Skrito v raju - prvo poletje


		Nevihta na obzorju


		Anamarija Intihar





		S!Z superzalozba.si





Avtor: Anamarija Intihar

			Naslov: Nevihta na obzorju

			Zbirka: Skrito v raju - prvo poletje

			Urednik zbirke: Boštjan Špetič

			Založba: Super založba d.o.o., Ljubljana

			Uredil: Hana B. Kokot

			Jezikovni pregled: Rok Dovjak

			Oblikovanje in prelom: Tadej Pavlič

			1. elektronska izdaja, Ljubljana, 2024

			Copyright © Super založba d.o.o., Ljubljana, 2024

			Cena 10,00 EUR



			Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.



Zgodba v zbirki je priredba scenarija televizijske nadaljevanke Skrito v raju, ki sta jo scenaristično zasnovala Andreja Virk Žerdin in Boštjan Tadel.

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 217227267

ISBN 978-961-96850-0-6 (ePUB)





Vsebina


Pod razburkanimi valovi

Nočne zaljubljenosti

Ko potihnejo še škržati

Med drevesi paradiža

Svetilnik sredi temnega morja

Zvonjenje v prazno

Zarote

Vedno manj dolgočasen dan

Tatovi in lažnivci

Novi gostje

Ljubezen za zajtrk





Pod razburkanimi valovi


Noč je bila temna in mirna, le rahlo valovanje morja je prekinjalo tišino. Mark je stal na obali; bil je čisto pri miru, tako da se je zdelo, kot bi bil vkopan v pesek. Njegove oči so nepremično zrle v morje, kjer se je Lara borila s časom in plavala proti utapljajočemu se moškemu. Krike, ki so nekaj trenutkov prej pritegnili njuno pozornost, je zamenjal divji čofot, po katerem se je videlo, kako obupano se je poskušal obdržati na površju in v primežu panike divje tolkel po vodi.

Lara je po nekaj trenutkih, za katere se je zdelo, da so trajali celo večnost, priplavala do neznanca. Moški je ni opazil. V krču obupa je le še močneje opletal z rokami, Lara pa ga je zaman poskušala pomiriti. Govorila je vedno glasneje, njene klice so pretrgali pljuski valov, za katere se je zdelo, da so se stopnjevali skupaj s stisko osebe v vodi. Tudi Lara je z rokami močno udarjala naokoli, da se je obdržala nad gladino in se hkrati izogibala nenehnim udarcem utapljajočega se moškega.

Mark je bil še vedno na obali. Občutek nelagodja v njem je naraščal kot plima, a ni se mogel premakniti. Spomini, ki so ga preganjali že tako dolgo, so počasi brbotali na površje njegovih misli. Nenadoma pa se je predramil in takoj je vedel, kaj mora storiti. Pregnal je prizore, ki so ga obhajali v morah, jih potisnil nazaj v globino uma in stekel proti morju. Moral je pomagati.

Med tekom si je slekel majico – hlač ne – in brez oklevanja skočil v morje. Ob stiku z vodo je pozabil na vsak strah. Vse, na kar je lahko mislil, je bila Lara. Odločen je bil premagati svoje strahove in ji priskočiti na pomoč. Tokrat bo več kot le opazovalec.

Prepričan je bil, da se bo tokrat soočil z valovi, ki so ga nekoč prestrašili do nezavesti.

*

Jana je, sedeč na tleh ob kavču, premišljevala o prepiru s hčerjo. Njene misli so bile kot razburkano morje, neulovljive in nepredvidljive. Z rokami si je pokrivala obraz, kot bi lahko z njimi izbrisala skrbi, ki so ji težile srce. Počasi je vstala, spomin iz preteklosti jo je klical k delovni mizi v kotu sobe. Tam je stal prenosnik, njen edini spremljevalec v trenutkih osamljenosti in bolečine.

S tresočimi prsti je vklopila računalnik in začela brskati po mapah. Njene oči so se ustavile na tisti, ki je hranila fotografije poletnih počitnic leta 2017. Zdelo se ji je, da je minila cela večnost, odkar si je zadnjič ogledovala te fotografije. Za trenutek se je obotavljala, nato pa zbrala pogum in kliknila, preden bi si lahko premislila. Druga za drugo so se pred njo začele odpirati fotografije, polne srečnih obrazov. Ob straneh zaslona so se zvrstili prizori iz preteklosti, ko je bilo vse še pravljično.

Na prvi fotografiji sta Lara in Blaž sedela na plaži, oba zatopljena v svojo knjigo, medtem ko ju je sonce nežno grelo in prizor obarvalo s toplimi toni. Sledila je fotografija Jane in Blaža, ki sta skupaj pila jutranjo kavo, njuna široka nasmeha sta razkrivala srečo, ki sta jo občutila, kadar sta bila skupaj. Potem Lara in Blaž ob morju, ko sta čistila ribe – kako sta bila povezana! –, na naslednji se je Blaž smehljal ob žaru, njegov obraz je bil poln življenja in topline. Na zadnji fotografiji sta Lara in Blaž sklonjena pregledovala potapljaško opremo, pripravljena na novo pustolovščino pod gladino morja.

Jana je hitro kliknila na rdeči križec in zaprla oči. Zdelo se je, da si želi videno pozabiti, pozabiti bolečino, ki jo je ob tem čutila. Toda nekaj v njej jo je gnalo naprej. Kliknila je na videoposnetek, ki je bil skrit med fotografijami.

V veliki mansardni sobi, napolnjeni s spomini in pričakovanji novih dogodivščin, se je Blaž Dolenc skrbno pripravljal na svoj naslednji podvodni fotografski podvig. Na tleh sta ležali dve veliki torbi za profesionalne fotoaparate in vsa oprema za podvodno fotografiranje. S predanostjo jo je zlagal iz ene torbe v drugo, večkrat si je tudi premislil, nezadovoljen s svojo odločitvijo. Njegove oči so občasno zdrsnile proti kameri, za katero se je skrivala njegova hčerka in ga opazovala med delom.

»Kmalu mi boš hvaležen, ker boš na morju gledal ta video in ugotavljal, kam si dal stvari,« se je na posnetku zaslišal Larin glas. Nasmehnil se je in zmajal z glavo, pogledal je naravnost v kamero in ujel pogled svoje žene, ki ga je leta kasneje spremljala pred zaslonom.

»Točno vem, kje je kaj,« je samozavestno odvrnil, vendar Lara ni popustila.

»Te že slišim: 'Kam sem dal širokokotni objektiv? Kje je manšeta? A je kdo videl kakšen vijak?'« je dražila očeta. Blaž se je le zasmejal in šaljivo zamahnil proti kameri.

»Kaj je – ko vidiš dobro fotko, si tudi ti zadovoljna. Dobre fotke pa ni, če nimaš prave opreme v pravem trenutku,« je odvrnil, medtem ko se je Lara še vedno smejala.

»Spoznajte sanje svetovno znanega podvodnega fotografa Blaža Dolenca: končno enkrat na dopust s samo dvema torbama,« je nadaljevala Lara, Blaža pa je to samo še bolj nasmejalo.

»Ja, točno to. Potem bi bil še bolj svetovno znan,« je priznal in na posnetku je odmevalo Larino hihitanje.

»In potem bi bila še jaz znana kot tvoja hčerka,« je dodala Lara, ko je Blaž stopil naravnost proti kameri, da bi ji iz rok vzel telefon in ga obrnil proti njej.

»Daj mi telefon!« je vzkliknil. Lara se je smejala, in ker mu telefona ni želela izročiti, je posnetek zaplaval po sobi.

»Ne, ne!« je zavpila, ko je Blaž kamero usmeril proti njej in jo posnel v pižami.

»Predstavljamo vam Laro Dolenc, hčerko svetovno znanega podvodnega fotografa in vzhajajočo zvezdo na področju fotografskih torb in optimiziranega pakiranja. Lara, katera so vaša najnovejša spoznanja?« je oponašajoč glas televizijskega novinarja vprašal z iskrico humorja v glasu.

Lara se je postavila v smešno pozo, ki je bila v pižami še bolj komična, in našobila ustnice. »Smernice za podvodno fotografiranje v poletju 2017 prinašajo osveženo barvno paleto in ...«

Njuna igriva izmenjava je napolnila dnevno sobo, v kateri je po več letih pred računalnikom sedela Jana, s toplino, njuna povezanost je bila očitna v vsakem smehljaju in besedi. To je bil trenutek, ki ga je Lara ujela na kamero in ki bo ostal z njo kot dragocen spomin na čas, preživet z ljubljenim očetom.

Jana je sedela na kavču z odprtim prenosnikom pred seboj. S težavo je pritisnila gumb, da bi ustavila video, solzne oči pa so se ustavile na podobi njenega pokojnega moža Blaža, ki se je sproščeno smejal na zaslonu. Video je prevrtela nazaj, da bi še enkrat ujela trenutek, ko je nasmejan obraz zapolnil celotni zaslon. Spomini so jo preplavili kot val, ki ga ni mogla ustaviti.

