GLOSE
O ČISTEM VINU. Pred dnevi je DELO objavilo pismo polkovnika v rezervi o tem, zakaj slovenski fantje nekako ne čutijo pravšnjega veselja do vojaškega poklica. Bolj je ta problem star, bolj je problem. Pa se mi zdi, da je omenjeni tovariš navedel le pol resnice. In prav tako se mi zdi, da bi ta pogovor bili morali začeti 1945., ne pa dvajset let pozneje, se pravi danes. Kljub štipendijam bo nemara rodil le šibke sadove (če bodo namreč stvari ostale takšne, kakršne so).
Zanimivo bi bilo slišati anketo Sociološkega inštituta. Pa vendar: tri stvari odvračajo, sodim, našega mladinca od vojaške uniforme. Prva je jezik. Ne gre mi v glavo, zakaj se ne bi smeli za vojaka izobraziti v materinem jeziku. Imamo dobre univerze, imenitne politične in vojaške partizanske izkušnje in vse, kar sodi zraven in kar je potrebno za zares moderno znanje o tem, kako voditi vojsko. Res ne razumem, zakaj bi morali zato, ker smo rojeni iz slovenske matere, biti v neenakopravnem, podrejenem položaju. In zakaj mladinec iz bratskih republik samo zato, ker pač ni bil rojen kot Slovenec, lahko uživa privilegij in se vojaških veščin nemoteno navzema v svojem jeziku. Vsi smo bolj ali manj enake inteligence, ve pa tisti, ki je bil npr. v oficirski šoli, da smo se morali Slovenci dvakrat potruditi tam, kjer se drugim (povsem naravno) ni bilo treba. To je praktična plat medalje, da o čustveni in, če hočete, moralni ne govorim. Bili naj bi splet enakopravnih, svobodnih narodov, naši častniki pa se morajo, tako kakor v prhkih časih (Podlimbarski, Maister, Jaka Avšič itd.), izobraževati v nesramežljivih jezikih.
Drugo je, mimogrede, sama uniforma. Moderen mlad človek je rad čedno in funkcionalno oblečen, kdor pa je že nosil vojaško suknjo, bi kaj podobnega o njej presneto težko povedal. V čem je razloček med našo uniformo in avstrijsko iz prve svetovne vojne? Vzemimo uniformo češkoslovaškega socialističnega vojaka in jo primerjajmo z garderobo npr. našega planinca. Katera od
** Razstava absolventov ljubljanske akademije za likovno umetnost v letu 1967/68 — Mestna galerija.
942
teh dveh oblek ne bi vzdržala primerjave? Nič na boljšem niso uniforme naših poklicnih častnikov. Vojaški modni kreatorji so tu preprosto zatajili. In tudi zato je vsaj razumljivo, da se mlad človek noče za vse večne čase odeti s takšnim njihovim izdelkom.
Tretje je kraj službe: kruto bi bilo od mladega človeka terjati, naj bi po dobro opravljeni diplomi iz vojaške znanosti potrgal vse vezi z okoljem, v katerem je petindvajset let zorel, in se napotil na albansko mejo ali tja, kamor te železnica pripelje v mirni dobi in če ni pretiranih zamud takole po poldrugem dnevu. Hkrati pa ustanavljamo partizanske oddelke, teritorialne enote (samo ime pove, kdo bi jih sestavljal in kje bi operirale), odrede, ki bi iz prve roke in ne s karte poznali vsako stezico, vodnjak, sotesko, vsak Jelenov žleb in pa psihologijo prebivalstva in bi ob napadu bliskovito, organizirano odgovorili nanj. Tudi zato nemara ni zanimanja za ta poklic.
Seveda ne mislim za teh nekaj vrstic sprejeti nase ne takšnega ne drugačnega »šovinističnega« očitka. Kar pa zadeva tolikokrat ponavljani »zaradi usklajenosti in jasnosti pri poveljevanju«: med vojno, ko so padale glave, so bila povelja naših komandantov in komisarjev v slovenščini prav jasna. In, kakor vemo, nadvse uspešna. Verujem, skratka in za konec, da je slovenščina prav v letih 1941-—1945 častno in pošteno opravila zrelostni izpit tudi za vstop v vojaško akademijo.
Ljubljana, 15. maja 1968.                                                          Saša  Vuga
943