Poštnina plačana v gotovini Stev. 51. V Ljubljani, v četrte< dne 19. decembra 1929. Leto II. DELAV S K A Glasilo krščanskega delovnega ljudstva l/.hajct vsak četrtek pop.; v »luč« o pravniku dlan popre) — Uredništvo: Ljubljana, Miklo&U Čevn c. - N e fr*nklrann pisma se ne »prejemajo ^osame/na iievllka Uin l*5o — Cen«: ata t im D n 5 za čelri leta I>»n 1^*- v.a pol el« I>l»* ^o -Inozemttlvo Din 7 - (mesečno) — Oglas ec r,*» po dogovoru Ogliioi, rekiiin.rtci e it narot tm24 sta obstojala dva provizijska zavoda in sicer: provizijski zavod za sluge in pomožne uslužbence bivših avstrijskih državnih železnic in provizijski zavod /.a delavce bivše južne železnice. Vsled podržavljenja železnice je vse obveznosti prevzela država nase. Ker pa niti zakon o drž. prometnem osebju niti kaka druga uredba glede starostnega zavarovanja za delavce ničesar ne predvideva, je generalna direkcija odredila, da naj za delavce veljajo še nadalje predpisi provizijskega zavoda za sluge in pomožne uslužbence bivših drž. železnic v zvezi z določbami začasnega pravilnika, kakor se je prakticiralo od 26. maja ozir. ‘26. junija 11)20 dalje. Glede odmere prispevkov za prav. zavod veljajo kot podlaga še vedno mezde, ki so določene v členu H začasnega pravilnika in se tudi po njih odmerja provizija. Za sprejem v prov. zavod lahko zaprosi vsak delavec, ki je najmanj eno leto neprekinjeno v službi drž. železnic, jugoslovanski državljan, in je že odslužil svoj vojaški rok ali pa je stalno nesposoben, pač pa sposoben za službo, ki jo opravlja. Za tako prošnjo so predpisani obrazci, ki jih imajo v zalogi službene edinice in so brezplačno posameznikom na razpolago. Tem prošnjam je treba priložiti sledeče piri loge: domovnico, krstni list in vojaško knjižico, službena edinica pa priloži še zdravniško spričevalo žel. zdravnika. O sprejemu se dobi posebno spričevalo. Po petih letih članstva pri prov. zavodu se lahko prizna delavcu izjemoma tudi prejšnja služba pri drž. železnicah in sicer največ pet let. Ne prizna se pa vsa služba, ampak se vedno eno leto odbije kot čakalna doba- Ako ima kdo še po odbitku enega leta več službe kakor pet let, se mu prizna le pet let. Pri tem ni nobene zapreke, če je kdo prekinil žel. službo vsled odhoda v aktivno vojaško službo. Ne prizna se mu pa seveda vojaška služba sama. Ako je odšel v aktivno vojaško službo delavec, ki je član prov. zavoda, preneha biti član in se mu morajo prispevki, ki jih je vplačal kot član zavoda, vrniti. To velja seveda za delavce, ki so bili že prej sprejeti v prov. zavod, novi člani, ki še niso odslužili kadrskega roka, se ne sprejemajo. Ko se vrne delavec od vojakov je na novo sprejet in se postopa z njim, kakor j>rej omenjeno. V nobenem slučaju se pa ne more priznati v članstvo čas službe do odpusta iz službe, ako je bil delavec kazensko odpuščen. Prispevki za prov. zavod znašajo za delavce 4% mezde, ki se izračunajo po lestvicah člena 3. začasnega pravilnika. Ta tvori potem tudi podlago za odmero provizije. Pri tem nima nobenega vpliva urniua, ki jo sedaj prejema delavec. To pa zato, ker predvideva pravilnik prov. zavoda temeljno dnevno, mesečno ali letno plačo brez postranskih prejemkov. V uinini pa je združena temeljna mezda in drag. doklada. Za dokupljena leta se plačujejo dvojni prispevki za ves čas, kolikor je kdo dokupil, in 4% obresti za čas članstva. Člani, ki so ob vstopu v prov. zavod že prekoračili 35. leto starosti, morajo za vsako leto prel-.o 35. leta plačati še poseben prispevek v znesku '1% vsote, od katere se računajo redni prispevki. Pravico do provizije pridobi član po desetih letih članstva. Ta znaša tedaj 40% mezde, od katere se pobirajo prispevki. Ta vsota se zviša potem za vsako leto članstva za 2-4%, tako da doseže provizija po 35. letili članstva višino polne mezde, od katere se nazadnje plačujejo prispevki. Vdovi pripada 50% moževe provizije in za vsakega nepreskrbljenega otroka do 18. leta starosti '/s provizije, ki se faktično izplačuje vdovi. Ti prispevki zn otroke pa ne smejo presegati vdovske provizije. To so glavne točke pravilnika provizijskega zavoda, ki tvori temelj delavskega