567
kega književnika vežejo pravila dotičnega dru-     vori:   „Der leider  zu  friih [versforbene   Slo-štvn,   za  katero   piše,  in ker ni društva  brez     vene   Podgornik   hat   in seinem Blatt, das er
pravil. In to je res, zato se morajo „mladi" pokoriti vsaj društvenim predpisom — in svobode ni! — Sicer se pa „mladi" kljub društvenim pravilom ne morejo pritoževati. Radič jim dokazuje, da „Matica" nikoli ni zavrgla nobene „svobodne" knjige, da vse sprejme in da je tudi že izdala mnogo knjig, ki so dosti „svobodne" — kar tudi mi vemo.
Na ta način je Radič storil svojo dolžnost kot tajnik „Matice", dokazal je mladim njihovo krivico in vendar se jim ni preveč zameril. Saj sam pravi: „Mladi dakle i svobode željni pisci hrvatski imadu posve pravo, kad traže bilo i neograničenu slobodu" (str. 12.) — in zato nam gre. Priznati ali ne priznati „V art pour 1' art". Tako je izmolil Radič „credo" mladih svobodnjakov in se še čuti dolžnega braniti „Matico" z dokazi, ki jim sam ne verjame, če jih utegne le nekoliko premisliti. Zato, ker so v Matici, naj bi se morali književniki držati njenih pravil? Zakaj pa „Matica" ne postavi enega pravila za umetnike, pravilo, da so popolnoma prosti pri svojem ustvarjanju ? Zdi se nam, da dr. Radič ni dosleden. — Tu ni mesta, da bi govorili o svojem mnenju glede popolne umetniške svobode. Najstrastnejši zagovarjavci tega gesla so ga sami zavrgli v svojih delih. A če je dr. Radiču veliko na tem, da se še bolj razbije in desor-ganizira vse književno življenje hrvaško, naj zagovarja geslo mladih. Zgodovina ga bo zavrgla, kot je zavrgla liberalno geslo svobode v gospodarskih vprašanjih. Sadovi tega načela se kažejo že v vseh književnostih in zlasti pri Hrvatih, a še jasneje se bodo pokazali, ko zavlada v širših krogih. Mi smo s tem zadovoljni. Pokazala se bo tem jasneje živa potreba krščanske renesanse v književnosti in ljudem, ki se ne brigajo sedaj za to, da bi vzgojili naraščaj za kršč. književnost, se bodo odprle oči.                                                                /.
Die Rcvolution in Russland. Statistische u. sozialpolitische Studien von Rudolf Vrba. I. u. II. Prag 1906. Str. 532+611. Cena 20 K. To delo je aktualno, ker ravnokar revolucija besni v Rusiji in pogostoma pokajo bombe v tej temni, probujajoči se državi. Pričujoča knjiga razlaga obširno vzroke in povode tega
in Wien herausgab, im „Slavischen Echo", folgenden Bericht aus Russland in April 1904 veroffentlicht: Schlecht und dumm ist eine grofie Zahl der russ. Studenten . . . Russland, russischer Patriotismus zum Teufel, Nationalitat, slavischer Patriotismus zum Teufel, den Teufel selber zum Teufel, denn Religion haben sie auch keine — alles das wird ersetzt mit Anarchismus, Kosmopolitismus, Nihilismus und Judenschleckerei . . ." (I. 113.) To je ruska revolucionarna akademična mladina, to ruska inteligenca. Že od mladih let zastrupljena, nesposobna za kako pozitivno delo, zna le podirati in zabavljati.
In ljudstvo ? Vsa ruska zgodovina, v kolikor so smeli birokrati odločevati v njej, se je pregrešila nad njim. Po svoji naravi je dobro, a država, ki ima monopol za žganje, ga je upijanila z alkoholom. Strašno divja alkoholna kuga v velikem carstvu in njej bo podleglo vse: narodova fizična moč, njegova energija, njegova religioznost, ves narod. In nad tem se raduje vse judovstvo. Pisatelj zgoraj navedene knjige dolži žide kot vzrok vseh teh nesreč in homatij v Rusiji, ker judje dobro vedo, da je v kalni vodi lehko ribariti. S svojim vplivnim časopisjem lažejo po vsem svetu o Rusiji in s svojim denarjem dvigajo revolucijo. Oni so provzročili vse t6 revolucionarno gibanje, ker jih neizmerno boli izjemni položaj, ki ga imajo v Rusiji. Ravno zato, ker iz dna duše sovražijo in zaničujejo vse Slovane in zlasti Ruse, bi se hoteli polastiti njihove bogate dežele. Značilno je za judovsko časopisje, da vedno straši s „slavische Gefahr" in vendar ne zna drugače govoriti o Slovanih, nego s prezirom. Tako citira g. Vrba „Ham-burger Nachrichten", ki so pisale o Slovencih dne 20. marca 1906: „ Prijetno je poslušati, kako Slovenci na Kranjskem z vedno nuj-nejšo in silnejšo zahtevo kličejo po lastnem vseučilišču, kako vedno naznanjajo, da so dani že vsi pogoji, da se osnuje slovenska visoka šola — medtem ko niso niti tako daleč, da bi preskrbeli svoje slovenske srednje šole s slovenskimi učnimi knjigami in so tako prisiljeni poučevati v višjih razredih le v nemškem jeziku. Fabrikacija slovenskih učnih knjig
razburjenja   širokih   ljudskih   mas.   Pisana   je     je naravnost ena izmed najnujnejših skrbi slo-pravično,   ker  je   pisatelj   prijazen krščanstvu ^venskih „učenjakov", ki se ukvarjajo s tem že

in slovanstvu. Kakor je že nekdaj naš rojak ^desetletja, a ki gotovo niso zmožni doseči te Podgornik spoznal, da so ruska vseučilišča slf|svoje visoke naloge, ker so celo nižje razrede svojo umstveno zmedo tisti izvor, iz kateregaSsvojih šol preskrbeli s popolnoma nerabnimi se razliva strup po vseh žilah ruskega javnegaBiučnimi knjigami. Gotovo, bolj drastične ilu-življenja, tako pravi tudi naš pisatelj. On go-Hstracije slovenske kulture si skoro ni mogoče
568
misliti, kot je to dejstvo, ki se je zadnjič pri nekem shodu slovenskih srednješolskih profesorjev omenilo in obžalovalo. Toda nihče naj ne misli radi tega, da bo utihnil klic po vseučilišču v Ljubljani in da se ta klic ne bo
obilno podatkov iz raznih judovskih listov, da dokaže svojo trditev. Sploh se opaža ta hiba na knjigi: Preobširna je, ker je pisatelj pobral vse, kar je količkaj v zvezi z Rusijo, ni izbiral,  ni   tvarine   predelal, ampak kar podaja
ODKRITJE VILHARJEVEGA SPOMENIKA V POSTOJNI.
prej ali slej uresničil. Slovanska potreba kulture je potreba moči, s tem je vse povedano". (II. 386. 387.)
To  je  judovsko sovraštvo   in Vrba   ga je natančno,   celo   prenatančno  opisal.   Zbral je
dolge izrezke iz časopisov v sirovih kosih, kar silno moti pregled. V njej so zbrani šele viri in podatki, na podlagi katerih bi poznejši zgodovinar pisal kritično zgodovino ruske revolucije.                                                 L. B - c