»Ja, Dragica. In Miška mi tudi pravijo. Kdo si pa ti?«
Mojster je ponehal z delom, ker mu je dekletce bilo všeč, Pa čigava si, čigava?«
»Mamina in atova.«
»No, čigav je pa ata?«
»Moj!«
»Kaj pa dela tvoj ata?«
»Piše in bere in hopsasa gre z mano.«
»Tvoj ata gre hopsasa s tabo?« je menil Čebula. »Aha, na kolenih. Glej jo no! Kje pa stanuje tvoj ata?«
»Tamle,« je pokazala Miška, »Saj pri oknu gleda, — Ata, ata!«
»Kje pa si?« so se ročno odzvali ata ter pomahali z roko.
»Strela! saj to je sam — doktor Frlutnik!« je doznal mojster. Toda ata so mahali z roko ter dobrovoljno klicali Dragici:
»Precej gori! Kdaj je pa odtrobilo? Čakaj, to bo danes! Dober večer, dober večer!« je pozdravljal gospoda mojstra, »Hej, Miška, kako boš rekla?«
»Lahko nočko!« se je priklonila ona,
Nato je mojster Čebula skoro nehote pristavil: »Le povej atu, da bodo* čevlji jutri gotovi!« Miška je pa hitro zletela preko vrta.
»Čudno,« je pomislil sam pri sebi, »ampak punčara ga ima vendarle rada, tega Frlutnika! Jaz se pa ukvarjam s to-le solato , , ,« Pravzaprav se niti ni jezil nad solato, marveč , , . kar tako ... in ko je v naglici vsajal izruvana zelišča tako, kakor so bila pred, je čutil, da ga je kljub vsemu nekoliko sram in da se mora še nocoj, brž, prav brž, dopolniti neko dolgo pričakovano veselje . . .
Pred vrati je malce postal. Ali ni vzdihnila žena, kakor da joče? Pa je nemudoma, hruščema pritisnil na kljuko,
»Kje pa si?« je vprašal, ker so se mu zameglile oči od zatohlega mraka.
»Nocoj ga pusti, llepo te prosim! Boji se te in se je skril pred tabo v klet,«
»Ej, saj nisem vprašal zanj! Zdaj bomo tudi mi šli hopsasa! Pa le gor s pobom!« je vzkliknil,
»Kako si čuden!« se je ustrašila žena,
»Francka!« se je vzmahnil mož, »Nič ni čudnega! Neumni smo, neumni smo bili! Pojdi sem, Francka, kaj bi se cmerili! Tukajle imaš in vina prinesi in luč na mizo!«
Žena je resnično osupnila.
»Kaj me gledaš? Saj smo tudi mi lahko veseli! In še danes piševa Metki, naj se vrne domov. Kaj bi se klatila po svetu, če ji ni treba! Najina hči je.«
»Oh!« je hvaležno odgovorila Francka.
I lhoziTje.
Po korcih — večerno solnce jih zlati škOrci veselo čebljajo z rumenimi kljuni in zdaj eden, zdaj drugi na bližnje drevo odleti in vsi se na koncu vejic tehtajo.
Pa eden zakriči:
Tu, tu že popek brsti I —
Vsi gledat — a vejica močna ni, se šibi
in eden za drugim spet na streho leti
in dva in dva čebljata
tako prisrčno in tako lepo,
da sem vesel, ko nastavljam uho
in poslušam, kaj si povedati imata.
Joža Loorenčič.
Bolesti mož.
Kot bolesti oblakov in rož so bolesti žena.
Vse lepše bolesti so mož, ki so brez solza.
Vso težo nebes molče trpe, kot skalnate gore.
France Bevk.
T
91