List 12.
Politiški oddelek.
Odstop dr. Smolke.
Redki so že tisti možje, ki so se udeležili gibanja za svobodo 1848. leta in bili tudi tedaj na slovanskem shodu v Pragi. Mej te redke može je prištevati predsednika zbornice poslancev dr. Smolko. Dolgo, celih petdeset let je deloval ta mož v javnem življenji. Marsikaj bridkega je skusil v tem dolgem času. Ostal je pa vedno značajen, zvest svojemu narodu, pa tudi vedno nakljonjen drugim Slovanom. Po svojem političnem prepričanji je bil demokrat. Tega svojega političnega prepričanja ni zatajil nikdar. Ko je bil izbran tajnim svetnikom si je izprosil dovoljenje, da mu ni treba nositi obleke tajnega svetnika, ker ta obleka bi se pač malo vjemala z njegovim demokratskim in narodnim prepričanjem. Tako je k vsem slovesnim prilikam prihajal v poljski narodni noši in tudi v narodni noši bil vselej vsprejet pri vladarji. Ni dolgo tega, kar je bil on vsprejel v Levovu nekega časnikarja. Razgovarjala sta se o marsičem, mej drugim tudi o morebitnem njegovem odstopu in pa o govorici, da bode prestavljen v gospodsko zbornico. O poslednjem še je izrekel, da on tega ne veruje, ker njemu z njegovimi demokratskimi nazori pač ni mesta mej aristokratskimi člani gospodske zbornice. S tem je dal jasno razumeti, da ne želi te časti.
Zaradi svoje značajnosti je bil dr. Smolka jako spoštovan pri vseh strankah. To se je posebno pokazalo leta 1891, ko je bil jednoglasno voljen predsednikom zbornici poslancev, če tudi so že tedaj mnogi dvomili, da bi mogel opravljati zaradi svoje visoke starosti še službo predsednika. Še bolj se je pa to pokazalo minoli petek, ko je prvi podpredsednik vitez Chlumecky zbornici naznanil, da je dr. Smolka odložil svoj mandat kot poslanec levovskega mesta in s tem seveda tudi predsedništvo zbornice. Vsi poslanci so bili nekako potrti in ginjeni, ko je podpredsednik čital  pismo, s katerim stari predsednik
jemlje slovo od poslancev in se jim zahvaljuje za blago naklonjenost in prosi za odpuščanje, ko bi bil kdaj komu storil kako krivico, ker se je to le nehote moglo zgoditi.
Podpredsednik je potem se spominjal zaslug Smol-kovih in njegovega mnogoletnega javnega delovanja. Na to je vstal vodja zjedinjene levice pl. Plener in stavil predlog, da se bivšemu predsedniku dovoli častna pokojnina v znesku 7200 gld., kolikor je dosedaj dobival plače kot predsednik zbornici. Načelniki posamičnih klubov in ministerski predsednik so na to izjavili, da pritrjujejo temu nasvetu. Vodja nemških nacijonalcev dr. Stein-vvender je predlagal še dostavek, da se postavi doprsni kip di\ Smolke v državnozborskem poslopji, kakor najznamenitejšim parlamentarcem. Plenerjev predlog in Stein-wenderjev dostavek sta se jednoglasno vsprejela.
Ginljivo je bilo opazovati to slogo mej avstrijskimi državnozborskimi zastopniki. Ta sloga tudi veliko pomenja, če se pomisli, kaka nasprotja sicer vladajo v tej zbornici in kak ton se sicer sliši.
Odstopivši predsednik je bil po vrsti že osmi predsednik avstrijski zbornici poslancev. Njegovi predniki so bili dr. Franc Hein (1861—1863), dr. Leopold vitez Hasner (1863—1865), dr. Karol Giskra (1867), dr. Moric pl. Kaiserfeld (1868—1870), Fran vitez Hopfen (1870— 1873), dr. Karol Rechbauer (1873—1879) in grof Coro-nini (1879—1881). Nobeden njegovih prednikov torej ni tako dolgo opravljal te visoke službe kakor on.
Rodil se je dr. Smolka dne 5. novembra 1810. leta
*
v Kaluszu v Galiciji in je bil sin cesarskega uradnika in bivšega huzarskega častnika. Ze kot mlad dijak na levov-skem vseučilišči se je navdušeno pridruževal gibanju, ki je merilo na obnovljenje nekdanje poljske slave. Leta 1836. je postal doktor prava in štiri leta pozneje odvetnik v Levovu. V tem času se je udeležil nekega tajnega društva za obnovljenje Poljske. Zaprli so ga in po štiriletnem preiskovalnem zaporu obsodili na smrt. Bil je pa kmalu pomiloščen in zopet dobil doktorstvo in advokaturo.
