je stopilo v ozračje humorja. Zajcezobu so se orosile oči; kdor bi ga bil tedaj pogledal, bi bil začutil, koliko bolečine je bilo v njem. Ubog, kakor je bil, povsod zaničevan in pomilovan, se je čutil neusmiljeno ponižanega. Tako veliko je bilo njegovo ponižanje, da ni mogel vstati in zakri-čati. Zdelo se mu je: še mati čuti to ponižanje in trpi ž njim. Vstal je in šel. Mi smo strmeli. Kajti konec -ni bil humorističen. „Kdo je to naredil?" je vprašal lastnik košare z jabolki. Odgovorila sva s tovarišem dvoglasno: „Midva. Oprosti!" „Fakt je fakt," je pripomnil on.
„To je načelo istinitosti," sem pristavil še jaz, da zaključim dogodek po filozofsko.-..
323
Pisma pokojniku. Marijana Kokalj-Zeljeznova.
Tudi jaz imam svojo božjo ,po.t — očetov grob.
Le tisti, ki ne bo nikoli več izpregovoril, je vreden zaupanja.
Vendar še nikoli popreje nisem tako želela besed iz teh nemih ust kot sedaj, ko je na svetu toliko zmed.
Res so zmede na vsakem koraku in vsakdo strmi vate kot čudak. Zakaj?
Nekaterim je „preteklost", dragim „prihodnjost, le „sedanjost" m nikomur važen „sedaj".
Taki so in taki smo in kakor narasla reka deremo črez dan v temo. Ne vprašamo se, kam nas valov je nosi... Y praznino ali izobilje ... moj 'Bog!
Moj Bogi Ogromen in neviden krog si. Objel si nas, zajel. Mi se pa trudimo, da bi uzrli tvoj obraz. Vendar je Tvoj obraz bil do sedaj naš „jaz".
Naš obraz se ves smehlja prešerno, ker smo ukrotili prirodne sile, zleteli v stratosfero, zajezili vode. Oče, vendar so naše poli prepadi in naše peroti so krhke: naše bolečine so kot iz pekla, naši cilji pa kot iz stekla. Mi pa drvimo, besnimo, kakor bi bilo življenje res vesoljni ples... Je... toda krvav je ta ples. njegova zmaga pa bridki kes.
Oče ne zganite svojih mrtvih kosti in ne nasmehnite se v grobu. Vaš ledeni smeh in zamolkli krohot bi nas predramila iz strahot, ki jih doživljamo v cvetočih meglah.
Oče, miren naj bo vaš pokoj! In če Vam šepečem besede temnega razpoloženja, veste, da peljejo nekaterih cesle črez gore trpljenj. Trpljenje je topilnica za življenje. Kdor ni trpel, tudi ni živel nikoli. Vendar včasih tako stiska življenje in dušo pritiska k črnici, da si išče v njenem krilu uteho, zadnjo nado, zadnji uspeh.
Gorje, če bi se odprli grobovi. Ne prestrašili bi nas mrliči, ne njih smrad — ampak njih groza, ki bi jo med nami doživeli. Sleherni pokojnik bi zadrhtel, uprl v nas svoj stekleni pogled in vprašal: „Kaj je mogoče, da ste nas izbnsah iz svojih vrst. O, lahka, lahka črna zemljica. Nosile ji le sveč, cvetja ...mi ne občutimo ničesar več."
Na Vašem grobu je tudi cvetje, sveže, kamen in truden jesenski dan. Prišla sem k Vam na božjo pot, da se Vam izpovem in izvem, kaj je: smrt, po-smrtnost.
Umirali sfe molče in Vaš odgovor danes je tudi nem. Mari res?
Ne... Pustili ste globoko sled: Niste živeli življenju, marveč nam in delu.
Oče, naše duše so bičane in prepojene z mamili naše dobe: pijane so železo-betonskih himen in joka brezposelnih: blodijo po temi in svetlobi in so kot vražja pesem zavrženih angelov in kot pobožna molitev devic v gaju lilij. Oče, vsega so polne naše duše in zalo so tako nemirne kot preplašene ptice ob hudi uri. Ko je strah na višku, zažvižgajo. Njih žvižg je beda in bol z jekom satanskega smeha.
m
Nekaj misli o Gromovi „Gogi".
M a r i a B o r š n i k o v a.
K
.ajkor avtor sam zatrjuje, je napisal svojo „igro" v dveh dejanjih, „Dogodek v mestu Gogi", pöleti leta 1928. in sicer neobičajno hitro, v treh tednih. („Jutro" 1930, št. 215.)
Pisal pa jo je leta in leta. Kakšen bo njen ohraz, ni mogel vedeli, toda v onih krallcih stvareh, kii so se tako poredkoma našle v „Zvonu" ali „Jutru", je izdal .že davno poprej marsikatero njeno potezo. V vsaki od teh liričnih in dramatičnih črtic je že nekaj Goge: saj so le pretrgan monolog, bolje, iztrgane bolečine človeka, ki je nekaj nadčloveškega pretiipel, sedaj pa zdi v nekem kotu tako bolan, da ga skoro več ne holi, tako do dna liziuučen, da se mu opotekajo misli v neurejenih kolobarjih; Mi in ve, da so jeklene stene med njim in med svetom, ki mu po navadi pravimo življenje. Do tega «veta ni nobenega mlositu, tudi nazaj ga ni, kjer bi se še dalo boriti. Kadar je človek že takoi daleč, je z njim samo dvoje; to^iost in groza. Grozovito lepe in osludne stvari se lahko porode tedaj.
Grnan je hotel povedati poslednje, kar se sploh še da povedati. Za tem je saimo še večen mollc.
* * *
Do tje je pa še dolga pot. To pot je Grum prikazal v Gogi, tem preperelemt mestu, kjei' se nikoli nič ne premakne. Njene hiše, ki se že nagibajo od troh-nobe, njene ozke, pošastne ulice, in sobe, kjer .se zgodi toliko grozot, za katere nihče ne ve, a se vkljub temu nikoli nič ne zgodi, kar bi prebilo to prazno, iin^vo otopelo.st in jo razgibalo v čas; njeni prebivalci, ki se od časa do časa kakor lutke zbude iz otrpnjenosti in preže, kje bodo mogli zagrabiti trenutek, ki jih reši večnega čakanja in jim da vsaj enlcrat zaživeti — vse je le stopnjevano trpljenje enega samega človeka. Njegovih poslednjih faz Gnun ni prikazal v časovni zaporednosti, marveč na mah: Prizorišče je prerez skozi Gogo. Kolikor sob, toliko trpljenj: Hana, Klikot, Tarbula in Afra, Grbavec, Gapiz, Mirna žena. Vsako ti-pljenje je le del celote. Hana se še brezmočno bori in trga iz oblasti nasilnega Preliha, da bi se sprostila Goge — Mirna žena samo še nepremično leži in čaka, da bi uma-la, pa ne more umreti. Na desno in le\'0, spredaj in zadaj se Goga nadaljuje, če bi napi-avil skoznjo drug prerez, W videli v druge sobe, kjer je življenje mogoče že docela izumrlo. Od tam nekje prihaja Umrli naddavkar in nihče se temiu ne čudi — saj je Goga tako nepremična, tako večno ena, da je tudi smrt ne spi;eimen), lia se je tudi mrtvec ne reši.
Ker .so ,posame.zna tnjiljenja v drami le stopnjevani izraz ejiega samega življenja, dirania ni kolektivna v navadnem pomtenu besede. Pač pa je le en sam simbol današnjega človeka, predvsem trpka pesem našega slovenskega človeka.
Pa saj ni eno samo življenje v Gogi. Par majhnih življenj je še, ki sočustvujejo, ker so dobri, pa ne razumejo, ker so prezdravi. Gospa Tereza, Gospa Prestopil, hirič Kaps... Vsi ti in še drugi so za kontrast. Pomagati
ne morejo; če poskušajo, se jim ponesreči..
# * #
Kaj res iii več poti iz Goge? Kaj je res vsakdo, ki je zašel vanjo, za vedno zaznamovan od nje?
Hana «e je hoče osvoboditi in pobije Preliha, ki jo tako nasilno veže na Gogo. Prelih sicer ni mrtev, prebivalci Goge so sii'cr ogoljufani za dogodek, toda „spomin mu je vzelo"; Hana je rešena, nov, svetail svet se odpira pred njo.
325
Toda Haiiimo odrešenje bije v obraz. Z njim je enotnost ti-agedije prelani-Ijena. Kot jaz dožreim Griuna, gre njena pot naradol. Kadar je Slovek že tako daleč kot Hana, ne najde več oazaj: preveč je že za njiim. Pa saj enotnost (s tem vsaj) ni razbita. Predno zastor pade, se Hana sicer smeje: „umorjen je bil nekdo to noč!" In potem „Slikar (z nagnjeno^ glavo in revnimi, zapuščenimi rokami): Morebiti se bo zdaj zaživelo kako drugače, morebiti nastopi kaj drugega - novo, svetlonovo življenje!" Toda „če poziva občinstvo igralce pred ram,po, ise zastor dvii^e znova.".
Ce se občiestvo zadovolji s tisitimi obupno tolažečimi besedami in s tisto svetlo lažno lučjo, ki objame Hano, ko zaživi „novo življenje" (režiserjeva zamiisel?), če je občinstvo tako malo živelo s tragedijo, da mu taki kompromisi zadostujejo v sprostitev, naj lima, kar išče. Komedija je končana. Tragedija je za zastorom in.se ne bo nikoli končala, kot se nikoli ni začela: prav v tem je tragedija.
Na našem odru je nismo doživeli. Na našem odru se je končalo z burko. Deloma je to avtorjeva krivda, ker pada di-aima proti koncu iz brezčasne statike v situacijsko komiko. V slikarjevem nastopu je zareza; če hi bil ki-ajši, bi učinkoval, tako moti kompozicijo^. Vse tisto prerivanje ob novih senzacijah (Framooska Marija, ogenj .itd.) je karikatura, ki naj bi jo skušal oder kolilsor mogoče zabrisati, ne pa stopnjevati. Ta;ko pa dölo izzveni v praznoto. Tudi konec manjka. Zakaj manjka v prizoru, ko se zastor zopet dvigne, vse ono, kar je tako Wstveno za celoto drame? Saj prav s tem., da se drama nekako konča, ostane torso; njen pravi konec je v neskončnem ponavljanju vedno istih grozotnih motivov.
* # #
Grumov jezik že od pi-vega početka tiplje v nov svet, ki se na«n je zdel dotlej preneznaiten, da bi ,ga 'upoštevali. Poln je negotovih domnev. Vojna in povojna dinamika ni šla preko njega, Cankarjevi baročni olcraski so se porazgubili, ostal je gol stavek, skrajno preprost in jasen, čeprav prečesto slovnično pohabljen. Po navadi je eliptičen in bega, pa je vendar vlcovan. Nikamor ne more, vedno se wača. Celo iste stavke, kot so MtoU v „Mamsardi" (L. Z. 1925) in po drugih črticah, srečamo iznova v „Gogi". Potem iste besede, samo v narahlo spremenjenih zvezah. „Tihe, drobne besede, riše na papir, besede, M jih drugi objestno mečejo proč v naglici dneva." (.Jutro 1931, št. 215). Kar pravi Grum o Frigidu, velja tudi zanj. Onbožainriše besede. Temeljno doživetje ostane v bistvu vedno isto: mračno, težko, zadušno. Komika, v kolikor ga ne karikira, ga samo stopnjuje.
„Mansarda", „Aloisius Ignatius Singibein (L.Z. 1926), „Melanholija" („Jutro"
1928, št. 26.) so že neposredne skice Goge.
* *
Kar se godi v oklepajih, je umetnina zase. Ali bo scena in notranje doživetje, kot ju nakaže avtor pred in med dialogi, mogel nadomestiiii oder? Oder prečesto stopnjuje dejanje in ubija tanka doživetja. Da pa je Goga na odru .slabša od Goge v knjigi, je kriva tudi težka upri-zorljivost, ki z našo «pr.izorilvijo še zdaleč ni rešena. Vkljub živemu prizadevanju inscenatorja, da bi podal njeno ozko vzdušje, je oder na vse strani preozek, da M se mu to v celoti posrečilo. V marsičem se je m'arala(?) scena 'oddaljiti od avtorjevih pripomb. Kje je ostal predvsem groteslmo velik mesec, ki „vzide čez prospekt v vidnem gibanju" ter otndsi ob Kliko-tovem oknu, ko piše Ij.ubavno pismo, „kot ogromna laterna", dokler ga ne zakrije oblak, da nastane globoka tema v hipu, ko se vzdrami vse mesto? In pa kavoukasta lutka, o kateri „se ne ve, da ni živo bitje"; njena negihnost naj bi povzročala tesnoäjo (!) in vzbujala grozavost (!) — na našem odru pa jo zastopa porcelanasta punčka, M jxtmaga uničevati iluzijo in ol>čutjc.
