Keršanska odreja. zavoljo kaj drugega, kar z lažmi alt zvijačami prikriti hočejo, in naj zraven pristavijo: Lej to ali to, kar si storil, je sicer kazni vredno, vendar bi bil manj kaznovan, ali pa bi ti bila kazen še popolnoma odpusčena, ko bi bil vse resnično in odkritoserčno povedal, ker si se pa zlagal, zato boš pa zdaj še bolj kaznovan. Ljubi učitelji! dopolnujte tudi v tem svojo dolžnost, ki jo iraate. Kakor vidni angeli varlii, ki nad otroci nobene napčnosti dopadljivo ali npniarno ne niorejo gledati, tudi vi otročjih laži nikoli v nemar ne pusčajte; sicer bi tudi vi ne bili več združeni z Bogoin in v njegovi ljubezni. Rečera vam torej s svetim Pavlom: Cujte in prizadevajte si, da svoje dolžnosti zvesto dopolnujete! ,,Svarite, prosite, in strahujte, naj si bo priložno ali nepriložno", — da le otrokom to slabo, pregrešno navado odbijete. * V skrivnetn razodenji sv. Janeza so med tiste, ki bodo od nebeškega kraljestva izločeni, ne le nečistniki, ubijavci, malikovavci in drugi taki, temuč tudi tisti prišteti, kteri laž Ijubijo in lažejo. — Po tih in takih besedah sv. pisma naj učeniki otrokom pokažpjo, da laž ni tako kaj niajbnega, kakor si kdo domišljuje, ker sv. pismo uči, da laž dušo umori, in kpr lažnike v versto naj večjili grešnikov, v versto tistih stavi, kteri nebeškega kraljestva ne bodo dospgli. Xasproti pa naj jim dopovedo, da se v vsih svetih bukvah ne najde bpsedice , da bi kaka laž kterikrat dopusčena ali opravičena bila. Kakor suio že slišali, je mogoče jeziti se, in vendar ne grešiti; nikoli nikdar pa ni mogoče lagati se, da bi se ne grešilo. 6) Dopovejte otrokom, da je Bog sam v sebi večna resnica. Lahko je Bogu, še tisuč in tisuč svetov z eno sarao besedo stvariti, nemogoče pa mu je po njpgovi svetosti, le eno tudi naj manjšo laž storiti. Tudi njpgov edinorojeni sin pravi sam od sebe: ,,Jaz sem pot, resnica in življenje**; — torej mu je bilo mogoče s samo besedo morje umiriti, kruh namnožiti, hudiče izganjati, bolnike ozdravijati, mertve k življenju obuditi, samemu iz Iastne moči od smerti vstati — to pa, da bi bila kaka lažnjiva beseda njegov jezik omadeževala, je bilo naj svetejšemu nemogoče. Zavoljo tega ga nebeški oče imenuje svojega preljubpga sina rpkoč : ,,Ta je moj preljubi sin, nad kterim imaai vse dopadajenje; njega poslušajte" (ker on vam bo samo čisto resnico govoril). — Ker tedaj Bog laž tolikanj sovraži, mu tudi laž pri človeku nikdar ne more biti po volji; vprašajte otroke: Kaj mislite, kdo je začetnik, kdo je oče laži ? in jini odgovorite z besedami sv. pisma: ,,Hudičje lažnik in oče (t.j. začetaik) laži". Ker je pa hudič sara zmišljevavpc ali začetnik laži, se tudi tisti, kteri se laže, loči od Boga, večne resnice, in sepoda na stran liudiča, kteri je lažnik od začetka vseskozi. To je pa tudi očitno znamnje, da v njem, kdor laže, nikakor ni Ijubezni božje, in je biti ne more. Zatoraj jim recite, da naj bodo pripravljeni, raji ozmerjani in tudi tepeni biti, kakor pa v kakoršni koli reči zlagatise; ker nobene laži, naj josvpt tudi majhno ioienuje, naj bi z njo tudi sebi ali komu drugemu kaj pridobili ali poniagali, Bog nikdar ne dopusti. To tudi sv. Avgustin poterdi rekoč: ,,Laž nikdar in torej še takrat ni dopusčena, ko bi z njo kdo svojemu lastnemu očetu, ali kakemu služabniku božjemu raogel živJjenje oteti, ali pa tudi velikega grešnika spreoberniti. Bog ne potrebuje orodja hudičevega, kakoršno jc laž , da bi svoj namen dosegel, saj to lahko oberne po svoji vsegamogočnosti. c) Ker se lažnik od resnice — od Boga loči, in se v laž — tedaj na stran hudiča poda, gre ledaj tudi v nevarnost, da bi bil zaveržen v njegovo kraljestvo. d) Otrok je že v zgodnji mladosti lažein in zvijačam vdan, in če se v zgodnji miadosti laži in zvijač ne odvadi, se lagati tako navadi, da se zlaže brez pomislika in da to navado do groba ohrani. Iz te navade pridejo radi še drugi grehi, sosebno zvijača, tatvina i. t. d. Sej tudi že pregovor pravi: nKdor rad laže, rad krade". Iz te navade pride, da lažnik zgubi poštenje in dobro ime, da rau potem Ijudje ne verjamejo, še tačas ne, kadar resnico govori. Toraj so tudi učeniki dolžni, če nauki do zdaj našteti ne zdajo, otroke od laži odverniti, z njinii tako le ravnati: (Je otroke na laži najdejo, naj jih liudo pokregajo — naj jim pri njih govorjenji večkrat očitajo: Xe veni, ali bi ti verjpl, ali ne, ker se rad (rada) zlažes, — naj jim po vnanjem nekoliko znaninja ljubezni odtegnejo, da se malo časa do drugih otrok bolj Ijubeznivc ali prijazne kažejo, kakor pa do lažnikov, dokler se ne prepričajo, da mu je zavoljo laži zelo žal, — če to ne pomaga, naj ga zavoljo laži še huje kaznujejo, kakor zavoljo kaj drugega, kar z lažmi ali zvijačarni prikriti hočejo, in naj zraven pristavijo: Lej to ali to, kar si storil, je sicer kazni vredno, vendar bi bil manj kaznovan, ali pa bi ti bila kazen še popolnoma odpusčena, ko bi bil vse resnično in odkritoserčno povedal, ker si se pa zlagal, zato boš pa zdaj še boJj kaznovan. Ljubi učitelji! dopolniijte tudi v tem svojo dolžnost, ki jo iraate. Kakor vidni angeli varlii, ki nad otroci nobene napčiiosti dopadljivo ali nemarno ne niorejo gledati, tudi vi otročjih laži nikoli v nemar ne pusčajte; sicer bi tudi vi ne bili več združeni z Bogom m v njegovi ljubezni. Rečem vam torej s svetim Pavlom: Cujte in prizadevajte si, da svoje dolžnosti zvesto dopolnujete! ,,Svarite, prosite, in strahujte, naj si bo priložno ali nepriložno", —da Ie otrokom U> slabo, pregrešno navado odbijete.