List 25.
Gospodarske stvari.
O menjalni setvi.
Različne rastline potrebujejo različno hrano; ta ima raje to redilno snov, druga zopet drugo. Ako pridejo na enem prostoru skupaj rastline, katere rabijo redilne snovi v enakem razmerji in ob enem in istem času, potem gotovo slabeje uspevajo, kakor rastline, ki so si v tem različne.
Ako je miza pogrnjena za gotovo število ljudi, kateri imajo vsi enak okus, segajo ti ljudje vsi po eni jedi, druge jedi pa, ki jim ne dopadejo, pa puste. V tem slučaji se gotovo ne bodo najedli tako do sitega, kot če bi imeli vsak različen okus, in če bi vsa jedila povžili.
Pšenična rastlina ne more imeti nadležnejšega soseda, kakor je pšenična rastlina sama in krompir ravno kakor je krompir sam.
V tem je ravno prednost mešane setve, ker na enem in istem prostoru različne rastline rastejo. Mešana setev da vedno boljšo žetev, kakor pa če bi tisto seme na tisti njivi vsako seme za-se vsejali. Gotovo bi bilo najboljše, kar vse rastline pomešano vsejati, če bi ne zahtevala skoraj vsaka rastlina drugačega obdelovanja ter da bi vse rastline ob enem in tistem času dozorele in da bi se po žetvi dalo lahko ena od druge ločiti.
Ni pa le dobro, če različnih rastlin seme pomešano vsejemo, ampak koristno je tudi, če se na njivi različne rastline ena za drugo vrste. Tako vrstenje imenujemo menjalno setev.
Pravilo menjalne setve je, nikdar naj ne sledi enaka rastlina za enako, podobna za podobno. Pri tem naj gospodar pazi, da se rastline tako menjujejo, da za rastlino s plitvimi koreninami pride rastlina z globokimi koreninami in narobe. Na ta način ne izkoristijo se le redilne snovi zemlje, ampak ona se izrabi tudi v vseh njenih plastih, kolikor le daleč za-morejo seči kmetijske rastline.
Ker se v spremembo tudi vzame rastlina, katero je treba okopavati, se pri tem zemlja zrahlja in opleve, ter se to učini, kar se drugače da doseči le s praho. Praha postane pri tacem ravnanji več ali manj nepotrebna.
Druga korist menjalne setve je, boljša poraba gnoja; nahajajo se zemlje, u& katerih, če so dobro gnojene, žito polega. Temu se da ogniti, če se na sveži gnoj ne seje takoj žito, ampak kaka druga rastlina, katera naredi veliko listja, sveži gnoj dobro izkoristi ter ne more polegati. Iz tega vzroka se na pr. dene na sveži gnoj krompir, pesa itd. in po tem še k* žito. Na ta način odvzamejo se zemlji one snovi, ki vplivajo na razvoj listja, in rastlina, ki pride druga na sveži gnoj, dobi redilne snovi, ki se posebno prilegajo razvoju zrna.
Različne rastline jemljo svojo hrano iz različnih globočin in pustijo potem na pr. detelja, rastlinam, ki za njimi pridejo in ki imajo bolj plitvo svoje korenine redilne snovi, ki jih same niso mogle povžiti.
Menjalna setev pa ni zato in se jo tudi zato ne priporoča, da bi se gnoj prihranil, ampak ravno nasprotno , zato da je mogoče napraviti več gnoja. V ta namen vvrsti se v kolobar krmske rastline.
Res je treba porabiti pridelane krmske rastline za krmenje svoje živine, kajti prodaja krme iz svojega gospodarstva pomeni toliko kot prodaja gnoja. Prodaja krme se mora vedno zavreči.
Žalibog, da se pri nas veliko, veliko krme proda. Kam bode naše gospodarje to privedlo ? V roki tacega posestnika je menjalna setev edino le sredstvo, hitreje izsesati zemljo, in to ne samo v zgornjih plasteh, ampak tudi v globočini. Kakošne pa so te rastline, ki se jih vzame za menjalno setev? Skoraj skoz in skoz take, ki poženejo globoko svoje korenine. Kdor toraj vedno le jemlje in nič ne da, temu slednjič tudi menjalna setev ne koristi več, ker namesto da izsesa kakor poprej le zgornjo plast, izsesa pri menjalni setvi tudi še spodnjo plast.