V burnem  letu   1848. vidimo   dr. Smolko  zopet v
102
javnem življenji. On je sestavil gališko adreso z dne 19. marca 1848. Odposlan je bil v tedanji državni zbor, kateremu je bil kmalu podpredsednik in naposled predsednik. Tedaj so mu ponujali pravosodno ministerstvo, katerega pa ni vsprejel. Predsedoval je državnemu zboru v Kromerižu, dokler se ni razgnal, čemur je on odločno ugovarjal. Ozirajoč se na ta ugovor se ni hotel udeležiti del komisije za sestavo gališke deželne ustave.
Ko se je zopet obnovila ustava 1861. leta je bil voljen v gališki deželni zbor, ki ga je odposlal v državni zbor. S svojimi govori in nasveti v državnem zboru si je kmalu pridobil veliko veljavo. On je tedaj v zbornici naglašal, da Poljaki Poljsko zmatrajo vzlic temu za nekako celoto, če tudi je politično raztrgana. Sicer je pa že on tedaj izrekel nekako vodilo za poljsko politiko. Tega vodila so se Poljaki vedno držali in zares ž njim veliko dosegli. Rekel je: „Mi Poljaki se ljubimo kot bratje, trgujemo pa kakor židje." Leta 1863. se je vsled raznih nezgod za dve leti pretrgalo njegovo politično delovanje. Ko je leta 1865. zopet vstopil na politični oder, je posebno   si   prizadeval   za  skupno  delovanje Poljakov
v
in Cehov in kazal se je jako dobrega Slovana. On je bil namreč zmirom tudi za narodno jednakopravnost. Od 1867. leta je bil nepretrgano državni poslanec in dne 14. marca 1881. leta po odstopu Coroninijevem je bil voljen predsednikom zbornice poslancev.
Z nenavadno vestnostjo je opravljal ta svoj posel. Zgodaj zjutraj je prihajal v pisarno in vsprejemal poslance. Točno je prihajal v zbornico in vztrajal večino seje na svojem predsedniškem stolu. Pri svojem poslu je pa kazal tudi jako odločno voljo in objektivnost, in znal je premagati največje težave. Nikdar ga ni minola dobra volja. Nemščino je govoril malo s poljskim naglasom, ali vendar jako razločno. Poslednja leta je zaradi bolezni moral večkrat oditi na dopust.
Dr. Smolka bil je Poljak od nog do glave in tega tudi nikdar skrival ni, celo v kočljivih slučajih ne. Tako nikakor ni hotel imeti nagovora na zbornico ob smrti ruskega carja Aleksandra II. Ko se je pa v zbornici spominjal smrti nemškega cesarja Friderika, je pa jako naglašal poljstvo.
Mi gotovo iz srca privoščimo staremu predsedniku dovoljeno častno pokojnino. Vse svoje življenje je bil posvetil javnemu delovanju in zaradi javnega delovanja svoje
v
osebne koristi zanemarjal. Želimo le, da bi pokojnino mirno užival še mnogo let.
Sprememba v predsedništvu zbornice poslancev je pa vsekako političnega pomena. Govori se, da dr. Smolka ni popolnoma prostovoljno odstopil, temveč se je udal nekim vplivom. Levičarji so že dolgo si prizadevali, da odstranijo dr. Smolko in tako narede prostor vitezu Chlu-meckemu. Sedaj se je to jim posrečilo. Polagoma prihaja levica do vedno večje moči in veljave, in prememba pred-sedništva zbornice poslancev je le jeden vspeh v vrsti mnogih, katere imajo poslednji čas zaznamovati levičarji. S tem faktom bode računati nam Slovencem.
Še nedavno se je v konservativnih krogih govorilo, da se bodo upirali volitvi Chlumeckega predsednikom zbornice in bodo, če ne druzega, vsaj volitev novega predsednika zavlekli do jeseni. Toda jedva je odstopil dr. Smolka, že je izginila vsaka misel, vsako upiranje zjedinjeni levici.
Znano je, da Chlumeckv že sedaj ni kazal tiste objektivnosti nasproti slovanskim poslancem, kakor dr. Smolka, še manj ozira imamo od njega pričakovati sedaj, ko je predsednik, in je torej dosegel, po čemer je hrepenel. Predsednik zbornici poslancev ima velik vpliv na parlamentarno življenje in pričakovati smemo, da bode levica v polni meri si izkoristila ta svoj vpliv, katerega si je pridobila s tem, da je svojca spravila na predsedniški stol. Nadejamo se pa, da bodo slovanski poslanci s složnostjo in odločnostjo znali predsednikov vpliv zavrniti v prave meje, ko bi se le jela preveč kazati njegova škodljiva stran.