Oajte aan ssMvne kmetiiske šole. Tisti vneti in mnpgobesedni preroki, ki so nam nakpncu svetovne vojne nopovedovali v najkrajšem času, že v par mesecih, nastop rajskih rajmer ter \"zbujoli v nas prijetne nade na črez vse prijetno bodočnost, so se zmotili, da, zelo so.se varali in ž njimi smo prevarani vsi. Tlači nas namreč že sedaj nebroj vsakojakih neprilik in nevolj. Med raznimi neprijetniini povojnimi posledicami povzročuje brezdvomno največ nezadovoljstva še naprej trajajoča draginja. Vsled te je zabredlo uradništvo že v vetke dolgove, tudi delavstvu ne zadostuje njegOTa me»da v pokritje raznih nujnih potrebščin, in kako šele kmetje jadikujejo pod bremenom vsakojnkih pločil in nad draginjo raznih heobhodno potrebnih predmetov, kajti njib. naročitev presega že tudi njihove dphodke. Z ocirom na draginjo morajo odlagati, pa tudi omejevati naročanje ¦\Tnes neobhodno potrebnih predimetov do skrajne možnotti, a vse wvo se mnogi vgrezujejo v dolgove, ki bodo marsikaterega gospodarsko uničili. Iz časniških poročil posnemamo, da se na merodaf nih mestih resno deluje na zjboljšanju gmotnega položaja pri uradništvu, tudi na delavce se š« precej misli; ivič pa se ne čita, da bi se nameravalo kaj ukreniti t eboljšan|e kmetovega stališča, odnosno položaja. S«-li naj ta stan, ki zavzema toli važno uiogo v prehrani občinst\a, prezira? Ali se nej stan, čegar proizvodi so se izkazali v svetovni vojni med \-semi drugimi največjega pomena, hira in se pogubi? Ali ni posebno pri nas Jugoslovanih kar naravnost opasno, pa tudi nehvalftžno, pustiti ta stan v bedi in revščini? Podcenjevanje kmetskega stanu bi ne bilo pognimo samo za stan, ampak isto bi tudi močno oviralo napredek in s tem dobrobit države. Zato je razvidno, da bo treba na merodajnih m.estih tudi prav resivo razmotrivati, kako se naj pride kmetskemu štaau na pomoč. Ne mislim, da bi naj bila ta pomoč kmetom v denarju podeljena, bila bi to sicer trenutna olajšava; za splošno dvignenje blagi(\je kmetskega stanu, ki temelji na trajni pomoči, pa bi bila le majhnega pomena. Vsi vidiino, da kmetcvo prizadevanje stremi «a tern, si z lastno močjo pomagati, toda njegove vednosti in znanosti, ki pribajajo tukaj v tečji meri v poštev, najčešče ne zadosrujejp. To je jasen dokaz, da se mu mora dati več strokovne izcbrezbe, da bo usposobljen v takib položajih, kakor je dendanašnji, napram višjim zabtevam tekmovati z višjo reprodukoijo in s pametnersim izrabljanjem istč. Pa se bo reklo: Naj čita poučae strokovne knjige in časopise; v teh bo našel marsikaj poučnega v zboljšanje sv,ojega neprijevnega položoja. Prav, toda škoda, da mu ravno te navadno manjkajo; a če bi jih tudi imel, bi se ž rjimi prav malo okoristil, ker tanvkaj izvajanib razprav ne razume in vsled tega nima in tudi ne more imeti zadostnega zanimanja do čitanja istih. Manjka mu pač neobhodno potrebna podlaga, ali manjkajo mu osnovme strokovne znartosti. Te pa si zamo-re pridobiti le v špli pri teoretično \t1o nBobražervem m piaktično kvežbanem učitelju. Merodojni činitelji, rajzmotrivajte povedano in dajte, ozlroma priskrbite kmetom osnovne lonetijske žole. Le takrat bost« kmetu v resnid pomagali in dvignili kmetski stan, ako boste pre«krbeli dobro osnovno kmetsko izojbrazbo. — Več o tem se bomo pogovorili V bodoče. — T.