NOTICIERO VESTNIK je glasilo slovenskih protikomunističnih borcev. • Izdaja ga konzorcij. • Predsednik Edi Škulj, upravnik Janez Kralj, urednik Pavle Rant, korektor in tehnični urednik Dušan Dimnik Ovitek opremil France Pernišek ml. Uredništvo in uprava: Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. • Naročnina: Južna Amerika 150— pesov odn. enakovrednost v dolarju, USA in Kanada — 2j50 dolarja letno, Anglija in Avstralija — 1 funt šterling, evropske države — 1.50 dolarja. Editor responsable: Eduardo Škulj, redactor Pablo Rant. • Im.prenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, T. E. 33.7213, Bs. As., Argentina Registre National de la Propiedad Intelectual No. 700.070. ,,Vestnik" es el Informativo de los Excombatientes anticomunistas eslovenos »Vestnik" is the voice of Slovenian anticomunist veterans. Vsebina: Komunistična amnestija (F. G., USA) — Grmade v Gorjancih (France Grum-Ivan Korošec) — Koroške še 1961 (Jelar Sedola) — Dopolnilo ob članku „Ob hrvaški zgodovini" (Janez Grum, USA) — Priča (dr. Stanko Kociper, Argentina) — Kraljeva dediščina — Tako smo bili nekoč (Ivan Korošec) — Vule Rupnik — petdesetletnik (Jože Jenko. Argentina) — Borci pišejo (n. n., Evropa; Radivoj Rigler, Argentina; E. R., Gradec, Avstrija) — Društvene novice — Novice o Slovencih (Tcne Šušteršič) UREDNIKOV BUNKER Zaradi pomanjkanja prostora bo nadaljevanje dr. Bajlečevega prikaza o dogodkih ob 3. maju v naslednji števijki,. Upravnik Vestnika mi ne bo zameril, ako dodam, da bi Vestnik redno lahko imel 32 strani in tudi 48 strani, ko bi bilo 1.) več rednih plačevalcev naročnine in 2.) več darovalcev za Tiskovni sklad. Naj dodam še tole: ne pošiljajte denarja po pošti, ampak samo čeke odn. nakaznice. Vse pa na naslov upravnika: Janez (ali Juan) Kralj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires. v KOMU. 'T n A AMNESTIJA Pred kratkim objavljena komunistična amnestija je brez dvoma jasen dokaz, da mislijo rdeči bratci uporabiti vsako možno propagandno nit, s katero bi mogli še dalje zavajati, naivni demokratični svet. Je obenem tudi dokaz, da komunisti delajo, delajo z vso paro za svoje komunistične cilje. Komunisti vedo dobro, da njihova amnestija ne more premotiti onih, ki so komunizem občutili na lastni koži. Vedo pa dobro, da je ta poteza tista, ki bo blagohotno vplivala na naivne nevedneže in nepoznavalce komunizma v praksi. Komaj dva dni po izglasovanju zakona o amnestiji je svobodno časopisje prineslo članke in komentarje o njej. New York Times je takoj po objavi zakona na prvi strani prinesel obširen članek o tej „novi komunistični justici". Kaj so pravzaprav hoteli titovci doseči, ni težko uganiti. Številna emigracija je bila komunistom vedno trn v peti in mnogokrat so jim svobodni diplomati vrgli to pod nos. Torej že samo dejstvo, da je na tisoče ljudi raje šlo v svet, kakor pa uživalo „rdečo svobodo", je za komunističen režim skrajno slabo spričevalo. Če pa je ta emigracija poleg tega še aktivna v borbi proti komunizmu, je toliko več razlogov, da je treba storiti vse, da se glas take emigracije ugluši. Le ako uspejo uglušiti emigracijo, bodo komunisti tudi za vedno lahko zakrili svoj pravi obraz, oškropljen s krvjo tisočev in tisočev nedolžnih žrtev. Morda bo ta nova propagandna poteza jugoslovanskih komunističnih krvnikov uspela še globlje zamegliti nekaterim ljudem že itak zmešane poglede na titoizem. Toda čisto gotovo ne bo spremenila našega stališča. Mi smo titoizem preživeli:, ga videli prav od blizu in imeli neštetokrat priliko videti in občutiti komunistične obljube in njihovo pravico. Dejanja so jasno pokazala, da je vsak kompromis s komunizmom enak samomoru in prav nič drugega. Tisti, ki tega niso spoznali pred leti in ne spoznajo sedaj, imajo priliko doživljati razočaranja in obžalovanja. Titova ..amnestija" za nas ni nova fraza ne nova farsa. O taki amnestiji smo čuli že spomladi leta 1942, torej pred 20 leti, ko so zločinske tolpe partizanskih terorističnih trojk uničevale nedolžna življenja širom naše domovine. Morilci so takrat nudili amnestijo onim, katere so radi njihovega narodnozavednega prepričanja hoteli likvidirati. Prvi amnestiji so sledile neštete druge. Take amnestije so komunisti razpisali v Užicah, Bihaču, Ostrogu, Grčaricah, Turjaku, Suhorju itd. itd. Izvedba in rezultat vseh amnestij pa je bila vedno ista in to je, ujetnike, ki so se predali na komunistične obljube o amnestiji, so brez pravnega postopka poklali kot živino in jih zmetali v kraške jame. Kjer in kadar je bilo potrebno, so uprizorili tragiko-, medične procese, kot onega leta 1943 v Kočevju, da so tako svet prevarali in se pred svetom legitimirali kot pravični sodniki. Bratje! Ne smemo iti mirno mimo tega, ne smemo pozabiti, da so zaradi Titovih komunističnih amhestij tisoči omahnili v masovna grobišča širom naše domovine. Tak, kot je bil postopek v Sloveniji, je bil tudi na Hrvatskem, v Srbiji, Bosni in Črni gori. Komunistična amnestija je bila povsod enaka in vedno enaka. Protikomunistični borci ne rabimo in se ne oziramo na komunistične amnestije. Mi smo se borili, borili za resnično svobodo našega naroda, svobodo, ki bo prosta vse tuje navlake, naj si bo nacistične ali boljševiške. To pravico smo imeli in jo imamo po vseh božjih in naravnih zakonih in je nam, ni treba prositi od komunistov. Stotisoči poklanih, tisoči v koncentracijskih taboriščih in ječah in tisoči v emigraciji so dovolj jasen dokaz, da jugoslovanski narodi