Solze so ji oblivale obraz in ob gledanju je začutila, kako jo stiska pri srcu, vendar se je Blažu kljub temu nasmehnila. Z roko je nežno pobožala zaslon, kot bi skušala znova začutiti toplino, ki jo je Blaž prinašal v njeno življenje. Za trenutek je ustavila sliko še na Larinem obrazu, nato pa zaprla posnetek.

Zmajala je z glavo, občutek izgube in bolečine pa je postal neznosen. Poklopila je prenosnik in zakopala obraz v dlani, ki so počivale na njenih kolenih. Solze so tekle naprej, toda Jana je vedela, da mora nadaljevati, četudi se je del nje zdel ujet v preteklosti, tam, kjer je obstajala skupaj z Blažem. Zavedanje, da sta z Laro druga drugi edina opora, jo je držalo pokonci, čeprav se je njen svet zdel razdrobljen. Jasno sta jo preplavila obbčutek odgovornosti in želja, da bi zaščitila svojo hčer. Moč, ki jo je občudovala pri Blažu, je zdaj vzniknila tudi v njej. V sebi je vedela, da mora najti pot, da bi Laro osvobodila strahov in ji pomagala, da zaživi svoje sanje. V tem kaosu čustev je morala najti nov začetek za obe.





Nočne zaljubljenosti


Bar na plaži je bil kljub pozni uri poln življenja. Glasba je igrala v ozadju, medtem ko so tečajniki potapljanja, med njimi tudi Dino, še vedno stali ob šanku, praznili zadnje steklenice piva in klepetali o svojih podvigih. Dino je bil visok in postaven, s svojo samozavestjo pa je pritegoval pozornost vseh. Saška, mlado dekle s svetlečimi očmi in nalezljivim smehom, se mu je približala. Zdaj, po nekaj pijačah, ni več skrivala, da jo zanima samo on, in Dino je to opazil.

»Koliko si šel ti najbolj globoko?« ga je vprašal eden izmed fantov, radoveden, kaj so njegovi potapljaški dosežki.

»Sedamdeset dva metra,« 1 je odgovoril Dino, kot bi bila to najpreprostejša stvar na svetu. Njegov odgovor je med tečajniki vzbudil spoštovanje.

»Samo dubina nije sve: najljepše stvari vidiš na samo nekolko metara, jer je svjetlost još jaka. Ispod dvadeset to je druga priča,« 2 je mirno dodal in v njegovih očeh je vsak lahko videl ljubezen, ki jo je gojil do potapljanja.

»Ti si bil pa na – dvainsedemdeset!« je prevzeta vzkliknila Saška, njene oči so se lesketale v mesečini. Dino se je skromno nasmehnil, a v njegovih potezah je bilo zaznati tudi kanček nastopaštva. Zavedal se je vseh oči, uperjenih vanj, in pozornost mu je dobro dela.

Neko dekle ob strani ga je vprašalo: »Koliko časa si že inštruktor?«

Dino je za trenutek pomislil, nato pa odgovoril: »Tri leta. Za bazu, a svake godine dodajem nove specijalnosti.« 3

Saška se mu je še bolj približala in mu položila roko na prsi. »Res si car, Dino!« je rekla in mu občudujoče pogledala v oči. »Vse obvladaš – nad vodo in pod vodo!«

Dino se je nasmehnil in se rahlo umaknil, a ne preveč. »Ma kakvi – vse obvlada stric Hrvoje, jaz pa samo delam,« je šaljivo odvrnil in jo pogledal v oči. Njena pozornost mu je prijala.

Ko je piva zmanjkalo, utrujenost in pričakovanje prihajajočega izziva pa sta pretehtala nad obujanjem starih avantur, so se tečajniki začeli poslavljati, Dina pa je čakalo še pospravljanje bara. Saška je kaj hitro sprevidela priložnost in se odločila ostati še malo. Dino je z lučko telefona pregledoval, ali so v bližini na tleh še kake smeti, Saška pa mu je sledila. Bila sta sama. »Ej, Dino! A veš, da se ta moja pijača ful lepo ujema z okusom moje šminke?« je rekla in ga ujela za rob kavbojk.

Dino se ji je nasmehnil in jo igrivo pogledal. »Dakle umjesto na poslednje piće može čovek kod tebe na poljubac …« 4

»Ne 'čovek' – ti, Dino!« se mu je skušala približati Saška.

A Dino je igrivo ohranjal razdaljo. Ujel je njene roke, hlepeče po objemu, a ni jih odrinil. Bila sta si dovolj blizu, da sta čutila dih drug drugega, a predaleč za karkoli več. »Dušo, čuvaj se me – bogami, svake godine bolje izgledaš …« 5 je smeje rekel, medtem ko se ji je izmikal. Saška je polaskano zapredla in se nagnila bliže, a ker se ji je znova izmaknil, se ga je skušala okleniti z nogami, Dino pa jo je spretno prijel za stegna in jo posadil na šank. »Jebo te, Saška, nemoj mi ovo radit – neću da me tvoj tata ganja po kempu,« 6 je še vedno šaljivo dejal.

»Pa kaj naju briga moj ati, kaj naju briga kdorkoli ...« je poskušala, a Dino je bil trden.

Njegov nasmeh je izpuhtel. »Saška, stop! Super si – ali ne! Kraj priče – u vezi sam,« 7 je rekel odločno.

Saška je razočarano posmrknila, a ni bila užaljena. »No, prav, no. Ampak … čakala te bom!« je rekla in se pričakujoče zagledala v Dina, ta pa je bil že za šankom in je neprizadeto zlagal steklenice s pulta v zaboj. »Ajde sad na spavanje – da te ne čakamo sutra za ronjenje. Laku noć,« 8 je Dino poskusil ublažiti trenutek. Saška se je poklapano obrnila in izginila v noč.

Dino jo je dolgo opazoval, kako je izginjala v noč, nato pa si je iz hladilnika vzel še eno pivo. Zadovoljen je prikimal samemu sebi, ponosen, da je postavil mejo. A zavedal se je, da so se s tem problemi šele začeli.

						 »Dvainsedemdeset metrov.«

							 						 »Globina ni vse: najlepše stvari vidiš le nekaj metrov pod površjem, ker je svetloba še močna. Pod dvajsetimi metri je to že druga zgodba.«

							 						 »Tri leta. Vsako leto pa dodam nova specialna znanja.«

							 						 »Torej, namesto zadnje pijače lahko človek pri tebi dobi poljub ...«

							 						 »Draga, pazi se me – vsako leto si videti bolje ...«

							 						 »Hudiča, Saška, ne delaj mi tega – nočem, da me tvoj oče lovi po kampu.«

							 						 »Saška, nehaj! Super si, ampak ne. V zvezi sem – in pika.«

							 						 »No, zdaj pa spat, da te jutri ne bomo čakali za potapljanje. Lahko noč.«





Ko potihnejo še škržati


Noč je obalo zavila v tančico skrivnostne teme, glasba je potihnila in valovi so se enakomerno zaletavali ob skale, ki so se na trenutke svetlikale v soju lune.

Lara in Mark sta sedela na plaži, na istem mestu, kjer sta se na skale sesedla takoj, ko sta prišla iz vode. Ob njiju je stal precej zdelan Renato Strážar. Da ga je nezgoda v vodi utrudila, je bilo kljub temi jasno razvidno, čeprav je bil odločen, da ne pokaže šibkosti. Na sebi je imel oprijete športne kopalke, plavalna očala pa so mu še vedno počivala na čelu. Kljubovalno je ostal na nogah. »Ehm, hvala. Sicer pa – ne bi bilo treba.«

»No, to pa ... ne vem,« se ni strinjal Mark. Obrnil se je k Lari in jo vprašal: »A imaš telefon – daj, pokliči rešilca.«

Lara je pokimala in že segla po telefonu, ko jo je Renato prekinil: »Kakšen rešilec – lepo vaju prosim! Pač, zagrabil me je en manjši krč. Zdaj se raztegnem in zjutraj bom čisto v redu.« Mesečina je osvetlila rdečico, ki je prekrila Renatova lica.

Lara ga je dvomeče pogledala, a vseeno odložila telefon. »Mislim, krč ni kar tako ... meni je izgledalo, pa slišalo se je tudi, kot da –« Renato je hitro nadaljeval: »Normalno, da ni – samo jaz se kar dobro spoznam na športno fiziologijo: krči so posledica pomanjkanja določenih mineralov, v večini primerov zaradi dehidracije.«

Mark in Lara sta se spogledala, njun molk je bil zgovornejši od besed. »Saj pravim: raztegnem in gor pol spijem liter vode, po možnosti z magnezijem, ker sem skoraj prepričan, da ga imam, in bom čisto okej,« je še vedno vztrajal Renato.

Neprijetno tišino je prekinil moški glas. »Ja, jebenti, saj to si ti, Renato! Kaj pa ti tu?« Frenk jim je naproti prihajal z ribiško palico in vedrom v rokah.