326
s prvimi prizori je podal režiser s pomočjo Uikmarjeve godbe močno doživetje Goge. Grozotna statika Mš, sob, ulic, nepremionih ljudi po sobah, ki jih zajtcjred „-oživlja skrit mehanizem, potem' pa zopet zapadejo v smrt", in toegajočih ljudi po ulicah, Id iščejo, kako bi se čim prej podtrili. Slinasti pohotnež Klet in v maski, igestah in glasoivno do potaktnosti preštudirana študija Umirlega naddavkarja stopnjujeta dejanje v isti smferii. Tako tudi par stliziramh gest -oibeh starodeviških sester (Tarbula je glasovno zelo močna, Afra pa ie preveč miadostna in premalo rezka) in turobni blaznež Gapitj v hiipih bolestni Grbavec Teobald in bratatoi komi Brelih, ki učinkujeta posebno v maskah kot kontrast k normalni, .preprosti Gospej Terezi in prosojno brezmočni Hani.
S stilizirano patetično igro pa se križa realistična, ki ima svoje zastopnike tudi v stranskih osebah. Vendar to mienjavanje stilističnih elementov v igri ni enotno, marveč raztrgano, radi česar drama, M po svoji kompozidji že italc ni enotna, še bolj trpi na razkosanosti. Upiizoritvi manjka duša, režiser, M bi znäl posamiezme dele zvezati v celoto, imanjka ji ljubezni, kakršna pre-ve-va uprizoritev Cankarjevega „Kralja na Betajnavn".
K zadnji razstavi Kluba likovnih umetnic.
Dr. Stanko V u r n i k.
S
eptemberska razstava Kluba likovnih umetnic v Jakopičevem paviljonu je bila ena izmed najuspelejših umetniških prireditev v okvirju kraljevega tedna. Pomudimo se še za hip pri tej razstavi. Skoroda so postale umetniške razstave v Ljubljani prava redkost. Niti sledu ni već od onega življenja in veselega vrvenja, ki je vladalo v Jakopičevem paviljonu pred vojno, med vojno in prva leta po njej, ko so pridno delali in razstavljali naši impresionisti, ko se je pojavil Klub mladih s svojo revolucijo. Umetniki žive v teh težkih, materializma polnih čaisih zelo težko, bi rekel nekako, iz rok v usta, slikajo portret in za naročilo, da žive; za razstave delati in se truditi z visoko umetnostjo jim skoro ne preostane časa. No, pa so nas likovne umetnice jugoslovanske v tej suši prav veselo presenetile. Rad bi povdaril njim v hvalo to, da so tudi v teh težkih in brezdušnih časih ohranile še čut za poeZijo v sebi in nam pokazale umetniško srčno toplino, ki je že kar nič več nismo vajeni. Njihov socialni položaj je nemara za spoznanje ugodnejši kot pri moških tovariših, zakaj večina umetnic si ne služi nujno kruha z umetnostjo, marveč slika sebi v veselje in estetsko in čustveno izži-vetje; tako je mogoče, da imajo do umetnosti za spoznanje lažjo pot kakor slikarji, ki morajo karkoK slikati in ogromno in hitro delati — za ljubi kruhek.
Zensld element v umetnosti — o tem se je že dosti razpravljalo. Vsekakor je gotovo, da je ta element takšen, da zahteva zase drugačno merilo kakor moški element.
Slikar - revolucionar, ki grabi za novo formo, podirajoč tradicijo, ta smatra žensko v boju za nove umetnostne ideale za premalo iniciativno
327
in prav malo razborito tovarišico. V zgodovini umetnosti ženske res niso imele vloge reforraatoric in genialnih revolucionark, ampak so bile ob slikarjih neke vrste „sodelavke", bolj konservative in podrejene. Imamo pa vendarle izjeme, če primerimo samo obe prijateljici, Kätte Kollwitzovo pa našo Ivanko Kobilčevo. Prva je bila genialen talent in ji pritiče tudi nekaj pravice na naslov utiralke novih potov, Kobilčeva je pomenila v razvoju slovenske moderne odlično individualno kvaliteto in je bila v svojem specialnem žanru neprekosljiva. Tudi Sodnikovi, Pregljevi, Piščančevi, Kraljevi, Santlovima ne moremo odrekati umetniške individualnosti, toda će primerjamo zmogljaj umetnic s silo istodobnih umetnikov, je ženska vendarle večinoma vedno nekoliko „zadaj". Na zadnji razstavi smo videli tudi pravcato romantiko v smislu srede in druge polovice XIX. stoletja, veliko sentimentalnega lirizma, ki nekako ne spada več v naše „realne" čase, videli veliko slik, ki so ostale komaj v reševanju tehničnih problemov ali ki so se povzpele samo do pomena dekoracije. Na drugi strani smo videli, da se ženske zelo pičlo udeležujejo sedanjega pokreta „nove stvarnosti", recite, početja, ki stremi k popolni materializaciji umetnosti. Bodisi da jim njim nekako že urojeni sanjavi lirizem brani izživljati se v brezčutnem natu-raUzmu, bodisi da je ženski element že sam po sebi tuj intelektualizmu in golemu racionaUzmu — čutimo, da jim njihove konservativnosti ne moremo zameriti, če jim hočemo biti pravični.
No, o takihle stvareh razmišlja človek, ko presoja umetniško delo ženske in moške tvornosti. Vprašanje je psihološki zanimivo. Kakor nežni spol ne prodira rad v globoke refleksije, ne revolucionari in ne filozcp-fira v umetnosti, tako se zdi, da ne mara grobega naturalizma pa tudi ne fantastičnega idealizma, nego da ostaja nekje v zlati sredi, da izživlja prirojeno mehko čustvenost in tako po svoje osrečuje svet. Ne, ne, za ženske je merilo v umetnosti odločno drugo kakor za moške. Pomislimo samo, kako dirne človeka moško trda poteza na ženski. Ravnotako ga dirne moško energična nota v umetnosti ženske; to je prav isto, kakor če očitamo moškemu preveliko mehkobo in sentimentalnost, ki je ni v moškem elementu. Ali pa naj ženskam zamerimo njihovo čustveno toplino? No, to ravno cenimo v naših materah in ženah, ta nas osrečuje, zakaj bi jim je ne dovolili tudi v umetnosti? Imponiral je prvi skupni nastop jugoslovanskih umetnic. Mogli smo tudi primerjati naše pa hrvatske umetnice in smo videli, da naše za njimi v večini prav nič ne zaostajajo, da imajo povprečno več solidnega znanja in se manj love za dnevno modo. Hrvatske pa so- za spoznanje gibkejše, razboritejše, deloma uhajajo v snovni folklor. Vse skupaj pa drži lepa in koristna organizacija, kateri Bog daj živahnega razcvita in uspeha. Dale so nam gotovo svoje najboljše, kar so imele, kot majhen romantičen otočič so v mrtvilu našega brezdušnega življenja, iz katerega še vedno znajo najti drobec toplega, mehkega in lepega in tako zadoščajo svoji ženski naravi in svoji socialni poklicanosti.
328
Sodobna žena.	Angela Vodetova.
v
z
ena je bila tisočletja objekt y družbi, ki jo je oblikpvala kultura moža in danes revoltira proti vlogi, ki ji jo je prisodil in odkazal on. Dokazati hoče, da bo življenje popolnejše, če bo posegla v njegovo urejanje tudi ona. Da bo njeno prizadevanje pri sodelovanju za splošni razvoj človeštva dalekosežnejšega pomena, bodisi za socijalno - gospodarsko kakor tudi za kulturno smer, o tem je prepričan tudi velik del mislečih mož, ki so si brez ozira na razmah ženske emancipacije ustvarili o vlogi žene v državi in družbi povsem drugačno mišljenje, kot ga imajo še danes mnogi reakcijonarci. A tudi med ženami je — žal — še mnogo takih, ki se ne morejo otresti predsodkov tradicije ter vedno znova podlegajo raznim vplivom, ki skušajo v nasprotju z realnim življenjem in neizprosnostjo naravnih zakonov razvoja obdržati ženo v njeni dosedanji ponižujoči odvisnosti in nevednosti. Toda to je brezplodno prizadevanje, kajti žene vsega sveta se čedalje bolj zavedajo, da more edino ekonomska in socijalna neodvisnost ženi omogočiti, da se bo duhovno in etično dvignila, postala samostojen človek in tako lahko zavestno sodelovala pri preoblikovanju človeške družbe. Nasprotniki ženske emancipacije dajejo najslabše spričevalo lastnemu pojmovanju o medsebojni zavistnosti pojavov v zgodovini razvoja. Kajti razvoj in osamosvojitev žene je samo del splošnega socijalno-ekonom-skega razvoja — a ne prvega, ne drugega ne more ustaviti nobena reakcija.
Katere stvarnosti ločijo sodobno ženo od žene iz pretekle dobe? Tisočletja je opravljala žena tri naloge, ki so bile tesno spojene med seboj: vzreja in vzgaja otrok, postrežba možu in skrb za življenjske potrebščine družine. Možu pa so preostala dela izven doma: hodil je na lov in v boj ter tako vršil zaščito nad svojim zarodom. 2e delitev dela med možem in ženo je sama na sebi ustvarila neenako razmerje med njima: razmerje gospodujočega do podložnega. V prvi vrsti pa je ustvarila podložno stališče žene njena biološka obremenjenost vsled materinstva. Vsled nosečnosti se je njena fizična moč zmanjšala, istotako jo je nega otrok, zlasti dojenje, oviralo v svobodnem razvoju in jo priklepalo na dom.
V tem prvotnem razmerju korenini torej nadvlada moža nad ženo, ki se je vzdrževala skozi tisočletja do danes. Ze od nekdaj je bil delokrog moža takega značaja, da ga je silil k solidarnosti s tovariši, dočim se je žena gibala vedno v ozkih mejah, zaposlena po tisočih malenkostih. Njen smisel ni segal preko mej družinskega krova, zato je ostala osamljena in brez moči nasproti združeni sili moža, ki si jo je igraje podjarmil najprej v družini, pozneje pa v večjih družabnih zajednicah.
29
Ko so se v razvojni dinamiki zgodovinskih razdobij uS'tvarjali večji kolektivi: družabne plasti, narodi, države, je osnoval mož v svoj lastni prilog postave, zakone, običaje, ki še danes ponižujejo dostojanstvo človeka v ženi. Vsled pojmovanja lastninske nadoblasti moža nad ženo je družba sanJccionirala dvojno moralo, vsled istega pojmovanja so se pri orijentalcih ustvarili haremi in so se morale indijske vdove sežigati. Mož je bil član vedno večajočega se kolektiva, njegovo obzorje se je stalno širilo z naraščajočim delokrogom, dočim je žena životarila v ne-vediiosti med štirimi stenami. Mož je obvladal vse območje kulturnega dela, on je ustvaril današnjo kulturo. Zato je vsa civilizacija, kot produkt moškega duha in dela, zgrajena na hegemoniji moža. Vse ureditve in ustanove so maskulino orijentirane in služijo pred vsem v prilog možu. Omenim naj samo zakon v zvezi s seksualno moralo; zakon je pomenjal do danes več ali manj absolutizem moža nad ženo. Žena ni bila nikdar priznana kot polnovreden človek. Filozofski in verski sistemi so gradili svoje metafizične nauke na principih moškosti, ki so jo identificirali z dušo, močjo, stvariteljsko silo — a ženskost je predstavljala pasivno materijo. —
Poglavitni vzrok temu stanju je bila ženina gospodarska odvisnost od moža.