niso hoteli in ne bodo hoteli sprejeti komunističnega suženjstva, ki človeku odvzema vse tiste ideale, ki so bistvo vsakega svobodnega človeka. Borba proti suženjstvu se je v zgodovini vedno bila in so bo tudi v bodočnosti, pa če je komunistom to prav ali ne. Dvajset let komunistične sužnosti je obubožalo jugoslovanske narode. Komunistična „svoboda“ je tako visoko cenjena, da vsak mesec pobegne lepo število ljudi iz tega Titovega raja in se pridružuje onim, ki so raje zapustili rodno grudo, kakor pa ostali sužnji komunističnih viastodržcev. Rad bi videl in vedel za ljudi," ki bi pri zdravi pameti sploh mogli za trenutek pomisliti na možnost povratka k onim, ki so pomorili cvet naših narodov, k onim, ki so nas včeraj še klicali zločince, danes pa nas preko svojih propagandistov in skritih agentov vabijo v svojo sredo. Slovenski protikomunistični borci ne iščemo nobene miloščine in nobenega odpuščanja od komunistov, zahtevamo pa in bomo vedno zahtevali, da komunistični vodniki, od Tita, Rankoviča, Kardelja pa' do zadnjega njihovega terorista, pridejo pred sodišče in dajo odgovor za svoje zločine proti našim narodom. Zahtevamo pravico in zadoščenje za desettisoče naših pobitih soborcev, zahtevamo kazen za uničeno in oropano narodno in privatno imovino in končno zadoščenje za dvajsetletno suženjstvo naših narodov. Komunistični tirani, razpišite svobodne volitve pod kontrolo svobodnih opazovalcev, stavite se na razpolago pravični sodbi za zločine, storjene med vojno in po „osvoboditvi“, potem in le potem se bomo lahko razgovarjali o nadaljnji usodi emigracije. Protikomunistični borci bomo storili vse, da vaša ..amnestija" ne bo služila vaši propagandi, pač pa služila temu, da vas svet pozna in spozna v vseh vaših grozodejstvih. Prikazali bomo, da so vaše obljube le prazne komunistične fraze, opozorili bomo svet na vaše pretekle obljube. Vaših nakan in vašega varanja mora biti konec. To je naš odgovor, ..tovariš" Rankovič, to je naš odgovor, tovariš Regent in Izseljeniška matica. ..Zločinci ne morejo nuditi amnestije prav nobenemu, še najmanj pa nam protikomunističnim borcem." FG — USA France Grum-Ivan Korošec GRMADE V GORJANCIH Pričetki narodove borbe za samoohranitev (Nadaljevanje) Novak poroča (Knjiga o Draži, stran 319 in 320), da je bil on po Avšičevi izdaji imenovan za zastopnika poveljnika Slovenije, dokler se ne najde primerni višji oficir. Med drugim pravi, da se mu je pridružila Sokolska legija in Pobratim. Pritožuje pa se na Slovensko legijo, ki bi po njegovem mnenju (najmočnejša organizacija ca. 10.000 mož), mogla znatno pomagati k razvoju organizacije. Toži, da je Slovenska legija bila preveč pod kontrolo stranke, kar je rodilo stalne nesporazume in končno razkol med njim in legijo. Dalje izjavlja, da je bil razlog za nesoglasje v gledanju na končni cilj (Jugoslavija, oziroma samostojna Slovenija) in v taktiki borbe s sovražnikom. Naj bo že kakorkoli, ta trenja gotovo niso bila v okrepitev borbe demokratskih sil, vendar pa je dejstvo, da je bila težnja vseh formacij za čim tesnejše sodelovanje v borbi za resnično narodovo osvobojen j e. Komunistično odklonilno stališče je večalo razkol in prepad, ki ga ni bilo mogoče premostiti. Vedno vidnejše je plamitela borba zato, kdo bo kontroliral vojaške formacije, ali somišljeniki Mihajlovičevega po-kreta ali OF, za katero je trdno stala komunistična partija. Ta borba je kmalu postala ostra. Ker so komunisti uvideli, da z vabo in propagando (če tudi pobarvano z vsemi strankami) ne bodo dosegli cilja, so se poslužili vseh sredstev; od ovaduštva in odkritega sodelovanja z okupatorjem pa do nasilja in umorov. Tako je še istega leta, decembra padla prva žrtev komunističnih strelov — Fanuš Emer. Smrt nacionalnega borca Emra je mnogim odprla oči, da so spoznali pravi namen borbe in vodstva OF. Emer je bil energičen borec, bil pa je tudi morda preveč zaupljiv v svojo lastno razsodnost. Njegova ambiciozna aktivnost ga je vse preveč izpostavljala in privedla v navzkrižje celo v protikomunističnih grupah. Njegov napor, da se čimpreje osnuje ilegalna borbena enota, je spričo razvoja OF vsekakor bil pravilen in potreben, način, ki ga je pri) tem delu uporabljal, pa mu je velikokrat škodoval in s tem morda celo oviral hitrejši razvoj ilegalne organizacije na terenu. Neprevidnost in zaupljivost ga je privedla direktno v komunistično past. Glavni teroristični trojki VOS-a sta ga dne 4. decembra ubili pred šišensko cerkvijo pri belem dnevu. Po tragični smrti prvega organizatorja ilegale je to delo prevzel poročnik Milan Kranjc, mlad sposoben oficir, znatno zmernejši in treznejši od Emra in mnogo previdnejši kot prvi. O njem in njegovem delu bomo več brali v naslednjih poglavjih. Priprave za odhod v ilegalo Marca meseca 1942 so se politične stranke povezale v Slovensko zavezo, ki naj bi bil najvišji slovenski politični forum. Tudi komunisti so bili pozvani v sodelovanje pri SZ, pa so ga odklonili in začeli z najostrejšo borbo proti SZ. Bojni program SZ je bil: Edina zakonita oborožena sila je JVO pod vodstvom generala Mihajlovica in od njega odrejenih krajevnih poveljnikov. (Poziv za pridružen je Mihajloviču je bil javljen v slovenski oddaji iz Londona, op. avt.) Ker so Italijani, na partizanske ovadbe, marca 1942 aretirali večino aktivnih oficirjev in podoficirjev, je Novak sestavil svoj štab iz civilistov, pripadnikov legij. V tem štabu so bili:: France Glavač, dr. Albin Šmajd, Franc Malovrh, Tone