Renato je hitro pograbil priložnost in odzdravil: »O, živjo!«

Ko se je dovolj približal, je Frenk začudeno premeril premočene kampiste na plaži. »Renato? Kaj pa imate tule?«

Renato je le zamahnil z roko: »Ma, krč me je zagrabil, pa sta mi ta dva malo pomagala iz vode … samo sploh ni bilo nujno.«

»Izgledalo je kar nujno. Od daleč in od blizu,« Mark ob Renatovi nehvaležnosti ni mogel ostati tiho.

Lara se je tiho nasmehnila Markovi neposrednosti, Renato pa je hitel omiliti Markove besede: »Trenutno mogoče, pač, hipna kriza, par sekund kasneje bi že minila.«

A Renatu tudi Frenka ni uspelo prepričati. Ta je kolegu položil roko na ramo in vprašal: »A si ti res v redu?«

Renato se je vzravnal in samozavestno izjavil: »Kaj ne bi bil? Stres sem dal iz sebe v vodi in sem kot nov!«

Frenk je zavzdihnil, a se vdal v usodo in se nasmehnil Renatovi samozavesti. »U, jebenti, dobro mi ga serješ, prijatelj moj, veš?«

»Lej, vse je v redu,« je še enkrat zatrdil Renato.

Frenk se je vseeno odločil poskusiti še enkrat. »A častna?«

»Ja, vse v redu,« je Renato le prikimaval. Odločen je bil pozabiti na vse, kar se je zgodilo.

Frenk je skomignil: »No, prav – pol je pa počasi cajt za spat, a ne?«

Renato je prikimal in se odpravil proti izhodu s plaže, Frenk mu je sledil. Lara in Mark sta se, ko sta ostala sama, spogledala; njuna izraza sta pričala, da so ju dogodki te noči pošteno presenetili.

»Kaj je bilo pa to?« je Lara vprašala z nasmehom, ki je razkrival mešanico olajšanja in začudenja.

Ko sta se Lara in Mark počasi odpravila s skal, je noč spet zavila obalo v svojo mirno temo, valovi pa so še naprej nežno pljuskali po kamenčkih, kot da bi hoteli izbrisati vse sledi nedavnega dogodka.

Tudi med prikolicami je odmevala tišina, le šepetajoči zvoki morja so se slišali v daljavi. Frenk in Renato sta se bližala Renatovi prikolici, ki je stala pod preprosto tendo. Med hojo nista spregovorila.

»Ej, alo – kaj se pa greš?« je tišino nenadoma prekinil Renato, ko je Frenk poskušal odpreti vrata prikolice.

Frenk se je ob njegovem nenadnem vprašanju zdrznil in presenečeno pogledal prijatelja. »Ja – kaj? Zbudit grem Ines, da nama pride pomagat.«

Renato, ki si je medtem ovil kopalno brisačo okoli pasu, je odločno odkimal. »Ines je v Ljubljani,« je nejevoljno pojasnil.

»Kakšni Ljubljani?« je Frenk začudeno dvignil obrvi.

»Pač, sam sem prišel,« je odvrnil Renato in pogledal stran. Kaos večera ga je utrudil in želel si je le še tišine in spanja.

Frenk je nagnil glavo, kot da bi poskušal razumeti prijateljevo nenavadno vedenje. »Kako pa to?«

Renato mu je položil roko na ramo in skušal pomiriti situacijo. »Dolga zgodba, bova jutri. Plavat sem šel za relaksacijo, pa sta ta dva mulca čisto brez veze dramo naredila … zmatran sem že samo od tega,« je rekel z zavzdihom.

Frenk ga je nekaj trenutkov pozorno opazoval, nato pa pokimal. »Okej, okej – torej si zdaj res čisto okej?«

Renato je razširil roke, kot da bi bilo njegovo stanje samoumevno. »Zakaj pa ne bi bil?«

Frenk ga je prijateljsko stisnil za nadlaket, njegov prijem je bil topel in pomirjajoč. Skrbelo ga je za prijatelja, zdel se je daleč od tega, da bi bil v redu. »Samo, da si v redu! Prideš jutri na tele ribice, ajd!« je rekel in se poslovil.

»Super, čao!« je odvrnil Renato, medtem ko se je Frenk z vedrom in palico počasi odmajal stran.

Popolnoma sam si je Renato dovolil, da se končno sooči s svojimi mislimi. Zamižal je in si pomel obraz z dlanmi, želel je izbrisati spomin na neprijetno izkušnjo.





Med drevesi paradiža


Po dramatičnem reševanju Renata sta Lara in Mark na plaži končno našla trenutek vsak zase. Lara je še vedno nosila mokre kopalke, a si je zdaj, s hitrimi gibi, čeznje oblačila suhe kavbojke. Njeno telo je bilo svetlo pod nočnim nebom, ko si je oblačila ohlapno majico, ki je že visela z njenih ramen. Mark, z razmršenimi mokrimi lasmi in oblečen samo v boksarice, je pravkar stisnil mokre kavbojke, iz katerih so curljale zadnje slane kaplje. Z mislimi ni bil pri stvari, zdelo se je, da se je ob vsakem pogledu na Laro izgubljal v njenih gibih.

Opazoval jo je, ko se je oblačila, in ujel njen pogled. Večer ju je povezal, in čeprav sta se komaj poznala, se je zdelo, da je njuno prijateljstvo preraslo v nekaj več, nekaj iskrenega in redkega. Medtem ko si je Mark oblačil majico, se je Lara obrnila k njemu.

»A te zebe?« ga je zaskrbljeno vprašala.

»Ne, kul sem. Ti?« je odgovoril Mark, njegov pogled je bil poln nežnosti, naklonjenosti do sogovornice.

»Tudi,« je prikimala Lara in se mu nasmehnila. Iz njenih las je voda kapljala na že tako prosojno majico, kar je pritegnilo Markovo pozornost.

»Daj, zbriši si lase s svojo majico, obleči pa pol mojo,« je predlagal, vendar je Lara z nasmehom odkimala.

»Ma, nehaj – nisem iz cukra,« je odgovorila, in ko sta se ponovno spogledala, drug z drugega nista mogla umakniti pogleda.

Mark je, z očmi še vedno prikovanimi na Larin obraz, nežno dvignil roko in segel po mokrih laseh. Poljubil jo je.

Čeprav je poljub trajal zgolj trenutek, se je zdelo, da sta v njem ujela neskončnost neizrečenih besed in čustev, ki sta jih delila.

Ko so se njune ustnice ločile, se je Lara nenadoma zavedela okoliščin in brez besed zbežala v noč.

Mark je ostal na mestu, njegova roka, ki je za trenutek v praznem prostoru pred njim še vedno iskala Larine lase, je padla ob telo, ko je presenečen opazoval oddaljujočo se podobo. Lara je hitro izginila med drevesi Kampa Paradiso. Zmeden in presenečen je gledal v temo, nato pa se obrnil proti morju, kjer so valovi nežno pljuskali ob obalo, kot bi mu šepetali skrivnosti noči.

*

V gozdičku nad plažo so se drevesa rahlo zibala v vetrcu, ki je prinašal vonj po morju. Luna je osvetljevala pot, po kateri je Lara hitela nazaj proti svojemu šotoru. Njen korak je bil hiter in lahkoten, zdela se je kot srna, ki beži pred svetom.

Vtisi zadnje ure so se ji znova in znova prikradli pred oči ... in še vedno je čutila dotik Markovih ustnic, toploto njegove dlani ... ni opazila Saške, ki jo je opazovala izza dreves. Skrita v senci in s pretkanim nasmeškom na obrazu je Saška dobro videla vse, kar se je zgodilo. Ko je Lara izginila iz njenega vidnega polja, se je ponovno ozrla proti plaži. Tam je v mesečini še vedno stal Mark in zamišljeno zrl v daljavo. Mehka svetloba lune je poudarjala njegove obrazne poteze.

Saška se je nasmehnila sama sebi. Videla je njun poljub, skrit v zavetju noči. V mislih se je poigravala z močjo, ki jo je pridobila, ker je vedela za njuno skrivnost. Njene počitnice so naenkrat postale veliko bolj obetavne.

*

Dinov šotor je bil tih, slišati je bilo le pošumevanje vetra, ko je udarjal ob platneno streho. Lara je ležala na hrbtu in gledala v strop šotora, misli so ji uhajale drugam. Počasi je dvignila roko k ustnicam, kot bi želela obdržati spomin na nekaj posebnega, njen obraz pa je preplavil nežen smehljaj.

Takrat je zaslišala resketenje zadrge, ki se je počasi odpenjala. Njeno srce je hitreje utripnilo, roko je stisnila v pest in jo hitro spustila ob telo, kot bi tako skrila tudi poljub. Obrnila se je na bok, zaprla oči in se pretvarjala, da spi. Dinova glava je pokukala v šotor; njegovi lasje so bili rahlo skuštrani, oči pa so se svetlikale v temi.