zavarovanja za starost in sicer za tiste delavce, ki so postali člani prov. zavoda po 1. januarju 1924. Za delavce pa, ki so vstopili pred tem dnem v prov. zavod (delavci južne železnice), pa veljajo še vedno določbe pravilnika tega zavoda. OBRTNE SOLE PA UVRSTITEV USLUŽBENCEV. Glede vrednosti izobrazbe obrtnih in obrtno-nadal jevalnih šol so bila izdana že različna pojasnila tako od trgovinskega kakor od prosvetnega ministrstva. Kakor znano, spada obrtno šolstvo pod ministrstvo za trgovino in industrijo. Poročali smo že, da je to ministrstvo izdalo pojasnilo, da so obrtno-nadalje-valne šole enakovredne dvem razredom srednje šole in da torej zadostuje njihova izobrazba za uvrstitev v I. kategorijo zvaniičnikov. Glavni prosvetni svet pri ministrstvu za prosveto je bil pa drugega mnenja in je na svoji seji sklenil, da izobrazba obrtno-nadaljevalnih šol ne odgovarja izobrazbi nobenega razreda srednjih šol za uvrstitev uslužbencev v posamezne kategorije bodisi uradnikov ali zvaničniikov. Generalna direkcija drž. železnic je predpisala, da se je ravnati po tem sklepu glavnega prosvetnega sveta in je sedaj ta odlok edino merodajen glede te zadeve. Neglede na to mnenje glavnega prosvetnega sveta je ministrstvo za trgovino in industrijo izdalo odlok z rl.ie 8. novembra 1929 glede ranga posameznih obrtnih šol, ki se pa ne ujema s prej omenjenim mnenjem glavnega prosvetnega sveta. V odloku so tudi določbe glede polaganja izpita na teh šolah in šolske obveznosti obrtnih in industrijskih vajencev. Za Sloveijo so važne tiste točke tega odloka, ki govore glavno o obrtnih šolah, ki jih imamo v Sloveniji in o teh ravno hočem obvestiti člane Glede polaganja privatnih izpitov na obrtnih in trgovskih šolah določa ta odlok, da je treba plačati poleg državne takse tudi honorar članom izpraševalne komisije v višini honorarja za eno uro za vsak predmet. Do vršena meščansko-obrtna šola v Beogradu je enaka štirim razredom srednje strokovne šole ali štirim razredom realke. Obrtno- in trgovsko nadaljevalne šole je treba smatrati kot nižje strokovne šole, ki so enakovredne dvem razredom gimnazije. Učno spričevalo ni noben dokaz o šolski kvalifikaciji v smislu odredb po-edinih zakonov o državnih uslužbencih. Za namestitev in uvrstitev oseb z učnim spričevalom o izučeni obrti je merodajna edino le šolska predizobrazba. Strokovna izobrazba eleiktroinstala-terjev, obratovodij pri električnih napravah in stabilnih parnih strojih in kotlih, ki so položili predpisan izpit v ministrstvu za trgovino in industrijo, je enakovredna izobrazbi, predpisani za III. uradniško kategorijo, toda le v slučaju, da take osebe ostanejo pri svoji stroki. Obrtno trgovski in industrijski vajenci, ki so 18 ali več let stari, se lahko izjemoma pripuste k polaganju privatnega izpita na obrtno- in trgovsko- nadaljevalnih šolah, ampak samo pod tem pogojem, da se ti izpiti vršijo v taki šoli pred izpitno komisijo, v kateri se nahaja poleg upravitelja in učitelja te šole tudi en član krajevnega obrtnega šolskega odbora. Dovršena šola pri srednjih tehničnih šolah za delovodje ozir. poslovodje, to šo gradbene obrtne šole in delovodske šole za poslovodje, je enakovredna izobrazbi, predpisani za III. uradniško kategorijo, toda le za slučaje, če te osebe ostanejo pri svoji stroki. To so najvažnejše določbe tega odloka ministrstva za trgovino in industrijo. Za železničarje zaenkrat še niso veljavne, ker generalna direkcija državnih železnic še ni službeno prejela tega odloka in zato tudi še ni odredila, da bi se po njem postopalo. Ako se to ne bo zgodilo v doglednem času, bo naloga organizacije, da v tej zadevi podreza na pristojnem mestu. Zahvala. Podpisani se najvljudneje zahvaljujem »Prometni zvezi železničarjev Jugoslavije« za nakazano mi podporo v znesku Din 200, a vsakemu železničarju priporočam, da se organizira v »Prometni zvezi«, ki ne pozabi svojih članov, kadar so v stiski. — Handner Iv. Seja osrednjega odbora se vrši v soboto dne 21. t. m. ob 18 zvečer v prostorih »Prometne zveze«. Vsi ločno! Kovinarji Jesenice-Javornik. Kranjska industrijska družba je presenetila svoje delavstvo pred nedavnim s