Duhovnik, Anton Krošelj, Alfred Kralj, dr. Janež. Malovrh je sledil Ivotu Peršuhu, katerega so komunisti ubili maja 1942. Glavač pa je v štabu nasledil ubitega Emra. Organizacijsko trojko gl. štaba so tvorili: dr. Šmajd, predstavnik SL, Rudolf Žitnik, predstavnik Sokolske legije in prof. Tone Krošelj, predstavnik Pobratima. Z nastopajočo pomladjo je Novak predlagal, da se formira bojni odred, v katerega naj bi stopili sami prostovoljci; ljudje, ki so preganjani tako po okupatorju kakor po partizanih. Tak odred naj bi bil baza za nadalnjo mobilizacijo kadrov. Novakov predlog je bil na seji SZ sicer sprejet, toda, kot poroča Novak (Knjiga o Draži, stran 321), že naslednji dan je politični odsek SZ svetoval, da se bojnih formacij še ne pošilja na teren, ker bi tak pokret povzročil prevelike okupatorske represalije in povzročil komunistično maščevanje. Situacija na deželi pa je postajala nevzdržna. Okupator je pritiskal vedno huje, zlasti še, ker so se v gozdovih začele pojavljati manjše komunistične grupe, ki: so izzivale okupatorja, da se je znašal nad nedolžnim prebivalstvom. S takimi akcijami so komunisti prisilili fante, da so bežali v hribe, kjer so jih partizani mobilizirali. Tako so komunisti prišli do skritega orožja in krepili svoje enote. Poveljstvo Slovenije in Glavačeva skupina, ki je z Novakom, tedaj tesno sodelovala, so pošiljali svoje organizatorje po deželi, da pripravijo pot za nastop ilegale. (Februarja in marca 1942 sem sam bil na takih organizacijskih potih po nalogu poveljstva Slovenije. Bil sem v Grosupljem, Dobrem polju, Velikih Laščah, Ribnici, Kočevski reki, Novem mestu, Metliki: in na Radovičih. Na teh potovanjih se je pokazalo, kako zbegani so bili ljudje in zastopniki bojnih organizacij. Dobro se spominjam, kako mi je v enem teh krajev zaupnik rekel: „Vidim, da imaš vsa potrebna pooblastila in vem kdo si, toda mi moramo biti skrajno previdni in nezaupljivi, kajti pred teboj so bili tu že drugi organizatorji, ki so trdili, da so edini: pravi zastopniki Mihajlovičevega pokreta. Komu naj torej verjamemo in zaupamo? Op. Franceta Gruma). Narod je bil nezaupljiv. Previdnost pred okupatorjem, še hujše pa strah pred komunističnimi nasilstvi, sta ljudi okamenela, da niso govorili ne odgovarjali, kar so videli in vedeli. Čisto jasno je bilo, da je šla organi- nacija protikomunističnega tabora po več kanalih, kar je nezaupanje ljudi še povečalo. Zaradi počasnega in neenotnega nastopa so pa le komunisti imeli korist, ker so se razvijali skoraj popolnoma nemoteno. Nikogar ni bilo v gozdovih, ki: bi njihov razvoj tedaj oviral in zavrl. Novak je kljub nasvetu, da je treba z ilegalo počakati, šel z organizacijo dalje. S pomočjo zastopnikov na terenu in oficirjev (rezervnih), ki so bili poslani v posamezne kraje, je skušal formirati zbiralna taborišča. Taka taborišča so bila določena v: Beli Krajini blizu Metlike, blizu Novega mesta, pri Žužemberku, pri Primskovem in v Suhi krajini pri Dobrem polju. Kasneje tudi na Notranjskem. Prve dni aprila je Novak poslal iz Ljubljane na teren Milana Kranjca in še tri borce. Njihov cilj je bil organizacija taborišča v novomeškem okraju. Prva skupina bi morala biti formirana v bližini Mirne peči v vasici Hrastje. Sporočeno je bilo, da pride 10 fantov na zborno mesto, toda prišel ni: nobeden. Svojci prostovoljcev so nas obvestili, da so se fantje morali umakniti, ker so partizanski terenci stikali za njimi. Ker ni bilo moštva, je bil postavljen stik z lokalnimi zaupniki:, da bi oni preskrbeli potrebno opremo in zbrali borce. Zaupniki in predstavniki so bili proti nastopu,'ker so se bali represalij. Zaradi neuspeha v Mirni peči je četverica odšla dalje proti Novemu mestu in Šmihelu, kjer naj bi se odredu pridružilo 15 borcev s popolno bojno opremo, strojnico, mulo in gorsko kuhinjo. Tudi tu fantje niso prišli na zborno mesto. Razočarani poročnik Kranjci je svoje spremljevalce poslal nazaj v Ljubljano in tudi sam se je vrnil. Kaj pa se je zgodilo1 s prostovoljci, ki so se imeli pridružiti Kranjcu v tem okraju, bomo slišali kasneje. Ilegala se končno formira Po neuspehu pri Novem mestu je zastopnik poveljnika Slovenije — Novak pritiskal na legije, da mu dajo moštvo za formacijo odreda, ki ga mora po nalogu Mihajloviča takoj postaviti1 na teren. Kranjc, ki je odred sestavljal, je medtem deloval na Bokalcah, odkoder je pošiljal kurirje v kraje, ki bi ali dali orožje ali moštvo. Sklenjeno je bilo, da se odred formira v sami ljubljanski okolici in od tu krene v zbiralni tabor „Soča“ v Suhi: krajini. i , V tistih dneh je bila Ljubljana obdana z bodečo žico in prehod preko blokov je bil možen le s posebnim dovoljenjem, vezanim na italijanske osebne izkaznice. Oni, ki so bili iz mesta odrejeni za pohod, takega dovoljenja niso imeli. Potrebno je bilo iskati izkaznice onih, ki so taka dovoljenja posedovali. Ponarejene so bile uradne štempiljke in menjane slike v osebnih izkaznicah. Delo ni bilo lahko. Ljudje so neradi posojali osebne izkaznice, ker je pač zad< va bila zelo nevarna, kajti vsak je mogel biti vsak čas legitimiran po okupatorju; mnogi pa niso niti točno vedeli, zakaj gre in jim je bilo svetovano, da ne posojajo legitimacij. Še težje pa je bilo z orožjem. V ljubljanski okolici ga je bilo sicer skritega dovolj, ker so nekatere bivše edinice jug. vojske prav tu odvrgle orožje, toda nihče ga ni hotel dati iz rok. Vsak se je izgovarjal, da ga bo še sam rabil... Kako se je prvi ilegalni oddelek