»Čao – a spiš?« je zašepetal Dino.

Lara ni odgovorila.

Previdno se je stisnil v šotor, zaprl zadrgo, nato pa slekel majico in kavbojke ter se zleknil poleg nje. S toplo roko jo je nežno objel okoli boka in približal obraz njenemu vratu, da so mu njeni mehki lasje padli ob čelu. Začel jo je poljubljati po vratu, vendar se je Lara le malce premaknila.

»Dobro veće,« 9 je Dino poskusil še enkrat, Lara pa se je le še bolj stisnila vase in objela svoj trup.

»Dino, spim,« je rekla z utrujenim glasom.

Dino ni želel takoj obupati. Poskusil je znova. »Pa može i za vrijeme spavanja pauza …« 10

Lara pa mu je odločno odgovorila: »Danes ne.« Z odločnim gibom se je povsem sključila, s čimer mu je dala jasno vedeti, da ne bo popustila.

Dino se je rahlo namrščil in se za trenutek spraševal, ali naj vztraja, nato pa zavzdihnil, zavil z očmi in se obrnil na drugo stran, tako da je tudi on Lari pokazal hrbet. V šotoru je znova zavladala tišina, med njima pa je ostal neopisljiv občutek napetosti in neizrečenih besed.



						 »Dober večer.«

							 						 »Lahko pa je tudi med spanjem premor …«





Svetilnik sredi temnega morja


Mark je ležal v postelji, zavest pa mu je tonila v globok, temačen sanjski svet.

Pod sinjim nebom je valovilo mogočno, širno morje. Oblaki in modrina so se počasi umikali in izginjali iz vidnega polja, dokler ni ostala le neskončna vodna površina, ki je zavzela ves prostor okoli njega. Zdelo se je, da je še zrak trepetal, se prestrašeno šibil pred neznanim.

Ni mogel zbežati. Le tonil je.

Njegov pogled je prekrilo morje, usta in nosnice je zapolnila morska voda. Modrino valov so prekinili le mehurčki zraka, ki so bežali mimo njega. Ni videl, od kod prihajajo. Sprva so le počasi plavali proti površju, nato pa vse hitreje bežali k svetlobi, kot bi nekdo globoko spodaj iskal zrak, kot bi nekdo tam umiral brez glasu.

Nikogar ni bilo videti.

Mark je čutil, da nekdo v tisti globini obupano hlepi po zraku.

Na sanjah je bilo nekaj več, to ni bil le vir njegove domišljije. Zaprl je oči in se poskusil zbuditi, zbežati iz sna, ki se je prepletal s spomini.

Poskusil je pobegniti iz trenutka, ki ga je skušal pozabiti. Občutki krivde so skupaj z valovi udarjali vanj. Nikamor ni mogel pobegniti in zdelo se je, da se je morska voda zažirala skozi njegove zaprte veke in mu silila v usta. Nemoč, s katero ga je navdajala, ga je počasi razjedala, skrivnost je poskušala skupaj z zračnimi mehurčki priplavati na površje. Morje, ki je kot odeja prekrilo njegovo skrivnost, je zdaj udarjalo ob njega, kot bi ga opominjalo, da resnici ne more več ubežati.

Na zložljivi postelji pod baldahinom se je sunkovito prebudil iz nočne more, ki ga je preganjala že dolgo. Hlastal je za zrakom in se poskušal osvoboditi nevidnih verig, ki so ga stiskale, njegovo kožo pa je prekrival pot.

Takrat je skozi odprta vrata prikolice stopil Edvard, ki se je kljub nedavni operaciji zdel kot mladenič, ne pa starec na berglah. Bil je kot sončni žarek, ki je pregnal temo iz Markovega sveta, kot luč na koncu tunela, polnega mor. Ko je Edvard zagledal budnega Marka, je presenečeno poskočil.

Mark si je hitro pomel obraz, da bi izbrisal sledi nočne more, in se dvignil v sedeč položaj. »Dobro jutro!« je sproščeno in veselo zaklical njegov dedek. »Nisem pričakoval, da boš vstajal tako zgodaj.«

»Kaj? Pač, takrat kot ti,« je odvrnil Mark, medtem ko se je pretegoval, da bi pregnal utrujenost. »Dobro jutro …« je še dodal, čeprav ni bilo jasno, ali govori dedku ali samemu sebi.

»Ti, kdaj boš pa spat hodil?« Edvard se je pretkan nasmehnil, kot da že pozna odgovor na svoje vprašanje.

Mark je le skomignil z rameni, kot da to ni pomembno. »Kakor bo … ne vem.«

Edvard je poznavalsko prikimal, kot da bi vnuku prebiral misli. »Mhm, včeraj si šel potem še malo okrog, a ne?«

»Malo, ja,« je zazehal Mark, ki o dogodkih preteklega večera ni želel razkriti več.

»No, pa je vseeno bilo kaj spanja?« je Edvard pajdaško povprašal, kot da bi želel iz Markovih ust izvabiti priznanje nočnih pustolovščin.

Mark si ni mogel pomagati, nasmehnil se je. »Nekaj pa,« je priznal.

Edvard je ponosno dvignil obe bergli v zrak, kot olimpijski zmagovalec, pripravljen na nov dan. »Torej sva oba v top formi!«

Mark se mu je nasmehnil, čeprav je bilo očitno, da ni bil v najboljši koži. Strogo je dvignil kazalec in pokazal na dedka. »Ej, ej – jaz sem tukaj, da pazim nate. In akrobatika ta teden še ni na programu.«

V tistem trenutku je Mark, kljub svojim notranjim bojem, začutil topel val naklonjenosti do Edvarda, ki je bil več kot le dedek; bil je njegov zaveznik, svetilnik sredi temnega morja, ki ga je preganjalo.





Zvonjenje v prazno


Julija je, oblečena v elegantno svileno jutranjo haljo, stala sredi kuhinje, kjer je bilo ozračje tako napeto, da bi ga lahko rezal z nožem. Oče se še kar ni odzval na njene klice. Hodila je sem in tja, ustnice je imela stisnjene v tanko črto, jezen pogled je ustvarjal gubice med obrvmi. David je pripravljal zajtrk za družino in jo občasno ošinil s pogledom. Nezadovoljstva, ki je preplavljal njegov obraz, njegova žena sploh ni opazila.

Po še enem neuspelem klicu je telefon z besom odložila na mizo in se nanjo naslonila z obema rokama. »Ta moj foter je res moten! Ne igra se samo s prihodnostjo klinike, ampak z našo familijo.«

»Kaj pa je lahko tako hudega v soboto zjutraj?« jo je njen mož poskušal pomiriti.

Julija je v nejeveri zmajala z glavo. »Kakšna sobota zjutraj? To sranje mi je naredil že v četrtek – samo jaz sem šele včeraj izvedela, da je očitno zato tako hitro zbrisal v tisti svoj kamp!«

David je poskušal ohraniti miren ton. »Ne pretiravaj, no – a ni normalno, da gre na rehabilitacijo nekam, kjer se dobro počuti?«

Julija ga je premerila s hladnim pogledom. »David, ne se vtikat v stvari, k jih ne poznaš, prosim te, no?«

David je dvignil obe roki v obrambnem gibu. »Samo pravim, da ne vem, kako ti lahko človek takoj po operaciji kaj pomaga pri firmi. In kaj pametnega bi ti lahko naredila čez vikend – na tak lep zgodnjepoletni vikend?«

Julija ga je gledala, kot da bi bil popoln bebec. »Očitno nimaš pojma o pojmu, David, ker govoriš bedarije … Daj se ti rajši svojega drži, karkoli že to je … a se razumeva?«

David je bil užaljen, a je bil takšnih prepirov že vajen. Obrnil se je stran in nadaljeval pripravo zajtrka, medtem ko je Julija pograbila telefon in odprla imenik, odločena, da bo našla način, kako doseči očeta. Napetost med njima je visela v zraku kot grozeč nevihtni oblak.

*

Tudi Jana je na drugem koncu Ljubljane zaspana in utrujena posedala za kuhinjsko mizo. Pred njo je stala skodelica že hladne kave in krožnik z nedotaknjenim kosom črnega kruha, premazanega s humusom. Njene oči so bile težke od neprespane noči, a so ji misli neprestano divjale.

Pogled ji je ušel k mobilnemu telefonu, ki je ležal na mizi.

Po nekaj trenutkih premišljevanja ga je vzela v roke in odprla Facebook. Med zadnjimi iskanji je naletela na stran Kampa Paradiso, kjer je Lara preživljala počitnice, in jo odprla. Hitro je poiskala telefonsko številko in pritisnila 'Pokliči'.

Zvok glasnega zvonjenja je napolnil tišino v kuhinji, medtem ko je napeto čakala, da se na drugi strani oglasi kdo, ki bi ji lahko dal odgovore na vprašanja, zaradi katerih ni mogla spati.

