246 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 1 realizem (al-Ṣūfiyya wa-l-sūrriyāliyya) med drugim zapiše te besede: »Temeljna značilnost al-Niffarījevih tekstov je preseganje poimenovanj (asmāʾ), dokazov, pomenov, oblik, itd., ki se jih je posluževalo njemu predho- dno pisanje (kitāba), da bi ponazorilo resničnosti (ašyāʾ) oz. to, kar je poime - novano. Al-Niffarī piše na skrivnosten način, ki se ga prej niso posluževali. Re- sničnosti osvobodi njihove preteklosti, njihovih prejšnjih besed in ustaljenih načinov njihovega izražanja, ter jih po- stavi v drugo obliko, tako da jih izrazi z novimi poimenovanji. Pisanje je tukaj spreminjanje (taġyīr ); prenavlja namreč resničnosti, s tem, ko prenovi njihove oblike in povezave, ter prenavlja jezik sam, s tem, ko uvaja (tunšiʾ) nove pove- zave med besedo in besedo ter med be - sedami in resničnostmi.« (1995, 186) Aljaž Krajnc Reference Adūnīs. 1995. al-Ṣūfiyya wa-l-sūrriyāliyya. Bejrut: Dār al-Sāqī. Angleški prevod: 2005. Sufism and Surrealism. London: Saqi Books. al-Daghistani, Raid. 2020. Spremna beseda. V: Al-Niffarī 2020, 107–121. Henry de Lubac. 2017. Na poteh k Bogu. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Makdisi, George. 1974. Ibn Taymīya: A Ṣūfī of the Qādiriyya Order. American Journal of Arabic Studies 1:118–129. al-Niffarī, ʿAbd al-Ğabbār. 2020. Knjiga mističnih postajališč in nagovorov. Ljubljana: KUD Logos. Marcin Godawa in Bojan Žalec, ur. Im- age and Man – Correlations. Krakow: Pontifical University of John Paul II, 2020. 125 str. ISBN: 978-83-7438-679-1 Znanstvena monografija Image and Man – Correlations je rezultat interna- cionalnega sodelovanja med slovenski- mi in poljskimi akademiki. Obravnavani monografiji daje dodatno vrednost ra- znolik izbor avtorjev prispevkov, ki vsak s svojega področja osvetlijo pojem »po- dobe«. Kakor povesta urednika v krat - kem uvodu na začetku monografije, želi delo prispevati k boljšemu razumevanju in evalvaciji različnih oblik podob v na- ših življenjih. Znanstveni članki nam po- strežejo z interdisciplinarnim pogledom na razkrivanje podob, pri tem pa so v ospredju antropološki, teološki, filozof - ski, izobraževalni in psihološki vidik. Prezreti ne smemo niti vrednosti prime - si umetnostne zgodovine, religiologije in estetike. V znanstveni monografiji najdemo devet člankov osmih avtorjev. Avtor dveh člankov je Bojan Žalec, ki v prvem prispevku predstavi Kierkegaardov po- gled na Boga. Pri tem se še posebej ustavi pri njegovem delu Works of Love (1847), pri katerem je jasno izražena fi- lozofova težnja po etiki ljubezni. Žalec prepozna v Kierkegaardovi etiki ljube- zni, ki temelji na svetopisemski zapove - di zlatega pravila, najpravilnejši način, prek katerega človek lahko postane tista podoba, za katero je bil ustvarjen. V drugem prispevku (zadnji v mono - grafiji) Žalec spregovori o islamofobiji, ki v prvi vrsti meče slabo luč na celotni islam in na vse muslimane in je kot ta- kšna hkrati zaviralka graditve interkul- 247 Ocene turnega dialoga. V prvem delu prispev - ka Žalec predstavi karakteristike islamo- fobije, pri tem se navezuje na Todda H. Greena. Islam je po njegovem mnenju označen kot monoliten, drugi, slabši, sovražen, manipulativen in diskrimina- tiven. Hkrati trdi, da so diskurzi proti is- lamu nekaj naravnega in da musliman - ski kriticizem na zahodu nima