končno oborožil, bo opisano v posebnem poglavju. Na tem mestu sc zdi nujno poudariti, da je kaplan Glavač veliko delal in pripomogel, da je prvi odred odšel na teren. On je preskrbel ponarejanje dokumentov, on odredil, kam naj ljudje gredo in kje lahko prenočijo. Pri tem se je dostikrat zgodilo, da se ni predhodno posvetoval z lokalnimi zaupniki in ljudi poslal v gotove kraje brez predhodnega obvestila, kar je nekatere zaupnike spravilo v nejevoljo. Toda Glavač je tako delal v najboljši volji in prepričanju, da bodo ljudje in njegovi: poznanci razumeli, da je pri takih akcijah včasih nemogoče predhodno obveščati in da je stvar dovolj važna, da se take malenkosti prezro. Kasneje je prišel navzkriž tudi s poveljstvom Slovenije in to tako daleč, da je privedlo celo do medsebojnih obračunavanj, kar je imelo težke posledice in zaradi česar je bil Glavač izključen iz Novakovega štaba (novembra 1942). Prvi borci so odšli iz Ljubljane v nedeljo, 10. maja. Nekateri so prenočili v kaplani ji v Polju, drugi so bili opremljeni direktno v Do-brunje in Bizovik. Ves teden po 10. maju so bile skrbne priprave za odhod. Kurirji so se neprestano menjavali iz Ljubljane v Dobrunje m nazaj. Proti koncu tedna še vedno ni bilo potrebnega orožja in številčno stanje še vedno pod 10 mož. Zaradi tega je poveljujoči Kranjc Novaku poslal obvestilo, da se spričo te borne situacije,ne upa več zadrževati v zbirališču, katerega je pripravil pri Sv. Urhu ter, da se bo vrnil v Ljubljano. Sporočil je tudi, da je takojšen prihod vseh prostovoljcev nujen in da je odhod odreda potreben čim preje^ ker so komunistični terenci začeli oprezovati četniško zbirališče. Dobil je iz Ljubljane zagotovilo, da orožje in moštvo, kar ga je še bilo, pride takoj, obenem pa ukaz, da se iz terena ne sme več vrniti. Končno je 17. maja prišla zadnja skupinica iz Ljubljane in tudi manjša količina orožja in suhe hrane je bila dostavljena odredu. Kranjc je odredil, da se naslednjo noč odred pomakne iz zbiralnega taborišča v taborišče Soča v Suhi krajini. Iz Ljubljane je bilo vsega 11 borcev. 4 borci so se odredu pridružili iz Dobrunj, Bizovika in Hrušice, dva pa iz Polja. V odredu so bili: Štirje oficirji, dva podoficirja, enajst borcev. Imena borcev so: Milan Kranjc, Dobrivoje Vasiljevič, Drago Tomažič, Jelo Capuder, Lojze Dežman, Franc Grum, Joško Jakoš, Štefan Kodelič, Ivan Korošec, France Kremžar, Marjan Lavrič, Dušan Memetovič, Franc Mihelič, Franc Nedog, Jaroslav Novak, Polde Selan. Z odredom je do taborišča Soča šel tudi stotnik Josip Lesjak — Lampe. Z zadnjimi borci: sta prišla iz Ljubljane tudi major Novak in stotnik Janko Debeljak. Tem borecm je pred odhodom Novak nekako takole dejal: ..Stopate na težko in odločilno pot borbe za svobodo naše domovine. Kjerkoli boste hodili in kadarkoli boste v stiskah, spomnite se, da niste sami, spomnite se, da se z vami ramo ob rami bori srbski narod pod poveljstvom hrabrega poveljnika JV, Draže Mihajloviča. V Vas so uprte oči slovenskega naroda, ki ste mu v teh težkih dneh postali edina nada in porok svobode. Vaša pot bo težka že zaradi partizanskih enot, ki so v gozdu. Izmikajte se direktnim napadom nanje, če pa boste napadeni, sprejmite borbo." Za njim je spregovoril Janko Debeljak in obljubil, da bo odred zasledoval, mu dobavljal sredstva in vanj pošiljal nove prostovoljce. Potem je povzel besedo stotnik Lampe. V kratkih udarnih besedah je prikazal obup trpeče domovine in žarek upanja, ki ji sije iz te prve bojne grupe. Navdušil je fante, da so jim zagorele oči in so se tesneje oklenili puškinih kopit. Ta mala grupa, sestavljena iz vrst vseh narodnih organizacij, je bila pripravljena za odhod. Čeprav je vseh bilo le 17, vendar so v njej bile zastopane vse nacionalne grupe, po enem, dveh ali več članih. Zato je nespametno trditi, da bi: ta prva ilegala bila plod te ali ene skupine ali stranke. Bo še. Jelar Sedola KOROŠKA SE 1961 Tod bo še jekala uporna puška, še rikal minometov bo odamelj, sikaje strojnic pikali ohlipi. Še ni pravica v Korotani znana. Še steklo ženejo tevtonsko steko. Še grustijo otrokom mater mleko. Še Gospe Svete slava je zaničevana. Gornjo pesem je poslal pr jatelj Vestnika iz slovenske Koroške. Jo precej ..militaristična", obenem pa tudi izraz bojevitega razpoloženja naše krvi. — Za vse, ki so že slovensko pozabili, kratek slovarček: jekati = odmevati; rikati, tudi rukati — tuliti, rjoveti; minomet je bolj slovensko kot dolgi minometalec; odamelj = odmev; ohlip = sunek, tok vetra, ker rafal v izvirnem jeziku pomeni istotako sunek vetra, se more rabiti v slovenščini kot domača beseda za tuj:1 rafal v vojaškem pomenu; steka je iz „Hej Slovani" uporabljiva za besno zbiranje, steklo zbiranje; grustiti = storiti komu kakšno reč gnusno. DOPOLNILO K ČLANKU „OB HRVAŠKI ZGODOVINI" K nemškemu čistilnemu pohodu po Dolenjskem v jeseni 1943 bodi dodano sledeče: Ker sem poznal župnika Sladiča v Mokronogu, sem Patzeltu omenil, da bom skušal prenočiti v župnišču, če ni morda preveč razdejano. Res sem tam prenočeval. Moj namen je •bil poleg obiska tudi ta, da bi nemški vojak; s čistko prizanesi župniku. Kljub temu, pa so zgodaj dopoldne vojaki prišli in župnika odpeljal z gore proti trgu. Tam je Patzelt dal postaviti vse moške z župnikom vred v dve vrsti. Prvo kar je Patzelt napravil, je bilo to, da je župnika poklical iz vrste in mu dejal: „Du, Pfaffe, du kennst gut diese Leute. Zeig’ mir die Kommu-n:sten!