ponovnimi redukcijami. Samo na Javorniku je bilo reduciranih nad 100 delavcev. In ti odpusti prav sedaj, ko trka zima na duri. Dvomimo, da bi bila vzrok tem odpustom nerentabilnost obratovanja v tolikem obsegu. Bržčas pa bo res to, da se mora delavstvo že sedaj začeti dresirati za novi še hitrejši tempo dela, ki ga bo prinesla seboj racionalizacija celotnega obrata KID, katera se že nekaj časa sem napoveduje. V kvar profitar-skim stremljenjem te redukcije gotovo niso. Kovinarji, organizirajte se! Papirničar ji Redukcija? Vevče. Te dni čitamo v meščanskem časopisju ,da se bo moral z novim letom ustaviti v papirnici v Vevčah en stroj za produkcijo rotacijskega papirja, češ, da v Jugoslaviji ni dovolj naročil, izvoz pa da je radi cen na svetovnem trgu nemogoč. Radi tega, da se bo moralo okoli 100 delavcev odpustiti. V dunajskem »Neues Wiener Tag-blattu« pa čitamo prav pogodeno razlago k gornjim vestem. Ta list zatrjuje, da imajo Združene papirnice možnost popolnega obvladovanja papirnega trga v Jugoslaviji v vsakem oziru. Konkurenca inozemstva je že sedaj sila težavna ali skoro nemogoča. List ugotavlja, da streme jugoslovanske papirnice z vevško na čelu baš v poslednjem času za tem, da se popolnoma otresejo nevarnosti konkurence inozemstva, zlasti Avstrije. To naj bi se zgodilo z zvišanjem uvoznih carin. Memento! Vevče. Sliši se, da gre v papirnici vse po zakonu. Podjetje se vedno sklicuje na zakone. Nič zato, saj zakoni so lepi, a žal se jih delavstvo premalo poslužuje. Drugačen red in veselje bi vladalo pri nas, če bi se v vseh slučajih sklicevalo podjetje kot delavstvo na zakone in jih tudi vpoštevalo. Ali je po zakonu, da se šopirijo za pisalnimi mizami inozemci, ali ni mogoče pri nas več kat preveč in sicer boljših moči na razpolago, ki morajo žal na račun Nemcev (z nekaterimi izjemami) stradati. Pa še precej visoki so, če slučajno kdo od delavstva potrka na pisarniška vrata, bodisi v službeni ali privatni zadevi, se že naprej čuje > Schon vvieder einer, alte Kundschaft« in pa »keine Zeit, keine Zeit« itd. Seveda gre vs’ v Atom: Bogastvo držav je delo delavcev! (Delavski! okrožnica papeža Leona XIII.) 53. Čei>rui> pa morajo vsi državljani, brez izjeme, nekaj prispevati za celotno splošno dobro, katerega nekak pristojen del satu od sebe pripada posameznikom. Vendar istega lin enako nikakor ne morejo prispevati. Kakršnekoli so menjave v načinih vladanja, bodo vedno tiste razlike med stanovi državljanov, brez katerih ne more biti in si misliti ne moremo kake države. Vsekakor je potrebno, da se najdejo nekateri, ki se posvete državi, ki delajo postave, ki sodijo in končno v službi, v organizaciji in kjerkoli drugod. Delo v vrtincu življenja in skrb za svojce, ta je moška naloga, uteha možu. opora hiše, družine in domača učiteljica, pa je žena. O slabih socialnih razmerah moremo govoriti vedno takrat, ko je to stanje zrušeno. Mar je to že urejena in krščanska družba, ki meče ženo v življenjsko vihro, da tam gara v tovarni za nizko mezdo dva do tri dinarje na uro. Ali sploh poznamo izrabljanje žene-de-lavke, ki za te nizke pare prodaja svojo življenjsko silo. ki bi jo morala uporabiti za družino, zlatemu inamonu, samo da vzdržita z možem peklensko življenje na niti. To ni red v družbi, to je nered! Odpraviti nered pomeni dati možu in ženi pravo mesto! Ves ta nered je povzročil tudi nezaposlenost moškega spola. Le računajmo, koliko žen zaseda danes službena mesta, ki niso po svojem bistvu namenjena ženi. Postavimo na ta mesta moške moči in s tem hi bila odpravljena brezposelnost moških in rešena tudi eksistenca družin. Jasno je namreč, da bi se marsikdo oženil, če ibi bil preskrbljen s sebi primerno še tako slabo službo, dočim je spet jasno, da se dekletu, ki je v službi, čisto nič ne mudi z možitvijo, še celo pa ne, tla bi vzela moškega brez ^eksistence ki bi ji potem doma gospodinjil. Kakšna je torej rešitev? Postavimo načelo, da človek nima samo pravice do eksistence, ampak da mora biti družba urejena tako, da jo tudi v resnici ima. In dalje: Človek ne imej samo pravice si družino ustvariti, ampak družba mu daj tudi možnost, da jo bo