Leposloven in znanstven list.
iroda, onemogla zdaj, miruje. Lepota, vsi nebeški njeni čari Plen dobe so, nemilo ki vihari, Z ledenim žezlom svet ki gospoduje.
S prirodo stvarstvo hrepeneč žaluje, Ko mine čas s presvetlimi mu dari, Spomin katerih naše srce žari, Da željno jih na novo pričakuje.
In glej! v bedečih sanjah razmišljaje,
Zagledam črke jaz četiri jasne, Odprt je hipno pot mi v solnčne kraje,
In pesni zopet čujem divnoglasne, A duh sprevaja me skoz cvetne gaje Tija, kjer zublje Kres prižiga krasne.

Leto I.
V Celovci, 1. januarja 1881.
Štev. 1.
V dan 1. januarja 1881.
Lujiza Pesjakova.
Pomladanski vetrovi.
Povest iz časov francoskih vojsk.
Prvo poglavje.
Je plahotna v taki sili, Za gospoda se je bala, K' mu je sabljo pripas'vala.
Narodna.
Kakor peneče morsko valovje kaže se dolenjska stran kranjske dežele potniku, dospevšemu po strmej cesti na vrhunec uskoških gora, južnega kranjskega pogorja, ki se kot dolga stena od zahoda proti vzhodu razprostira. Eazgled proti severu veže potniku oko in srce. Z mnogovrstnimi bojami opasani holmi in griči se le malo vzdigujejo od tal, in le živejši in svetlejši obrisi odlikujejo višave od temnejših dolin; v tej podobi pa se lesketajo bele crkvice, kakor bliščeči biserji v umetno tkan zavoj vsipani. Na zapuščenem pogorskem obrobji in v tihih dolinskih zakotjih se marsikje vidi osamelo zidovje, podrte razvaline, sedanjim rodovom neme priče davne preteklosti. Kolikor dalje sega oko, toliko temnejša postaja podoba. Na severno-zahodnem obzorji pa dvigajo snežniki v oblake svoje snežne vrhove; tam stoji Triglav, našega domovja zvesti čuvaj iz staroveških časov.
Na severnej strani leži v vznožji hriba razgrnena prijazna, več milj dolga dolina, ktera se iz tesne zahodne ožine vedno Itolj širi proti vzhodu in se razprostira v prostrano planjavo na posavskem pobrežji. Po sredi doline vali Krka počasno in lenobno svoje vodovje proti Savi, vijoča se kakor srebrosvetla nit med širokimi polji in senčnatimi logi. Na njenem bregu pa se dviga Novomesto, poglavitno mesto na Dolenjskem, sezidano na polotoku Krke, koja ga v polukrogu od treh stranij obtoka. Plodne njive, zeleni travniki in košati gozdje pokrivajo valovito zemljo. Sadno drevje obdaja prijazne vasi, na nasprotnem robu doline pa se vrste vinske gorice, izmed kterih se ponosno dviga z zalo crkvico in domačo slovensko lipo Trška gora, kinč novomeške okolice.
Na južnej strani uskoškega gorovja odpira se neizmerna ravan, raztezajo se hrvatske pokrajine do Zagreba, do Karlovca; na jugozahodu se dviga Klek in hrvatsko gorovje. V podnožji gore pa leži blizu Kolpe Metlika in dalje proti zahodu Črnomelj, stari mestici, ki ste po požarih in v sedemnajstem stoletji po kugi veliko trpeli. Mnogo prebivalcev je obožalo, veliko hiš se porušilo, in podrto mestno obzidje jih ni zamoglo več braniti turških napadov. Obedve mesti in njih okolica s sosednimi griči in vinogradi, vse ono do levega brega Kolpe segajoče ravno žitno polje — vse to je stan in dom Belokranjcev. — Med temi se tudi nahajajo naselbine Uskokov, ki so kot mejni vojščaki ali grauičarji čilega slovanskega ple-
mena že od leta 1547. sem odbijali krvoločne Tnrčine od mej našega cesarstva. Po njih se imenuje gora „uskoška". —
Eod za rodom mine, spremeni se časi, šege, običaji. Nepremično pa stoje po večnih natornih zakonih vrhovi gord, ter gledajo z visokega stališča v nižave na bedo človeštva, zrejo prepire narodov, vidijo potoke krvi, slušajo krik obupajočih, opazujejo vesele in žalostne dogodke, čudne zagonetke človeške osode. Doli v dolini, pa tudi visoko gori po skalnatih višavah so se pehali narodi različnih plemen, dvigali se iz starih naselbin, izganjali mimo ljudstvo iz domovine, drvili se kakor roji čebel proti zahodu. Naselili so se naši pradedje po teh pokrajinah, postavili si na višavah svetišča bogov in boginj, prinašali jim darove, pri mesečnem svitu so rajali in plesaje in popevaje častili svoja božanstva. — Prišli so drugi časi, drugi nazori. Na holmih je postavilo pobožno ljudstvo sv. križ, sezidalo si crkve po gričih, dolinah in vaseh. Ljudje so se shajali, da molijo edinega Boga; zatekali so se v hram božji ob časih tuge in nadloge. In takih časov ni bilo malo. Vest o pretekli osodi prebivalcev se čuje, kakor milo ječanje jetnika, ki se trudi, da bi železne spone iz ožuljenih rok iz-strgal, da bi se znebil verig na nogah. Sliši se kakor obupni jok matere, ki išče svoje izgubljeno dete. Pogubonosna nevihta je vse poljske pridelke uničila, strašen požar je upepelil mestna poslopja, kuga je podavila v kratkem čez tisoč prebivalcev, a večni in zakleti sovrag vsega slovanstva je ulomil čestokrat iz mozlemskih krajev v mirne slovenske dežele, pustošil je mesta in vasi, izvaževal pridelke, ropal crkve, davil starce, ter deco in ženstvo izpeljaval v robstvo. Da, te gore, ki danes jasno blišče v solučuem svitu, kjer se rahli vetrič ljubko igra z drevesnim perjem, kjer pastir v senci sedeč mirno posluša ptičje petje v goščavi; ti holmci, na kojih danes žari rumeno grozdje izpod zelenokošatega trsja, — da, te gore so gledale zdivjane obraze razjarjenih pošastij, ki so svojo zverinsko bes-nost pasle nad mukami umirajočega starca, ki so krohotaje poslušale zamolklo ihtenje od bolesti, strahu, obupa onemoglih, iz materinega naročja iztrganih otročičev. Planoli so na nje ljuti zločinci, kakor plane jastreb na uboga piščeta, a ljudstvo ni našlo mogočnega varha, da bi čez-nje razgrnol varovalna krila. V crkvi so sirote na kolenih kleče na prsa trkale, v občnih sprevodih so tla s solzami rosile in enoglasno je odmevala iz dna pobitega srca izvirajoča prošnja: Gospod, reši nas v sili!
Kdo bi naštel vse sile in nadloge, ki so težile ljudstvo! Prešle so ene, prišle so druge. Poglejmo tudi sedaj z gore doli v nižavo! Žalostno, tužno stanje! Ljudstvo zdihuje nezadovoljno pod tujim jarmom. Tam v daljavi moli kvišku iz tal razpokano zidovje in začrnele stene. To je pogorišče! Pepel in oglje pokriva sedaj zapuščeni kraj, kjer je bilo prej ljudem srečno domovje. Saj so še le pretekla komaj [štiri leta od onega časa, ko je sovražnik s hudo silo pridrl v te kraje ter upornost
1*
in rodoljubje domačinov, ki so hoteli z orožjem v roci braniti svoj dom francoskega naliva, s tem kaznoval, da je njim npepelil poslopja in vasi. Slavnoznani orel avstrijski se je moral umaknoti, in sedaj vise po vseli mestih razobešeni francoski prapori.
Y vasici poleg stranske ceste, ki se vije proti malemu mesticu na jugozahodu uskoškega gorovja, je nenavadno živo gibanje. Popoldansko solnce vroče pripeka ali vendar mlado in staro popušča dobrodejno senco; vsi tekajo na cesto, eden drugega radovedno poprašujejo , ugibljejo in kažejo po cesti gori. Daleč na cesti, na zadnjem najvišjem klanci se vzdiga oblak, sliši se stopanje konjskih kopit in orožja brenket. Badovedno gledajo in čakajo vaščanje, ali hitro so učakali. Iz prašnega oblaka se zablišči orožje in kmalu se že lahko spozna vojaška oprava francoskih konjikov. Še en trenotek in v diru prijezdijo v vas, njim na čelu višji častnik, ustavijo se Sredi vasi, in poskačejo raz konj. Bilo jih je kakih štirideset. Otroci obstopijo in ogledujejo vojake; sicer jih je v zadnjih letih že dosta šlo skozi vas, ali konjikov niso še nikoli videli. Možje so jih pa le po strani ogledovali, dobro vede da v teh časih vojaki nič prida ne prines6. Toda vojaki so se malo časa mudili v vasi. Napili so se vode in nekoliko počili, na to pa zopet zasedli konje in zdirjali po cesti proti mestu, kamor so bili namenjeni.
Vaščanom se je kamen od' srca odvalil, ko zadnji konjik vas zapusti. Sešli so se pod lipo in začeli ugibati, kaj more ta vojaški pohod pomeniti.
„Že zopet vojaki! Komaj so eni odšli, že so drugi tukaj."
„Dobrega gotovo niso prinesli", odgovarja drugi kmet prvemu.
„Kaj pa, ko bi pa kaj slišali ali slutili o naših naklepih?" se oglasi neki drugi.
„Molči, molči, Juri!" pošepne mu njegov sosed in ga potisne na stran, „saj nismo sami! Ali ne vidiš tujcev? Ko bi nas kdo ovadil.—"
„Pri nas ne morejo ničesar več dobiti. Vzeli so nam vse, kar smo imeli", pristavi drugi proti celi družbi obrnen.
„Zato so pa začeli že crkve ropati. To sem včeraj slišal."
„Kaj ste slišali, oče!"
„ Sinoči je bil pri meni neki Bibničan, ki je s svojo suho robo prišel tja na Bled na Gorenjsko. Tam je bil priča čudnim dogodkom. Kakor sem rekel, Francozje so začeli crkveno premoženje, posebno zaklade romarskih crkev uporabljati za svoje državne namene. Tudi blejsko crkvico na jezeru bi imela ta osoda zadeti. Ko pa pride iz Badoljice uradnik, da bi crkveno posodo odvel, obstopijo ga ženske in ga prosijo na vso moč, da bi jim ne oropal crkve. Med tem so druge vse čolne in ladije odvezale in na sredo jezera odrinole. Uradnik hoče nato z vojaško pomočjo iztirjati vožnjo do otoka, ali v tem hipu zazvoni na otoku vsi
zvonovi, da naznanijo veliko silo. Ljudje privro iz celo okolice in se žugaje bližajo. Uradnik spozna nevarnost in bojazljivo popiha domu. Tako mi je pravil Ribnioan; Bibničanje pa radi.ne lažejo."
„Verjetno, vse verjetno! Prav so storili! Kmetje si morajo sami pomagati, saj nima kmet nobenega pravega prijatelja."
„Pač. pač! mi imamo v naši sredi dobrega moža, ki ima pravo srce za nas. Ta nas ne zapusti v nobeni sili, v vsako borno kmečko hišo stopi, če je treba pomagati. In vendar je imeniten, bogat in učen. Poglejte ga, po cesti gre proti nam, — lipiiiški gospod."
Kmetje pogledajo vsi na zaznamovano stran, snamejo pokrivalo z glave, ter spoštljivo in zaupno pričakujejo Upniškega gospoda. Od one strani, kamor so odšli vojaki, se namreč približuje mlad mož, lepe iu čvrste postave. Iz lic mu je sijal pogum in ponos , toda temni oblak, kteri mu je grbančil čelo in kojega se ni mogel znebiti, pričal je brez-dvomno, da težke skrbi vznemirjajo njegovo dušo. Zamišljeno je stopal z v tla uprtimi očmi, ne oziraje se ne na levo ne na pravo. Bil je to lipniški gospodar.
Prišedši v vas kmete prijazno pozdravlja; starejšim roko podaja ter se z njimi pogovarja o dohodu vojakov, ktere je tudi on videl, o revnem kmečkem stanji in o drugih domačih stvareh. Zapazil je pri mnogih skrivnostne obraze; niso mu odšli njih dolgi in prašajoči pogledi. Spoznal je, da bi radi z njim govorili. Ali bili so tujci v njihovi družbi, ki so vedno njih pogovore poslušali, a nikdo ni prav vedel, od kod da so prišli. Lipniški gospod je takoj spoznal, da ni varno sedaj o skrivnostnih rečeh govoriti, zato se poslovi in urno proti domu odpravi.
Odhajajočemu se pa približa starček in mu rahlo na uho šepeče: „Orožje je pripravljeno, sekire nabrušene, prirojeno srčnost so nam pomnožili tlačitelji. Gospod, tvoji sokoli težko čakajo znamenja, da poletč na delo, da potrebijo ostudno črvad, ki ujeda naše meso in nam iz rok trga s krvavimi žulji pridobljeno hrano. Zaukaži gospod, in vsak bo na svojem mestu."
Približa se mu zopet drugi ter pravi: „Pijavke so se prilepile na naše telo, izpile so dokaj krvi. Skrajni čas je, da jih odluščimo, dokler je še kaj moči v naših žilah; gorje nam, če bode prepozno."
Približa se mu tudi tretji iu skrivnostno poudarja: „Mi smo nevedna čeda ovac brez pastirja; krepka je naša pest, hud naš udarec, toda mi ne znamo svojih močij porabiti, kakor nas uči žalostna skušnja preteklih let. Vzemi gospod v roke krmilo naše osode; na tvoj migljej pritečemo vsi, niti enega ne boš pogrešal v številu."
Gospod zapusti vas in hiti iz doline po hribu navkreber. Prav imajo, je grede premišljeval, čeda ovac so brez pastirja. Vsak dela po svoji glavi, vsak se za se bori na svojo roko; edinosti in reda ne poznajo. Žalostne
posledice takega početja so se pokazale v zadnjih burnih časih. Sedaj hočejo mene za vodjo imeti, pri meni iščejo pomoči in zavetja, kakor da bi jaz tu zamogel zdatno pomagati. Ali nisem sam vedno v večji nevarnosti nego oni? Vedno lazijo okoli moje hiše ogleduhi, opazujejo vsako najmanjšo stvar, gledajo na vse strani, kje je kaj sumljivega. In vendar se mi smilijo ljudje. Ubogo ljudstvo! Mirno in zadovoljno je prebivalo v tihej dolinici, dajalo je davke po svoji zmožnosti in zraven skromno živelo o pičlih pridelkih. Ali prišli so tužni časi. Kmetiču so vzeli čvrste in dela zmožne sinove, postavili so jih v boj zoper sovražnike. Težko se je stari oče sam trudil na kmetiji, da je preživel svojo družino, še težje je plačeval vedno večji davek; vendar pa je nekako životaril. Toda ta davek, kterega mu naklada sedanja tuja vlada, pograbil mu je vse njegovo imetje, in prav pravi, da mu te pijavke prete s popolnim poginom. Ali je čudo, če se ljudstvo drami, če se vzbuja, posvetuje in z orožjem v roki hoče braniti in ohraniti to, kar je k življenju neogibno potrebno; če hoče iz dežele izpoditi one zatiralce, ki mu iz rok trgajo zadnji košček kruha. Rajši hoče z orožjem v roki umreti, kakor doma v borni koči gladu poginoti. Neumna žival se do smrti bori za živež, kterega hoče nesti svojim zevajočim mladičem, a človek naj bi mirno gledal, da tuji vsiljenec iz mize požira jed, ktero bi on sam rad podal sestradanemu detetu! Da, kedar vzplamene ognji na naših gorah, doline in vasi zažare v njih svitu, kedar naš dobrodušni kmetic skoči na noge in s trdo pestjo zgrabi svojega tlačitelja, da, takrat naj tudi mene ne pogrešajo v številu.
V te misli vtopljen je prišel gospod na svoj dom „Lipnico", lepo, precej veliko posestvo, proti severu naslonjeno na spodnje pobrdje uskoškega gorovja, proti jugu pa polagoma padajoče v nižavo. Na majhnem griči je stalo prostorno poslopje, obdano z vrti in logi. Ljudje so Lipnico navadno imenovali gradič, da si ravno 111 bila prav gradu podobna. Pri tleh so bili prostori za družino, kleti in druge shrambe, v prvem nadstropji pa so se vrstile velike sobe in prostorne dvorane z bogatim pohištvom, da se je poslopje na Lipnici odlikovalo od najlepše kmečke hiše. Iz davnih časov je že prebivala na Lipnici Rojarjeva rodbina. Stari dedje so pridelovali v vinogradih mnogo vina in ga drago prodajali na Gorenjsko. S tem so si pridobili lepo premoženje. Sedanji gospodar je bil v Beči v poljedelski in obrtnijski šoli in je obiskaval različne učne zavode za kmetijstvo. Sedaj poskuša s tem sam doma, kar je drugod opazoval. Tudi kmetom je dajal prilično rad dobre nauke, in v stiski jim vselej pomagal; zato so ga ljudje zelo čislali in mu rekali ,,gospod iz Lipnice" ali pa „lipniški gospod".
Gospodar hoče vstopiti, ali pred vrati mu pristopi posel občinskega župana ali mairja — kakor so ga takrat imenovali — in izroči pismeno poročilo, ali boljše, ukaz višjega vojaškega poveljništva:
Na Lipnico pride jutre major Bessou z desetimi konjiki in liode z vojaki tam stanoval, dokler ne dobi novih ukazov. Posestniku še nalaga, da častniku, vojakom in konjem preskrbi pripravnega stanovanja in hrane ; malomarnost v tej zadevi se bode kaznovala z globo, a uporno vedenje s smrtjo".
Ti gospodje kratko pišejo, si misli gospodar, a zelo določno in iim-ljivo. Major Besson in deset konjikov, — čast Lipnici — to je kakor mala posadka. Bog zna, kaj še pride. Kaj pa, ko bi zvedeli 0 naših naklepih v vasi? Ko bi jim kdo kaj ovadil? Ko bi zvedeli o moji orožnici v kleti? Ni sicer verjetno, ali vendar zmirom kaki sumljivi ljudje okoli nas lazijo in to me vznemirja. Zalezujejo nas. Moja uboga žena! Ni še eno leto z mano zaročena, in morebiti že njeni nedolžni sreči preti nevarnost. Vse moram storiti, da to od nje odvrnem. Dolgo že nisem bil v kleti; pogledati moram ali je še vse varno skrito, ali ni nič sumljivega.
S temi premisleki se poda gospodar čez vežo na dvor. Tukaj se na vse strani ozira skrbno opazujoč, je-li ga kdo zalezuje. Ko vidi, da je vse mirno, da ni nikogar v obližji, obrne se rahlo stopaje doli po stopnicah, ki so peljale v klet, odpahne duri in prižge luč. Tam v kotu za sodom ležala je cela kopica starega hišnega orodja; raztrošeno je bilo mnogo raznovrstne šare in različne navlake. Gospodar ni izbiral orodja, ampak odrinol in pospravil je od zidu nekaj te navlake, privzdignol je mišjo past v kot« in pritisnol na neki skriven zapah, za kterega je le sam dobro vedel. Hipoma se odpro ozke duri, pokaže se tesen vhod v drugo podzemeljsko klet. Notri je bilo veliko orožja spravljenega. Pazno pregleduje gospodar vse kote, luč v roki držeč, da si posveti temne prostore, in ko najde vse v redu, vse na svojem mestu, rahlo zopet duri zapre, naloži na nje mišnico in drugo ropotijo, da je bilo, kakor poprej. „Tukaj menda ne bodo tako kmalu zasledili moje orožnice", mrmral je sam pri sebi, „če imajo tudi dobre nosove. Kedar pride čas, odprem ljudem svoje zaklade, da se oboroži in v vojni opravi pristojno tujce sprejmo. Puška jim bode boljše služila nego cepec in z mečem bodo več opravili kot s koso. Nočem, da bi jih zaupanje v mene goljufalo; skrbel bodem, da se v orožji postavijo pred sovražnika, in ne hite brez preudarka kakor nezmožno jagnje v mesnico. Do odločilnega trenotka pa naj moje orožje počiva v varnem zavetji; naj major Besson s svojimi konjiki preiskuje kakor mu ljubo in drago".
Tako je premišljeval, a zraven ni opazil, da je dvoje sovražnih neprestano v njega uprtih očij iz nasprotnega temnega kota skrbno zasledovalo njegovo početje. Bil je domači hišni strežaj, neko malopridno človeče , ki je radi same škodeželjnosti vedno komu kake sovražne naklepe kovalo. Kakor tihotapec se je bil priplazil v klet, zapomnil si je dobro kraj, kjer so se odprle one majhne v tla vdelane vratice; na to se je
potuhneno zmuzal po stopnicah gori. Nihče ga ni zapazil, tudi naš gospodar v kleti ni ničesar sumničil, ampak podal se je brezskrbno klet zapustivši čez dvorišče na vrt.
„Pozno si prišel, Vinko", vsklikne mlada žena, ktera je na vrtu spomladne cvetice zalivala, a svojega soproga ugledavši, posodo odložila in s prostrtimi rokami in veselja bliščečim obličjem mu nasproti hitela.
Pozabil je Vinko, ■— tako se je imenoval gospodar na Lipnici, — vse svoje težnje, pozabil je vse skrbi, ki so težile njegovo dušo, ko zasliši ljubo doneči glas svoje soproge, ko vidi svojo skrbno gospodinjo pred sabo stoječo z belim predpasnikom, v zraku vihrajočimi lasmi, nežnim licem nabranim v ljubeznjivo pozdravljajoč nasmehljaj. čelo se mu je razvedrilo, popustil ga je prejšnji nemir, ko ona svojo glavico naslanja na njegovo ramo in se njeno oko, polno milobe, utaplja v njegovem pogledu.
„Danes nisi mene počakala. Ljudmila, da bi ti pomagal pri delu, kar sicer vsak dan storim" — reče ji nagajivo Vinko, ko jo za roko vodi po gladki stezici mimo cvetličnih gredic — „ali mi boš očitala mojo malomarnost?"
„Dolgo sem te že tu na vrtu pričakovala; cvetice so od vročine povešale svoje glavice, morala sem danes sama opraviti delo. Toda ne bom se zato pritoževala; da si le prišel. In sedaj, je-li da nekoliko časa pri meni ostaneš? Vsaj nekoliko trenotkov si bodeš odtrgal od svojih mnogih opravil, in te daruješ meni. Pregledal bodeš z mano ono gredico cvetlic, ktere sem letošnjo spomlad posadila in ktere se tako lepo raz-cvetajo v solnčni gorkoti. Spremil me bodeš tudi tja v log, kamor sam tolikrat zahajaš, in tja na potočje obrežje, kjer enolično vodno pluskanje tako otožno in vendar tako ljubo doni v ušesih; kjer si na bregu stoječ večkrat z mano metal drobtince malim ribicam in se toliko veselil, opa-zovaje njih brzno in ljubko kretanje. Gotovo bodeš tudi danes privoščil nekaj časa svoji Ljudmili."
Proseče obrne va-nj svoje oči, a iz jasnega pogleda zažare kipeča čutila prave ljubezni; vsaka poteza na obličji svedoči blaženo dušno srečo in nekaljeno zadovoljnost na njegovi strani.
„Ali dvomiš, da vsak dan željno pričakujem časa, ko se brezskrbno zamorem baviti v tvojem obližji? Toda težka je naloga gospodarjeva v hiši, ako hoče, da se mu ne zmanjša njegovo imetje; ako hoče, da pošteno in spodobno preživi sebe in svojo družino. Treba je, da dobro pazi, da je vse v redu po hiši, hlevu in na polji. Treba je povsod gledati, da delavci store svojo dolžnost in ne opravljajo površno svojega dela. Gospodar mora skrbeti za vsako malenkost; on mora vse določevati in ravnati, če hoče, da mu posestvo daje dobiček. Zato pa mora imeti umno glavo in pridne roke. Zjutraj rano je prvi na nogah, večkrat ga nujni opravki cele tedne zadržujejo na različnih krajih, da dolgo časa izostane
od doma, a zraven mu pa še iiepovoljno vreme ali svojeglavim iu neubogljivo družinče čestokrat preglavico dela. Vendar se pa z veseljem loti vsakega dela, lahko pozabi marsikako nevšečnost, ko pomisli, da se ne trudi samo za se, da ga doma čaka ljuba ženica, ki opravlja in ure-duje po hiši, varuje in uči otroke, ki se prijemajo njenega krila, svojega varnega zavetja in skrbno poprašujejo, kedaj pridejo in kaj prineso danes oče domu. Tam je njegov dom, njegov svet, tam so oni, ktere ljubi. Da bi svoji mili soprogi ohranil srečno zadovoljuost na svoji strani, da bi svojim otročičem vstvaril brezskrbno prihodnjost, to šo njegove želje, središče njegovih skrbij. in ko to premišljuje, ne preseda mu nobeno delo. Vsako delo mu je ljubo, poplača ga obilno večerna zabava v krogu svojih dragih. Da, Ljudmila, veselja se mi srce razvnema, ko stopim utrujen od dela v skrbno počejeno hišo, ko vidim hišne dekle, vsako pri svojem delu, a s ponosom opazujem med njimi umno zapovedovalko, svojo mlado gospodinjo".
„Le gospodinjo?" vpraša Ljudmila in se užaljena naglo obrne na stran. ,,Torej le po uspehu mojega gospodinjstva zamoreš ceniti in čislati ženo. Vse drugo je pri tebi brez veljave. Ali ni to sebično in trdosrčno?"
• „Ne sodi preostro! Delavnost je dika vsakega človeka; pridna in marljiva žena je zaklad v hiši."
„In vendar jaz nisem popraševala po tvoji delavnosti in marljivosti, ko sem postala tvoja družica za celo svoje življenje," odvrne Ljudmila z mehkim in malo očitajočim glasom. „Marsikak dan, ko se iz daljnih potov dolgo ne vrneš domu, in se solnce že začenja nagibati proti zatonu, moram nemirna zapuščati svoje delo, a oko se skrbljivo ozira v daljavo, da bi kje zasledilo tvojo pot. In ko se srečno vrneš na svoj dom, ne poprašujem, kaj si danes delal, ne kaj si pridobil svojemu imetju, tudi mi na misel ne pride, da bi ti razlagala svoje podnevne učinke; na tvoji strani iz tvojega pogleda se mi odgrinja vsa sreča. Je-li slabost ali napaka, da tudi tvoja, kakor jo ti imenuješ, umna gospodinja ne zatajuje svojega pristno ženskega svojstva, ako daruje možu vsa svoja čutila, ako v nemar pustivši sebe in vse drugo v njem združuje svoje mišljenje ter se z njim raduje iu toguje, ako s srčno veselim vzklikom njegov prihod pozdravlja, kakor solnčni žarek drevesna mladika, da z njegovim uplivom zamore razprostreti svoje nežno cvetje? O Vinko, minolo je komaj pol leta, odkar si me peljal pred oltar. Čestokrat si pohvalno govoril o mojem gospodinjstvu. Ali mi ne bodeš tudi privoščil, da po volji uživam srečo sedaj, ko se mi je zazoril dan moje prve ljubezni? Ali mi ne bodeš pustil te radosti, da ti odganjam one črne misli, ono samotno premišljevanje, ono otožnost, ktere nam tako obilno podaja duhomorna enoličnost našega življenja? Ali mi hočeš vse sladke nade blaženosti, ktere sem do sedaj skrbno gojila, zatreti, da se posuše, kakor poljske cvetke, ktere
slana pomori? In vendar-sem v tebi imela vse zaupanje; moja sreča je v tvojih rokah!"