“ Župniku je Patzeltovo vprašanje zapilo sapo. čez nekaj trenutkov je dejal, da ne pozna nobenega komunista med njimi. Patzelt ga je zato krepko nadrl vpričo vseh. Nato je podobno poklical še par drugih iz vrste. Po večih urah negotovega čakanja v vrsti je Patzelt s krepko pridigo nagnal vse prijete domov. V V Št. Rupertu so bila na šolski' tabli še vedno imena kandatov za v ljudski dbor. Med njimi je bilo ime Kostelec (brat pokojnega sti-škega opata). Patzelt je bil odločen, da kandidate poplača s kroglo, šel je po trgu, da jih najde. Treba ’"e b;lo veliko truda in precej prošnje, da je prizanesel Kostelcu in še enemu kandidatu, ki ju je našel doma. Pri Sv. Križu pri Litiji sta omenjeni dve žrtvi bila učitelj Taufer in organist Ignacij Zavrl. Taufer je do začetka vojske učil v Dolah, po 1941 pa pri Sv. Križu. Zavrl je bil doma iz Dol, kot organist pa je živel pri Sv. Križu. Više gori proti Ljubljani je v neki hribovski vasi Patzelt držal samokres nad glavo 75-letnega očanca, češ da mu mora pokazati skrito orožje „Ich weisch es nich!“ je ta v smrtnem strahu ponavljal. Na Polici je moral župnik pripraviti kosilo za Patzelta in več drugih vojakov. Vsaka tretja Patzeltova beseda je bila: „Du Pfaffe..." Nedaleč od Police, v smeri proti Ljubljani, so bili bataljoni, katerim so bili dodeljeni domobranci, izmenjani. (Najbrž je bila izmenjana cela divizija, a ker ni bilo mogoče imeti pregleda, tega ne smem trditi z gotovostjo.) Nemci so tam postavili v akcijo bataljone neke druge divizije, .ki je nadaljevala čistilni pohod proti Notranjski. Prejšnji bataljoni pa so šli po Dolenjski cesti nazaj do Temeni ške doline, nato po levem bregu Save skoz Senožeče, Dol in čez Št. Jakobski most v Ljubljana kjer so se domobranci javili svojemu poveljstvu. 'Sestava nemških bataljonov, pri katerih so bil; domobranc:: komandant in vsi oficirji ter skoro vsi naredniki so b 1L Nemci. Med naredniki je bil tudi neki bivši ruski polkovnik, ki je bil prišel v nemško ujetništvo. Dejal je, da je sprejel to mesto pod pritiskom: al:. na trdo prisilno delo ali pa v vojsko. Med nižjimi podoficirji in kaproli pa je bilo precej Turkomanov, ki so sicer imeli večino med vojaki. K četniškemu pokolju na Foči bodi dodano tole: Kiszling trdi, da je bilo 5-6000 žrtev. Hrvat dr. Ivan Omrčanin pa navaja, da sta bila pr' Foči dva četniška pokolja, pri katerih da je bilo 3000 žrtev. V svoji knjigi „Istina o Draži Mihajlovču" (Munchen-New York 1957) pravi Omrčanin na strani 157: „U decembru 1941 i tokom ja-nuara 1942 četnici so poklali preko dvije hiljade muslimana, ljudi, žena i dece iz ©koline Foče, čajnica i Go-ražda. Klnnja su vršili na mosto-vina na Drini, Foči i Goraždu." Na naslednji strani piše takole: „Avgusta 1942 Mihajlovičevi četnici pod komandom Petra Bačoviča pri-likom zauzeča Foče zaklali su u Foči i u grupi sela koja se skupa na-zivaju Bukovica oko 1000 lica muslimanske veroispovesti, medju ko-jima je bi'o oko 300 žena, dece i staraca." Ker Omrčanin navaja polovico manjše število črtev in ker je njegova knjiga izšla leto kasneje kot KLszingova, zato je tole dopolnilo Foči' potrebno. Partizanski napad na četniški odred na Samotorici ni bil v pozni jesen', ampak v zgodnji jeseni 1944, v noči od sobote na nedeljo 23-24. septembra. V tem napadu je bil ranjen narednik Ernest Hirschegger. V nedeljo so od raznih smeri domobranci šli za partizani. Na št. Jo. škem sektorju je bil v tistem podjetju bil ranjen podočnik Lojze Ba. stič, komandir domobranske čete Horjul-Št. Jošt. Nekdo je takole vprašal glede titovskih zgodovinarjev, o katerih je govor nastr. 81: »Ali res lezejo ven iz t:stih dveh bolezni, kot jih omenjaš?" — Umestno vprašanje! Ob pregledovanju dr. Mikuževe knjige „Narodna osvobodilna borba v Sloveniji" moram reči, da še ne lezejo iz teh bolezni. (Morda o tej knjigi kasneje kaj več.) V sestavku so tri, štir' tiskovne napake, ki motijo. Takoj v drugem odstavku na str. 76 je treba brati „. .. sleherni nastavek angleško-ameriškega vdora (Ansatz) “, ne pa „nastanek“. Na naslednji strani v 2. odstavku naj bralec bere »državnost", namesto »državotvornost". Seveda »državnost" v smislu hrvaškega državnega prava. Najbolj pa moti na str. 82 v predzadnjem odstavku izraz,,zalotili". Kiszling uporablja besedo »bagatellisierte", torej: Ogri so pripisovali majhen pomen, ali kot ima Slovenski Pravopis „so malotili". (Vidim, da ni pametno uporabljati manj znane ali nove besede.) Na isti strani je bralec najbrže sam odkril, da mora biti prvi in drugj odstavek zamenjana. Pr' tem je treba črtati zečetni stavek „V knjigi sta omenjana. ..“ Janez Grum — USA PRIČA (Dokument k gradivu za raziskovanje in vrednotenje vzrokov naše tragedije) Ruska publicistka Ariadna Dcljanič (poročena s Srbom) ki je v času minule vojne aktivno sodelovala v ruskih nacionalnih edinicah v Jugoslaviji, je v Združenih državah izdala knjigo „Wolfsberg — 373“. (Etr. 409. Published by author. Printed by „Russian Life“ — 2458 Sutter Street, San Francisco, Caiifor-nia, USA. — Brez letnice.) Čeprav knjiga očitno hoče biti samo pričevanje o resničnih dogodkih, se zaradi izredno dograjenega in živahnega sloga ter zanimive zgradbe močno približuje napetemu romanu. Pisateljica namreč popisuje dogodke, ki jih je sama sodoživljala in katerih trpeči del so bili leta po vojni tisoči pripadnikov vseh mogočih narodov v zloglasnem angleškem koncentracijskem taborišču Wolfsberg na Koroškem. Ker so bili tam kajpak zastopani tudi Slovenci (med njimi predsednik 3. majskega