Ali je spodnja plast neusahljiv vir? Poprašujmo pri kmetovalcih, ali jim vspeva detelja, grah, repa, pesa, lan in druge enake rastline z globoko rastečimi rastlinami še vedno tako dobro kot pred leti? Odgovor bode največkrat nepovoljen.
To je naraven nasledek. Kjer se več odvzame, kakor doda, tam se mora enkrat poznati primanjkljej. V globočino ne more tako lahko pristopiti zrak; tam se razkroj redilnih snovi počasneje godi, in k$f se tam odvzame, se tudi lože nadomesti.              ;,. -
Ne sme se misliti,  da  se z gnojem dajo tudi w^ dilne snovi spodnji plasti. Živalski gnoj kakor tim^m
198
gnoj obdrži zgornja plast,  tako  da ga spodnja plast le malo ali pa nič ne dobi.
Kaj pa potem, če je enkrat spodnja plast izse-sana? S čem hočemo potem menjavati in od kod zgornji plasti dokladati, če spodnja plast nič več ne da, ker nima nič redilnih snovi več v sebi?
Ni več redka prikazen ta, da na njivi detelja prav dobro skali, do zime precej doraste in tudi dobro zimo prenaša; spomladi prične se pa detelja zgublje-vati in slednjič skoraj popolno izgine. Od kod to? Od glada! Kolikor časa je detelja rastla v gorenji plasti, toliko časa se je držala in je dobro rastla; kakor hitro je pa prišla v spodnjo plast, njeno pravo domačijo, je bilo pa konec rašče. Z drugimi besedami: Detelja ni našla, česar potrebuje, in morala je poginiti.
Kolikor večja ali manjša je zaloga redilnih snovi v njivah, toliko pozneje ali poprej opešale bodo sčasom dotične njive.
Naši kmetovalci naj toraj premislijo, da se ne menjavajo za to rastline, da se od zemlje več dobi, ampak za to, da se bolj gotovo pridela. Zadnje je pa mogoče le doseči, če se odvzeto zopet primerno nadomesti.
H koncu imamo še marsikaj pridjati. Dohodki dado se v mnogih krajih še izdatno povečati, če se redilne snovi v zemlji pretvorijo z obdelovanjem in gnojenjem v razstopljivo, to je, v obliko, ki jih stori užitne. Nadalje je, na pr. znano, da v krajih, koder se sladkorna pesa močno prideluje, vendar noče ta nič več dobro obroditi, akoravno ni v zemlji pomanjkanja redilnih snovi. Vzrok temu je pa zarad rednega globokega oranja preveliko zrahljanje zemlje, pomnoženje mrčesov, ki na pesi živijo itd. Enaki vzroki vplivajo tudi na deteljo. Pomnoževanje s prostim očesom nevidljivih rastlininih sovražnikov in prepočasno pretvo-renje redilnih snovi, čeravno se jih dosto nahaja, so dostikrat vzroki, da kaka rastlina ne vspeva. Primerno gnojenje, redkejše zopetno sejanje take, slabo rasteče rastline, odpravi take nedostatke.
Prav je, da menjalna setev sama za-se ne stori kmetovalca bogatega; pri pravi vporabi tega kolobar-jenja in na pravem mestu, kar vse mora pokazati račun in opazovanje, je pa menjalna setev edino sredstvo, povzdigniti kako gospodarstvo brez pomoči od zunaj. Glavna zapoved gospodarjenja tirja, v gospodarstvo vloženo glavnico, kar le hitro mogoče prebra-čati. To je pa mogoče brez vnanje moči, to je, brez kupovanja krme ali gnoja edino le mogoče z razumno menjalno setvijo. Ako hočemo imeti dobre žetve, povečane dohodke, potem moramo iti v globočino naših njiv ter moramo zemlji več nazaj dati, kakor smo ji dosedaj dajali. Razumen kmetovalec ukrenil bode še o pravem času na boljšo pot, in prav bode imel, kajti skušnja nas uči, da v kmetijstvu ni kmalu kaj težje doseči, kot izsesano zemljo zopet rodovitno storiti.