*

Edvard je sedel za mizo in na tablici pregledoval zadnje novice. Jutranjo spokojnost je prekinil Mark, ki je prišel izza baldahina in se razgledoval po okolici. »Je možno, da je kje v prikolici kakšna kava od lani?« je upajoče vprašal.

Edvard je odmaknil pogled od tablice in premislil vnukovo vprašanje. »Po moje ne – vse take stvari konec sezone odnese gospa, ki pospravi prikolico za zimo,« je mirno odgovoril.

Mark je prikimal in se nasmehnil. »Nič, pol pa skočim do trgovine. Oba sva pozabila včeraj …«

Edvard je ležerno zamahnil z roko, da bi pokazal, da ni potrebe po naglici. »Ne, bova to potem! Greva samo najprej do umivalnice, zajtrk bova imela pa pri Hrvoju.«

»Ma, ne, saj je …« je Mark že skoraj zavrnil predlog, preden je zaslišal zvonjenje svojega telefona. Stekel je nazaj v prikolico, da bi ga poiskal, in odslovil dedka: »Takoj bom …«

Čez trenutek je bil že nazaj in telefon zmedeno obrnil proti Edvardu. »Mat' je!«

Edvard ni niti dvignil pogleda. »Mene ni,« je hladno odgovoril.

Mark je hitro prikimal, sprejel navodilo in se oglasil: »Čao, mati.« Njegov obraz se je takoj namrščil, ko je poslušal ženski glas na drugi strani. »Ne, deda ni tu,« je rekel in že razmišljal, kako bi ga izgovoril. »Ehm … ne … ehm … ma, saj veš, on tu vse pozna in vsi hočejo kofetkat z njim.«

Edvard je z odobravanjem opazoval vnukovo iznajdljivost in drug drugemu sta se zarotniško nasmehnila.

Mark je nadaljeval pogovor, pri čemer se je trudil biti še naprej prijazen: »Ja, itak da mu bom povedal. Kaj pa vi kaj delate?« Na obali je bil dan videti brezskrben in lahkoten, z nasmehi, ki so se širili od enega do drugega konca prikolice. Na drugi strani telefona pa je Julija, še vedno oblečena v jutranjo haljo, stala sredi kuhinje. Njen izraz na obrazu bi ljudi lahko odganjal na kilometer. »Lej, Mark, da ne bo pomote: s fotrom moram govorit zaradi resne službene zadeve. Takoj naj me pokliče!« je zavpila v telefon, kot da bi bil na drugi strani žice njen oče. Nato se je nečesa domislila in dodala: »Ne, veš kaj – kar ti ga pojdi iskat! Zdajle, takoj – čao!«

Zadovoljna, da je končala pogovor, si je oddahnila. Ela, ki je z očetom sedela za jedilno mizo, je z žlico tiho mešala po skledi kosmičev v mleku. »Čakaj, mami, stop! Jaz bi tudi govorila z Markom pa z dedijem …« se je razočarano obrnila proti mami, a jo je Julija grobo prekinila.

»Boš že, ko bo čas za to! A nisi slišala, da imava s fotrom eno resno službeno zadevo? In v družinski firmi se resna službena zadeva tud tebe tiče! Dosti si stara, da bi morala to razumet, ne pa me jezit, ker imam že drugih težav dovolj …« je odvrnila Julija, njen glas pa je zarezal kot ostri robovi.

Elo je mamin način globoko prizadel, ni vedela, kaj je naredila narobe. Njene oči so se napolnile s solzami, brada ji je začela trepetati. Njena mama je že odšla iz kuhinje, ne da bi opazila njeno stisko, David, ki pa je bil vsemu temu priča, je nežno položil roko na Elino glavo in jo začel tolažiti. »Ej, ta mala, nehaj! Hitro pojej, pa greva midva v živalski vrt – kaj praviš?«

Ela se je obrnila proti njemu, njene solze so se zmešale z nasmehom. »Ja, super – zlatolični giboni imajo mladičke, veš?« je rekla navdušeno, njena stiska je ob obljubi zabavnega izleta plahnela.

David ji je pomignil, naj pohiti z zajtrkom, in oba sta se pripravila na dan, ki bi moral biti poln radosti, daleč od Julijine težke sence.





Zarote


Lara je sedela na pragu šotora, pred njo pa se je ustopila sloka postava in ji zakrila jutranje sonce, ki je kukalo med borovci. Saška jo je zviška opazovala s škodoželjnim nasmeškom, ko je uživala v položaju, ki ga je povzročila. Dina je to, kar je ravnokar izvedel, prizadelo, in umaknil se je od Lare.

Lara je globoko zajela sapo, da bi pojasnila svojo plat zgodbe. Vedela je, da je prizadela Dina, in žal ji je bilo.

»Okej, gremo po vrsti,« je začela, njen glas je bil nekoliko tresoč, a odločen. »Dino, ti veš, da sem se po telefonu spičila z mamo.« Dino je hitro pokimal. »Rekla sem ti, da grem na en sprehod, potem pa spat – in to sem tudi naredila, samo da sem ob obali zaslišala tega modela, ki je izgledal, kot da se utaplja. Mogoče bi bilo bolje, da bi poiskala pomoč, ampak jaz sem šla direktno v vodo …«

Za trenutek je pomislila, nato nadaljevala.

»… ta model – Mark – se je pa po naključju znašel tam, in sva tistega tipa pač skupaj zvlekla ven iz vode. Ampak njegov ego je bil ranjen, ker je takoj začel govorit, da je bil itak kao v redu in da sva midva zganjala paniko.« Zavzdihnila je in skomignila z rameni. »Ne vem, mogoče pa res. Meni že ni tako izgledalo.« Njene oči so se srečale z Dinovimi in poskušala je skomigniti sproščeno. »In to je bilo to – potem sem šla pa spat.«

Dino jo je sumničavo pogledal. »A Mark?«

Lara ga je presenečeno pogledala in se nelagodno presedla na mestu. »A … vidva se poznata?«

Dino je odmahnil z roko, kot bi želel njeno vprašanje preslišati. »Da, a nema veze. Gdje je otišao on?« 11

Končno je Lara našla trenutek, da je odgovorila brez obotavljanja. »Pojma nimam.«

Saška ni več mogla ostati tiho. Ni bila zadovoljna s potekom pogovora, ni želela dovoliti, da se Lara izmuzne. »Ja, saj tega pa tudi jaz ne vem. Njega nisem videla, kam je šel.« Lari je namenila pomenljiv pogled in se odkašljala. »Tebe pa.«

Lara se je trudila ohraniti mirno kri, a Saškin nasmešek ji je dal vedeti, da ve več, kot le, kam je Lara odšla. Želela je prekiniti neprijetni pogovor, zato je, s še polno skodelico kave v roki, počasi vstala, a se je pri tem zapletla v napenjalno vrv šotorskih vrat. Skodelica se je prevrnila in kava se ji je razlila po majici. »Joooj, no – še to!« ji je ušlo, medtem ko je hitela očistit madež.

*

Edvard in Mark sta sedela za mizo pred prikolico in opazovala vzorce senc, ki so jih drevesa metala na tla okoli njiju. Edvard je Marku razlagal, kaj od njega pričakujejo Julija in lobisti. Mark je pozorno poslušal in prikimaval dedkovim besedam.

»Oprosti, prosim, ker pred odhodom nisem bil povsem odkrit s tabo,« je dejal Edvard in ga pozorno opazoval.

Mark je zamahnil z roko, kot bi želel pomiriti dedka. »Saj razumem – imel si polno glavo stvari, pa še operacijo,« je sočutno odgovoril.

»Julija verjame, da bi ta novi zakon kliniki koristil,« je nadaljeval Edvard. Skomignil je. »Mogoče bi ji res, a pacientom bi zagotovo škodil. Če ti povem zelo naravnost, to pomeni amerikanizacijo našega zdravstva, na to pa jaz niti slučajno ne mislim pristati. To je proti vsem mojim načelom.«

Mark je zmajal z glavo, začuden, kako lahko komu kaj takega pride na misel.

Edvard je pojasnil: »Kako? Zaradi denarja – več in še več denarja.« Dvignil je obe roki, da bi poudaril svoje besede. »Ne me narobe razumet: denar ni nič slabega, ampak ni vse. Zato moja komisija zakona v tej obliki ne bo podprla – in to je zame konec zgodbe.«

Mark je občudujoče pogledal dedka in prikimal. »Res dobro, deda. Respect,« je rekel s spoštovanjem.

Edvard je prikimal in se nasmehnil. »Vedel pa sem, da mi lobisti po tej zavrnitvi ne bodo dali miru, zato se mi je tako mudilo sem v kamp.« Zadovoljno je pogledal Marka. »Sva pa zato tu, da se imava fajn!« Nabrito ga je pogledal in nadaljeval: »In biti lačen je čisto nasprotno od tega, zato – greva na zajtrk!«

Ko sta vstajala, je Markov pogled nenadoma postal oster in usmerjen v daljavo. Edvard je sledil njegovim očem in zagledal Laro, ki je hitela mimo s polito majico, brisačo in toaletno torbico v roki.