Vinko je sam čutil, da se v zadnjem času ni tako vedel proti svoji ženi, kakor M se moral. Videl je, da se je vselej zelo žalostila, kedar je odhajal od doma; ali do sedaj ni nikoli tožila. On pa je ljubil svojo ženo; njena otožnost ga je ganola. Vsede se tedaj zraven nje na klopico in ji govori z milejšim glasom, da bi jo pomiril.
„Ne tajim, Ljudmila, da sem te v zadnjih časih zanemarjal, in po več dnij samo puščal. Odpusti mi, opravki so me vedno zadrževali, a srce je po tebi hrepenelo. Prav imaš, srečimo in razveseljujmo si med seboj življenje, kolikor in dokler nam je možno. Sreča je opoteča. Razcvete se kakor rožica v solnčni gorkoti. Pride vihar, polomi šibko steblo, ali jo izruje s korenino vred iz zemlje, da zvene in se posuši".
„Ali marsikaka videzno šibka rastlina je utrdila svoje korenine v zemljo, ukrepila steblo, da kljubuje viharju in po hudem pišu ostane ponosno kot zmagovalka na svojem mestu; nje niso zmogli pomladanski vetrovi."
„In vendar je toliko mladih ljudij, pristavi Vinko, ki z nedolžnim, ukaželjnim, ljubezni gorečim srcem stopijo v življenje, človeštvu posvete svoje mlade moči, da bi dosegli srečo, srce ponudijo v dar, in prosijo ljubezni; ali svet jim kaže mesto bratoljubja mrzlo sebičnost, brezsrčno lakomnost, mesto ljubezni — strup. Bridka, tužna prevara! Da bi upokojili svoje krvaveče srce, da bi umirili svoje brezkončno hrepenenje, da bi omamili svojo obupno dušo, vržejo se v vrtinec posvetnega veselja — pogube svoje duševne in telesne moči, konečno pa uniči strast iii nezmerni pohlep po užitku njih nesrečno življenje. Drugi so se obranili pogina, a maščevanja željni so zbrisali na praporu svoje staro geslo ,,človekoljubje", zapisali pa „sebičnost" in po tem načelu dalje živeli. Te so užugali pomladanski vetrovi."
„Že zopet se ti vrivajo, pravi žena, oni neopravičeni predsodki, ono čmerno premišljevanje, da vidiš samo temno stran življenja in tako za-ničljivo govoriš o človeški kreposti. Ali nimamo vendar še mnogo odličnih mož, kterih dobrotljivost je v obče znana, kterih blago srce blagoslavlja ves svet, kterih ime se bode svetilo v knjigi svetovne povestnice kakor zvezda na jasnem nebu ? Tudi oni so stali v borbi življenja, pretrpeli so marsikaj bridkosti in prevare, spoznali so ničevnost sveta; ali ko je prišel sad spoznanja, niso hoteli z enako mero plačevati, kakor se je njim delilo. Obdržali so svoja prejšnja načela, ohranili so si nepopačeno, za blagor človeštva občutno srce, ohranili so si čiste uzore življenja, kakor jih je rodila mladenška navdušenost. Pusti tedaj to neprijetno razsojevanje, ne vznemirjaj, lie žali sebe in mene na tem mestu, ki le osrečevalne misli vzbuja v moji duši. Saj je bilo tukaj — ali se še spominjaš ? — kjer si
*
mi prvikrat govoril o svojih naklepih in o moji sreči. Radostno izne-nadjena nisem ti zamogla odgovoriti, a solzeče oko je dovolj kazalo, kaj guti srce. Ne jemlji mi, Vinko, vere, mojega sladkega prepričanja, da je to čuvstvo takrat navdajalo tudi tebe, ko se je moje srce topilo v razkošji. Ta misel me osrečuje, ko čestokrat z najino zvezo v srci samotno sedevam na klopici, a v čudovitem soglasji z mojo srečo obdaja me v tihem, , s cvetlično vonjavo napojenem logu sveti mir, v zraku pa se razlega slavčevo žgolenje, da oratar ob robu loga pozabi svoj trud, poslušaje njegovo mično pesen v šumi. Tudi danes sem te dolgo tukaj pričakovala in zelo sem bila nevoljna, ko me je nekdo hipoma preplašil iz mojih sanj."
(Dalje pride.)
Roka in srce.
Novela.
I.
Kličejo jo gospodično Leonoro, če se tudi njenim petinpetdesetim letom ta naslov nekoliko nerodno priklada. Pa kaj se hoče? Sreča je ni seznanila s prijateljem, ki bi jej bil ime gospodične spremenil v gospo. Ko je v trideseto leto stopila, čutila je pri tem nazivanji še nekoliko neugodnosti, ko je pa štirideseto leto srečno prejadrala, dala je vsem sladkim upom slovo in celo z nekakim ponosom poslušala svoj naslov: gospodična.
Toda, kaj pravim sreča? Okolnosti njene so bile vedno take, da jej nikdar ni ostajalo časa misliti na sebe, poslušati svojega srca. Tak6 jej je izginola mladost in z njo prilika se omožiti. A nikdar še ni imela uzroka potoževati se o svoji osamelosti. V njej zares da ni uživala pri-jetnostij, pa tudi poznavala ni sitnob, ki so združene z zakonskim stanom.
Njeno življenje je bilo priprosto, brez posebnih dogodkov, in bode tudi najbrž enako ostalo. Bila je edini otrok nizkega uradnika. Uživala je najnežnejšo ljubezen svojih roditeljev. Bila je zat6 razvajen in trmast otrok, ali ob enem tudi hvaležna hči, ki jima je z enako mero gorko ljubezen povračala. Ves njeni svet je bila družba z očetom in materjo. Izkusila ni nikdar, da razve teh rodbinskih zavez še druge obstoje.
Tako jej je čas potekel do njenega sedemnajstega leta. Ondaj še le so začeli prihajati prvi oblaki na do sedaj vedno jasno nebo njenega življenja. Izgubila je očeta. In akoravno je zdaj mati še z večjo ljubeznijo za njo skrbela, zapazila je vendar kmalu, da mater stiskajo skrbi. Takrat se je tedaj začela sprememba njenega značaja. Prejšnja brezskrbnost se je spremenila sedaj v trdo voljo. Vzboljšati stanje svoji materi bila je njej edina skrb. Z majhnim užitkom, kterega je njena mati pre-
jemala po očetovi smrti, iu z oskrbljevanjem štirih nje varstvu izročenih mladenčev ste si kmalu pomagale.
V kratkem je Leonora postala iz razvajanega otroka resna deklica. Skrb za dečke, ktero je l)ila ona popolnoma prevzela, jej je dajala celo nekoliko ponosa. In ta ponos je še poviševala udanost, ktero so njej gojenci izkazovali.
Deset let je zadovoljno živela. Iz dečkov so postajali črstvi mla-denči. Nekteri so pod njenim varstvom ostajali do dokončanih šol, ne-kteri jo zopet prej zapustili, ali vselej so se z novimi nadomestovali. Imela je tako vedno male in velike ob enem, in ta različnost je delala njeno skrb ne samo bolj prenesljivo, temveč v nekem ozira celo zanimivo.
Ali neki dan zadene Leonoro udarec, kakoršnega za devojko hujšega biti ne more. Nagloma je tudi mater izgubila. In prej nego se je svoje nesreče prav zavedela, bila je sama na svetu. Druge podpore ni zdaj imela, kakor lastne roke in veselja do dela. Užitek, kterega je mati dobivala, in ki njima ni bil le majhna podpora, odpadel je popolnoma. Drugega pripomočka ni videla, kakor pomnožiti število gojencev. Bila je na nogah od ranega jutra do pozne nofi. Uboga njena glava, in ubogi njeni ušesi, v kterih je vedno šumelo od neprestanega nemira! Še le ob osmih, ko njeni gojenci v naročji Morphejevem utihnejo, začenjal je Leonori čas oddiha in miru. Ondaj je uživala nekoliko prostih uric. Pregledovala je navadno pisma, če jih je kaj med dnevom prišlo, in tudi kakov časopis, ki si ga je izposodila; potem se pa čez rame ogrne in skoro redno vsak večer znane rodbine obiskuje. Tukaj nekoliko poizve, kaj se godi po svetu, posluša pogovore, dela si svoje sodbe o tem ali onem, veseli se z veselimi, žaluje z nesrečnimi, in potem se vrača v svojo sobico, vselej zadovoljna s seboj, malo kedaj pa z vunanjim svetom, s kterim po sreči nima mnogo občevati.
„Trudim in ubijam se res od rana do noči, rekla je sama pri sebi večkrat Leonora, ali pri tem tudi uživam zlato svobodo, mislim in delam kakor se meni sami ljubi, in kedar se v moje skromno stanovanje poniža vstopiti kakov čestit gospod župnik, ali sodnik, ali učen profesor in obišče svojo nekdanjo tovaršico in gospodinjo, ondaj dospe moja sreča do vrhunca". —
Bilo je zvečer nekega dne, ko je Leonora pregledovala svojo pošto. Dobila je dve pismi. Ni bilo namreč dneva, da bi ona pisem ne dobivala. Ljudje, to je njeni znanci in prijatelji, imajo do nje čudovito zaupanje, posebno pa ženske. Marsiktera je sveta in tolažbe iskala pri njej, ki je vendar sama tako malo izkusila v življenji. Pravijo, da je Leonora modra, da vselej pravo zadene. Toda kje bi si bila ona pridobila modrosti? Gospodična Leonora je malo izkusila v življenji, bodisi dobrega , bodisi slabega, in vendar pravijo, da same izkušnje človeka izuče. A zato je
0Jia tem bolj opazovala svet in njegova dejanja. Preudarjala je vselej z resnobnostjo stvari na vse strani, predno se je upala svojo sodbo izreči. Njena sobica je tako rekoč njeno svetišče, kamor vselej pribeži o »važnih trenotkih, ter se v njo z dvojnim zapahom zaklene. Ta sobica bi znala povedati o sklepih in stoterih mislih, ki so se jej tam rodile. Ali vse to je drugim zamolčevala, ter čakala, da se stvari same od sebe razvijejo, in potem je sodila, je-li prav sklepala in mislila ali ne. Tako ravnanje je bila skrivnost njene modrosti. —
Začne torej pisma pregledavati.
Prvo pismo jej je prineslo malovažno naročilo. Od koga je pa drugo ?
Ah, vsklikne Leonora, od ljube Valerije, in potem nadaljuje: Kaj mi pa zopet piše ? Ali se mi morda zopet pritožuje, da ni najti primernega ženina njenim hčeram ? Ali da njeni mož Karol noče povikšati mesečnih izdaj zavedno večjo toiletto dorastlih hčerij? — Stare pritožbe! Uboga Valerija, kako si bila srečna, ko si postala žena barona N. Kako si se veselila svojih otrok! Kako mi nisi mogla dopovedati svoje radosti z ljubeznjivimi otročiči! A zdaj je že deseto leto, odkar jej iz te sreče naraščajo vedno večje skrbi. Obila rodbina, odgoja otroška in poleg tega cela vrsta slabih letin, ktera njim vedno bolj zmanjšuje letne dohodke. A zdaj še pomanjkanje ženinov za ne ravno premožne, da-si lepe in dobro odgojene gospodične! Ali le potrpi Valerija; prikaže se ženin, kedar se bodeš najmanj nadejala. — Ali pogledimo, kaj nam pismo novega poroča!
Baztrgala je zavitek ter čita:
Draga Leonora!
Naznanjam ti, daje moja Melita postala danes nevesta z marquisom Konradom. Bil je sošolec mojemu Karolu. Poroka bode v šestih tednih. Ker se bo ravno do one dobe tvoj tičnik izpraznil, povab-ljamo te, da nas tedaj razveseliš s svojim dohodom.
S pozdravi od nas vseh
Tvoja
Valerij a.
Hm, mrmrala je Leonora z glavo majaje; Melita, najmlajša hči, in ona se prva poroča? In onih treh nobena? Pa ta sošolec Melitinega očeta! — Kako čudno se to vse sklada! Melita ima osemnajst let, a ta njeni marquis najmanj svojih petdeset! Ali je 011 udovec, ali pa celo fant, bogat ali ubog? Najbrž pa bogat. In kako kratko piše Valerija, brez vsakih pojasnil, ona, ki je tudi v pismih izgovorna, ki tako rada uzroke navaja ? Ne, ta stari ženin in ta mlada nevesta, ta reč mi noče iti iz glave. —
Ko se je Leonorin tičirik izpraznil, vrgla je Leouora, kar je imela svoje najboljše toilette, v kovčeg in je odpotovala. Ko se je štiri ure vozila, zagleda daleč na holmu v zadnjih solnčnih žarkih prijazno se bliščeči, v starem slogu sezidani grad barona N. Obdan je bil z vrtovi, poljem, vinogradi in gospodarskimi poslopji. Ali ko Leonora iz okna železničnega voza zagleda krasni holmec, kjer je skoro vsako leto nekaj srečnih tednov prebila, ni bila vesela, temveč neka otožnost se njenega srca polasti, kot slutnja neke prihodnje bolesti. Vzdramil jo je pa kmalu iz te mimogredoče zamišljenosti kondukteurjev glas, ki je naznanjal postajo, kamor je bila namenjena.
Na kolodvoru ■ pričakuje Leonoro Valerijina kočija. A Valerije ni bilo, da bi jej bila dala, kakor navadno, prvo dobrodošlico. Prišel je namesto nje po njo najmlajši njeni otrok, dvanajstletni Alfonz. Zagledavši Leonoro je veselo zaklical: Dobro, da ste prišli, gospodična Leouora; zdaj bode zopet veselo v hiši. •—
Alfonz je bil od nekdaj Leonorin ljubljenec. Mudila se je po cele ure z njim, igrala iu pripovedovala mu je pravljice, odgovarjala mu na sto vprašanj, kterih mu nikdar ni zmanjkalo. Bila je tudi njegova pri-prošnica pri očetu in materi, kedar je imel zavoljo porednosti dobiti hišni zapor, ki je bil njegova največja kazen. Zato je večkrat trdil, da ima Leonoro najrajši na svetu.
Po vprašanjih: ali so doma zdravi? kaj delajo sestre? in enakih drugih, sta se vsedla v kočijo in zdrčala naprej.
Nekako tesno je bilo Leonori pri srci; rada bi bila kaj poizvedela glede bližnje ženitve, a čutila je, da bi bila to oziroma na otroka nepristojna vprašanja.
Med tem jej je Alfonz pripovedoval, kako je preživel čas, kar se nista videla. Pripovedoval jej je tudi o svojih študijah in igrah. Na enkrat pa prime s ponosom Leonoro za roko in reče nekako skrivnostno: Ali veste, gospodična Leonora, da v štirnajstih dneh dobim živega konjička, na kterem se bodem učil jahati?
Ali res ? odgovori Leonora. Od koga pa, ako smem prašati ? Najbrž si napravil z odliko šolski izpit in oče ti hočejo to s tako lepim darom poplačati.
O ne oče, ampak gospod marquis Konrad mi obeta ta dar v spomin svoje poroke.
Tako? dejala je Leonora si sfoj sedež popravivši. Irna-li gospod marquis lepe konjičke?
Leonora je brž sprevidela, da jej fant vse, kar ona izvedeti želi, brez vprašanj sam pripoveduje. Bila je tega vesela.
O da! mnogo ima konjičkov, ker je zelo bogat, odgovoril je Alfonz ves živahen ter je navdušen nadaljeval: Ima tudi dve hiši v glavnem mestu, eno grajščino s posestvom na selu, čvetero konj, dva kočijaža, troje slug, oskrbnika na selu, oskrbnico v mestu, kuharja, več dekel in dve služkinji. Kaj ne gospodična Leonora, — in uprl je naivno svoje modre oči v njo — da bo Melita imenitna gospa? In mama pravijo, da mora vsako jutro in vsak večer le Boga zahvaliti, da dobi takega ženina.
Da, da! odgovori Leonora raztresena; hvaležnost je ena najlepših lastnostij vsakega človeka, in še dostavi: In kaj ne, da je Melita prav vesela?
Vesela ni, ali mama pravijo, da nobena nevesta ni vesela. Srečna pa je gotovo; saj je dobila od gospoda marquisa briljanten kinč, kterega jej je iz Pariza naročil. In sestra Lujiza, ktera je menila, da ga (lobode ona od gospoda marquisa, se je jokala potem celi teden.
Leonora obmolkne pri zadnji novosti. Da bi jej fant bil neresničnih dogodjajev pripovedoval, tega ni mislila; pa če se bi jej on tudi bil po otročje zlagal, vsaj eno se jej je zdelo verjetno, da ta ženitev ne teče po gladkih potih. .
V	tem trenotji se zasuče kočija v drevored, ki se je raztezal do širokih kamenitih stopnic, in postoji pred vežo dobro jej znanega gradiča.
III.
V	Valerijinem objemu in v njenem pogledu, kije samo dobroto iz-raževal, zapustila so Leonoro vsa prejšnja premišljevanja. Kako blagodejen je trenot-ek, ko po dolgi ločitvi zopet slonimo na prsih pravega prijatelja s prepričanjem, da je srce, ktero biti čutimo, naše, da je ono kljubu daljavi, ki nas sicer loči, vselej nam zvesto ostalo.
S takimi čuvstvi je Leonora pod pazuho svoje prijateljice koračila skoz prostorno predsobo, ki je vodila v sprejemnico. Tja prišedši pomagala jej je Valerija sneti klobuk in plašč, potem jo pa privedla na zofo rekoč: Predno te popeljem v tvojo znano sobico, darovati mi moraš nekoliko časa.
Kje pa je tvoj soprog, kje so tvoje hčerke? segla jej je Leonora v besedo; rada bi jih že pozdravila. Posebno bi pa rada mladi nevesti čestitala.
Kakor rahel mraz je pretreslo pri teh besedah Valerijo. Zdaj še le, ko je bilo minolo prvo navdušenje svidenja, zapazila je Leonora, da je Valerija v teku enega leta vidno shujšala. Njeni život ni bil več tako poln, na čelu se je prikazovalo nekoliko gub, ki so naznanjale skrbi, in oko je kazalo, da se je večkrat solzilo.
Valerija je štela deset let manj, kakor Leonora; ali ker je bila nekdaj redka lepotica, smela se je še lepa gospa imenovati. Ko jo je
Leonora lani zadnjič videla, bila je Se dobro ohranjena, a letos je kazala najmanj petdeset let.
Leonora še ni imela dosti časa opazovati te spremembe v Valerijinem obrazu, ko ta nekoliko bojazljivo reče:
Moj soprog je z deklicami na sprehodu in mislim, da bode vsak čas zopet tukaj. Kar pa zadeva Melito — pri tem imenu premolkne, a kmalu s težkim glasom dostavi:
Leonora, bodi mi sedaj v enem najvažnejših trenotkov mojega življenja moja svetovalka. Pomagaj mi ti s svojo veljavno besedo. Iz-kušaj ti s svojo izgovornostjo v Meliti vsaj spoštovanje do njenega ženina vzbuditi.
Ali ste dobro čuli Leonorini ušesi, ali so dobro videle nje oči, da je njena nad vse ljubljena Valerija sedela tako obupna poleg nje? Ka-košne so te besede, mislila je Leonora pri sebi: Meliti vzbujati spoštovanja do svojega ženina? Kje pa je ostala ljubezen, toliko potrebna pogodba vsakemu zakonu? In ta materina skrb! Ali je treba, da se Melita moži, ako nima k temu volje?
Po njeni glavi je rojilo kakor v panji. Hotela je popraševati, dalje poizvedavati, a Valerijina pobitost jej ni pustila vprašanj staviti. A nekaj je vendar morala odvrnoti; zatorej reče:
Vsa moja pomoč ti je na razpolaganje, ako te morem tolažiti, ako morem Melito spraviti na tebi zaželjeno pot. Ali, ljuba moja, predno se lotim tak6 težkega posla, kterega vzamem samo iz ljubezni do tebe in tvoje rodbine na-se, morala bi na tanko poznati okoliščine.
Valerija je povzdignola pri teh besedah glavo, ali v njenem obrazu je bil izražen hud notranji boj. Pogladila si je z levico mračno čelo, kakor da bi si je hotela razvedriti, desnico je pa dela na srce, kakor bi je hotela upokojiti, in začela z resnim glasom:
Ah Leonora, kako se vsaka nepremišljenost v življenji maščuje! Kako so bridki nje nasledki, posebno kedar zadenejo nedolžne osebe! Ti poznaš izvrstni značaj mojega Karola. On je dober soprog, skrben oče, priden in vesten gospodar. Strasti so njemu popolnoma neznane. A kakor ni nič popolnega pod solncem, tako ima tudi moj Karol jako nevarno slabost: on je včasih nepremišljen. Zdaj bode leto, nadaljuje, kar je bil v glavnem mestu po opravkih. Tam se je nekterim prijateljem pritoževal o vedno manjših dohodkih zavoljo slabih letin in o vedno večih stroških. Prijatelji so mu svetovali, naj poskusi srečo na borzi, češ, da je že mnogim bila sreča prijazna. Ne da bi se bil s kom dobro prej posvetoval, začel je staviti in — tu si je Valerija zakrila oči — v kratkem času izgubil petdeset tisoč goldinarjev!
Usmiljeni Bog! je na tihem vzdihnola Leonora. Valerija pa zopet nadaljuje: Leonora, kakošni so bili naši dnevi po takošni izgubi! Naše
premoženje je veliko, ali na razpolaganje imamo samo njegove dohodke; premoženja se ne smemo dotaknoti, ker je ono, kakor veš, fideikommis. Kaj je bilo storiti? Svota je morala biti v teku enega meseca povrnena, ali pa je Karola čakalo gorjč. Bog, in on je oče peterih otrok! Glej mojo glavo posuto s sivimi lasmi; oni so nasledki in spomini onih grozovitih dnij. Ali Bog, ki ni hotel, da bi se bili v obupu izgubili, bil nam je vsaj za trenotek milostljiv.
Med najboljšimi Karlovimi prijatelji bil je vedno tudi marquis Konrad. In ko je naju v nesreči ves svet zapustil, dobi Karol od marquisa pismo, v ktereni mu je na posodo ponujal onih petdeset tisoč goldinarjev. Po-vrnol pa bi mu jih Karol naj v desetih letih.
Marquisova postrežljivost je nama bila v veliko pomoč, ali le v pomoč, kakoršna je nevarnemu bolniku zdravilo, ktero mu podaljša življenje za nekoliko trenotkov, a za dalje ga zavarovati ne more. Sprejela sva hvaležno to ponudbo, a misel, da imava sedaj velik dolg, kterega nama bode v določenem času poplačati težko mogoče, naju je spremljevala noč in dan.
Karol je bil po tej nezgodi vedno v obupu. V svoji veliki nesreči je skoro pozabil, da je soprog, da je oče nepreskrbljenim otrokom. Kaj pa jaz? — Po dnevu sem kakor senca hodila po sobah, solze zakrivaje, ter se mirno kazala družini in otrokom, kterim je naša nesreča še do danes neznana. O! človeški obraz je prava krinka, pod ktero smo dostikrat prisiljeni zakrivati svoje najsilovitnejše občutke. Noči pa sem prebila z molitvijo in jokom, a bile so tudi take noči, ko moliti nisem več mogla, oči pa so suhe ostale. — Leonora se je komaj solz vzdrževala, ko je slišala Valerijino pripoved.
Zakaj mi nisi o tem nikdar besedice pisala? jej očita potem lju-beznjivo. Saj je zaupanje že samo na sebi trpečemu človeku v tolažbo. — A zdelo se ji je, kakor da bi Valerija ne čula njenih besed, ker je vedno zrla nemo pred se. Leonora je tedaj takoj iz spoštovanja do njene tožnosti obmolknola, a Valerija nadaljuje:
Približeval se je čas, ko bi se imela prva svota marquisu povrnoti. Pred tem pa pride pismo od marquisa. Pismo nam je naznanjalo, da se misli ženiti, zato da bi mogel svojo hišo na dostojen način gostom odpirati, ker je ravno za deželnega predsednika izbran. Ker pa ima Karol čvetero hčerij, mu naj eno v zakon da, ako bode ktera privolila. Glede dolga se bodeta potem poravnala. Karol je bil po tej vesti prijetno iz-nenadjen. Od veselja mu je prvikrat po dolgem času zopet zasvetilo oko. Zdelo se mu je, da neko težko breme pada z njegovega srca. Poleg tega ga je tudi vzradostila misel, da lahko ena njegovih hčerij postane soproga bogatega marquisa, moža starega spoštovanega imena in znanega vrlega značaja. Njegovo veselje in moje upanje, da zopet enkrat vedro vidim čelo moževo in prejšnji zadovoljni njegov obraz, okrepčalo je tudi' mene.
2
Misel, da bi ena mojih hčerij marquisu svojo roko v zakon podala, bila je popolnoma po mojem okusu. Marquiza sem spoštovala že od nekdaj. Vselej kedar je v prejšnjih časih k nam zahajal, puščal je v meni utis svojih lepih lastnostij. Bil je Karlov sošolec, to je res, a bil je vendar celih pet let mlajši od njega. Da pa ni že prej mislil na ženitev, bile so temu njegove rodbinske okoliščine krive. Ta zaveza se je meni tedaj zdela ne samo velika sreča za eno mojih hčerij, ampak tudi čast za našo rodbino. A pri vsem tem vendar nisem mogla biti celo vesela. Zdelo se mi je, kakor da prodajam hčer, da si kupim nekdanji hišni mir. Dobro sem vedela, da marquis Konrad nima lastnostij, s kterimi bi se mogel prikupiti mladim devicam. Mladih devojk oči se ustavljajo le pri tem, kar jih mami, kar ima v sebi nekako zvuuanjo čarobnost. Lepota, postava, laskavost in dobrikanje: to je omama mladim srcem: za pravo ceno, za poštenost človeka, se one malo brigajo. Marquisova zvunanjost pa ni posebno lepa, vendar pak čedna. Marquis je uljuden človek, a nepotrebnih besed, ali prilizovanja on ne pozna. Na videz je mrzel, a v prsih nosi gorko srce. Sodila sem, da bi se v njega mogla zaljubiti le bolj postavna in bolj priletna devojka. Ako bi ga mlada vzela, storila bi to le zavoljo velikega bogastva. Moje hčere pa: Lujiza v petindvajsetem, Ela v triindvajsetem in Serafina v edenindvajsetem letu, — na Melito ni niti misliti bilo — vse prenežno čutijo, da bi se določile vzeti moža samo zavoljo ugodnega življenja, ki bi jih v zakonu čakalo. Ta sodba je bila zopet grenka kapljica v kupici veselja, ktero me je nekoliko časa prevladalo. Razodela sem takoj tudi Karolu svoje dvome. A on ni našel k temu druge pomoči, kakor sladke besede iu prigovarjanja, ako bi se nahajale zapreke.