preživljal. Načelo: Oženi se, ko boš preskrbljen z najpotrebnejšim, bi družbo upropastilo. Kdo pa je danes preskrbljen in 'brez stra-pred bodočnostjo. Mar kmet? Ali ne beremo vsak dan o zadolžitvah. Mar del ivec? Ali ne poznamo brezposelnosti in trdote kapitalizma, ki mu je mnogokrat živalsko življenje več vredno kot člove- ško. Le kapitalizem in buržuazija sta zadovoljna; kmet hira, ker ne prodaja delavcu preostalih produktov po višji ceni, delavec ker ne more kupovati življenjskih potrebščin. Daj, družba, delavcu, ročnemu in duševnemu, za delo plačo, ki ne bo zadostovala le zanj ampak tudi za družino. Naj ne ..o plačano le delo, ampak tudi žrtev samega sebe za druge. Potem ne bodo več zakon in otroci luksus, ki je le za bogatina, ne bo godrnjanja nad poročenimi ženami, ki odjedajo možem kruh in žene bodo sanre opustile trdo in zanje neprimerno delo in življenje v tovarni in pisarni. Starotrška. Krekova mladina. Nova družina. Ustanavlja se nova naša družina: Krekova družina Ljubljana— Sv. Peter. Tako bo dobil tudi šentpeter-ski del mesta svojo prepotrebno podružnico. Ljubljana snuje tamburaški zbor. Upamo, da bodo naši fantje kmalu znali tudi ikako udariti. Laško. V nedeljo se je vršil v Gornji Rečici sestanek fantov. Pomenili smo se o Krekovi mladini, njenem namenu in potih. V nedeljo 20. t. m. se bo vršil zopet sestanek. Preska. O naši družini se malo sliši. Res, ni nas veliko, a dobro držimo skupaj. Imamo vedne tamburaške vaje. Priredili smo tudi igro, ki je dobro uspela. Vrhnika. Tudi na Vrhniki se počasi pripravljajo tla za Krekovo mladino. Si-I cer vlada še nekaka negotovost, a tudi to bo prešlo. Upajmo, da bo kmalu na Vrhniki Krekova družina. Zalog. Igra v nedeljo 22. t. m. ob 16 pri Cirilu »Prisega o polnoči«. Pridite torej vsi! Naša nova zadrusa. Hudajama, 16. dec. V nedeljo 15. t. m. se je ustanovila nova naša zadruga »Delavska posojilnica v Laškem, registrovana zadruga 7. omejeno zavezo«. Počasi a gotovo prodira zadružna misel. Sestanek dopoldne je pokazal, da se rudarji živo zanimajo za novo zadrugo, popoldne pa se je določilo prvo načelstvo. Ko bo zadruga registrirana, bo pričela poslovati v Hudi-jami. Vabimo vse delavce, posebno pa še strokovno organizirane, da pristopijo in vlagajo svoje prihranke v njo. To bo v prid njim, ker bo marsikak dinar rešen izgube, pomagano bo pa tudi skupnosti. Zadruga je vzgojno in bojno sredstvo. Tega se moramo zavedati. Zato rudarji, vsi v »Delavsko posojilnico«! Koledarček. Kdor še nima koledarčka, ga še lahko dobi pri Delavski založbi v Ljubljani. V Avstraliji grozi izbruhniti radi de-j lovnih in mezdnih odnošajev generalni I štrajk rudarjev. Naše bolniško in nezgodno zavarovanje od 1.1889 sem. Krepko pričeto socialno-politično delo v Nemčiji pod Bismarkom ni moglo ostati brez upliva na sosedne države, zlasti na Avstrijo. Nemčija je takorekoč na mah od l. 1881.—1890. izgradila celotni sistem soc. zavarovanja, izvzemši za slučaj brezposelnosti. Miselni razvoj osemdesetih let se je pričel krepkejše usmerjati v tendenco zajezitve neome-jenega razmahovanja manchestcrsko (menčestrsko) liberalnih gospodarskih doktrin. Prihajal je čas, da država z dosledno in skrbno socijalno politiko poseže v dosedaj več ali manj neomejeno osebno svobodo tovarn in da slabe posledice industrijalizacije produkcije omili z delavsko zaščitno zakonodajo. Propadanje ljudskega zdravja je sililo k protiukrepom. Avstrija je pred ustvaritvijo dveh najvažnejših zavarovalnih zakonov, ^ i- zakona o zavarovanju za slučaj borzni in o zavarovanju za nezgode imela skromne socialno-politične temelje. Gospodarska nadmoč industrije je bila očividna. Občutnejše sunke proti tej nadmoči je bilo čutiti v novelah k obrtnemu redu, v zakonu o obrtnih nadzornikih 1. 1883. in v noveli k rudarskemu zakonu. Veliki zakonodajni dogodki v Nemčiji so pamagali tudi v Avstriji k napredku. Osemdeseta leta so ustvarila rodovitna tla za predpriprave in za uzakonjenje bolniškega in nezgodnega zavarovanja. Zakon o nezgodnem zavarovanju je datiran z 28. dec. 1887, izšel v 1. številki drž. zakonika 1. 