Narodnega odbora dr. Joža Basaj in večina takšnih, ki so od Angležev vsekakor zatrdno pričakovali vse kaj drugega kot — VVolfsberg), bi bilo koristno, da bi jo prebrali tudi mnogi naši ljudje v svarilo za slučaj, če bi se še kedaj koga med nami mikalo meriti in ocenjevati narodove interese skozi rožičasto prizmo čustev in več ali manj prikritih osebnih ambicij namesto po hladnem razumu in treznem ocenjevanju danih možnosti. Pisana je v ruščini. Toda knjiga je za nas zanimiva tudi in predvsem, še zavoljo drugega razloga. Uvod je namreč napisal major Genady Grinjev iz bivšega ruskega bataljona „Varjag“, ki se je boril proti komunistom v Jugoslaviji in v zadnji fazi vojne prav v Sloveniji. Ker se ga kot tujca v deželi ni tikalo, je razumljivo, da ni mogel v vseh odtenkih poznati vseh naših razmer in njih usmerje-jalcev v zadnjih dneh aprila in prvih dneh maja 1945. Zato se na nekaterih mestih spušča v povsem, zgrešene trditve, kot n. pr. o pomenu in vlogi socialistov v 3. majskem parlamentu in dezertaciji domobranstva. Toda v kolikor je kot pooblaščenec rusk:h nacionalnih čet vodil službene razgovore s prezidentom gen. Rupnikom in tako, bil sam osebno in neposredno soudeležen pri snovanju Rupnikovih namenov in načrtov, so njegova izvajanja kot tujega, na naših čisto notranjih razmerah nezainteresiranega in zato nepristranskega očividca zelo važen dokument k gradivu za raziskovanje in vrednotenje vzrokov naše narodne tragedije, ki ga zgodovinar ne bo smel prezreti. — Na čelu uvoda je priobčena slika generala Rupnika in majorja Grinjeva, posneta ob priložnosti enega izmed razgovorov. Po kratki zgodovini ruskega nacionalnega gibanja ter organiziranja borb ru~ sk:h čet proti komunizmu, popisuje dogodke usodnih zadnjih faz vojne. Pri tem nujno pride tudi do naše domovine in v tej zvezi med drugim dobesedno pravi: Položaj na bojišč:h meseca aprila 1945. leta je dajal vse osnove za zaključek, da je bila vojna za Nemce odigrana n naša stava proti boljševizmu izgubljena. Napredovanje zapadnih zaveznikov z juga Italije proti severu ne bi vznemirjalo našega „notranjega“ odseka fronte, če bi ne bilo silnega navala njihovih vzhodnih zaveznikov — jugoslovanskih partizanov, ki so imeli za hrbtom že nadirajoče ed hice rdeče armije — na naše odmikajoče in počasi krajšajoče se črte. Takrat, ko je 1. Specialni polk R. O. A.-e (Ruska osvobodilna armija) ,.Varjag“ vodil ogorčene borbe s partizani in dnevno izgubljal desetine padlih, so naši sosedje, nemške policijske edinice, že popuščali v borbeni sposobnosti in bilo je kazno, da vojne več dolgo ne bodo vzdržali. Ko so prišli iz Srbije Ljotičevi dobrovoljci, so se v Istri preformirali. Toda številčno od njih ni bilo mogoče pričakovati več kot 3—4 bataljone, ker zaradi odrezanosti od Srbije ni bila dana nikakšna možnost dopolnjevanja. Njihov vojaški duh je bil odličen, opremljeni niso bili slabo, toda bilo jih je, žal, malo. Domače edinice slovenskih domobrancev, ki so stale na nekaterih odsekih fronte, so v tem pogledu vojaške morale predstavljale sicer nekoliko slabši1 element (1), toda domobranci so branili svoje domove in če bi se dogodki razvijali normalno, bi bili borbeno uporabni. Z vzhoda je prihajala divizija „Galicija“, sestavljena iz ukrajinskih domačinov iz Lvovske oblasti Poljske. Ves njen poveljniški kader je bil nemški, moštvo pa je izražalo neprikrito m.ržnjo do naših ruskih vojakov. Po borbeni sposobnosti so bili po sebi neznana sile, ker so bili po opravljenem plenjenju židovskih in poljskih našel j v Galiciji nastanjeni nekaj časa v zaledju v Franciji in se pravzaprav resnih borb še niso udeležili. V ostalem je pa bila ta edin ca itak kmalu prestavljena dalje na sever. Edine zares močne edinice, ki smo jih pričakovali na našem odseku, sta predstavljala ruski korpus generala Steifona in XV. konjeniški (kozaški) korpus generala von Pannwitza, ki sta v težkih borbah odstopala preko Jugoslavije v splošni smeri na severo-zapad. Predsednik napol avtonomne pokrajine Slovenije je bil general Lev Rupnik, sijajen častnik jugoslovanske kraljevske armije^ bivši oficir avstrijskega cesarskega generalnega štaba, po svojih pogledih globoko nacionalno (1) Major Grinjev očitno misli na razkrojevalno akcijo emisarjev Narodnega odbora med domobranci, kar je bilo tudi predmet razgovorov in katero delovanje tudj član Narodnega odbora Franc Bajlec v svojih spisih popolnoma potrjuje. zaveden in tudi v moralnem oziru neoporečen. Poročen je bil z Rusinjo in njegova isoproga Olga Aleksandrovna (2) mu je ustvarila gostoljubno og-nji3eti, kjer so sam general, že ochastli otroci in celo tudi zet govorili ruščino. V teku večkratnega presojanja danega položaja je prišla do iz.raza popolna skladnost pogledov na dejansko stanje Sn general Rupnik je predložil sledeči načrt, ki ne pri nas Rusih ne pri Srbih ni naletel na pomisleke. Pri vidno približujoči se nevarnosti komunizma z vzhoda je bilo jasno, da bi bila edino neokuženo in po komunistih nezavzeto- ozemlje njegova pokrajina Slovenija, ki je zemljepisno ležala v samem sevVro.zapadnem oglu Jugoslavije in je mejila na severu z Avstrijo (takrat nemške deželo), na zapadli z Italijo in na jugu z jadranskimi pristanišči! Trst in Reko, ki sta takrat tudi hiti italijanski. Naloga je bila obdržati to pokrajino zaradi njene predaje Anglo-Ame-rikancem, ki so se približevali z jugo-zapadai, s čemer vsaj la del Jugoslavije ne bi prišel v roke Titovih in Stalinovih komunističnih