KAJ PRINAŠAJO SATELITI Človek vedno pričakuje, da bo za ceno, ki jo plača, dobil nekaj, kar je vsaj toliko tudi vredno. Ljudje često mislijo. da so s tem, ko so si kupili televizijski sprejemnik, plačali že prav vse in zdaj lahko mirno ležejo v naslanjač in gledajo, kar jim pač pripravljajo različne televizijske hiše. To razmišljanje je moč, vsaj pri nas, aplidrati tudi na področje računalništva. Prihraniš nekaj tisoč mark, si kupiš PC-ja, potem pa k prvemu prijatelju, kjer si mirne vesti na svoj disk prekopiraš urejevalnik besedil, pa bazo podatkov in še marsikaj. In ko v bližnji trgovini $ programsko opremo vidimo ceno programa, ki smo ga dobesedno ukradli, se le nasmehnemo ter si rečemo: »Le kdo je tako neumen, da bo to kupil?!« In če se vrnemo k televiziji: naroč-nina na slovensko nacionalno televi-zijo nas stane okoli 1200 tolarjev na mesec, naročnina na satelitske pro-grame pa, konkretno za sistem, ki pokriva Štepanjsko naselje, 2 (dve) nemški marki, če odštejemo stroške, ki smo jih morali plačati ob postavitvi sistema. Že slaba štiri leta lahko v Štepanjskem naselju in v večini dru-gih naselij spremljamo več kot 25 pro-gramov. Satelitski programi, ki so se pridružili zemeljskim so tako močno popestrili naše male zaslone in prepri-čan sem, da lahko zdaj prav vsak najde kaj, kar je vredno ogleda. Smo lahko zadovoljni? Ne. dejstvo je, da moramo biti še bolj zadovoljni, kajti s tistima dvema markama ne plaču-jemo televizijskih hiš, temveč le stro-ške obratovanja razdelilne postaje. Drugod po svetu so se poleg postaj. ki si svoj proračun zagotavljajo z objavo propagandnih spbročil, začele pojav-ljati take. ki svoj signal zakodirajo ter s. tem omogočijo ogled programa le tistim. ki zanj plačajo. Nam je prihra-njeno tudi to. Cel sklop programov, ki jih producira BSkyB (British Skv Broadcasting) je uradno dostopen samo gledalcem Velike Britanije. Ker pa sateliti svoj elektronski dežnik raz-vijejo čez ves planet in ker ni prav nič težko telefonirati prijatelju v London in ga prositi. naj kupi dekodirno kar-tico in jo po pošti pošlje v Slovenijo. si rečemo: »Zakaj pa ne« ter programe praktično zatonj gleda cel sistem. In to dobre programe. Star rek lepo pravi, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe. G. Viljem Klemenc, eden izmed tistih, ki skrbijo za kabel-ski sistem v Štepanjskem naselju, se s tem ne strinja prav povsem. »Seje ie zgodilo," pravi, »da me je poklicala kaka gospa ter odločno odklonila pla-čilo dveh mark, češ da satelitskih pro- gramov sploh ne gleda. Po besedi ali dveh se je izkazalo, da programe gleda njen sin...« In to menda ni osamljen pritner. Stvar torej gledamo tako poceni, kolikor je sploh mogoče. Smo s tem izkoristili že vse? Ne? Kabelski raz- delilni sistem je idealna stvar za po- stavitev amaterske lokalne televizije. V Štepanjskem naselju si lahko na tem programu ogledamo nekaj re- klamnih sporočil in seznam izbire programov na sistemu in potem spet vse znova. V redu. Ampak z zelo majhnimi sredstvi (za začetek bi bilo treba kupiti le kamero in malo boljii video rekorder) in veliko dobre volje, bi se dalo na tem sistemu postaviti pravo televizijo v malem. V delo lahko potent vključiš novinarski kro- Žek bližnje osnovne šole, vso stvarpa naj v roke vzame kopica nadobudnih študentov. Štepanjsko naselje se že ponaša z naslovom edinega urbanega naselja, ki ima gasilsko društvo. Za- kaj ne bi imel še svoje televizije? Menda bomo na našem sistemu kmalu lahko gledali Megličev pro- gram, kijeprav tako interni kabelski program in pokriva že kar doberšen del Ljubljane. Spet lahko rečemo: v redu. Ampak kdaj je dobro biti popolni »lokal patriot«... I. S.