1888., pričel pa sc je izvajati 1, novembra 1889. Zakon o bolniškem zavarovanju je datiran z 28. marcem 1888, drž. zak. št. 33, pričel pa se je izvajati v 1. 1889. v času od aprila do novembra, kakor so bile pač predpriprave v posameznih kronovinah izvršene. Tudi posamezne blagajne v posameznih kronovinah niso istočasno pričele s poslovanjem. Tako je to leto minulo štirideset let od pričetka izvajanja zakonov o nezgodnem in bolniškem zavarovanju v Sloveniji. Jedro ustanov bolniškega zavarovanja so po zakonu tvorile okrajne bolniške blagajne na sedežih okrajnih glavarstev. Ob uveljavljenju zakona je poslovalo v bivšem Kranjskem 16 okr. bol. blagajn s 7979 zavarovanci, na Štajerskem 42 blagajn z 32.857 zavarovanci, na Primorskem 12 blagajn z 20.378 zavarovanci. Ozemlje sedanje Slovenije je pred 40 leti izkazovalo nekako 13.900 zavarovancev. Druga najvažnejša ustanova so bile obratne bolniške blagajne. Teh je bilo koncem 1. 1889. v celi Avstriji prijavljenih 1323, od teh na bivšem Kranjskem 17 z 2445 člani, na Štajerskem 32 z 10.133 člani. Tretjo kategorijo so tvorile društvene bolniške blagajne: na Slovenskem je bila samo ena in sicer v Tržiču na Gorenjskem. Tako je bilo ob pričetku izvajanja bolniškega zavarovanja v sedanji Sloveniji zavarovanih približno 20.000 oseb. Istočasno z organizacijo bolniškega zavarovanja so se izvrševale predpriprave za uveljavljanje zakona o nezgodnem zavarovanju. Izvajanje te panoge zavarovanja je zakon upravno poveril posebnim ustanovam, tkzv. Delavskim nezgodnim zavarovalnicam. Te zavarovalnice so bile enotne; vlada je odklonila zahteve po poklicnih (strokovnih) nezgodnih zavarovalnicah za posamezne stroke. Z ministrsko odredbo od 22. januarja 1889 je bilo ustanovljenih sedem nezgodnih zavarovalnic. Na našem sedanjem ozemlju sta poslovali nezgodna zavarovalnica v Gradcu za Koroško in štajersko in nezgodna zavarovalnica za Kranjsko, Istro-Primorsko in Dalmacijo v Trstu. Dasi je zakon .načeloma predvideval za vsako kronovino lasten zavod, je vlada omejila število nezgodnih zavarovalnic na 7, ker je hotela s tem razširiti skupnost rizika in zavodom tako zagotoviti zadostna denarna sredstva. Istočasno s temi predpripravami je vlada organizirala pri notranjem mini- strstvu tkzv. zavarovalni sosvet, kot najvišji posvetovalni organ ministrstva v vseh zavarovalnih stvareh. Prve člane samoupravnih organov nezgodnih zavarovalnic je imenoval notranji minister. Samo en Slovenec je bil imenovan, in sicer zastopnik zavarovalne družbe »Donau« Peter Graselli v Ljubljani. Za poznanje tedanjih gospodarskih prilik v bivši Avstriji je zanimivo, da je nezgodna zavarovalnica v Trstu z vsem svojim obsežnim teritorijem izkazovala le 1835 zavarovanju podvrženih obratov z 31.205 delavci, zavarovalnica v Gradcu 6548 obratov z 49.389 delavci, zavarovalnica na Dunaju 14.696 obratov s 153.386 delavci. To znači: gospodarsko življenje se je osredotočilo v nemških deželah. Danes izkazuje okrožni urad nad 80.000 zavarovancev v izrazito in-! dustrijskih podjetjih in nad 15.000 gospodarskih obratov (odštevši gospodinjstva in druge poklice). Ob pričetku izvajanja nezgodnega zavarovanja je n. pr. Kranjska izkazovala 496 poljedelskih, gozdno-gospodarskih obratov in mlinov z 992 delavci, 58 kovinskih industrij s 588 delavci, 13 tekstilnih industrij z 935 delavci, 10 oblačilnih industrij s 340 delavci. Danes vidimo napram tem številkam naravnost velikanski napredek. (Dalje prih.) Zbirajte za tiskovni sklad I Cez hribe in doline... Celje (proslava 40 letnice socialnih zavarovalnih zakonov). Delavske strokovne organizacije priredijo v nedeljo 22. decembra ob 10 dopoldne v dvorani Delavske zbornice v Celju proslavo 40 letnice socialnih zavarovalnih zakonov. Spored: 1. Pozdravni govor in otvoritev; 2. slavnostni govor (prednaša govornik iz Ljubljane); 3. sprejetje stavljene resolucije; 4. zaključek. Na to proslavo, ki naj bo obenem tudi manifestacija za uvedbo starostnega in invalidnega zavarovanja, in da reforma bolezenskega in nezgodnega zavarovanja ne sme prinesti poslabšanja, vljudno vabimo vse organizirano in neorganizirano delavstvo, nameščence, kakor tudi vse prijatelje socialnega zavarovanja. Radio. Izseljenci