Bila je to meni težka naloga: govoriti odslej naprej proti lastnemu prepričanju, podirati v srcih svojih otrok, tako lepe, s tolikim trudom vsejane blage nazore. To se mi je zdel hud greh. Hotela sem se zoper-stavljati temu, kakor se mi je dozdevalo, sebičnemu nasvetu. Spomnila sem se pa zopet obupnosti Karlove in v duhu gledala, kako vsa rodbina v pogubo pogreza vsled nesrečnega dolga. In potem sem trdno sklenola premagovati se in poskušati vsa sredstva, da pregovorim k tej zvezi marquisovo izvoljenko, ako bi se temu zoperstavljala.
Moje in Karlovo prigovarjanje je napravilo utis le na Lujizo, najstarejšo mojo hčer. Menda zato, ker je ona kot petindvajsetletna deklica dobro čutila, da njej že zahaja prva mladost in z njo tudi izbirčnost; morda pa je tudi spoznala vredni marquisov značaj. Ona je bila popolnoma voljna, postati marquisova soproga, ako bi njo snubil. Že sem se v gorki molitvi zahvaljevala nebeški previdnosti, ker je stvar obetala srečen izid, a človek obrača iu sklepa, Bog pa obrne iu določi.
Marquis se je pričakoval. Namignol je namreč v pismu, da nas
obišče, in to smo si tako tolmačili, da pride snubit. K njegovemu prihodu smo priredili majhno svečanost in primerno oblekli vse tri starejše devojke. Marquis je prišel. Ah! kako mi je bilo srce, ko je marquisov pogled prehajal od ene hčere na drugo! Z marquisovega obraza pa ni bilo brati nobenega sklepa. Bil je prijazen, kakor navadno, pa ne bolj, kakor to dostojnost in uljudnost zahteva. Pri obedu mu je sedela Lujiza ua desni strani. Mnogo mu je pravila o enoličnosti selskega življenja, o razkošnosti velikih mest in kako si želi enkrat pogledati v veliki svet. Ona si je prizadevala, se njemu prikupiti, a marquis jo je voljno poslušal, pa ravno tako, kakor njene sestre.
Med tem priskačeta v sobano Melita in Alfonz; Melita v priprosti obleki, z dolgimi kitami, ki so jej čez rami visele, polna živahnosti pri-povedovaje. kako je Alfonzu nagajala pri ribljenji v vrtnem ribniku. Potem se meni na stran vsede in začne s tekom svojih osemnajstih let jesti. Meni je pa bilo, kakor Id sedela na žrjavici. Tam se je Lujiza laskala s svojimi malo srečnimi domišljenji, tu pa sem gledala, kako marquis z vidno ugodnostjo opazuje Melitino priprosto in na pol otročje vedenje. Po obedu dam hčeram znamenje, da naj sobano zapuste. Najprej se Lujiza z umetnim poklonom poslovi. Enako ste storili Ela in Serafiua. Priporočita se potem tudi Melita in Alfonz. Že sta hotela za sestrami oditi, ko marquis Konrad vstane, se njima približa, ter prime osupneno Melito za roko in jej ljubeznjivo poreče: Prosim gospodična, ali bi se ne hoteli še nekoliko pomuditi? Kako Vam je ime?
Melita je priprosto in z navadnim glasom odgovorila: Melita, gospod marquis!
Gospodična Melita, je on nadaljeval, Vi morate postati moja ženka. Ali bi to hoteli? —
Nikdar ne bom pozabila Melitinega obraza v tem trenotku. Pogledala je najprej marquisa, potem mene in očeta. Ker pa je na vseh naših obrazih videla le resnobnost, ovila je molče obe roki okoli mojega vratu in se tiho zajokala.
Nekoliko neprijetnih trenotkov je sledilo za tem prizorom. Marquis je prvi zadobil prejšnje ravnotežje in z mirnostjo dejal: Gospodična Melita, ali bi to tako nezaslišano bilo? Res, da za dvakrat toliko let štejem, kakor Vi, ali zato Vas bom znal tudi dvakrat bolj spoštovati in ceniti.
A ona zravnavši svojo postavo reče: Ali jaz Vas ne cenim! Zakaj ne snubite Lujize? Ona bi gotovo bila pripravljena, — Kaj ne mamica, — in prit.isnola je svoje mokro lice na mene — da ne pustiš od sebe svoje Melite?
Ubogi moj otrok! Ona je vedela, da je materino srce isti kraj, kjer sme otrok vsak čas tolažbe iskati. Ali moje srce, že dovolj trpeče,
jej ni imelo takrat drugega dati, kakor pomilovanja. Kaj sem tedaj hotela storiti ? — Božala sem jej glavico in rekla: Melita, kar se tebi v prvem trenotji nepričakovano dozdeva, to bode tebi v veliko srečo. Potolaži se, in kedar se upokojiš od prve vznemirjenosti, bodeš o tem čisto drugače sodila, kakor sedaj. —
Iztrgala se mi je iz naročja, še predno sem te besede prav izgovorila. nemo se poklonila ter odšla.
Kmalu sem tudi jaz sobano zapustila. Marcjuisu roko podavši sem izkušala Melito zagovarjati, češ. da je boječa vsled svoje mladosti, a ker je dobrega srca, se bode udala in še njega ljubila , prej nego se sama tega prav zave. — V resnici pa sem bila jako neverna in o tej stvari nasprotnega mnenja.
Osodepolni dan je minol. Po tej dogodbi smo se vsi trudili Meliti dokazati, kako bode srečna, če postane marquisova soproga. Moja naloga pa je še bila, jo prepričati, da ne sme nikdar devojka, če tudi še tako mlada, tako ugodne prilike opuščati; kajti dostikrat se zastonj pričakuje, da bi se zopet prikazala; da domišljije, osobito pa ljubezenske, hitro izginejo, bodisi soprog še tako in tako mlad. Melita se je potem udala: ali kakošue spremembe so se od one dobe z njo godile! Ona se ne joče, ne vzdihuje, postaja vedno bolj resna in stroga. Prejšnji smehljaj, ki jej je tako lepo pristojal, je celo izginol. Mrzla je proti ženinu, osorna v družbi, nepotrpljiva s posli. Za vse priprave svoje poroke nima najmanjšega čuta. Ne govori drugega, kakor najpotrebnejše reči, mene in očeta se pa vidno izogiblje. —
Hotela je Valerija še dalje govoriti, a solze. ktere je do sedaj vzdrževala, pritekle so jej šiloma iz očij.
Najbolj me boli, je vzdihnola, da me lastni otrok zanemarja. — Leonora je s težkim srcem poslušala Valerijino povest. Rada bi bila pomagala, pa kako bi to mogla, predno ni sama govorila z Melito in pa marquisa Konrada osebno spoznala?
Valerijine solze so se bile posušile. Sklenola je potem utrujena roke in dejala: Zdaj ti je vse znano, Leonora; ničesar ti nisem prikrila. Povej mi zdaj svoje mnenje o celi stvari. Kaj nam je storiti ?
Valerija, odgovorila je Leonora resno, težko ti povem, kako me veseli, da ste našli rešitelja v osebi vašega marquisa. Vesela sem, ko vem. da ima Melita postati soproga blagemu in bogatemu možu; ali da Melita pri vsem tem trpi, da izgubi morda za vselej mir in svojo srečo, ako postane žena moža, kterega ne bi ljubila, zdi se mi jako žalostno.
Ali. jej odvrne Valerija, moj zakon s Karolom je bil tudi sklenjen brez mojega nagnenja. A zagotovljam te. da mi je pozneje postajal od dne do dne ljubši, in reči smem, da je bilo moje zakonsko življenje z njim vedno srečno. Nemogoče ni, da bi enako tudi z Melito ne bilo.
Tvoje mnenje je pametno in jako možno, odgovorila je Leonora, a vendar se mi dozdeva, da je ta tvoj up sezidan ua negotov slučaj. Na vsak način bi bila Melitina žrtva velika, kajti vse bogastvo in ugodno življenje, veruj mi, bode le majhno povračilo njenih stoterih vsakdanjih muk.
Kaj je tedaj storiti? poprašuje Valerija.
Kaj storiti? ponavlja Leonora. Podaljšati čas poroke, ter čakati, da okolnosti, slučaji, božja previdnost in nekoliko pametnega našega prizadevanja približajo k prijateljski zvezi dvoje src, namenjenih skupaj živeti.
Tu je pretrgalo pogovor rahlo trkanje na vrata. Bil je sluga, ki je naznanjal, da je miza k večerji pokrita.
Ljuba Valerija, rekla je Leonora, meni je zdaj nemogoče, kaj po-užiti. Tudi bi po vsem tem, kar sem danes zvedela, nezmožna bila z zbranim duhom govoriti. Oprosti me tedaj za nocoj pri svojej rodbini s kakim koli izgovorom. Jutre najdeš v meni zopet mirno Leouoro.
Končala pa je z besedami: Moli in upaj! Poleg žalosti biva blizu pomoč. — In ločili ste se.	(Dalje pride.)
Zdravniški poskus.
Humoreska.
V predmestji nekega mesta na Slovenskem je živel krčmar, zvest svoji obljubi, da bode gostom vselej z dobrim vinom postregel. Zavoljo tega je tudi imel vedno dosti gostov, čeravno je bila njegova gostilna zvunaj mesta in nekaj s pota. Ker je vselej točno plačeval, mu je tudi vino vsak rad prodajal, ali 011 ga ni od nikogar kupil, če se ni mogel popolnoma na-nj zanašati. .Tako je tedaj imel vedno dobrega vina, in vedno dosti vsakdanjih gostov. Okoli ednajste ure predpolduem so se navadno pri njem shajali mestni zdravniki, ki so hodili od bolnikov domu ter se tukaj nekoliko pogovorili in kupico starine posrkali. Nekega dne jim je zmanjkalo učenih zdravniških pogovorov, ker skoro v celem mestu ni bilo bolnika; zato so začeli govoriti o trdem krčmarjevem zdravji. „To mora drugače biti, reče dr. Jesih; tega deda moramo pregovoriti, da je bolan." Vsi temu pritrdijo. Takoj se pogovorijo, kako se hočejo tega lotiti, si razdelijo naloge ter se smeje razidejo.
Ua se pa naslednje laže razumi, se naj opomni, da je krčma stala kraj ceste, zdravniki pa so se vselej shajali ua vrtu, od koder se je čez dvorišče videlo k vratom, kjer so gostje dohajali.
Ob ednajstih je že krčmar vsak dan stal pri vratih in pričakoval svoje goste. Tako tudi drugi dan potem, ko so se zdravniki zoper njegovo zdravje zarotili.
Prvi pride ta dan dr. Agrež.
Dr. Agrež: „Dobro jutro, oče krčmar!"
Krčmar: „Bog ga daj, gospod doktor!"
Dr. Agrež (pogledavši krčmarja): „Ali se danes ne počutite dobro?"
Krčmar: „Pač."
Dr. Agrež: „Pošljite mi glažek starine." (To si naroči ter gre na vrt.)
Dr. Bal O h (prišedši do vrat kliče za Agrežem): „0aj , Čaj! jaz sem Že tudi tukaj. Gospod krčmar, glažek vina! No, kaj pa je vam danes?"
Krčmar: „Meni? Nič mi ni, gospod doktor."
Dr. C e b e (prisopiha s palico pod pazuho in kriči): ,, Kako sna vročina! Gospod krčmar, danes pa le prav hladnega glažek! (Ga ostro pogleda) Ali ste danes bolni?"
Krčmar: „Jaz? O ne! (bojazljivo) mislim, da ne."
Dr. Cebe: „Bi mi tudi žal bilo." (Majaje z glavo odide na vrt.)
Krčmar pokliče natakarja in ga vpraša: „Jaka, sem li res bolan videti?"
Jaka: „Jaz ne vem; ali zdravniki vsi tako pravijo."
Krčmar: „Tedaj že mora nekaj biti. (V strahu kliče svojo ženko.) Marta, Marta! kje pa si?"
Marta pride iz sobe in se oglasi: „Kaj bi rad?"
Krčmar: „PogIej, poglej me."
Marta: „Saj sem te že tolikokrat videla. Zakaj bi te morala zdaj zopet ogledavati?"
Krčmar: „Ali nič ne vidiš?"
Marta: „Nič, čisto nič! Kaj pa bi naj videla?"
Krčmar: „Glej, vsi zdravniki, ki danes k nam pridejo, me vprašujejo, ali sem morebiti bolan, ker tako slabo izgledam."
Marta: „Kaj še! Ali morebiti Čutiš, da ti ni kaj prav?"
Krčmar: „To ne, pa zdravniki —"
Marta: „Ah kaj, tvoji neumni zdravniki" —
Dr. Dimež: „Lepa hvala v imenu vseh zdravnikov, gospa Marta, za tako lepo pohvalo! Sicer pa vam želim dobro jutro!" (Hoče smeje se mimo iti, pa gospa ga zadrži).
Marta (v zadregi): »Gospod doktor, vi me niste prav zastopili; moj mož —"
Dr. Dimež (ga pogleda): „Moj Bog, kaj pa se je z vami zgodilo, gospod krčmar?"
Krčmar (Marti): „No, zdaj pa sama slišiš!"
Dr. Dimež (sočutno): „Ste mar bolani?"
Krčmar: „Ah, gospod doktor, jaz — jaz ne vem."
Marta: „Jaz mislim, gospod doktor, da mu ni nič, pa on je strašno bojazljiv."
D r. D i m e ž: „Ljulja gospa! včasih človek že dolgo bolezen v sebi nosi, predno jo čuti —1*
Krč m ar: „ Slišiš zdaj?"
Dr. Dime ž: „Sicer pa pri vas ne bo nič nevarnega. (Greddč v vrt): pošljite mi glažek starine."
Marta: „Pojdi vendar proč od vrat, in se ondi-le (kaže na stol) vsedi, da ne bo veter po tebi pihal."
K r č 111 a r (ves vspehan se vsede ter počasi in tiho govori): Marta ! pazi, kedar pride dr. Enci, in mu reci, uaj k meni pogleda."
Marta: „Kedar se o volku govori, rad pride. Zdaj bomo slišali, kaj da je."
Dl'. Enci (prišedši do vrat, žvižgaje znano melodijo glasno zakliče): „Oče krčmar, glažek starine!"
Marta: ,,Gospod doktor, če vas smem prositi, pogledite malo k mojemu možu."
Dr. Enci: „Kaj pa je? Saj menda ni bolan!"
Marta: „Ne vemo, kaj da je."
D r. Enci (stopa po navadi urno, ko pa krčmarja zagleda, naglo obstoji ter se mu počasi bliža rekoč): „Vi ste bolni, oče krčmar."
Krčmar: „To — so — mi — tudi — oui — gospodje — rekli."
Dr. Enci (drži v levi roki uro, z desno pa tiplje krčmarjevo žilo) .Pokažite jezik. Tako! — (Se obrne k Marti.) "Vaš mož mora v postelj. Naredite mu kamiličen čaj, in če bode lačen, dajte mu malo mlečne juhe, pa ne veliko. Tako, mislim, bo jutre zopet vse dohro. — Pošljite mi na vrt glažek vina."
Marta: „Takoj. Hvala gospod doktor." Natakar prinese vina, a krčmar se v postelj poda, Marta pa v kuhinjo čaja kuhat.
Zdravniki so bili že prav židane volje. Vsak, ki je prišel na vrt, je moral najprej povedati, kaj da je dosegel: in ko pride dr. Enci in pove: ,,Debeli krčmar že leži v postelji in pije kamilice", je veselje vseh do vrha prikipelo. Občen in glasen smeh je bil konec njihovemu poskusu. En dan so pustili krčmarja v postelji. Drugi dan pa gredo trije izmed njih k njemu, in ko so spoznali, da je popolnoma zdrav, dovolili so mu vstati, in da se okrepi, naročili, naj si vzame, če je lačen, klobaso in bokal starega vma.	J. s—a.
Popotne opazke.
i.
V	naši dobi menda vsakdo nekoliko potuje ter si več ali manj tujih krajev ogleda: to zahteva naše življenje, naša omika in — moda.
Potovanje mnogo koristi: odkriva človeku daljni razgled po širjem svetu, uči ga z lastnimi očmi in skušnjami svet spoznavati in o njem soditi; odvzema mu domače tesnosrčne predsodke ter vzbuja v njem nove misli in nazore, — pripomaguje mu k svetovni omiki.
Vendar potovanje, kakor vsakoršna dobra stvar, le tedaj kaj koristi, kedar se na prid rabiti zna; ono je kakor dobra knjiga, ki človeku ničesar ne koristi, ako je z razumom prebirati ne ve: torej se nahaja mnogo ljudij, kteri si dobrih in lepo vezanih knjig nakupujejo, da jih, rekel bi, samo kakor lepo pohištvo na ogled razstavljene hranijo, in tako je tudi veliko število popotnikov, ki mnogo potujejo, to je sem ter tja se vozijo od enega mesta do drugega, a vedo samo povedati, da so bili tu pa tam. Sicer pa je tudi mnogo ljudij, kteri mislijo, da morajo vsako stopinjico, ktero le iz domačije storijo, na drobno popisati in svetu objaviti.
Jaz sem že precej po tujih krajih potoval; meni je potovanje že od nekdaj nekakšna potreba za življenje: prosim oproščenja, ako tukaj nekoliko s svojimi popotnimi opazkami grešim.
V	preteklem poletji sem si čez dolgo drugič jadransko morje ogledal; vabili so me tja spomini prošlih let in misli, bode li kedaj to morje prav naše jugoslovansko morje?! —
Na Eeki sem našel madjarske honvede „exercirati", v Trstu pa italijanske irredentovce „demonstrirati".
Vozil sem se od Trsta naprej v Venecijo v lepi tihi noči, ob mirnem, kakor zrcalo gladkem morji; šepetala so le ladjina kolesa ter troje mladih novozaročenih parov.
Osamljen na ladjinem vzgorji spominjal sem se burnih voženj po nemškem severnem morji ter po kanalu med Anglijo, Francijo in Nizozemskem, kjer oče Neptun nikoli ni tako miren in prijazen, posebno nežnemu spolu ne, temveč vselej bolj ali manj čelo grbanči ter od njega in od vsakogar, kdor nima močnih želodčnih živcev, neusmiljeno libacij zahteva. Spominjal sem se na to, ker ljudem, kteri se brž po poroki na tako imenovano ženitno potovanje podavajo, želim, da bi vselej vso ne-voljo Neptunovo čutili. Zakaj doma na samem ne ostajajo, da bi jih v prvi zakonski radosti in slasti nikdo ne videl in nikdo ne motil?! — Žal mi je torej bilo, da se jadranski Neptun takrat kar ganol ni; ladja je došla kakor v sanjah s prijaznim jutrom vred v Venecijo, ktera se „la bella" — lepa — imenuje.
Poznam lepotico, ktere krasoto je nekdaj svet občudoval in obožaval: bila je tedaj ponosna kraljica. Vendar po letih in vsakojakih nezgodah pogubljala je zmirom bolj in bolj svojo mladostno moč in ljubkost: njeno poprej divno, leporastno in gibčno telo je postalo slokasto, grbasto in okorno, njena poprejšnja nežna polnost je minola, njena nekdaj cvetoča, svetlo krasna polt se zdaj kot stara koža na suhih kosteh grbanči ter se od lica z zastarano barvo vred lušči; v ustih ji še stoji tam pa tam kteri oguljeni zob ter na izgubo drugih opominja, njene oči ne spuščajo več ognjenih bliskov, kteri so poprej strast in ljubezen užigali, temveč za-kaljene solze, ktere bridko pomilovanje vzbujajo; iz njenih ust se ne slišijo več sladkozvučni glasovi, temveč tožne žalobe: — takšna lepotica je sedaj „la bella Venezia".
Kamor stopiš, vidiš žalujoče spomine in prejšnjo slavo, hirajoče ostanke nekdanje lepote; dozdeva se ti, da prihajaš na pokopališče, kjer se ti prošlo življenje po dioromah kaže. ■— Venecija je globoko pala ter še pada od dne do dne; sijajne palače nekdanjih velikašev, sedaj zanemarjene ali celo zapuščene samo pričajo, kako na svetu vse mine, kako ni ničesar stalnega, če ne večna sprememba sama po sebi. Potomci onih veljakov, ki so se v svoji mogočnosti in neizmernem bogastvu ponosno morske kralje imenovali, so sedaj pohlevni gondolieri ali čolnarji, radi in srečni, ako jim turisti, kteri ostanke staroslavuega mesta ogle-davat prihajajo, nekoliko umazanih papirnatih liric zaslužka davajo. Res ubogi Venečanje, ob čem bi živeli, ako bi radovedni in radogledni tujci k njim ne dohajali ter za nje nekoliko denarja ne potrošali!
Venečanje v obče shudujejo, a najbolj pa Venečanke, med kterimi težko več nahajaš le eno res lepo ali lepemu ženskemu idealu le količkaj podobno žensko prikazen. Pesniške venečanske krasotice so le v fantaziji, v pesnih; v realnem življenji jih ni več; ako kje kakšno lepotico zagledaš, ni Ve-nečanka, temveč tujka.
Kaj je temu propadu in žalostnemu stanu uzrok?
Miseria!
Prekrasna zemlja italijanska, ako te drugi po pravici ali po krivici „terra d'amore" imenujejo, naj se meni ne zameri, ako ti jaz „terra di miseria" pravim. Kakor se ti vseobči propad v Veneciji ob prvem prizoru italijanskem pokazuje, tako se vidi izvzemši samo nektere glavne centre in pokrajine dalje po Italiji. To žalostno stanje ni samo po mnogih, nekdaj cvetočih, bogatih in slavnih mestih, temveč tudi povsodi po deželi: tu kakor tam vidiš stare palače in nekdaj jako lepa stanovališča bolj ali manj zapuščena ali grdo zanemarjena: sedanji Italijani niso nikakor zmožni to ohranjevati, kar so jim njihovi predniki pripravili in v dobrem stanu zapustili. Pa kaj je te miserije krivo?
Vse ti toži o strahovito nasilnih davkih, kteri se brez konca in
kraja na vsakteri mogoči način iztirjavajo: za neproduktivne vojaške potrebe nikoli ni dosti denarja; obrtnik in trgovec ti pripovedujeta: „Naša obrtnija in naša trgovina vsestransko peša in hira, mi nikakor ne moremo ne s Francijo, Anglijo niti z Belgijo konkurirati". Po mestih in po deželi ti delavci tožijo, da nimajo dela in zaslužka; a ljudje, kteri bi jim imeli dela in zaslužka da-vati, pravijo, da nimajo s čim dela plačevati, ker se jim plača za delo ne vrača; davki zavdušujejo mestjana in deželana.
Popraševal sem različne ljudi različnih stanov, ali ne dal vedeti, da sem Avstrijanec, kako so zdaj zadovoljni, odkar so se avstrijskega vladarstva znebili, pa v obče sem le slišal, da se italijansko ljudstvo avstrijskih časov kakor zlate dobe, egiptovskih loncev, spominja. Kaj ne bi ? — saj avstrijska vlada nekdaj nikogar ni bolj božala iu nikomur ni bolj prilizljiva in prijazna bila nego upornim Italijanom.
Kar se mi je čudno in zajedno prav karakteristično dozdevalo je to, da sem takšne na avstrijsko dobo prijetne spomine tudi med vse-učiliščno mladino našel. V Padovi sem se sošel in pogovarjal z nekterimi prav odličnimi študenti, a ti fantje so mi tožili, da zdaj staroslavno padovsko vseučilišče od leta do leta bolj hira, ker se ji mnogotere prejšnje denarne dotacije odvzemajo, najboljši profesorji od tod prestavljajo in mnogi študentje torej naravno tudi drugam odhajajo.
Posebnega opazivanja in razmišljevanja vredne pa se meni dozdevajo agrarne razmere na Italijanskem. V Italiji skoraj da ni kmečkih posestnikov; nesrečna pa se kaže vsaktera dežela, kjer ni pravega kmetijstva, iu najbolj nesrečna ona, kjer poleg pomankanja kmečkega stanu ni-kakoršna obrtnija in trgovina ne cvete. Izvzemši le malo pokrajin so po Italiji same latifundije, velika posestva, kterih pa latifundci ali dotični veliki posestniki niti sami ne obdelujejo, niti na njih ne bivajo, temveč jih sploh v odkup, najem ali arendo davajo. Navadno prevzame posestvo kakšen glaven najemnik, kteri ga potem v večih ali manjših parcelah kolonom na odkup prepušča. Takšni koloni se italijanski kmetje imenujejo; ljudje tlačeni po davkih od strani države, od strani glavnih odkupnikov in od straui gospodarjev posestnikov so prava italijanska raja, njihovo stanje je pravo robstvo in menda najhujše robstvo, ker je v imenu svobode. Kjer je ruralno gospodarstvo v rokah latifundcev ali obrtnija v rokah velikih fabrikantov, tam so vse deklamacije o ljudski svobodi prazne fraze: kdor ima posestvo in premoženje, ima oblast in svobodo, kdor nima posestva in premoženja, je brez oblasti in brez svobode.
Žalostno sedanje stanje italijanskih kolonov ali kmečkih rabotnikov, ni podobno, da bi se kmalu na bolje predrugačilo. Po zjedinjenji Italije je nastopila po militarizmu in birokratizmu nesrečna systema vseobčega centralizovanja, vsled kterega se vse moči v glavne centre stakajo in
tam potrošajo brez obzira na potrebe in koristi postranskih pokrajin. £0lon iztrgava z vsemi silami in težavami, kar more, z najete zemlje, (ja pošilja gospodi najemnino, ktero ona daleč od domačije, kakor je moda, nenasitljivo in tujstvu na prid použiva. Pa ni posode, iz ktere bi se brez prilivanja vedno le zajemati moglo, tako se tudi iz tega ubogega ljudstva italijanskega konečno vse zajine, a tedaj ? — Posoda se prevrne!
Ne bodem dalje popisaval po Italiji znamenitih in slavnih mest, ue crkev in stolpov, ne starinskih spomenikov in muzejev, ne rahlo 'špniečih in modro bleskečih jezer, ob kterih se oko in srce raduje, ne italijanskega obnebja, ne palač in galerij z izbranimi umetnostmi, ktere vsakdo občuduje, — vse to strokovnjakom in pesnikom prepuščam, saj so ti ljudje vse te stvari in čudeže že vsestransko, natanko in dovoljuo popisali in opevali; jaz sem vsakdanji človek, govoril bi torej rajši o fak-tičiieni vsakdanjem življenji, o ljudskem čutenji in mišljenji, o njegovem delovanji in stremljenji, o njegovi gmotni in duševni blagosti, — vendar vse te zadeve in razmere se mi takšne dozdevajo, da novih velikih prevratov in prekucij obečujejo, o kterih pa ob tej priložnosti govoriti nočem.