oblastnikov. Do osvoboditve vse Jugoslavije izpod komunistov ni bilo politično mogoče proglasiti to pokrajino kot samostojno Slovenijo, kar je v etnograf, skem pogledu tudi bila. Tudi v vojaškem pogledu bi bilo povsem mogoče ta načrt izpeljati, ker je bila dana vsa možnost, s čeprav razredčenimi polki ruskega korpusa in oddelki generala von Pannwitza, ob prisotnosti močnega, odlično opremljenega in popolnoma borbeno sposobnega polka „Varjag“ ter srbskih Ljo-tičevih bataljonov zopet dvigniti duha slovenskih domobrancev in celo pomnožiti njihove vrste z mobilizacijo nekaj letnikov prebivalstva. Tudi v poveljniškem kadru očitno ne bi bilo preglavic, saj so v ruskem korpusu preizkušeni borbeni častniki vršili dolžnosti prostih vojakov. Prehrane za prebivalstvo in vojaštvo kakor tudi vojaške opreme bi bilo več kot zadosti za nekaj mesecev obsedbe, ker bi umikajoč' se Nemci na ozemlju Slovenije vse prepustili nam|. Preko srbskih dobrovoljcev, izkoriščajoč njihove zveze z diplomatskimi predstavniki kraljevine Jugoslavije na zapadu, bi bilo mogoče o vsem tem obvestiti zavezniški glavni stan v Italiji,. Toda temu načrtu ni bilo usojeno, da bi bil uresničen na približno enak način kot je bil svojčas slučaj že v drugih deželah! Levičarski elementi v slovenskem parlamentu so sprožili agitacijo proti generalu Rupniku, češ da ni bil zadosti demokratičen in socialistom je uspelo z večino glasov Udejstvovati njegovo ostavko. (3) Kajpak njegovega načrta niso poznali. Skratka, odločili so se preurejati dom, ko je že gorel. Ruski korpus je prišel po teh dogodkih, zasedel položaje severozapad- (2) Pravilno: Olga Nikolajevna. (3) Major Grinjev seveda ni poznal sestava 3. majskega parlamenta in napačno misli, da se je takrat tudi pri nas zgodilo nekaj podobnega kot svoj čas v Rusiji1 kerenščina. Slika, ki jo je posnel ob priliki enega izmed razgovorov ruski vojni poročevalec. Od leve proti (desni: Prezidcnt gen. Rupnik', maji. Gl. Gnujev, J)rezidentov osebni tajnik in adjutant maj Grinjeva. (Slika iz arhiva dr. Stanka Kocipra) no od Ljubljane, toda v političnem pogledu je bilo že prepozno karkoli pod-vzeti. General Rupnik je b:l že odstavljen. XV. kozaški korpus je odšel v krogu na severo-zapad in se ljubljanskega ozemlja ni dotaknil. Z jugo-zapada so prihajali preformirani srbski dobrovoljci in mašili vrzeli, katere so zapustile nemške policijske čete, ki so Se umikale s fronte- B lo je kazno, da bi bilo mogoče — čeprav težko — fronto še držati. Toda socialistična agitacija med slovenskimi domobranci je že začela roditi sadove... Dobro poznana slika. (V tej zvezi maj. Grinjev omenja dezertacijo domobrancev, očitno ne poznavajoč dejstva, da so se umaknili po povelju svojih nadrejenih, ki so jih po konceptu Narodnega odbora, brez vsakršnega predhodnega jamstva, zanašajoč se vidno samo na angleško gentlemanstvo, poslali čez mejo na Koroško.) Razpoloženje srbskih dobrovoljcev je naglo upadlo, ker je kajpak tudi njim prešla vsaka želja ščititi Slovenijo potem ko so sami Slovenci odšli s fronte. V kratkem: ko se je položaj še bolj poslabšal, so začeli odhajati tudi srbski dobrovoljci, ki so bili 'brez svojega vodje Ljotičs, ko 'se je ubil v 1G5 avtomobilski nesreč:1. Fronta v ljubljanskem rajonu je ostala na ruskih edinkah, ki so šc čakale ukaza za odhod. 6. ali 7. maja 1945 se je polk „Varjag“ s svojimi bataljoni zbral v Ljubljani. Na balkonu vojašnice je zaptopolala ruska narodna zastava 6 ščitom It. O. A-e. v sredi in poveljnikom polka je bilo ukazano sneti nemške znake. Med borbami s partizani se je začel odhod polka „Varjag“ na predajo zaveznikom v upanju na vojno ujetništvo. To upanje se je razletelo kot mnogo drugih nad in pričakovanj in se je spremenilo v predajo boljševikom ti pokolj. (Kdo ni slišal za apokaliptične prizore, ki so jih Angleži upri. zo.ili z ruskimi nacionalisti v Lienzu na Tirolskem v istem taborišču, kjer so pozneje živeli slovenski begunci?) Gledajoč na to epopejo ne smemo prezreti nekaterih naivnosti v načrtih in namerah njenih tvorcev, med njimi tudi pisca teh vrstic. Dela ni bilo treba začeti brez trdnega političnega zaledja, a takšnega zaledja ob prisotnosti socialistov v ljubljanskem parlamentu ni bilo mogoče ustvariti. Zateči se k vojaški diktaturi je bilo tvegano, in pa general Rup. nik na to ne bil nikoli pristak Napori slovenskih socialistov so bili naperjeni proti nemški okupaciji in oni so smatrali generala 'Rupnika za nemško lutko. Narod ni poznal komunizma kot vedno, dokler ne zavlada in je prepozno. Ruski in srbski vodje (in slovenski!) so naivno predpostavljali, da bodo s predajo zapadnim zaveznikom našli neko možnost rešitve svojih ljud; pred ujetništvom in neizogibno smrtjo pri komunistih. Odločitve proslulih konferenc „velikih treh" (eden med njim; — Stalin), ki so prepustile komunistom vso vzhodno Evropo, niso bile poznane. Bile bi nagnusna ins nuacija proti zapadnim zaveznikom; tako silna in neomajna je bila vera v zapad kot antipoda komun:stičnega vzhoda. Po starem vojaškem pravilu politika ni spadala v krog dolžnosti borca, ki ima v času težke vojne tudi brez tega zadosti dela. Rilsko nacionalno gibanje je pretrpelo še en poraz in zopet plačalo zanj neprecenljivo drago ceno. Očitno je to bil zadnji poizkus osvoboditve Rusije od zunaj.. Opombe, besedilo v oklepajih in pod sliko so avtorjeve. — Op. urednika. VESTNIK NIMA IZTIRJEVALCEV, ZATO NE ČAKAJTE NJIH OBISKA. — EDINI IZTIRJEVALCI SO REDNO PLAČUJOČI NAROČNIKI: STOPITE V NJIHOVE VRSTE! ■MttMItllllliaiailUKaillMflUIIMiaMIIIIIIMIIIUIHIIIIIMIIIIIIIIMIIMIHKIltllllllttMin BRALI SMO KRALJEVA DEDIŠČINA (Nadaljevanje) „Konec tedna (jeseni 1941, op. prir.) sem spet srečal dr. Beneša, prvič, odkar je pred leti obiskal mojo mamo v Beogradu. Snidenje z Masa-rykovim dedičem je name vzpodbudno vplivalo. Bil je poln optimizma glede mojega položaja in prerokoval je, da bo vojske kmalu konec in čez nekaj meseqev bomo spet doma v Beogradu... Ko sem ga kasneje obiskal pri njegovih četah v Leamingtonu, sem ga spomnil na to preveč optimistično gledanje. Položil mi je roko na rame, rekoč: „Dragi prijatelj, če ne bo letos, bo pa naslednje leto." (101) „Za božič sem obiskal osemindvajset mladih jugoslovanskih oficirjev, ki so ubežali iz nemškega vojnega ujetništva. V načrtu sem imel ustvariti res sposobno poveljstvo za vežbanje čet v Walesu in Severni škotski. Te oficirje pa so končno poslali na Srednji vzhod kot inštruktorje, le nekaj pa so jih izšolali za padalce in jih poslali v j Mihajlovičev štab v svrho okrepitve njegovih udarnih čet." (102) „V januarju 1942 so nasprotstva v vladi pod predsedništvom Simovica prišla do vrhunca, člani vlade so bili načelno proti temu, da bi bil general predsednik vlade, in so vedno bolj. in bolj bili proti Simovičevim nediplomatskim vojaškim maniram. Najbolj je bil proti njemu zun. minister dr. Ninčič. Polovica vlade je odstopila iz obupa dn Simovič je prejel nezaupnico. Vlada je pristala na predsednika Jovanoviča, dotlej podpredsednika. Imenoval sem ga 10. januarja 1942, ko je Simovič odstopil in bil postavljen v rezervo. Na d'an imenovanja Jovanovičeve vlade je bil general Mi-hajlovič postavljen za vojnega ministra. Njegovo imenovanje je bilo v znak priznanja odločilni vlogi v Jugoslaviji. Tudi Britancem je ugajalo, da so ga lahko priznali za vojnega ministra; oni so gledali v Simoviču poosebljenje beograjskega puča, v Mihajloviču pa pozdravljali nadaljevalca iste junaške tradicije." (107) „Konec maja 1942 sem prejel povabilo za uraden obisk pri Rooseveltu... (v Washingtonu me je sprejel zun. min. Cordell Hull... ki me je tudi predstavil predsedniku. Ta je dejal: „Zelo me veseli, da Vas Vidim, prav taki ste kakor na slikah."... s predsednikom sem 0dšel v njegovo delovno sobo, kjer je sam pripravil koktajle. Spraševal me je celo vrsto stvari o Jugoslaviji. Z lahkoto sem mu dajal podatke o naših razpoložljivih silah izven domovine in o odporu znotraj države. Dejal mi je, d'a bom vprašanja stavil lahko zvečer po večerji, ko se nama bo pridružil, kakor je upal, Winston Churchill. Zame je to bilo prijetno presenečenje... Moj prvi vtis o Rooseveltu sta napravili njegova neizmerna prijaznost in pa dar za ustvarjanje ozračja sproščenosti in sožitja. In to ni bil samo „diplo- mat" v njem, taka je bila njegova narava. Užival je nad svojimi znanimi koktajl družbami — sam je pripravljal vse pijače — in poudarjal je, da pri teh snidenjih niso bili doseženi samo številni dogovori, ampak da je dobil mnogo informacij. Imel je smisel za humor in marsikatero posrečeno šalo je napravil, ko sem bil tolmač med njim in skorajda gluhim Ninčičem, ki je govoril samo francosko." (109/110) „Po večerji sva se z Ninčičem podala v predsednikovo zasebno pisarno. Glavni del razgovora se je sukal okrog oblike pomoči, katero bi USA nudile z dobavo materiala Mihajloviču in njegovim četnikom. Roosevelt je poudaril, da je prav ta čas v silni stiski: Tobruk je padel, Auehinleckova armada raztepena; Churchill ga je pregovarjal, naj bi vse razpoložljive tanke poslal na Srednji Vzhod, da tako zaustavi pritisk osnih sil na Sueški kanal. Kljub temu je predsednik izrazil svoje simpatije napram jugoslovanskim patriotom in obljubil, da bo poslal bombnike, ki bodo odvrgli hrano in druge potrebščine nad mojo dježelo. Daši ni bilo sklenjeno nič dokončnega, sem bil vendarle bolj vesel nad vso stvarjo. Zahvalil sem se tudi predsedniku za dovoljenje, da se bo nekaj jug. pilotov smelo vežbati v ameriški bazi v Nashvillu." (111) »Dotaknil sem se tudi zadeve rekrutiranja Amerikancev jugoslovanskega porekla v našo osvobodilno Vojsko kakor v vojni 1914—1918. Predsednik je poudaril, da morajo vsi Amerikanci, ker je Amerika v vojni, služiti v ameriški armadi, obljubil pa mi je, da bodo po možnosti jugoslovanskega porekla vse tiste ameriške čete, ki bodo dodeljene v vojskovanje z jug. vojsko bodisi v treningu bodisi na manevrih." (111) „Še bolj važno je bilo, da sem srečal generala Billa Donovana, s katerim naj bi se po predsednikovem naročilu razgovarjal o pomoči Mihajloviču. Zatrdili so mi, da bo pomoč prišla takoj, ko bodo imeli dovolj dolgo poletnih avionov na Srednjem vzhodu. Zelo me je razveselilo, ko sem slišal, da so že bila izdana povelja, da bodo viša navodila, ki jih bodo letala odvrgla skupaj s hrano in drugim proviantom, tiskana v srbščini. General Donovan je opisal jug. gibanje kot prvenstveno uporniško silo v Evropi in dejal, da si bo Amerika štela v čast sleherno pomoč. Ponovno so mi to zatrjevali drugi in bil sem prepričan, da sem končno nekaj dosegel." (114) „Na prvi vladni seji po mojem povratku sva z Ninčičem poročala o najinih razgovorih in izsledkih v Ameriki in o obljubah, ki nama jih je dal general Donovan. Na tej in na naslednjih sejah je postajalo vedno bolj očito, da hrvatski člani vlade niso zadovoljni z Ninčičem in da čutijo, da je prestopil določeni mu delokrog v zun. zadevah. Kasneje so mi povedali,