veljave. V drugem delu prispevka se avtor naveže na iskanje izvora islamofobije, pri tem še posebej omenja Bernarda Lewisa, po čigar mnenju vidi islam sovražnika v Za- hodu. Razlog za to sta ljubosumnost in ponižanje muslimanov ter ostro naspro- tovanje modernizmu in sekularizmu. Nadalje se Žalec posveti Saidovi kritiki zgoraj omenjene misli in izpostavi, da se orientalizem in islamofobija ne sme- ta enačiti. Prispevek članka je: izposta- viti razmislek o prihodnjih korakih, ki bi vodili do zmanjšanja islamofobije. Avtor predlaga: muslimane bi morali obravna- vati kot sebi enake in jim dati priložnost, da se vključijo v zahodno družbo. Obe- nem je treba doseči, da se tudi širša jav - nost (in ne zgolj akademiki) zave, kako so različne informacije, ki jih oddajajo o muslimanih mediji, filmi in razni forumi, del islamofobijske industrije. Cilj je, do- seči medkulturni in medreligijski dialog z muslimani na konkretni ravni in imeti pred očmi, da vsi muslimani niso tero- risti. Naslednji prispevek v monografiji se navezuje na embleme, ki prikazujejo li - turgijo velikega petka in se hranijo v frančiškanskem samostanu v Krakovu. Magdalena Ficoń v svojem prispevku ra- zloži trinajst emblemov, katerih zanimi- vost je povezovanje uprizorjenih podob in napisov v latinščini. Prvi emblem pri - kazuje Kristusa pred velikim duhovni - kom, krasi pa ga napis »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kar delajo«. Napis pod drugim emblemom je vzet iz Lukovega evangelija. Pravi: »Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43) Zanimivo pa je, da emblem upodablja Cerkev; Ficońova to poveže z dejstvom, da človek z vsakim vstopom v cerkev prestopa nebeška vrata. Tretji emblem je povezan s tretjim Kristusovim stav - kom na križu: »Žena, glej, tvoj sin!« (Jn 19,26) Tudi tukaj emblem ne prikazuje Kristusa na križu, prav tako ni prikazano nobeno trpljenje. Avtor upodobi rojstvo Cerkve in njenih teles na miren način. »Zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46), to je napis pod naslednjim emblemom, ki uprizarja čoln na valovitem morju. Peta slika prikazuje Kristusa kot jelena, ki pije vodo. Pod njim je napis » Sitio« (Žejen sem). Ficońova v tem odstavku vidi sim- bolizem zmage, s katero je Kristus pre- magal zlo in odrešil človeštvo. Na še - stem emblemu z napisom »Dopolnjeno je« (Jn 19,30) so naslikani trije križi, ki zelo preprosto prikazujejo Jezusovo smrt in s tem izpolnitev vseh prerokb. Naslednji (sedmi) emblem slika Boga na oblakih, ki z iztegnjeno roko čaka, da se njegov Sin vrne domov. S sliko se ujema tudi napis, ki pravi: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« (Lk 23,46) Sledi emblem, na katerem je menora naslika- na pred križem. Menora je simbol božje popolnosti, svetosti in blišča. Križ pome - ni Kristusa, ki je resnična luč. Pod osmim emblemom je zapisano »Sonce je zakrito«. Slika na devetem emblemu prikazuje razpolovljeni tempelj. Tukaj se tudi napis »Tempeljska zavesa je bila strgana na dva dela« ujema s sliko. Fi - cońova vidi v tem konec stare zaveze in začetek nove zaveze. Naslednji emblem prikazuje razpokane skale; to se lahko navezuje na Mt 27,50–53. Enajsti em- 248 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 1 blem nosi zapis »Monumenta apperta svnt«. Prikazuje mirno ozadje z drevesi. V ospredju pa so liki, ki prihajajo iz