Pavliha Pavle Flere Zsjodba, ki potrjuje pregvvor: ,,Kaltor se posojuje, tako se vraenje." Kmnlu potem so nastali za Pav-liha hudi časi. Zima je bila, mrazje zavijal, za delo pa je bila trda. Pav-liha se je klatil po svetu lačen in prezebcl ter ves premrt in izlakoto-van pride spet do neke kovačnice. Sicer mu ni bilo do tega. da se iz-lova loti kovaštva, a sila je sila in tako potrka in prosi za delo. Ko ga kovač odganja, češ da ne rabi nikogar, reče Pavliha sam pri sebi: »Trpi- kolikor moreš, in upaj. i da pridejo boljši časi!« — na glas pa pravi: »Kar to vas prosim, da me Tzemite pod streho. Kar mi ukažete, bom delal. in jedel bom, kar bi uihče ne hotel jesti.« Kovač pa je bil trd človek in še Šaljivec povrhu; zato si misli: »Sprejmem ,ua za nekaj dni na po-izkušnjo. S tem me ne spravi na beraško palico.« lCar precej ga tedaj postavi k na-kovalu in kovala ter delala sta vse dopoldne. Opoldne gre kovač v hi-šo, Pavliha pa pusti v kovačnici. Cez nekaj časa vidi deklo, ki je ne-sla svinjam v korito. Iz hi.še stopi tcdaj kovač in reče: »Dejal si, da boš jedel, česar ne bi hotel nihče drugi; tamle v koritu je obloda, ki ni za ljudi. Pojdi in najei se!« Pavliha molči. sam v sebi pa pra-vi: »Prijatelj, zaletel si se. V tej hiši ne bo zate kruha. Viš, tako se ti vrača, kar si nahudil ljudem. Am-pak tudi temu kovaču povrnem. Po-vrnem mu. pa naj bo zima še tako ostra.« Po kosilu se kovač vrne. se od-dahne in spet začneta s Pavlihom nabijati. Zvečer se kovač le domisli. da je delavec vreden svojega pla-čila: odkaže tedaj tudi Pavlihu kos večerje, ki se je ves dan postil ob trdem delu. Ko se spravija k počit-ku, mu še naroči: »Zjutraj pojdi zgodaj v kovačnico. Dekla ti bo pri-tiskala meh, ti pa skuj. kar vidiš, in loti se žrebljev, dokler sam ne pridem.« Drugo jutro Pavliha vstanc in re-če: »Pomnil me bo skopec, čeprav moram do kolen bežati po snegu..- Gre v kovačnico, zakuri, pobere kladivo. klešče. kopač in kar še naj-de kovaškega orodja. Vse to razbeli in skuje v eno. Potlej vzame skri-njico z žeblji, jih iztrese ter vsake-mu odtrga glavico; glavice zloži Ie-po na en kup. cveke r»a drugi, in ko sliši, da je kovač vstal ter se od-pravlja v kovačnico, pusti vse sku-paj in gre. Kovač pride v delavnico, vidl žrebljem potrgane glavice, kladivšr klešče in drugo pa skovano v eno. Strašno se ujezi in vpraša deklo. kam je odšel pomočnik. Ta mu odvrne, da pred hišo. Ko vač pa rohni in preklinja: »Tak lump! Če bi vedel, kam jo je ubral. bi šel za njim in mu pokazal.« Tedaj reče dekla: »Preden je šedH je nekaj pisal na podboje in še no^| čevsko kapo je narisal poleg.« ]H Pavliha je res imcl to navadJ) Radar jo je korau pošteno zabeluT a ga niso poznali, je narisal s kredo ali z ogljem na vidno mesto noreev sko kapo in napisal k njej po la-tinsko »Hic fuit«. To je napravil tudi kovaču na podboje. Kovač gleda znamenje. 167 ker pa sam ni bil pismen. gre k žun niku in ga prosi, naj pride in niu objasni. Župnik gre, pogleda in preberc ter reče: »Hic fuit — se pravi po naše: Tukaj je bil. Vse to skupaj pa pomeni, da se je oglasil pri vas Pav-liha.« In je bilo župniku žal. da ni vedel zanj, zakaj dosti je že slišal o njetn in rad bi spoznal prevejane-ga ptiča. To pove tudi kovaču, ki pa se ujezi in pravi: »Kako naj bi vam sporočil, čc sam nisem vedel. Zdaj vem, kdo je bil pod mojo streho, in poznam po svojem orodju. Malo sem mu posodil, pa mi je hudo po-vrnil.« Nato vzame cunjo in obriše pod-boje rekoč: »Vseeno pa ni treba na moji hiši norčevskega znamenja.< (Daljc prihoJnjič.)