Iz podrejenega stališča, katerega je imela žena tisočletja v družini in družbi, rhoremo tolmačiti mnoge ženine lastnosti, ki so njenemu razmahu v škodo, a veljajo v očeh družbe, ki je še vedno pod absolutnim vodstvom moža, kot čednosti: ponižnost, pohlevnost, skromnost, pasivnost. Te lastnosti pomenijo v ženinem življenju: ti ne smeš imeti lastne volje, ti moraš čakati, kaj ti bodo drugi diktirali; ne smeš imeti lastne sodbe, temveč tako, ki ti jo bo sugeriral mož. Skratka: žena je morala imeti vedno lastnosti, ki so prijale možu. Iz tega razloga je tudi razumljivo, zakaj večina mož raje jemlje ženo pod svojim duševnim nivojem: vsled ženine pasivnosti se njen življenjski ritem podredi moževemu, se spoji ž njim in tako postane žena v erotičnem oziru pasivno, z ozirom na, življenje okoli nje neproduktivno bitje — brez volje in možnosti razmaha. To vsiljeno ji inferiornost je žena bridko občutila, ko je gospodarski razvoj, izražen v industrijalizaciji pridobitnega dela, spremenil življenske pogoje ljudi in prisilil tudi ženo, da je iskala sredstev za preživljanje izven doma. Ženino borbo za gospodarsko osaimosvojitev so pozdravljali le redki posamezniki, ki so se vedno visoko dvigali nad nivojem svojih sodobnikov ter so si ustvarili o razvoju življenja povsem drugačne vidike. Zlasti ima zaslugo za napredeli ženske emancipacije delavsko gibanje, ki je takoj spočetka sprejelo žensko enakopravnost v svoj program. Vsekako pa današnja struktura družbe ženski. enakopravnosti ni naklonjena, zato si mora žena, za boj popolnoma nepripravljena, vsled svojih lastnosti, ki so postale pri njej atavistične, v etapah osvajati pravice, ki ji po zdravi pameti pripadajo same po sebi. Povdariti je treba, da so izvojevane pravice posledica borbe onih samostojnih žena, ki so bile primorane, da so se same preživljale ter so bile neodvisne od moža. S tega
330
Yidika je tudi razumljivo, da mož ni ženi kot gospodinji in materi ničesar priznal, niti pravice do lastnih otrok. Zato more biti žena v družim le tedaj enakopravna, če je gospodarsko neodvisna. Tedaj bo enakopravna tudi v pravnem in kulturnem pogledu. Popolnoma enakopravna pa more postati žena šele v družbi, kjer bo vladala socialna enakopravnost. —
Stremljenje sodobne žene se mora torej presojati z dveh vidikov: z materialnega, ki ima svoj vzrok v spremembi produkcijskih razmer in je omogočil ženino gospodarsko neodvisnost, in z duševnega, ki temelji v razvoju žene iz stvari v samo.stojno osebnost. Oba momenta sta neločljivo združena in tvorita problem sodobne žene. Dejstvo pa je, da ta problem ne more bili rešen s teoretično enakopravnostjo žene z možem. Kajti teoretična enakopravnost ima samo tedaj pomen, če žena najde v njej sredstvo in možnost poglobljenega dela za skupnost. Kako naj razumejo žene delo za skupnost, ko jih ima vendar tako malo priliko in možnost za javno delo? Bistveno je, da vsaka žena spozna, da je del celote, ki bo tem popolnejša, čimbolj se bodo posamezni člani za-vedalii da nobeno delo, ki ga vršimo, ne sme biti v prid samo posamezniku, temveč vedno tudi celoti. To spoznanje je najmočnejše gibalo za izoblikovanje lastne osebnosti, ker korenini v duhu sodobnosti, čegar bistvo je odnos človeka do skupnosti, do delovne zajednice, stanu, ljudstva, naroda. V tem smislu moramo razumeti tudi žensko emancipacijo kot zavestno stremljenje žene po popolni enakopravnosti z možem, da se pride do možnosti skupnih del v vseh stanovskih in javnih delovnih zajednicah za dosego socijalne pravičnosti med posamezniki in narodi. V tem spoznanju se morejo združiti samo delovne žene (delo v najširšem smislu), kajti samo one se morejo vživeti v utrip časa, v boli in težnje svojih sodobnikov, zlasti v težnje svoje delovne okohce, svojega stanu. Samo te žene morejo spoznati naloge, ki jih imajo v sedanjo-ti in bodočnosti. Kajti žena bo odločilno vplivala na razvoj kulture bodočnosti le tedaj, če se bo njena osvobodilna borba vzporedila z osvobodilno borbo, ki jo pojmuje ves svet proti principu nasilja in premoči. Resnica je, da je potreba še mnogo vzgojnega dela, da bo to svojo nalogo spoznala večina žen, saj vidimo, da jih je še mnogo, ki smatrajo delo kot breme in prokletstvo, ne pa kot vrednoto, ki jim prinaša z gospodarsko osamosvojitvijo etični in kulturni dvig. Temu se pač ne moremo čuditi, če pomislimo, pod kakšnimi okolščinami si danes večina žen služi svoj kruh. Če pogledamo v posamezne poklicne stroke, teđa] vidimo tako strahotne primere izkoriščanja zlasti ženskih moči, da se moramo -V'prašati, kako je to mogoče. Vzroki so gotovo mnogovrstni, a bistveni je nedvomno v sistemu, ki posebno izrazito stopa v ospredje v gospodarskem življenju, v razmerju med delodajalcem in delojemalcem. Vsaj deloma pa bi to razmerje lahko regulirala večja zavest skupnosti vseh, ki imajo enako pot. Samo zavest solidarnosti more zboljšati položaj delovnega človeka, samo ta zavest pa more v ženi vzbuditi spoznanje etične vrednosti, ki jo ima pokhcno delo zanjo in za kulturni razvoj človeštva.
331
v tem spoznanju je pot k pravi emancipaciji, ki je ne smemo razumeti kot borbo proti možu, niti ne kot posnemanje moža, temveć kot razvoj žene k lastni, povsem avtonomni polnosti življenja, ki edina more oblikovati v ženi človeka, sposobnega za soustvarjanje novih kulturnih vrednot, novega, etično višjega življenja.
„Društvo prijateljic mladih deklet" in njegova zagrebška podružnica. Anka Nitoiičeva.
T
o me(Lnai-odnt> društvo, znano splošno pod imenom „Les amies de la jeune fille", dma svoj sedež v Nenchätelu v Švici, odkoder je razpredlo svojo organizacijo malone po vsem isvetu. V nasi državii je njego-va najjacja in naj-agdlinejša podružnica v Zagrebu.
Ker se je zagrebški podružnici posrečilo, da bo otvorila v teku meseca de-cemibra svoj „Djevojački dom" in tako stavila organizaciji na razpolago viden sad svojega neutrndnega dela, ni samo prav, ampak celo potrebno, da v našem listu spregovorimo nekoliko besed o d™štw v obče in o njegovem zagrebškem domu posebej.
Ni monda slučaj, da se je društvo ustanovilo baš v Švici. Bogata Švica, ki si jo tolibofcrat ,postavljamo za vzor, in o kateri mislimo, da se po njej cedita samo med in mleko, tudi ta bogata visokokultuma država nima kruha za vse svoje državljane, tako da je že dolgo pred svetovno vojno oddajala nadprodukciji^ svojih delovnih moči drugim državam, skoroda ipo vsem svetu. Moške emigrante, ki so odšli navadno liot tehnično osobje v obrate, ki jih je financirali švicarski kapital, je ščitilo podjetje sarno, v kolikor so sploh možje zaščite potrebni. A v tujino so morale za liiuhom tudi žene. Lahko je našla zaslužka v tujini dobro izveäbana privatna in hotelska Služinčad, jezikov vešča ragojiteljiica dn učiteljica. Tej ženski emigraciji je bilo predvsem namenjeno „Dinštvo prijateljic mladih deklet", kajti v tujini ni čakal mladih izseljenk samo kruh, ampak često tudi razočaranje, poguba, propast. Treba je bilo ustanoviti zvezo med tujino in domovino, iskati oporišč. Na teh poteh se je srečalo društvo z ženskimi društvi drugih narodov z istimi cilji in nastala je v teku desetletij močna mednarodna in interkonfesionalna federacija, društvo v zaščito deklet, ki morajo zapustiti domači kraj in si iskati kruha ibodisi doma ali v tujini. V dosego te svrhe postavljajo društva lastne domove, kjer se zbirajo dekleta v prostih dneh, kjei- čakajo na službe, dobdj,o inlormacije, nasvete, zaščito in če je treba denarno podporo. Y krajih, kjer ni domiov, poslujejo društvene zastopnice, na katere se dekleita lahko obračajo pi.smeno ah ustno. Na velikih železniških postajah, križiščih, pristaniščih imajo organizirane lastne stanice, kjer poslnje društvena agentka z znakom, sprejema avizirane potnice, jih odpremlja dalje, sknbi za varna prenočišča in jim sploh nudi vsakršno pomoč. Naravmo je, da posveča posebno pažnjo trgovini z dekleti. Centrala v NeuohUtelu izdaja svoj mali mesečnik „Le journal diu Bien Public" (Časopis za narodni blagor), tiska letake, navodila, propagandne brošure in vsako leto izda seznam, vseh svojih postojank in zanpnic, po katerem je zanimivo listati, kajti daje nam naslorv-e iz Azije in Afrike, Litve in Japonske — samo Rusije ne najdeimo' nikjer. Državne oblasti gredo tej humanitarni, na čisti bazi Slovečanslva zgrajeni organizaciji povsod na rojjo, tako tudi pri nas v Jugoslaviji.
Društvo „Prijateljic mladih deklet" je zelo elastično in prepušča različnim nacijonalnim društvom vso incijativo in prilogoddtcv krajevnim potrebam.
332
Ne dela konkurence drugim druitvoan z istkni nameni, ampak izipo(polnjuje samo -vrzeli.
Tato je tudi zagrebško dmšivo zagrabilo tam., kjer je zevala vrzel. Ustanovilo je dom za potujoča dekleta, kjer zaanorejo za majhen denar dobiti varno prencčišće. Po potrebi se bodo odajala stanovanja tudi za daljše bivanje. Dom je namenjen pi-edvs<;m intelektualkam, študentkam, iičiteljiicam, vzgojiteljicam, /potnicam itd., ker je v Zagrebu za domove služkinjam že ipo-ski-bljeno. Prijateljica Iz Zagreba me pravkar obvešča, da bo „Dom" do decembra gotov. Postelje, penilo in posodo že imajo, stanovanje 4 lepili, velikih, solnčnih sob v novi hiši. Gajeva uüoa 28., I. nadstropje, je najeto, treba je le še vse urediti. Dom bo imel 15 postelj, 1 veliko dnevno sobo, veliko kopalnico, majhno sobico za prtljago, leipo kuhinjo in kabinet za upravitöljico. Upraviteljica je izobražena dama, vešča jezikov, taktna in enea^gična. V tean domlu bodo potujoča, pa tudi stalna dekleta dobivala stanovanje, luč, kurjavo in zajutrek za Din 20.— dnevno, pri stalnUi se bo cena uredila dogovorno. Ker se v isti hiši nahajajo še tri različne menze, centralna dijaška, musli-slimamska in židovska, in „Prehrana", kjer se dobi za Din 5.— oOjed, tei-mlekarna 'in pekama, ise bodo preko Zagi-eba potujoča dekleta tudi s Krano lahko oskrbela doma. Odbomice so storile koralce, da bodo svoj „Dom" smele afiširati po železniških postajah cele dnžave in tako opozarjati nanj potujoča deikleta.
Morda bodo te vrstice opo^onile tudi mai-sikatero našo bralko na novi, lepi dom. Kolikokrat potuje žena v Zagreb po nakupih ali drugih poslih, dijalcinje hodijo ipolagajt izpite, se inskribirat na univerzo ali iskat si stanovanja za daljšo doibo — kako leipo in prijetno je, če veš, da zamoreš dobiti v domu udobno posteljo za mal denar.
Morda je število 15 postelj nekoliko majhno. A zagrebške prijateljice praviijo, da bodo dam z navdušenjem .povečale, če bo potrebno. Saj iz malega raste veliko.
O novi telesni vzgoji*'	Maša Slavčeva.
G
'e pogledamo šireko polje telesne kulture, skoi-o lahko trdimo, da je ta pridobitev 20. .sttfletja po večini plod ženskega prizadevanja. Pri ženah se je vzbudil čut za telesno knlturo samo z vzgojo lin sicer s popolnoma drugo vzgojo, kot je bila v navadi koncem 19. in začetkom 20. stoletja. Novi ženski pokret, M se je razvil začetkom novega stoletja, je vzbudil željo po temeljiti prenovitvi starih sistemov. Nastalo je tiidii vprašanje, če sta mož in žena fiziično tako podobno razvita, da zadostuje za oba isti sistem telesne vzgoje. Danes smo si pač na jasnem, da je potrebno vpoštevati razliko, ki obstoja med moško in žensko psiho, posebno pri mladini v najvažnejših letih razvoja, in da je pri telesni vzgoji p.siliični moment paralelen s fiaičinim. S tenai vprašanji se je baviilo začetkom tega stoletja veliko za na-predelc vnetih žena. Na čelu tega gibanja sta bili 2 Američanki, katerih me-
*) Telesno-kuiturno društvo „Atena'' v Ljubljani razširja svoj tetesno-vzgojni delovni načrt in ie otvorilo minuli mesec vrsto predavanj s plesnimi izvajanji. Povabilo je našo rojakinjo Elizabeto Seiden, da pojasni smernice najmodernejšega plesa. Selde-nova je Ljubljančanka. Bila je gojenka vseli najrenomiranejäih šol v Evropi, kot n. pr. Laksenburg, Mary Wigman i. dr. Delovala je doslej kot profesorica plesa na ameriški univerzi, tako da ima danes sloves strokovne pedagoginje, plesalke in pisateljice. Iz njenih izvajanj posnemam gorenji članek.	Op. pis.
333
toda lima še daiies veliko -vlogo y telesni kultura. To sta bili zdravnica Men^sen-dieck in znamenita plesalka liddora Ehincan, ki se je 1. 1926. na tragičen na-ćin ponesirečila. Mensendieckova je zgradila svoj sistem na higijenski podlagi, Izidora Ikincan na estetični; obe ;pa sta zasledovali isti oilj, namirei temeljito prenovitev telesne vzgoje ipo svobodnih modemih principih. Doletela ju je ista usoda: ni jima bilo omogočeno delovati v svoji domovini, zato pa sta imeli tem večji uapeh v Evropi.
Sistem ortopedične telovadbe zdravnice Mensendieclsove je «tri pot boljši telesni vzgoji žene v severna Evropi, posebno v Nemčiji, ludi v skandinavskih deželah je imela velik vpMv. Uvedla je izvrstno dihalno tehnilto in še danes se opirajo najboljši plesni in telesno vzgojni zavodi Evrope na giminastiko sistema Mensendieck. Izidora Duncan je estetsko regenerirala žeesko obleko in telo. „Oprostite telo grdih, ovirajočih oblek, in veselje za naravno gibanje se bo vabudiilo, telo se bo razvilo v lepih linijah," tako je govorila in napovedala boj baletu in stezniku. Izidora Ehmcan je ustanovila v Grünewaldu pri Berlinu svojo prvo šolo in si je nadela nalogo vzbuditi v zdravem, lepo raslem otroku s plesom m godbo veselje za naravno gibanje in lepoto ter ga vzgojiti v harmoničnega Sloveka. Tiidi pri slabotnih in bolehnih otrocih je imela najlepše uspehe. Njem smoter pa ni bil vzgojiti iz vseh svojih gojencev poklicne plesalke. Celo ko so šestere njene adoptirane hčere postale plesalke, ni bila prav nič zadovoljna. Diuncanova je smatrala ples ne samo za predstavo na odru, temveč za poduševljenje telesa o svečanih prilikah. Bal je to nekak kult, katerega bi lahko primerjali s plesom starih Grkov, Id so gojili ples kot verski obred.
Šestoriea Duncanovih hčera je postala najlepša plesna trupa, kar jih je bilo' kdaj v Ameriki. Vzbudile so vihar navdušenja, istočasno pa se je začelo za-irananje za grški bosonogi ples.
V ta čas sega početeli razvoja ritmičnega plesa in ritmične gimjiastike. Ustanovilo se je nešteto šol, kjer so pooičevali na tej podlagi. Danes je celo na nekaterih ameriških tunivei-zah ples v učnem načrtu kot del telesne vzgoje. Tudi pri nas stremimo po reformS ženske telovadbe, ki naj bi tvorila nekak kompromis med plesom in telovadbo. Ves sistem telesne vzgoje v Združenih državah je na visoki stopnji in od otrošlcega vi^ca do univerzitetne diplome stalno na strogo znanstvenem programu. Posledica te vzgoje je, da «o Amerikanci danes telesno močan lin dobro razvit narod. Statistično je dokazano, da prekašajo dečki in dekleta v Ameriki po telesKih vrlinah svoje starše, širina prsnega koša je večja, boki vitkejši, telo se je zravnalo, postalo je višje, tudi teža je pridobiia, dasiravno je tam več vitkih ljudi kot kjerkoli driigje. Izidora Duncan ni niikdai' rabila izraza ritmični ples, pa je vendar ona ustanoviteljica prav toga plesa in je ona vzbudila navdušenje za bosonogo plesanje v Evi-opi.
Okrog 1. 1910. sta se pojavila dva mošlca glasnika move telesne vzgoje: Müller in muzik Jaques Dalcrose. Ta je dal novi vzgoji vse ;polno dragocenih inven-cij s svojiim sistemom, Id je predvsem podčrtaval ritmično stran plesa. On je pravzaprav osnoval sistem ritmične gimnastike, in sicer s prizadevanjem, da bi z evritmijo, kot jo je imenoval, spoznali njegovi učenci neposredno ritem. Trdil je, da je splošno znanje o ritmiki površno tako dolgo, doklei- se raziume samo mentalno: čut za ritmiiko moi-a prevladovati vse telo, Id naj po svojem gibanju zaizna ritem. Po tem občutju bo vsak godbenik igral vse drugače.
Njegov glavni oilj je bil vzgojiti potom ritmičnega gibanja in godbe tenkočutne, harmonične ljudi. Zopet se je zamimlala predvsem Nemčija za njegova stremljenja in tudi njemu so .skoraj istočasno kot Izidori Duncan zgradili prekrasno šolo, in sicer v Hellerau pri Dresdenu. V letih 1909—14 sta bila šoli Duncanove v Darmstatu in Dalcrosejeva v Helleran najbolj znana in
f?S4
najbolj otaiskcfvaiia zavoda za telesno vzgojo. ZaSetibom svetovne vojne sta pa morala .ustanovitelja pobegniti kot inozemca. Duncanovi so se vraiili nazaj v Ameifflco, Dalorosejeva šoJa je ostala še nekaj časa v Dresdenu, potem pa se je preselila po vojni pod drugim vodstvom v LaJcseiiburg pri Dunaju, kjer dela še sedaj z največjim uspehom.
Z njunim odhodom iz Evrope je pojenjalo zanimanje za ritmiko, pozneje pa se je pojavila noiva struja. Dunajčam Rudolf von Laban je ustanovitelj najmodernejšega imietniškega plesa, iki je prenovil sedanji sistem riitmične gimnastike. Preiskoval je zaJcone telesa, njegovega gibanja, osvetlil jih v luči znanosti in ülozofije, uredil je po nekaterih pravilih način gibanja in tako ustvaiil novo plesno estetiko. Njegov sistem omogoča vs^omur, torej tudi lajdkom in neplesalcem, svobodno izražanje telesa z gibi. Na ta način zna plesati vsak, in ta ples nazivljamo ples lajikov, M je čisti izraz življenjskega nagona in vesolja; brez obveznosti in dolžnosti, da ugaja drugim. Laban je prepričan, da ima vsak človek sesti čut, ki je 'bil najbrže prvotno prvi, nann-eč čut za gibanje, to je življenje -samo. Ta čut je pri večini ljudi dandanes ali zatrt ali spačen. Iz tega izvirajo važne psihične in tudi fizične zapreke in motnje, katerih se človek velikokrat sploh ne zaveda. Naloga pravilne telesne vzgoje je, da osvobodi telo teh ,spon.
V doibri ritmični šoli inprovizira učenec lastne gibe, posluša ritem sivojega telesa in se mora vaditi bitii mu poslušen. Vsalc posameznik ima lasten ritem v svojem dihanju, svoji fcn^i in utrirpiu svojega srca. Seldenova je pre^pričana, da ima vsak človek tudi popolnoma samosvoj ritem čustva: eden bi rad vedno teköl, drugi bi hodil vedno poča.si. Vsakemu je v šoli dana prilika, da se po svoji lastni duševnosti veselo, žalostno ali groteskno uveljavil. Pri stari telovadbi pa za individualnost duševnosti ni bilo prostora, edini smoter stare telovadbe je bila vzgoja bresspogojne poslušnosti. Vadili so edino čut za opazovanje in zmožnost za natančno posnemanje.
Ritmična gimnastika je torej di-agoceno vzgojno sredstvo, ker preprečuje domišljavost. V starih plesnih šolah so se otroci vagajali na ta način, da so jih postavljali v šablonske in nedoumljive poize. Producirali iso se z afekti-ranimi plesi. Malo staršev je še, ki bi želeli talio površno in zunanjo vzgojo svojih otrok. Ritmična telesna vzgoja pa dela na to, da dozomi vsak ples v človeku samem, od znotraj na zunaj. Njen smoter ni samo okrepitev telesa, temveč odkrit in harmoničen človek, ki sc zadovolji s tem, kar je v njem samem. Marsikdo ima morda plesni talent, ki šele sčasoma pride na dan. Takim je še vedno dana možnost, da postanejo plesalci. Kdor se pa odloči za to pot, isi mora biti svest, da zahteva današnje občinstvo od plesalca vse več nego preje. V prejšnjih časih so se .pi'oduoirale balerine s plesi, ki so se jih naučile pri svojem „maestru". Vse je šlo po pravilih, vse so znale enake korake in iz različnih sestav teh korakov je nastal 'ples. Ta ples je bil le tehnična izurjenost, ki ni imela nikake skupnosti z dušo. Dandanes je ples v smislu našega časa samosvoja umetnost, kajti stai'a plesna umetoost, „balet", sega nazaj v 16. stoletje. Zdaj pomeni plesna umetnost talent, ki je plesalcu prirojen in bi zaliteva poleg tehnične izobrazbe tudi odkritosrčno upodabljanje svoje lastne osebnosti. Moderni plesalec ne pleše več naučenih iiigur, ki nm jdh je pokazal njegov učitelj, temveč kompozicije svoje lastne fantazije. Bilo bi nesmotrno početje, čc bi hoteM trenirati pri plesu stare forme, ki bi jih otroci ka.sneje kot plesalci ne mogli rabiti. Tudi plesalec mora biti dandanes ustvarjajoča osebnost.
Popolnoma v redu in prav je, če ločimo in deljeno jioučujemo umetniški ples, gimnastiko in končno družabni ples, ki ga pa ne moremo šteti k telesni vzgoji, ker služi popohioana drugemu namenu. Družabni ples vzgaja za salon, ritmična telesna vzgoja velja življenju.
3.S&
„Kakšnega moža si želi sodobna žena?"*
večkrat sem se hotela tKtzvati vašemu val>iiu „Kakšnega luoža si želi sodobna žena", pa vselej sem se ustra&ila, češ, kaj boš ti kmetski butelj pravil v svet, česa -si želiš; ti pač ostani pri svojih ka"aivah iji svinjah, saj o drugačneiin žiivljenju sploii ne moreš ;in tudi ne smeš sanjati. Ko sem pa čitala pozneje v Ž. Sv. nekaj opazk na odgovor „Kakšjiega moža si žeM 'Sodobna žena" in kaj misli neki gospod sploh o ženskah, (sem dobida pogum, da tudi jaz povem svoje mnenje.
Dotični gospod piipisuje vso kaiivdo skoi-aj samo žemskami, a pni teim ,pozabi, da je in ostane krivec in zapeljivec le moški. Žensko iihemujemo vedno „šibkejši spol," ne samo telesno ampak hočejo, da tudi duševno vedno zaostaja za mloškimi. Ako šibkejšega premaga, ni menda to mikalto jimaštvo za močnejšega, in za premaganca tudi ne največja sramota. Moški, ker je mož, bi moral vedmo stati .ob ženski, ker je šibkej ša, kot branitelj, kot vitez, ki jo hoče ščititi in braniti, kadai- gre za njeno čast ali če je v nevainosti, bodisi telesni ali duševni. Toda ko je treba poksEati moč volje, tedaj se se-sede, postane mevža lin je pTiiprai\djen se valjati v prahu, če le zagleda žensko, pa naj bo še taico „niizka". Ta, ta je. mevža, ne pa oni, Id .se me zna doimikati takim, ki so tega željne! Če bi bili moški vitešld, bi tudi ženske postale drugačne. Ako želite vi moški, da ibodo ženske več dale na svojo čast in da bo več poštenih deMet, tedaj stojte vedno oii njih kot angelii varuhi, ne pa kot ipohotneži, kot zvodniki, ali pa celo kot divje zverine, kd čakajo saiao na to, kdaj planejo na svojo žrtev.
Vi, moški ste naredili iz ženske to, kar pravite, da je, in kar tudi hočete, da je!
Ni moj namen trikaj, da bi zagovarjala zaibredle ženske, a to vem, da je dosti deklet, ki mjisliijo, da se sploh ne bodo omožile, če ne slede moškim željam. Poznam tudi mnogo famtov, ki se smejejo poštenim dekletom, češ da ne vedo, kaj je življenje itd.
Pošteno dekle si dandanes siploh težko dobi moža. „Kaj misliš, da je rženska več viredna, če je po.štena," mi je zabrnsiil neki fant. „Ženska je ženska, naj-siibo taka ali taka," tako je rekel.
Možje so tisti, ki isi dovolijo v ženski družbi razne opolzke dovtiipe in šale. žensko redko slišite. Ako bi bila ženska zapeljivka, bi gotovo bila že izvržek. So morda izjeme, a te ne pridejo v poštev — tu velja splošnost. Ako je ženska zabredla na slaJjo pot po lastni krivdi, jo svet še bodj obsoja. In vendar je pri tem prizadet tudi moški, bi pa z neikim samoupravičeva-njcm trdi: jaz lahko vržem kamen na njo. Moški pač vedno najdejo izgovor, češ, da so drugače ustvarjeni. Kako so pa ustvarjeni duhovniki in vsi tisti, ki zdržno žive?
Sedaj pa ipovem, kakšnega moža ibi hotela .in ždlela jaz. Najprvo hi gledala, da .bi bil globokega verskega prepričmija, ker je to prvi in glavni pogoj za srečen zakon. Rada bi, da bi bil tudi inteligenten. Pač čudno se sliši, kaj ne? Kmetsko teslo s košem zelenjave za iprašiče, pa sanja o inteligentnem možu! Smešno morda —pa upam, daboste oprostili moji predrznosti, saj sanja človek lahko 'in kar je sanjal, tudi lahko pove, čeprav se zjutraj vse sanje razprše v nič! Doživeli smo čase, ko tudi v kmetslai bajti čitamo in slišimo marsikaj in zato znamo tudi kmetska dekleta ceniti izobraženca. Ako je mož izobražen, zamore biti bolj plemenit napram ženi in jo zna potolažiti
Odziv na vabilo v 2. štev. Ž. ,Sv.
336-
in iraKveseliti tudi y žalosti in pomanjkanju. Seveda tudi ^iprost ćlovek lahko plemenito čuti, občuti, a se ne zna nikoli izraziti. Pravijo, da je skrita in tiha ljubezen najsilnejša; žalostno je le, da jo človek težko spozna ali pa jo spozna, too je prepozno.
Toda s tem moje želje, še niso pri kraju. Hotela bi, da bi se moj mož razrumel tudi v ^asbi. Ko bi delo hilo pri kraju in bi počivali, tedaj bi mož vzel v roke gosli ali pa citre in bi kaj zaigral — življenje ob njem bi bilo nebeško lepo. Seveda bi se ne smela z možem nikdar prerekati. Kjer je žena sitna in čmema, tam se itudi mož ne more vedno premagovati. Moj mož naj bi bil Ludji tak, da hi mu lahko celo grehe zaupala. Med nama bi ne smelo biti skrivnosti; kjer so v zakonu slmviiosti, tam ni vse v redu. Zraven moža i>i hotela še imeti hišico, če bi bilo mogoče, toda ne ob cesti alii v mestu, temveč daleč, daleč proč Oid Ijiidi, najraje kje v gozdu med smrekami, da hi nikdai nič ne slišala in zvedela o ostalem svetu. Sami zase kot Robinzon. Kje v bližini naj bi bil tudi potoček ali studenec. Ob hišici vrt za zelenjavo in rože, potem njiva za la'om.pir in drugi potrebiii živež. Krava in kokoši bi tudi ne smele manjkati. Ali je treba potem še kaj drugega na svetal? Kaj mesto in zabave, ipo katei-ih vedno boli glava! Za gorski zrak bi ne menjala miti najlepše mesto sveta.
Ker ženska še vedno nekaj ždi, moram povedati, da bi še nekaj rada. Morda se mi boisle smcjaM, pa le, saj me ne poiznate. Veste, kaj bi hotela? Še vrsto otoočičkov, ki naj bi bili zdravi kot planinski zrak, lepi kot goi-ske rože in dobri kot angelčki. Sedaj pa konec. Ker vem, da se mi te želje, čeprav skromne, ne bodo mesniičile, bom raje sama ostala pni, svojih ki-avah in bom hodila sanjat na rob gozda o takem možu, ki ga je. težko dobiti — in tedaj bom vsaj v svojiih sanjah srečna...
Bodite mi vsi pri dragem „Zensliem svetu" pozdravljeni! Tončka R.
Gliste.*)
G,
liste so notranji zajedalci v človeškem črevesu; uši, stenice, bolhe i. dr. pa so zunanji zajedalci na človeškem telesu. Zajedalci so vsa ona živa bitja, ki se hranijo na račun drugega organizma. Splošno se misli, da .so gliste nedolžni gosti v človeku, posebno pri otroku. Pa ni res. Gliste, ki so sc zaredile v človeku, povzročajo mnogo škode, včasih celo smrt. V črevesu sesajo sok in obenem izločajo strupene snovi. Glista-vemu otroku se poznajo znaki zastrupljenja: slabokrvnost, pomanjkanje teka, bolečine v trebuhu, bljuvanje, zapeka, živčna razdraženost, škripanje z zobmi ponoči, izločevanje sline, vrtoglavica. Včasih se gliste v črevesu zvijejo v velike klopke, za to je črevo zaprto. Niso redki primeri, da je človek za tem umrl, če ga niso pravočasno operirali. Gliste se tudi lahko zajedajo iz črevesa v druge organe in motijo njih delovanje. Tako lahko prodro v mozeg, jetra in drugam. Pridejo tudi skozi želodec v sapnik, pa lahko zaduše 'človeka. To se je že večkrat zgodilo. Gliste so nevarne tudi zato, ker prenašajo klice raznih bolezni v človeško telo. Zdravniki so opazili, da glistavi ljudje pogosteje ohole kakor osebe, ki'niso nikoli imele glist. Da si lažje predočimo število gUstavcev, poglejmo zdravniške izkaze: pri odraslih je do 50% takih primerov, pri otrocih je pa odstotek še veliko večji.
•) Po ,.Nar. napretku".
337-
Po zunanji obliki razlikujemo dve vrsti glist; okrogle in nitkaste. Okroglih je pa zopet več vrst. Najnavadnejša je bela glista, ki je po dolžini in obliki podobna deževniku. Z usti se vsesa v notranjo steno tankega črevesa in pije iz njega sokove. Zelo pogoste so tudi male, 1 cm dolge gliste, M žive v debelem črevesu in se jako hitro gibljejo. Posebno močne so pri otrocih.
Večkrat zaidejo tudi v slepič in povzročajo vnetje. Zarijejo se v blato, da ondi izležejo jajca; to povzroča otroku hudo srbečico in ga posebno ponoči vznemirja. Človek se izmuči, postane slabokrven in večkrat ga boli glava.
Do 5 cm je dolga druga glista, ki se ji glava končuje v tanek las, z njim se zapiči v črevo. Zato jo je tako težko odpraviti iz črevesa. Vse te gliste se množe na isti način. Njih jajčeca so tako drobna, da se razločijo le s povečalnim steklom. Iz črevesa pridejo med blatom. Ljudje nalezejo gliste s surovim neopranim sadjem in z zelenjavo, na kateri so jajčeca, ali z vodo ali pa s tem, da si ne umivajo rok pred jedjo. Glistna jajčeca prenašajo na živila muhe in ščurki z nogami, ki si jih umažejo na gnoju. Lahko nas pa tudi okužijo domače živali — svinje, psi, mačke, kokoši, ki brskajo po gnoju.
Otroka je treba začeti zdraviti takoj, ko le malo sumimo, da bi mogel imeti gliste; pozno je takrat, ko jih že izloča v blatu. Proti okroglim glistam je dober santonin. Ta prašek je strupen in ga je treba jemati samo po zdravnikovem navodilu. Tisti dan prej, predno misliš dati otroku zdravilo, mu daj kako odvajalno sredstvo, da se črevo očisti. Mrtve ali omamljene gliste, ki bi ostale v črevesu, lahko povečajo strupeni učinek v telesu. Včasih je treba zdravljenje ponoviti, ker ne učinkuje vselej prvič. Ne smemo pa storiti tega prej kakor po dveh mesecih. Otroke je posebno težko uspešno zdraviti zato, ker se sami sproti okužijo. Na zunanji konec debelega črevesa se jim izločijo jajčeca, otroka srbi in se drgne, pa si z roko zanese jajčeca v usta, od tod zopet v želodec in črevo, kjer se glista ponovno zaplodi. Kadar odpravljaš otroku gliste, moraš posebno paziti, da se ne praska z rokami okoli izločal. Zdravnik predpiše celo obliž, ki ga otroku prilepiš črez noč na konec črevesa, da se ne more ondi dotikati z rokami. Na ta način preprečiš prenašanje jajčec v usta.
Na kmetih je veliko več glistavih otrok kakor v mestu, ker manj pazijo na snago in je tudi več prilike za okuženje. Predvsem bi morali biti povsod vodnjaki pravilno urejeni, da bi se voda ne mogla okužiti z glistnimi jajčeci. Vsaka hiša bi morala imeti tako napravljeno stranišče, da bi ne mogle do njega muhe ne domače živali. Solata in sadje bi se moralo prati v vreli vodi, da se uničijo jajčeca, ki so kakorkoli prišla nanje. Jedi morajo biti vedno zaprte ali pokrite, da ne pridejo muhe do njih. Kadarkoli se dotakneš domače živali, si umij roke.
Trihina in trakulja sta tudi znani glisti. Nalezeta se po surovi svinjini, ki je okužena s to nadlogo. Zdravljenje odredi zdravnik.
Po ženskem svetu.
Mednarodna zveza poklicnih žen je imela minule počitnice kongres na Dunaju. Značilno je, da ni nobena balkanskih držav imela ondi svoje zastopnice, tudi naša država ne.
V	tej organizaciji je včlanjenih nad 60.0ÜD žen iz vseh delov sveta. Pač ogromno udruženje. Med članicami so žene, ki se udej-stvujejo v poklicih in obrtih. Zadnjih 11 let so zbrale te žene 1 milijon dolarjev. S tem denarjem izdajajo mesečnik „Independent Woman" {Neodvisna žena), ki je namenjen ženam, zaposlenim v trgovini in obrti, in podpirajo Sole poklicnih žen. Izšolale so že nad 1500 mladih deklic in tudi nekaj dečkov. Skupno z univerzo v Michiganu znanstveno preiskujejo'in ugotavljajo vzroke, ki ovirajo ženo, da se ne more povzpeti v trgovini. Društvo daje nasvete mladim dekletom pri izbiri poklica. Po svojih klubih v raznih državah, deluje za sporazum med narodi in prireja posebna potovanja po Evropi z namenom, da se doseže medsebojno spoznanje članic in sporazumno žensko delo. ki bi olajšalo gospodarsko stanje različnih držav. To delo je pokazalo že mnogo uspeha, saj so včlanjene najrazličnejše panoge žen: akademičarke in drugi duševni poklici, trgovke, obrtnice, umetnice, umetne obrtnice.
Stremljenje po sporazumu, ki je skoraj glavna točka zveznega programa, se je posebno jasno odražalo na kongresu v obravnavi vprašanja: „Vzroki in pomoč brezposelnosti'".
„Svetovna mirovna zveza mater in vzgojl-
leljic je objavila poročilo Irancoske sekcije.
V	tem besedilu govori francoska mati nemški in vsakteri materi sirom sveta ter jo opozarja, da je soodgovorna za vojno. Proglas končuje tako-le:
„Prokleta bodi peklenska zabloda, po kateri se materijalne dobrine, n. pr. posestva dežel in zemeljskih zakladov: premoga, železa, petroleja... pridobe in branijo s silo. Ali ni blaznost, če priznavajo, da se s surovo silo pridobe celo duševne dobrine: pravičnost, svoboda, mir in sreča. So tudi žene, katerih ni vojna nič naučila. Te pravijo: „Pojdite in pridigajte to ženam sovražnih narodov!'' Ti ugovori so v vseh državah enaki in zakaj bi vse matere vseh držav ne sklenile zveze proti skupni nevarnosti? Ali niso nekaj let po smrti na bojišču vse lobanjske kosti prijateljev in sovražnikov enake druga drugi? Tako so si po-
dobne kakor krvaveča srca mater vseh narodov, ko so izgubile svoje najdražje. Ne vprašamo te, ljuba mati, kateremu narodu pripadaš. Pošiljam ti iskreni sestrski pozdrav in globoko sočutje; naj bi nas bolest iz preteklosti naučila, da se je v prihodnjo-sti za vedno obvarujemo.''
Francoska mati. Rodbinsko pravo. Nemški juristi so na svojem zadnjem zborovanju razpravljali o rodbinskem pravu. Umevno je, da je bilo navzočih mnogo ženskih članic. Glavna govornica je nastopila proti sedanjemu rodbinskemu pravu, ki temelji na nazoru o prevladi moža in o podrejenosti žene. Stara kulturna tradicija, ki se ie še danes drži splošno mnenje, res utemeljuje očetovsko pravo, toda zgodovinski razvoj odloča proti patriarhalni uredbi. Iz gospodarskega razvoja je za mnoge žene nastala potreba, da si morajo služiti kruh izven zakona. Prodrl ie tudi nov ideal o braku, ki izvira iz enakopravnosti dveh, v ljubezni m življenjski skupnosti združenih, nravno enakovrednin in samoodgovornih drugov. Ta razlaga, ki je utemeljena v zgodovini in življenjskem naziranju pa nikakor ne izključuje ideal vsaktere podložnosti žene do moža. Toda med prostovoljno podrejenostjo in med zakonito prisiljeno podložnostjo je razlika. Polnomočnost in popolna soodgovornost žene pri uredbi bračne življenjske skupnosti mora biti predpogoj braku in njegovemu pravu.
Zborovalci so sprejeli resolucijo, ki ugotavlja, da ne morejo več ostati v veljavi sedanje določbe o rodbinskem pravu; ne samo zato, ker je v nemški ustavi zajamčena enakopravnost obeh spolov, nego zahtevajo to tudi spremenjene gospodarske, socialne in kulturne funkcije sodobne žene. Uveljavljenje teh načel zahteva spremembo obstoječih zakonitih določb v območju osebnega bračnega prava in imovinskega, roditeljske oblasti v obstoječem in ločenem braku ter varuštva.
Poldnevno zaposljenje mater na Francoskem. Na Francoskem je seveda tudi mnogo bede, kakor povsod. Najtežje jo občutijo matere, ki jim možje ne zaslužužijo toliko, da bi mogli preživljati družino. Ne smemo namreč misliti, da imajo Francozi splošno malo otrok, kajti po deželi in tudi nižji sloji po mestih imajo obilne družine, le med srednjimi in višjimi sloji je razširjen „sistem dveh otrok." Nekatere franco-

ske tvrđke so se odločile, da pomagajo materam v tej težki krizi s tem, da jih sprejmejo v poldnevno delo. Plačujejo jih po tarifi in zalitevajo točen urnik. Ta dela dobe samo matere; vsaka prosilka se mora izkazati z družinsko knjižico oz. s krstnimi listi otrok. Zanimivo je, da so skoro vse matere želele le popoldansko službo. Opravljajo pa taka dela, ki se jih sicer niso nikoli učile, a se jih kmalu privadijo, kakor zavijanje prepečenca in slična mehanična dela. Podjetniki so prav zadovoljni s temi novimi delavkami.
Cehinie v sodni službi. Doslej je na Češkem 21 žen nastavljenih na sodniji, in sicer v Pragi 11, na Moravskem 5, v Bratislavi 4. v Košicah 1.
Posvetovalnica za zapuščene roditelie in đeco. Na Dunaju imajo posvetovalnico za đu.ševno hisrijeno, ki je odprta starim in mladim. Tja se zatekajo po svet sirote, zapuščeni ljudje, starši, ki so v zadregi zase in za otroke. So to navadno osebe, ki so obupale nad seboj, se čutijo v svetu zavržene in stoje že pred samomorom. V zadnjem obupu se zatečejo .še v posvetovalnico. Nihče ne vpraša nesrečneža po imenu ali poklicu, samo pomagajo mu s to-lažilno besedo, dobrim nasvetom in tudi z dejanjem. Tam so zdravniki in zdravnice, odvetniki, zaščitne .sestre, duhovniki in profesorji. Marsikatero nasprotje med roditelji in otroki se premosti, nesporazumijenja se razčistijo, mladina v pubertetni dobi dobi pojasnila in pomoči, bolezenske vplive in zlasti spolna obolenja obravnavajo zdravniki, najbednejšim preskrbe streho i. t. d. Posebno važna je ta posvetovalnica za starše, ki se često tuji osebi laglje zaupajo kot svoji. Slične posvetovalnice so seveda po velikih mestih bolj potrebne kot na deželi. Vendar bi bile tudi pri nas velikega pomena. Dannadan čitamo o samomorih, poizkušenih in izvršenih. Koliko ljudi bi bilo rešenih, če bi se ne čutili v svetu tako sami, če bi imeli koga, ki bi jim dal dobro besedo, ne da bi jih pri tem meril od glave do nog, se zgražal nad njimi in jih spraševal po vseh podatkih.
Gospodinjska posvetovalnica v Ljubljani.
Gospodarska kriza, ki je zavojevala ues suet, je končno privedla tudi nas Slovenke do tega. da smo začele misliti na to, kako bi si olajšale breme, ki nam ga nalaga gospodinjstvo in ki postaja čedalje bolj občutno. Po vzoru gospodinj drugih narodov smo si ustvarile tudi me svojo gospodinjsko organizacijo, katera ima namen, zdni-
Higijena.
koži.
Rdeči in rjavi madeži „» „
Piše dr. E. .Jenko-Groyerje Postanek rdečih madežev se približuje po svojem pojavu in mehanizmu oblikovanja
žiti vse gospodinje v mogočen krog, da kot skupna organizacija dosežemo razne olaj-Saue in pridobitve, ki bi jih posamezne ne mogle doseči.
Naša Zveza gospodinj v Ljubljani je še mlada organizacija, ki pa lahko že pokaže na lepe uspehe. Njeni kuharski in drugi tečaji so bili dobro obiskani, istotako njena predavanja. Njena razstava na ljubljanskem velesejmu je imela sijajni moralni in materijalni uspeh, njena anketa o draginji na mestnem magistratu je pokazala, koliko ugleda si je znala priboriti naša mlada gospodinjska organizacija pri občinstvu in tudi pri oblasti. Kljub vsem tem uspehom se naše (jospo-dinje ne zanimajo za svojo organizacijo tako, kakor bi se iniorale. Povsod drugod velja pravilo: čim večje so gospodarske stiske, tem tesneje se ljudje oklepajo svojih stanovskih organizacij, da .ie okoristijo z vsem, kar jim morejo nuditi. Nudijo pa lahko stanovske organizacije tem več, čim več članov štejejo. To bi morale imeti pred očmi naše gospodinje, in tiste, ki so se o tem prepričale, bi morale pgstati na. vdušene agitatorice za našo „Zvezo gospodinj". Vsaka članica naj hi pridobila samo eno svojo znanko za gospodinjsko organizacijo in kmalu M poslali uspehi toliki, da hi .sploh ne hilo treba več agitacije.. Med mnogimi akcijami, ki jih ima v teku „Zveza gospodinj", je gotovo ena najkoristnejših njena posvetovalnica. Zvezi se je posrečilo pridobiti priznano gospodinjsko strokovnjakinjo, katera je članicam na razpolago vsak torek od 3—5 v društvenih prostorih na Rimski cesti štev. 9. Ne le organizirane gospodinje imajo dostop v posvetovalnico, marveč hoče Zveza za enkrat nuditi to ugodnost vsem gospodinjam brez izjeme, da se tudi neorganizirane gospodinje prepričajo, kako koristna je organizacija gospodinj. V posvetovalnici dobe gospodinje nasvete v vseh zadevah, ki se tičejo kuhinje ali gospodinjstva sploh. Vsaka, ki si v katerikoli gospodinjski zadevi ne zna pomagati in potrebuje zanesljivega nasveta, naj se zqlasi v navedenem času v posvetovalnici „Gospodinjske Zveze", kjer bo dobila strokovnjaški nasvet brezplačno.
Motam se dobe vsak dan od 5—7 pop. tuai vsa vojasnila, tičoča se dobave premoga, jabolk in drugih potrebščin po znižanih cenah. Sprejemajo se tudi nove članice, ki se pa lahko priglase tudi pismeno na naslov: Zveza Gospodinj. Ljubljana, Poljanska cesta IS. — Članarina je •zelo nizka, 12 Din letno, in se plača lahko tudi v obrokih.
postanku rjavih madežev, peg in bradavic. Rdeči madeži in rjave pege se pojavljajo skoraj povsod na koži človeškega telesa, posebno radi na nosu, čelu, okrog oči, tudi
340-
na hrbtu in na zunanji strani rok. To je napaka zelo fine kože in na zunanje najlepše polti.
V majhni količini so celo priljubljena posebnost, toda če se razsujejo po vsem obrazu, utrpijo na lepoti tudi najpraviinejše poteze. Večinoma je solnčna svetloba vzrok pegaste kožne pigmentacije, ker s svojo življenjsko silo priteguje v kožo pege, pod njenim vplivom se vrše življenjski procesi krvi pri človeku in živalih, klorofila pri rastlinah. So pa še druge spremembe, ki povzročajo kožne madeže. Doba nosečnosti jih izvabi na površino, razne bolezni, vplivi krem in mazil slabe kakovosti jih podčrta-vajo, solnčna vročina jih naredi vidnejše. Ako ste podvržene madežem te ali one vrste, ne uporabljajte kar na slepo raznih sredstev za luščenje kože. Rdeči madeži se na mladi, novi koži pojavijo znova; neprimerne snovi namreč dražijo kožo in globoko oškodujejo rast derme. Manj škodljiva je uporaba mlečne kisline, v pomadi ali ekstraktu za rjave madeže. V ugodnih slučajih, dostopnih zunanjemu zdravljenju, pomaga omenjeno sredstvo ter je uspeh očividen.
Malo izraženi rdeči madeži izginejo včasih po stalnem umivanju z mlačno vodo; 1 žlička pšeničnih ali mandeljevih otrobov se zameša s toplo vodo v kašico, ki jo raz-mažeš po obrazu in pustiš učinkovati 3—5 minut. Ko se posuši, se izplakiie obraz v mlačni vodi. Cim se pa madež rezko razlikuje od kože po barvi ali kakovosti, potrebuje špecijalnega postopanja.
Madeži v nosečnosti.
Razločujemo rumenkaste lise, ki se pojavijo na obrazu, pod nosom, na čelu in na vekah med nosečnostjo in so včasih tako trdovratne, da ostanejo celo po porodu. Vzrok te pigmentacije je v posebnem presnavljanju endokrilnih žlez. Pri najtrdovratnejših slučajih se žene naveličajo smotrenega postopanja proti madežem ter jih skrivajo pod šminko in pudrom. Vendarle se da doseči s primerno zimanjo kozmetiko ali z zdravilnim vplivom na vzrok očividen uspeh, ali vsaj omejitev razširjanja madežev in se pospeši njih pozneša vsesavanja (rezorpcija). Prirojene rjave lise ali bradavice predstavljajo raznolikost madežev, njih površina je gladka, oblika nepravilna. Dobimo jih na obrazu in na vratu, po rokah ali po hrbtu, tudi na prsih in nogah. 2ilni madeži predstavljajo lahno vzbočeno dermo, njen vršič je malinove ali jagodne ali temnovišnjeve barve. Za nje in za rjave bradavice je najbolj priporočljiva kirurgična odstranitev, ki
Kuhinja.
Kako nai postrežem z dobrim čajem? Caj kupuj v trgovini, kjer veš, da boš dobro postrežena. Nakup čaja je zaupna zadeva. Ni vedna najdražji čaj tudi najboljši, kajti naiboljši čaj postane lahko najslabši.
se mora ravnati po posameznih primerih: z nožem, z X žarki ali z ledenjenjem. Manjši prirojeni rjavi madeži so veljali včasih za znamenja lepote ter jih je moda vedno upoštevala kot take. Ta mala znamenja podčrtavajo poteze in belino kože, obenem pa dajejo obrazu nekaj navihano - pikantnega. Zaceline ran, opeklin, kozavost zahteva posebnega posvetovanja in zdravljenja, ki ga moremo dobiti le pri zdravniku špecijalistu.	^ ^ ^ (Dalje prih.) •
Prekladanje bolnika. Bolnik, ki dolgo leži, je često preležan, kar mu povzroča neznosne bolečine. Pri bolniku, ki mora ležati vznak,- se preiežanost pokaže na križu, na plečih, pa tudi na petah, ker se ondi koža najdlje dotika postelje. Če pa leži postrani, se koža preleži na kolkih. Spočetka se prikažejo rdeče lise. Ce bolnika zanemarimo, mu lise pomodre, včasih celo počrne. Rana se začne gnojiti, koža je odprta, včasih meso kar odgnije.	, ^ . . Kdor streže bolnika in ga ne pregleduje m ne preklada dovolj pogosto, je včasih kriv pregroznih njegovih bolečin. Kakor hitro opazimo na Omenjenih mestih zardelo kožo, moramo bolnika vsak dan dvakrat umiti z alkoholom, franc, žganjem, ali vsaj z mlačno vodo, kateri smo dodali malo žganja, hmone ali kisa. Potem potresemo kožo z riževo moko ali s prahom za dojenčka. Po dolgotrajnem mirnem ležanju pomagamo bolniku tudi s kavčukovo blazino, ki ima obliko svitka. Bolniku jo podložimo pod preležani ud tako, da se boleče mesto ne dotika postelje. Prej jo pokrijemo s čisto krpo.
Paziti je treba, da je bolnik vedno v suhem. Ce so preležana mesta ranjena, mu mokrota še poveča rane in bolečine. Rane je pač treba izmivati. Pri tem moramo rabiti le prekuhano vodo, ker se drugače ne moremo zanesti, da bi ne bilo v njej bacilov, ki rano lahko še bolj okužijo. V to prekuhano vodo kanemo nekaj kapljic li-zola, sublimata ali lizoforma. Bolnikova postelja mora biti vedno lepo postlana. Slamnjači so navadno pretrdi; Ce so mani natlačeni, se slama ali lickanje zdrgne, napravi jame in grbe, ki bolnika tiščijo in mu večajo bolečine. Zimnica mora biti gladka in nepokvarjena. Največje važnosti je pa za postiljanje dolenja rjuha, ki mora biti od vseh strani dobro zatlačena in gladko napeta. Vsak zgrbanec je za občutljivo, preležano kožo kakor rezilo. Zato morajo biti bolnikove rjuhe dovolj velike; če so premajhne, se kaj rade izpodvijejo in nagubančijo.
če z njim pravilno ne ravnamo. Dolgo časa je veljal „ruski čaj'' kot mnogo finejši nego „kitajski'', to pa vsled tega, ker je čaj, ki nam ga je posredovala ruska veletrgovina, potoval po kopnem, medtem ko so
341-
takozvani „kitajski*' čaj dovažale ladje. Šele ko se je transport na ladjah tako izpopolnil, da ni bil več kvaren kvaliteti čaja, se je razlika izenačila. Iz tega se učimo, da mora biti čaj pravilno shranjen na suhem prostoru, v nepro-dušno zaprti posodi, kamor ne more ne vlaga, ne prah, ne tuje vonjave, kajti čaj se kaj hitro navzame vonja svoje okoHce. Zato poglej že v trgovini, kako imajo čaj spravljen. Najbolje je pač kupovati Čaj v specijalnih trgovinah ~ če so solidne. Mešanico čaja si najbolje napraviš po svojem okusu, če ti ne prija katerakoli v prometu se nahajoča mešanica. Nekaj svetlo zelenega čaja (liajnežnejših poganjkov) naj bo v vsaki dobri mešanici, ampak prav malo, ker daje prejak okus in tudi premočno vpliva na živce.
Ko smo izbrale čaj po svojem okusu, ga moramo pravilno skuhati. Poleg čaja je glavno neoporečna, popolnoma sveža voda. Iz postane ali že enkrat zavrete vode ne boš nikoli dobila dobrega čaja. Prav zato je čaj po gostilnah in kavarnah navadno tako brezokusen, da ga je treba popravljati z limonami in rumom. In vendar ni finej-šega vonja in bolj plemenitega okusa, kot ga ima pravilno pripravljen, pristni čaj. Ce hočeš tedaj skuhati dober čaj, ravnaj tako: Za 1 1 čaja stresi v porcelanasti, dobro izbrisani čajnik 1 zvrhano kavno žličko čaja in pokrij čajnik s pokrovcem, kljunček pa zamaši z vato ali belim čistim papirjem. Medtem zavri v popolnoma Čisti kovinasti ali brezhibno emajlirani ponvi 11 vode. Najbolje je, da uporabljamo ponev samo za kuhanje čaja in jo vsakokrat po uporabi takoj izbrišemo. Vodo pristavi na jak ogenj in jo pokrij, da ti naglo zavre. Ce se voda dolgo pari nad ognjem, ti bo dala medel čaj. Takoj ko voda močno zavre, je zlij K na čaj v čajniku in takoj zopet zapri. Po 2 minutah prilij ostalo še vedno . vrelo vodo, pokrij in pusti stati 5 minut. Zdaj čaj takoj odlij skozi čajno cedilce v skodelice, v katerih moraš imeti že sladkor. Ce serviraš čaj s citrono, položi kolesce tudi že preje v skodelico, ker limonova skorjica potem jači okus. Ce pa daš na mizo samo citronov sok ali rum, pusti, da si vsakdo postreže sam. Tudi domačih čajev: lipovega, jagodovega, bezgovega, kamiličnega itd. ne kuhaj, ampak ga samo polij s svežo zavreto vodo, dobro pokrij in pusti stati, dokler ne dobi zadostne moči. Na ta način izvlečeš iz rastline mnogo bolje vse v ppštev prihajajoče sestavine, ki ostanejo tako tudi bolj učinkovite. V zadnjem času ni samo koristno in ceneno, če si kuhamo namesto pravega čaja naše domače zdravilne vrste, ampak celo moderno. Tako domačo zdravilno, iz enega ali več vrst domačih čajev zvarjeno pijačo imenujejo Francozi „tisane*', in jo servirajo kaj radi po večerji, tik predno gredo spat. Pravijo, da je zdravo za lepo linijo, prebavo, pljuča in za žep, predvsem pa da je — šik.
342-
Morda bomo tudi me storile tako. Zelo malo pijemo pri nas čaja z mlekom in vendar je to zelo okusna, zdrava in re-dilna pijača. Caj je v tem slučaju lahko bolj močen, ali pa izberemo sploh drugo, takozvano angleško mešanico, ki združuje sorte bolj trpkega okusa. Vsaki skodelici takega čaja dodamo Vt, po okusu tudi več sladkega, mastnega mleka, ali par žlic sladke smetane, sladkorja pa prav malo, navadno le 1 kocko. Pijačo pofinimo lahko tudi še z žličico ruma ali konjaka, kar se prileže posebno v mrzlih, zimskih dneh. Caj z mlekom je osvežujoča in krepilna pijača tudi za bolnike in okrevajoče. Sirovo ali samo biorizirano mleko daje pijači prijetnejši okus nego prekuhano. Caj je tudi osnovna pijača za punč, ki ga radi serviramo na božični in Silvestrov večer. Na priprost način pripraviš punč tako, da skuhaš močen čaj, mu prideneŠ trojno običajno količino sladkorja, na čaja sok 2—3 limon, 2—3 pomaranč, tanko otupljeno skorjo 1—2 limon in 1—2 pomaranč, ter ^/le—3^1-dobrega ruma. Namesto ruma dodaš lahko tudi Vi 1 močnega temnorde-čega vina (ä la bordo) in malo konjaka. Ce prekuhaš sladkor z vodo, da se potegne rahla nit, in mu skrbno pobereš vse pene, dobiš Se lepši punč. Seveda pa lahko iz-premeniš količino dodatkov prav po svojem okusu. Zvariti dober punč je bilo v dobrih, starih časih kuharska umetnost, ki so jo izvrševali navadno hišni gospodarji. Seveda so se takrat praznovali prazniki po domovih in ne po gostilnah in javnih veselicah kakor danes.
Kostanjeva jed. Kostanj skuhamo v nekoliko slani vodi, ga olupimo, pretlačimo in sladkamo; nato mu primešamo še toliko mrzle sladke smetane, da dobimo gosto snov. ki se da mazati. Jabolka olupimo, zrežemo na krhlje ter jih s sladkorjem, citronovimi kožicami in cimetom mehko dušimo. Ko so mehka, jih ohladimo. V skledo nadevamo najprej plast kostanja, na to jabolka, na to kostanj, na vrh pa plast stepene smetane, ki smo ji dodejali vanilijevega sladkorja. Dokler je ne nesemo na mizo, naj stoji ta jed na ledu. ZdrobovI kolački. Sestavine: 19 dkg zdroba, iViX mleka, 20 dkg presnega masla, 4 dkg sladkorja, citronove kožice, 1 jajce, drobti-ne, mast za cvrpje. Zdrob zakuhamo v vrelo mleko ter ga med pogostim mešanjem kuhamo 20 minut. Nato mu pridenemo presno maslo, sladkor in kožice pol citrone. Na mokri deski tvarino razmažemo 1 cm na debelo. Ko je mrzla, izrezujemo z obodcem okrogle kolačiće. Iz srede jim izrežemo še en okrogel košček, da dobimo obročke, ki jih po-makamo v jajce in drobtine, oevremo v vroči masti in posujemo s sladkorjem. Kolačke prinesemo z malinovcem na mizo. Orehova torta s čokolado. Utepi trd sneg iz 5 beljakov,, polagoma pridevaj in ume-šavaj 14 dkg sesekljanih ali zmletih orehov, ravno toliko sladkorja, 7 dkg drobno zre-
zanega oitronata, malo nastrgane čokolade, pol kavne žličke zmlete kave. Ko bo vse to polagoma v snegu in dobro premešano, stresi testo v namazan tortni obodec in počasi peci.
To torto naredi posebno takrat, kadar ti od drugega peciva ostanejo beljaki.
Kutine so slovele nekdaj kot zdravilo za bruhanje, katar in razpokano kožo. Žganje in liker iz kutin je bilo uvaževano za želodčne težave. Kutino dobimo podolgovato kakor hruško in okroglato, podobno jabolku. Podolgovata kutina je boljša od okroghh, najboljša vrsta je portugizka, ki ima posebno prijeten vonj. Zaradi vonja devamo kutino k perilu in obleki, zaradi okusa v čeber pod naribano zelje.
Odcedek iz kutin je slastna pijača, pa tudi zdravilo za pljučne bolezni. Kutine obriši, očedi pečke, razreži in jih kuhaj v vodi do mehkega. Odcedi vodo in jo kuhaj s sladkorjem, dokler ni gostljato; potem nalij v steklenice. Goščo, ki je ostala, porabiš lahko za mezgo. Vode 2 dela in en del kutin, sladkorja ravno toliko, kolikor je soka.
Liker (rumunski recept). Kutine obriši, nastrgaj in iztisni sok. Ko stoji sok 24 ur, ga zmešaj: na 4 I soka deni 11 žganja, 30 zmletih mandeljev, nekaj žebic in 2 kg sladkorja. To mora stati 10 dni v kameniti ali stekleni posodi. Potem precedi, nalij v steklenice in zamaši skrbno. Cim dalje stoji ta liker, tem boljši je.
Dubrast. Tako imenujejo na Primorskem sledečo mezgo: Hi vode kuhaj Ikg sladkorja; ko malo povre, iztisni vanj sok 1 limone, prekuhaj, stresi v sirup krožnik na tenko zrezanih kutin in kuhaj do gostega.
Kutina v kisu. Olupi zrele kutine, očisti pe-čke, razreži na tenke krhlje in kuhaj četrt ure v dobrem vinskem kisu. Nato stresi v kis osminko (na liter kisa) sladkorja, kuhaj, dokler se ne razprosti sladkor, naloži krhlje v steklenke, vlij nanje toliko kisa, da jih pokrije, deni par žebic, par zrn nove dišave (piment) in košček sladke skorje (cimet), pa zaveži. Poda se k vsaki vrsti mesa in se ohrani po par let.
Potvorjena niaioneza. Sestavine: 2 dkg presnega masla, 1 žlica olja, 4 dkg moke, Ji I mleka, pol čajne žličke sesekljane čebule, 1 žlica gorčice, 1 žlica citronovega soka, sol, 1 žlica sesekljanega peteršilja. Maslo in olje razpustimo na ognju, pridenemo moko. jo dušimo, da postane svetlorumena ter zalijemo z mlekom. Prežgan je naj vre 15 minut, nato ga pustimo ohladiti in mu pridenemo ostale sestavine. Ta majoneza je izvrstna za vse solate, posebno še za krompirjevo.
S šunko obložena jajca. V vrel slan kis, pomešan z vodo, damo kuhati popolnoma sveža utepena jajca, da takoj zakrknejo, ter
jih kuhamo 3—4 minute. Potem jih denemo na krožnik. Razrežemo žemljo na rezine, približno 2 cm debele, jih namažemo s presnim maslom, položimo na vsak košček malo šunke, nanjo pa kuhanega jajca. Po jajcu polijemo še majonezo in posujemo s sesekljano kislo kumarico ali z drobnjakom. ' Količina za 4 osebe; 'Al kisa, i4 I vode, žlička soli, 4 jajca, 8 dkg masla, 10 dkg šunke, 1 kisla kumarica, žemlje.
M a j o n'e z o napravimo tako: 2 surova rumenjaka osolimo in dobro zmešamo, temu prilivamo po kapljicah olivnega olja in neprestano mešamo tako dolgo, da se majo-, neza spoji v kepo. Nato dodajamo po kapljicah še citronovega soka, pa zopet olja, pa citrone, da porabimo ü 1 olja in sok od cele limone. Pri tem vedno mešamo. Narejeno majonezo po potrebi še osohmo in popramo ter namažemo na jajca.
Meso boli starih prašičev in boli trdo (ne-mesnato) meso, pripraviš pač najbolje v omaki. Operi in obriši pečenko kakor vedno, a ne osoli je, da ji ne odvzameš med kvašenjem preveč soka. — Odrezi skoro vso slanmo, le prav malo je pusti. Za IM kg mesa zmešaj >4 1 belega vina, 3 žlice kisa, 1 razrezano čebulo in 1 koren, 6 vejic pe-tršilja, 1 olupljen strok česna, 12 zrn popra
in 1 majhno nageljnovo žebico (klinček) _
Nikdar ne pride ni kvaši soli. Položi meso v porcelanasto tesno skledo in ga poiij s kvašo. Pokrij skledo. Tako mariniraj meso 2-3 dni. Obrni ga v kvaši vsak dan 2 krat. Po tem času obriši meso, položi ga v vročo ponev in ga naglo speci od vseh strani. Iz pečenke same se cedi potrebna mast. Samo če bi bila pečenka zelo suha, moraš pridati 1 žhco masti. Pazi, da ne postane dno pretemno. Ko si med vednim polivanjem pekla pečenko skoro ure, odhj vso mast in prilij par žlic kvaše. Zavri in ostrgaj ponev. Ko se je tekočina povrela, prideni 1 slabo žlico moke, parkrat premešaj, in prilij zopet par žlic kvaše. Zavri, zdaj šele osoli, postavi kozo v vročo pečico in duši pečenko počasi 2 uri. Dobro je, če moreš kozo pokriti. Tekočine sme biti v kozi vedno le toliko, da je dno dobro pokrito. Če bi je zmanjkalo, prilivaj po par žlic kvaše, tako da bo vedno enako tekočine v posodi. Ko je pečenka že popolnoma mehka, kar traja večkrat preko 2 uri, močno povri sok in poIij ž njim parkrat pečenko, da jo glaziraš. Ko je lepo zlatorjava, prilij še ostanek kvaše in če je treba, še malo vroče vode. Zavri to omako in polij po pečenki 2 dobri zajemači kisle smetane. Pusti jo še toliko v pečici, da postane smetana rumenkasta, ter prideni, če hočeš, še 1 žlico francoske gorčice (ženofa). Zmešati pa moraš gorčico preje z žlico vina, vode ali kisa, in dobro mešati z omako. Poleg daj krompirjeve hrustavce, žličnike, makarone ali slično. Tako pripraviš lahko tudi svinjsko stegno.
m
Gospodinjstvo.
Rezanie čebule je marsikateri ženi prava muka. Vsa je v solzah, noža ne more videti, pa se ureže. Ali pa je čebula neenakomerno znSzana in se potem slabo in neenako duši ter rada zažge. Da si to delo olajšaš, deni deščico, ki na njej režeš čebulo, na rob vročega štedilnika in 'reži čebulo. Brez solze boš opravila to delo. Razgreti zrak, ki je nad štedilnikom, dviga tudi čebulne hlape in uniči ostri vonj.
Iz svilenih solnčnikov in zaslonov odprä-vimo madeže od muh s cunjicp, pomočeno v zmes kisa in vode. Prav polahko drgnemo po umazanih mestih, madež bo kmalu izginil, ne da bi se kaj barva svile pokvarila. 2a madeže na rokah je kis izvrstno sredstvo. Da so roke zopet mehke in gibčne, jih je treba potem takoj namazati in zdr-gniti z glicerinom. Ce so inadeži zastarani ali močni, da ne izginejo takoj, napravimo kašo iz sladkorja in olja ter drgnemo z njo^ po madežu. Koža se vam bo kmalu lepo očistila.
Politura, ki je izgubila blesk, se lepo osveži z oljem. Najboljšega' jedilnega olja kanimo
malo na košček mehkega sukna in močno drgnemo po lesu. Potem pa še s suho sukneno krpico ali z mehko kožo. Olinate slike čistimo takole: Vsi žganja, 1 beljak, 3 g drobno strtega kandis sladkorja dobro zmešamo in žvrkljamo. Malo gobico pomočimo v čisto vodo iti izmijemo shko. Potem pomočimo drugo mehko gobico v pripravljeno zmes in mažemo po sliki. To -postopanje prav nič he škoduje sliki, celo varuje, da barva ne odstopi. Kako peremo žimo? Deni jo v leseii čeber in nalij vanjo vrelega kropa in jo pokrij dobro s pokrovom ali s plahto. Tako naj bo žima v sopari 2 do 3 ure. Potem odtoči vodo, polij žimo z vrelo milnico in zopet pokrij. Ko se voda nekoliko ohladi, zmencaj in ožmi žimo z rokami, odlij vodo in deni žimo nazaj v čeber. Potem zopet nalij vanjo vrelega kropa in jo premešaj s palico; naj bo še 1 uro v tej vodi, odtoči in še enkrat izplakni s kropom. Potem jo ožmi in raztrosi po veHkih plahtah na solnce ali blizu tople peči, da se posuši. Ko bo suha, jo raz-češi. Nikdar pa ne uporabljaj mrzle vode. Žima se zravna in ni več kodrasta.
Knjiga.
Naročnice in čitateljice našega lista obveščamo, da je izšel „Gospodinjski koledar" za leto 1932. Je lične zunanjosti, trdo vezan in vsebinsko bogat raznih za vsako ženo in gospodinjo prekoristnih navodil in nasvetov. Poleg številnih podučnih člankov, kakor o nezgodah doma in v gospodinjstvu, o jajcih, '0 soli, o klevetanju itd. ter raznih zanimivih poročil o gibanju in snovanju v ženskem svetu vsebuje koledar letos nad 100 ra.?nih kuhinjskih receptov, ki podrobno opisujejo način priprave vsakovrstnih juh, prikuh, mesnih jedi, zeljnatih jedi, solat, slaščic in sladic. Še posebej pa opozarjamo na recepte za rastlinsko hrano, ki jo zdravniki tako zelo priporočajo kot uspešno obrambno sredstvo proti — raku. Za to hrano so poleg receptov navedeni v koledarju tudi jedilni listi za vse dni v tednu. Pa tudi recepti ostalih jedi so razporejeni na posamezne mesece, torej za vse letne čase, in gospodinjam bo z njimi zelo olajšana sestava jedilnih listov. — Ta del koledarja, ki ga izpopolnjujejo številni drobni nasveti, je po- svoji vsebini trajne vrednosti.
V drugem delu koledarja je obširen in zelo praktično urejen troškovnik, nekaka blagajniška knjiga, kamor zapisuje skrbna gospodinja vsak dan vse svoje izdatke. V dnevnih razpredelnicah je prostora za 13 knjižb. Mesec se pričenja s proračunsko in konča z obračunsko razpredelnico. Leto pa zaključuje sklepna obračunska razpredelnica. Sledijo še razpredelnice za beležke o
perilu, za važne naslove ter razpredelnica članarin in naročnin.
Cena koledarju je Dih 20.—, s poštnino Din 21.75.
Etnografski muzej v Splitu je izdal novo zbirko „Naša narodna umetnost''. Knjiga obsega istoimenski članek Vinke Buličeve z lepimi slikami o dalmatinskih narodnih običajih. Večina teh slik je delo umetnice Zoe Borelli-Alačevičeve, ki je tudi na ljubljanski' razstavi pokazala svoje prekrasne folklo-ristične slike. Drugi članek ima naslov: „Unapredjenje tkanja i veza kao kućne industrije". Zaključni del govori o neumornem zbiranju in delu ing. Kamila Tončića, ustanovitelja splitskega etnografskega muzeja.
Knjiga je prevedena tudi na nemški jezik pod naslovom „Dalmatinische Volkskunst''. Cena Din 10.—.
•„Vardar", koledar Kola Srpskih Sestara v Beogradu,'le izšel. Vardar izhaja že 20 let kot nosilec idej, katerim služi Kolo Srpskih Sestara že polnih 28 let. Veliki književniki iz vseh krajev naše domovine sodelujejo v njem in mu pomagajo vršiti njegovo .nalogo v narodu. Tako je tudi „Vardar' za 1. 1932. izpoli? ]en z njihovimi odličnimi deli in velikim številom slik. Slovenke zastopajo v njem Marija Kmetova, Vida Jerajeva in Dora Grudnova. „Vdrdar'' stane 10 Din in se naroča pri Kolu Srpskih Sestara v Beogradu, Franko-panska ul. 1.
m
VSEBINA 11. ŠTEVILKE:
ÜBRA21 IN PUSE: CVIJKTA ZUZOklCEVA. (Mariana Kokuli-Želiezno^■a) . . .51.^
POGLEJ V NOČEH, KO 21V1 MIRNO SPIJO... - Pesem. IMak.sa Sainsova)	.115
MRLICKA TONČKA. - (Tone Gaspari)..............3Ui
V	KROO ZAČARANI... - Pesem. — (Miran JarcJ ....
V	MOLČANJU POZNIH UP. Pesem. - (Miiropoljska).......3>'
KOSARA Z JABOLKI. - (t Srečko Kosovel)............
PISMA POKOJNIKU. (Marjana Kokalj - Zeljeziiova)..........3i-I
NEKAJ MISLI O GROMOVI ..ÜOQI". (Maria Boršiiikova)......32,S
K ZADNJI RAZSTAVI KLUBA LIKOVNIH UMKTNIC. (Dr. Stanko Vuriiiki	'
SODOBNA 2ENÄ. ^ (Angela Vodetova)................
„DRUŠTVO PRIJATF.LJIC MLADIH DEKLET" IN NJlHiUVA ZAURKnšKA PO^
■ DRUZNICA. — (Anka Nikoličeva).........................IP
O NOVI TELEŠNI VZÜOJI. (Ma.ša Slavčeva)..............y3
„KAKŠNEGA MOŽA SI ŽELI SODOBNA ŽENA"	336
ÜLISTE.............................337
IZVESTJA: Po ženskem svetu. -- Higijena. — Kuhinja. — Go.snudinistvu, -- Knüsa	3.W MODNA PRILOGA. KROJNA POLA. ROČNO OEI.O.
„ŽENSKI SVET"
Izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina Din 64—, polletna Din 32—, četrtletna Din 16'—. Za Italijo Lir 20— (v razprodaji po 2 Uri zvezek), za U. S. A. Dol. 2—, za Argentino Pes. 6—, za Avstrijo Sell. 10—, ostalo inozemstvo Din 85.
Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ulici 12/11.
Izdaja Konsorclj „Ženski Svet" v Ljubljani. - Za konsorcij In uredništvo odgovorna Marica Bartolova.
Tiskali J. Blasnika nasi.. Univerzitetna tiskarna d. d., v Ljubljani.
Odgovoren Janez Vehar.
Ročno In strojno vezenje Šablone
Miroslava Leitgeb
LJubljana Jurčičev trg 3
Blago zadnjih novosti v veliki izbiri za moške in ženske obleke, perilo in vse v manufakturo spadajoče predmete ima vedno na zalogi v veliki izbiri in po ugodnih cenah staroznana solidna tvrdka
R. MIKLAUC „Pri Škofu"
Ljubljana
lilngarjevB — Medanka ulica — Pred Škofijo.
Zunanjim DaroSnikom se na zahtevo poHjeio tudi Tzoroi v svrho naročitve.
Je
Blasnllco'vai
UELIKH PRHTIKn
asa prestopno leto 1032 KI ima see dni.
„VELIKA PRATIKA" je iiiiisturejši slovenski kol<^<lur, kh je bil že od naSih pfadtMtov najbolj upoätovan iii je še danes najbolj oijrajtnn.
v „Veliki IT^ilikl" miidi'ä vie. t.>r flovl.k pottrbujr vsok riaa: Kaloliäki Uuk.lar^ « n«l)ls«nimi. «ollu^mmi, lunhiinil, vrBmeiiBkimi in iliieviilml inamwiü; - «Jafn^' in lunine mrke; ~ lunine đpremeralMi: - poäluc doloflj« lU Jugoaiuvijo; -l™lviM- za kolllc, /.a pobotnici!, kupiif poLmate 1» fafone; - konzulat« llljlli dr/jiv v Ljul>ljuni ijiZagi-cbu; VHe sejmfi na Kmnialiem. Kopoükem, štuH«kem, Prekmuiju, Medlimurju, in v Julijski Benei-iji; - pt-Bled o li™cu >relo»ll iivine; ■ popiB vseli »aimli doniafih in tujih itouodkov » pteteklem lelu;
lahele zaračunanje obieBti; iivllmjeplae »ažnih lu odloiUolli oseb . •Utan.l ; ojnaniln p.4-dmetov, ki Jih rabi kraelovalca- in Jeiu. v IIläL - Ceni. 5 Din.
»VELIKA PRATIKA" se dobi v vseh vefijili trgovinah iu lahko liaroäi tudi pismeno pri laložniku;
tisMlBlasnitianasl.il.ilJWani.