gro- ba. Dvanajsti emblem upodablja mesto z mestnimi vrati in ljudi, ki vrata obkro- žajo. Ficońova zapiše, da je to prikaz vstajenja od mrtvih in s tem nakazilo eshatološke ere. Ljudje, ki so osvoboje - ni pekla, korakajo v sveto mesto Jeruza- lem. Na zadnjem emblemu je naslikano pashalno jagnje, kakor Kristusa imenuje evangelist Janez. Avtorica sklene: ta analiza nakazuje, da nosijo poslikave v sebi globoko sporočilo in nekako kažejo na resničnost in pravičnost sveta. Dagmara Pięta se v svojem prispevku osredotoči na posebno vrsto evangeliza - cije – na teologijo filma. V sodobni druž- bi, kateri se želi Cerkev po zadnjem kon- cilu približati, je film orodje za gradnjo dialoga in bratstva, na kar je še posebno opozarjal sv. Janez Pavel II. Teologija fil- ma je ena od celic teologije umetnosti. V njej so zajeta vprašanja o bistvu člove - kovega bivanja in o relaciji sveta do vre- dnosti. Teologija filma tako išče odgovo- re na religijska, etična in moralna vpra- šanja in jih vključuje v filmsko govorico. Iz naslova prispevka, The Idea of Theo- logy of Film Based on Krzysztof Kieślowski‘s Works, je razvidno, da se av - torica članka opira na enega od najuspe- šnejših poljskih filmskih režiserjev, Kr - zysztofa Kieślowskega (1941–1996). Nje - gova zbirka desetih srednjementražnih filmov, imenovana Dekalog, se osredo- toča na življenje sleherne osebe in odpi - ra vprašanja o pomembnih življenjskih tematikah, kakor so vprašanja smrti, pra- ve ljubezni, sebičnosti, umora, neplo - dnosti, abortusa, osamljenosti, ugrabi- tve, materializma in raznovrstnih stisk. Naslednji (četrti) prispevek v obrav - navani monografiji nosi naslov Stigma- tization of Emotinality. Avtorica v obrav - navanem članku razume stigmatizacijo kot fenomen, ki označuje zunanjo vsilje - no negativno podobo in izziva negativni odnos do osebe, skupine ali družbenega fenomena, ki izraža različne podobe, prepričanja ali vrednote. Mateja Centa meni, da stigmatizacija prav tako cilja na čustva oziroma čustvenost. Stigmatiza- cija čustvenosti kaže na zunanjo vsiljeno negativno podobo ali negativni odnos do izražanja čustev, ki so lahko nepri- merna ali pretirana. V prispevku avtori- ca navede več zgledov sodobnih razi - skav, prek katerih pokaže, da je stigma- tizacija žensk kot bolj čustvenih za neka- tere raziskovalce dejstvo, za druge pa stereotip. Pri tem poudari, da so neka - tere pričakovane čustvene reakcije lahko odvisne od spola, po drugi strani pa tudi temeljijo na prepričanju in verovanju, kakor ga daje zunanji svet, ki ga oblikuje družba. Družba ima lahko globoko utr - jena pričakovanja glede ustreznosti izra- žanja čustvenega odnosa, kot posledico tega pa je v nasprotnem ravnanju težko zaobiti stigmatizacijo. Centa sklene, da na takšen način postopek stigmatizacije pogosto deluje nepremišljeno in se bo ohranil, vse dokler bodo obstajale po - membne norme. Družba namreč sti- gmatizira vsakega člana, ki se oddalji od pričakovanih norm. Na koncu Centa pre- dloži smernice za premostitev stigmati- zacije. Poziva k temu, da je drugega tre - ba slišati in ga v prvi vrsti narediti za re- sničnega, da se je treba zavedati, kako je drugi vedno drugačen od nas. Najve- čje ovire za sprejemanje drugega pa po - menijo narcizem, strah in pristranskost. Peti članek v obravnavani monogra- fiji poveže svetopisemsko zgodbo o To- bitu s prvinami edukacije. Sveto pismo govori o tem, kako je bil Tobitov sin To- 249 Ocene bija poslan v Medijo h Gabaelu, po vre- čo desetih talentov srebra. Na poti ga je spremljal angel Rafael, ki se je Tobitu predstavil kot eden od njegovih soro - dnikov. Gerjolj v angelu Rafaelu vidi vlo- go botra, ki mladostnika spremlja na poti odraščanja in h kateremu se lahko mladenič nekoliko bolj zaupa kakor svo - jim lastnim staršem, boter pa ga prav tako vzgaja in uči veščin za pravično ži- vljenje. Obenem se dotakne tudi Tobi - tove slepote, ki ga je prizadela zaradi belih peg. Če so oči ogledalo duše, po - tem lahko drži tudi to, da starši v obdo- bju odraščanja otrok nekoliko oslepijo, saj jih mladostniki zaradi želje po samo - stojnosti ne spustijo v svojo dušo. Vzpo - redna svetopisemska pripoved v Tobi- tovi knjigi spregovori o Tobijevi poroki s sorodnico Saro. Sari je zli duh odvzel že sedem mož. Vsi so umrli na poročno noč in podobno se pričakuje tudi za To- bija. A angel Rafael odžene hudega duha, Tobija pa ozdravi svojo ženo. Ger - jolj prepozna v tem zmago ljubezni nad smrtjo, seveda pod pogojem, da je sre- dišče ljubezni Bog. Dodaja, da je za star - še na stara leta najlepše darilo, videti svoje otroke srečne in s potomci, ob tem pa tudi prepoznajo, da je bila nji - hova vloga in vloga drugih ljudi (ange - lov), ki so spremljali njihovega otroka na poti odraščanja, nepogrešljiva. Angeli so vsakdanjem življenju otrok poleg staršev tudi pedagogi, kateheti, športni učitelji in drugi, ki otroka spremljajo na poti njegovega odraščanja, ga učijo za veščine in življenje in mu na neki način zagotavljajo tudi varno okolje. Anna Jungeiwicz se v svojem prispev - ku opira na metafore o svetu kot tiskal- nem stroju, ki so jih uporabljali zgodnji poljski pridigarji, po zgledu velikih filo- zofov (Platon, Aristotel) in teologov ( sv. Avguštin). Obrača se na češkega prote- stanta Johannesa Amosa Komenskega (1592–1670), na poljskega dominikan - skega pridigarja Fabiana Birkowskega (1566–1636) in na poljskega pridigarja Franciszeka Rychłowskega (1611–1673). Avtorica pravi, da se je treba vprašati o funkcijah teh metafor. So namreč veliko več kakor le retorični okras. Misli zgoraj omenjenih teologov se navezujejo na figurativno gradnjo sveta, ki je zgrajena iz različnih, hierarhičnih delov. Toda to ne ponazarja le konstrukcije sveta, am- pak še posebno prenos resnice in zna- nja. Funkcija je torej bolj epistemološka kakor ontološka. Nadalje metafore po- nazarjajo predhodni obstoj bitij v Božjih mislih pred dejanjem stvarjenja. Nena - zadnje pa nakazujejo na človekovo po- trebo po oblikovanju svoje lastne podo- be po božji podobi, to pa je mogoče za- radi božje podobe, ki obstaja v naravi. Naslednji članek za obravnavano mo- nografijo je pripravila Ana Martinjak Ra- tej. Govori o podobi človeka kot osebe v povezavi s totalitarnimi režimi. Avto - rica je, navezujoč se na Hanno Arendt, na Zygmunta Baumana in na druge per - sonaliste, prikazala nevarnosti totalitar - nih sistemov za človeka in človeštvo. Ti sistemi namreč izničijo človekovo do - stojanstvo, poleg tega želijo izenačiti družbo, to pa vodi do zanikanja različ- nosti in edinstvenosti vsakega človeške- ga bitja. Martinjak Ratejeva sklene, da bi nam morale biti bogate izkušnje to- talitarnih sistemov iz zgodovine šola za nadaljnje odločitve. Pravi, da bi