Poslovim se od tebe, krasna in mila mi Italija, srčno še pozdravljam vrle Piemontčane ter se čez Planine v ljubo mi Švico podam.
II.
Blažena mi demokratska, republikanska svobodna švicarska zemlja! Tebe vselej z radostjo obiskujem, ker na tvojem krilu vedno srečo in lilagost nahajam. Med tvojimi sinovi nikoli ni prepira zavoljo narodnosti in jezika; Francozje, Italijani in Nemci so enako tvoji Švicarji ter se bratsko med seboj razumevajo; med tvojimi sinovi ni več oholih aristo-kratov, kteri bi prostega človeka prezirali, ni samopašnih latifundcev, kteri bi kmeta zatirali; ti ne trpiš visoko tituliranih in visoko privilegiranih kakoršnih koli velikašev, kteri bi ljudske želje in potrebe prezirali ter svojevoljno njegovo osodo določevali; ti ne staueš ničesar, kar M življenju in premoženju tvojih sinov pogubno bilo; ti enako gojiš vse svoje Švicarje, vsakteremu deliš enake dolžnosti in enake pravice: zato pa ti cvete vsestrano gospodarstvo, obrtnija in trgovina, umetnosti in znanosti; ti si sicer mala zemlja, pa kakor tvoje gore v celi Evropi najviše k nebu kipe, tako se tudi tvoja slava obče človeške zavesti najviše vzdiguje.
Švica kakor Italija je zemlja, v ktero potovati je na veliki modi; nikjer se toliko turistov in vsakojakih zijal ne nahaja nego tukaj. Na modi je v Švici povsodi na gore plezati, — kjer še se voziti ne more — kakor si v Italiji crkve. muzeje in vsakovrstne galerije za umetnosti razgledovati; ako pa dotični turisti za vse to kaj čuta in razuma imajo, hi brige. Na modi je, da obiskovalci Švicarskega vse lepotije tamošnje
veličastne narave popisujejo: kako krasna so jezera, po kterih se vozijo, kako lep je razgled s tamošnjih gor, kako nebeško se vidi tamošnje juterno in večerno solnce, s kolikimi težavami in nevarnostmi na snežnike hodijo, a konec koncu je tudi vselej na modi Švicarje zmerjati, kako so to denarja lakomni ljudje, kaj vse delajo, da tujcem vse gleštauje iz-molzejo, kako sirovi in sitni so ti demokratiČno-republikanski Švicarji!
Tudi jaz krasoto švicarske zemlje jako občudujem, pa kedar se po švicarskih gorah od zdolaj in od zgoraj razgledavam — kar rad storim, ker: „Ich bin vom Berg' der Hirtenkuab" — si mislim, tudi mi imamo lepih gor; kedar se po švicarskih jezerih vozim, pravim, tudi nam ne pomanjkuje tako lepih jezer; kedar v Švici solnčni vzhod in zahod gledam, sem prepričan, da tudi pri nas solnce tako lepo vzhaja in zahaja, — naši griči in naše doline pa so še lepše nego Švicarske! Torej, česar pomanjkuje naši mili in krasni domači zemlji ? —• Švicarjev, švicarskega blagostanja, ponosa polnih historičnih spominov! —
Koga ne bi zanimal Schiilerjev Viljem Teli, bodi si, da ga z razumom čita ali odlično igranega vidi; koga ne bi v obče švicarska Tellova slave polna epopeja navduševala? — Teli je duša, je genius, je izraz švicarskega ljudstva; Teli še živi, Teli je švicarsko ljudstvo!
Videl sem že mnogo lepih krajev, pa nikjer me narava ni še tako srčno zanimala kakor ob Vierwaldstatterskem jezeru, ko sem tam po švicarski povesti posvečene kraje si razgledaval, ua Kuttliji pri zibeli švicarske svobode stal, Altorf obiskal, skoz sotesko, kjer je po pravljici Gessler od Tellovega strela zadet poginol, se na fiigi podal, od koder sem si druga slavna mesta švicarske zgodovine, Morgarten in Sempach ogledaval.
Ob svetlem jutru, ko so visoki snežniki okoli in okoli v zlatih žarkih vshajajočega solnca se lesketali, ko so se nebomodra jezera in zelene doline v jasnem dnevu razsvetile, ko je tako cela narava vso svojo lepoto razkrivala, tedaj sem se zamislil v 0110 dobo, ko so vrli švicarski kmetje in pastirji sami v temni noči srednjega veka si svetlo soluce svoje svobode priborili, in kako so jih mili juterni žarki te priborjene svobode ogrevali ter do današnjega dne krepili in blažili. Mislil sem ob tej priliki pa tudi na naše kraje in zamislil se v našo prošlost iu sedanjost, — in bridko se mi je tožilo!
Vendar nikar ne tožimo po slavni prošlosti; proslavimo mi sami našo lepo zemljo, naše hribe in doline, naše gore in jezera! Kar nam treba, to je možki, krepki, samozavestni, delavni in v s trajni duh švicarski; treba je našemu ljudstvu švicarske razumnosti, delavnosti in varČljivosti ob kterih lastnostih bi naš kmet srečno in ponosno na svojem posestvu, na svojem prijetnem blagostauskem domovji živel; naš mali in veliki obrtnik bi dela in zaslužka ne pogrešal, naš kramar in trgovec bi si
svo" prid in svoje premoženje pridobival: ob teh lastnostih bi se tndi KVga zemlja blažena in naše ljudstvo srečno imenovati moglo.
Navadno si je vsakteri narod kakor pojedini človek svoje osode sam kriv tako je tudi z nami Slovani v obče in Slovenci posebej. Naši neusmiljeni tirani so večna nesloga in razprtija, naša dobrodušna mehkost, naša nevstrajnost v navduševanji in delovanji za vzvišene ideale, naša emarnost in lenoba! — Prava možka, krepka in trda samozavest in značajnost. neumorljiva vstrajnost v stremljenji za velike ideale in cilje, neoma^ljiva delavnost po vsakterem vrednem početji, večna marljivost, večna delavnost, neuklonjen in neobupen duh: — to so lastnosti, po kterih narodi mogočni, slavni in srečni postajajo — teh lastnostij je nam Slovencem potreba. —	(Dalje pride.)
Povstanek godbe in njeno delovanje na ljudi in živali.
Ako se strune godbila ali godbenega orodja tako zložijo, da ugajajo glasovi, na njem se vstvarjajoči, našemu ušesu, se nam dopada to zglasje glasov, in godba tedaj ni drugo kakor umetnost vstvarjati zglasne glasove. To zglasje glasov začutimo prav lahko, ako se istodobno samo malo glasov vstvarja, težavno pa najdemo zglasje v nepravilnem šumu in štropotu. Mnogo lažje začutimo zglasje, ako se posamezni in isti čas vstvarjajoči glasovi po svojej kakovosti med seboj razlikujejo; zato najdemo prej zglasje v godčevskem zboru, nego v godbi fisharmonike.
Ker se tedaj godba osobito po svojem zglasji odlikuje, so stari modrijani smatrali godbo kot nauk o redu vseh stvarij. Kaj da je pa uzrok temu redu, ostalo je skrivno in nerazumljivo do novejšega časa.
Helmholtz je še le leta 1863. dokazal, da se zakoni godbe osuivajo na enojnih zakonih fizike, in je tako zvukoslovje združil s krasnoslovjem. Po Helmholtz-u je tedaj zadobila godbena umetnost znanstveno obleko, kajti vse one godbine zakone, do kterih so godci po mnogih skušnjah dospeli. je 011 s prostimi zakoni fizike dokazal. Helmholtz je razložil sorodnost glasov, odkril godcem še neznane glasove in iznašel godcem največjo skrivnost, to je uzrok zglasja in nezglasja.
Med umetnostmi je godba sigurno najstarejša. Ptice so bile prvi godci, in potem se je iznašla pastirska piščalka. Diodor pripoveduje, kako j'' neki pastir iznašel piščalko pastirsko, ko je prisluškival šumu vetrovja po trstji.
Stari Grki in Rimljanje so si mislili, da sta boga Merkur in Apollon godbo iznašla. Zgodovina ne omenja naroda, ki ne bi poznaval godbe, in povstanek godbe se mora tedaj v najstarejših časih iskati, o kterih zgodovina ničesar ne poroča. Tudi godbila na strune in bobne so že najsta-
rejši narodi poznavali; seveda niso bila njihova godbila tako dovršena, kakor dandanašnja.
Godec izraževa s svojimi glasovi čuvstva in tudi v nas po glasovih čuvstva vzbuja, in že stari modrijani so priznavali veliko moč, ktero ima godba do človečje čudi. Tako je trdil Platon, da nekteri glasovi vzbujajo strasti in oholost ali prevzetnost, in Polybij pripoveduje, da se je v Ar-kadiji narod po'godbi ukrotil.
Kavno zaradi velikega uplivanja godbe na človečjo narav so stari j narodi vse zakone, naredbe, pripovedke priobčevali popevanjem, ktero je godba spremljevala, ker so si tako slušatelji vse lažje zapomnjevali. Tako so se učili tudi stari Zidovi Davidovih psalm.
O Orpheji se pripoveduje, da je znal s svojo godbo divje zveri krotiti, reke v svojem teku ustavljati, in plesale so pečine in drevje, ko je 011 zaigral. O Amphionu nam grške pripovedke poročajo, da je z godbo postavil thebansko ozidje, in sicer tako, da je on na svojo liro igral, kamenje se pa samo v zid združevalo.
Tudi pripovedke starih Indov nam spričujejo, kako veliko moč so godbi pripisovali. Takih in enakih pripovedk nahajamo pri vseh starodavnih narodih in če nam tudi ničesar ne dokažejo, nam vendar pričajo, da so že najstarejši narodi godbi veliko moč pripisovali.
Da more godba strasti vzbujati in razdraženega človeka spet pomiriti, nam tudi priča veliko pripovedk. Tako nam pripoveduje sv. pismo, da je David s svojo harfo pomiril kralja Savla, ko ga je nečisti duh na- ■ padel. Glasoviti pevec Farinelli je s svojim popevanjem otožnosti ozdravil španjolskega kralja Filipa V., in kralj je pevca iz hvaležnosti do smrti pri sebi obdržal.
Godec Timothej je razdražil Aleksandra Velikega s frigično pesnijo do besnosti, ali ga spet pomiril z drugo lidično pesnijo.
Keltski duhovniki so krotili svoj narod s pomočjo godbe, in stari Nemci so prepirljivce s popevanjem pomirjevali. Sveti Avguštin nam pri-: poveduje, da je priprost godec s svojo piščalko ljudstvo tako ganol, da si ga je za kralja izbralo.
Ko je francoski pesnik Peter Chateauneuf, ki je živel v 13. stoletji, med razbojnike zašel, in ko so mu konja, denarje in obleko vzeli, in ga umoriti hoteli, zaprosi pesnik, naj ga poslušajo, ker si pred smrtjo še zapeti želi. S svojim popevanjem, ki ga je s eitrami spremljeval, je pesnik tako razbojnike ganol, da so živega spustili in mu konja, denarje in obleko nazaj dali.
V mestnej crkvi v Hamelnu na Hanovrauskem je podoba, ki predstavlja sledeči dogodek: Mestjani so imeli namreč silno mnogo podgan in zato se njim leta 1284 ponudi neki človek, da jih reši za dobro plačo podgan-Mestjani se z njim pogode, in ta človek počne s piščalko igrati, in glej
dež podgane se okrog njega zberejo, in on nje odpelja s svojim niem v bližnjo reko, kjer so se vse potopile. Ali mestjani zdaj niso hoteli pogodbe izvršiti, temveč ponujali so mu mnogo manjšo plačo. Pod-cranski lovec 11' lia to n^esar odgovoril, ampak odšel; ali drugi dau se ynlP z drugo piščalko, in ko zaigra, se združi okrog njega vsa deca od 5 do 12- leta> i11 011 j° odpelja v neki breg blizu mesta, iz kterega ni več povrnola, Mestjani so začeli vpiti in jokati, ali' bilo je že prepozno; deca se ni več povrnola.
O znamenitej godbenej moči nam ne pripovedujejo samo pripovedke iz starodavnih časov , temveč tudi mnogo primerov iz novejšega časa nam njeni znameniti upliv na človeka potrjuje. Švicarji so znani radi svoje vernosti in so služili v francoskej in italijanskej vojski za veliko plačo, a sVOje domovine niso pozabili; ko so le culi svoje narodne popevke, vselej so se razplakali, mnogo jih je pobegnolo, drugi pa so žalosti zboleli. Ravno zato je bilo zabranjeno vojaškim godbam takih pesnij igrati.
lvdo še ni sam izkusil, kako zamore prosti poštni rog v nas različna čuvstva vzbujati? Prosta vojaška troblja je že spokorila večkrat kakega trdoglavca. Vojaške godite navdušujejo in ojunačujejo vojake, ker jih hitra in živahna godba sili na delovanje.
Ali godba ne deluje na vsakega človeka enako; nekteri ne marajo za njo, drugi pa jo celo mrzijo; to ima svoj uzrok v ušesnih boleznih ali pa v velikej občutljivosti slušnih živcev. Tako je poznal Boyle neko ženo, ki se je vselej jokala, ko je določene glasove cula, in Rousseau pripoveduje, da je poznaval ženo, ktero je vselej, ko je čula godbo, krčni smeh napadel.
Zdravniki rabijo godbo v norišnicah, ker umirujejo besnike in ozdrav-ljajo z dobrim uspehom otožuost.
V srednjem veku so vendar ljudje pripisovali godbi moč, ktere ona nikakor nima. Tako so mislili, da se s pomočjo godbe ozdravljajo različne bolezni, kakor protiu, padavice, kuga, norost in druge.
Da godba v resnici razdraževa, navdušuje in pomiruje človeka, nam mnogo primerov potrjuje. Posebno se lahko godbeno delovanje opazuje pri deci. Dojka na primer pomiruje dete s svojim nežnim popevanjem, a z veselim ga razveseljuje in razdražuje. Živahna koračnica nam olajšuje hojo, zato ne utrudi tako hod po taktu, kakor hod brez takta. Kako pa godba naše noge razigra, nam potrjuje najbolj ples.
Godba ne deluje s svojo dražljivostjo samo na ljudi, nego tudi na živali. Bazun na ptice, ki so pevci v pravem pomenu, deluje godba tudi na vse druge živali. Kdo še ni videl, kako se konj po godbeuem taktu gibati, da celo plesati nauči?
O rogati živini se pripoveduje, da se rajši pase, ako se na rog trobi, in Arabi so celo mislili, da rogato živino godba odebeljava. Velblod se po godlii vzbuja na novo delovanje.
Posebno občutljivi so pa psi za godbo. Tako nam pripoveduje Buffon, da je poznal psa, ki je vselej, ko je godbo čul, v izbo pribežal. Buffon se je dalje prepričal po poskusih, da psi one glasove, ktere slišijo, nasledujejo, a vendar isto godbilo ali godbeno orodje na vse pse enako ne deluje. Tako nekteri psi tulijo, ko čujejo glasove tega ali onega god-bila, drugi pa ostajajo tihi. Kodri se na primer, ko čujejo visoke glasove na gosli, krčijo, ker ti glasovi neugodno na nje delujejo.
Psi so v obče podučljive živali in se morejo, kakor Leibnitz pripoveduje. naučiti posamezne besede izgovarjati, in hrt se tudi more naučiti, kakor Radao trdi, napev popevati.
Tudi slon rad godbo posluša in se lahko privadi po taktu gibati. Poskusi s sloni nas uče, da globji glasovi na nje bolj delujejo nego visoki, in da so njim prosti napevi bolj po godu nego sestavljeni.
Posebno znamenito upliva godba na kače in kuščarje. Znano je namreč, da Zamorci kače z godbo krotijo, in kuščarje s pomočjo godlje lovijo.
Tudi na pajka godba vidno deluje in tako tedaj ne očaruje godba samo ljudi, temveč tudi živali.
Da izuajdemo vir, iz kterega godba svojo moč zajema, se moramo spomniti, da godba ni drugega nego gibanje. To gibanje skladatelj naslednje, ko svoje različne glasove po različnem načinu uravnava, in tako zamore on vse glasove v prirodi nasledovati. Pravilno gibanje, ki godbene glasove vstvarja, podaja tedaj godbi tako moč.
Drugi vir, iz kterega godbi taka moč dohaja, je ta, da glasovni tresaji tudi z našimi živci in njih vlakninami vred zatrepečejo, in ti tresaji vzbudijo tedaj v našej duši ono voljo ali razpoloženje, ktero se v gibanji za čas godbe razodeva. Hitra godba trepeče tudi hitro z našimi živci, in tako človeka razveseljuje in 011 postane dobre volje; zategnem glasovi probudijo dalje v nas slovesno ozbiljnost; počasen prehod ali prelaz iz enega glasa v drugi, posebno če se glasovi samo za pol glasa po visokosti razlikujejo, pa vstvarja v nas žalost in klavernost; ali hitra koračnica nam srce razdraži. Kavno tako tedaj, kakor moremo mi naše telo zdaj hitro* zdaj bolj počasno gibati, more tudi godba z našimi živci in njihovimi vlakninami na različne načine zatrepetati, in to podaja tedaj godbi tako silno moč. A ker je dalje tudi naše duševno stanje, to je naše misli, čuvstva in hotenje v neprestanem gibanji, zato vstvarjajo tudi po godbi tresoči se živci tem lažje v našej duši tako silne spremembe, in tako more tedaj godita tem lažje na našo dušo delovati. Potem še le moremo tedaj razumeti, kako je mogoče, da žalostna pesen v nas vzbuja misli klaverne in žalostne; glasovi pa, ki hitro in veselo v osmicah in peticah skačejo ino teko. v nas le živahne misli uzročujejo ter silijo na delo in ples.	Dr. Križan.
Narodno blago,
J, pl. K.
Nikdo ne more Jugoslovanom odrekati posebne ljubezni do domovine, do domačega pesništva, do narodnega petja, in tem manje, če pozna vsaj nektere prekrasne cvetlice njihovega narodnega blaga, če pozna ob enem v prvi vrsti narodno pesništvo bližnjih nam bratov Srbov.
Skoro se zamore trditi, da ga ni naroda, kteremu bi v tako obilnej meri bil prirojen um, si hitro in temeljito prisvojiti zgodovinskih dogodkov ja potem iste v tako lepo donečih, svobodoljubnih, prekrasnih in vendar priprostih pesnih izraževati. Dogodki, ki so se še le končali, postajajo srbskemu rodu že predmet raznoterih rapsodij, ktere se v kratkem od ust do ust, od kraja do kraja, od roda do roda razširjujejo iii vedno v čednih in zalo cvetočih bojah kažejo. Prebiraje te jugoslovanske rožice moramo najbolj občudovati natančni obris posameznih junakov in glavuih oseb, kakor: čara Lazarja, Dušana, Vukašiua, Juga, Bogdana, Marka, Miloša, Obiliča in drugih. Oziraje se na to natančnost, kakor tudi na enotno djanje, čistost raznih mislij in druge znamenite lastnosti je že učeni Grimm sklepal, da so vse one srbske narodne pesni, ki oslav-ljajo junaška dela narodnih močij, le posamezni oddelki enotne celote, ki je v teku stoletij v nje razpala, ali pa, da se imajo v poznejši dobi vsi ti oddelki, vsi ti listovi narodnega uma v eno celoto zjediniti, kakor se nam to pokazuje v Iliadi in Odysseji.
Ees je, da se mi Slovenci z junaškimi pesnimi ne moremo Srbom primerjati, kajti vse, kar imamo na polji pravega uarodno-jimaškega pesništva, je le malenkost proti srbskemu narodnemu zakladu. Tudi mi imamo svoje junake, večjidel izborne krotitelje in slavne zmagovalce ljutih Turkov, kakor: Lambergarja, Ravbarja, Matjaža, Marka, Lavdona in drugih — ali mi nismo nikoli došli do večje, samostojne države, in tudi prošlost naša nam ni povsem podajala prilike za večje junaške pesni. Samo ob turških vojskah, ko je bil narod naš prisiljen mnogokrat si sam pomagati, se nam je prilika ponudila in tudi od ljudskega duha porabila.
Slavnih junaških pesnij torej nimamo mnogo, veliko več pa strogo domačih, ktere se vežejo z domačimi opravili in dogodki. Glede na te zamoremo tudi mi s ponosom reči, da ima malokteri tako majhen narod toliko in po večini tako mičnih in jedernatih narodnih pesnij, kakor ravno Slovenci. Tu nahajamo krasne družbinske pesnice, tikajoče se družbe sploh ali pa posameznih stanov, tužne žalostinke, lepo doneče, zdaj srčno hrepeneče, zdaj vesele, upajoče ali celo bridke, žalostne pesui o ljubezni.
Naš narod ljubi pesni, ljubi petje in skoro ga ni dogodka, kjer bi se ne pelo. Slovenec ima neko pevsko žilo, ktera se preživo pokazuje pri
raznih prilikah. Vsakdo, ki med narodom živi, ve, da se je sicer marsi-ktera umetna pesen naših boljših pesnikov povsem udomačila in skoro celo narodna postala, a vendar ljubi naš narod pri vsakterih prilikah bolj svoje lastne pesni, izraz pravega narodnega uma. Narodno njegovo blago mu je nad vse in to po pravici, kajti ono ga nagovarja milo, naravno in občutljivo ; kaže mu vse misli narodovega duha, vse bridke in vesele čute, vse dogodke, šege in navade ljudskega življenja v lahko umevnem jeziku.
Dokler bode narod rad popeval, naj si bode pri delu, pred delom ali po njegovej dovršitvi, bode gotovo vedno čvrst, krepak in povsod na pravem mestu. Tudi mi smo mnenja, ki nam ga je zapustil naš prerano umrli sorojak in učeni pisatelj Matija Ahacelj, ki pravi: »Ljubi bratje in sestre slovenskega rodu, posebno vi mladenči iu deklice! pojte in najte, da se vaših pesnij glas razlega po dolinah, razodeva po gorah iu vzdiguje do neba!"
Resnično je sicer, da pride v daljnem razvitku vsakega naroda tudi čas, v kterem se ima narodno pesništvo ukloniti umetni poeziji, ali vendar se morajo starejši pesniški plodovi, ki nikdar svoje vrednosti ne izgubijo, kot biserji varovati, kajti oni so nam zrcalo, kako se je narod razvijal in izobraževal in kako da je živel; ob enem kažejo drugič tudi umetnemu pesniku pravo pot, po kterej se da naš narod najlažje na peniškem polji voditi.
Tudi naše koroške štirivrstične pesnice so precejšnje veljave, kajti tu se čujejo jedernate, naravne in krepke misli, ki so tako bogate pesniškega zrna in tako izvorne v svoji poetični podobi, da ne ostanejo brez upliva na prijatelja domače poezije in narodnega življa.
Mnogokrat se je že poudarjalo, kako je potreba narodnega blaga nabirati; mnogo so se že posamezni slovstveno delajoči možje z nabiranjem trudili; mnogo se je že v tej stroki pri nas storilo in se še stori, a vendar še premalo, če je tudi marljivo in natančno nabiranje tem več potrebno, čini bolj se od dneva do dneva omika med našim narodom širi in z napredkom ob enem staro blago pozablja.
Preverjen o veliki važnosti nabranega narodnega blaga, podajam tudi jaz tukaj nekaj cvetlic narodnega, domačega pesništva. Večjidel so pesni nabrane po slovenskih krajih na Koroškem, po junskej, rožnej in zilskej dolini. Popevale ali narekovale so jili po največ bolj stare ženice ali dekleta; le nekaj jih izhaja —• tako deloma kratkočasnice— iz mladeniških krogov; vse pa so vzete iz sredine prostega slovenskega ljudstva.
Predno pa začenjam s priobčevanjem teh le maloštevilnih pesnic našega staroslavnega Gorotana, moram pridjati, da sem večinoma pustil prvotno obliko in le malo ali nič popravil; pila se jih je dotaknola le tu iu tam.
Razne pesnice.
Je padla ta bela slana, Je pomorila vse te travn'če In pa žlahtne te rož'ce. M'ne pa n'či za rož'ce, M' je le za moj'ga puba, K' je zapustil me. —• V sred' moj'ga srca 'na rož'ca cveti;
1. Žalovanje.
(Iz rožne doline.)
Al' jej jaz k' ne boni prilila, Ona gvišno obledi. Kaj ji bom prilila, K' nemam vinca ne vode? Zato jej moram priliti Moje svitle solz'ce, K' sem jih t'dej stočila, K' je pub zapustil me.
Fanti se že 'kupej zbirajo, Na Vašče pomarširajo; Moj pub se pa med vsem' pozna, K' lep' zelen pušelc 'ma. — „Nekaj bi te še rada barala: „Čej boš ti necoj ležal?
2. Moruar.
(Št. Janž v Eoži.)
„„Ležal bom na visočej gmajnici, „„Na zeleni tratici. „„Ta tratica bo postelVa, „„Zelena vejca odejca"". Vsede se v barčico, Barka gre od kraja preč, Nazaj pa nikoli več!
3. Ranjeno srce.
(Iz Roža.)
Vse bom pobrala kar 'mam, Potlej pa pojdem drugam; Na to goro visoko, V puščavo zilarsko.
Tam not' bom bivala, Moje srce grevala; Moje srce je ranjeno, Ne bo več ozdravljeno.
Bom gledala ravno polje, Ravno polje, plavo morje; Po morji plava barčica Z zelenjem omalana.
Notre se vozi pubič; Obljubil mi je prstan svoj, Obljubil mi je prstan zlat, Zlagal se je, ko en tat.
Žalost, žalost prevel'ka, Je hujši živa ko mrtva; Mrtvo pokoplješ, je pa ni, Živa se vlači pred očmi.
Moje srce je ranjeno, N'ča bo več ozdravljeno; Tedaj bo ozdravljeno, K' bo v črno zemljo vrženo.
4. Zvesta ljuba v.
(Iz zilske doline.)
Cel' dan sem jaz pobič žvižgal, Cel' dan sem jaz pobič pel: Jaz pa druj'ga nisem žinjal, če kej dreve bom ležal.
Jaz dro 'mam si dečvo zbrano, Delječ tam je pod goro; Jaz ji godce bom pripeljal, Da se bom izrajal ž njo.
Da boš godce lih pripeljal, To ti bode vse zastonj: Jaz 'mam že en druj'ga šocja, Da ž njim rajala bom.
Kakor trdo je železo, Ko nikol ne za-rji, Tako najna je ljubezen, Da nikol jej kraja ni.
Kakor rinčica je krogla, Nema kraja tud' ne vogla; Tako najna je ljubezen, Nema kraja in no konca.
5. Zadovoljnost.
(Iz spodil, rož. doline.) Na deželi tej življenja	Se po leti v tej vročini
Dro dopada se mene,	Vse na polji trudi se,
Jaz še s purgarjem ne menjam,	Eden siče, drugi ženje,
Sem dovoljen kaj žice.	Eni spravljajo v skednje.
Jaz pa dro 'mam lepi gartele, Okrog moje kajžice, Notri raste žlahtno sadje In te žlahtne rožice.