Mark je navdušeno dvignil roko in že vstal, da bi jo prestregel: »Ej, ča…«

Lara ga je ignorirala in brez pozdrava odhitela mimo.

Mark se je poklapan spustil nazaj na stol, Edvard pa ga je opazoval in ga prebrisano vprašal: »Aja, saj res, Mark … kje si bil včeraj zvečer?«

Mark je brezbrižno skomignil, kot da vse skupaj ni vredno pojasnila. »A si šel plavat?« je nadaljeval Edvard, a Mark je odkimal.

»Aha, potem se mi je pa samo zdelo. Ali pa sanjalo – da sem te videl prihajat od morja v mokrih hlačah …«

Mark se je nasmehnil in odkimal. »Ah, brez veze.«

Edvard je dvignil obe roki v znak sprave. »Ja, razumem – brez zveze.«

Oba sta se zasmejala, Mark pa je zavil z očmi. »Joj, nehaj, no!« je rekel z nasmeškom.

Vzdušje med njima je bilo sproščeno in prijateljsko, kot med zavezniki, ki si zaupajo in se podpirajo.

						 »Ja, a to ni pomembno. Kam je šel?«





Vedno manj dolgočasen dan


Dino je v zgodnjem jutru s toaletnimi potrebščinami v roki stopil iz šotora. Presenečeno je opazil, da Saška še vedno stoji v bližini.

»A se tebi ni zdelo čudno, kako se je Lara štorasto ven vlekla iz te zgodbe z Markom?« je vprašala nedolžno, a čisto nič iskreno.

Dino jo je nejevoljno pogledal, naveličan njenih namigov. Njegove oči so bile napol zaprte, medtem ko se je trudil zbrati misli.

»Jaz sem skozi imela občutek, kot da nekaj skriva,« je nadaljevala Saška, očitno pričakujoč, da bo pritegnil njenim domnevam.

Dino je zavzdihnil in ji obrnil hrbet. »Saška, dosta! Kad sam juče došao ovdje, spavala je u šatoru,« 12 je rekel, z odločnostjo v očeh. »Okej?«

Saška je užaljeno zavila z očmi. »Ja, prav, če nočeš ve...«

Njeno pritoževanje je prekinil Hrvoje, ki je prišel izza vogala. »Dino, jebo te, nisi ti ovdje na godišnjem! A gdje je ona Slovenka? Treba otvorit šank za petnaest minuta,« 13 je nergal Hrvoje, brez ustavljanja.

»Tušira se …« je odvrnil Dino, medtem ko je v mislih že sestavljal seznam opravil.

Hrvoje je zmajal z glavo, nato pa opazil Saško. »Opa!« se je zasmejal in se obrnil k Dinu. »E, vidi, a ova več sredjena! Tebi sam trebao dat ovaj posao …« 14 je pohvalil Saškino urejenost in Saška je zasijala od zadovoljstva.

»Jaz zmeraj rada pomagam, stric Hrvoje,« je odvrnila Saška z nasmeškom, ki je razkrival njeno samozadovoljstvo.

Hrvoje ji je pokimal. »Bravo, bravo, djevojčice moja.« 15 Nato se je obrnil k Dinu s poslovnim tonom: »A ti marš sredit parcelu odma' do Steinera: prodao sam paušal za cijelu sezonu. Ajde, ajde, gosti dolaze još prije podne. Idem da im spremim papire, vidimo se.« 16

Hrvoje je odšel, Dino pa je iz toaletne torbice vzel zobno pasto, si jo stisnil v usta, torbico vrgel nazaj v šotor in zapel zadrgo. Saška se še vedno ni premaknila. Ko je Dino končno dvignil pogled, je opazil, kako ga vztrajno gleda. S polnimi usti zobne paste jo je vprašujoče pogledal.

Saška je globoko vdihnila in se mu resno zazrla v oči. »Nekaj zelo važnega ti moram še povedat,« je začela, njen nenavadno resni glas pa je tokrat pritegnil Dinovo pozornost.

*

Lara je stopila v sanitarije s težkim korakom, misli pa so ji uhajale k čednemu Marku, ki ga je srečala prejšnji dan. Rada bi ga pozabila, a njegova podoba ji ni dala miru. Zazrla se je v svoj odsev v ogledalu. Podočnjaki so razkrivali neprespano noč, lasje so bili razmršeni in zlepljeni. Stresla je z glavo, kot da bi hotela odgnati skrbi, in si pomela obraz.

Medtem ko je poskušala zbrati misli, je v kopalnico priskakljal Kevin. Ta nagajivi dvanajstletnik je bil vedno pripravljen na novo lumparijo. Opazil je Laro in se, še preden bi tudi ona opazila njega, hitro skril, da bi ostal neopažen. Z le enim očesom je kukal izza vogala in skrito opazoval dogajanje.

Lara je odločno stisnila ustnice in se odpravila proti prham. Na kljukico je previdno obesila svoja sveža oblačila, se sezula in stopila v kabino. Izza zavese je kmalu poletela še polita majica, ki je pristala na tleh, medtem ko je prha začela šumeti in prostor polniti s paro.

Kevin je tiho stopil nazaj na hodnik. Njegove oči so bile polne nagajivega pričakovanja. Ko je Larina oblačila zagledal na kljukici, se mu je obraz razlezel v prefrigan nasmešek. Po glavi mu je že rojila zamisel, s katero bi si popestril dolgočasen dan.

						 »Saška, dovolj. Ko sem včeraj prišel sem, je spala v šotoru.«

							 						 »Dino, tukaj nisi na počitnicah! In kje je tista Slovenka? Čez petnajst minut mora biti bar odprt.«

							 						 »Vidiš, ona je že pripravljena! Tebi bi moral dati to službo …«

							 						 »Bravo, bravo, draga moja.«

							 						 »In ti pojdi takoj k Steinerju uredit parcelo: prodal sem pavšal za vso sezono. Gremo, daj že, gostje pridejo še pred poldnevom. Grem jim pripravit papirje, se vidimo kasneje.«





Tatovi in lažnivci


Mark je z Edvardom krenil na jutranjo pot proti sanitarijam. Edvard je sijal od dobre volje, medtem ko je bil njegov vnuk molčeč. Povsem se je zatopil v voziček in v to, kako ga najgladkeje peljati po poti, Edvard pa je začel pogovor o Lari in se obračal okoli, da bi ujel Markov pogled.

»Med nama, Mark, če bi bil jaz tvojih let, bi tudi opazil to punco,« je začel Edvard s pogledom, ki je bil tako prepričljiv, da se je Mark skoraj zmedel, a je vendar nekako ohranil brezbrižen izraz: »Pa saj ni nič …«

Edvard se je zadovoljno nasmehnil. »Saj nisem rekel, da kaj je – že.«

Mark si je – vedoč, da ga Edvard ne vidi – dal duška z zavijanjem z očmi, a ni odgovoril. Vedel je, da dedek ne bo odnehal tako zlahka.

»A potem misliš, da te prejle ni videla?« je nadaljeval Edvard.

»Ne vem,« je Mark skušal delovati ravnodušno.

»Jaz tudi ne vem: včeraj na plaži te je zelo lepo gledala. Danes je pa divjala mimo naju kot rešilec. Kaj je bilo torej ponoči?« je Edvard vztrajno vrtal naprej.

Mark je vzdihnil in se sprijaznil, da bo moral dedku nekaj povedati, če želi vsaj kanček miru. Stopil je ob voziček in počepnil. »Lej, deda, včeraj sem šel res zvečer še na en džiro,« je začel pripovedovati. »In, ja, srečal sem to punco – lih sem prišel do morja, ko sem videl, da se eden utaplja. Ona je bila že tam, oba sva skočila v vodo in modela privlekla ven.« Mark je ob spominu na razvajenega skoraj utopljenca zmajal z glavo. »Ej, je bil pa res kralj sveta, ker je rekel samo: 'Saj ne bi bilo treba, krč bi spustil čez petnajst sekund.' Prej je pa tulil, kot da bo čez petnajst sekund že mrtev …«

Edvard se je komaj zadrževal, da se ne bi na ves glas zasmejal. »Suh, toliko pa toliko visok, take pa take barve lasje?« je kažoč naokoli povzel opis Renata Strážarja, ki ga je Mark potrdil z rahlim prikimavanjem. »To sta pa naletela!« je rekel Edvard z nasmehom.

Mark ga je začudeno pogledal. »Kaj naletela?«

»Na Renata Strážarja. On je legenda tega kampa: nosi se, kot da je slovenska kombinacija Jamesa Bonda in Schwarzeneggerja.«

»Tako nekako, ja. Kaj pa dela drugače?« je zanimalo Marka.

»Pojma nimam. Nekaj v kakšni pisarni, ne vem,« je Edvard skomignil z rameni.