in radio. Ko se bližajo božični prazniki, nam uhajajo misli nehote vse češče do onih, ki so morali za kruhom v svet, ker jim ■domovina ni mogla dati zaslužka. Vse živeje se te dni zavedamo, da so to naši bratje in sestre, ki bi vendar tako radi bili v teh dneh zbrani z nami v naš domači krog. Še bolj pa uhajajo njim samim te dni misli v domovino Če jim že drugače le težko pomagamo, imamo pa eno sredstvo, da pridemo neposredno do njih. To sredstvo je radio Slovenski radio bo prihajal te dni do vseh naših delavskih družin na Vestfalskem, v Holandiji, Franciji, Belgiji in drugod. Prinesel jim bo slovenski božič in vsaj majhen spomin in glas iz domovine. Ganljiva so pisma nekaterih naših rudarjev, ki pišejo naši postaji o veselju nad slovenskim radiom. Ljuibimo torej \ to našo veliko kulturno ustanovo, ki se postavlja v službo vseh slojev našega naroda, ki dobiva svojo besedo v njej tudi naše delavstvo z lastno delavsko uro. Božič ob radiu. Malo je praznikov, ki bi ostreje pokazali nasprotje med reveži in bogatini kot je ravno božič. Kako je vendar različen sveti večer bogatašev v udobni vili ali revežev v bornih, prenapolnjenih temnih stanovanjih. Malo je radosti v takih družinah in malo svetonočnega duha. In vendar prinese utehe in po-mirjenja v vsako družino — radio. Ves svet praznuje božič, praznuje ga zlasti še v radiu. Ob aparatu poslušaš božične slavnosti in veselje v vseh jezikih vseh narodov, ki se jim je oznanila blagovest svete noči. Duh se ti nehote dvigne preko bridkosti in težav življenja :n v srce se naseli vera v nov čas, ki mu je radio simbol: čas uresničenja angelske pesmi, čas ljubezni in vzajemnosti vseh narodov, čas dopolnjenja svetonočnih besed: »Mir na zemlji...« Dona dela. Ljubljana. Delo dobe: 1 hlapec, 3 mizarji, 5 čevljarjev, 15 rudarjev, 3 krojaški pomočniki, 1 zlatar, pomočnik, 1 klepar, 1 nožar. pomočnik, 1 graver, 1 kolar, 1 brivski pomočnik, 5 navadnih delavcev, 100 gozdnih delavcev, 1 strojni I mizar, 1 soloviolinist za v kino, 2 žagar- ja, 2 pečarja, 13 vajencev. — Zenske: 1 dežnikarica, 2 pletiiliki, 1 lkarica, 1 gostilniška kuharica, 2 vajenki za strojno pletenje. Maribor. Delo dobi: 7 viničarjev, 3 majarji, 1 kravar s sinom, 2 Švicarja, 16 hlapcev, 7 delavcev za v vinograd, 20 gozdnih delavcev, 12 rudarjev, 1 delavec za pregledovanje jajc, 1 električni inštalater, 1 sodar, 1 elektromonter, 1 mizar, lčevljar, 1 čevljarski delovodja, 1 krojaški delovodja (mojster), 2 prikrojeval-ca gornjih delov čevljev, 1 hotel, sluga, 1 pečar, lmlinar, 2 natakarja, 1 tesar, 12 ključavničarjev, 10 mizarjev in 4 kovačev za v tovarno vagonov, 2 kovača za v bližino Maribora. — Vajenci čevljarske .mizarske, zlatarske in pekovske obrti ter trg. stroke. — Zenske: 4 kmečke dekle, 6 kuharic, 8 služkinj, 2 postrež-nici, 1 vzgojiteljica, 2 sobarici, 1 hotel, sobarica, 1 šivilja za obleko, 1 šivilja za perilo, 1 šivilja za šivanje odej, 1 parf. servirka, 1 podnatakarica, 1 plačilna natakarica, 2 šivilj, vajenki, 1 pletilska vajenka. Celje. Delo je na razpolago 3 konjskim hlapcem, 4 hlapcem za govejo živino, 30 gozdnim delavcem, 13 rudarjem za Nemčijo, 1 sploš. ključavničarju, 2 kleparjem, 1 gateristu, 3 sodarjem, 2 le-sostrugarjem, 3 čevljarjem, 1 prikroje-valcu gor. delov, 2 krojačema za mala dela, 1 krojaču za vel. dela, 1 mesarju. 1 mlinarju, 12 vajencem. — Ženskam: 10 kmečkim deklam, 1 šivilji, 4 natakaricam, 1 račun, natakarici, 3 kuharicam, 1 orož kuharici, 6 služkinjam, 1 kuh. dekli, 2 sobaricama, 1 hotel, sobarici, 1 gospodinji, 1 vzgojiteljici. Za kratek čas. Murovec: Saj ni res, da bi bili Ižanci tako lnidi pretepači. Bulovec: Kako to misliš?« Murovec: Prejšnjo soboto bi bili jaz, ... v** 1 ./Ul ji moja dva brata in sosedov Nace sko nabili enega, ki je bil doma tani od Iga oro Iga- Tone: Pojdi z menoj k trgovcu, da mi pomagaš pri izbiranju obleke- Tine: Pa zakaj naj grem? Mar mi- sliš. da je moj okus boljši od tvojega?« Tone: To ravno ne, pač pa je tvoj kredit 'boljši.« * Zavodnik: Moj vajenec vedno žviž- ga, kadar dela.