(Dalje pride.)
Dr. Ljudevit Gaj in ilirska ideja.
„U ilirsko kolo mili Vratite se srodni puci, Što su stari gvoždjem bili, Nek su duhom sad unuci!"
Pav. Stoos.
U T o d.
Bila je doba, ko Jugoslovani niso imeli nikakega zavoda, ki bi bil namenjen pospeševanju narodne izobraženosti. Po učilnicah — srednjih, saj drugih ni bilo — in uradih je vladala skoz in skoz nemščina, italijanščina in latinščina ; v društvu, občevanji in vsakterih strokah javnega življenja seje glasil med učenimi nemški, italijanski in latinski jezik; po glediščih se je košatila vila Nemka in Italijanka; v vseh gospodskih in pogospodjenih krogih rodbinskih je sedel na prestolu nemški, italijanski, da pač tudi francoski malik — s kratka: tuji gojenec je povsod s težkim mečem v roki klal in ubijal domačega sina. Od višje vrste ljudi j je malokdo znal slovanski, pa če je tudi tolkel po domače, se je le sramoval govoriti v tem prostaškem jeziku. Po mestih se je malo Cula slovanska beseda, izvzemši iz ust kake kuharice in tja prišlega seljaka. Povsod se je šopirilo tujstvo, a domači narodni jezik, izrinjen iz gospodske hiše in povsod zaničevan, si je edino našel pribežališče v crkvi in selskej koči.
V takem žalostnem stanji je bila naša mila domovina do pred polovico sedanjega veka.
A kdo je tej Mdi in nevolji storil konec? Kdo je učinil, da se danes v narodnem jeziku umuje in junakuje, prepeva in šušnjeva; da je
naš jezik -— vsaj deloma ■— povzdignen na ono dostojno mesto, ktero mu po božjem in človeškem pravu dohaja; da se upotrebljuje v šoli in pisarnici, v mestuej hiši in javnem gledališči, ter se glasi iz ust naobra-ženega moža in odlične krasotice ?
To je delo Ljudevita Gaja!
Zasluge, ki si jih je ta veliki, nenavadni mož v narodnem in duševnem življenji v obče pridobil, se ne dajo na kratko označiti. O svojem času prvi jugoslovanski rodoljub, preroditelj hrvatske književnosti in stvo-ritelj jugoslovanske ideje, bil je Gaj kakor početnik narodnemu gibanju na slovanskem jugu, tako tudi ostal njegov vodja, in more se reči, tudi središče, okoli kterega se suče ne samo vsa hrvatska, temveč tudi skoro vsa slovenska in srbska povestnica od leta 1835. pa tja do okoli 1850.
Ako bi torej hotel risati vsestrano delovanje Gajevo, bi bilo treba pisati povestnico o južnih Slovanih v omenjenej petnajstletnej dobi. A za to ni prvič tukaj prostora niti je to temu spisu namen, a drugič se mora uvažati resnični izrek Avg. Š e n o e: „Kdor ni onega časa doživel, niti sanjati ne more o njem, kdor ga ni, bodi si tudi kot otrok, občutil, ta ne sme govoriti o njem", („Vienac" 1879. br. 44.) Samo to se naj tukaj kratko omeni, da je utemelitev tiskarne in narodnih glasil, ustanovitev matice ilirske, književno — jezikovno — združenje Hrvatov in Srbov, pokret bosenski v tretjej desetini tega stoletja, vojna hrvatsko-magjarska, zveza srbsko-hrvatska sklenena pri ustolitvi hrvatskega bana Jelačiča po srbskem patrijarhu Kajačiči — da so to glavne točke, ki se pred ostalimi odlikujejo na polji Gajevega delovanja.
V sledečem hočemo Gajeve radnje, težnje in zasluge samo na k nj i-ževnem polji razmotravati, a na drugo se le tu in tam po potrebi mimogrede ozreti.
Prej pak, nego li se lotimo tega posla, narisajmo v nekoliko potezah stanje jugoslovanske književnosti v onej preddobi, da zamoremo tako Gajevo delovanje lagje razumeti in bolje oceniti.
Stanje jugoslovanske književnosti pred dajem.
Južni Slovani, že rano razkosani na razne države in ločeni v različne vere, so se razdrobili tudi v kujigi. Namesto enega enotnega jezika književnega, ki sta jim ga dala brata ss. Ciril in Metod, zavladala so pojedina narečja, ktera so si tudi, pisana v različnem pismu, ustanovila lastne književnosti -— ako se že v obče mogo književnosti imenovati — tu bogatejšo, tam bolj siromašno. — Bolgari so pod turškim nasilstvom, večjidel izgubili tudi svojo narodnost; knjiga jim je povse propala, in lepa staroslovenščina postala je „slavische Materie in alba-nesischer (?) Form", kakor se K o p i t a r izražuje. S r b i', koji so v nekdanje srbskej državi s početka pisali tudi v starem cr k ve no-slo venskem
jeziku, so začeli pozneje, posebno oni na Ogrskem, v starosloveuščino uvajati ruske in srbske besede in slovniške oblike ter prozvali to mešanico „s 1 a v e n o-serbskim" ali „klasičeskim" jezikom; namesto te mešanice sta naposled Dositej Obradovic (1783) in vzlasti Vnk Stefanovic Karadžič (od 1814) poskušala v posvetno knjigo uvesti prosto, a krasno narečje narodno, t, j. štokavsko je-kavskega izgovora. Hrvatje pa, ki so že dosta rano pisali v svojem pristnem narečji čakavskem, so sprejeli po priporočbi in zgledu slavnega I v. G u u d u 1 i 6 a (ok. 1620) narečje štokavsko. najprej v Dalmaciji, za tem v Slavoniji, često z i-kavskim izgovorom. Slovenci naposled, ki so se na Kranjskem po Pr. Trubarji (1550) poprijeli svojega, a na Hrvatskem po zgledu Mih. Bučiča zopet svojega podnarečja (1573), so se ločili stalno na zapadno — kranjskoslovensko ali korotansko in na iztočno — hrvatsko-slovensko ali pannonsko, sedaj sploh kajkavsko stran*.
Poleg raznih teh narečij, podnarečij, razrečij itd. obstajalo je še različno pismo. — Bolgari in Srbi, ki so se gotovo s prva posluževali g 1 a g o 1 i c e, so se s časom poprijeli takozvane cirilice, nekteri Hrvatje pa ravno naopak cirilico zamenili z glagolico, a jo že koncem 16. stoletja prepustili crkvi in namesto nje si prisvojili abecedo latinsko. Isto tako so se tudi Slovenci izključljivo latinice okle-noli. — A zopet ni ne cirilica ne latinica imela enakega pravopisa. Ig. Al. Brli c ima v svojem „slavisches Alphabetarion". ki gaje svojej slovnici „Grammatik der illyrischen Sprache" (Ofen 1833) dodal. 15 in z glagolico 1(j različnih pisav, ktere so se tedaj pri južnih Slovanih rabile.— V ostalem je pa še vsaka pokrajina tako rekoč svoj jezik imela; a kolikor je bilo pisateljev, skoro toliko je bilo pravo- bolje k r i v o p i s o v.
A med največo nesrečo južnih Slovanov se mora to prištevati, da ni v prošlosti niti eno pleme zasvedočilo toliko močij, da celi narod zjedini in mu vtisne eno ime. Naravna stvar je to, da nosi razcepljenost politična, kakor religijozna in literarna, zmirom s seboj tudi nezavest o narodnem edinstvu. Odkar je narod državno podlegel tujcu, ločil se v veri in knjigi, se je tudi vzdržala in učvrstila narodna razko-sanost. Namesto vsaj štirih plemenskih imen so nadvladala nazivanja provincijalna in religijozna, kakor: Bolgari, Srbi, Črnogorci, Hercegovci, Bošnjaki, Hrvatje, Slavonci, Dalmatinci, Istraui. Kranjci, Štajerci, Korošci, Raci, Bunjevci, Šokci, Vlahi itd.
* Vsi Jugoslovani, razun Bolgarov, govore tri glavna narečja: štokavsko (s podnarečji .po različnem izgovoru stslov. -); kot ie-je, e ali i), čakavsko in kajkavsko (zapadno in iztočno), nazvana tako po vprašavnem zaimenu „što" ali „šta", „ča" in „kaj". A oni, kteri to ali ono narečje govore, se imenujejo v tem obziru „Štokavci" — Srbi in del Hrvatov; „Čakavei" — pravi Hrvatje, in „Kajka vci" — takozvani kajkavski Hrvatje (izvirno Slovenci) ter Slovenci (današnji).
Tako se je zgodilo, da so duševni plodovi enega ogranka skoro pisateljem, a kako li ne občinstvu drugega kraja povsem nepoznani ostali.
Samo ob sebi se razume, da pri takih političnih, religijoznih in literarnih okolnostih ni bilo govora ni o književnem ni o narodnem napredku. Stara literatura, osobito hrvatska, ki je že v 15., 16. in 17. veku stala aa takej višini, kakor tedaj malo ktera druga v Evropi, je po nastalih težkih in pogubnih političnih okolnostih povsem otemnela in skoro izginola, a novejše ni bilo. Pisalo se je le malo in osamelo, večkrat do cela brez duha slovanskega. Narodna zavest je vedno bolj in bolj ugašala, in zdelo se je, da jugoslovanskemu narodu ničesar drugega ne preostaja, nego preliti se v sosedne, deloma izobražene in razvite narode, kteri so njegovo propast tudi pripravljali.
Ali osoda vlada tako nad pojedinimi ljudmi, kakor nad celimi narodi. Mnogokrat vstajajo narodu ravno o najresnobnejšem času možje, ki znajo iznemoglo narodnost navdahnoti z novim življenjem in narod k novej slavi probuditi. To istino nam potrjuje povestnica vsakega naroda; vendar se nam pri nobenem bolj jasno ne pokazuje, nego li pri Slovanih.
Kakor je bila v starej dobi ideja državljanska, v srednjem veku pa ideja verska vsemožna, ter vodila do krutih bojev in vse druge zraven nje se nahajajoče ideje sebi podrejevala, tako je v novejšem času zavladala v vsakterem razvoji evropskih ljudstev ideja narodnosti. Posebno po francoskem prevratu ter njemu sledečih vojnah se je ta narodna pomisel vedno silneje vzdigovala in v jasnejšej samosvesti objavljala. — Koncem minolega stoletja se je tudi med južnimi Slovani probudilo živahnejše gibanje, ter je tekom časa rastlo in se širilo po celem jugu od Planin tja do Ornega morja, in to ne samo na javnem, političnem, temveč tudi na duševnem, literarnem polji. Pojedini ljudje, a tudi cela društva so si prizadevala materini jezik slovanski po književnosti v življenje uvesti. Slovence so budili V. Vodnik, pevajoč pesni in izdavajoč novine („Lublanske Novice" 1797—1800), Vrb. J a mik, Modrinjak in dr. Za Hrvate je osnoval Ni k. Budrovič Hvaraniu, učitelj prava na seminišči v Zadru, politične novine z naslovom: „11 regio Dalmata -— Kraljski Dalmatin" (italij. in hrvat. mat. od 12. jul. 1806 do apr. 1810). Isto tako se je pojavil Toma Mikloušic, župnik v Sterijevici, in vladika zagrebški Maks. Vrhovec z istim namenom: povzdignoti narodno književnost. Med Srbi so delovali blagonosno Dos. Obradovič, Luka Mušicki, Vuk Stef. K ar a d žic in drugi. Dim. Davidovic je izdaval na Dunaji „Novine serbske izb carstvujuštega grada Vienne" (od 1. aug. 1813 do 14. feb. 1822), potem v Belgradu (1834); prof. Magaraševic pa je (l. 1825) utemeljil v Novem Sadu perijodični list „Ljetopis serbskij", a v zvezi z dr. J o v. Hadžičem (Miloš Svetič), Mušicki m in P. J. Šafarikom v Pešti „ Srbsko Matico" (1. 1826),
kteri je bil največji dobrotnik dr. Sava pl. Tokol v Aradjanin. Tudi G j uro Šporer (Jure Matic) Karlovčauin (dijak na dunajskem vseučilišči) in A nt. Mihanovic od Petrovega polja (pesnik „Lepe naše domovine") sta se namenila po napotku Kopitarjevem (1. 1814 in zopet 1818) izda-vati na Dunaji hrvatske novine; isto tako biskup Vrh o ve c v Zagrebu; ali bilo jim je vse zastonj, ker si niso našli zadosta naročnikov in plačnikov. Naposled se je tudi v Bolgarih novejši čas bolj probudila samozavest narodna po trudu nekterih navdušenih rodoljubov, ki so (od 1. 1806. sem) nekoliko pobožnih knjižic posebno za mladino na svetlo dali; med njimi se osobito odlikuje archimandrit Neofyt Chilendarec, ki je tudi kratko bolgarsko slovnico in slovar napisal.
Tako so že v onej dobi klile kali prihodnjega navdušenja. Bili so to vestniki nove dobe, ki je silila duhove na domorodno delo, ter nam vstvarila današnjo književnost z mnogimi odličnimi pisatelji. Ti delavci so kot predboritelji za duševno zmago hoteli dremajoči narod prebuditi, mu vliti ljubezen do njegove narodnosti, in mu povzdignoti narodno knjigo.*
Vse te prikazni niso ostale brez upliva; ali veliki duševni pokret v narodu se še ni mogel oživotvoriti. Književna delavnost posameznih pisateljev ni mogla pri vsem hvalevrednem trudu njihovem obroditi zaželenega ploda, ker ni imela nikakega temelja in pravca za književno edinost, niti v jeziku, niti v pismu, pa tudi ne v imenu.
Kaj je bilo v takem stanji storiti?
Veliki duh se poteguje za veliko stvar. — Ko se je tudi med Slovani začelo bolj marljivo znanstveno jezikoslovno raziskavanje, kojemu so temelj položili Dobrovskv, Kopitar, Šafafik in drugi, so se učeni možje nahote osvedočili, da so vsa narečja, podnarečja, razrečja jugoslovanska upravo samo eden jezik. Potreba je bilo samo to prepričanje oživotvoriti : Raztrgane ude je bilo treba zjediniti in zvezati ter tako odstraniti zapreke, ki so ovirale ves tvarni, družbinski, duševni razvoj, a na razvalinah starega strankarstva pozidati novo zgradbo silne narodne zajedinice.
Vse pojedine lit erature in literaturice je bilo treba združiti v enotno literaturo!
Tega posla se je lotil dr. L j ude vit Gaj.
* Vredno je tukaj omeniti, kar piše t „Viencu" 1872. br. 20. A. Š.: „Nisu li klicu slavenske narodnosti postavili pojavi slavenstva na negdašnjein sveučilištu ljub-ljanskom? G. 1810 ili 1811 ustrojio je ondašnji francezki gubernator Marmont sveuči-lište u Ljubljani. Naravno je bilo, da su ondješnji učitelji i na slavensku narodnost naišli. Tako je jedan učeni Kranjac — sada se več nesječam njegova imena — k no-vinam ljubljanskim ili k „telegrafu oficielu" kao prilog slao za presudjivanje pitanja: Jesu li sliedeče rieči latinske ili slavjanske i na koliko jedno ili drugo? Naime: Bat, batte, batre. Baril, bisaga. Briga, brigue. Lokot, loquet. Percher, prhnuti. Vališ, valise. Ovi su izvanredni prinijetci dolazili alfabetičnim redom mjeseca lipnja i kolovoza 1813. No kad je austrijska vlada Ilirik opet zauzela, prestale su novine i sve ostalo".
Grajeva mladost in dijakovanje.
L j ude vi t Gaj se je rodil 8. julija leta 1809. v Krap in i, malem inestici v Zagorji, divnem kraji hrvatskem pod razvalinami nekdaj sijajnega gradu, iz kterega izvajajo po narodnej slovanskej pripovedki svoj rod , Čeh. Leh in Meh; ker haje niso mogli prenašati rimskega gospodstva, so zapustili svojo domovino in odšli prek treh rek ter tam na severji utemelili češko, poljsko iu rusko državo in narod. Že kot dete je naš Ljudevit rad in z neko strastjo poslušal ono poznano pričo o tobožnjej tej zibeli slovanski, a njegov smeli in domišljavi duh si je vstvarjal na skrivnem slike, kterih si niti v sanjah ni mogel misliti, da se mu bodo enkrat izpolnile.
Na Hrvatskem, kakor v celej Jugoslaviji, je bila za narodnost mračna, a za književnost zares temna noč, dokler se ni prikazal Gaj kot svetla zvezda daniea, naznanjujoča juternjo zoro, a za njo beli dan.
Že kot otrok po svojej materi, vrlej domorodkiuji prepričan, da je presiromašnemu ljudstvu potreba knjig v narodnem jeziku, ako si hoče priboriti tudi boljše materijalno stanje, je Gaj že v ranej mladosti začel se v pisanji vaditi. Uččč se na gimnaziji v Varaždinu sestavi po zapiskih nekega o. Sklenskega in po nekih čeških in poljskih kronikah knjižico sodržujočo povest njegovega rojstnega mesta v latinskem jeziku z naslovom; »Brevis descriptio loci Krapinae" ter jo nameni tiskano na svetlo izdati. »Predsodek onega časa"' — tako piše sam v svojej žalibože nedovršenej autobiografiji* — »ni dopuščal drugače, kakor ali latinski, ali nemški, ali, da bolje rečem, tema mi ni dopuščala — nikakor. Ker sem bil učenec takozvane pete latinske šole, v petnajstem letu svojega življenja, mi je knjigosodnik v Zagrebu, tedaj neki jezuit po imenu o. Klohammer, obsodil mojo knjižico na gromado, a mene na suhoparne nauke šolske, v kterih sem itak več, nego so bili vredni, napredoval, tako-le rekoč : »Dečakom se je učiti lekcije, a ne pisati knjig!" — Ko pa Gaj leto pozneje v Karlovec odide, prevede sam svojo povestno črtico po nagovoru svojega profesorja Bavarca o. Aurelija Hermanna, ki je ob enem tudi cenzor bil, na nemško ter jo izda z naslovom: „Die Schlosser bei Krapina, sammt einem Anhange von der dortigen Ge- . gend in botanischer Hinsicht. Karlstadt bei Trattner. 1826". 16.° »Do tedaj so mi se že meje moje domovine razširile" — veli zopet — »ter se radujem, da sem brez vsakega rokovanja (rokopodajanja — pomoči) v onej znanej, da-si malej in neznatnej knjižici utrdil dokaz, da sem znal razločevati veje našega naroda, kteremu sem vedel za slovansko in za slovensko ime. Radujem se, da sem poznaval majko Ilirijo, ter v duhu
*) »Knjižnica Gajeva. Ogled bibliografijskih študija spisao i na sviet izdao Velimir Gaj". Zagreb. 1875.
razkrilil osnove svojega delovanja prek ledij dragega mi Zagorja in prek domovine hrvatske do tja, do koder se razprostira veja, ktera z malimi razlikami govori eden jezik velikanskega korena slovanskega ter v nepretrganem društvu in sosedstvu prebiva med Donavo in jadranskim morjem. Bile so meni v spominu in na srci besede materine: ,,Knjig, knjig za narod v narodnem jeziku!"
„V Karlovei mi je bila prilika" — pripoveduje dalje — „da vidim ljudi starega kova narodnega, otroke od jedra našega naroda, hrvatskega in srbskega, in da poslušam njihov jezik junaški; in ko sem prečital „Kazgovor ugodni" Kači cev, razumel sem slast in dostojanstvo ilirskega jezika; ali pametnost me je vabila, da se najprej poslužujem ouega narečja, ki služi mojim Zagorcem in vsej onej strani, kterej v pravem smislu ni nič bilo do svoje narodnosti. Male moje pesni, ktere sem v „Luni", novoustrojenem časopisu nemškem v Zagrebu obelodanil, so si kjer si bodi prijaznost pridobile. A, ker jih uredništvo, glede na svoj nemški namen, takoj sprva ni hotelo sprejeti, sem mu s pismom zapretil, da hočem sam, ako se v narodnem jeziku poslane stvari ne sprejemajo, za leto dnij izdavati naroden list, bodi si v kakem koli narečji".
Iz tega se vidi, kako vzvišene misli so že tedaj rojile v glavi našega mladega pisatelja. Dušo mu je namreč zavzela slutnja, da je že zadnji čas probuditi narodno samozavest in narodno književnost.
A ta slutnja njegova je še stalnejši in čvrstejši temelj zadobila, ko se je podal Gaj v početku leta 1827. na vseučiliščne in sicer modroslovne nauke v Gradec. Tam je občeval s povestničarjem Adalb. Muha r j e m in archivarjem J. Wa rtinge rj e m, ter marljivo nabiral v joannejski knjižnici gradivo za povestnico kraljevine Hrvatske, koji spis je tudi za natis pripravil, a na prigovore Muharjeve, da delo ni tako, kakoršno bi imelo biti, ga je v rokopisu pustil.
V Gradci je bivalo takrat na tamošnjem vseučilišči še nekoliko mladih Hrvatov in Slovencev; med njimi imenuje Gaj Mojsija Baltica in Dimitrija Dem etra, znanega hrvatskega dramatika. Drugujoči lepo zbrani so se ti mladenči na domorodno delo nagovarjali ter se na književnem polji poskušali. Naj tu navedem, kar Gaj o tem pripoveduje: „Mojsij Bal tič se je kot živ zgled vseh krepostij v mladem domorodci posebno odlikoval. Ta blagi in zmerni rodoljub ima mnogo zasluge o razvitji znanja in značaja vseh onih, ki so ga obdajali. On je meni prvi odkril notranjo vrednost čistega našega narodnega jezika, kije edini vreden občnega imena ilirskega. Z njegovim trudom sem se jaz. kot rojen Zagorec, naučil poznavati azbuko in z dobrim izgovorom izgovarjati čist jezik. Z njim sem prvič čital narodne pesni srbske, po V u k u na svetlo izdane, ter sem spoznal in občutil njihovo neprecenljivost... Prijateljstvo, ktero meje vezalo z milim mojim zemljakom in součencem Dimitrijem
p e m e t r o 111, je jako uplivalo na bodočnost našega književnega razvitja. Tedaj se je največ pečal s staro klasično književnostjo, a osobito z igro-kazno umetnostjo grško, ktero je najbolj cenil in negoval. Baltic in pemet.er sta bila od našincev prva, ki sta z menoj kakor v spanji v bodočnost gledala čarobno sliko prerojene naše narodnosti, kakor smo jo doslej večjidel že v istiui doživeli. Prvi naš umotvor Dimitrijev, oda, s ktero me je ljubezujivo pozdravil leta 1828., ko sem se po velikonočnih praznikih iz domovine svoje vrnol v Gradec, pisana v prostem našem narečji zagrebškem, jasno svedoči, kako je on z blagim srcem zapopadel in si priljubil vse moje želje; kako je z bistrim umom svojim spoznal in pregledal moje osnove; s kratka, kako je. bil v bližnjo našo bodočnost posegel rodoljubni duh njegov, ki je s tolikimi krasnimi umotvori doslej okrasil novooživljeno našo književnost. Skoro nič višjega se do sedaj ni učinilo v poslu narodnega prerojenja, o čem se mi ne bi že tedaj bili pogovarjali. Neke pesni, ktere sem iz nemškega jezika prevel in v za-grebškej „Luni" na svetlo izdal, so navdahnole, akoprav še v razrečji pisane, mojega prijatelja s stalno nado, da bodemo mogli s stanovitnostjo svojo s časoma razviti iii povzdignoti narodno književnost. Povestniški moji zapiski so probudili v njem željo, da v narodnem jeziku z igrokazi obnovi v spomin našim starim dela naših pradedov. Te resnobne misli so se javile med nami kot prva zarodica narodnemu „kazališču". Naši razgovori o Joanneji, kteri zavod smo marljivo pohajali ter si prizadevali, ga pri svojih slabih močeh vendar v vseh oddelkih in vrstah proučiti, so vzbudili prvi nainislek o narodnem „muzeji". V ta namen sem tedaj v knjižnici omenjenega Joanneja pobilježil in prepisal ne samo kroj in ustroj tega zavoda, temveč zbiral sem tudi vsaktere osnove ostalih, v avstrijskej državi utemeljenih, podobnih zavodov; pozneje pa ob času javnega življenja in delovanja sem gledal, da kaj o tem ustno, ali pismeno, posebno s kratkimi pozivi v „Danici", razplodim med rojake".
Zanimivo je še, osobito za nas Slovence, kar o Gaji pripoveduje že pokojni Fran Kurelac, ki je tedaj tudi v Gradci živel: Kot navdušen privrženec svojemu rodu je že Gaj tedaj kazal oni razplodni duh, kterega vsikdar isti v obilji ima, ki zares druge navdušuje. Lotil se je pokojnega Murka, ter ga s svojim žarom ogreval in tako nanj deloval, da je Murkov slovenski rečnik, kterega so si Slovenci že tako milo želeli, vendar božje svetlo zagledal ter poslej večkrat svoj blagoslov po svetu trosil. Nagovarjal je pokojnik Murka tudi na to (že 1. 1828.), da spravi svoj slovnik v svet v češkem pravopisu, a ne znam, na kakih konservativnih silah so se ta kola zlomila*.	(Dalje pride.)
* „Slova nad grobom Ljudevita Gaja" govorjena od Pranja Kurelaca. 1872.
Doneski k filozofičnej terminologiji.
Naslednjim člankom je namen Cigaletovo '^znanstveno terminologijo", ktero je dala v Ljubljani leta 1880. „Matica Slovenska" na svetlo, v nekterih filozofičnih izrazih dopolniti. Kavnalo se je pri tem nekoliko po sledečih pravilih:
Znanstveni izrazi naj bodo v obče taki: 1. da odgovarjajo pojmom onih rečij, ktere imajo poznamenovati; 2. da so, kolikor le mogoče, domači, t. j. pravi slovenski, ne izposojeni, če tudi iz slovanskih narečij; 3. da imajo svoje določne pomene, tako da, čim menj bode raznih pomenov imel kteri izraz, tem bolje bode v znanosti služil.
Po teh pravilih sem se tu ravnal. Prestrog nobeden meni znanih jezikov v terminologiji ni; tako tudi ne smemo mi v tem oziru podan-tični biti.
Opomniti mi je nekoliko o porabi Belostenčevega slovarja. Jaz Belostenea nikakor ne smatram za Bog ve kaj, temveč menim, da hrani on bogat zaklad dobrih besed, pa tudi mnogo maloporabljivega blagži. Navajal sem ga tu posebno s tega razloga, ker je poln pravih narodnih izrazov, se ve da ne po vsem Slovenskem znanih, a narodnih izrazov najbolj potrebujemo. Blago našega jezika, to je moje mnenje, še davno ni popolnem znano. Naša ne samo še ne zapisana, ampak tudi že v knjigah shranjena literatura, posebno preteklih stoletij, je še malo iz-crpljena in porabljena. K onim izvirnikom, ki so te vrste, spada tudi Belostenčev slovar. S tem. da ga tu pogostoma navajam, hočem samo pokazati, da imamo glede na terminologijo tudi domačih pismenih virov, ki k pomišljevanju nagibljejo in zaslužujejo, da jih v ozir jemljemo. Menda pride kedaj čas, da se bodo vsa slovenska narečja — in Belostenec je pisal čisto slovenščino, kar tu poudarjam, če je tudi vmes iz štokavščine zajemal, kar pak redovito s pismenko D. (dalmatinski) zaznamenuje — pri terminologičnih potrebah bolj marljivo v poštev jemala. Samo po sebi se razumeva, da se to brez kritike ne sme goditi. Jaz sem pri Belostenci kritiko ravno tako rabil, kakor sploh menim, da se ima ostro prebiranje nasproti vsem in vsakoršnim prikaznim leposlovnim in znanstvenim sploh upotrebljevati.