A Edvard ni pozabil na Laro. »S tisto punco sta se torej čisto slučajno srečala?«

»Ja – ali misliš, da sva imela … 'zmenek opolnoči'?« je Mark karikiral situacijo.

»Zakaj bi bilo pa to kaj napačnega? Povej mi že enkrat vsaj to, kako ji je ime!« je pritiskal Edvard.

Mark je naveličano zavzdihnil, Edvard pa si je nadel zaskrbljen izraz: »Ja, saj vendar veš, kako ji je ime?«

»Ja, itak da vem. Lara.«

Ob omembi njenega imena se je Marku na obrazu prikradel smehljaj, ki ga je hitro skril, ko je zgrabil voziček in potisnil Edvarda k umivalnici. Ta ga je potrepljal po roki in se nasmehnil. »Saj pravim: me veseli, da ti ne bo dolgčas tukaj z mano.«

Malo zatem, ko se je Edvard z vozičkom zapeljal v notranjost sanitarij, se je Mark še vedno smehljal dedkovi neugnani naravi. Nato je naenkrat mimo njiju pridrvel Kevin, ki je v rokah držal kup ženskih oblačil. Fant se ni mogel pravočasno ustaviti in se je zaletel v Marka, ki je skoraj izgubil ravnotežje. Kevin je hitro spoznal, koga je zadel, in kot blisk izginil, za seboj pa na tleh pustil modrček, čipkaste spodnje hlačke, odrezane kavbojke in belo majico z naramnicami.

Mark je bruhnil v smeh. Ni si znal predstavljati, od kod Kevinu oblačila, ki so zdaj raztresena ležala po tleh.

*

Medtem je Dino stal pred svojim šotorom in obnemelo poslušal Saško. Njene oči so se od vznemirjenja razširile, ko mu je dramatično začela pripovedovati o prizoru, ki ga je videla – o tem, kako sta se Mark in Lara poljubila. Dino je poslušal s prekrižanimi rokami in priprtimi očmi, s počasnimi in globokimi dihi pa je poskušal prikriti čustva, ki so brbotala pod površjem.

»… Okej, na koncu je res vstala in stekla stran – ampak niti slučajno ne takoj, kaj šele, da bi ga odrinila stran ali pa poklicala na pomoč. Ker moj ati pa Renato nista bila daleč in bi ji gotovo lahko prišla pomagat …« je svojo pripoved sklenila Saška.

Dino je ostal miren, nepremičen, brez vidnega odziva. Tega Saška ni pričakovala, prepričana je bila, da ga bo zgodba razburila, želela si je, da bi ga. »A ne boš nič rekel? Ali pa naredil! Kako si lahko tak?« je razočarano izbruhnila.

Ko je Dino končno spregovoril, je govoril počasi in premišljeno. »Jebi ga, Mark je uvijek bio luzer. A taj Renato stvarno je imau sreču da su ga dva vadili …« 17

»Ja, ja, Mark pa Renato, ja. Samo kaj pa – Lara?« je vztrajala Saška z očmi, polnimi pričakovanja.

Dino se je samozavestno nasmehnil. »Šta Lara? Mark je dobro prošao da ga nije ošamarila – mala je opasna,« 18 se je zarežal, s kančkom ponosa v glasu.

Saška je vztrajala, njen glas je bil poln dramatičnega pritiska. »Dino, resno, poljubila sta se, na polno – videla sem!«

Dino jo je naveličano pogledal in ležerno zamahnil. »Mark Steiner? Molim te …« je rekel, ko se je že oddaljeval. »Vidimo se, imam posla,« 19 je dodal in odšel, medtem ko je Saška ostala sama, zelo nezadovoljna in razočarana nad njegovim odzivom.

*

Lara je stala pred kabinami za prhanje, drobne kapljice vode so se še vedno lesketale na njeni koži, ko je z grozo ugotovila, da njenih oblačil ni, kjer jih je pustila. V rokah je držala le majhno brisačo, s katero se je zdaj trudila zakriti. Frustrirano je zavzdihnila in za trenutek pomislila, kako kaotično se je začel njen dan. Težave so se kar vrstile.

Odločila se je in z enim hitrim gibom brisačo ovila okoli bokov, komaj pokrivajoč najnujnejše. Z eno roko jo je trdno držala, z drugo pa si zakrila prsi. Kljub občutku ranljivosti in jeze se je v njej prebudila odločnost.

S samozavestnimi koraki je zapustila prostor, njena hoja ni dopuščala pomislekov. Čeprav so bile okoliščine neprijetne, je njena drža izžarevala notranjo moč. Medtem ko je hodila, pa je sama sebe jezno spraševala: »Kdo za vraga bi mi vzel oblačila?«



						 »Jebi ga, Mark je bil vedno zguba. A ta Renato je imel res srečo, da sta ga dva rešila …«

							 						 »Kaj – Lara? Mark jo je dobro odnesel, da mu ni dala klofute – mala je nevarna.«

							 						 »Mark Steiner? Pa daj, prosim, no … Se vidimo kasneje, delati moram.«





Novi gostje


Mark je stal pred sanitarnim blokom v kampu. S tal je pobiral razmetana oblačila, ko je zaslišal korake. Dvignil je pogled in ostrmel. Pred njim je stala Lara, skoraj gola, zavita v le majhno brisačo, ki ji je komaj prekrila del telesa. Z roko si je zakrivala prsi, a je kljub temu razkrila dovolj, da je Marku zastal dih.

Navdušenje se mu je zarisalo na obrazu, prijazno se ji je nasmehnil, čeprav bi se moral obrniti stran. Vzravnal se je, z njenimi oblačili še vedno v roki, ko je Lara opazila, kaj drži. Sprva je bila osupla, a njena zmedenost se je hitro spremenila v jezo. S hitrim gibom je pograbila svoja oblačila in mu namenila besen pogled, preden je stopila nazaj na hodnik. »Ti si res totalen kreten!« mu je siknila čez ramo in izginila za vogalom.

Mark je končno dojel, da Lara misli, da je on tisti, ki ji je pobral oblačila. Poskušal je razložiti, kaj se je zgodilo. »Ej, ne – halo, nisem bil jaz ... Čakaj no!« je pojasnjeval, a Lara ga ni želela poslušati.

»Samo izgini!« je še zaslišal.

Mark, zdaj že precej slabe volje, je globoko zavzdihnil in še enkrat poskusil pojasniti: »Res nisem bil jaz, no! Tisti mulček od včeraj, on je ...«

A odgovora ni bilo.

»Lara? Me slišiš?« je vprašal obupan, vendar je bilo vse tiho.

Končno se je obrnil in naredil nekaj korakov, ko je z druge strani umivalnice prišel dedek. Z zanimanjem je opazoval Marka. »Sem slišal, da sta z Laro govorila bolj eden mimo drugega …«

»A greva že enkrat?« je Mark razdraženo odvrnil.

*

Renato je sedel za mizo pred svojo prikolico, potopljen v zaslon prenosnika in informacije, ki so se kopičile na njem. V zraku je bilo še vohati ovseno kašo, četudi je od nje ostala zgolj velika skleda in žlica, ki se je je držalo nekaj nabreklih kosmičev. Ob prenosniku se je kadilo iz skodelice za kavo z napisom SLOVEnija.

Frenk je prihajal proti njemu, v rokah je držal steklenico tepkovca in dva kozarčka. Brez pozdrava je prisedel k Renatu in postavil steklenico ter kozarčka na mizo. »Tepkovec iz naše vasi. Za dušo ni boljšega,« je rekel, medtem ko je odčepil steklenico in natočil v kozarčka.

Renato ni umaknil pogleda z zaslona, a je zaznal vonj po močni pijači. »Kaj pa govoriš? Kakšno dušo?« je vprašal, ne da bi dvignil pogled.

Frenk mu je pomignil, naj pusti delo. »Ti sam najbolje veš,« je rekel, nato pa potisnil en kozarček pred Renata in drugega zgrabil sam. Renato ga je končno pogledal in dvignil svoj kozarček. »Živjo!« je vzkliknil Frenk.

»Živjo!« mu je odvrnil Renato in oba sta zvrnila pijačo.

Frenk se je s prijateljsko skrbjo zazrl v Renata, nato pa se nagnil naprej in pričel. »Nisem prišel, da se napijeva, ampak da mi poveš, kaj si sredi noči delal v vodi? In kje je Ines?«

Renato se je naslonil nazaj, zamišljeno ga je pogledal in tiho spregovoril. »Plaval sem zato, ker sem šele zvečer priletel sem – najprej nisem mislil prit ta vikend, pol sva se pa zvečer z Ines spičila in sem šel samo v avto – tukaj pa v kopalke in v vodo. Ful mi je pasalo, čist sem k sebi prišel in vse bi bilo v redu, če ne bi bilo tistih smrkavcev, ki sta paniko naredila.«

»Mulec je vnuk od Steinerja, a si ti to vedel?« je vprašal Frenk, videti je bilo, da je Renato zastrigel z ušesi, nato pa hitro odmahnil z roko.