« Zaplotnik: Vesel bodi, kajti moj pa samo žvižga. Z novo povestjo „Kako sem ubila svojega otroka“ od Pierre Eremite-a pričnemo v naslednji številki. »Kako sem ubila svojega otroka« je najnovejša in po splošnem zatrdilu najlepša povest, kar jih je do sedaj napisal pariški župnik Pierre 1’ Eremite. DVE NOVI POSLOVALNICI otvori I. del. konzumno društvo te dni, in sicer: FLORJHHSHH ULICH št. S D Ir,Si gosp. Stenta in ROZNH DOLINI! CESTA III Sl. 2 n hiSi g. Pnnčoh Somišljenike in člane prosimo za pristop oziroma agitacijo — Z izplačevanjem dividende se prične prve dni v decembru. — NAČELSTVO. Jože Bor: Naš osel. Zadnjič sem povedal, kaj se je zgodilo s stiskalnico mojega očeta. Hlapca Iginacija smo imeli: in je vsako leto sadje v stiskalnici spreminjal v mošt; pa je bil prepohlepen in je nekega dneva počila os ter ga je ubilo. Ne morem pa nič zato, ko mi je naša domačija tako pri srcu, da ne bi popisal, kako se je zgodilo, ko je moj oče kupil osla, lepega, sivega, nekoliko in le za spoznanje beloprogastega dolgouhca. Prečudna je ta zgodba, in če bi ne bila resnična, bi moral reči, da je zlagana. Oprostili bodete: neverjetna je res, ampak koliko neverjetnosti je na svetu, pa so čista resnica Na primer, pravil mi je bratranec Polde (z Laz je doma im vojak je bil), ko se je vrnil iz fronte, kako so praznovali ob Soči sveta večer. Ni bilo ne mraza, je rekel, in ne topline, nekako sanjava noč je spajala jarke s skalami in tudi pokanja ni bilo, ne dima. Sveti večer. Komandant je poslal zapoved: Sveti večer je, junaki, danes ne bo streljanja, mir ljudem na zemlji. Začudeno sem gledal bratranca in neverjetno se mi je zdelo: ubijaš ljudi do polnoči in ubijaš jih od svetega dneva dalje vsak dan in ves dan, pa ti pravi nekdo: Mir ti, ki si dobre volje. In vendar je bilo res. Par ur se niso streljali, mir ljudem na zemlji, drugi dan pa so začeli spet do prihodnjega Božiča in to skoro pet let . . . Vidite! Aili pa, če čitate časopise, so te dni na Angleškem, ali v bližini nekje, saj svet ni velik, odkrili skrivnostno šolo. Mladi fantje so se zbirali v kleteh in tam so jih odrasli razbojniki učili, kako najlepše oropajo človeka. Vzameš oster nož (take vaje so delali) in ga naglo zasadiš žrtvi za vrat. Par trenutkov, hip, in že je bogatinec, ne da bi dihnil, na tleh. Skloniš se in mu pobereš denarnico, uro morda, ali pa celo trdo nabasano listnico. In so zaprli šolo, pa tudi učenike in učence. Pa so nekje drugje ustanovili šolo, kako se pobija ljudi na debelo, in je bil mladenič, ki je dejal: To pa ne — ubijal ne bom! In ni hotel poslušati pouka. Pa niso ne šole in ne učenikov in učencev zaprli. Zaprli so mladeniča, ki se je bil šole branil. Neverjetno — pa je res! In tako neverjetna je tudi zgodba o našem oslu — pa je, o, je, je resnična in ne vem, naj bom li tega vesel ali žalosten. »Oštarija, ata, takega osla pa še ne!« je zabrundal Korošec, ki ima zapeček v svoji prodani hiši in je bil naš hlapec. Ponižen ko vijolica, lep ko nagelj, močan ko hrast — živela naša domovina, ki ima takega osla!« Osel je stal na dvorišču in migal z ušesi in ni bil tako brez soli, ko pravimo, da so vsi osli. Pogledal je v levo, pogledal je v desno, se obrnil, privzdignil rep in zarigal — Korošec pa ga je potrepljal po hrbtu. Dan za dnem je bil Korošec njegov gospodar. In ko se je Korošec skregal in šel služit drugam, pa je prišla Mica iz Sabočevega, je bil osel njej pokoren in vse je bilo lepo in prav. Vozil je osel in oral. Hlode skupljal in smreke vlačil. Branal je po zorani njivi in sadove nosil. In ni bil ne trmast in še manj uporen. Pošten je bil, vijolica, nagelj, hrast. Toda bil je moder. Tuhtal je sam v sebi in nekega dne jo je potuhtal. Jutro jc bilo in Mica je vstala, da bi šla pod kravo, kajti doma smo ji dajali mleko. Počesala se je in v naglici umila ter šla proti hlevu. Nenadoma pa je pribežala nazaj, golido je izpustila med potjo, in klicala: »Ljudje, ljudje, jezastana, kaj takega!« Poskakovala je po dvorišču, ko da jo meče božjast. Iz sosednjih hiš so pribežali ljudje z zavihanimi rokavi, gorjačami, krepelci, sekirami -— matere s poleni, otročji vrisk je šinil med kostanje ob poli. »Roparji, ali ka-li?« je vprašal Godec, ki je prihitel s svetlo koso. »Kaj roparji!