Omeni se še naj, da so se sledeči članki po istej vrsti napisali, kakor tu stoje, tedaj v slučajnem redu in ne systematiČno. Da se izrazi lažje pregledajo in poljubni lažje najdejo, slede v kratkem alfabetnem redu one besede, ki se v sledečih člankih pobliže razložijo.
Allgemein — vkupen, splošen, občen (5*).
Begriff — pojem (2).
Besonder — poseben, delen (6).
Deduction — izvajanje, izvod (8).
Empirie — izkustvo (10).
Erfahrung — izkušnja (10).
Induction — dovod, dovajanje (navod) (9).
Praxis — dejanje, izvrševanje, izkustvo (11).
Schliessen — sklepati, zaključevati (7).
Schluss — sklep, zaključek (7).
Theorie — misli, mišljenje (11).
Urtheil — sod (3).
Vorstellung — predstava, namišljenje (1).
Wissen — vedeti, znati (4).
1. Vorstellung — predstava, namišljenje.
Vorstellung tolmači Cigale v svojej knjigi z izrazom p o m i s e 1 (str. 130.). Vsakdo, ki slovenski jezik poznava, mi pritrdi, da substantiv po misel (f.) ni v slovenščini navadna beseda1, ker se substantiv misel kot tak sploh ne nahaja v sestavah, k večemu — m i s 1 e k , prim. premislek. (Smisel, tudi z m i s e 1 = Sinn, in možkega spola (1. c. 108) ni domačnica, ampak tujka). Če dalje primerjamo nenavadno sestavko: p o m i s e 1 z nemško: Vorstellung in pomisliti s : vor-stellen, najdemo takoj, da se slovenski in nemški izraz ne vjemata. P o-misliti je: pozneje ali nekoliko časa misliti, bedenken, nach-denken2; prim. glagole: p o m u d i t i se (etwas verweilen); počakati; postati (postojim); pomoliti (etwas weniges beten); p o-sedeti; pogovoriti in dr. Zato Belostenec v svojem slovarji „Ga-z o p h y 1 a c i u m 1 a t i u o - i 11 y r i c u m J o a n n i s B e 1 o s t a n e c 1737" (v 2 delih) p o č a k a n j e tolmači z modicum exspectamen (II. 362.); posta jem s subsisto (II. 390). Po tej sestavi bi torej p o m i s e 1 ne pomenila drugega, nego kar Belostauec imenuje pomišljenje: co-gitatio, consideratio (II. 380.); in pomisliti znači samo: cogitare, considerare, kakor Cigale sam (str. 11.) das Bedenken prestavlja z besedo: p o m i š 1 j a j.
Nemški izraz Vorstellung v filozofičnem pomenu poznamennje neki duševni čin in tudi predmet tega duševnega čina, po kterem gle-
* Številka kaže red članka, v kterem je beseda pobliže razložena.
1	Stara slov. ima pomjslt (kot m.) v pomenu cogitatio, consilium, deside-rium; prim. Miklosich Lex. 621.
2	Staroslov. pomysliti reputare, cogitare (diafar/i'Cso9cu), contemplari, de-siderare; prim. Miki, Lex. 621.
damo misli v duhu kot ueke v njem bivajoče ali nastajajoče stvari.1 Zato služi latinskej terminologiji izraz imaginatio, tudi repraesentatio, ker človek s svojimi mislimi na podobni način dela kakor z oddaljenimi rečmi, ktere si v duhu naslikuje. Izraz p o m i s e 1, polni sliti torej, kakor je njegov pomen gore razložen, ne pomenja tega, kar je Vorstellung, vorstellen v filozofičnem smislu.
Ker so filozofični izrazi, kakor vsi drugi, prenesene besede, bilo bi menda tudi nam dovoljeno, za Vorstellung takih terminov se posluževati, kakoršni so lat. imaginatio in repraesentatio (sc. mentis), tedaj v p o d o I>-ljenje (v p o d o b 1 j e v a u j e) (namr. dušno). Ali prenesene besede t. j. take, ki imajo poleg svojih navadnih pomenov še več duševnih, so v znanostih nevarne zavoljo krivega razumevanja. Treba je posebnih, določnih izrazov, kteri na ravnost reči znamenujejo, tako da ni o več stvareh in o pomenu dvomiti. Že Belostenec je iskal takega izraza za imaginatio. On ima zato med drugimi besedo na mišljenje (I. 651), imaginari: n a m i s 1 i t i, n a m i š 1 j a t i (I. 652) iii imaginarius: n a m i š 1 j e u (= v misli položen) (1.651); prim. namišljen je (11.240). Isti izraz tudi služi Belostencu za concipere mente, auimo = popasti, prijeti s pametjum, razumom; vu sebe n a m i s 1 i t i, n a m i s 1 i t i vu glave (I. 330). Belostencu služi torej za Vorstellung: n a m i š 1 j e 11 j e in za vorstellen: na mi s lit i, namišljati.
Ali tudi s tem izrazom se ne morem popolnoma sprijazniti, in to iz dveh uzrokov ne, Prvič pomenja namišljenje (namišlje vanje) poleg namerjenja ali namenjenja tudi nekako pridevanje, prilaganje, prim. namišljeno ime, beigelegter, angedichteter Name. Pri namišlje-vanji je dvoje stvarij: ena, kterej se primišljuje, druga, ktera se primiš-ljuje, a pri Vorstellung je na enotno mišljenje misliti, iu to ali enega predmeta ali ene skupine predmetov, ne na njih zlaganje ali sestavljanje v celote. Zadnje spada v področje fantazije ali pa s6da (Urtheil). Drugič sega pomen Belostenčevega namišlje 11 ja v področje tega, kar je Begriff; to se razvidi iz njegovega tolmačenja (I. 330): concipere mente, auimo s popasti, prijeti s pametjum (== 11 a 111 i s 1 i t i); ta pomen pa presega nemški Vorstellung. Vendar pak priznavam, da prvi pomen Belostenčevega na mišljenj a res nemškemu Vorstellung nekako odgovarja iu se torej namišljati, 11 a 111 i s 1 i t i vsekako sme nad glagol p o 111 i š 1 j a t i, p omisliti staviti.
Navadni govor ima za vorstellen: misliti se in po tujem posneto: predstavljati si, predstava, predstavljanje (Cig. Term. 136.); na pr. kako si 111 i s 1 i 111 o zemljo, nebo, ali: kako si p r e d-s t a v 1 j a m o zemljo, nebo. Vendar pak je izraz 111 i s 1 i t i si v
1 Jaz sevtej reči držim Brentano-vega dušeslovja („Psyohologie" Leipzig 1874).
pomenu vorstellen preuedoločen ter tudi substantiva za Vorstelluug nima, ker m i s e I pomenja Gedanke, t. j. čin duševni.
Ostaja nam torej izraz predstava, predstavljanje, predstaviti, predstavljati (si). Cigale res da izrazu pomisliti daje prednost1, ali jaz predstavo, predstaviti odločno in izkij učljivo bolj cenim, in to iz sledečih uzrokov. Prvič je izraz predstaviti (si), če je tudi iz nemščine prenesen, udomačen, živ in čisto navaden izraz, ki se zraven misliti si rabi. Drugič je navlašč vstvarjen, da nemškemu vorstellen odgovarja; tedaj je pravi termiuus, ter nima nič nedoločnosti, kakor njegov synouyin misliti si. Tretjič je tudi češčini in ruščini lasten (gl. Cig. Term. 136) ter se s tema narečjema popolnoma sklada, z njima vred občutivši potrebnost si za vorstellen vstvariti poseben izraz.
Za vorstellen bi se naj tedaj jemal glagol predstavljati (predstaviti), za Vorstelluug: predstavljanje (kot za čin) in p r e d-stava (kot za predmet); za Vorstellbarkeit: predstavljavnost; Vorstellungskraft: predstavi j ajočnos t; Vorstellungskreis: okrog ali obseg predstav (predstavljanja).
Kot synonymi pak se naj rabijo: namisliti (namišljati, narni-šljevati); p r e d o č i t i (si) (predočevati); p r e d o č b a (prim. zadnji izraz pri Cig. Term. 136 in XII.).
2. Begriff — p 6 j e m.
To, kar Nemci Begriff imenujejo, je neka raznim predstavam eno-vrstnih predmetov lastna občna (duševna) podoba. Kot osebina ali kot pojedina stvar se ta podoba v vunanjej prirodi ne nahaja, ampak samo v človeškem predstavljanji.
Ker se ne da dokazati, da bi ta občna duševna oblika stvarem samim odgovarjala, ima se ona za nekakove znake stvarij smatrati. Zato so Latinei za Begriff imeli besedo: notio (z n a m e n j e ali zna k), Grki pak so ga s rh op, i) ovala, to imaqyov (bitje, bitnost, bistvo) izraže-vali. Ker je tedaj Begriff nekakov obseg takih znamenj ali znakov stvarij, zato imajo Latinei poleg notio tudi izraz conceptus, in na ta izraz so se ozirali novejši prestavljavci. Nemški Begriff je samo prevod latinskega: conceptus. Tudi naš starejši slovenski jezik pozna nekaj podobnega, namreč besedo zapopadek (zapopasti). Tudi Belostenec ima nekaj sličnega; za comprehendo rabi popada m (popadam pametjum = am-plector animo) (II. 381); za concipere mente: p opasti, prijeti s pametjum (L 330)2. Starejši slovanski jezik ima izraz: razum, r a z-
1 Prim. Predgovor k „Terminologiji" str. XII., kjer to prednost utrjuje.
'' Prim. staroslov. p op as t i prehendere, Miki. Les. 625.
uraeti1. Razum je neko ločenje ali razlikovanje predstav po njihovih znakih. To ime tudi dobro pomenu Begriff pristoji; kajti razločevanjem stvarij se tudi pojmovi dobivajo ; prim. Belostenca, ki r a z u m e m tolmači s comprehendo, percipio intellectu (II. 358)2.
Kar smo gore o besedi misliti v pomenu predstavljanja opomenili, to velja tudi o razumu, razumevati, namreč da ste te besedi zavoljo raznih svojih pomenov za Begriff prenedoločni in nesposobni. To so tudi razni slovanski jeziki čutili ter si priredili za Begriff, begreifen posebnih izrazov. Cigaletu se mora (Term. 11.) pri tem izrazu pritrditi, osvajajočemu za begreifen besedo poj miti in za Begriff pojem (gen. pojma)3. Z istim izrazom tudi Oehi in Hrvatje zaznamujejo ta terminus. Ali ostati nam je pri njem sam6, dokler je o logičnih ali psychologičnih izrazih govor; nepotrebno pa je, za navadne izrazen, pr. begreiflich (r a z u m 1 j i v) iskati nenavadnih besed, prim. p o j e t e n (ktero ima Cig. za begreiflich. Term. II)4. Begrifflich (t. j. was einen Begriff oder Begriffe anlangt) bi se lahko izraževalo s prilogom p oje men, p o j e m s k i, prim. vzajemen in sejem s k i dan (iz v z in s e _(_ jem = i m); Cig. ima pojmoven, kar se meni nerazumljivo dozdeva. Begriffsvermogen prevaja Cig. s (hrv.) p o j m o v i t o s t, ali bolj po domače bi rekli: ponimajočnost; (od glag. p o n i m a t i = p o j-miti; prim. zanimati (iz za +- i mat i)5. Begrifflichkeit je p o-j e m 11 o s t, p o n i m i v o s t; prim. vzajemnost in zanimivost. Za Begriffsvervfirruug ima Cig. p o m e t n j a pojmov, kar bi se lahko krivo razumevalo. Bolje bi menda služil izraz: m eden je, mešanje pojmov , z m e š a n o s t ali zmedenost v pojmih, p o j e m s k a zmešnjav a. Za Begriffswort nasvetuje Cig.: pojmovna beseda. Ako je Begriffswort = beseda, ki služi izraženju kakega pojma, ondaj bi se lahko rekalo: p o j e m n a ali p o j e m s k a beseda.
(Dalje pride.)
1	Iz raz + um. Um po Cafu in Trstenjaku prihaja od korena: i m (capere); Miki. Lex. 1054 izvaja um iz ser. a t cognoscere.
2	Staroslov. razum intellectus, ratio, sensus; in razumevati intelligere. (Miki. Lex. 781).
3	Stara slov. nima subst. pojem, pač pa glag. poje ti prehendere, Miki. Lex. 054.
4	Staroslov. pojete n eomprehensibilis; Miki. Lex. 654.
5	n je v besedah ponimati (ne pojemati, kar ima ves drugačen pomen), in zanimati epenthetičen.
Kres.
. Vsakdo, ki je globlje mislil o slovanskej starodavnosti ali vsaj pregledal, kar se je o njej treznega pisalo, se je kmalu prepričal, da ga ni v njej oddelka tako neobdelanega kakor je bajeslovje in kar je z ujim v najožjej dotiki. Nimamo jih častitljivih starih spomenikov po primeru indijskih Ved ali skandinavske Edde, a kar je še hujše, še pisateljev ni, ki bi nam, kakor Taeit o Germanih, mogli razkriti v idealnem svitu obraz notranjega in vunanjega življenja naših pradedov. Še tista mrvica poročil, ki je raztrošena po spisih raznih zapadno-evropskih neslovanskih letopiscih, je večkrat prav dvomljive vrednosti, kajti pisala jo je le redkokrat nepristranska roka in nikdar ne z namenom slovanstvo v resnici pokazati, kakovo je. A še domači pisatelji, kakor 11. pr. takozvani ruski Nestor, so o Slovanih poganih govoreč gledali ua-nje s stališča svojega verskega (iogmatizma in njihova poročila nam večjidel tam najmanje ugajajo, kjer bi jih najbolje potrebovali. Ki nam tedaj razkrivaš prvotno življenje naših prednikov, ali nisi krvavo čutil te nezgode ter gledal na levo in desno, kje bi bilo najti drugih kriterij, kolikor toliko pripravnih, nadomestiti praznino osobito srednjedobnih pisarjev ? Našel si jih gotovo in ne pičlo število ter med drugimi tudi v raznih običajih, kterih se držimo še sinovi, dasi je nad tisočletje vtouolo v preteklost, odkar je krščanstvo posijalo tudi pred naš prag. In med take običaje smemo šteti naš kres (točniše kres, ker ima staroslov. it p i c i), kteremu je v bajeslovnem koledarji odmenjen še danes večer pred sv. Ivanom krstnikom, a ne le pri nas Slovencih, ampak tudi pri bratih nam Hrvatih (kres, kris) in Srbih (kri-jes) ter z drugim imenom v široširnem slovanstvu in še daleč čez meje njegove.
Pri nas zažigajo ta večer ognje po gorah in holmih, t. j. kurijo kres. „Po nekterih krajih pojo in plešejo okoli kresa, po drugih mladi ljudje čez ogenj skačejo in starci jim po skoku vsled starih vraž prorokujejo srečno ali nesrečno življenje. Tudi je med Slovenci šega, po kterej ugasle utrinke in ogorke od kresnega ognja ali nektera zelišča utikajo v streho in pravijo, da se tako varuje pogor od hiše. Drugi običaj je navaden, po kterem nastiljajo kresno noč tla po hiši in veži z zeleno praprotjo, češ, da bode prišel sv. Janez kresnik prenočit in bode odvrnol od hiše za tisto leto vsako nesrečo, pretečo po ognji". Slovenski glasnik, zv. XI. str. 182. Ako temu še pristavimo, da drugod (posebno na slovenskem Koroškem) spuščajo ali so vsaj še v početku našega stoletja spuščali ognjena kolesa z gora* (prim. Sartori Neueste Reise durch Oesterreich etc.
* Kakor mi koroški Slovenci pripovedujejo in trdijo, se lahko še dandanes vsakdo prepriča, kako na večer sv. Ivana krstnika ljudje pri kresu lesena kolesca užigajo in v zrak mečejo.	Ur.
Wien 1811, II. 349, 350) je menda vse poglavitno povedano, kar označuje kresni svetek pri nas. Tzvzemši kotanje gorečih koles se z vsem drugim skladajo hrvatski in srbski običaji popolnoma1, a osvetijo tudi naše v marsičem, ohranivši več starinskega in typičnega. K slednjemu prištevam, da se v Hrvatih in Srbih o tej priliki pojo pesni uprav svečanosti svojstvene, kar velja tudi za skoro vsa druga slovanska plemena, v prvej vrsti za Maloruse2. Pri nas pa se danes sploh le popeva, a da bi se pevale pesni samo tej svetkovini namenjene, mi ni znano in se mi tudi ni posrečilo po spomenicih ustnega slovstva prepričati se, da se motim. Sicer je tudi drugod ušlo marsikaj med to blago, kar je nekdaj težko da imelo tam svoje pravo, — ali ako tudi vse to odštejemo, ostane še precej, kar stoji s kresom in samo s tem v najožjej zvezi. Dasi je dalje mnogo teh ritualnih pesnij prav nejasnih za nas, vendar jih tudi ni malo, ki živo svedočijo, da je bila pesen bistven del praznika. — Mimogrede naj tudi povem, da ima pri nas zgoli praprot nekoliko symbolike pri tem običaji, drugim Slovanom pa rabi cela vrsta zelišč, kojih ima nekoliko čarovno moč v obče, druga pa uplivajo le na ljudi in živali, vzlasti z ozirom na bolezni in nekoliko zopet glede mlade-niške in devičje bodočnosti3. — Kako je s kresom v Bolgarih nismo še danes dosta podučeni, ker je njihovo slovstvo še več ko pri nas pozabljalo na tradicijonalne narodne proizvode; toliko se pa da (iz zbornikov bratov Miladinovih, Karavelova in Čolakova) povzeti, da smo s i j u ž n i SI o-v a n i tudi t u povsem sorodni.
Kakor južnim znan je kres tudi severnim in z a p a d n i m Slovanom in se skladajo isto tako njihove šege z našimi. Kar je
1 Primeri m. dr. IIič Narodni slavonski običaji, u Zagrebu 184(5, str. 154 in si.; Vuk Štefan. Kar. Srpski rječnik, u Beču 1857 s. v. Ivanj dan, krijes; i dem Život i običaji naroda srpskoga, u Beču 1867, st. G7, 68; Milojevič Pesme i običaji ukup-nog naroda srpskog, u Beogradu 1869, I. 1—12; na slednje mnogobrojne pesni se pa ni brezpogojno ozirati, ker niso prava narodna lastnina, ampak često gola amplitika-cija narodnih motivov, kakor sem že v svojem spisu „Einleitung in die slavische Li-teraturgesehiehte, pg. 320, 321" skušal dokazati.
! Gl. posebno Trudy etnogr.-statist. ekspedicii v zapadno-russkij kraj; jugo-zapadnyj otdel, st. Peterburg 187, III. 199—223. — Enkrat za vselej naj povem, da se pri transkripciji ruske pisave držim ruskega pravopisa a ne izgovora, samo da i> konci besed kot nepotrebno znamenje izpuščam.
3 Tereščenkov delu „Byt russkago naroda" ima neki v 5. zvezku str. 87—95 celo vrsto tacih zelišč naštetih in popisanih. Knjiga mi uprav zdaj ni pri roki ali toliko lahko povem od poprej, da jo je treba z veliko previdnostjo rabiti, ker pisatelj iesto ni zanesljiv v svojih poročilih. — Nekoliko teh zelišč je naštetih tudi v Hanu-ševem spisu: Bajeslovni kalendar slovansky, v Praze 1860, str. 182, 183 in se ve da v Afanasjeva velikem delu „Poetič. vozzr, Slavjan" na dotičnih mestih.
nam kres, je Rusom kupalo1, Poljakom2 iu Čehom (v širjem smislu, t. j. Čehom, Moravanom in Slovakom) s o b o t k a3. L u ž i e a n i ali Sorbi imenujejo to slavje tudi sob o tka in tudi oni opravljajo ta večer obrede, ki se od drugih slovanskih ne razlikujejo. Natančnejšega nam izvirniki o tem ne vedo ali nočejo povedati, ali toliko se pa da povzeti, da ima obilica rastlin pri tej svetkovini posebno veljavo4.
Načela sočasne mythologične znanosti nam vele pogledati č r e z meje slovanske in povprašati, ali nimajo razven nas še drugod kaj našemu kresu, kupalu ali sobotki podobnega. Pot, po kterem nam je hoditi, je isti, po kterem hodi primerjalno jezikoznanstvo, samo da bajeslovna veda ne omeji svojih preiskovanj na narode, po jeziku sorodne, kajti s o-rodnost m y t h o v j e č e s t o neprimerno Si'rja od sorodnosti jezikov. — Odveč bi bilo na tem mestu spuščati se v podrobnosti, in zadostuje, ako povemo, da imajo ali so imeli ne le L i t v a n i in L o t o v c i, ampak tudi Germani in Kelti ter r o m a 11 s k i n k r o d i svetkovino čisto našemu kresu podobno. Da se v tem skladajo z nami celo nekteri narodi in narodiči velikega t u r a n s k e g a debla, omenjamo ravno tako le mimogredoč, kakor nas ne zanima odveč, da imajo nekaj podobnega izhodna ljudstva, osobito S e m i t i. Večje vrednosti pa je, kar se nam poroča v tem oziru o T h r a k i h , Rimljanih i 11 Grkih, in se bodemo kasneje kolikor toliko mogli uspešno nži-nje opirati, ker hodijo v nekem važnem vprašanji v poštev.
1	Glej: S negi rev Russk. prostonarodn. prazdniki, IV. 18—50; S a ch arov Skazanija russkago naroda, II. 7. oddelek str. 37—41; Trudy etnogr.-statist, ekspedicii, III. 193 in si. — Prvo letopisno vest o tem prazniku lahko berete v zborniku: Polnoe sobran. russk. letopisej, izd. archeogr. komissieju, II. 257 in IV. 279.
2	Gol£biowski Gry i zabawy, w "VVarszaVvie 1831, str. 294—303. Najbolj zanesljivi izvirnik je zdaj Ivolbergovo še ne dovršeno delo „Lud, Warszawa oziroma Krakow 1865—1876", dozdaj 10 prav obsežnih zvezkov; o našem predmetu na raznih mestih.
8 Reinsberg-Diiringsfeld Festkalender aus Bohmen, Prag 1864, str. 313 do 320; Jan Kollar Narodnie zpiewanky, w Budine 1834, I. 16—18 in 424—429; S bor ni k slovenskyc-h narodnieh piesni, povesti, prislovi, porekadiel, hadok, hier, oby-čajov a povier vydava Matica slovenska, vo Viedni 1870, I. 199—201. Magjarska ne-strpljivost je kriva, da ta zbornik ni došel črez 2. zvezka prvo polovico. Dalje: Dob-šinsky Prostonarodnie obyčaje, povery a hry slovenske, Turč. sv. Martin 1880 str. 163 m si'.; K. Jar. Erben Prostonarodni češke pisnž a rikadla, v Praze 1864 str. 79, 80. Marsikaj se na različnih mestih nahaja v izvrstnem zborniku „Narodni pohadky, pisne, hry a obyčaje vydava spolek Slaviav Praze"; do zdaj 15 zvezkov. Češka vseuči-lisčna mladež je s tem še ne končanim delom storila veliko uslugo narodu in učenosti; uaj bi jo drugod posnemali.
4 Smoler a Haupt Pjesnički hornych a delnich lužiskich Serbow, Grymi 1841, II. 224; W. von Schulenburg Wendische Volkssagen und Gebrauche aus dem Spree-wahl, Leipzig 1880, str. 254; Veckenstedt Wendische Sagen, Marchen und Gebrauche, Graz 1880, str. 452—454.
To važno vprašanje pa je: ali ne izvira kres in vse, kar je z njim, iz krščanskih idej in narčdeb? Kes se le-te tako strinjajo z onim, da se je trdilo in se še danes večkrat trdi, da nam v kresu ni nič starinsko bajeslovnega iskati, marveč je crkev dala hote ali nehote povod šegi, ki je s časoma dobila nekako posvetno lice. Prav tako pravijo, da podobna prikazen, ki je najbolj plastično v srbskem b a d n j a k u (bolg. btdnik) označena in se po crkvenem letu o božiči obhaja, nima toliko v slovanskem starinstvu, kakor crkvenih obredih svoje korenine. Ne smatram si za dolžnost določil crkvenih posebe tukaj navajati, ker so itak vsakemu čitatelju znane, a vprašanju, ali je tu res kaj izposojenega, se ni nikakor mogoče ognoti,— saj je od tega se ve da odvisno, ali smemo sploh še o kresu in b a d-n j a k u v bajeslovnem smislu govoriti. O slednjem sem že na drugem mestu obširniše govoril (op. cit. 190—203), omenivši poleg drugega, da je solarnega počet k a in da je krščanstvo božič še le v četvrtem stoletji upeljalo, ki je od tačas zazuamljal rojstvo Kristovo v nasprotji diei natali solis iuvicti. O kresu naj pa naslednje vrstice povedo. kaj o njem mislim.
Najprej o besedi, potem o stvari. Beseda je najbrže prva uplivala na one, ki iščejo v kresu drugo, nego iščem in nahajam jaz in z mano vred drugi. Kres in k r s 111 i k sta si tako blizu po glasu, mislijo nekteri, da je gotovo bil slednji oče prvemu. Zato tudi nekteri pišejo zdaj tako zdaj drugače, misleč, da kresnik in krstnik ali ker s t ni k je vse eno. Poglejmo, ali je res? Starosloven-ščina nam utegne to najhitreje razjasniti, povprašajmo jo tedaj. Krstnik baptista kaže na glagol k r b s t i t i baptizare (na h r b s t i t i se nam tii ni treba sklicavati) iu ta na kri. s 11, kar je zopet naš. krst, rus. kres t, č. k r e s t, pol. k r z e s t ali z razločkom, da pomenja novoslov. beseda baptisma, stara pa tega nikoli, ampak ali Ohistus ali crux. V Pannoniji se je vsled nemško-latinskega crkvenega upliva izcimil samo za pomen crux k r i ž b. ki se da še najlažje iz starovisokon. e h r i u z e, ehriuce razlagati, ker bi iz crux neposrednje bilo moralo po jezikovnih zakonih postati *k r u ž b1. Za c h r i s t i a n u s staroslov. k r b s t i j a n rb, k r b s t i j a n i u t. imamo k r š č a 11, kri š č a 11 in kristjan, — vse od k r b s t t. v pomenu C h ris tu s, kar se nekoliko že iz tega more posneti, da besede *k r i ž a n i n t (= christianus) ali temu podobne v starem jeziku ne nahajamo. S tem se ujema starovisokon. (crist. christ = Christus in ehristani, cristani = christianus, a
1 Zvezdica pred besedo zazuamlja, da take besede ni v jeziku. — Časi pa lahko po načelih primerjalnega jezikoznanstva povemo, kako se je utegnola ta ali ona neohranjena beseda glasiti, in tudi za ta slučaj bodemo, kolikorkrat bode trebalo, rabili isto znamenje, v znanstvenih spisih že zdavna navadno.
od 16. stoletja rabi nemščini, kar je čudno, chjist (vsaj v nom. sing.) za oboje in je tedaj n. pr. ieh bin ein Christ prav za prav sum christi-anus, pa tudi sum Christus. Prim. Grimm Deutsches Worterbuch II. 619. Opiraje se na srb. p o k r s t i t i (po Vuku zum Christen machen) jemlje Miklošič (Die ehristl. Terminologie in den slavischen Spracheu, Wien 1875, str 29) za staroslov. krbstiti isti pomen, in nam je iz enakega razloga trditi, da tudi naše besede krst ni k prvotni poni en ni b i 1 dr u g. Glavno pri vsem tem pa je, da krstni k kakor vse druge v predstoječem navedene besede niso domača lastnina, ampak kakor toliko drugih p6tem krščanstva v jezik zasejane in do danes y njem ohranjene.
