LISTEK. V spomin f ravnatelju Jakobu Dimniku. Med premnogimi znanci in prijatelji, ki so letos odpotovali pred nami po plačilo k sv.ojemu Stvarniku, je med najdražjimi meni ravnatelj J. Dimnik. Neurejena poštna zveza je zakrivila, da ni mogel nobeden z naše šole niti k pogre^ bu. pa smo le z Ljubljano nafbližji sosedje: o nepričakovani smrti dragega pokojnika smo izvedeli iz ljubljanskih dnevnikov šele v sredo 3. septembra, 2. septembra popoldne se je vršil pogreb. Trikratna poštna zveza z Igom je tako urejena. bolje neurejena, da prejemamo ponedeljkovo pošto že v sredo, petkovo pa naslednji poneddjek. Zato mi je bilo hudo po prijatelju, dvakrat hudo po Dimniku. A zato ne ostane spomin na živahnega tovariša ni5 manj svež, prostor v mojem srcu zanj pa poln najlepših rož — samih doživljajev, dopolnjujočih njegov blagi značaj, njegovo vztrajno. jekleno voljo. Oh, tisti nepozabni smehljaj je bil njegov zvesti spremljevalec, smehljaj prijatelju in nasproiniku, a prvernu sladak, drugemu grenak. Seznanila sva se tam v zavedni Notranjski. ko sva vec let službovala v postojnskem okraju in je tam paševal sloviti Fekete-paša — Schwarz, neblagega spomina. Postojn5anom in tedanjemu učiteljstvu širnega okraja je ostal Jakob Dimnik do zadnjega trenutka nepozabna, zlata duša, mil prijatelj, poln uslužnosti in konciljantnosti. Leta 1888. smo osnovali okrajno učitdjsko društvo po nje'govi pobudi. Povabil je sosednje tovariše, pisal pod Nanos in v Vipavo, da smo zravtiali nasprotstva v mnenju, pa se je vršil občni zbor in Jaka je bil društvu prvi blagajnik. Krepko je bil tedaj že y Postojni zasadil1 lopato v ledino naše raz" drapanosti. Njegov ljubez-nivi nasmeh nas je družil, njegovi uspehi so nas bodrili: sam delaven, je zahteval delo med tovariši. Njegov nasmeh je često tudi glasno opominjal: do tu in ne dalje! Tam v ozadju stoji vztrajno napredujoči, neizprosni — mož jeklen. Prekmalu smo ga izgubili iz okraja. S tov. Zamanom sva ga morda najbolj pogrešala. Saj smo bili povsod skupaj — pri delu in dovtipu. Presdil se je v LjubIjano in ostal vedno med nami. Kadar je utegnil. se je vrnil med drage mu Postojn5ane, med verne tovariše sobojevnike. Pa smo zopet snovali, ugibali in uganili — Učiteljski konvikt. ki se mu je potem pridružila posojilnica, tiskarna, tvornica učil... E, e! Povsod je kumoval Jaka, povsod se je smehljal! Saj se je tudi lahko! V Ljubljani je kmalu prevzel uredništvo »U5it. Tovarišai«, ki mu je bil že prej zvest, odliSen sotrudnik —mn—. »Le piši, mi je priporočal. piši v list tako marljivo kot si pisal J. Žumru; piši pa tudi iz Postojne, iz okraja. Neprenehoma moramo drezati, da naša dobra stvar ne zadremlje. Tovariši so večinoma dobri. a starejši prekomodni, mlajši preboječi.« Za marsikak listek v »Učit. Tovairišu« mi je Jaka sam dal pobudo in inicijativo. V tistih 5asih se je zgodilo, da nas je Šuklje počastil s krEaitico »najslabši material«. To pa namesto neznatnega izboljšanja mizernih pla5 kranjskemu učiteljstvn. Kot odgovor na to je sledil listek z motom: Nulla dies sine linea. Urednik mi je poslal v informacijo pest »Slovencev«. pa sem mu sporočil žalostno resnico. da lahko čitam ta list tudi na tedanjem službenem mestu. Listek je našel povsod odobrujoče čitatelje. Radi najslabšega materiala sem s ponosom pokazal Šukljetu, kako ima učiteljstvo navzlic temu mnogo odli5nih mož, odlično sorodstvo prav med učiteljstvom ima pa celo Šuklje sam (polsestro). Kmalu nato je zašumdo preko slovenskih planin in dolin. naj si učiteljstvo numerira prej kosti. nego se za5ne politično udejstvovati naspro.i vsemogočni.. stranki 5rnih gospodov, pa smo se zopet pošteno nasmejali opombi hudomušnega Jistkarja: sedaj š&le vemo, zakaj stradamo. Do golih kosti posušeni bomo lahko drug drugemu beležili na nje številke, Domača perspektiva prave lakote v Indiji. Po drugi plati smo 5uli očitanje: Uradniki žro in žro. Veseli smo bili, da nismo uradaiiki, ne pod — ne pol. uradniki, zakaj tem se tudi obeča stradanje. kar mi že znamo. Slednjič bodo tudi morali numerirati. In »pons asinorum!« Prijatelj izpod Leskovega grma. 5e ni bil sara Piv5an-Korenika, je dr. Kreku tako pomagal na ta most, da ni dolgo mogel z njega on sam — učiteljev sin. Pozneje mi je dr. Krek.zaupno in obžaluje omenil, da je bila to čudna njegova muha. V Ljubljani se je tov. Dimnik zopet sladko smehljal. da srao tako agilni in zgovorni, pripravni parirati uspešno vsak napad na naše vrste. Neko5 sem ga podražil pri Kraigherju v Hraščah. kako da se ne udeležuje boja v enaki meri tudi ljubljansko u5iteljstvo, pa mi je zagoddi staro: »Prekomodni so. kakor na deželi; in zamera, zamera!« »In mi?« sem ga pogledal. Jaka se mi je nasmehljal: »Nič se ne boj! Tvojo prošnjo bom priporočai1 povsod.« Res jo je! Ostal je mož-beseda. kakor vselej. Po desetih letih razstanka sva si došla zopet v bližino. Razmere so bile bolje. čeprav ne najbolje. Imeli smo naraiščaj, da morda ne kmalu takšen. Na 5elu mu je bil E. Gangl in ostal do v5eraj. do danes. A Jaka. naš Jaka, ki nas je ostaivil tako nenadoma, brez slovesa, se prav gcrtovo smehlja ljubeznivo z visokih nebes starim prijateljem. znancem, dvoraljivcem. vzdihovalcem. radi novih razmer: »Potrpite! Saj smo tudi mi, pai še ve5 kot Vi! In delajte!« Prav. kakor da je še med nami... Slava Tvojemu spominu, zlata duša! Tvoj vzor — nam zvezda vodnica. Za njo se pornika in za Teboj I. T.