« je vpila Mica. »Velik gospod stoji pred našim hlevom, kdo ve, od kje je prišel. Menda iz samega Dunaja!« Povesile so se rake in glave sklonile in vsa truma se je napotila pred hlev. In glejte, sredi ceste je stal osel. Ali pa je bil res to naš osel? Res, imel je še svoja dolga ušesa in štiri noge, toda, joj, bil je oblečen v črn frak, krog vratu je imel trd ovratnik, prevezan s prelepo kravato, v gumbnico si je bil zataknil bel nagelj — in tudi štiri hlačnice je imel, na glavi pa visoki, svetli, črni klo-kub, kakršnega redko vidijo na vasi oči. Stal je na cesti, ponosen in z repom je migal in nikdo se ni upal blizu. Marjana, ki je služila pri sosedu, je butnila Godca. -Ali je osel ali ni?« Godec, ki je bil visoka osebnost, je odgovoril: »Osel v fraku! Umetnik je morda?« Beži, beži,« se je zadrl Križaj, ki so ga med kritike prištevali, »umetnik! Nima normalnih ušes. Godec pa ni odjenjal: Ali umetnost merimo po ušesih? Ta ima dolge, druga prekratke. Gre za j nastop!« in se je zgubil med ljudmi, kajti ; strah je imel pred umetniki. Takrat pa je stopil iz svoje hiše go-: spod Pečenka, ki je bil poslanec njega | dni, zakašljal je in spregovoril: v isakospotopani gospod! Nepopisna • je čast, ki nas je doletela. Naša uboga ! domovina, ki pravkar vstaja iz postelj, j drhti veselja, ko vas vidi, gospod, ne | vem, kako bi vas nazval, da bi bilo prav, ! ki ste se blagovolili ponižati do nje in jo olepšati s svojo navzočnostjo. V ime- i nu vsega naroda mi je čast,' vzklikniti ; na en dušek: pozdravljeni!« Globoko se je priklonil gospod Pe-j čenka in še enkrat. Osel pa je pomigal | z ušesi in zarigal v vesel pozdrav. »Peljimo ga na trg, sprejmimo ga : vdano, bog ve, kakšne neprilike nam napravi, če ne bo vse v redu,« je pripomnil \ župan, ki se je tisti čas prikazal izza vogala. Prerinil se je v ospredje in za: čel: »Gospod, ki ste najbrže z Ogrskega, ker ne razumemo vaše govorice, dovolite, da vam v imenu vsega, narodno globoko čutečega naroda, izrazim svojo globoko vdanost!« Pripognil se je do tal in že je preplašeno od skočil. Kajti osel se je okre-nil, dvignil rep čisto navpično in zarigal — nato pa jo je naglo pobral, le prah se je valil za njim po cesti. In že ga ni bilo . . . »Jojmene, jojmene,« je stokal učitelj, »kaj bo, kaj bo — zatoži nas! Premalo si se priklonil, oče župan!« In že so se gnetli in ubogi župan bi bil ob glavo, ko se ne bi oglasil narodni voditelj: Ne more nas tožiti — poklonili smo se mu. In — ne razume našega jezika, čuli ste, kako prečudno se je zahvalil, j Sporočimo: jesti smo mu ponudili in piti, slavoloke smo postavili, a je prehitro odšel in smo jih podrli, s cvetjem smo ga obsipali, pa ga je otresel, niti roke nam ni podal. Vdani smo, pošteni in verni — ne bo nas zatožil, vesel nas bo.« Zupan si je obrisal znoj, ki mu je tekel po licih in predlagal: »Vejo, tako naredimo. V naše dnevnike dajmo, proslavimo ta dan in hvalimo ga, čemu bi iskali ne,prilik? In podpišimo se vsi, ki smo stebri -naroda, to bo bolj držalo in lepše je pogledu.« In šli so v občinsko hišo in so tako storila. In tisti dan je počivalo vse delo, veselico so pripravili in narodne dame so se zibale med mizami in prodajale srečke, da postavijo spomenik na onem prostoru, kjer so stali visoki gospod. In bili so pri mizah vsi narodni veljaki, globoko učeni profesor Jezičnik je napisal prekrasen govor, filozof Kopriva pa je spočel novo svoje delo o slovenskem aoristu. Tam po barju in povsod, kjer so hribi in doMne, pa je rigalo radosti in glas je bežal po vsej naši domovini. Prečudna je ta povest in neverjetna bi bila, če bi ne bila resnična. In še bi povedal, kako je čez leta osel zgubil frak in vse, kar ga je delalo gospodom, povedal bi, kako so pretepenega prignali nazaj, in še bi povedal, da nikdo spočetka ni verjel, da je bil gospod osel in osel gospod, osel le osel — če bi se ne bal, da ne prideta Vidmar in Uše-ničnik in mi naredita pridigo o umetnosti. Tako pa le svetujem: poglejte vedno, ljudje, kdo je v fraku in ne, v čem je kdo! Z* >Jugi>slov»n§ko tiskarno«: Karel C«l Izdajatelj: Konzorcij »Delavske Pravice« (Jože Rutar' Urednik: Srečko Žumer.