se bilo treba upreti vsem političnim sistemom in oblikam vladanja, ki na takšen ali dru- gačen način vpeljujejo prvine totalita- rizma v svoje oblike vladanja. Prispevek Veronike Beliaeve-Saczuk je sad njenega terenskega dela (2014– 250 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 1 2015) v regiji Okian, ki leži v Republiki Burjatiji, avtonomni republiki Ruske fe- deracije v Sibirskem zveznem okrožju. Na omenjenem okrožju živita dve etnič- ni skupnosti – Sojoti in Burjati. V tem delu sveta se je vse do danes ohranil budizem, ki pa vsebuje primesmi šama- nizma. Po avtoričinih besedah je teh primesi v Okainu največ na svetu. Avto- rica posebno mesto v članku posveti bo- ginjama ljubezni, imenovanima Bela in Zelena Tara, spreminjajočim se lokaci- jam, njunemu čaščenju in negovanju podob ter različnim legendam, ki so še danes močno navzoče v življenju tam- kajšnje skupnosti. Raznovrstnost prispevkov v mono - grafiji kaže na dejstvo, da je človek kot družbeno bitje vpet v najrazličnejše vzorce družbe. Podobe, ki jih odkriva v svojem življenju, so v veliki meri odvi- sne od percepcij družbe, ki jih je kot po- sameznik in kot družbeno bitje pridobil in si jih nekako tudi prilastil. Odličnost monografije uvidimo v iskanju njene rdeče niti. Kaže na to, kako pomembno je, da človek sprejema sebe in drugega, brez spolne, verske, etnične ali kakršne - koli druge stigmatizacije. Hkrati pa mora imeti pred očmi tudi dejstvo, da je za graditev sobivanja v sožitju treba upo- rabljati pravilne edukacijske veščine – takrat, ko sami raziskujemo, pa tudi ta- krat, ko posredujemo svoje znanje na- slednjim rodovom. Urška Jeglič Mihai Dragnea. Christian Identity For- mation Across the Elbe in the Tenth and Eleventh Centuries. New York: Pe- ter Lang, 2021. 126 + VIII str. ISBN: 978- 1-4331-8431-4. Romunski kulturni zgodovinar Mihai Dragnea, raziskovalec na Univerzi jugo- vzhodne Norveške in glavni urednik ameriške znanstvene revije Hiperbor - rea, je skupnost preučevalcev srednjega veka in religijske zgodovine obogatil z monografijo o procesu pokristjanjeva- nja nekdanjega slovanskega ljudstva Vendov ob reki Labi na mejnem ozemlju med današnjo Nemčijo in Poljsko. Raz- iskovanje tamkajšnjih Slovanov ima res- da v modernem kritičnem zgodovino- pisju dolgo izročilo, a se je večina do- slejšnjih študij te vrste osredotočala predvsem na etnično-jezikovne (samo) opredelitve, na prodiranje germanskih vplivov na slovanski vzhod, na nastop geografsko-kulturne prehodnosti (t. i. Germania Slavica) in na oblikovanje poljske srednjeveške države. Osrednje vprašanje obravnavanega dela je dru- gačno in tako tudi izvirno: kako so v 10. in v 11. stoletju krščanski aristokrati, zlasti pripadniki cesarske rodbine Oton- cev, cerkveni hierarhi, potopisci in zgo- dovinopisci, izhajajoči povečini z nem- škega govornega območja, razumeli po- stopno sprejemanje krščanske vere med Vendi. Avtor prepričljivo dokazuje, da je bila glavna skrb cerkvenih avtori- tet politična in duhovna vključitev Slo- vanov v okvir Svetega rimskega cesar - stva kot samooklicanega povezovalca (zahodno)krščanskega sveta, pri tem pa je posebna skrb veljala prepoznavanju resničnih ali domnevnih krivoverstev in preprečevanju vračanja k predkrščan- skim obrednim praksam in vrednostnim predpostavkam. V tem pogledu mono - grafija razkriva pomembno in v srednje -