»Saj ni važno,« je rekel.

»Nisem prišel, de se napijeva, ampak da mi poveš, kaj je bilo z Ines,« je vztrajal Frenk.

Renato je zmajal z glavo in zamahnil z roko navzgor. »Mah, saj veš,« je rekel.

Frenk je naredil sočuten izraz in počasi prikimal. »Zaradi otrok?« je vprašal.

»Valda,« je odvrnil Renato.

Frenk se je nagnil še bliže k Renatu in še tiše, zaupljivo spregovoril: »Pa, stari moj, kaj glede tega toliko trmariš? Daj ji že enkrat naštimaj tega froca in boš videl, na koncu boš ti še bolj vesel kot pa ona!«

Renato se je v hipu zresnil. »Frenk, tudi tebi sem že večkrat povedal, ampak očitno nikoli ni zadosti: imet otroke je meni pač totalno odveč. Ljudi je na svetu itak preveč, delat karkoli za zanamce je pa najbolj patetična bedarija na svetu – pa če so familija ali pa niso.«

»No, je pa ni, ne? Na neki način v naših otrocih živimo naprej tudi pol, ko smo že … no, saj veš, no,« je vztrajal Frenk.

»Japajade – če imaš veliko sreče, še ene par let dobivaš na grob šopek pa kakšno svečko,« je prezirljivo rekel Renato.

Frenk je zgrožen zopet odčepil steklenico in obema natočil še večjo merico.

»Moram pa priznat, da sem res naredil napako z mlado babo. Ima svoje prednosti, saj se razumeva, samo ne neha pa ne neha mi morit s temi froci,« je spet začel Renato.

Zaslišala sta komaj zaznavno hrumenje in trenutek kasneje je mimo pripeljal manjši električni avto in ustavil ob robu parcele. Frenk in Renato sta z zanimanjem pogledala avto, a verjetno bi hitro nadaljevala pogovor, če njune pozornosti ne bi pritegnila oseba za volanom.

»Dobar dan. Iščem, aja, tražim …« je začela Jana.

Frenk se je zasmejal. »Je že v redu, gospa. Iščete, ja?«

Jana se je hvaležna nasmehnila, nato pa pogledala na listek. »Iščem, ja … parcelo številka dve,« je rekla.

Renato je vstal in stopil proti avtu. »Enka je Steiner, ne?« je vprašal, Frenk pa je prikimal. Renato se je postavil ob avto in Jani zelo nazorno razložil pot, medtem ko je kazal z roko. »Nimate kaj falit, gospa: tule greste samo naravnost dol, dokler gre, potem pa levo – in dvojka je predzadnja.«

Jana je zbrano poslušala in kimala. »Okej, okej, se pravi samo naravnost, pol pa levo?« je vprašala.

Renato je pokroviteljsko prikimal.

»Hvala lepa,« je rekla Jana, se prijazno nasmehnila in med zapiranjem šipe že speljala. »Na svidenje,« je še dodala.

Renato se je malce priklonil. »Na svidenje, gospa.«

Renato se je zelo zadovoljen sam s seboj obrnil k Frenku, ki se mu je prebrisano smehljal. »Aha – se pravi, eno takole si mislil? je vprašal Frenk.

Renato je skomignil z rameni. »Zakaj pa ne?« Nato se je hipoma namrščil. »Samo – kaj ima pa za delat na parceli zraven Steinerja?«

Frenku je nenadoma kapnilo in naredil je nesrečno grimaso. »Zraven Steinerja! Joooooj, Meri bo znorela …«





Ljubezen za zajtrk


Mark in Edvard sta sedela za mizo v preprosti restavraciji kampa. Na mizi je bil že pripravljen pogrinjek, le hrane še ni bilo, če ne štejemo kozarca pomarančnega soka pred Edvardom. Ta se je krohotal. Mark, ki mu ni bilo do šale, je zavijal z očmi.

»Ha ha ha, moral bi videti svoj obraz, neponovljivo!« se je Edvard smejal, medtem ko je Mark ostajal resen.

»Res ne vem, kaj je tako smešno,« je Mark želel pojasnilo, ob tem pa je bilo jasno, da je nekoliko razdražen.

Edvard, ki je bil očitno zelo dobre volje, je odvrnil: »Joj, kaj neki? To, kako nerodna sta ti pa ta punca!«

Mark je poskušal pojasniti zadevo. »Kaj sem pa jaz ‘neroden’? Videl sem pač, da so obleke mulčku padle na tla in sem jih samo pobral, da se ne bi valjale v tisti lužici pred tuši.«

V tistem trenutku se jima je s pladnjem, na katerem sta bila krožnika z jajci, košarica kruha in velika džezva kave, približal Hrvoje. Mark se je nagnil čez mizo ter s pogledom in migljaji obraza poskušal Edvarda prepričati, naj Hrvoju ne pove, kaj se je zgodilo.

Ko je Hrvoje prispel do mize, je najprej položil krožnik pred Edvarda: »E, moj Edi, kako te je lijepo vidjeti ovako nasmijanog več odmah zarana.« 20

Starejši Steiner se je v odgovor še bolj nasmehnil, medtem ko je Hrvoje položil krožnik še pred Marka, nato pa na sredo postavil kruh ter džezvo. Obrnil se je k Marku in pokazal na Edvarda: »Šta mu je, da je ovako sretan?« 21

Mark je skomignil z rameni in se brez besed lotil nalivanja kave.

Hrvoje je pomenljivo pogledal Edvarda in z glavo nakazal na Marka, kot da bi spraševal, kaj je z njim narobe. Edvard se je ponovno zasmejal, tokrat še glasneje, naredil požirek soka in se naslonil nazaj na stol. »Jaz sem dobre volje zato, ker naju čakajo tako imenitne počitnice,« je pojasnil Edvard, pomežiknil Hrvoju, ki mu je poznavalsko prikimal, nato pa se odpravil dalje.

»Prijatno, dečki – vidimo se!« 22 je še rekel Hrvoje, ko je odhajal.

»Hvala, se oglasim potem!« je Edvard zaklical za njim, medtem ko je Mark nekaj zamomljal s polnimi usti. Edvard se je nagnil čez mizo in tovariško rekel: »Ti, Mark, je pa res, da bi bila za enega takega bolj zamišljenega fanta, kot si ti, kot naročena tako … tako energična punca, kot je tale Lara.«

Mark ga je pogledal postrani in rekel: »A ne bi ti rajši začel jest?«

Edvard se je pogladil po trebuhu in rekel: »Saj bi res lahko. Danes sem že veliko naredil – izbral sem punco zate, naprej boš pa lahko sam, ne?«

Mark je zavil z očmi in sarkastično odvrnil: »Ha ha.«

Vendar pa se je ob Edvardovem suverenem, prav kavbojskem pomežiku tudi Mark zasmejal. »Ti si tudi en ... ej,« je dodal z nasmehom.

Edvard se je toplo nasmehnil in ga prijateljsko potrepljal po roki, nato pa se lotil svojega zajtrka. Mark pa se je naslonil nazaj, naredil požirek kave in se dobrovoljno nasmehnil. Ni mu bilo hudega.

*

V prestižni pisarni, kjer je bil vsak detajl skrbno izbran, je vladala napeta tišina. Na pisalni mizi je stal odprt prenosnik, iz katerega je prihajal tih, a jasen glas. Predvajal se je zvočni posnetek z naslovom 'DR. STEINER, AUTOCAMP PARADISO, 19. 6.'. To je bil pogovor, ki ga je bilo preprosto treba poslušati.

»Če ti povem zelo naravnost, to pomeni amerikanizacijo našega zdravstva, na to pa jaz niti slučajno ne mislim pristati,« je odmeval glas Edvarda Steinerja, ki je bil poln odločnosti in odpora. Temna in nejasna silhueta ob minibaru je pozorno poslušala. Ko se je glas na posnetku okrepil in postal bolj razločen, se je sunkovito obrnila in zakorakala proti pisalni mizi. Pečnikov obraz je bil napet, oči pa so bile osredotočene na prenosnik.

S hitrim gibom je prekinil predvajanje posnetka. Njegov um je bil poln misli, ki so divjale s hitrostjo svetlobe. S členki prstov je potrkal ob mizo, kot bi skušal zbrati svoje misli in obvladati jezo, ki se je kopičila v njem. Čez nekaj trenutkov je Pečnik jezno poklopil prenosnik.

Pred njim so bile težke odločitve. Zavedal se je, da Edvard ne bo zlahka popustil in da bo moral uporabiti vse svoje sposobnosti, da bo dosegel, kar si je zadal.





						 »Moj Edi, kako lepo te je videti že zjutraj tako nasmejanega.«

							 						 »Kaj mu je, da je tako srečen?«

							 						 »Uživajta, fanta – se vidimo kasneje!«