POTEPUH
Nikoli ne bom srečal
lame s srebrnimi
lasmi, kakor brezovo lubje
pomladi.
Kako so daleč drobni zeleni grmi vonjajočih nasadov iz severne strani.
Tipam za bogovi
v somrak. O — da bi šla od mene
ta otožnost,
ki ni od ljudi,
ta strašna samota zemlje.
Ležim tiho ob ognju in čakam jutra.
Kako je srebrn sneg
na gorah.
Kako je dobra
topa otožnost velblodov
in ognja.
Žalost ljudi in živali.            . *
Noč je votla.
STANKO   V U K
Velik in strašen je ta svet. (Teshoo Lama.)
Daljne zemlje
so tako blizu srca.
Vse gore, snegovi.
En sam večer hoda.
O — bori na obzorju. O — veter.
Zemlja je kakor črne gosli in je bridkost, ki dehti.
večer je legel ob trhlo telo zemlje in lovor se srebri v mesečini.
Jagned s svojo žalostjo me krotko lovi.
Črna toplota pride do srca in vzcveti ko grm.
*
O — še so zemlje, še so godala, še trsi za svireli, in vetri.
Še rožmarini in bori in deklice in mehovi in črna vina.
7i
Še so pesmi in jadra                           da bi prišel
in sužnje. Še skrinje,                           do vinskih mehov.
se žalosti srca.
Tujec sem med brati.
Ko ribič                                               Piskam na trs pesmi praznote
brodim po brezčasju zemlje               in otožnih bogov.
in se igram s srebrom snega.
Nočem ljudi.
*                                             Samo drevo, sinjino,
Potepuh                                              tople noči.
grem preko zemlje,                             O — in mladost.
KONJSKI SMEH
VLADIMIR    BARTOL
Zgodbo mi je pripovedoval član kozaškega zbora v Beogradu, Konstantin Ivanovič Grzinski.
Pomladi leta 1915. so v Rusiji razpisali nove nabore, ki naj bi izpopolnili prerešetane oddelke ruske vojske vzdolž ob avstrijsko-nemški fronti. V tolikšnem obsegu se v Rusiji še nikdar niso bili zbirali novinci. Kozaški zbori, ki so bili v Galiciji strahovito razredčeni, so začeli sprejemati tudi nabornike, ki so se prostovoljno prijavili, ne da bi bili iz obmejnih kozaških pokrajin.
Neko njihovo zbirališče je bilo približno petdeset kilometrov od Kijeva proti notranjosti Rusije, sredi ogromnih ukrajinskih pašnikov in planjav. Trava je bila daleč naokoli popašena, poteptana in požgana. Na stotine šotorov je bilo raztresenih v obliki velikega kroga. Od njih je odmevalo hrzanje in rezgetanje konj, rjovenje podčastnikov in neprestano ropotanje prihajajočih in odhajajočih konjeniških oddelkov. Okoli taborišča so se pasle velike črede konj, pripravljenih za novince. Kozaki so jih z vreščanjem in sulicami priganjali, da se niso razkropile. Vrhovni poveljnik taborišča je bil polkovnik Kubanski.
*
Podčasniki so prežali na nove transporte in sprejemali z glasnim vpitjem in zmerjanjem nabornike.   Kdor ni bil do golega ostrižen, je
72