Ali velja isto o kresu? Rodovnik njegov zgoli po p i s-m e n i h spomenikih sodeč ni star ali dosti ima jezikovni zaklad besed, ki tudi nimajo v staroslovenščini ne sledu ne tiru, a nam vendar na nji-hovej starini ni dvomiti. Ne prej nego v Ki. stoletji v prologu srbske recenzije nahajamo krest (staroslov. kresi.) oziroma kresiny (pl. fem.) v pomenu s o 1 s ti t i u m; neki starejši a tudi ne staroslovauski spis pozna krest, a njemu je = mutatio temporum — in to je vse, kar nam slovarji nudijo. Prim. Miklošič Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum s. v.; Vostokov Slovar cerkovno-slavj. jazyka, Peteri). 1858 s. v. Od glagolov spada le-sem *k r b s n a t i v vtskrbsuati }ydqta9m in kresi ti iyeiqsi v (hristosu jedinomu jestb kresiti. Budilovič XIII. slov Grigorija bogoslova, Peterb. 1875, 276b). V starem jeziku so tudi vse iz vi.skrbsnij.ti ali vts-kresiti izpeljane besede zgoli krščanskega smisla: v % s k r b s e n i j e vstajenje in vbskrešenije vzbujenje, scil. od mrtvih.
Da ta pomen ni prvotni, nam pričajo sedanji jeziki slovanski. V slovenskem imamo že pri Habdeliči: kresiti sciutillare, kresati ignem excutere, kresavka „červ ki se v noči sveti" cicindela, cincin-dela, noctiluca, kresalo ignitabulum, igniarium, k r e s ignis festivus (Diet. s. vv.). Poleg kresavka je bolj navadno kresnica (lampyris noctiluca ali scarabaeus solstitialis) za žuželke v Nemcih Johanniswurm-chen, Johannisfunkchen, Johaunisgleimchen (od glimmen) imenovane. „ki v toplih poletnih večerih sosebno o kresu kakor žareče iskre okoli letajo ali pa kakor tleče oglje po travi in grmovji leže". Pokorny-Erjavec Pri-rodopis živalstva 164. Za mesec junij je še pred kratkim bil lokalno v navadi izraz kres ni k, kar po smislu odgovarja irskemu mi-na-be-altine t. j. ognjeni mesec1. Ali ima kresnica senecio vulgaris, Kreuz-kraut tudi tu mesto, si ne upam odločiti; bolj se mi pa zdi. da je kar analogično osnovana po besedi kres, oziroma kres, kreša (bolg., srb.. hrv. in
1 Več enakega se nahaja v vsakem večem slovenskem slovarji; prim. n. pr. Ja-nežieev slov.-nemški slovar, 2. natisa s. v. kres, na koji samo opozorim, ker bi bilo od več vse tu navajati.
rus. kres, čes. kres, lot. kresse) == nasturtium iu lepidium in tedaj t u j a. Nemci imajo kresse, strnem, cresso, chresso, Danci karse, Švedi krasse, Vlahi crescione (od tod lajlažje naš in hrvatski kres, kreša), Francozi cresson in v srednjej latinščini je crisoninm. Nekteri pravijo, da je j vse iz latinskega crescere (gl. Diez Vergl. VVorterbuoh der roman. Spra-chen I. 145; Brachet Diet. etymoI. de la Iangue franfaise s. v. cresson), ker te rastline neki sila hitro rasto, drugi pa (gl. Weigand Deutsches j "VVorterbuch I. 638) nemškej besedi prisojajo doiuovinstvo trdeč, da je 1 od glagola chresan serpere, repere, kar se mi zdi iz več razlogov j manj verjetno. Bodi si pa tako ali drugače, toliko bi trdil, da so naše j dotične besede, kakor drugih slovanskih narodov, najbrže brez izjeme j tuje in se tedaj pri svojem preiskovanji ne bodemo na-nje ozirali.
A vrnimo se zopet k predmetu. V hrvaščini in srbščini nahajamo kres, kri s (dies solstitialis pri Marutici), k rije s ignis festivus ad quem saltus noeturni fieri solent, kresnuti, k r e s a t i ignem excutere, kresalo, kresi v o igniarium, k res a nje excussio ignis, j k r i j e s u i c a cincindela, hrv. tudi s v i t a 1 j k a in v Dobrovniku s v i-jetnjak po Vuku Kječnik s. v.; prim. tudi Parčicev Rječnik slovinsko-talijanski na dotičnih mestih. Bolgarščina nima, kar bi radi, r u š-č i n a malo: k r e s i 11, k r e s i 11, kresalo in identično s tem k r e-s e v o, vse v istem pomenu kakor pri nas ter Hrvatih iu Srbih. Dalj Tol-kovyj slovart živago velikorussk. jazyka II. 797; Materialy dlja sravnit. i objasnitelbnago slovarja I. 581. Drugi slovarji imajo še to malo za zastarelo in res je, da nimajo več splošne veljave2. — Iz poljskega naj bode navedeno: k r z e s n ^ c, k r z e s i č, k r z e s a c = o krzemieri bij^c ogieh wzniecac, krzesauie, k r z e s i w o. O Prometheji pravijo, da je prvi wynalazi krzesanie ognia z krzemienia. Linde Slovuik j<^zyka polskiego, wyd. drugie II. 519. Dodajmo poljskim te-le češke besede : kres (u-dekl.) = kresnuti das Feuerschlagen, kresati, kresadlo, kresa č nsl. *kresač, k r e s a k pyrites. Jos. Jungmann Slovnfk česko-nem. II. 181; tudi Iiott Česko-nemeckj slovnik I. 812, 813. Takisto je tudi s s o r b-s k i m i ali 1 u ž i š k i m i k i- e s n y c (ali kšesnyč), kresa 6, kresadlo iu kresadnik, ki se v pomenu ne ločijo od vseh drugih slovanskih. Pfuhl Lužiski serbski slowuik, w Budišinje 1866, str. 285. Naj temu še dostavim, da so stari P r u s i imeli najbrž nekaj našemu kresu podobnega, ako se o njih piše: „Item ut de cetero in silvis aut uemoribus
1 Podučen je maloruski izraz kris (gen. kresa) puška s kresilnim kamenom; dasi se star ne more imenovati, se je tudi tu previdno mislilo na kresati, prav kakor pri našem samokresu, ki tudi ni da bi ga zavrgli. O malorus. kris gl. Verchratskij Znadobi do slovarja južnorusk., v Lvovi 1877, str. 29.
'' Kresenje pri Dalji ne spada sem, ampak je prištevati besedam crkvene terminologije, dasiravno je domače korenine.
uullas faciant congregationes sen celebritates coutra statuta sanctae matris ecclesiae et eorum k r e s z e amplus non celebrent". Prim. Nesselmann Thesaurus linguae prussicae. Berlin 1873, pg. 80.
Že gori sem se izrazil, da v naših besedah oni pomen ni prvotni, ki se je utrdil vsled krščanskega upliva. Kdor še dvomi, naj si natanč-niše pogleda predstoječe besede, ktere sem baš zato na drobno našteval iz raznih slovanskih jezikov, da se vidi razlika in upozna, kako soglasno je nasprotje; na pomen „ vstati" ali ,,obuditi" v tesnem smislu pri navedenih besedah niti misliti ni. Koren jim je k r i s (kratki i), in iz krtsnfjti je kresiti, *kresati postalo vsled glasovnega stopnjevanja, kakor iz nibgua,ti: mežiti. Pojem pa, ki je vtelešen onim glagolom kot prvotna svojina. ni gotovo drugi kakor u ž i g a t i, oziroma u ž g a t i, kar nam svedočijo vse besede vseh slovanskih jezikov, in kdor prestavlja kresati z „ignem excutere" ali „excudere silici scintillas" je ugodil ob enem onemu, ki jim skuša določiti početek in veljavo. Naše kresati tedaj ne po-menja drugo nego ogenj izbiti, vzbuditi; kresalo, kresilo orodje, s kojim se ogenj uneti, *kresač ali starosl. *kresačb (kakor ttkačb, kovačb, kopačb) oni, ki ogenj ukreše in kres ogenj sam in sicer tisti, ki se je užigal o posebnej priliki kot bajeslovni symbol v razloček od navadnega ognja. Temu konkretnem u pomenu ne nasprotuje oni najbolj abstraktni vsled krščanskih načel v jezik upeljani t. j. kresiti == obuditi, oziroma vstati. Od mrtvih človeka obuditi je isto, kar vdehnoti mu dušo1 ali dati, užgati življenje, in življenje je zopet, kar vstajenje omogoči. — Kresnica se ne imenuje tako, ker uprav o kresu leta, še manje ker spominja na sv. Ivana krstnika, ampak ker se sveti, iskri, kresi. Prav tako je hrv. s v i t a 1 j k a in dobrovniški svijetnjak, tako nemški Johannis-f ti n k ch en,-g 1 ei m c h en (srednjevisokon. glim scintilla), lat. c i c i u d e 1 a (prim. incendo, candeo in po sorodstvu, a ne povsem po pomenu staroind. čandra, nom. čandr&s od kor. čarid lucere) in italj. lucciola ali kakor jej rekajo po svedoštvu An g. de Gubernatisa (Die Thiere in der indogermanischen Mythologie, Leipzig 1874, str. 504) v Siciliji c a n n i 1 i c c h i a ali p i c u r a r u t. j. ovčarjeva lučica. Zato si pripoveduje prav domišljavo ljud na Hrvatskem, „da su iskre od krijesa oživ-ljele i tako od njih postale ove ljubice". Vuk op. c, 303. Vse to nam živo priča, da je bil res prvotni pomen besedam korena k r i s oni, koji smo gori ustanovili, dasi mi ni hotelo se posrečiti podpreti svoje trdenje tudi iz zaklada jezikov, s slovanščino sorodnih. Sodim, da je staropruski kresze vzeto od Slovanov2 in slutim dalje, da so dotične besede
1	Dušo so imeli že stari Slovani za bitje od telesa različno in jo zaznamljali „dihajočo" od kor. du, staroind. dhii; prim. novoslov. dušek Athemzug.
2	V glasovnem oziru je staropruščiuo težko določevati, ker so jej izvirniki prav nedosledno in popačeno pisani. V tem smislu med slovanskimi jeziki opominja na polabščino.
nastale še le na slovanskem ozemlji (territoriji). — Ne morem se skladati z velezaslužnim Daničičem, ki k r i j e s izvaja iz kor. s k a r s od s k a r1, kajti temu so protivni zakoni slovanskih jezikov. Da bi bil ta etymon sploh mogoč, bi morala ruščina imeti *keres a ne kres, kakor ima. Tudi mi ne ugaja prof. Geitlerjeva razlaga v „Listy filologicke a paedagogicke, v Praze 1875, II. 261". Ta stavi kresi, z litvan. s k r y t a s = Umkreis in mu je krest (circulus, solstitium, čes. okres) nastal iz k r e t s , kar ima res v nekterih glagolnih oblikah svojo šibko analogijo a nikoli ne v imenskih deblih, kakor bi trebalo. Da bi bila izpeljava zanesljiva, bi se bilo treba sklicati na obliko, po kterej bi bilo postalo najpreje krets (tedaj ne krets) a iz tega po znanem pravilu kres, kresi., kakor postavim iz *mens^ci>: mesQcb in drugo temu podobno. Nasprotuje pa dalje in posebno p o-m e n, kajti kresi, ni nikakor circulus kakor se tu trdi, in torej tudi to kresi od litv. skrytas loči. Še manje bi čes. okres jemal v primero, kajti staroslov. kresi, terja v češčini obliko *o k r e s; s kratka, čes. okres ne spada, ne le sem, ampak tudi ni domača češka beseda. Češki okres, pol. kres, krys (naznaczone granice, obr§by; Linde II. 490), litv. k r e s a s , k r 6 s a (od Poljakov vzeto) in naša k r e s i j a z o k r e s o m (Janežič s. v.) so na Nemškem doma in vsi nastali iz k r e i s (pravilniše kreiss) stvisn. creiz, srvisn. kreiz = Umkreiss, Bezirk, Gau2. Da je tuje tudi pol. krešlic, okrešlac, litv. k r e s i t i, čes. krešliti, naj samo gredoč omenjam.
Iz vsega gori povedanega pa slednjič utegne tudi jasno biti, da sta novoslov. kres in k r s t n i k glede jezika ravno tako malo v i sorodu, kakor staroslov. kresi, in k r b s 11>. Da bi imeli tudi obliko *kresti., bi uam še vedno sitnosti delal zobnik, o kterem bi se ne moglo reči, da je v besedi kresi, iz p al, ker je staroslovenščina na pr. dobro ohranila okristi, ki tedaj odločno takemu mnenju kljubuje,
Tolikoobesedi;zdaj pa vsaj šeglavnejše o stvari.
Ako pomislimo, kdaj se kresovi kurijo in kak 6 ter imamo v spominu, kar nam je nudil v osvetljenje jezik, nam se ne bode težavno odločiti in trditi, da meri ta poletna svetkoviua pred vsem na s o 1 n c e. j Odkar je narodoznanstvo pričelo v svojih raziskavanjih ozirati se j na ljudske običaje, se je pokazalo, da razun narodov na ozemlji vročega ali tropičnega pasu naseljenih vsi drugi solnce izredno spoštujejo in obožavajo. V tropičnih deželah je pa solnce bolj nadloga nego dobrodejna
1	Korijeni s riječima od njih postalijem u hrvatskom ili srpskom jeziku, u Zagrebu 1877, str. 256; Osnove srpskoga ili hrvatskoga jezika, u Biogradu 1876 str. 29 ,
2	V knjižici „Zgodbe vogerskoga kralestva" str. 113 pripoveduje Kosič, da je cesar Jožef „ves orsag razdejlo na desetere krajsije t. j. okrogline". Pisatelj je tedaj I čutil, da je kresija najožje z nem. „kreiss" v zvezi.

rnoč in kakor, recimo, prebivalci severne Evrope težko pričakujejo dobe, ko solnce sname z natore ledene okove, tako nekteri rodovi afrikanski to svetilo le preklinjajo boječ se ga kot najhujšega sovražnika, kakor nam slučajno že oče zgodovini Herodot (I. c. 216; IV. c. 184) poroča. Domovina skupnega slovanskega naroda je bila evropska planjava med gorenjim Donom in Dnjeprom in črez slednjo reko proti vzhodu baltijskega morja in srednje Visle, na jugu do Pripet-reke razprostrta, — tedaj ozemlje, ki je nekdaj še bolje ko danes ugajalo razvoju solnčnega kulta. In res med sorodnimi narodi Slovani niso zadnji, ki so uvaževali veliki upliv solnca na natoro, živali in človeka samega ter mu zat6 o posebnih prilikah skazovali posebno češčenje in ostanek takega češčenja je tudi naš kres.
Ta večer zažigajo in kotalijo s hribov s suhim protjem ovita kolesa. To se je s prva zarad tega storjevalo, ker si je človek mislil solnce v podobi gorečega kolesa in je tedaj čisto naravno, ako po nekterih krajih v Nemčiji imenujejo kresove nebeški ogenj Himmelsfeuer, — da, staroind. poezija govori o solnci naravnost v podobi kolesa: čakra (nom. čakras m., čakram n.). Da kotalijo kolesa od nekdaj s hribov in se ta obred ne vrši na ravnem, utegne tudi imeti svoj pomen. Kres se vrši baš na robu letnega solnčnega prevrata in je osorej solnce vspelo se na vrhunec svoje moči in oblasti, narava razvila se v največej svojej krasoti. Takovo solnčno stanje traja nekaj dnij in se v Nemcih veli ta čas v starem jeziku sunewende = solstitium, kar bi se pri nas v š i r j e m smislu tudi moglo k r e s i m e n o v a t i. „0 kresi se dan obesi", pravimo danes in tudi naši predniki so si mislili, da začenja o kresu solnčeva moč obračati se navzdol. Le kratek je obstanek vse krasote in gos-podstva in tradicija nam veli, da nekdaj o kresu solnce tri dni 11 i šlo v z a t 6 n, — kar so tudi Srbi v spominu ohranili, ako pripovedujejo, „da ,je Ivanj dan tako veliki svetac, da na njega sunce na nebu triput od straha stane". Vuk Rječnik s. v. Ivanj dan. Enak motiv je izražen v pesni, ki se poje kresni večer in v kterej sveti Ivo veli solncu, da se ustavi: „Stan' da sunce, do tri puta na dan Ivanji". Ilic op. cit. 163. Kdo se ne spominja tii prekrasne bolgarske pesni „ Solnčeva ženitev z lepo Grozdanko" \ v kterej se tudi poje, da t r i d n i in tri n o č i n i
1 V prvič natisnena je ta v bajeslovnem oziru važna pesen v delu Rakovskega Pokazalec itd., v Odesi 1859 str. 127—129. Varijante so meni te-le znane: Dozon Bolgarski narodni pesni; chansons populaires bulgares inedites, Pariš 1875, str. 17—20; Brinov v Periodičesko spisanie na b^lgarskoto knižovno družestvo, knižka XI. i XII. Braila 1876, st. 153—157 in St. J. Verkovič Veda Slovena, le Veda slave, Beograd 1874,
I. 56—126. Kar sem rekel o Milojevičevih srbskih pesnih, sodim tudi o Verkovičevej varijanti in o marsičem drugem, kar imamo od tega sicer prav marljivega nabiratelja narodnega blaga bolgarskega.
zašlo s o 111 e e ugledavši na zemlji lepo Grozdanko (pr. starosl. grozdi, uva). Naj je tudi v pesni, znabiti v boljšem soglasji z bolgarskim pod-aebjem, stavljeno Jurjevo mesti Ivanjega dnč, — toliko je vsekako gotovo, da ima ves nazor, da se enkrat v letu s o 1 n c e ustav i, pravi smisel le tedaj, a k o mu odmerimo mesto v kresnih običajih1.
Ogenj o kresu zapaljen nima sicer vseskozi i z r e d n e veljave in karakterističnih svojstev, kajti tudi o drugih prilikah se okoli ognja poje in pleše in ne samo o kresu. Da mladi ljudje po Slovenskem črez ogenj skačejo in jim starejši prorokujejo srečno ali nesrečno življenje, — je samo na sebi spomina vredno, ali nobenih podrobnostij se nam ne pove. iz kterih bi mogli sklepati, koliko se sme in mora ta šega s a m o kresna imenovati. Slutiti pa nam je po enakih navadah slovanskih (osobito Malorusov) in sorodnih narodov, da je bilo to nekaj tudi v zvezi z ženitvanskimi običaji, združenimi s poklanjanjem in darovanjem (v Malorusih danes petelin) kresnemu solncu. — Hrvatska dekleta nabirajo en dan pred kresom vsakovrstnega cvetja, spletajo vence in z njimi olepšane stopijo, krasno cvetočej istodobnej prirodi podobna, na kresno pozorišče. Da bi bil to samo dekorativen prizor, nam ni misliti, marveč izvira, česar mi obširniše menda ni treba razkladati, iz scenerije letnej prirodi pripodobljene. — Ako se v Srbih, Čehih in Rusih tudi živina goni črez kresni ogenj, se mu s tem prilastuje očiščevalna moč (lustracija), misleč da to varuje živino pred boleznijo in čarovnijo, koje vere so se po sporočilu Ovidijevem (Pasti 1. IV. v. 805) že Rimljani držali in pred njimi ter za njimi razna ljudstva. Da se ta moč ne le na živali, marveč tudi na ljudi in na prirodo posreduje solncu samemu pripisuje, se razume samo ob sebi, kajti kres je le svmbol poletne solnčne svetlobe. Tedaj je pa dalje jasno, zakaj po nekterih krajih v Srbiji užigajo povezke brezovega ali črešnjevega lubja in obhodijo hleve ter konči nekaj teh plamenic požgo na kterem hribu. Javaljne bi tudi pri nas ugasle utrinke in ogorke od kresnega ognja utikali v streho, da ni imel kresni ogenj one velike moči, ktero mu je prisojala poganska starodavnost in po kterej se je ohranil do danes običaj, ki gotovo ne povspešuje varnosti pred ognjem.
Mesti ogorkov utikajo v strehe raznovrstna zelišča. Ktera so ta. nam sporočilo ne pove a misliti je, da utegne med njimi biti praprot, ktere nasteljejo kresno noč po hišnih in vežnih tleh. V narodnej pesni, ktero so nekdaj popevali okrog kresa plesaje, se pripoveduje, da praprot cvete brez cveta:
' Natančniše o tej pesni in njenih sorodnicah glej v mojem spisu „Einleitung in die slav. Literaturgeschiehte str. 325—334. V poštev hodi tudi po Mat, Valjavei pri-občena pripovest (Slov. glasn. X. 93—94) „o Suncu i Nasti".
Kaj raste brez korenja?
Kamen raste brez korenja.
Kaj evete brez cveta?
Praprot cvete brez cveta.
Tušek v „Slov. glasniku" IX. 51.
To je prav kakor v poljskem, ako mladeneč vpraša: „a což kwietnie bez kwiateczka" in mu dekle odgovori: „oj paproc kwietnie bez kwiateczka", ali v maloruskem, kjer rusaljka isto da uganiti in se mu ne godi dobro, kdor uganjki ni kos. Med čudodelnimi rastlinami, ki so pred drugimi v stanu, vsaka vrata odpirati, zaklade vzdigati, k zlatu in bogastvu pripomoči, ima odlično mesto praprot. Če vidi kdo denarje cvesti, pravijo, mora hitro vzeti praprotovega semena in ga tam potrositi; drugi dan bode lahko vzdignol zaklad. Tušek 1. c. 119. Naši severni bratje pa vele, da seme tega ne opravi, ampak je treba praprotovega cveta. Kdor ga pri sebi nosi, se lahko stori nevidnega, ume jezik živalij in mu ta talisman odpira zaklade. Samo enkrat v letu cvete praprot, namreč okoli polunoči pred Ivanjim praznikom in tudi takrat prav kratko časa, ali cvet je kakor samo zlato in tako svetel, da se vidi, kakor po dnevi in tako droban, da ga moreš skriti za nohtom. Prim. Sobotka Rost-linstvo a jeho vyznam, v Praze 1879, 326—329. Poleg praproti imajo naši o tem času v čisli tudi št. janževo rožo (hypericum perforatum), ktero nabirajo na kresni dau in jo utikajo v mreže v oknih, češ, da je najboljši varuh pred strelo. Tušek op. c. 83. To vremensko zelišče meri na blisk in tudi ndrodni praprotov cvet, kteremu pravijo Slovaci in ogerski Slovenci perunov cvet, utegne biti bolj symbol bliska nego solnca, osobito ako jemljemo v poštev rusko poročilo, po kterem se pri razcvetanji praproti bliska in grmi. Kljubu temu pa ima ta rastlina kakor vrsta drugih pri kresnih t. j. solnčnih običajih važnih tako bistveno veljavo, da jo Smerno smatrati za pridevek (attribut) kresnega solnca.
Ne vem ali je res, da pravijo praproti Korošci s o 1 n č e c (gl. Afauasjev Poetič. vozzr. Slavjan na prirodu, II. 376) in ako je, bi bilo še le določiti, ali ni ušla kakova znanstvena nomenklatura v jezik, kakor bi lahko dokazal za nektera po solnci imenovana zelišča v hrvatskem. Ali nemogoče M ne bilo, da je enaka beseda prav stara, ako pomislimo, da jej je dobiti analogij v sorodnih jezicih. Naj vse drugo pustim, kjer je, a ne morem si kaj, da ne bi opozoril na jezik, kjer so se enake stvari najstarejše ohranile. Staroindijščini ali sanskrtu je arka (nom. arkas m.) žar, strela in sohice, in od tega debla je več rastlinskih imen kakor u. pr.: arka-kanta (kakor surjakanta), arkadala, arkapušpika, arkakrija. Več enakega v sporočilih indijskih leksikographov ohranjenega glej med drugim v „Sanskrit-Worterbuch in kurzerer Fassung bearbeitet von 0. Bohtlingk, Petersburg 1879, I. 108",
Mislim, da je s tem vse glavno povedano in so običaji raz tolmač eni, ki se vrše pri tej svetkovini, se ve da večjidel le, kolikor jih je v Sloveniji navadnih. Drugi Slovani imajo še marsikaj, kar je pri nas šlo v izgubo, — ali o vsem tem mi tu govoriti ni bila nakana in naj malenkost za zdaj zadostuje. Toliko pa lahko povem, da je vse bistveno tudi v našem svetku ohranjeno in ni znanstvenim posledicam nikakor v kvar, ako se v vse te drobnosti ne spuščamo. Vse pa kaže še na to, da seza bistvo praznika že v dobo jezikovega edin-stva slovanskih narodov.
Ali pri konci vendar še nismo celo, kajti odgovoriti nam je še t o č-niše na vprašanje, mar niso vendarle kresni običaji nasledki krščanskih nazorov in obredov? Da ne bi tega zanikali, bi se ne bili trudili z besedo kresi, in tudi ne z bajeslovnim razlaganjem kresnih običajev. Res se strinjajo v marsičem crkveni obredi (vzlasti velikonočni) z našimi običaji iu tudi symbolična svetopisemska vest (evang. sv. Ivana, I. 7—9) o sv. Ivanu krstniku nagiblje na isto, vendar bi površno iu čisto krivo sodil, kdor bi s tega stališča določeval kresovno zgodovino.
Pomislite, da krščanstvo hotevše pokrstiti poganskih narodov ni na vrat na uos borilo se proti njihovim običajem nego je pustilo strpljivo marsikaj, da ne bi užalilo globoko ukoreninjenih ljudskih nazorov in s tem verski preobrat samo kalilo. Dosta pa je bilo takega, ki bi se sploh ne bilo dalo niti s silo narodom vzeti in trebalo je tedaj tudi tako v poštev jemati. Crkev je to narodom pustila a skrbela, da se sporazum med njimi iu njenim učenjem ugladi, ublaži in utrdi ter tem načinom pride pogansko ob prvotno veljavo. Na mesto poganskih bogov so prišli svetniki, ki so spominjali po lastnostih ali celo po imenu na prejšnje bogove in je stopil na primer v Polabanih sv. Vit na Sv^tovitovo, v Rusih sv. Vlasij (Blaž) na Vele-sovo mesto. Isto tako uravnala je crkev kakov obred tako, da se po-krščenemu ljudstvu niti zdelo ni, da bi bilo med njo in njim v tem slučaji kakove razlike. Takov je bil tudi kresi, in kar se strinja z njim pri raznih sedanjih evropskih narodih arjoevropskega debla in kteri je crkev v allegorično-mjstičnem smislu strinila s sv. Ivanom krstnikom. Ne smemo zabiti, da tudi zgodovina naše mnenje potrjuje. Stari narodi, na ktere krščanstvo še ni uplivalo, imajo marsikaj našemu kresu podobnega. Ako je pa dalje še danes misel razširjena, da so semitski, natančniše hebrejski nazori bili povod vsemu in vsakemu kresovanju, nam je samo omeniti, da tako mnenje ni v soglasji z znanstvenimi rezultati, ki so ta nazor že zdavna kot nekritičen zavrgli. Kdor se je pobliže seznanil z dotičnimi običaji pred krščanskih narodov, bode pritrdil, da nam je kres res prištevati domačim bajeslovnim šegam. Našemu kresu prav podoben je rimski svetek p a lil i a ali spačeno parili a po imenu,
praznovati v čast boginje Pales (kor. je isti s staroind. gopa, 110111. gopas in lat. pascor) in na drobno popisan v Ovidijevih Fasti IV. 721 in nasl. Slavili ga sicer niso istodobno z našim, ali kulta se v vseh glavnih črtah in cel6 v važnejših podrobnostih tako ujemata, da bi moral duševno slep biti, kdor bi bajeslovne sorodnosti tukaj ne videl. Podoben praznik je ])il oni bogu Soranu (prim. staroind. kor. svar, odkoder siirja, lat. sol, starostov. sltnbce), kteri se sme naravnost primerjati prazniku letnega solnčnega prevrata. Prav tako potrjujejo, kar smo trdili, nekteri starogrški, thraški, perzijski in drugi običaji, kterih mi ni treba na drobno navajati, ker bi samo ponavljal, kar je bilo že povedano.
Slednjič še dve, tri besede o p ozn a ni eno vanj i (terminih) kresa v drugih slovanskih n d, rod i h. Rusom je za-nj ime kupalo, za-padnim Slovanom sobotka in Slovakom še vrhu tega janvo, vajanvo, va-janovo, vajan. Ako Hanuš (Bajeslov. kalendar slovansky, str. 187) pravi, da nekteri Slovaki rekajo temu prazniku t urice, ni to resnici podobno, ker so tnrice Slovakom to, kar nam trjaci t. j. duhovo ali s tujim imenom binkošti (stvisnem. limfchustr, livnein. plingsten iz pentecoste in to h gr. 'iTEvcf/.ooc)]). O navedenih besedah pa tukaj samo toliko spregovorim, kolikor je treba, da označim, v kterih točkah se z jezikoslovnim razlaganjem nekterih učenih ne skladam.
Celo učenjaki na glasu, kakor Buslajev in za njim Afanasjev (Poetič. vozzrenija Slavjau na prirodu, III. 713) in drugi govore o nekem bogu Kupalu in ga izvajajo iz kor. kup, kteremu se prisvajajo različni pomeni, med drugim razjariti se, zjeziti se, kakor staroind. kupjami lat. cupio, pa tudi pomen belega, bujnega v smislu razkošno rastočega, — konečno pa bi bil po vsem Kupalo bog bujno razvite letne prirode. Gl. Afanasjev 1. cit. Naravniše se mi zdi misliti na kor. starostov, k a, p lavare (tedaj *k^palo), osobito ako preudarimo, da je v Rusih in je bilo baš umivanje, kopanje del kresnega obreda. Že v s t ogla v u čitamo, da v jutro po Ivanovem hite moški in ženske z velikim krikom kakor besni k reki se umivat in tudi današnji običaji to potrjujejo. Skliceval bi se lahko na domača let opisna poročila (n. pr. Chronica Nestoris, edid. Fr. Miklosich, cap. V.) in na izvestja tujcev pisateljev (vzlasti izhodnih), ki svedočijo, da je umivanje in kopanje bito od nekdaj Rusom posebno priljubljeno, ali vsega tega treba ni. ker so kresne navade že porok dovolj, daje naše mnenje utemeljeno. Da bi ne bile posameznosti običaja tako malo krščanske, bi se smelo celo slutiti, da se ujema kupalo (tudi Ivan-kupalo v n&rodu) z dotičnim svetopisemskim poročilom. Tudi bi se slednjemu mnenju upirala zgodovinska v e s t, da je crkev narodni kresni svetek imela za poganski ter prepovedovala vernikom se ga udeleževati.
Krščanskega lica pak ste sobotka (prim. starostov, sobota, starovisokon. sambaz) in vajanvo. v a j a n o v o, v a j a n, j a n v o = jauovo
ter se nam je čuditi, da se je slednjej besedi iskalo rojstvo na domačih tleh. Hanuš (Baj. kalendaf slovansky str. 186) misli na v a (v besedi vatra = svetlo delajici) in j-ant vzduh, kar je iz jezikoslovnega stališča nemogoče. Tudi se na besedo vatra ni opirati, ker je najbrže tuja inako ni, se sklada s starobaktr. a tare ogenj staroind. atrš, žerec, snedež in je znabiti od kor. a d (gl. Justi Handbuch der Zendsprache pri bes.) jesti (torej ogenj = žerec). kar bi se res ujemalo, kajti Arjoevropejci so imeli ogenj za požrešni element1. Napačno je tedaj vsekako obojič izpeljavati „vatra" (in posreduje vajanvo) od kor «a. in ako smemo tudi primerjati „vatra" s strbaktr. atare, je v ravno tako malo prvoten kakor v našem vohati, primerjan s staroslov. ahati. A da bi vsega tega ne bilo, t, j. naj bi bil koren v a tu mogoč in staroindijščini v pomenu in stvoru znan, kakor je gori določen, bi iz njega v slovanščini ne mogel postati va, kajti slovan. a zahteva v staroind. a. Da pa dalje vsak staroind. a tudi še ni vselej v nas a, se vidi baš iz kor. v a, kteremu odgovarja staroslov. v e v: vejati. Vse tedaj govori proti Hanuševej etv-mologiji, kterej še nekteri danes prisojajo stalno veljavo in smo se morali že zarad tega z njo obširniše baviti.
Kakor vidimo, ostal je kresni kult v vseh slovauskih narodih enak, le imenujejo ga danes različno. Stvar sama se ni spremenila, spremenil se je samo prvotni jezikov izraz z&njo in je na spremembo uplivalo posamezno tudi krščanstvo. Kako je imenovala slovanščina t. j. slovanski prajezik ta praznik, nam se ve da ni mogoče določiti, ali to pa smemo reči, da bi bil med vsemi do zdaj znanimi poznamenovanji kres (starosl. kresi.) še najbolje ugajal.
Še bi bilo marsikaj manj bistvenega povedati, a vidim, da je raz-pravica že itak črez navadne časopisne razmere narastla in naj bode tedaj za zdaj dovolj. — Ako sem čitatelja prepričal, da nam je prištevati kres najstarejšim domačim praznikom, je namen moje črtice dosežen.	G.Krek.
1 Primeri pisatelja teh vrstic knjigo „Einleitung in die slav. Literaturgesehichte", kjer je na str. 330 več o tem povedanega.
Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windiscl\graz.
Priobčuje Davorin Trstenjak.
T.
Škofova liiša t Slovenjem Gradci.
V Slovenjem Gradci pravijo hiši, ki je zdaj vlastnina g. peka [Jnge rja, od nekdaj že: ,,š k o f o v a hiša", nemški „B i s c h o f h a u s". Na enem kamenu vzadi za hlevom se je še lahko bralo pred nekterimi leti čislo: 1226. Ker je takrat Slovenji Gradec spadal pod oglejsko pa-* trijarštvo, in Slovenji Gradec bil z vsem svojim okrožjem vlastnina oglejskega patrijarha, je to hišo moral postaviti patrijarh Berthold, ki je oglejsko crkvo vladal od leta 1218—1251. On je bil iz imenitne plemenite rodbine grofov Andechsov, brat vojvode koroškega in grofa tirolskega; ena njegovih sester, Maria Neža, je bila zaročena Filipu Augustu, kralju francoskemu, druga z imenom Gertrud, kralju ogerskemu, Andreju II.; Gertrudiua hči, sv. Hedvika, je bila soproga vojvode ligničkega Henrika, iu sv. Elizabeta, deželna grofinja t urinska, je bila njegova netjakinja. Prej ko je Berthold bil poklican na patrijarško stolico, je že mnogo prestal. Po uplivu svojega svaka kralja Andreja je že v svojej mladosti dobil škofijo v Koloči (1205), leta 1209. je postal ban hrvatski, leta 1212. vojvoda sedmograški, in leta 1213., ko se je kralj Andrej v Galicijo podal, sovladatelj ogerski. Papež Honorij II. ga je postavil leta 1218. za oglejskega patrijarha. Leta 1220. se je patrijarh Berthold podal v Rim h kronanju cesarja Friderika II., kjer je razvil vse svoje višješkofovsko veli-častvo. Ko je leta 1230. drugikrat v Rimu bil, sta mu pri papeževi mizi stregla njegova vasalla, avstrijanski in koroški vojvoda, in cesar Friderik je s posebnim diplomom potrdil vse privilegije oglejski crkvi, in patrijarha postavil za kneza rimsko-nemške države. Patrijarh. Berthold je leta 1230. postal mejni grof istrijski, ker se je bil njegov brat Otto V. tej časti odpovedal. Ko se je cesar Friderik II. po svojem povratu iz križarske vojske spri s papežem Gregorjem IX., je stopil patrijarh na cesarjevo stran. Papež je zategadel cesarja in patrijarha izobčil, kar je pobožnega moža tako težko zadelo, da se je sam v Rim podal pokore delat. Po priprošnji takrat v Rimu bivajočih kraljev je bil crkvenih kaznij odvezau. Leta 1244. so bili bohemski kralj Premysl, vojvoda Leopold avstrijanski, iu Berthold vojvoda koroški, v Rimu. Ti vladarji so bili namreč obljubo storili se v Rim na božjo pot podati, ker so divje Tatare srečno premagali. Takrat je bil tudi patrijarh Berthold v Rimu in je kot patrijarh in knez tako sijajuost razvijal, da se je o njem papež izustil, da je
patrijarh Berthold drugi papež (glej Nicolleti, Palladio storia di Friuli Vol. L). Ko je bil patrijarh Berthold leta 1245. na crkvenem zboru v Lyonu, se je ločil od cesarja, kterega je papež Inocenc IV. zopet izobčil. Ta energični mož je imel dosti bojev pretrpeti. Trevisanje so mu pokorščino odpovedali, Ezzelino romanski je poplenil njegovo deželo, in Mainhard III., grof goriški, mu je jemal posestva (glej obširno Rubeis col. 717). Okrožje slovenjegraško (provincia Windischgraz) je že bilo od leta 1174. vlastuiua njegove rodbine; to okrožje je Berthold podedoval, a leta 1251 daroval oglejskemu patrijarštvu. Ulrih Šternberžki je za pokoro svojih grehov daroval grad Lož, in grad „Chemich" (Kamnik) na Kranjskem oglejskej erkvi, in po uplivu patrijarha Bertholda je koroški vojvoda Bernhard ustanovil cistercijski samostan v Kostanjevici (Land-strass). Od leta 1221—1245. so prišle čez njegovo deželo velike nadloge kakor: potresi, kuga in lakota, in Berthold se je takrat kazal velikega dobrotnika. Živel je tudi v srečni prijateljski zvezi s sv. Frančiškom assij-skim, kar pričuje, da je bil pobožnega duha.
Leta 1226. se je mudil v Slovenjem G rad c i iu je tukaj podpisal pogodbo med št. pavlovskim opatom Ulrihom in junskini (do-berlaveškim) proštom Ottom. Listina nekdaj hranjena v archivu staro-tržke fare, zdaj v joannejskej knjižnici v Gradci, ima podpis: Data in Ga str o v in d is ch Gre z in domo plebani. Testes Hartnidus, ar-chidiacouus Sauuie (savinskega archidiakonata, ki se je raztezal po sa-vinski dolini in dravskem polji), Luprandus archidiacouus Karinthiae, Chunradus, canonicus Aquilejensis, Bertholdus plebanus de Grez.
Staroslavna s t a r o t r ž k a fara se je v starih časih velela: „p a r o-c h i a , p 1 e b s s. P a n c r a t i i in Grez", pozneje: „p a r o c h i a s. Pancratii in W i n d i s c h g r a z", še le okoli leta 1529., kose je prifarna crkev sv. Radegunde postavila, so župniki svoje stanovališče „i n c a s t r o Gre z" zapustili in se s prijetnega visokega hriba v dolino preselili. Fara se je zdaj začela pisati: Forum a 111 i q u u m, V e-t e r o f o r u m, A 11 e n m a r k t, a farna crkev, okoli ktere in za ktero je stala trdnjava: Gradec, še zdaj nosi ime: sv. P a n-krača, in veličastno stoji ua visokem hribu, iz kterega je čaroben razgled v slovenjegraško mesto in dolino. Patrijarh Berthold pa si je, kakor ime: „škofova hiša" priča, v mestu slovenjegraškem postavil posebno poslopje, ktero zdaj sicer ni več ugledno, a za zgodovino mesta in crkveno zgodovino sedanje lavantinske škofije ipak imenitna.
II.
Mrtvaške glave pod erkvijo sv. Pankraea v Slovenjem Gradci.
Na severnej strani pod erkvijo sv. Pankraea na „gradu" izkopavajo ljudje, ki si hrib obdelujejo, mnogo mrtvaških glav. Vprašal sem starega
moža, če mi vč kaj povedati, odkod je tukaj toliko mrtvaških glav? Odgovori mi starček, da so grad, ko še je za crkvijo stal, sovražniki obsedli in hoteli grajskega „grofa" pregnati; in med temi sovražniki „gro-fovimi" je tudi baje bil eden škof. Čudovito! črez 500 let se je tukaj spomin na zgodovinsko djanje ohranil*.
Leta 1302. je nastopil stolico oglejskega patrijarštva: Ottobono de Razzi, in je vladal do leta 1315. On je bil. kakor njegovi predniki, vlastnik grada, mesta in pokrajine slovenjegraške. Pod tem patrijarhom se je začela moč patrijarštva zelo majati; prevzetni njegovi, pa tudi mogočni sosedje so začenjali deželo napadati, posebno: Kizzardo de Camino in grof goriški. Patrijarhi oglejski so davali svoja posestva v „lehen", ker jim je za vladanje denarja trebalo. Tako sta imela tudi vojvoda koroški in avstrijanski od patrijarha zavezna imenja. Ko sta videla, da sta se nad patrijarha razven goreomenjenih tudi spravila grof Mainhard ortenburžki in Azzo estenski, se je tudi koroški vojvoda s silo patrijarhovih posestev polastil. Na Koroškem je takrat vladal vojvoda Henrik, ki se je ravno poganjal za krono bohemsko in jo je tudi kratek čas v svoji lasti imel. Štajerski vojvoda je bil Friderik Lepi, kteremu je tudi Koroško pripalo v boji, ki ga je imel z vojvodo Henrikom. Zaveznik Friderikov je bil Henrik III. iz žlahtne rodbine Helfenbergov, škof krški od leta 1299—1326. Ottokar iz Hornecka (Reimchronik 807. Kapit.) pripoveduje, da je ta škof slovenjegraško trdnjavo, ki je stala na hribu, kjer zdaj farna crkev sv. Pankraca stoji, s pomočjo grofa Friderika heunburžkega in hrvatskih grofov Babaničev od 1. do 13. julija leta 1308. napadal in močno razdrl. 13. julija so se grajski branitelji vdali, ker ni bilo od nikod pomoči. Škof Henrik je sam vodil vojsko in grozovito ravnal z onimi, ki so se branili. Takrat je mnogo glav padlo, ki so bile pod gradom pokopane.
Friderik je leta 1309. Koroško zopet izročil koroškemu vojvodi.
Patrijarh Ottobono je po tem zasedanji še zmirom ostal faktični vlastnik Slovenjega Gradca, in je v Brescii leta 1311. zopet svoja posestva na Koroškem in Štajerskem v pričo cesarja Henrika VIL dal v „lehen" vojvodoma koroškemu in štajerskemu, ki sta mu v spoznanje vasallstva pri mizi stregla.
Leta 1311. se je tudi mir sklenol med Henrikom, vojvodom koroškim, in Friderikom vojvodom štajerskim; Friderik je Henriku Slovenji Gradec nazaj dal, a ta je grad zastavil Konradu auffensteinskemu za 100 mark srebra s pogodbo, da naj grad popravi. Ko Henrik leta 1335. umrje, je Slovenji Gradec zopet pod patrijarhom Bertrandom de st. Ginnes
* Sicer je za to zgodbo moj možek lahko tudi zvedel od duhovnikov ali mest-janov, ker je že v historičnih razpravah o Slovenjem Gradci omenjena.	Pis.
prišel v neposrednjo vlastino oglejske crkve. Ta patrijarh je bil moder mož in junašk v vseh svojih bojnih podjetjih, in je crkvi večjidel vsa posestva nazaj dobil, ktera je bila pod njegovima prednikoma: Ottobonom in Paganom v nesrečni vojski izgubila. Slovenji Gradec je dal patrijarh Bertrand leta 1342. Ulrihu pfannberžkemu v „lehen". Umrl je leta 1350. in sicer, ko se je iz Padove podal v svojo domačijo. Njegov tekmec, grof goriški, je napravil zaroto, kterej je pristopilo mnogo goriških velikašev; ti so napali potujočega višjega škofa pri Richenveldu in mu petero smrtnih ran zavdali.
Bertrand je bil v Vidmu (Udine) pokopan. Ker je bil ljudstvu velik dobrotnik, ga je močno obžalovalo. Zavoljo svojih lepih krepostij je postavljen med zveličane. (Obširneje beri v knjigi: Ciconi, Udine e sua provincia).
Patrijarh Bertrand je moral gledati tudi strašne elementarne nezgode. Silen potres mu je podrl lepo basiliko v Ogleji in videmski kastel, ter mu poškodoval zidovje mnogih mest in gradov. Leta 1348. ste prišli kuga in lakota v njegovo deželo. V tej stiski je vsak dan 2000 ubogih pogostil. Vladal je oglejsko crkev od leta 1334—1350. Slovenji Gradec je rad ob-iskaval in si je, ko je sklenol z Ulrihom pfannberžkim pogodbo o gradu, mestu in pokrajini, izgovoril pravico slobodnega vstopa v grad, mesto in okrožje.
Pregovori.
Nabral L. Gojko.
Boljša je slaba vožnja, nego gizdava hoja. (Beli Kranjec.)
Mesec avgust mora kuhati vino, september pa peči.
Gnoj je duša kmetijstvu.
Lakota nima očij.
če prav mačka spi, treba je pokriti lonec.
Kdor se izpričuje, ta se obtožuje. (Beli Kr.)
Komur prerano zvoni, tisti še dolgo živi.
Kdor ne zna lagati, ni prav lovec.
Kar Lah med nami rodi, narodno se goji.
Gost v hišo — Bog v hišo. (Beli Kr.)
Ne upaj možu, ki ne zna, kaj dela.
Kdor pomladi — če prav samo jedno miš ubije, ubije jih sto.
Kuj železo, dokler je vroče.
Cesar oko ne vidi, tega srce ne želi.
Zlat ključ vsaka vrata odpre.
Vinski ključ vse odpira.
Dopisi,
Iz Celovca: Nov slovenski rokopis, lepo pisan, se je našel v Celovci; on obsega: Oče naš, češčeno Marijo in vero. Njegov facsimile prinese prihodnja številka.
Poročila srednjih sol od leta 1880. nam jasno pričajo, da so šolske razmere na Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in Koroškem za nas Slovence jako slabe. Kakor znano nimamo niti ene spodnje niti ene gornje slovenske gimnazije niti realke, če je tudi slovenskih učencev toliko, da bi lahko imeli pet srednjih šol, na vsakej malo da ne po tri sto Slovencev.
V sledečem sledi statističen razkaz o številnem razmerji slovenske učeče se mladine po srednjih šolah na konci šolskega leta 1879/80.
Kranjsko:
		I.	n.	in.	IV.	V.	VI.	VIL	vin.	Sin vencev	V6eh ue.
Ljubljana.	Gimn.	131	77	54	42	61	27	26	16	434	577
	Realka.	27	25	19	11	11	8	11	—	112	240
Novomesto.	Gimn.	47	40	14	17	13	8	8	7	154	165
Kranj.	Gimn.	_	—	15	15	—	—	—	—	30	31
Kočevje.	Gimn. 1	4	2	—	1	—	—	—		7	48
Štajersko:
Maribor.
Celje. Ptuj.
Gradec.
Gimn.	35	33	17	17	15	17	13	12	159	307
Realka.	3	2	4	—	1	3	4	_	17	101
Gimn.	30	25	16	10	9	6	7	9	112	236
Gimn.	19	17	11	2	_	—	_	,—	49	85
1. gimn.	3	4	2	—	—	1	4	—	14	576
2. gimn.	2								2	291
C. realka.	2	—	1						3	133
D. realka.	1	—	—	—	1	—	—	—	2	274
Primorsko:
Gorica.	Gimn.	40	24	25	17	22	10	17	7	162	342
	Realka.	13	4	2	4	2	—	1	—	26	250
Trst.	C. gimn.	9	10	5	1	5	1	4	6	41	268
	C. realka.	2	1	_	5	_	_	1	—	9	196
	D. realka.	6	2	1	—	—.	_	_	_	9	343
Pazin.	Gimn.	1 1	1	—	—	—	1	1	1	5	126
Koroško:
Celovec.	Gimn.	9	3	3	9	4	4	2	4	38	280
Belak.	Realka.	3	2	2	1	1	2	—	_	11	183
	Gimn.	3	1	1	2	_	1	_	3	11	149
Št. Pavel.	Gimn.	5	2	—	1	—	—	—	—	8	89
				Hrvatsko		:					
Varaždm.	Gimn.	5	5	5	2	4	2	3		26	295
Zagreb.	Gimn.	1	5	1	1	—	1	—	—	9	647
Skupaj . . . j		401	285	198	158	149	92	102	65	1450	
Ta razkaz nam dokazuje, da je 1450 slovenskih učencev: število se ve da, ki se mora na vsak način prej višje nego nižje vzeti.
S takimi in drugimi enakimi statističnimi dokazi naj skušajo naši narodni zastopniki predrugačiti naše šolske razmere. Na kakov način se pa one dado pri nas zboljšati in kje je najprej potreba drugo in boljšo pot hoditi, to vedo prav dobro naši slovenski učitelji po srednjih šolah.
Dokler se pa sedanjo razmere na bolje ne spreobrnejo, se naj te zdaj slovenščini odločene urice dobro porabijo, pomanjkljive knjige, kolikor mogoče, zboljšajo in kjer pripravnih pomanjkuje, z novimi nadomestijo.
Med vsemi letošnjimi šolskimi poročili na Slovenskem, nam samo novomeško podaja razpravo v slovenščini pisano od gosp. prof. Fr. Breznika: o Sokratovi metodi in o pojmu.
Iz Dunaja M. S. Pretečeni letni tečaj 1. 1880 je obiskovalo dunajsko vseučilišče 389G dijakov; izmed teh je četrtina Slovanov. — Letošnji zimski tečaj čita dv. svet. prof. dr. Fr. vit. Miklošič „Altslt>venische Grammatik" in „Vergleichende Stamm- • bildungslehre der slavischen Sprachen". — Dr. Alois Šembera čita Oehom: „Altboh-. misehe Literatur bis auf J. Hus", „Echtb6hmiiscbe Schreibart" in „Bohmische Gram- j matik". — Ruskega se učečim čita J. Glowack „Physiologie der russischen Sprache j und Genesis ihrer Mundarten" in „Formenlehre der russisehen Sprache". Dalje so „praktične vaje" v ruskem jeziku. —
Slovstvo: Došla nam je knjižica: „Nauk o gospodinjstvu". Bodočim gospo-j dinjam, ženskim učiteljiščem, učiteljem in učiteljicam na višjih dekliških razredih ljudskih in meščanskih šol. Poleg nemškega izvirnika Ivana viteza Hermanna prosto poslovenila I. N. in I. L. Založil Ivan Lapajne v Krškem. Str. 54. 8" 40 kr. V Trstu 188(1] Knjiga, ki je ponatis iz „Edinosti", je pisana v dobri, lahko umevni slovenščini, ter se po svoji vsebini gorko priporoča vsem Slovenkam kot potreben pripomoček h gospodinjstvu.
Statistika: Bosna in Hercegovina štejete po oficijalnih podatkih: 1272 občin, 43 mest, 31 trgov, 5042 vasij, 189.662 hiš, 200.747 stanovanj; 1,158.440 prebivalcev, in sicer 607.789 moških in 550.651 ženskih; med temi je 448.613 Moham. 496.761 gr. or. in 209.391 rim. kat. crkve; 3426 Židov in 249 drugih veroizpovedanj.
V Rusiji je 608 časopisov; med temi jih je 417 v jeziku ruskem, 54 v poljskem, 40 v nemškem, 10 v francoskem, 11 v lotovskem, 7 v esthniškem, 2 v filmskem, 4 v hebrejskem, 7 v armenskem, 3 v georgiškem, 4 v tartarskem in 3 v latinskem, —j
Listnica uredništva: Dr. P. T. v B-P. Vaša misel o slov. Plutarchu je jako srečna. Znabiti se da v kratkem z združenimi močmi izvesti. Tudi spisi o soc. pol. vprašanjih se v list sprejemajo. — Dr. J. P. v M. Slovstvene zgodovine potrebujemo vsi Slovenci; zatorej pobrinite se. Šolskej mladini je nje potreba, kakor ribi vode. — Pesniku Y: Ne zamerite, da Vam ne navajamo uzrokov, zakaj da niso Vaše pesni dovršene; kajti mi nikakor nočemo natanko kritikovati poslanih nam rokopisov. Sploh pa omenimo, da je za naše slovstvo boljše nikakoršnih kakor pa nedovršenih in slabih pesnij objavljati. — Mnogim sodelavcem: Prosimo potrpljenja; gradiva se je veliko nabralo, zatorej se mnogo spisov takoj v 1. štev. ni moglo uvrstiti. J. P. v B. Vaše J „slobodne misli o naši izobrazbi" prejeli. Spis je pripraven. Prosimo še več enakega! — G. K. v M. Prejeli, a ni pripravilo za naš list.	j
Izdaja, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci, Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket,