Tanja Vambcr^r
BRINJEVKA
Novi i a
Renato Pdbersič ml
■■■ 9 Jože Brecelj -
MOŽ IZ PREIZKUS AN E DRUŽINE
Staro in novo
NA DEŽELNIH VOLITVAH UVODNFK
	lvo JtVN|KAK
v-	Sedemdesetletnica spusta
	prvih primorskih padalcev
	in smrt Stanislava Simčiča
	Erika J a/bar
Več kot 70 let duhovnik od Turina prek	
Kitajske, Sardinije in Kanade do Porčinja	
	Intervju
'n cjso iii ri‘i r&.itriuipft *rf! uttiric,- iii Jr h* fr f.VJiVf, rteferiftire del coniQr per h rršfituzkuhi .it mittenie, previa pa^ame/Uo test.	
KAZALO
Staro in novo rui
deželnih volitvah	1
Tanja Vamberger: Brinjevka	2
Irena Žerjal: Peta Avenija in smrtne zagate (12)	fi
jnže Bajzete Frančišek na
Petrovem sedežu v Rimu	ii
Peter Merkii: Moje
življenje v Nemčiji (XLl)	9
Ivo Jcvnikar: 70-lctnica spusta prvih primorskih padalcev in smrt Stanislava Simčiča	12
Renato Podbersič ml.; Jože Brecelj -mož iz preizkušale družine	14
lirika lazbar; Več kot 70 let duhovnik od Turina prek Kitajsko, Sardinijo ¡n Kanade do Porčinja	17
Milan C negor i £: Zdravko Toš-ka n	23-
Nagrada Vstajenje	25
Antena	26



jAORANkA OfiCOt.
MED MERO IN MISTERIJEM Antični svet v delih Alojza Rebule
L-——“
Pronicljiva analiza kategorij antične filozofije, zgodovine in literature v opu-iU sodobnega pisatelja Alo jza Rebule,
SLIKA NA PLATNICI: Letošnjo 50. nagrado Vstajenje so svečano podelili tržaškemu pesniku Ivanu Tavčarju za pe sniško zbirko, ki je izšla lani pri Goriški Mohorjevi družbi. Na posnetku v polni Peterlinovi dvorani v ospredju pesnik Ivan Tavčar, podpredsednik ZKB Adriano Kovačič in predsednik OSI Sergij Pahor med podeljevanjem nagrade (foto Maver).
Uredništva in uprava:
ut/via Donizetti 3, 341J3,- Ttst/Triesle, Italia (EU) tel. 040-3480618; fas. 1340-633307 Uprava@(fílúdiká.COm; rediikLi/a^mliidikii-Lam wnnv.tnladikti .turn C5£iMiDran)é: Malej Susií Izdaja: Mladika z.z o.z.
ReSjHtfirana prf trgovinski zbornici v TjsttJ </nf 21.4.1999 pod SeviUrn 114276. Vpisana vse-/.nam ROC dne 15.10.2005 pod Številko U721. Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Reg. na sodišču v Trstu št. I 93 dne 6-4. ¡9-37 ■ EN I 124 — 657X Tisk; Grafika Soča d-O.O- ■ Nova Codea Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovenuti v zamejstvu in po ívíJiJ
UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Erika jazbar, /vo jevnikar, Mari; Maver (odgovorni prednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros. Nadia Roncelíi, Matjaž Rusije, Ton raž Simčič, Broda Susič. Jernej Ščetk, Neva Zaghel, Zora Tavčar, Evelina Umek in Ivpn Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija ČeSČut, Danilo Catar, Liljana Filipčič, Diomira Fabjan Bajc, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Perívi, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, EslcrStereo, Marko Tavčar, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora.
Posamezna številka Mladike stane 4,00 6.
Celoletna naročnina za Italijo in druge države J0,00 E;
po letalski pošli; Evropa 50,00 č, Amerika 60,00 €, Avstralija 65,00 €.
Za plačilo lahko uporabite poitni tekoči račun II131331 ■ Mladika - Trst. Na banki: Zadružna kraška Lunka - Banca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: ITSfí 5089 2802 2010 WOO 0016 916; SWIFT: CCTS1T2TXXX).
Staro in novo na deželnih volitvah
zidi deželnih volitev v Furlaniji Julijski krojim, ki so sovpadale z zelo kritičnim trenutkom v vsedržavni politiki, so postavili na glavo marsikatero napoved in pričakovanje. Kot večkrat v preteklosti seje še enkrat pokazalo, da naša dežela, in posebej Trst, ne sledita vsedržavnim trendom; levosredinska koalicija je zmagala, kljub temu, da je Demokratska stranka povsod v državi že v nekajmesečnem upadanju» poražena je bila desna sredina Renza 'fonda, ki se ni okoristila z istočasnim vsedr-žanim napredovanjem Berlusconijevega ljudstva svoboščin, pro les miške čričke, ki so po parlamentarnih volitvah pred dvema mesecema potihem celo upali na osvojitev dežele, pa so izidi vrgli v strezni-Lveno ozadje. Zakaj je prišlo do takt? velikega odstopanja od napovedi, zdaj razmišljajo analitiki in poliLiki. Ti bi se morali najprej zamisliti ob podatku, daje na volitve šlo komaj več od polovice volilnih upravičencev, kar se v preteklosti iti še nikoli zgodilo. Ce tem dodamo še tiste, ki so izročili bele glasovnice, ali pa Izrazili neveljaven glas, j e dejansko volilo komaj petinštirideset odstotkov vseli volil cev. To pa pomeni, da je bila Debora Serracchiani izvoljena z glasovi komaj več kot od petine volilnih upravičencev. Na dan je torej udarijo popolno nezaupanje v stranke ter še bolj v njihovo sposobnost dejansko reševali probleme, ki jih postavlja težka finančna in gospodarska kriza v državi in naši deželi,
Slovenci bomo v novem deželnem svetu spet ■meji dva predstavnika. Oba izvoljena, potrjeni Igor Gabrovec in novoizvoljeni Stcfano Ukmar, sta dozi vela lep osebni uspeh, posebno velja loža Gabrovca, ki je na deželni ravni podvojil svoje preference. To je najboljši dokaz, daje predstavnik Slovenske skupnosti svoje naloge v prvem mandatu dobro opravil in da si je pridobil naklonjenost in zaupanje volil cev. Slovenska stranka je tako izpolnila svoj cilj, ki ga je hotela spet potrditi tudi s prisotnostjo v vseh volilnih okrožjih dežele (prebila je celo led v Rezi ji). Uspeh je toliko bolj omembe vreden, ker je bilo število deželnih svetnikov pred kratkim skrčeno od dotedanjih 59 na 49, kar je pomenilo določeno
tveganje. Deželni volilni zakon namreč določa enoodstotni volilni prag za manjšinske koalicijske partnerje. Tokrat gaje Slovenska skupnost krepko prekoračila, vendar predvsem po zaslugi nizke volilne udeležbe. Zato si mora slovenska stranka tudi sama postaviti vprašanje, zakaj je toliko slovenskih volil-cev ostalo doma in, posebej, zakaj je prišlo do tako opaznega osipa njenih volilcev na Tržaškem, predvsem v tržaški občini. Jasno je, da je pomen volitev za slovensko stranko drugačen kot pri tradicionalnih strankah, ker gre predvsem za dokaz pri sol nos ti in narodne pripadnosti. Vendar se mora stranka tudi zavedaLi, da Lo ne zadovoljuje več vseh pričakovanj vol Ilcev zlasti ne mlajših, ampak da se je treba dejansko poLegovaii za reševanje ne samo načeli)itn a napa k tudi konkretnih problemov somišljenikov, To narekuje poleg velikopoteznih pobud tudi večjo in stalno prisotnost na terenu, ki edina lahko jamči stalen kontakt z volilci in spoznavanje njihovih potreb. Dostikrat zadostujejo žc sama prisotnost iti braina ter solidarnost, ki je med manjšinci vedno več potreben izraz bližine in soudeležbe.
SEAVTSTjdgaa dulštvo Tust-Cžosica -Videm prirejit
ob stoletnici rojstva prof Martina fevnikarja
Celodnevni program predvideva predavanja strokovnih delavcev in pričet’nuja sodobnikov in levntkarjevih sodelavcev;
Simpozij ¿n v PFTHK, 24. maja, v dvorani Zadružne kraife banke na Opčinah, ul. Ritre-atoria 2.
Tanja Vamberger
Brinjevka
Novela je prejela drugo nagrado za prozo na 41. literarnem natečaju revije Mladika
Starec je stopi) iz hiše, gumbi na pižami so biEi na pol odpeti, v žepu plašča je nosil svinčnike in skorjo kruha. Po strmini si je pomagal s palico, stopal je počasi in vmes počival. Zavil je mimo garaže in obstal pred grafitom, ki ga prejšnji dan še ni bilo, Zmajal je z glavo nad porisano zadnjo steno garaže, gledal je v dolg obraz in velik nos, v razpotegnjena us La in v napis: »You' II Never Walk Atone’« Preveč barve med mladimi robidami in nežno zelenimi koprivami. Videi je samo grafit na zidu in ob njem obešene plenice. Smradu urina vsenaokrog ni posvečal pozornosti.
Mimo garaže in Lrafike do nabrežja ni bilo daleč. Sedel bo na Albertovo klop in ga čakal ko L že Loliko-krat, nameŠal bo modro barvo za Pranji ne oči. bilo je zgodaj, nabrežje je bilo Še prazno, brez sprehajalcev psov in gospodinj, Približeval se je počasi, v zimskem plašču, z borsalinom na glavi, izpod hlač se je videla pižama. Skrbno zavezani Ln očiščeni čevlji so bili v nasprotju s sLarčevo sključeno postavo. Prispel je prvi. Uspel je premagati Alberta. Lune ni bilo več in sonce še ni bilo visoko.
Palico je prisloni! ob klop, se narahlo prikloni! mimoidoči ženski in privzdignil klobuk.
»O, gospod Tzidnr, dober dan,* ie rekla.
Umaknila seje za korak nazaj, ker je zaznala kiselkast vonj.
Se enkrat je privzdignil klobuk,
»išLe že na sprehodu?»
Skušala je ujeLi Izidorjeve oči, ki so gledale čez reko na strelne na drugi strani.
Tz.idor je sedel in v tresočih se rokah drobil kruh za golobe.
»Lepo vreme imamo, a ne? Čakate koga?*
Izidor ji iti odgovoril; začudeno jo je pogledal, nato je odvrgel drobtine sivim pticam, ki so se zagnale k njegovim nogam. Med plahutanjem s krili so nemarno kljuvale druga drugo.
Kaj ga sprašuje, saj ve, da čaka brata. Danes ga je prehitel. Nahranil bo njegove golobe, pogrel se bo na soncu, potem pa mora že nazaj. Skoda, da ni našel srajce. Sinoči sla sc s Pranju vrnila iz Prage, vse je Še v kovčkih, liiia je zelo odmevna razstava, zato bodi) zvečer proslavljali, spet bo polna hiša. Do večera bo slikal njen portret, ker danes bo Pranja doma, tudi kritike iz
časopisov mti je že izrezala. Samo modri odtenek barve mora prej namešati, in upa, da ga otrok ne bo motil. In na pošto bo šel, oddati mora pritožbo na miniStrsLvo.
Kar sede ¡e ponovno privzdignil klobuk in ves čas pogledoval čez ramo,
Ženska je hotela še nekaj dodati, a si je premislila, s peto čevlja je drobila po pesku.
Kako naj mu pove, stare n v pižami in klobuku, da je šla včeraj mimo groba SotOŠko-V in položila rože na k raški kamen. Pranja Sotošek, moja žena, in Alije rt So-tošek, pesnik, je pisalo.
Zatipal je za palico,
»Kaj mislite, naj zaradi brinjevke pišem raje županu?«
Ni počakal na odgovor, počasi je vstal in krenil nazaj. Na polovici strmine se je visok in belolas obrnil k ženski, ki je gledala za njim.
»A veste, da so brinjevke res rdeče,« je še zaklical za njo.
Ni se več ustavil in v prihodnjih tednih je povsem nehal hoditi na nabrežje. Ostajal je v domu.
Izidor Maks Sotošek je na vetrovno in prepišno novembrsko jutro dopolnil sedeminosemdeset let, Dolgo je gledal v visoka okna ifl poslušal jutranji vrvež na drugi strani vrat. Pogrešal je hrup zelenega avLobusa. Kar iz postelje je skušal s palico odgrniti zaveso, pri tem je zadel okensko kljuko, nanjo obešena srajca je neslišno spolzela na tla. Ničesar ni opazit, še ves zaspan, in kot da bi pritiskal na okruške spomina, je odstiral zame gljene podobe, Nocoj je šlo zlahka, v smiselno zgodbo je povezal obraze, barve in dogodke. Franja je sedla v prvo klop in ga radovedno opazovala, sledila je njegovemu glasu in rokam, ki so hitele pisali na Šolsko Lablo, v dolgem krilu je risala, dokler ni zazvonilo. Spomni se tega klila, potem ga ¡e dolgo nosila, še leta po poroki. Zdrznil se je in se zagledal v vrata, ki so se iznenada odprla, in v krilo neke druge ženske.
»Dobro jutro, gospod Izidor«, mu je rekla strežnica, medtem-kape poravnala zaveso, pobrala srajco in se vrnila z zajtrkom na pladnju. Postavila ga je na mizo ob njegovi postelji in v njegovo sobo, kamor je tako brezsramno vstopila, Ni ji odzdravil, samo obrnil se je k oknu-
S Franjo sta tako rada poležavala. Danes pride Franja. Izidor si jc pomel vlažne oči in kakor da bi. ga bilo
sram pred vsiljiv ko, si j c potegnil odejo do vratu, skoraj čez glava
Z roko ji je nakazal, da ne bo jedel, da naj kar odnese,
Ko se je strežnica vrnila, tokrat z metlo in vedrom, kije pljusknilo vodo po tleh, jo je tiho zaprosil;
* P ustite me pri miru. Danes ni sreda, ali ne pospravljate samo ob sredah?»
k Ob peLkih in svetkih«, jc rekla in brezbrižno brisala Z omelom po linoleju.
Jenska je za silo pospravila nered v sobi. Risalnih listov, popisanih časopisov ter razstavljenih čopičev in tub z barvo se ni tokrat niti dotaknila,
»Nikoli nisem poznala nobenega slikarja, vi ste prvi«, je klepetala, medtem ko si je ogledovala slike na s Leni.
»So res vse vaše?«
»Še kamen bi prej spregovoril,«je ugotovila in hitela, da bi čimprej končala.
Obstala je pred velikim portretom na zidu, z roka mi v mršavih bokih, in pri tem preteče opazovala prah pod mizo.
»Prosim, ne dotikajte se je,« je zašepetal Izidor pod odejo.
»'Ib zensko s Le morali imeLi zelo radi. Saj j c na vsaki sliki.«
»In otrok? Fantek, zagotovo je vaš siru«
Izidor je še naprej strmel v okna, in ker ni dobila odgovora, je ženska nadaljevala z brisanjem, pogledala je na prazno in pogrnjeno posteljo na drugi strani prosto ra ter na prazne police, ki so stale čez razmejitveno črto.
»Škoda, da ste v sobi sami. Ljudje stojijo vvrsti, da smejo priti k nam, vi pa takole samevate;« je rekla in s krpo drgnila vrata.
»Ir, plačate za dva«, se je jezila nad zgrbljeno postavi) pod odejo.
Izidorje ni več poslušal, zamišljal sije. kako pada čez vedro in kako jo odnaša umazana voda. skupaj z omelom in krpami. Ne, ne bo ji povedal, da ni sam in osamljen, da prihaja ponoči Albert. Nocoj, upa, ga ne bo, ker nocoj pride Franja, morda že popoldan, rojstnega dneva ne bo zamudila, Ne bo ji povedal, da prihaja Albert zadnje čase tudi podnevi. Vedno pogosteje, da je ¿e prinesel svoje knjige in rokopise. Tudi gramofonske plošče je že zložil na polico in pod blazino ima pižama Zasedel je svoiu polovico sobe in na mizi ima fotografijo rdečelaske. In na Lleb zložene COpaLC.
Ib je bilo zjutraj, kasneje, ko je graščina oživela in ko so se slišali glasovi in koraki ljudi po nadstropjih, je dobil darilo, vsi so dobili vedno enako, črtasto grelno blazino, zavito v celofan, ki ga ni niti odpri in čez dan šeni pridružil sprehajalcem na sprehodu.
V graščino se je že zavlekel novembrski mrak, z vo ■ njem mokrega in spolzkega listja iz parka, ki je ie. pred tedni izgubil jesensko žarenje. Pozna jesen se ¡e pomešala 7. zatohlim vonjem sobe, v kateri sta zdaj bivala dva; Albert In Izidor, dokončno skupaj, Dve postelji, dve mizi, dve nočni svetilki, dva fotelja Ln knjige, te so bile Albertove, slike in čopiči, žc dolgo iz rabe in razporejeni po policah, so bili Izidorjevi.
Kako malo stvari osLane, jc pomislil Izidor, rokopisi in skice na pomešanih kupih. (laka! je, da se popolno m a zmrači, da poniknejo koraki po hodnikih, da ne vstopi več nobena strežnica ali bolniška sestra, bogne-daj ravnateljica. Sedel je v svojem naslanjaču na svoji strani velike sobe in čakal na Franjo. To je bilo dobro, v drugih domovih so bile sobe mnogo manjše, a ravno prostornost je bila tista, daje pristal na graščino. Slavnega slikarja so vzeli takoj. Na zadnjo stran vprašalnika je ob sprejemu zapisal z odločno pisavo, da ne želi sostanovalca, da potrebuje samo prostor in mir. Izidor se tudi zgodnje večerje, ki mu jo je prinesla nočna strežnica, ta na srečo redkobesedna, ni pri talen il. Kar sedel je, belolas in z borsalinom na glavi, odrival je misli, ki so se rade priplazile ob takih somračnih popoldnevih. Pritožil se bo ravnateljici in zahteval premestitev, Rnav dobro se počuti v neredu, prahu in brez nadzorovanih aktivnosti ob večerih.
Čakal je Franjo in napenjal ušesa, da bi prestregel Albertove korake že na hodniku, njegovo potrkavajočo palico mimo š Levil ni h vraL, pobarvanih z rumeno. Ravnateljica in vse žensko osebje, ki je bilo tam zaradi njihovega udobja in nege, kot so rade govorile, SO bile ponosne na rumeno nadstropje, imena stanovalcev so v rožnate oblačke napisale po vratih, tudi Albertovo ime se je nekega dne pojavilo na njegovih, obdano z venčkom alpskega cvetja, To je opazil šele, ko se je vrnil z zadnjega sprehoda, bilo je še zgodnje polena, Spraznil je tubo modre barve, da je prekril napis. Zdaj mu ni bilo več mar za poslikana vrata niti za šah ali kartanje ob večerih, niti pevske vaje in telovadba za starce ga niso zanimali.
Na svoj rojstni dan je zadremal v naslanjaču, ki ga je pred tem komaj porinil do vrat, med zateglimi zvoki trobente, ki so prihajali iz pritličja, jo premaknil tudi mizo m omarico. Vedel je, da se bo sredi večera veter obrnil, tik preden bo vstopil Albert in mu ukradel spanec. Grelna blazina, ki mu j« je prinesla bolniška sestra, ie s police zdrsnila na tla, zašelestel je papir, na hodnikih ni bilo slišati nobenega jeka in hitenja Starcev več. Izidorje dobil darilo zdavnaj zjutraj, zdaj se je v igri spominov obrnil in naslanjač pod njim je zaškripal, Odprl je oči in skušal prepoznati prostor - njun dom, Dolga ulica št, 2S, Luči ni prižgal, ni sc mu mudilo, imel je
brezkončno veliko časa. Nekaj svetlobe si je skozi zastore že utrlo pot med ostanke dneva, zaokrožila je po znanem in domačem prostoru, ki se mu je zdel popoldan še neskončno daleč. Slabotna svetloba jc neusmiljeno razgalila intimnost in nered moškega. Pronicajoča skozi režnja temnih zaves se je sramežljivo poigravala po kotih in pajčevini, dotaknila se je zakonske postelje in nočnih omaric, dosegla je že pred meseci odložene knjige in časopise, z nenavadnim redom in smislom. Stvari so ležalo razmetane naokrog, staromodni borsalino in popacana slikarska paleta, šivalna skrinjica in gumijasti moški škornji, Llt na mizo, čez uokvirjeno Modiglianijevo reprodukcijo, vržene hlače. Povsod razsute barve, čopiči, polomljeni glineni kipci. Na tleh so stale prislonjene nedokončane slike z upodobljenim ženskim obrazom, ki so strmeli v režo na vratih in v zataknjen recept za zdravila. Postelja je bila na eni strani pogrnjena, kakor da bi tkanino ravnokar poravnale natančne roke; njene roke, ki so izbrale drugega.
Že skoraj zbujen ga je zagledal. Ne, zdaj bo samo z njo, zaprl je oči, da bi v tolmunu sanj zadržal njeno podobo. Še je bila tam, s temnim znamenjem na licu, ki je spominjal ji a zadnji krajec lune, z rdečimi lasmi in dežnikom v rokah. Že odhajaš, je rekel in jo skušal zadržati z roko, ki je počivala v naročju. Bole lise v neprehodnem spominu, v sLanju polsna in budnosti, so začele dobivati barve. Moral bi narediti ilustracije ta Albertove zgodbe, vendar jih ho utegnil šele po maturi. Dvignil je glavo in jo pogledal, tako kot takrat, ko ¡e vstopila v razred kot dijakinja z risalnim blokom v rokah in zmotila njegovo razlago. Stopila je mimo, ni je zadržala njegova kretnja, do Alberta, in mu ovila roke okrog vratu.
Od neizprosnega mraka v naslanjaču s hladom v kosteh do vrnitve nazaj je bil le korak, Zakaj je že vstala in kje sta bila sinoči? Ih la sta doma, zatem je pozno prišel Albert, pregledoval je plošče in kot vedno je izbral You 'll Never W(ilk Alone, nato je dolgo govori! o zvenu trobente in o tein, da bo odšel. Govoril je Franji, da pogreša pariško jesen in kavarne. Po popitih kozarcih vina in po prepiru z njima, je kasneje, ko je ostal sam, še dolgo popravljal šolske naloge, Albert je oddivjal iz ateljeja in Franja za njim. In zjutraj, ko se je tiha vrnila, ji je voda tekla iz čevljev. Kje si bila? Povsod ... Vse do jutra je vedrila po vežah. Če ne bi vedel, da otrok ne more bili rt j ego V, bi takraL slekel za niu. OsLal je sam, ko soji) premočeno odpeljali, oslepljen od njenih oči, Z nepopravljenimi nalogami in z njenim plaščem z rdečim madežem do hrbta. Sam z demoni. St rahlima je Čakal na klic iz bolnišnice in z zaprtimi očmi ie mislil na njuno prvo srečanje, bil ie v razredu, z žarom je govoril o lepoti in o tem, kako je treba gledat) podobo,
kako ie treba namešati barve. Zamudila je, vstopila ie v dolgem krilu, z zimskim vetrom na ustih in na zna menju. Vse je obnorela, po njuni poroki tudi Alberta.
Zahiihijai se je v brado, ko je pomislil, kako je zjutraj strežnici obrnil hrbet in kako ga je skušala zaplesti v pogovor. O Franji ie hotela govoriti, o njenih portretih, ki jih nikoli ni razstavljal. Prepričan je bil, da je tudi Alberta opazila, čeprav se je delala, da ga ni, čiirtpnej mora govoriti z ravnateljico doma, pojasnil ji bo, daje Albert resničen in da bo odšel, Ker ni videti, da misli oditi Albert, bo odšel sam, Moral bi že zdavnaj, takoj ko jo opazil med njima poglede in kretnje zaljubljenih. Je bilo to pred Prago ali kasneje? V Pragi je imel razstavo, na odprtje sta ga spremljala oba, Franja in Albert; ne, Franja je izgubila modrino v očeh že po prvem Splavu, molk in vse ostalo je prišlo zatem. Med obrazi, ki ¡ih je slikal, seje počasi izgubljal, tako zelo, da ni opazil, da Franja odhaja zdoma že navsezgodaj in da se vrača šele pred večerom. Takrat še ni bilo strežnic, bolniških sesLer in rumenih vrat, ki bi stražila starce. Takrat je še slikiii in se jezil nad hmpom avtobusa; to je bilo tistega leta, ko $0 njegovo ime dodali v enciklopedijo.
Najprej je zaduhal kisel prah in ostanke mrzle večerje, nato je zaslišal njene korake. Zagotovo je že vsta la. Zmeraj je vstajala pred njim, po zajtrku se je rada umaknila, za dolge ure, da je lahko slikal. In tudi kasneje, ko se je upokojil, je vstajala pred njim, samo v ateljeje vstopala vse redkeje. Na mizo je odložila kavo, poravnala čopiče, postala za trenutek, kakor da bo še kaj rekla. Včasih je vzela kakšno sliko v roke in jo dolgo Opazovala. ]’ogledal ie v lem na okna in v mrak. Prav razločno jo je slišal, kako hodi po kuhinji in se trudi biti neslišna. Ropotala ¡e s posodo, zvonovi s Trnovega so se pomešali s hrupom mestnega avtobusa in zaželel si je, da bi vstopila, Malo bo še počakal. Se iz postelje ie pogledoval proti stanovanju, ki je mejilo na njegovo, ter nato prisluhnil tišini, ki sc je razlila na hodnik. Nekoč, dokler ga niso razdelili in pregradili v dve sLano-vanji, je bilo celotno nadstropje na Dolgi ulici očetovo. Izidor se je nasmehnil. S prsti je šel najprej čez dolge lase, zatem čez neobrito brado. Roke je pomolil predse, niso se tresle, mnogo manj kot običajno. Navsezadnje jih ima danes Je sedeminosemdeset. Franje ni bilo več slišati, morda že pije kavo. Vedel ie, kako si bo obula in zavezala čevlje ter prijela za dežnik, zatem bo vstopila v atelje in mu pomahala. Pridem popoldan, že proti večeru. Ne čakaj me s kosilom in nikar ne jej sam, raje povabi Alberta. Knjige na polici mu vrni. Vse se je vrtelo okrog Alberta. Tudi v Pragi. Pripravljal je razstavo, zaLo je bik ves čas z njim. Na odprtje razstavesLa pritekla po mostu, mimo črnih kipov in mimo pokopališča Judov. Čakal ju je v galeriji, sprejemal je čestitke in s
slutnjo nečesa gledal proti vratom, dokler nista prišla. Vsem jo ie predstavljal, Franja Sotošek, moja žena. V Pragi so bili pet dni in petkrat sta pritekla čez most mimo kipov, toda v Pragi še ni vedel, šele kasneje, v Parizu, mu je postalo vse jasno. Razstava slikarjev z Ral kana, ne more se sffiunliiti, kako jSsploh prišel zraven, in oba sta odpotovala z njim, čez dan sta se potikala po galerijah in muzejih. Njemu takrat ni bilo več do mu zejev, preden je zaspal, je poslušal v hotelski sobi glasbo, ki je prihajala z ulice, vrtinierm listja in Franjino dihanje. Takrat je bilo vsega že dokončno konec, Dan pred odhodom domov ji je želel pokazati mesto, pa ga ježe videla. Z Albertom prejšnje dni. ZaviLa v odejo in pod resasto svetlobo nočne svetilke je šepetala, da hi se Odselila. Ne daleč, vmes bodo samo stene, te so že zdaj. Šla bo k Albertu. Ni odšla takoj, šele čez mesece.
Koč se je dokončno naredila. Dvignil, se ji iz naslanjača in šel do okna In nazaj. Franja in kava bosta počakali. Preveril je, če so vrata res zaklenjena, tega jim niso dovolili, zaklepati se, prižgal je luč, poiskati mora njeno fotografijo, nocoj jo bo narisal. Nocoj ga bodo prsti ubogali, manj so skrivenčeni in tudi roke se ne tresejo tako ¿do. Pripravil si je svinčnike in liste papirja. To noč ne bo vstopila nobena strežnica več. V parku pod njegovim oknom je vzšla luna in s svojim sijem omehčala tihoto in hlad. Dolge sence dreves so se umaknile in ji dale prostor za zadnji sij. Starec je molčeč stal ob šipi in gledal na parki kjer ni bilo nikogar. To mora videti tudi Franja. Obrnil se je, da bi jo poklical, vendar si je premislil, Naj spi. Iz časopisov mu je izrezala kritike, ¡dožene so stale na robu mize, in AlbcrL se je vrnil. S trancoskimi knjigami in ploščami, z vonjem tujih mest je vedno znova vdiral v njun navidezni mir in on je do konca tekmoval z njim za Franjino naklonjenost. Po pogrebu sta nehala govoriti med seboj in kasneje, če? leta, je iz navade tekmoval z njim za klop na nabrežju. Odkril jo je Albert, na njej je sedel dolge ure, najprej je hranil golobe, nato je opazoval ljudi, zatem je pisat v svojo beležko in se delal, da ga ne vidi. Medtem ie Izidorjeva palica tolkla po tlakovanih kockali, od prvega mostu pa do drugega. In nazaj. Nekajkrat tako. tlodil je med mostovoma, občasno je postal preg trafiko, zapiral in odpiral je dežnik kadar je deževalo in šLorkljal s palico, liotlil je mimo edine zelene klopi in mimo Alberta, ki je ves Čas pisal in obračal popisane liste. Ko se je naveličal, je Še malo posedel, ne zavil v plašč ali se nastavil soncu. Starec pač, ki ima čas.
1 zid or SC j c vrnil v naslanjač, sezul si je nogavice in položil bose noge na tla. Najprej Levo, nato še desno, mrzli linolej ga je zarezal v žile. Pogled mu j e zataval po sobi. Iz črtaste pižame so molele noge, gledal jih je D skaj trenutkov. Ros je stopil do mize in do iviodiglia
ilija, zatem jc pograbil copate, navlekel hlače nase, kar čez pižamo, in se odpravil do vrat. Za trenutek seje ustavil, zdelo se nr.i je, da na drugi strani s.iši Alberta in Yituïï Never Waltë Alone, in vmes Franjino govorjenje. Obrnil se je nazaj, glasbe in Franje ni bilo več slišati. Pazljivo je prisluhnil in pogledal na omaro, kjer ga je stražila nedokončana glinena glava, kip dolgolasega pesnika, ki ga ie preganjal že od leta dvaindevetdeset. Leto pred tem ¡e odšla Franja, kmalu za njo Ludi AlberL. Pomežiknil je pesniku, Vsega se spomni. Kako je po pogrebu še zmogel držati čopič in gnesti glino, prsti so še z lahkoto drseli po mehkih potezah nedokončanega obraza ah slikali dolge Lire, vendar se ne more spomni ti, kdo je bil zadnji. Doprsni kip pesnika je zagotovo končal, zavil ga je v kupe pomečkanega papirja in ga pazljivo položil v škatlo, desno spodaj je z lično pisavo napisal naročnikov naslov, Bilo je eno od ministrstev, najbrž za šolstvo ali za kulturo, kip pesnika so naročili za podstavek v preddverju. V rešetu spomina mu je manjkalo povabilo na odprtje in manjka! mu je, seveda, honorar. Ničesar od tega se ne spomni v Lej z luno obsijani noči, samo to, da je prispelo uradno pismu, v katerem so mu napisali, da se ni držal ilogovora in da ne želijo več sodelovati z. njim. Da so mn naročili kip pesnika z brinjevko m da ni izpolnil njihovih pričakovanj. Takrat ie celo pomislil, da je zamešal naročnike, Franja bi vedela, to o brini evki, in če ne bi bilo dežja tisto noč, bi bilo vse drugače. Če le ne bi ostal sam z mokrim plaščem in z demoni maščevanja ,,, Za dolge tedne so ga s kremplji zvlekli od ljudi in moral je risati oba, otroka in njo. Plazil sc j c po tleli mimo praznih obrazov brez oči in materinega znamenja in dojenčki so imeli Albertove poteze, z rdečimi očmi seje spotikal ob nedokončana platna na tleh in na stojalu. O vsem tem bi moral spregovoriti z njim, že zdavnaj se je vrnil Iz Pariza in se za vedno naselil v graščini. Zdaj je čas, eden od njiju mota oditi, vendar bo najprej popravil šolske naloge, še ga čakajo, in pisal jim bo, da mu pla čaj o kip, tudi brinjevko bo zaračunal. Da, zagotovo so naročili tudi brinjevko, drobno, veliko za dlan, z odprtim kljunom, ravno toliko, da se je razločno slišalo To« 'fl Never lAvdfc AÎ|nt\
Misel na pismo ga je celo razveselila, potihem je privzdignil kljuko in obrnil ključ. Vrata so sc odprla, trenutek zatem, ko je bil že zunaj pod brlečimi lučmi, je v sobi) starca vsLupila luna. Pogledal je nazaj, razločno je slišal njegovo dihanje. Rumena vrata ¡epustii kar odprta.
Starec v pižami se je izvil iz hiše in stopil v noč. Sel je čez park, v katerem so plesale lune; mimo garaže in trafike do nabrežja ni bilo daleč.
Irena Žerjal
Peta Avenija in smrtne zagate
(ali »marmelada newyorških kolačev« -12, del)
Nekje v minuli mladosti
Naj me Evi ca še tako prepričevalno pregovarja, naj ne bom pretirano vdana stvarem, ki me »ženejo v nevarno igro*, 5i obnavljam položaj, ki smo ga kot odkritosrčni študenti na začetku šestdesetih let-Razlikovali smo se po pokrajinskem poreklu, po načinu šolanja, za demokratičnost kulturne politike kot Josip Murn Aleksandrov zasanjene pesmi o megli, neskončnih obzorjih, splavih na njihovi Muri, a so obenem pisarili za humoristični list Pavliha najbolj posrečene smešnice in satire. Mi, s Primorske, smo veliko sodelovali pri Obzorniku, pisali strogo ocenjene novele in pesmi, ki jih je v Mladih potih Viktor Konjar prerešetavaI še bolj natančno kot Peterlin pr is pevke za Literarne vaje na klasični. Zatekali smose V kraljestvo pravljic in si izmišljevali pripovedi za mladino, kat se nam je vedno posrečilo. V meglenih nočeh, smo potem diskutirali o vsem, kar smo mislili objaviti v Študentski tribuni... Dag je prihajal z Dolenjske, Sil je tako zabaven, da so vsi ljubili njegovo bližino, In je bil naj dr znejši, tudi zato, ker seje družil z najbolj hudimi kritiki režima. In je vplival na vse nas, saj je hotel doseči demo-kratičnejšo družbo in to je bilo mogoče doseči le s pisanjem brez cenzure zunanjih akterjev in predvsem brez avtocenzure. Da ga so pri starejših revija ši h, zlasti pri Perspektivah, najbolj cenili, a v reviji ni objavljal. Ure in ure
je urednikoval pri Tribuni, hodil po uradih, kjer se je bilo treba bahati s »komunističnim prepričanjem* ali vsaj z zvestobo Titovemu socializmu. Nihče mu ni mogel oporekati, ker je izhaja! iz vodilnih krogov Novega mesta. Njegov cilj pa je bila popolnoma predrugačena Tribuna, po dolgih letih je postala privlačna na vsaki strani, politični, kulturni in dokumentarni, Dag se je v kritiki spušča I v neva rne po lemike z dog m atičn i mi veličina m i, a se je vedno zmazal iz zagate. Režim je takrat vzel na piko samo Perspektive. Morda so zares napačno mislili, da je za njimi politična poteza Edvarda Kocbeka, a to še zdaleč ni moglo biti res. Več kritičnih pripomb v javnosti, to je v raznih uredništvih in po kavarnah izpovedoval Lojze Krakar ali pa dramatika Božič in Smole. Perspektivovci so hoteli ustvarjalni slovenski svet, težili so k evropeizaciji, približati so se hoteli višjim oblikam na umetniškem In znanstvenem področju. Uničevati sojih začeli tudi iz gole tekmovalne zavisti. Skoraj vsi pri študentskem krogu smo bili tega mnenja, tudi čez leta, ko smo se slučajno kje srečali. Dag je bil takrat ogorčen, bolj jezen kot Šalamun, ki je bil celo zaslišan in v ječi zaradi ene poezije, a so ga tako; izpustili čez nekaj dni... Dag j e organiziral proteste zaradi odstranitve Pučnika rz Ljubljane naTreb-nje, pravzaprav v boljšo vrsto zaporov,., Dag je izvedel, kaj pripravljajo proti Roža n če vi Topli gredi in je tekal od fakultete do fakultete, da bi prijateljem povedal, kaj se bo zgodilo in kaj bodo študentje odgovorili.
Morala bi v Ljubljano na novonastalo pričevalsko predavanje, se udeležiti vsesplošnega gibanja za osamosvojitev Slovenije- Pravim si, da že zato, ker Da ga ni več,
»Pa saj si v tistih obremenjenih letih, ko se moraš znajti v ekonomiji, dane boš propadla, tvoji delodajalci, pa točno veš, da te vržejo iz službe, če boš prepozno v službi!«
»Draga Evica, ti pa kar naprej zganjaš izzivalno trmasto vojno za dvojezičnost. Kar tako, brez kriterijev. V taki zgagi, ki te lahko popolnoma onemogoči,«
Evici ne bom povedala nič o perspektivaških zgodbah, še manj o dramatičnem dogajanju tistih dni, ker bi mi ne verjela. Popolnoma logično je, da spoštuje socializem, kot sem ga spoštovala brez dvomov jaz na tisti domači postavki, ki smo jo poznali tod naokrog. Povsem nekaj drugega je praksa! Kar učeno ime za nižje oblike ustrahovanja, kajpada!
»Če se ne motim, si se poročila z nekom drugim in ne Dagom...«
»Moje zasebno življenje mirna s to štorjo nič opravka, Mi smo bili asketi, v večnem iskanju honorarjev za vsakdanji obrok hrane.. No, kot Večina študenta rij e še dandanes,«
»Zlasti pri nas! le da se sedaj poteguje najprej za hencin in potem za hrano.,,«
»Morda naju je hotel trsti včerajšnji motorist pohrustati'«
»fi kar zganjaj absurdne vite in še boij absurdne pohode! Kar v politiki zgrešiš, pa moraš sama pohrustati, da veš!«
»Ojej, to pa velja za naju obed ve!«
»Če si ti sodelovala v jedru Perspektiv, bi rada vedela, zakaj nisi postala na svojem področju tako slavna kot ostali!«
kapitalizma in zdaj, ko je takozvani turbokapitalizem tu, v praksi, se morda prav tistim, ki so najodločneje odkrivali napake j ugorežima, godi tako, da Uog pomagaj k
»To je absurdno čvekanje! Ne eksistira ne idealni kapitalizem ne socializem, pač pa ima zapadna družba nek sistem, kije večstrankarski in tega čez mejo še niso dosegli,«
»Večstrankarski sistem je poütokracija, Za intelektualce prav tako komplicirano stanje kot v naprednem socialističnem sistemu...«
Srebava vsaka svoj čaj. Večeri se in ulice se polnijo z veselimi ljudmi. Pogovor o »minuli mladosti« naju je obe zresnil, tako da sva mrki, zamišljeni v nelogično usojenost vsega tistega, kar bi se lahko pripetilo.
Naenkrat se Evita dvigne, zgrabi torbico in kar zakriči:
»Plačaj ti, ti bom že vinila, a jaz sem že zamudila pol
»Tega vprašanja si nisem zastavila, ker nisem egocentrična!«
E vica me gleda, najprej prezirajoče, potem pomilo val no, nakar otožno.
»Niti mene ne žene več nobena ambicioznost. To je verjetno prirojena značilnost dobrega profesorja. In nas ni malo takih!«
»Človeštvo bi že zdavnaj izumrlo, če bi mu vladali in ga vzgajali samo Atile in Polpoti, darling!«
In spet njen pomilovalni pogled!
»Ti ne moreš nič rešiti v Ljubljani! Tam bo veliko ljudsko gibanje doseglo tudi brez tebe neodvisnost. Ne prenbtežuj se S tem! Ko si bila mlada, je bilo vse lahko, bili ste grupa, skupina enakovrednih - tam pri tistih Perspektivah]«
»V moji grupi sami individualisti in smo šli vsak svojo težo merit v najrazličnejše smeri, kar dobro veš!«
»Povejmo si, daje bilo to tvoje uporno obdobje nekaj neprecenljivega za skupno dobro.,,«
»To so zgodbe iz moje mladosti, ko nismo nič hudega slutili, če smo bili odkritosrčni...«
»M arja nka, lega m i ne boš tvezi la, da ste bi I i naivni! Pili ste proti socializmu, vse ste tvegali zaradi
ure vaj...«
Hiti navzdol po ulici, tako da tudi mene zaskrbi, če ni nemara zamudila vaje za snemanje nove radijske igre, s čimer se ukvarja z njej prirojeno ljubeznijo. Zapeče me vest, ker je nisem nič vprašala, kaj bo njena vioga prinesla novega v eter.Tudi kdaj bodo predvajali novo igro ne vem, ker nisem niti namignila, da bi me zanima! vsaj naslov,
(dalje)
IS
T '
Mi
IpSL
primors|g


m
¡mi

Slo
IjabTjam prnglaS^
- Clnve
'i


—	i.
m
^=-1^^--	dite y njï
T-v , ■	■ ""S 'iiioi«* .----iar.v-
uober dan « ""S*
k/oveniiii
vkl
primorski i mfmi
■M.	dnevnik ! ÆSSSâHr
■ p0sliDKi &i*-s
■ k L rt. ÎLÏI ». III.I-3HL;
Vojaške enote so ponoči zapustile vojušttiee in zasedle m	.
Legitimna slovenska oblast: ne bom klonili nasilju	■ ..
okupiram
r -
ÉrlpW/^MI l&MI	Shy<rtjo
Zločin .. Proti
SkjVcncçm
ovili sim
Frančišek na Petrovem sedežu
v Rimu
" agovoril nas je s svojim imenom, ki pomeni program ter s svojo človeško pristnostjo .A. i in preprostostjo. Ni bil med tistimi, ki so jih opisovali najboljši analitiki in vatLkanisti, ki so imeli svoje kandidate in jih predstavljali svetovni javnosti z natančnimi in poglobljenimi analizami. Postal je preprosto naš, bil nam ie podarjen in kot takšnega smo ga sprejeli.
Nikoli nihče ne bo razumel, Še najmanj pa vatikanska administracija, kako velika duša mora živeti v Človeku, ki mn je namenjena Laka služba, ki jo sprejme z vdano odgovornostjo, ko spregovorita tišina in molitev. &e posloviti se ni mogel od znancev, prijateljev in sorodnikov v daljni Argentini, Takoj je moral stopiti v služenje, M mu gaje zaupala Cerkev.
Privoščil si bo lahko aristokratski okus, da ne bo ugajal vsem, da ne bo hotel ugajati po vsej sili, da se ne bo nagibal k nobeni modi, ampak bo stremel k notranji lepoti in globini Evangelija, ki ga je v vseh svojih neizrazljivih globinah vedno privlačila. Potrebno je poznati selektivno preciznost drugačnosti, ki jo Frančišek Lako rahločutno zaznava, da bi lahko razumeli utrip njegove občutljivo nežne narave. Trdnost in globino Le narave nam je pokazal takoj, ko je s svojo pri -st n o človečnostjo in nenarejenostjo spregovoril svetu.
Od papeža Frančiška ne pričakujemo, da bo rešil vse probleme v Cerkvi. Problemi so bili in bodo vedno, nihče jih ti e more dokončno rešiti, dokler smo na tej zemlji, 'lega nihče, vsaj tako mislim, od njega niti ne pričakuje, saj bi to bi! zanj pretežak. križ, ki bi si ga naložil. Pričakujemo pa, da bo veroval in ozna-
njal, da je Kristus odrešil svet in da njemu zaupa. Preko njegovega delovanja vidimo in spoznavamo, da je njegovo upanje in zaupanje prav Kristus in njegov križ, ki nam prinaša mir, ki ga svet ne more dati.
Danes živimo v tako pesimističnem svetu, ko spremljamo novice, s katerimi nas vsak dan zasipajo, da nas skoraj vse prevzema strah in negotovost za prihodnost. Iz pesimizma se rodi strah in ta strah in stiska nas danes obvladujeta. Nikjer več ne more mo najti in utemeljiti svojega miru. Tudi ko gremo s prijatelji na kavo, kjer naj bi se srečali in si privoščili prijazne in Lople beseda, naletimo navadno na pesimizem, nezaupanje in kritiko vsega obstoječega.
Naš čas radi označujemo kot čas negotovosti, umazan čas, izpraznjen čas. Dvom, nepopolnost, izčrpanost, obup in nesmiselnost so značilnost našega časa in so naše vsakdanje spremljevalke na popotovanju skozi življenje kljub železni funkcionalnosti obetajoče tehnike, ki je na pohodu. V času. negotovosti se čuti potreba po gotovosti. Danes se ponuja mnogo lažnih prerokov, ki v nevarnem svetu ponujajo svojo varnost.
»Mir vam bodi«, je bil Jezusov pozdrav, ko je po vstajenju našel prestrašene in zaklenjene učence. Ni jim mogel dati lepšega pozdrava in voščila, ki so ga bili potrebni. Takoj po pozdravu ie utemeljil ta poz d ra v, ker jim je pokazal svoje roke, ki so bile zaznamovane z znamenji križanja. V vstajenju je Jezus uLe-meijii svoj mir. Tega so se učenci razveselili, verovati so, da je smrt premagana in da nad človekom nima zadnje besede. To je vir veselja in miru, ki je utemeljen, Po tem so učenci odklenili vrata in stopili v svet, kajti v sebi so imeli utemeljen mir, ki ga nihče drug na svetu ne more dati.
Cerkev ni več. sprejemljiva kot tista, ki ohranja vrednote (zahodne) civilizacije. Če bi jo videli v tej luči, bi morali bojevati nek pretekli boj, ki je že vnaprej izgubljen. Poklic Cerkve ie, da kaže naprej v prihodnost, da kaže božje braljesLvo, ki prihaja in ki je že med nami. Seveda nas ne sme zavajati misel, da je Cerkev ž.e uresničeno božje kraljestvo. Cerkev' smo ljudje, ki verujemo, da je vstali Kristus vir našega upanja v prihodnost, ki se razteza v večnost, V tej veri in upanju nas utrjuje papež. Frančišek, zato smo mu hvaležni.
Peter Merkù
Moje življenje v Nemčiji
XLL Jugoslovanska tragedija
Pripomba:
Po seznamu, ki ga je avtor sestavil na podlagi skopih podatkov o osemsto šestintridesetih službenih letalskih poletih, ki jih je absolviral med štiriintridesetimi leti kot nameščenec etekfrokoncerna Siemens, bi bila zdaj na vrsti potovanja od druge polovice sedemdesetih do konca osemdesetih let v Češke Budje-jovice, Varšavo, Prago, še kdaj v Moskvo, Brno, Osijek, Tirano, Rim, Trsi, Lanzarote, Beograd, Trepuzzi pri Lecce•, Biasco v Švicia neizprosna bolezen ga je predčasno strla, tako da ni utegnil tega uresničiti, V teku svojega življenja je pa imet večkrat priliko ugotoviti, da do bolezni, nesreče, smrti lahko pride kar čez noč, brez napovedi. Zato je iz skrbi, da ne bi iz kakršnegakoli vzroka ufegiiif zapisati to, kar mu je bilo najbolj pri srcu, že pred kakim letom sestavit naslednjih šest nadaljevanj v zvezi z dogajanjem v Bosni med zadnjo jugoslovansko vojno.
ia prehodu i/. osemdesetih v devetdeseta lela se je vedno boli bližala Jugoslovanska me-iletničria! vojna. V svoji knjigi fugosfovanske vojne ¡99! 2001 profesor Jože Pirjevec piše, da mednarodna skupnost takrat ni razumela strahu Slovencev in i Irvatov pred izgubo lastne identitete) če bi se ¡mašli pod srbsko peto, in zdrknili verno luknjo balkanskega i.evanta. Slovenja je bila malo znana, tako da so jo celo diplomati in intelektualci pogosto zamenjevali s Slavonijo ali Slovaško, Tisti maloštevilni diplomati, ki so bdi bolje obveščeni, so pa soglašali z ameriškim veleposlanikom, ki je Sloveniji očital egoističen nacionalizem ter neobčutljivost do predvidi)i vili posledic odcepitve. A večina teli diplomatov je presojala jugoslovansko sLvarnosL iz beograjske opazovalnice, torej iz srbskega zornega kota.
Dopisnik lista Frankfurter Allgemeine Zeitung Viktor Maier prizna v svoji knjigi Wie Jugoslawien verspielt wurde [Kako je bila Jugoslavija zapravljena) na strani 3S3, da so ga mnenja, ki iih je v lis Lem času slišal v ßeogradu v krogu zahodu ih diplomatov, travmatično prizadela. Nikoli prei se ni znašel pred tako masivnim, kolektivnim prikazom mešanice zmoLnih političnih ocen, mentalne lenobe in površnosti. Ti ljudje nosijo delno odgovornost za katastrofalne napake zahodne politike. 7„a enega najvazrtejšili med njimi štej? Vvarrena Zimmermanna (ZDA), ki je kasneje priznal, daje kosovsko vprašanje bilo povod za razpad Jugoslavije.
Medtem ko se je v Timu odvijalo diplomatsko pogajanje med zunanjimi ministri NATO, jc 1K. novembra 1991 po šesti nosem deset ih dneh obleganja in kakih 4.U00 žrtev padlo v srbske roke hrvaško Siest® Vukovar. Tiste Hrvate, ki niso uLegnili zbežati, so ujeli in poslali v srbska taborišča, Nekaj stotin jih je izginilo, ranjence in zdravnike iz lokalne bolnišnice, vsega skupaj dvesto enainšestdeset ljudi, so odpeljali na kraj, ki se mu pravi Ovčana, jih usmrtili s strelom v tilnik in zagrebli v odlagališče za smeti. Zenske in otroke so razselili v vse smeri, ne da bi se zahodnim vladam m
ÍQÍO.
Leye,1-cerkev blizu Osijeka.
Spodaj od leve:postrojenje Ernestínovo 400/ J 10/35,5 kV in komandni pult za daljinsko upravljanje,
brez vsakega smisla vse: cerkve, bolnice, šok, hiše in električna postrojenja. Koliko ljubezni do civilizacijskega napredka je bilo vložene v načrtovanje in gradnjo raznih komponent električnih postrojenj in kolikšno barbarsko sovraštvo je potrebna, da se vse uniči! (...)
Ko gre človeku najhuje, se obrne na prijatelja, da mu pomaga, kar velja zdaj tudi zame. (...) Kot prijatelj bi Viis rad srečal ali vsaj slišal po telefonu. Kot elektrotehnik VVts prosim razumevanja za našo tragedijo in pomoči za obnovo postrojenja.
Iskrene prijatel jske pozdrave1.
mednarodnemu Rdečemu križu zdelo nujno, obsoditi te Strahote, Zagovorniki evropskih osnovnih načel so dosledno molčali, ker niso hoteli užaliti Srbov v trenutku, ko $o še tekli mirovni pogovori, in ker so hoteli ohraniti videz naspiotlijočih si nacionalizmov, ki naj hi bili odgovorni za 'državljansko vojno'.
Za Srbe je padec Vukovarja pomenil pomembno zmago. JLA, ki je hotela napredovati od zmage do zmage, je sprožila novo ofenzivo v. namenom, da se polasti Osijeka. A Hrvati so se tu uspešno branili.
28- februarja 1992 sem iz Osijeka prejel pismo inženirja Dami ra Karavidovica, direktorja Elektro-slavonije.
Miniir sta dobri dve leti, - piše - odkar .wa se sreča ■ in v Ljubljani na kolokviju 'Digitalne zaščite v električnih postrojenjih', ko smo se prijetno rcizgovarjnli o situaciji v Jugoslaviji z gospodom Stritcem, Majcenom in Vami. Mi so trenutki, vredni, da sijih človek zapomni. Koliko upanja v demokratski razvoj je bilo izničenega. Hrvatskn je bila brutalno napadena, vse se brutalno uničuje. Horde srbsko-četniskih barbarov uničujejo
Prav gotovo sva se slišala po telefonu, če sem II. marea 1992 prejel njegov telefaks s tehničnimi podatki zaželi enih aparatov. Nemudoma sem šel v Lnvarno v bližnjem Fürthu ter v Messgerätewerk v Berlinu. S kolegi smo po skladiščih iskali navedene aparate. Iz takratne korespondence, ki jo še vedno hranim, je razvidno, da je bilo skoraj uemogoče dobiti, dovoljenje za izvoz na vojno področje, če aparati niso bili podrobno opisani. S pomočjo tovarniške direkcije mi je pa le uspelo, odposlati jih v izredno kratkem času. Žal j ni je le bilo, da nisem titegnii doseči še več.
beto kasneje me je HrvaLska bleklroprivreda presenetila z zahvalnim pismom 'za nesebično pomoč hranilcem mes La Osijek in Republike Ilrvalskef To so spomini, ki me vedno znova prevzamejo, če okoli italijanskega 'dneva spomina' kdaj zaradi bolečin v hrbtu ne morem mirno spati. In začnem brskati po internetu. Pa sem še letos našel v lanskoletnem tržaškem dnevniku II Piccolo 8. novembra 2009 članek z naslovom: Per parlare del Muro a Trieste perché
invitan-' soh Nolte? (Zakaj povabiLš samo Nolteja, ko je v Trstu govor o Zidu?)
Nisem filozof, zato se svojčas nisem ukvarjal z mučno polemiko in napadi na Nolteja s strani 'pravičnikov'. Sem pa našel njegovo ime v izredno zanimivi profesorja Lübbeja !ch entschulcUgc mi eh (Oproščam se), v kateri je izpostavljeno, da so napadi nanj bili zgrešeni, ker so sloneli na napačni in lerpretadji njegovih spisov. Zame vendar to ni bilo bistveno. Žal nepodpisani članek me je zanimal, ker prikazuje razne dogodke v pravi luči, kar se v bolnem mesLu Trst običajno ne dogaja. Avtor se med drugim sprašuje, kaj se pripravlja za pri hodu ji 'dan spomina’. Mnenja je, da so organizatorji odvzeli iniciativo po-kTalini Trsta in GoriCČ Ler jo dodelili Vidmu, zato da bi ne bilo ponovno govora o antifašizmu ter o Porči-nju in fojbah, torej z namenom, da bi se relativna!, izvodenel, da, pozabil fašizem in diskvalificirala italijanska iteistenza (odporništvo). Avtor se ne čudi lokalni doslednosti; kar ga vznemirja ni ta načrt, vztrajen in nespremenljiv, torej predvidljiv, Vznemirja ga molk levice, ki ie ravno tako pogreznjena v melasi in kJoroibrmiju (našega) časa. Navaja še, kako se briše Spomin na ustreljene na Opčinah, omenja film Trii je naš in zaključek srbskih dnevov v tržaškem gledališču Verdi.
Vse to je obudilo v meni grenke spomine na jugoslovanske vojne, ki sem jim sledil z globoko čti-
škega župana. Niti besede o jugoslovanskih vojnah. Niti namiga na mrtve drugih. Srebrenica? Kili ume njena. (...) Mi vemo, da Srbija ■ v nasprotju s tem, kar so trdili v gledališču Verdi - leta 1^1 ni bila 'branik krščanstva, ker je napadla katoliško Hrvaško. Vemo, da ni bila samo žrtev, ker se je jugoslovanski požar vnel v Beogradu? In prav dobro vemo, da tisti, ki da nes snujejo retoriko revanše, so isti, ki so postavili temelje porazu. Vemo, da je bolje ne kesati sc, ampak raje pozabiti mrtve drugih, Iz članka v Piaolu, ki sem si ga kopiral z interneta, sc mi je prikazalo isto obnašanje Srbije in Italije, kar je morda vznik za to, da se čutita tako prijateljsko povezani.
Naj se povrnem k začcLku devetdesetih let. Vznemirljive novice, ki smo jih od vsega začetka prejemali, so me tako prevzele, da sem* kolikor je bilo ie mogoče, vzdrževal kontakte s prijatelji v Jugoslaviji, Sledil serij dogajanju preko televizije hi radia, kupoval dnevnike iz razni!] evropskih držav ter šle vilne priložnostne publikacije, zlasti knjige. Izrezat in shranil sem članke, ki so se mi zdeli zanimivi ali važni, zato da bi razumel, kaj se dogaja v zakulisju, in pa pisma bralcev, da bi lahko primerjal občutja v različnih državah. Gelu prijateljski kolegi, nameščeni v na šili podružnicah v tujini, so mi pri tem pomagali. Tako sem na primer prejel pisma s časopisnimi izrezki od Kanade do Malezije, od Stockholma do Mila na. Iz Kuale Lumpurja tudi dragoceno knjigo Bosnia;
Testaments tn Way Crimes as Told by Survivors (Rosna, Pričevanja o voj j till zločinih po pripovedi preživelih), ki jo je izdal Malaysian Sociological Research Institute (MSRI).
V dobrih petih letih se mi ie tako nabralo 17 velikih fasciklov 7. več kot tisoč časopisnih izrezkov ter 32 knjig v bosanskem, nemškem, angleškem, italijanskem in španskem jeziku. Ko svasezMirel-lo v glavnem iz zdravstvenih vzrokov leta 2002 preselila iz hiše v stanovanje, je zmanjkal prostor za ta obširni del arhiva. Na srečo ga je prevzel prijatelj dr. Janez Stergar na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani.
(dalje)
sLveno prizadetostjo. Službe ne obveznosti so mi nudile priliko, da spoznam dobre, vljudne in delavne kolege številnih jugoslovanskih podjetij, da prebij etn prijetne ure v družbi njihovih družin, da se igram z njihovimi otrn ki, bili so mi blizu kot člani mojega ali bratskega naroda. Kako naj ne bi čutil njihove tragedije kot svojo in naj bi Ostal brezbrižen, ko sem zve de! za težko usodo tega ali onega kolega!
Prispevek v J/ Piccolo opisuje zaključek srbskih dnevov v Verdiju, kjer je bilo slišati državne himne ob prisotnosti ministra srbske 'diaspore' in je bilo videti kako se ljudje pokrižajo, ob prisotnosti predsednika dežele in trza
Ivo J e vn ikar
Sedemdesetletnica spusta prvih primorskih padalcev in smrt Stanislava Simčiča
Smrečje in Paljevo
V noči od 17, na 18, marec 1945 sta se iz britanskega letala spustili na slovenska tla pivi dve skupini * pr ¡morskih padalcev«. Najprej so se nad Smrečjem pri Šentjoštu v Dolomitih spustili Anton Božnar, Venceslav
Vseh šest je »od premil a* britanska tajna služba M16, ki seje na Bližnjem vzhodu predstavljala s kratico- ISLD, Z julijem 1943 so začeli prihajati v Slovenijo še fantje, ki jfh je za radiotelegrafiste in saboterje izurila britanska tajna in diverzantska služba SO E, Sele kasneje so se sioven-
Ferjančič in Bojan Ko le r. Pričakali sojih slovenski četniki. Malo za tem so se nad vasico Paljevo pri Desklah na slepo spustili še Radoslav Semolič, Miroslav Križmančič in Nikolaj Sever,, ki so nato poiskali stik s partizani.
Razen Božnarja, ki je bil iz Pristave pri Polhovem Gradcu in po poklicu radiotelegrafist trgovske mornarice, so imeli vsi ostali za sabo podobno pot: bili so Primorci, ki sojih Italijanske oblasti mobilizirale in poslale v Afriko; padli so v britansko ujetništvo; stopili so v Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon na Bližnjem Vzhodu; nato so sprejeli možnost, da jih na podlagi dogovorov med Jugoslovanskim odborom iz Italije (Ivan Marija Čok in Ivan Rudolf), britanskimi oblastmi in kraljevo vlado v begunstvu Britanci izurijo in s padali spustijo za sovražnikove linije v domovini kot opazovalce, pomoč odporniškim skupinam in predhodnico britanskih vojaških misij.
skih padalcev posl užili še Američani pri tajni službi OSS-Vloga in usoda mladih idealistov, ki so se želeli boriti za svobodo svojega naroda, sta bili različni, vsekakor pa zelo povedni.
Najprej vloga. Prvi trije so bili edini slovenski padalci, ki sojih Britanci poslali k slovenskim četnikom. Po prvotnem načrtu bi se bil moral spustiti k njim le Bož nat, ki je bil namenjen za zvezo med Britanci in obveščevalnim omrežjem, ki sta ga vodila Ante Anic in Vladimir Vauhnik, ter za zvezo med londonsko vlado in Slovensko zavezo. Potem je naneslo, da so vse tri spustili skupaj, vendar naj bi tako Ferjančič in Koler kot 5emolič, Križmančič in Sever delovali čimbolj samostojno. Dejansko to ni bilo možno, tako so prvi trije ostali pri četnikih, drugi trije pa s partizani. K slednjim so kasneje Britanci neposredno napotili vse ostale padalce in pa svoje misije.
In še usoda, iz prve trojice so Ko-lerja julija 1943 umorili četniki, ker je hotel prestopiti k partizanom. Božnarja so 15. ali 16. septembra 1943 zajeli partizani, po zaslišanju 25. septembra 1943 v Dolenjskih Toplicah pa so se za njim izgubili sledovi, Ferjančič je vojno preživel, bil nekaj časa zaprt, nato seje umaknil v Argentino, kjer je v Buenos Airesu umrl 8. novembra 2010, njego va že n a, nekd anj a wa leksand rin ka« Sl a-vica Černe, pa je tam umrla decembra lani.. Iz druge trojice so vsi prestopili med partizane, Sever in Semolič sta poleti oz, jeseni 1945 kot pripadnika jugoslovanske vojske »izginila«, Križ-
Stpnlslav Simčič ie 22. decembra 1999 v predsedniški palači v Ljubljani zahvaljuje za častni zntrfc Svobode, kije Ml podeljen primorskim padalcem, l/ozadja predsednik Milan Kučan. (Foto Aksiandro Fegez)
M
manda ki je do konca ostal v vojski, pa je preživel, čeprav se zdi, daje marsikaj pretrpel, in umrl leta i%4_
Zapustil nas je primorski padalec Stanko Simčič
V	bolnišnici v Šempetru pri Novi Gorici je '11. februarja letos v prvih Jutranjih urah preminil Stanislav Simčič. Doma je bil v lilijah, rodil pa seje med pivo svetovno vojno v begunskem taborišču v Wagnl 25. avgusta 1915. Bilje eden izmed zadnjih dveh protagonistov junaške in tragične epopeje primorskih padalcev. Za minerja in gverilca ga je Izurila britanska služba 50E.
V	Slovenijo se je z drugimi spustil 18. julija 1943 med partizane na Šentviški planoti.
Še novembra lani je Simčič na komemoraciji v$kr-hini kot večkrat prej spregovoril v spomin na padle in pobite soborce. O svojih in njihovih veselih, predvsem pa grenkih prigodah je večkrat pisal, za kar je bil naravno nadarjen, Tako se ml je s soborcem Cvetkom Šuligojem oglasil, ko sem leta 1995 v Mladiki začel pisati o padalcih. Njun daljši, zelo zanimiv zapis je bil takrat tudi objavljen (1995, st. 5/6),
Od takrat sva bila vzelo lepem stiku. Njegove drag o cene prispevke najdemo še v drugih številkah Mladike (1997, Št. 1; 1998, št, 4-7; 2000, Št. 2/3; 2001. Št. 9; 2001, Št, 10; 2003, Št. 7; 2004. št. 2/3-7; 2004, št. 3/9). Nastopil je tildi na Radiu Trst A v nizu o padalcih, ki sem ga svoj-čas pripravljal z režiserko Marijo Brecelj, rad je pomagal tudi Johnu Earlu pri njegovih raziskavah, kot je svoj čas pomagal prvemu raziskovalcu te zg od beJožetu Vidicu.
Lota 2006 je v samozaložbi Izdal avtobiografijo Mojih 90 let, ki se končuje z besedami: »Imejte me v lepem sponi I rtu k Bil j e ve 11 k d o m olj u b. Čep rav n i i mel možn osti, da bi se veliko šolal, je bil zelo razgledan in umirjen v sodbah.
Na pogrebu 16-februarja v Biljah so mu spregovorili v slovo pesnik in esejist prof. Kadlvoj Pahor, angleški časnikar In raziskovalec zgodovine primorskih padalcev John Earle ter polbrat pogrešanega padalca Miloša Adamiča Stojan Fakin, ki je s Simčičem veliko sodeloval
V	prizadevanjih za rehabilitacijo padalcev in ohranjanje spomina nanje,
»Ponosni na hrabre in nepozabne domoljube«
V	svojem nagovoru je Stojan Fakin med drugim povedal;
»N a o kupi ra n o Pri m ors ko i n v Sl oven ij o ste lah ko p riši i I e po z ra ku in s padal i, za rad i česar ste še ved no z nanj kot primorski padalc;. Ob prihodu na trdna tla ste se priključili slovenskim partizanom, saj ste k njim prihajali 7 njihovo vednostjo in z njihovim pristankom. 7. njimi ste uspešno sodelovali do zmago. S sabotažami in radióte leg ra ñj o ste bili; padalci partizanom v veliko pomoč. ?a prihod mnogo vojaške opreme partizanom, orožja.

Stanko Simčič feia l(MvKairu.
hrane, obleke in pomembnih vojaških obvestil imate padalci nenadomestljive zasluge. Mnogi ste prestopili v partizanske vrste in postali častniki in podčastniki. Med partizanske starešine si spadal tudi tr, Stanko.
A glej, maja 1945, ko se je ves svet veselil zmage nad fašlzimom In nac¡zrnom, so se za padalee za če11 črn I in uničujoči dnevi, Končala se je namreč borba proti skupnemu sovražniku In začela se je borba za povojno obJast. Borba Primorcev za narodno osvoboditev, za kar so se zavzemali ne samo primorski padalci, temveč vsi p rek orno rd in ves primorski živelj, je bila v trenutku ničelna, Premnogi povojni pomembneži nas niso razumeli In naši primorski padalci, veliki domoljubi, so naenkrat - čez noč - postali sovražniki svojega naroda, da ne uporabim grozljivejše besede, ki je prav ne mo rem izgovoriti. Mnogi padalci so to nerazumevanje in obsodbo plačali s smrtjo, vendar nekaj zelo redkih, ki sa slučajno živeli zunaj Slovenije, je preživelo.
Njim In njihovi vztrajnosti g reza slu g a, da sta padalce rehabilitirala tako borčevska organizacija kot tudi sam predsednik države. Odlikovani so bril z državnim odlikovanjem - častnim znakom svobode. Danes smo nanje lahko ponosni kot na svoje hrabre in nepozabne domoljube.
Stanko! Zahvaljujem se tl za tvojo pokončnost in hrabrost in za vse dobro, kar sl ga storiJ za Primorsko in domovino!«
Renato PodbersiČ mL
Jože Brecelj -
mož iz preizkušane družine
VŽapužah prt Ajdovščini domuje gospod Jože (Jožko) Brecelj. V življenju mu ni bilo postlano z rožicami. Njegova pripoved je zanimiva ter hkrati nenavadna in žalostna. Zaznamujeta ga predvsem dva dogodka Iz njegove preteklosti.
Na VI pavske m je pol eti 1944 od meva I u mo r več čla -nov ugledne, narodno in krščansko usmerjene Breclje ve družine. V Žapuiah pri Ajdovščini je patrola U. Vojske državne varnosti (VDV), ki je štela 23 mož, 8. julija 1944 vdrla v Brecljevo hišo ter odpeljala očeta Jožefa, hčerki Angelo in Marico ter dvanajstletnega sina Martina. Člani družine naj bi se temu ostro uprli, skušali naj bi tudi priklicati Nemce iz sosednje postojanke. Odpeljali so jih na sedež okrožne izpostave, kjer so jih vsaj dva dni zasliševali. Nekaj dni so jih vlačili s seboj in 12. julija pobili v gozdu blizu Gornje Branice. Zanje seje dan pozneje pri »partizanskem sodišču* zavzel tud» črniš ki dekan Alojzij Novak, ki je »prosi/, naj slučaj preišče* jo ter krivico popravijo« (Črniška kronika, 13. julij 1944). Ni namreč vedel, da so že umorjeni. O svoji nameri je govoril z javnim tožilcem pri višjem vojaškem sodišču IX, korpusa, Ta je zaradi protestov načrtoval, da bi proti umorjenim članom družine Brecelj organizirali naknaden sodni postopek.
Po dokumentih iz Arhiva Republike Slovenije je za' s I i seva nje a ret i ran I h p revze la Na rod na zaš či ta. N asta I je tri strani dolg zapisnik, ki ga je podpisal Anton Semenič ■ Medved, »načelnik Okrožne izpostave ONZ«. On je tudi izdal nalog za »justifikadjo« Brecljeve družine. Zasl ¡seval ec je očitno imel največ opravka z »obdolžencem« Jožefom Brecljem, ki se je moral zagovarjati predvsem zaradi svojega protikomunizma, »komunizem da jemlje lastnino tudi revežem, govoril sem nasplošno.« Nadalje sa zasliševalca zanimale Jožefove zveze z Ljubljano in stiki s k Ta ja ni. R aziož i I j e tu d i, zak aj je pro ti kom u nizm u; »Sem z idejnega stališča proti komunizmu, ker je komu-
nizem proti veri.« Za sl ¡sevalec Medved seje na koncu podpisal pod zapisnik in pristavil, da je zaslišanec to odklonil, ne da bi navedel razlog za to. Umorjene Brecljeve so v gozdu pri Kodretlh našli šele 9. aprila 1945. Četniki in primorski domobranci so njihova trupla prepeljali v domači kraj. Slovesno so jih pokopali 10. aprila ob udeležbi velike množice domačinov v Ajdovščini.
Drugače je Jože Brecelj eden tistih redkih mobiliziranih Primorcev v nekdanji italijanski vojski, ki je med drugo svetovno vojno padel v ujetništvo in ga preživel v Združenih državah Amerike. Na Goriškem in Tržaškem je bil bolj poznan njegov brat, danes žal pokojni Bogomil Brecelj [1925-2011), Leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, deloval je v slovenskih zamejskih župnijah.
Jože Brecelj je bil rojen leta 1921 v Žapužah pri Ajdovščini, V družini je bilo osem otrok, pet fantov in tri dekleta. Doma so imeli majhno trgovino, že Jožetova stara mama Mica jo jo vodila, blago je nabavljala v Vipavi, »V šoto sem hodil pod Italijo, slovensko smo se učili le v okvira cerk ve, Doma smo govorili samo slovensko, ko sem vstopi/ v ioio nisem znal prav nič italijanščine. Učite Iji so bili do nas kar prizanesljivi,« Jože seje v Vipavi Izučil za mizarja in kolarja.
Leta 1941) so ga zaradi vstopa Italije v drugo svetovno vojno predčasno vpoklicali v italijansko vojsko. Služil je pri pehoti blizu Neaplja. Ob napadu na Jugoslavijo spomladi 1941 so tudi v njihovi vojašnici Iška li vojake z znanjem slovenskega in hrvaškega jezika. Jože seje tako javil za prevajalca za potrebe Italijanske vojske. Takrat se je prijavilo več njegovih sovojakov, ki so jih vse sprejeli. Samo on je bil zavrnjen, ker je bil v vojaških papirjih označen z rdečim krogcem kot nezanesljiv vojak. Vzrok te m uje bilo dopisovanje z vojakom Jankom Premrlom (1920-1943), poznejšim narodnim herojem Vojkom. Očitno je pisma prestrezala vojaška
cenzura. Janko Premrl je bil takrat v ne prav oddaljeni Caserti irt ob priliki ga je Jože celo obiskal s kolesom, Potem jim je bilo povedano, da bodo šli v Sovjetsko 7vezo v okviru ARMIR [Armata nalitim in RuJJrci). Vojak Jože se je zato z vso vnemo na skrivaj začel učiti ruščine. Ovadil ga ;e sovajak, zato so ga predpostavljeni zasliševali, ker se jim je tovrstno početje zdelo s umij i vo. S potjo na vzhod ni bilo nič. Opravil je tečaj za radiotelegrafiste in spomladi 1 943 pristal v Afriki. Tja so potovali z majhnimi letali s Sicilije. V zraku sojih napadla britanska letala. »Gledali smo smrti v obraz.a Pristali so v Tunisu v Tuniziji, Nemško-rtalijanske enote so se tedaj umikale pred naglim prodiranjem zaveznikov. Moja naloga je bila vzdrževanje radioaparatav.it Bili so v Tunisu, od italijanskega poveljstva so dobili ukaz, da se pripravijo spet za umik na Sicilijo. S sovojakom, ¡Italijanom, ki je bil na tekačem z vojaškimi ukazi, sta se odločila, da ukaza ne bosta spoštovala. Zato sta se prikrila in zajeli so ju Britanci. Kmalu so zajete italijanske vojake predali ameriškim zaveznikom. Naložili sojih na zaplenjene nemške vojaške kamione. »Za nas so Ameri-kand lepo s krbeli, vs črka jim ¿Uit. 5e dom ov sem pisal, naj zame ne skrbijo, ker se mi dobra godr,* Prepeljali so jih v Maroko, zaprte sojih imeli nekje na jugu, že na robu puščave, »Zraven nas so bili zaprti tudi nemški vojaki, mo posede;. Ma če so A merikand rabili kaj za dela t, so zmeraj šii po Nemce. Italijan je kar naprej go voril; 'Si si, sign oreč In je šel o k rog vogala in nihoiet nič delal«
Avgusta 1 943 se je Jože znašel v Bostonu, na vzhodni obali ZDA. Vojni ujetniki so prispeli z ladjo. Na morju so se bali nemških podmornic. Z ladje so jih vkrcali direktno na vlak. Po selitvah po raznih ujet n iški h taboriščih je končno prispel v mesto Lordsburg v ameriški zvezni
državi Now Mexico. Jožeta so očarala velika hombažna polja in črpališča nafte, zlasti #tfite roke, veste, ki pum-pajo nafto«. V Lords burgu si je kupil italijansko angleški slovar, ki ga hrani še danes. Na notranjo stran platnic je 29. marca 1944 v slovenščini (v šoli seje ni nikoli učil!) za prša I: »Po treh m esedh učenja sem že znal skromno brati m Tudi pisati angleščino, govoriti pa nisem bil sposoben prav n rč, sefe ko sem st nabavil še knjigo 'Angleščina v treh mesecih'v Italijanščini, sem počasi začel se razgovarjati.n Septembra 1943 je Italija kapitulirala in to seje kmalu odrazilo tudi pri ameriškem ravnanju z italijanskimi vojnimi ujetniki. Iz Lordsburga sojih premestili v Kalifornijo, najprej v Los Angeles in potem v San Francisco. Dali so jim tudi ameriške uniforme, niso pa dobili orožja. Jože pravi, da so mislil], da jih badu Američani poslali v boj proti nacizmu na evropsko celino. Po nemški kapitulaciji pa so krožile govorice, da jih bodo uporabili na Daljnem vzhodu proti Japonski. JuSmo mislili, da gremo na Japonsko, in smo že delali zdravniški pregled. Jaz sem že dvakrat dal kri, da bi vedeli, kaj bi potreboval, če bi bil na Japonskem ranjen. Hvala Bogu, se je vojna prej končala, Najprej sp rras ffiišiili poslati gfl Havajske otoke, /n potem naprej, Joj, vsi jmo ji želeli videti Havajke, ker so tako lepe. Včasih smo jih videli na plesih v $an Franciscu. Kako so bile lepe v tistih njihovih nošah!*
Hrana v ujetništvu je bila dobra, tako dobra, da so sprva mislili, daje namenjena samo častnikom, »Vsako nedeljo popoldne smo v 5on Francija/ dobili torto. Jaz sem enkrat za stavo pojedel kar tri torte.a
V San Franciscu seje Jože javil za električarja, delal je v mizarski delavnici. »Jaz sem dela! na sredi, n a levi
Na levi in na prejšnji strani: pogreb pobitih članov iz družine Brecelj, (¡pril i	(Fotografijo hrani Jože Brecelj).
Zgoraj: Jože Brecelj.
Knjigi, s katerima se je Jože naučil angleščine,
V notranjo*, rt je med drugim zapisal vse kraje v ZDA, v katerih je bil kot vojni ujetnik.
je bila ena mlada ženska in frtr desni en ameriški vojak. Ob nedeljah je prihajal maševat en mlad kaplan, kije sna! malo italijansko^ Preko njega je spo znal župnika Vitala Voduška (19061973} in se z njim precej družil. Jože je redno zahajal v tamkajšnjo slovenska cerkev, zlasti ob nedeljah, Se posebej so mu ostale v spominu priprave na praznovanje božiča teta 1944, Župnik Vodušek je potreboval mah za jaslice In sta se skupaj z Jožetom odpravila ponj z avtom. Precej daleč sta se odpeljala In obenem obiskala gozd z mogočnimi sekvojami, Jožetu se zdi, da ga je hotel župnik malo razvedriti, saj tako dolga pat za Iskanje maha ni bila potrebna.
Sredi leta 1944 je pTejel zadnje očetovo pismo. V njem ga je na kratko obveščal o stanju doma. Potem so pisma od doma presahnila. Tako je šele poleti 1945 Iz pisma izvedel za žalostno usodo večine članov njegove družine. »$ete doma sem izvedel vse podrobnoiti.it Pismo mu je poslala mama preko Mednarodnega Rdečega
križa. Potem je Jože pisma sicer redno pošiljal domov, vendar jih mama ni dobila. Za to so poskrbeli domači terenel, ki so pisma za Brecljeve za držali.
Prišel je konec druge svetovne vojne in Jože je kolebal med ostankom v Kaliforniji, kjer se je medtem zbližal s potomko slovenskih izseljencev iz Ribnice, in vrnitvijo v domače kraje. »Ldflfco bi ostal tam, ¡02 sem ime!Že službo,* Na koncu seje tudi zaradi mame, kije zaradi tragičnih okoliščin ostala praktično sama, odločil za vrnitev, »Mama je komaj čakala, da pridem domov, saj veste, kako žalostno je bilo takrat pri nas aoma,« Na začetku leta 1946 se je vkrcal na ladjo proti tvropl. Potovali so mimo Mehike, skozi Panamski prekop, se ustavili v Portoriku in nato krenili čez Atlantik, »Domov smo se vozili dva meseca.« V Žapuže se je vrnil na predvečer praznika sv. Jožefa, 16. marca 1946. Kosejebiižal domu, je opazil, da povsod gorijo kresovi. Povpraševal je naokoli in dobil za tiste čase nič kaj presenetljiv od govor: »To je za god dveh velikanov, Josipa Broza Tita in Josifa Stalina.«
Njegovega prihoda domov 50 se preživeli domači zelo razveselili. Seveda ga Ozna in pozneje Udba nista pustili pri miru, »Kot nekdanji ameriški vojni ujetnik doma nisem bil dobrodošel to sem čutil.« Poročil se je in z ženo odšel na poročno potovanje na Ohridsko jezero. »Zmeraj sem si želel videti tiste kraje. Ženi sem rekel, ti dam tri mesece, Ih ¿e ne greš z mirno, grem pa sam. In je šla. Pa še kako vesela je bila patemi/t
Danes Jože Brecelj dneve preživlja v svoji lični hiški vŽapužah, obkrožen s svojimi otroki in vnuki, žena mu je namreč pred leti umrla. Se zmeraj je ohranil čilost in dobrovoljnost, rad kolesari in keglja. Poleg tega se ukvarja z mizarjenjem in rezbarjenjem, les je namreč ostal njegova velika ljubezen. In rad pripoveduje
Erika Jazbar
Več kot 70 let duhovnik od Turina prek Kitajske, Sardinije in Kanade do Porčinja
Pogovor 2 lazaristom Cirilom Čargo
f*^iirit Čarga je 95-letni primorski duhovnik., £lan Misijonske družbe ali lazarist. Rodil seje na Idriji pri Bači 3. julija 19t 7, glavnino svojega življenja pa je preživet kot misijonar po svetu. Gimnazijo J je končal v Chieriju, licej in bogoslovje v Turinu, kjer ga je 29. juniju 194 J v masnika posvetil turinski nadškof Mtiurilio Fossaii. Leta 2011 je torej gospod Čarga obhajal 70 let mašništva. Že 12 let živi v Misijonskem domu v Vidmu, kjer sem ga tudi obiskala.
Še danes ostaja ttad\>se aktiven, živahen, redna mašuje v Vidmu, priskoči na pomoč tudi v Benečiji. Do pred kratkim je v poletnih mesecih bival na Svetih Višarjah in sprejemal slovenske romarje.
Lansko leto je bi! pobudnik slovenskega romanju v Porčinj v spomin na Marijino prikazanje beneški deklici leta 1855, kije sicer v tradiciji tega kraja še živo, za širšo javnost pa so ga obudili v zadnjem obdobju.
Z gospodom Čargo j?™ pogovor začela pri rojstni vasi, za katero pravi, da je med najstarejšimi v Sloveniji.
:i¥ Rodil sem se v letih, ko je v naših krajih divjala prva svetovna vojna. Bojna črta med kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko je tekla na Soči in lahko povem, da je granata zadela tudi našo hišo ter neeksplodirana obležala na očetovi postelji. Takrat je bilo veliko lakote in revščine, pa tudi veliko medčloveške solidarnosti. Ko sem bil veliko let kasneje misijonar v Kanadi, sem marsikdaj poslušal, kako so naši ljudje vzdihovali in pravili., da se jim v novi domovini sicer godi odlično, doma pa so se imeli vsi bolj radi.
Kaj bi povedali o Idriji pri iiačič
^ Vas je bila že zelo zgodaj poseljena s Slovenci, o čemer pričajo krajevna imena. Krščanstvo se je širilo iz Čedada, prihajalo je iz čedajskega kapi tlja. Edina fara pri nas je bila v Volčah, žal je njen arhiv zgorel in so dokumenti uničeni, jožko Kragelj, ki je svoje raziskave posvetil tudi zgodovini teh krajev, je znal povedati, da se o našem koncu najde marsikaj zanimivega v čedajskem arhivu. Mama je bila doma s Slapa ob Idrijci. Otrok nas je bilo v družini osem, štirje so umrli zgodaj.
Imel Sem še dve sestri in brata, ki se ni poročil, tako da bo z mano družinski priimek izumrl. Na vasi je kar mrgolelo otrok, kulturno življenje je bilo zelo živo, tudi na prosvetnem področju nismo mirovali; igre smo uprizarjali po skednjih in na trgu, veliko je bilo fantovskega petja.
Pod Italijo mi je še uspelo ujeti nekaj slovenščine v šoli. Ko so našo slovensko učiteljico prestavili v osrednjo Italijo, smo za njo vsi jokali, z novimi učitelji smo se zaradi nepoznavanja jezika Ležko razumeli.
V cerkvi sino se zbirali množično, tudi za večernice, duhovnike smo pozdravljali s “Hvaljen Jezus Kristus" Ko so ukinih vse, kar je bilo slovenskega, nas je župnik učil slovenskega jezika v župnišču.
» Kdaj seje- začela Vaša didtovniška pot?
,ir Zato da sem postai duhovnik in misijonar, ima največjo zaslugo gospod Jane/. Zdravljic, svetni ški misijonar, ki je po Primorski imel več kot 400 misijonov. Ko je prišel v Sveto Lucijo, sem ga šel poslušat in se prepričal, da je ta moja pot. Ker je bil gospod Zdravljic med ljudmi zelo priljubljen, O njem sem celo slišal, da bi lahko bil kandidat za goriškega nadškofa, so ga z Mirenskega gradu poslali v južno Italijo.
Ko sem Sel v semeniSče, sem bil star 13 let. Pot me je peljala v Turin, saj mi je bil študij v Ljubljani zaradi meje onemogočen. Prišel setn v italijansko provinco lazaristov, Prvi mesec je bilo domotožje zelo hudo, jokal sem vsak večer, vendar sem bil tudi trdno prepričan, da bom postal duhov [lik iil sem zato vztrajal.
Malo semenišče sem obiskoval v kraju Scarna-figi, kakih 50 kilometrov od Turina. 'Lu st moram zahvaliti sošolcu, ki mi je popravljal grobe napake, ki sem ¡ih delal v italijanščini. Po končani gimnaziji sem vstopil v tu tinsko provinco Misijonske družbe. Za dve leti noviciata sem šel v Chieri, nakar v veliko semenišče- Bila so leta druge svetovne vojne in letalo je spustilo bombo nedaleč od naše stavbe, zato so semenišče prtsdili v Scarnaiigi,
Kje ste peli nova mašit?
V Turinu, zaradi izrednih razmer leta 1941, torej leLo pred predvidenim časom. Skupaj z drugimi sedmimi Vincenci levimi učenci me jc posvetil torinski nadškof, kasnejši kardinal Knssati. Takrat je prišla v Turin tudi moja mama skupaj z gospodom Zdravljice m, kije bil v Ljubljani. Kosem obiskal domače kraje, so me sprejeli zelo slovesno, pa čeprav je bilo v vasi zelo malo mladih, saj je bila
večina moških v posebnih bataljonih, predvsem na Sardiniji,
Odločil sem se za misijone na Kitajskem. Ko som čakal na odhod, sem bil vChierijti profesor v Šoli za novince, imel sem tudi več ljudskih misijonov', od Ligurije do Furlanije.
Odgnati so Vas menda tudi iz domačega kraja ...
■- Preden sem odpotoval na Kitajsko, to je bilo že po vojni, a pred dokončno razmejitvijo, sem Šel na rojstno Tdrijo. Tam sem ostal nekaj dni, vendar sem se /a takratne oblasti v pridigi neprimerno izrazil, tako da so me ponoči prišli iskat na dom, me s črnim avtom odpeljali do meje in me potisnili na drugo stran Soče. Meja je bila pri Sveti Luciji. Tu me "Čerini13 niso hoteli sprejeti, ker sem bil brez dokumentov, tako da sem se zatekel v župnišče v Volče, kjer je bil župnik že navajen takih "nočnih31 prihodov duhovnikov. 13i! sem tudi pri Jožku Kraglju na Livku. S Kragljem sva ostala velika prijaLelja.
Domov nisem mogel več. V Slovenijo sem ponovno šel šele za pogreb Moje mame. Imel sem Srečo, da sem bil italijanski državljan, zato mi niso nič hujšega naredili, sicer bi lahko izginil in se ne bi več vrnil.	-s
ta

« Rekli ste, ¿la ste na Kitajskem ostali štiri teta,
Po enem letu, in sicer leta 1949, so začele prihajati vtsli, da se komunisti približujejo našim krajem, zato smo semeniščnike poslali v Manilo in v Genovo, novince pa v Turin. Po vizume sem šel v Na n km ter jim pomagal, da so odpotovali, jaz pa sem ostal. Prišla je ljudska oblast, na začetku je bilo vse mirno, prvi dve leti ni bilo hujših dogod kov, tako da so začeli že praviti, da so strašne govorice na račun ljudske oblasti lažne. V resnici pa se je izkazalo, da so v teh dveh letih le pripravljali krajevne kadre. Ko so jih izurili, seje začelo. Medtem sem nadaljeval s poučevanjem, saj je v semenišču ostalo še nekaj dijakov, vendar smo jih kaj kmalu poslali proč, tako da sem šel na župnijo v Šangaj. Masaje bila takrat v latinskem jeziku, verniki, ki so bili številni, so prepevali kitajske pesmi. Za božič smo pripravili tudi jaslice.
Po dveh le Lih seje torej začela gonja. Kom Lin isti so zasedli župnišče, našo cerkev, našešcjlein sirotišnico, začeli so z javnimi procesi, obtoževali so nas, da smo ameriški vohuni. Sami kitajski duhovniki so prosili predstojnika, da bi nas poslal drugam, saj bi morali
fr- n Poten! pa ste tulpluli im Kitajska,
& Moj namen je bil, da bi na Kitajskem tudi ostal, vendar se je kolo zgodovine obrnilo drugače in sem tam ostal le štiri leta. S sobratom sva odplula iz Genove v začetku leta 1948 na norveški tovorni ladji. Plovba je trajala 50 dni, do zasidran ja v San-gaju je bila prava pustolovščina, Tam sem srečal vse slovenske sobrate, ki so iib izselili s severnega dela Kitajske, ko jo je zasedla »ljudska oblast«. V zelo lepem spominu imam dolge sprehode z gospodom Francetom Jerebom, kije bil na Kitajskem več let in mi itL povedal marsikaj zanimivega. Nai-prej so me poslali v Kian, ki je po lepoti podoben BeneLkam, vendar sem tam ostal Is nekaj mesecev. Kaj kmalu so me poklicali v Kashing, ki je wd Sangaja oddaljen 300 kilometrov. Tam je bilo namreč centralno semenišče naših škofij na jugu Kitajske. Profesor je nenadoma umrl, zato so za poučevanje določili mene. Bilo nas je ducat misijonarjev vseh narodnosti, predstojnik je bil Avstrijec, zelo verjetno slovenskega rodu, semenisčnikov pa je bilo 40. Poučeval sem kemijo in filozofijo,
V" katerem jeziku ste poučevali?
Filozofija je bila v latinščini, ki je sicer niso zelo dobro obvladali, vendar ¡e šlo, težave sem imel s kemijo, saj kitajščine nisem še govoril. Zato sem šel v Šangaj in si nabavil učbenik, kije imel kitajsko in angleško izdajo, jaz sem uporabljal angleško, dijaki pa so sledili kiLajski. Geje bilo potrebno kaj obrazložita sem to skuša! v latinščini. Sliši se komplicirano, vendar so bili rezultati še kar dobri,
Na prejšnji strani: Idrija pri Boči, cerkev svetega Janeza Krstnika.
Zgoraj: Ciril Čarga v Misijonskem dem L v Vidma.
tg
[N TEK Vf U
Desno: pro«jytJ slovenskih vernikov fr)
duhovnikov !4. aprila 20J2v Paranju.
Spadaj: kip pred kapelico v Paranju, kjer se je Marija prikazala beneški deklic: leto 1855.
sicer pričati proti nam. In Lakn smo leta 1952 res odšli. Tam smo pustili vernike in kitajske duhovnike. Leta 1952 je bilo na Kitajskem 3 milijone katoličanov, ki so bili v glavnem kmetje, danes jih je 15 milijonov,
Rad se p obetam, da mi je življenje reši!
Mao Tse Tung, saj so po našem odhodu začeli s kolektivizacijo, ki je prinesla veliko lakote, zaradi katere j e umrlo 40 milijonov ljudi. Če bi ostal na Kitajskem, bi zaradi lakote umrl Ludi jaz. Nadškof ie hil sicer prepričan, da se bomo kmalu vrnili, vendar ni bilo tako,
Ali ste spoznali tudi kirurgij Janeza Janeža?
;ir Ne, nisem, bil je zelo znan, bil pa je v notranjem delu Kitajske,
» Po fern pa Vas je pot vodita na Sardinijo.
: * Na Vincencij e vem otoku, kot smo nekoč pravili Sardiniji zaradi delovanja številnih lazaristov in usmiljenk, sem ostal 20 let. V presledkih sem poučeval Ludi v Chieriju. Sardinci so edinstveni ljudje močnih čustev. Misijonarji so zelo priljubljeni, saj so jim pomagali v trenutkih, ko je civilna oblast odpovedala. Na Sardiniji sem srečal dva slovenska duhovnika, ki ju je gospod Zdravljic poslal v Turin. Eden je bil brat Alojz Uršič1, ki je bil 50 let pod ravnate! j in vzgojitelj v naši šoli v Cagliariju, zelo poznan in cenjen zaradi dela 'l mladino, drugi gospod Lojze Grilj1, s katerim sva imela skupaj nekaj misijonov Na Sardiniji sem imel ljudske misijone v vseh večjih mestih, pouče- 1 2
1	Alojz ¡Luigi) Uršič, rojen v Mirnu pri Gorici leta 1919, učil je najprej v Chieriju in nato v zavodu v kraju Sarzana <La Spezia}, lata 1940 so ga dodelili v zavod vCagliari, tujo poučeval in bil nato pödrävnätelj do smrti leta 1997.Bilje znan kot strog pedagog, še danes je prisoten v spominu številnih generacij nekdanjih dij'akov, nastopa tudi v predstavi, ki jo jo pred nekaj leti napisal znani sardinski komik Francesco Loche i naslovomnase# un comico: Loche- Da fratellu Uršiča Berlusconi”,
2	Lojze (Luigi) Grilj (Grillo). rojen v Mirnu pri Gorici leta 1919, v duhovnika je bila posvečen leta 1945, kot duhovnik je deloval v Tori no, Časa le Monte na to, Comu, Sassariju, štiri leta je bil v Vidmu, 21 let v Cagliariju, kjeT je bil tudi kaplan v psihiatrični bolnišnici. Poleg pastirskega dela v torinski provinci CM je imel do zlate maše več kot 120 ljudskih misijonov po Italiji. Ostal je navezan tudi na domači Miren, leta 2 tros je v župnijski cerkvi sv. Jurija obhajal svojo biserno
m ašo- Umrl je v Sassa nju leta 2012,
V Kanado so me vabili že prej, vendar sem imel na Sardiniji zadolžitve v domu, Ko je bilo to mogoče, sem sprejel vabilo Franceta Rodeta, kije bil takrat slovenski oz. jugoslovanski provincial. Prestopi i sem v slovensko provinco lazaristov z namenom, da bi nasledil gospoda Ivana Plazarja v Kanadi, Sicer pa nisem šel takoj, saj je bil potreben vizum, Med čakanjem na vizum se je zgodil tnaj 1976 in z njim hudi potres, ki je razdejal tudi slovensko Benečijo. Veliko družin so odselili v prazne hotele oh obali. Takrat sem ponudil svojo pomoč videmskemu nadškofu Alfredu Battistiju, ki me je takoj poslal v Bi bi on e, kjer sem beguncem nudil duhovno oskrbo. Ko so se ljudje spomladi naslednjega leta ponovno vrnili v svoje domove, sem bil eno leto župnik v Marsinu nad Čedadom. Od tam sem Obiskoval tudi druge kraje v Benečiji, spoznal sem tudi družine Benečanov, ki so imeli sorodnike v Kanadi. V Marsinu sem maševal v italijanskem jeziku, pa čeprav tam živijo Slovenci, s katerimi sem se tudi pogovarjal v italijanskem jeziku. Da vam povem, Italijani verjetno ne hi nasprotovali slovenski maši, Slovenci so bili tisti, ki niso sprejemali slove [iškega jezika. Sprejeli bi le narečje, pravili so mi: "Ne sastopem!” Tudi jaz nisem imel slovenskih šol, pa SCill SO jezika nauči], veliko sem bral. Benečani pa so bili prepričani, da če jim kdo govori v slovenskem knjižnem jeziku, ga ne razumejo.
"p Kdaj ste potem šli v Kanado?
Bilo jeleLa 1977, V Kanadi sem ponovno srečal vse "kitajske" misijonarje, od Janeza Kopača do Franca Časi a iti Andreja Prebila, pa tudi duhovnike, ki so prihajali iz Argentine. Ko sem prišel v Kanado, so duhovniki ze imeli evidenco glavnine slovenskih povojnih priseljencev, ki so se v to državo luua-
knili pred Titom. Slovenska skupnost je bila precej razkropljena. Z velikim občudovanjem sem opazoval vse, bar jim je dotlej uspelo uresničiti. Tu so bile cerkve, domovi, središča in letovišča, župnije Marija Pomagaj in Brezmadežna v Torontu, pa tudi v Winnipeg!! in Montrealu.
V Kanadi ste ostali vec kot dve desetletji. Kje ste delovali?
Najprej sem bil dve leti pri gospodu Ivanu Plazarju v Winnipeg!)- I. ju tli e so liili krasni, bili so me Lako veseli, da so mi dali na razpolago prav vse, celo dom in avto. Nato sem bil na zahodu, pet let sem deloval v Vancouvru, veliko sem prepotoval naokrog, obiskoval sem slovenske ljudi, ki so razkropljeno živeli v različnih predelih dežele, V Vancouvru sem maševal v slovenskem jeziku enkrat na mesec v nemški župniji, kjer je bil ti tudi več Kočevarjev, ki pa me niso nikoli nagovorili v slovenščini. Pri maši je prepeval pevski zbor, zbirali smo se tudi po drugih cerkvah, bolj poredko pa v slovenski dvorani, to je bilo v glavnem za božič in za veliko noč,
Ponudili so mi, da bi uredili spodnjo kapelo cerkve, ki je bila v središču mesta. Sprejeli smo izziv, vložili veliko prostovoljnega dela in denarja in prišli "na svoje'! Ko sem spoznal patra Evgena Medveda"', ki je bil opaL v benediktinskem samostanu v Miss ionu, nedaleč od Vancouvra, je padla zamisel, da bi priredili vseslovensko romanje iz celotne British Columbie. Na romanju smo nosili podobo Brezjanske Matere Božje in imeli skupno kosilo, slovenski verniki so prišli tudi iz zelo oddaljenih krajev, od koder se voziš en cel dan. Na prvih romanfib je bila podoba majhna, nato pa nam je veličastno Brezjansko Marijo poslikal slikar Perko iz. Ljubljane. Postavili smo jo nad oltar v naši kapeli, tako da je to poslalo najbolj oddaljeno svetišče Brezjanske Matere Božje na zahodu. Se danes je tam, čaka na slovenske obiske, kapela pa P postala župnijska dvorana.
V Vancouvru so bili zelo veseli, da so lahko ime li stalnega slovenskega duhovnika, saj je za ohranjanje skupnosti vloga duhovnika bisLvenega pomena, 3
3	Evgen Medved, sin slovenskega oč&ta, je prišel v British Col mmbio oz. v Mi ssi on leta 1939. Z drugi m i petimi sobrati iz samosta na Mou nE A ng el i z ameriške d ržave O rego n je ustanovil nov benediktinski samostan Westminster, katereyy zavetnik je sveti Jožef. Leta 1953 je postal tudi njegov prvi opat, na te m m estu je ostal do sm rti lata 1992. Samostan deluj e še danes, šteje 30 patrov, opat pa je John firaganza. Vseslovensko romanje British Columbie s podobo Brezjanske Matere Božje poteka 5* daa.es. Leta 2011 je potekalo tridesetič.
okoli nedeljske maše se skupnost srečuje in strne. Če duht ivnika ni, gre vsak v župnijo, ki mu je ud doma manj oddaljena, in skupnost ne zdrži.
Kaj bi še povedali o svojem delovanju v Kanadi?
V	Kanadi sem osLal 23 leti Po nenadni smrti gospoda Janeza Jeretina so me prestavili ponovno v Winnipeg, kjer sem ostal 12 let, pa čeprav sem ostal še vedno povezan s slovensko skupnostjo iz Vancouvra. V Winnipegu danes ni več slovenskega župnika, duhovnik je Kanadčan, vseeno pa imajo še vedno dvojezično mašo, Tam so zgradili tudi novo cerkev, Slovenci so premožni, veliko so pomagali- Z njimi sem ostal povezan. Še danes mi finančno pomagajo, ko jih prosim za podporo, da bi izpeljal kakšno pobudo lu na Videmskem. V Winnipegu je slovenska skupnost še dobro organizirana, mladi sodelujejo, so šolani, imajo sobotno slovensko šolo. Najbolj priljubljena prireditev je folklorama, nanjo se pripravljajo več mesecev. Srečanje sooblikujejo vse narodne skupnosti, ki So tam prisotne, vsaka se predstavi s svojo specifiko, Tu so ples, petje, OtfOCj, mladi, odrasli.
Zadnja tri leta v Kanadi sem deloval v Torontu, za gospodom Jožetom Mejačem, ki je bil v tem mestu župnik sedem let. V TorOnlu sta dve slovenski župniji, in sicer Marija Pomagaj in Brezmadežna, v domu Lipa pa je takrat živel tudi Franc Sodja.
V Kanadi sem obiskal vse zahodne krape, kjer živijo tudi zelo majhne slovenske skupnosti. V nekaterih krajih sem prvič maševal v slovenščini, to je bilo na primer v mestu Prince George- V kraju Powel River, nedaleč od Vanoouverja, pa je večje naselje Benečanov, ki prihajajo v glavnem iz vasi Ronac. Tako strnjeno so se tam naselili, da se ti zdi, da si v beneški vasici.
Nato sem prosil, da bi me premestili, saj sem bil v Kanadi že več kol dve dcseLlctji, Zato da sem lahko prišel v Videm, kjer so bili sami moji gojenci, sem moral ponovno prestopiti v italijansko provinco.
[Državljanstva pa imam Še vedi 10 tri. Iti Sicer italijansko, slovensko in kanadsko.
V	iVtiimu pa ste ie dvanajsto leto ...
V	Vidmu mašujem pri sestrah, precej redno tudi med Benečani, predvsem V Čaneholi. Z RTSgr, Mil rinom QuaJizzo, ki mu pogosto pomagam, sem se zmenil, da bomo drugo berilo brali v domačem narečju, »po našim«. Predelal bom tekste v Lol-minsko narečje in jih bomo Lako tudi brali. Sedaj misijonarim med Benečani!
rw Kako pa ostajate navezani na Sv.
Vi snrje?
|SF Na Sv. Višavje sem tio nedavna hodil redno, danes pa ne morem vec spovedovati, ker se mi je sl Lih preveč poslabšal. Ko so svetišče zapustili frančiškani, sem bil nekaj časa tudi rektor. Takrat me je na Visarje poslal nadškof zato, ker sem si tako ali drugače pomagal z vsemi jeziki, ki so potrebni za službo na tromeji. Na ViŠarjah sem deloval vso sezono. Z nemščino si sicer pomagam za silo, enkrat mi je priskočila na pomoč odo kuharica, ki mi je pridigo prevedla v nemški jezik ...
Pomislite, na Višarjah smo v poletnih mesecih nekoč bili kar štirje slovenski duhovniki in vseeno nas ni bilo dovoli. Tako lahko razumete, koliko Slovencev je prihajalo k spovedi! Italijani so hodili k spovedi v manjšem številu, Nemci pa čisto nič.
Da vam povem, prepričan sem, da tu Liči tLidi razlog krize, ki jo doživljamo v današnjem času, Ce bi ljudje pogosteje hodili k spovedi, bi bilo krize manj. Kriza je, ker smo mi taki, ker se je družba spremenila, razvrednotila.
Ciril Čarga v mladih letih.
teli desetletjih so redno hodili tja molit rožni venec. V uradni obliki ih v javnosti pa se zgodba o porčinjskih pri kazanj ib ni pojavila. Mogoče nosi del "krivde” za to tudi dejstvo, da sta se pogovarjali v slovenskem narečju.
V zadnjih letih pa so začeli celo Ln o zgodbo preučevati tudi zgodovinarji, na dan so prišli novi dokumenti, Pravzaprav je ta čudežni dogodek slučajno izbrskal ter nato iztrgal iz pozabe pred dvema desetletjema gospod Carlo Gamberoni, ki je danes župnik v Skednju v Trstu. Ko je zvedel za prikazanja, je poiskal domače ljudi ter se z nji mi pogovoril. Takrat se je kljub starosti angažiral tudi domači župnik Vito Petini, v veliko oporo mu ¡e bil tudi tak ral ni nadškof Aifredo Battisti. Današnji župnik, gospod Vittorino G benda, pa nadaljuje s prizadevanji v tej smeri in je že veliko naredil. Dogodke sedaj tudi uradno raziskuje videmska nadškofija, za postopek odgovarja generalni vikar, pripravljena je študija, ki šteje več kot 100 strani.
Na Videmskem pa je Vhše ime povezano Uidi z romanjem, ki ste ga lani za sfoverjsfre vernike priredili vPorčiitj, v spotnitt na Marijino prikazan je priliki deklici leta iSS5. Poimenovali so ga beneški Luni...
& Do prikazanja je prišlo iJ, septembra 1855, pravzaprav je bilo prikazanj več- IB-letni deklici je bilo ime Tereza Duš, bila je nepismena beneška »Čečica«, s katero se je Marija pogovarjala v beneškem narečju. Drugih jezikov deklica namreč ni poznala. »Marija Žanjica« (Madone de sesule) pa je zato, ker je vzela 'lerezi srp iz rok, ko se je prvič prikazala, ji nažela šop trave in ji ga dala z besedami: "Nesi domov, a reci mami in vsem, naj ob praznikih ne delajo, zlasti pa ne preklinjajo, ker to zelo žali Boga, in naj se drže zapovedanih dni posta” Mali derezi v začetku niso verjeli, ob drugem prikazanju je dobila tudi znamenje in ljudje so začeli verjcLi. Deklico so nato poslali v zavod Luigija Scrosoppija v Videm, lcLa 1868 je postala redovnica Skupnosti redovnic Božje previdnosti, vendar je po dveh letih umrla, stara kotnaj 25 let, Domačini ohranjajo spomin na zgodbo o njeni h vi denjih šc danes, v dolin i, kj er i e prišlo d o pri -kazanja, pa so ie takrat zgradili kapelico, V vseh
Kaj pa bi povedali o prvem vseslovenskem romanju, dt> katerega je prišlo aprila lani?
Iir Prišli so verniki iz Benečije, Posočja, Brd. /, Vipavskega in od drugod. Pil je km sen dan, zbralo se je veliko ljudi, maševalo je devet slovenskih duhovnikov, med njimi je bil tudi rektor svetišča na Višarjah Dionizij Matevčič, zadonela je slovenska pesem. Porčmj je v naslednjih mesecih obiskalo več skupin slovenskih duhovnikov in vernikov. Upam, da se ho la romarska po L priljubila Slovencem in da Porčinja ne bomo poznali le po tragič nib dogodkih, do katerih je prišlo med drugo svetovno vojno. Porčmj je danes vasica, ki šteje nekaj peščic ljudi. Domačini se še vedno pogovarjajo v slovenskem narečju, kraj zaživi predvsem ob koncih tedna, saj seje veliko ljudi v iskanju zaposlitve odselilo v dolino. Upam, da bo Porčiiij v prihodnje obiskovalo veliko slovenskih romarjev. Večja slovenska romanja napovedujejo septembra letos ob obletnici prikazanja, več pa je tudi duhovnikov in vernikov, ki me sprašuje po tej zgodbi in z njo povezanih dogodkih. Upam, da nam je uspelo vzbu diti zanimanje med verniki, vendar pomembno je predvsem, da sprejmemo sporočilo, ki ga je mali deldid posredovala Marija Žanjica.
Milan Gregorič
Zdravko Toškan
Rojen v nepravem času in na nepravem mestu
Kratek curricutum vitae
Zdravko Toškan se je rodil 20. 12. 1933 v preprosti in skromni istrski družini matere Rozalije in očeta Franca, skupaj s še enim bratom in dvema sestrama. Z nekaj dr Ligi mi vrstniki, z mano vred, ga ie jeseni 1945 pot zanesla v Sedejevo Malo semenišče v Gorici, da bi potem maturiral na klasični gimnaziji v Trstu (1953) in nato diplomiral na gradbeni fakulteti v Ljubljani (1960). Vmes sta z ženo Marijo usLvarila družino in si postavila dom. Zdravko je oče štirih otrok: Zdravkota, Boruta, Jan-kota in Tine. Vsem štirim je omogočil visokošolsko izobrazbo in jim materialno pomagal, da so prišli do lastnih domov.
Otroštvo ¡e delil z nami vrstniki na vasi v igri in brezskrbnosti, ki pa jo je zasenčila vojna z vsem zlo in, ki ga je prinesla s seboj. V mladostjo zakorakal po vojni, ko je tudi naše kraje zajel zanos navdušenja in upanja, ki ga je prinesel konec vojne, in pri nas na Primorskem še posebej osvobodi Lev izpod fašizma, Vasje kljub težkim povojnim razmeram zaživela s polnimi pljuči. Vse je vzcvetelo, šport, kultura in druge dejavnosti. Mladeniči smo se oprijeli nogome ta in doživljali z njim nepozabne trenutke, na katere se ob srečanjih spet in spet vračamo. Zal je sredi petdesetih let, ob ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja in eksodusu, ki je temu sledil, velik del vitalnega življa odšel v tujino, Vasje bila v trenutku sesuta, kot po toči, in seje otepala s posledicami še dolga leta.
Ob srednješolskem študiju v Gorici in v Trstu se je iz zavrtega vaškega fantiča začel razvijati v vse bolj zvedavega, nemirnega in samozavestnega mladeniča. V Lržaški šoli je rasel ob izjemnih profesorjih, kot je bil Jože Peterlin, ki je iz slehernega slovenskega stavka znal pričarati pravo melodijo, ali pa Oton Muhr, ki je učenje klasičnih jezikov spreminjal v ure našega duhovnega zorenja, vsajal nam dijakom v zavest zrelo Življenjsko skepso in uravnaval naše, še neizoblikovane hrbtenice. Fakulteta je ta Zdravko Lov razvoj še pospešila. Ključne predmete je polagal z odliko in pri tem razvil veliko duhovno prodornost, sposob-
nost analitičnega razmišljanja in sinteze ter jasnega artikuliranja misli. Okolica mu je ta razvoj priznala, saj seje na fakulLeli prebil na čelo študentske organizacije. Ustvarjalni nemir ga je potem spremljal skozi zrela leta in ga popeljal skozi življenjsko zgodbo, ki jo zmore samo človek izjemnega duha, energij in volje, in ki bi si zaslužila mesto v prelepi knjigi.
Velike Zdravkotove sanje v nenaklonjenem družbenem okolju
Po končanem študiji] na ta kulte ti sva nekje v začetku 60. let po krajših zaposlitvah drugje oba spet končala s kup bij na koprskem gradbenem podjetju Stavbenik! Predstavil se nam je kot mlad strokovnjak, nabiL / znanjem, načrLi in energijo, Ler ves predan napredku stroke, to je industrializaciji gradbeništva, ki je bila v razvitem svetu že vsakodnevna praksa, pri nas pa se je mukoma prebijala skozi zastarelo miselnost domače gradbene operative. Z ustvarjalnim zanosom je spodbujal mlade gradbince in nas druge sodelavce, bi! je kot magnet in okrog njega seje začel zbirati širok krog somišljenikov. Pod njihovim pritiskom seje Stavbenik začel spopadali z zahtevnejšimi gradbenimi prijemi, pri čemer je Zdravko sprejemal nase naj večja bremena in tveganja. Zrasli so prvi industrijsko zgrajeni objekti, kot stavbe SOK v Kopru in Beogradu, hotel Luna v Poreču idr. Z nenadno smrtjo dvel: vodilnih ljudi v Stavbeniku, ki s La bila žrtev prometne nesreče, in sta podpirala to usmeri tev, se je v podjeLju čas ustavil, ker novo vodstvo tveganjem ni bilo naklonjeno. 7. odhodom Zdravkota in še nekaterih somišljenikov, med katerimi sem bil tudi sam, se je skupina razbila. A čeprav razpršeni smo svoje sanje sanjali še naprej in se kot jata ptic, ki jih je razpršil kragulj začeii ponovno zbirati dru gje. Ob koncu leta 1969 je Zdravko s skupino projektantov Tnvestbiroja, kamor je odšel ia Stavbenika, ponudil podjetju Hoja iz Ljubljane, v katerem sem se sam zaposlil po odhodu iz Stavbenika, zanimiv pro gram proizvodnje gradbenih elementov, vključno s postavitvijo proizvodnega obrata v Dekan ih. Direk-

tor Hoje jl' pokazal zanimanje za program in obrat v Dekanih,
Opravljen je bil ogled lokacije obrata, ki je nudila celo možnost morebitnega kasnejšega industrijskega tira. Opravljeni SO bili razgovori z banko, ki je bila pripravljena program finančno podpreti. Projekt je propadel zadnji trenuLek, ko se je lesna stroka v Hoji uprla usmeritvi podjetja v gradbeništvo in imesti diam izven Ljubljane. Zgodba sl- je potem ponovila z Investicijskimi biroji Trbovlje (JUT), kamor smo se preselili po dogovoru z direktorjem, da bo ¡ii'i' realiziral Zdravkotov program, vključno z obratom v Dekanih.
Priprave so bile že tako dal«, da je bil opravljen obisk pri potencialnem dobavitelju opreme v Veroni in sprejet načelni dogovor za izvedbo posla. Vendar je projekt na upravnem odboru IBT padel v zadnjem trenutku, spet zaradi odpora do investiranja, to pot izven zasavskega bazena. Po tem Šoku smrt eni prej, eni kasneje zapustili IBT in se spet razpršili kot lastovke, V naporih, da bi uresničili načrtovani obrat, nismo popustili, čeprav smo bili vključeni v različne delovne sredine. Ob koncu leta 1971, po porazu v IBT, smo sklicali Svet Krajevne Skupnosti Dekani (KS), obrazložili program in pri dobili pristanek, da se podjetje ustanovi y okviru KS, vendar pogojno, da bi namreč investicij® imaneira-la banka, ker KS ni imela finančnih sredstev za tak zalogaj. Vzpostavljen je bil kontakt z banko, vendar slednja ni bila pripravljena finančno tvegati, ker bi v slučaju neuspeha ne imela kaj rubiti, Zdravko je potem svoj program ponujal še drugim zainteresiranim podjetjem, izmed katerih so bile tiradnje Postojna pripravljene zgraditi obrat, vendar na Postojnskem, na kar pa Zdravko rti pristal.
Zasep/if) (ihrtništvo kot iz hod v stiski
Po vse teh neuspelih poskusih je sklenil, da obrat postavi sam, ko L zasebni obrtnik, čeprav z omejenim programom, ker ie takratna zakonodaja dovoljevala le nekaj delavcev. Kasneje ga je nameraval skladno s predpisi prenesti v družbeno lastnino, ga razširiti, zaposliti v njem nas ostale akterje iz tc zgodbe in razviti podjetje iz lastne izvirne pobude. h propadli
mi poskusi in s svojo namero O ustanovitvi zasebne obrti ie seznanil tudi dobavitelja opreme iz Verone, italijanski iasLnik tovarne ga je premeril s prodornim pogledom, ga zvagal in mu brez oklevanja zagotovil, da bo poLrcbno opremo dobil pri njem pod ugodnimi kreditnimi pogoji, kar se je potem tudi zgodilo. A ker je začel brez zagonskega kapitala, so bile finančne stiske tako hude, da smo ga občasno reševali iz zagat sorodniki in s svojimi prispevki, saj svojih obveznosti ni mogel poravnavati pravočasno. Ko je obrat vendarle shodil, je preizkusil vse možnosti, da bi z njim prešel v družbeni sektor, ustano vil podjetje in uresničil svoje sanje. Vendar so bile zakonodaja in tiru ge o k Lil išči n e temu početju vse prej kot naklonjene. Da ie bila nesreča še večja ga ie lavno tedaj sošolec iz gimnazijskih let prelenLal, da mu je posodil večji znesek denarja, ki ga potem zlepa ni mogel izterjati. Tako ie ostal brez vsakršnih likvidnih sredstev, Davčni pritisk nanj pa se je tako zaostril, da je zaradi zamude pri plačilu davkov in drugih manjših prekrškov sam končal v zaporu ter je prišlo celo do rubeža družinskega premoženja. Pisala so se namreč svinčena sedemdeseta le La in S Kavčičevim padcem se je slabo pisalo tudi zasebni iniciativi, tržni naravnanosti in demokratizaciji. Kaj je ob vsem tem preživljala /.dravkotova družina, ni potrebno posebej poudari ati. Zdravkota pa tudi ta poslednji, sLrahotni udarec ni sLrl. V zapor si ¡e dal prinesti risalno mizo in orodje ter je kar tam še naprej načrtoval svoje gradil en e elemente. Po številnih intervencijah prijateljev in dobronamernih ljudi so oblasti spoznale absLirdnost tega udarca po človeku, ki celo desetletje ni ponujal družbi samo svojega znanja, energij in sani, ampak, na koncu, celo svoje, z muko ustvarjeno zasebno premoženje. Bil je kmalu izpuščen, se vrnil na svoj obrat, ga počasi finančno sani ral in nadaljeval s proizvodnjo v skromnem obsegu obrtnika, kije lahko zaposloval le nekaj delavcev. Veliki boj za poklicne cilje seje moral umakniti drugim prioritetam, predvsem družini, njenemu načetemu zdravju in njeni ekonomski varnosti- Pa tudi sicer so se energije njegovih najbolj plodnih let izčrpale v brezuspešnih s popadi li z nenaklonjenim okoljem. Mi
bilo več mod za uresničevanje življenjskih načrtov na več frontah hkrati! Ob vsej tej veliki in absurdni /godbi ni čudno, Ha je ob neki priliki dejal ženi, da bi ga morali po smrti, ki ga j c žJ doletela mnogo prerano, upepelili in pepel razpršiti po obratuj Rodil se je v nepravem času in na nepravem mestu. Zato tudi ni čudno, da je .sistem, ki je omogočal tako strahotno Lrošcnie energij v prazno, kmalu propadel,
Zdravko in njegov človeški lik
Ob vsem povedanem pa je bil Zdravko tudi povsem navaden in preprost človek, S svojimi vrlinami in slabostmi vred, Bil je veder, družaben, za vsakogar do-
stopen in vedno z nasmehom na obrazu. Tudi takrat, ko gaje načenjala uničujoča bolezen. Kol da zbira po slednje moči: da ostane človek do konca. Če ga je kdo prosil ¡¡a pomoč, je skloni! glavo in skušal pomagali. Razdajal seje tndi za svoj kraj in njegov prispevek k razvoju in ureditvi vasi Dekani je bil nevsakdanji. Za prazne človeške marnje mu ni bilo mar. izgoneval je za delo in svoje dlje, Še najbolj srečen pa je bil, ko je delal Ludi /, rokami. Z veliko ljubeznijo se je posvečal tudi vnukom. Kljub skoraj neuničljivi volji do življenja je nekega vročega junijskega dne 2003 klonil pred zahrbtno boleznijo in obmiroval za zmeraj,
Kolomlmr, 20. muren 2013
Nagrada Vstajenje pesniku Ivanu Tavčarju
V ponedeljek, iJ, aprila, so na rednem sestanku Društva slovenskih izobražen cev v Peterlinovi dvorani slovesno podelili Jubilejno 50. nagrado Vstajenje tržaškem ti pesniku Iva n o Tavčarju. Za glasbeni uvod v lepo obiskani večerje poskrbela mlada pianistka Julija Kralj Iz razreda prof. Tamare Ražem pri Giasbeni matici v Trstu. Utemeljitev komisije za nagrado je nato prebral njen član prof. Robert Petaros, nagrado pa je v imenu Zadružne k raške banke izročil njen podpredsednik Adriano Kovačič. Pesnika je predstavila prof. Neva Zaghet, ki jr 7 njim tudi vodila zanimiv pogovor. Vmes je nekaj pesmi iz nayrajene zbirke prebral član Ra tujskega odra Tomaž Susič
Prot. Neva Zaghe: ir, Ivan Ta včar tlevo zgoraj); pogled v dvojwrc med {X>t'iellMjo (desno). Spodaj: pianistka Julija Kralj (levo) In Tomaž Sustf (desn o).

r-r*** ■■
'V
v,,i
Antena
Društvo slovenskih izobražencev v marcu
Kljub trdovratni zimi, ki je ponagajala Društvu slovenskih izobražencem da je moralo kar dvakrat odpovedati že najavljeni večer, je sezona društvenih srečanj kar redna, V ponedeljek, 4. marca, je bil v Peterlinovi dvorani debatni večer z naslovom »Slovenski volivci in Grillo*, pri katerem so sodelovali repen tabrski župan Marko Pisani in deželna svetovalca Igor Kocjančič in Igor Gabrovec, Naslednji ponedeljek, 11. marca, so v Peterlinovi dvorani odprli veliko prodajno razstavo Umetniki za Karitas, kateri je še isti večer sledila okrogla miza r, naslovom Umetnost za dobrodelnost, ki so jo oblikovali Vesna Henedetič, Mira Ličen Krnpotič, Anamarija Stibilj Šajn in Jožica Ličen. Pogovor je vodil Jurij PaJjk- V ponedeljek, 18. marca, je bil v društvu, večer v organizaciji D SI, Celovške Mohorjeve založbe in Knjižnice Dušana Černeta. Ob 70-Jetnid spusta prvih »primorskih padalcev« so predstavili knjigo Blaža Torkarja »Prikriti odpor ■ ameriška obveščevalna služba na Slovenskem«. Poleg avtorja sta o knjigi in o pomembni vlogi padalcev spregovorila še zgodovinar Gorazd Bajc in časnikar Ivo Jevnikar, Marčna srečanja v Peterlinovi dvorani so sklenili na veliko sredo z velikonočnim duhovnim srečanjem, ki ga je vodil pater Mirko Pelicon Sf,
Zgaraj levo: Marko Phani. Igor Kocjančič in Igor Gabrova!. Zgoraj desno: okrogla miza Umetnostza dobrodelnost. Spodaj lavo: Ivo Jevnikar, padalec ??, Blaž Fcrtor in Gorazd Bajc, Desnp: Mirko Pelicon Sl.
Slovenci na. Švedskem in smrt Cirila Stoparja
Na Švedskem živi kakih 14.000 Sl oven cev, čp upoštevamo t udi d rugo in tretjo generacijo izseljencev, ki so začel i pri haj ati v to s kan d i n avs kt> državo konec 50. let prejšnjega stoletja, n j j več pa f e jih je pr i ■;« I i I u v dr ugi polovici 60. let.
Jeseni 1962 jih jo začel obiskovati slovenski duhovnik iz Pariza Jože Flis, tako tla Slovenska katoliška misija na Šved s kom deluje že pol stoletja.
Po Flisu so se zvrstili p. Janoz Sodja, Jože Bratkovič, Stanislav C ¡kane k,
Jožo Drolc in Zvone Podvinski, ki tam s luzbu ježe dve desetletji in ima sedež v Cioteborgu. Jubilej misije so na Švedskem slovesno praznovali že konec maja lani, ko sta jih obiskala kardinal F ran c Rod e i n ta krat na mini stri ca za Slovence v zamejstvu m po svetu Ljudmila Novak-
Nu svojem domu v kraju Kallingepa je 1 g.februarja letos umrl predsednik Slovenske zveze, ki povezuje Slovence na Švedskem,Ciril Stopar, Rodil seje 5. ju I ija 1953 v Jelša na h. Na Šved sko je pri še I leta 15 75 in bil dejaven v številni h org a nizac ija h. Zel n se je zavze mai za kulturo, različne prireditve in srečanja ter pouk s lovenskeg a jezi ka. Ka r 16 let je urejal Slovenski glas.
Kozlovska sodba v grščini
Območna enota Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti izivaučne Gorice nadaljuješ pobudo, da bi v vsaj deset jezikov prevedli in z bogatimi ¡lustracijami izdali v knjižni obliki humoresko Josipa Jurčiča iz leta lfi67 Kozlovska sodba v Višnji Gori, Nedavno je izšel deveti prevod, In sicer v grščino-To-je delo Lojzke Avayanos, perorisbe pa je prispeval Janez Kastelic.
Tržaški radio in televizija na spletu Na spletni strani mvw.sedezfjk,rai. it SO Že n ek n j času na voljo podatki O radijskih in televizijskih oddajah, ki Jih pripravljajo slovenski programi na Deželnem sedežu ita I ija n s ke ja vn e radiotelevizije RAJ za Furianijo Julijsko krajino v Trstu. Preko strani je možna tudi povezava na ustreamir g radio«, tako da se lahko po vsem svetu neposredno poslušajo sporedi Radia Trst A, ki oddaja vsak dan od 7.00 do 19-30,
□ b praznikih in nedeljah pa od 8-00 do-19.30- Dostopen je tudi arhiv večernega televizijskega dnevnika.
Tv dnevni k je mogoče poiskati tudi na deželni spletni strani časnikarskega uredništva ¡na »streamingu« ob 20.30, drugače v arhivu), najlaže preko Googla ali drugega iskalnika z vtipkanjem kratic RAI TDD.
Pričevanja o vojni za Slovenijo
Na našem končuje šla skoraj neopazno m i mo nas pomem bna knjiga, ki sta jo pred dobrim letom v Ljubljani izda la Muzej novejše zgodovine Slovenije in Inštitut za slovensko narodopisjeZFC SAZU. Gr? za 564 strani debelo knjigo Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah. Zbirka spominov na voj no za obrambo-samostojne Slovenije leta 1991 -
Ob d vaj setlct niči vojne za obra m bo neodvisne slovenske države sta jo uredili etnologinja prof, dr, Marija Stanonik In kustosinja v omenjenem muzeju Irena Uršič, ki sta ob Rosviti Pesek tudi prispevali spremna besedila.
Že 0 b desetletn ¡d n endvi snoitl SO študentke in študenti prof. Marije Stanonik pod njenim mentorstvo m zbrali 463 zapisov i spomini svojcev padi ¡It v desetdnevni vojni, ranjencev, odraslih in otrok. Leta 2006 je Stan oni kova predala gradivo Muzeju novejše zgodovine Sloven ije, vendar j e n ato še sama aa dalj eva la z zbiranjem gradiva. To je-v okviru muzeja delala tudi Irena Uršič. Vrsto pr čeuanj Je oddajal Radio Ognjišče. Zbirka danes obsega 565 pričevanj,
V tej knjigi je izbor 435 spominov p redvsem "navadnih'' ud ekžencev doga ■ janja iz vse Slovenije, a tudi iz zamejstva. Irena Uršič je pripravila še seznam padlih, Jože Homšak pu seznam ranjenih.
Letošnjo revijo otroških in mladinskih pevskih zborov Pesem mladih, ki jo prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, so prireditelji morali razdeliti na kar pet koncertov in skle pni nastop, saj je nastopilo 32 zborov in 800 pevcev,
V občinskem gledališču France Prešeren so 16, marca nastopili na treh zaporednih popoldanskih koncertih zbori iz otroških vrtcev, zbori z osnovnih šol in zbori s srednjih in z višjih sre dnjih šol, Naslednjega dne sta bila še dva koncerta v Športnem centru Zarja v Bazovici, in sicer za zbore, ki delujejo v društvih in po župnijah.
Posebna komisija je izbrala zbore za skiepni koncert, vsem pa je nudila oceno in nasvete za nadaljnjo rast,
Sklepni koncert je bil 7. aprila v Kulturnem domu v Trstu, Nastopilo je 12 sestavov. Tako kot na prvem koncertu je občinstvu spregovoril predsednik ZCPZ Marko Tavčar,
O.! Trubar iz Bazovice.
^¡boatei) Škofa "Rozmana v ¿jubtjani
\	Jamnik in ameriško slovenski duhovniki. Izmed laikov je o liku škofa Koz-
Rk' fcJfe .¿¿¿Ji mana spregovoril nekdanji dolgoletni urednik Ameriške domovine Vinko
Lipovec iz Clevelanda.
Osrednjega obreda se je v Ljubljani udeležilo kakih 20C duhovnikov iz vse Slovenije in zamejstva, zlasti iz Rozina nove ožje domovine na Koroškem, vernikov pa je bilo nad 2.000. Med njimi so bili pomešani tudi nekateri politiki in javni delavci, ki pa niso biii izrecno vabljeni, saj je bil obred izrazito verskega značaja. Kakih 15 ljudi ie demonstriralo proti pokopu, češ da ne gre za spravno dejanje, predsednik republike Borut Pahor pa je zapisal, da je žaina slovesnost priložnost, da z obžalovanjem lev medsebojnim oprošea-njem in sprejemanjem obrnemo nov list naše zgodovine in se skupaj pripravimo za izzive, ki jih pred nas postavlja prihodnost.
Nadškof ,Sires je v pridigi med pogrebno mašo med drugim poudaril: »Biti pokopan v domovini med svojimi je naravna pravica, poznana že pred tisočletji. Danes jo škafu Gregoriju s spoštovanjem priznavamo in izpolnjujemo. Mi to je čakal več kot pol stoletja v tujini. Veliko stvari se je morah v feii desetletjih zgoditi in spremeniti v naši domovini, da je to postalo mogoče. Zato želim v tem trenutku izreči priznanje in zahvalo vsent ljudem dobre volje - ljudem s področja zgodovinopisja, sodstva in politike - ki so s svojim pogumom in privrženostjo resnici, pravici in narodni spravi današnji dogodek omogočili. Zahvaljujem se tudi ameriškim Sioveijceni ih še posebej bratom frančiškanom iz Lemonla, ki so ves to čas skrbeli za njegov grob. Vsi, ki ždimo našemu narodu iit državi dobro, se te vrnitve veselimo. Prepričan pa sem, da se tega veseli tudi rajni škof Rožtnan sam. Ne zaradi sebe, ker lega na onem svetu več ne potrebuje, iimgiii; zaradi jjus, ker to potrebujemo mi. Potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naših različnostih iti tesno sodelovanje. Vsili: narod in vsaka človeška skupnost to potrebuje, toda v trenutku, ki ga živimo, to potrebo še posebej čutimo.
Zato želim, da bi bil ta pokop pasti tja ljubljanske krajevne Cerkve v njegovi stolnici tako sprejet in bi temu tudi služil.
Seveda je današnje dejanje kljub vsej pomembnosti le eno dejanje v verigi dejanj, ki so bila iti še bodo potrebna, da se bodo k nam povrnile »edinost, sreča, sprava«, kot si je želel Prešeren, V tem trenutku ne moremo spregledati, da na tisoče žrtev vojne in revolucije še čaka ne pokop in poslednje prebivališče, ki bo v skladu z nead
Pogreb v Ljubljanski stalnici.
lujljivim dostojanstvom sleherna človeške osebe. Tudi bo potrebno ¡e veliko duhovnih naporov m resnicoljubnosti, da ta podoba rajnega škofa Gregorija, ki jo bomo norili v svoji zgodovinski zavesti bolj ustreza Ia resnici. Po pričevanju tistih, ki so ga poznali in se Z njim pogovarjali, ni sam nikoli izključeval možnosti, du je kdaj storil tudi kakšen napačen korak. Časi so bili med vojno in hkratno revolucijo preveč hudi in zapleteni in tudi človeška hudobija je ušla izpod vsakega moralnega nadzora, kot se to redno dogaja v vsaki vojni. Toda človekovo vrednost najbolj zaznamujejo njegovi najgloblji natneni in o njih lahko sodi samo Bog; ki edini vidi v človeško srce in ga tehta z mero svoje odrešujoče pravičnosti, usmiljenja in ljubezni. Najgloblje namene škofa Gregorija pa na poseben način razodevajo njegova številna posredovanja - samo poimensko jih je znanih nad tisoč tristo - za zapornike, internirance in obsojene na smrt ne giede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje. Bilje pastir, ki mn je šlo za življenje	človeka, tudi češe ni strinjal z njegovim prepričanjem.
Nikogar rti izključeval iz svoje dobrote in pripravljenosti pomagati.«
*	> ar
NT<ii nepokopane tisoče je ?e ob 4. obletnici vstopa v Hudo jamo ie posebej opozorila Liskovna konferenca, ki jo je 4, marca imel vodja Komisije Vlade Republike Slovenije zn reševanje vprašanj prikritih grobišč in direktor Arhiva Republike Slovenije Jože Dežman v samem rovu sv, Barbare v rudniku Huda jama nad Laškim. Za nekaj dni je bila slovenska javnost ponovno pretresena zaradi slik iz rudnika, a dejstvo, da je bilo \z rova pred leti prekopanih okoli £00 žrtev, v jašku pa jih čaka še okoli 2.000, za vse skupaj pa tudi še ni bil sprejel sklep o dostojnem pokopu, ostaja nespremenjen
hoda Joma Zgoraj; prstno v (JSfJŽi (foto Inšt^o sodno medrdnoj; spodaj: ¿-Rožni venec tkrit v čevlju« {foto 5. Kovačič) in »Ženske« (foto M. Alič}
Predstavništva Republike Slovenije V ZDA
KonecoktobrajeHepubliks Slovenija zaprla svoj generalni konzulat v New Yorku.Tako ima zdaj v ZDA ob
veleposlaništvu V Washing tunu, ki
ga vodi Koman Kirn, le še generalni konzu I a t v Cl evefan d u, ki ga vodi Jurček Žmauc, Pač pa sc lahko pohvali
z bogati m omrežjem konzu la tu v, kijih vodijo častni konzuli, in sicer Thomas J. Brandi (San Francisco) v Kaliforniji,
G re-gory S. Ch aid M i a mi Beach) na Floridi, bivši ameriški veleposlanik v Sl oveoiji Vq usif B- Gbafa ri (Pearborn) v Michiganu, Miro Medved (5t. Paul) v Minnesoti, Barbara K. Nelson (Mission H i 11 s) v Kansasu, Lyd i a Mih elič P ul-51 p her (Knoxvl I le) v Te nnesseeju. Pa u I N. Stein tel d (Atlanta) v Georgiji, John P. Vidmar (Lemon t) v Illinoisu, Srečko Vidmar (Denver) v Koloradu, Richard B, Wilkens III (Houston) v Teksasu in admiral Ronald Joseph Zlatoper (Honolulu) no Havajih.
Študije o Karantaniji
Naša zgodnja zgodovina ostaja v središču pozornosti strokovnjakov in ljubiteljskih zgodovinarjev. O te m pričajo razprave v Zgodovinskem časopisu /n medijih,
Lani jeseni sta Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Zveza zgo-pmi nsidh društev Slovenije i" Ljubija n I izdali pomembno delu avstrijskega zgodovinarja, Akademik prof, dr- Herwig Wo If ra m je že I eta 1979 pri p ra v i I latinsko-nemško izdajo temeljnega vira o spreobrnitvi Bavarcev in Karan tancev, G reza leta 370 v Sol nog ra d o (Salzburgu) nastali spis Corversio Bagoariorum et Carantanorum, ki vsebuje skoraj vse informacije, ki jih Imamo o Karantaniji v S. in Panoniji v 9. stoletju,
Tr ide sc L let po i zidu se j e avtor na pobudo slovenskega kolege dr. Petra Šti h a Z nova lotil te te me. I z knj ISice 5 167 stranmi je nastala 420 .strani debela knjiga z naslovom Converslo Bagoariorum et Carantanorum, Das We i s s buc h de r Sa Izbu rgc r Kirc he u be r die erfolgrerche Mission in Karant-anien und Pan nor len (Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev, Bela knjiga sol no grajske Cerkve o uspešnem misijonskem delu v Karantaniji in Panoniji). Poleg Spreobrnjenja prinaša se pismo sol nog rajskega nadškofa Teotmarja iz leta 90D in štiri Wolfram-ove razprave.
Rdeče nasilje
V redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe za ieto 2013 je v 4.500 izvodih izšla tudi XIX + 410 strani debela knjiga večjega formata Rdeče nasilje.. Represija v Sloveniji pa letu 1945.
Gre zet povzetek in nadgradnjo več kot dvajsetletnega razisko valnega in zgodovinopisnega delar nekakšno življenjsko delo dr. Milka Mikole (1946), ki je bil sprva deset tet šoFnik, nato arhivišt v Zgodovinskem arhivu v Celju, od leta 2005 do upokojitve leta 2009 pa je vodil Sektor za popravo krivic in za narodno spravo na Ministrstvu za provosodje, ki seje razvil v sedanji Študijski center za na rodno spravo v Ljubljani In pri katerem je bil prej vršilec dolžnosti direktorja, nato pa znanstveni svetnik.
Že v Celju je začel intenzivno raziskovati različne oblike povojne politične represije v Sloveniji, Toko je po demokratizaciji med ostalimi knjigami lahko objavil študije In zbirke dokumentov ter pričevanj o zaplembah premoženja v letih 1943-52 (1999), o prisilnem, poboljševalnem in družbeno koristnem delu v letih 1945-51 (2002), o delovnih taboriščih (2006), o povojnih koncentracijskih taboriščih (dva deia, 2007 in 200S) in o izgonih prebivalstva v Sloveniji (2009). Pisal pa je tudi o preganjanju Cerkve, industriji in političnih procesih na Celjskem,
V tej knjigi Mikola pregledno obravnava najhujše kršitve človekovih pravic na Slovenskem - medvojne in m n ožične p ovoj ne po boj □, u sta navij a nje ko n centra c I js k I h in delovnih ta bo riš č za na sp rotni ke rež I ma, množ lč-ne izgone prebivalstva, nasilne razlastitve premoženja, politične in zrežirane sodne procese proti a notranji m sovrain i kom« te r za ti ra nje vere 1 n nas i I je n ad versk i m i s kup n ostm i. Ma ko n cu so še pog I avje o pop ravi k rivi c in rehabilitaciji žrtev ter viri in literatura.
Knj i go so 11. ma rca p re d stavi li tu d i v G aleri ji Ars v Go rici. S reča nje sta pri red i I i Ce Ijs ka I n Go riš ka M oho rje-va družba, v imenu katerih sta občinstvo pozdravili Alenka Veber in Marija Ceščut. O avtorju in njegovem delu pa je govoril novogoriški zgodovinar Renato Podbersič ml.
Sam avtorje priznal, da je oral ledino na številnih področjih. Gre za teme, ki so bile doslej zamolčane, zato so tudi očitki o »revizionizmu* povsem odveč, O samem »rdečem nasilju« pa je povedal, daje obdobje najtršega stalinizma vladalo v Jugoslaviji nekako do leta 1951, kose je obrnila v smeri zahoda in bila za to deležna tudi velikih denarnih podpor. * V
Slovensko-k anku s ki kultu um CENTER v Edmontonu
Od junija lani imajo rojaki v Ed mon-tonu v kanadski provinci Alberti nov Slovensko kanadski kulturni center.
H/ šestdesetih letih prejšnjega stoletja je v Edmonton prišla skupi n 3 125 Slovencev, ki si je v stari šoli na kmetiji junija 1967 uredila društveni sedež, vendar sta z leti poučevanje slovenščine In družabnost začela usihati, tako da so že razmišljali o zaprtju. Stavba so zaradi del na cesti julija 2011 porušili, n že 1 S. maja 2D11 so rojaki začeli z gradnjo novega Slovensko-kanadskega kulturnega centra, ki so ga slovesno odprli 1. junija 2012. V njem so plesna dvorana v duhu stare Avstrije, ki lahka Sprejme 3G0 ljudi. Knjižnica Franceta Prešerna, kapelica sv. Frančiška Asiškega za 40 ljudi,
T rig I avska soba za sreča n ja, ki I ma iz hod na teraso in sprejme 4D ljudi, velika kuhinja in pisarna- Ob nedeljah so uvedli slovenski pouk.
11. knjiga Dokumentov
Arh i v Re p ubhke Sl ove n ije je jase ni izd al 11. k n j igo zbirke Dok uma uti a rga nov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sl aveniji. Izhajati je začeia leta 1962 pod naslovom Dokumenti ljudske revolucije pri Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja. Doleta 19S9 je izšlo sedem zvezkov. Potem sta se spremenili imeni inštituta in zbirke, izdajo pa je prevzei ARS.
V prvih devetih knjigah so kron a loško objavljeni dokumenti, ki zadevajo vse slovensko ozemlje, od marca 1941 do 3. septembra 1943, Deseta knjiga prinaša dodatno dokumente za vse omenjeno obdobje, ki šobili prej nedostopni ali objavljeni drugje. 5 to knjigo pa se začenja objavljanje tematskih zbirk dokumentov za naslednje obdobje pa tja do konca vojne.
Podnaslov tl, knjige se glasi Zapisniki sej najvršjih organov rn organizacij 1942-1945. V cel oti in v izvirni o bilki je o bjav I j en i h 1 dD zapisni kov Cc nt ra I nega komiteja Komunistične partije Slovenije, Pokrajinskega komiteja Zveze ko m Limit |i ne mladine Jug u s lavije (SKOJ) za S loven i jo. Vrhovnega plen u m a in Izvrš nega odbora Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Upravne komisije za osvobojeno slovensko ozemlje. Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo, Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje in Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega svet?. Opremljen! so z opombami, v katerih je navedeno, kje se izvirnik nahaja, razrešena je večina ilegalnih imen, pojasnjeni so da nes že ne razu m I jivi pojmi i n d ogocl ki, s ka za I ka m i se o pozarj a n a vse binsko povezane dokumente, navedena pa je tudi pomembnejša literatura.
Knjigo na 5 92 stra neh so pri p ra vile Marjeta Adamič, Dar i n ka Drnovšek, Metka
Gombač in Manja Oblak Čarni, ki zlasti z rokopisnimi beležkami niso imele lahkega dela. Naklada znaša 300 izvodov.
Časnikarka ih pisateljica Gohnêiia Vospernik
Koroška Slovenki Cornelia Vospernik, ki že od 15. leta starosti sodeluje z avstrijsko radiotelevizijo OR F, je ob koncu preteklega leta na Du naj u prevzel a odg ovornost za časnika rs ko pokrivanje Češke, Slovaške, Poljske in baltiških driav.
Vos gornikova, ki se je rodila ieta 1969 v Beljaku, je obiskovala slovensko gimnazijo v Golovcu in mednarodni zavod Združenega svete v Devinu, neto je magistrirala kot tolmač za slovenščino in italijanščino v Gra d oj . Od zu na njega so de I ova nja s slovenskim radijskim uredništvom je postopoma prešla k redni zaposlitvi, k delu pri časnikarskih oddajali na Dunaju, dve leti je bila dopisnica Iz Londona, kasneje tri leta iz Fekinga, donedavna pa je bila odgovorna za informativne oddajo na prvem televizijske m om režj u QRF.
0 svojih izkušnjah na Kitajskem je izdala dve strokovni knjigi: leta 2008 China Ji ve, AfEtagsieben zwlschen Tradition un d Hightech (Kitajska v živo, Vsakodnevno življenje med tradicijo in visoko tehnologijo), leta 2009 pa In China, Reporta gen abselts der Schlagzeilen {Na Kitajskem, Reportaže mimovdikihnasl ovo v),
Lani jeseni pa je izkušnjam na Kitajskem posvetila svoj prvi roman Genosse Wang fragt (Tovariš Wang sprašuje). Vse tri knjige so v nemščini izšle pri dunajski založbi KremayrSi Scheriau,
Za svoje delo je v preteklih letih prejela tudi nekaj prestižnih avstrijskih nagrad.
Jože Zadravec d zamejstvu
Salezijanski duhovnik in časnikar prof, Jože Zadravec je jeseni pri salezijanski založbi Salve v Ljubljani izdal 288 strani debelo knjigo Na meji tre b svetov, ki nosi dolg, poveden podnaslov: Esejistični potopis med rojaki na Koroškem, Goriškem in Tržaškem; Koroška, dragocena vezenina pesmi, lepote in ljubezni, Goriška, moja najgloblja moiitev,Tržaška, nikoli izpeta pesem bolečine, stiske rn sva hode.
Opremil jo jc s 385 svojimi fotografijami. V njej je zbral svoje esejistične potopise in zapise srečanj S kakimi 200 za mej ski mi 5 lovend, k i j i h j e t ri desetletja obiskoval zlasti kot poročevalec za Družino. Spremne besede so prispevali Zdravko Inzko, Jože Kope-inig in Peter Kuhar.
Samo Kristen v italijanščini
Ob novem letu je kot 10-z veze A' knjižne zbirke Inštituta za narodnostna vprašanja Ethnicity - Etničnost pri naši založbi Mladika in ljubljanski založbi Društvo 2000 izšel rti3^ fijanski prevod za tuje bralce n o koli ko prirojenega in skrajšanega historiografskega dola dr. Sama Krist ena Moje in misije, Dileme slovensko-hrvaške razmejitve v Istri v vojaškem, političnem, diplomatskem in obveščevalnem metežu II. svetovne vojne.
Izvirnik tega izredno dokumentiranega dela je izšel leta 2006- Avtor, rojen leta 1954 na Ptuju, je pravnik in zgodovinar in kot višji znanstveni sodelavec zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja-
Prcvod njegove študije nos; naslov Confini e mission!. 1 dilemmi della delimitazione del confine sloveno-croato in Istria nclla bufera militare, política, diplomática e dei servizi segreti durante la seconda guerra mondiale. Besedilo je prevedla Alcssandra Foraus, pri končni redakciji pa sta z avtorjem sodelovala še Sergij Pahor in Monica Bebeschini.
SPOMIN NA $K
V	Skednju v Trstu so se v nedeljo, 24. februarja, ž mašo domačega dušnega pastirja in predsednika Duhovske zveze Dušana Jakomina v župnijski cerkvi ter s predavanjem ravnatelja Državnega arhiva v Pazinu prof,
Elvisa Grba niča. v Ukmarjevem domu sp o milili 7 (lij letnice rojstva tržaško-koptskega škofa Jura ja Do brile.
Ju raj Do brila seje rodil 16. aprila 1912 v kraju Ježenj pri Tinjanu v Istri. V duhovnika je bil posvečen leta 1337, leta 1342 pa je doktoriral na Dunaju. Nato je bil v Trstu kaplan, ravnatelj semenišča, kanonik in stolni župnik, leta 18S7 pa je bil imenovan za poreško-puijskega škofa. Po smrti trzaško-koprskega škofa Jerneja Legata je bil leta 1875 iirienova n za njegovega na sled n i ka. 1 mrl je 13- januarja 1S32 v Trstu.
V	obeh škofijah, ki ju je vodil, se je zavzemal za narod no i n g ospodarsko blagi n j o ljudi. Veliko truda je posvetil razvoju ljudske ga šolstva, med ljudi je pošiljal slovenske in hrvaške knjige, s katerimi je želel dvigniti narodno zavest ter širiti izobrazbo. Za istrske Hrvate je napisal znani molitvenik Oče, budi Tvoja volja, ki je izšel vTrstuleta 1354, do leta 1964 pa je doživel 17 ponatisov. Med Slovenci je skupno deioval več kot 20 let. Med Hrvati pa velja za pravega »apostola Istres.
Blaženi Anton Mahnič?
Jn MAHNIČ B15KUP
îïO KOBDEL <11 1920 ZAGREB
^O-OODÉNILtl ÍMPTi «iE oariPASTRÜOVU : l>¡.OÍU POSTAVLJA !V..M.HA if ROÍA J^U'iA
V Sloveniji ni imelo večjega odmeva v^sT, da na Hrvaškem teče postopek za razglasitev za blaženega še enega či/oveHcu, ki je veliko svojih moči ih darov posvetil sočloveku rnt tujem. Škof na Krku msgr. Valter Županje. S. oktobra tani v zagrebški sfuiJiJti razglasil, da sc je začel postopek za beatifikacijo njegovega predhodnika škofa dr. Antona Mahniča.
Mahniču, ki ostaja zapisan v slovenskem zgodovinskem spominu skoraj samo zaradi kritičnih opazk na račun nekaterih poezij Simona Gregorčiča in zaradi sporne ostrine pri zagovarjanju jasnih katoliških načel v času kulturnega boja s prvim liberalizmom, Hrvati globoko spoštujejo zaradi zgleda njegovega življenja in obsežnega dela, ki gaje opravil med njimi.
Anion Mahnič seje rodil v Kobdilju v župniji Štanjel 14. sep tembra J 850. V Gorici je bil leta 1874 posvečen v duhovnika, po
doktoratu iz teologije na Dunaju pa je bil profesor v bogoslovju, leta 1888 je v Gorici začel izdajati revijo Rimski katolik.
Leta 1896je bil imenovan za škofa na KrAm. Začel je izdajati več časopisov, osnoval tiskarno, odlikoval se je z obrambo glagolske pisave in staroslovanskega jezika v bogoslužju ter narodnih in jezikovnih pravic hrvaškega prebivalstva, posvečal se je mladini, spodbujal hrvaško katoliško gibanje na idejnem, moralnem, a tudi izobraževalnem in gospodarskem področju. Ob razpadu Avstro-Ogrske sc je zavzel za prehod kvarnerskih otokov in Dalmacije pod državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, po italijanski zasedbi pa jc protestiral proti krivicam. Italijanske oblasti so ga za eno leto internirale v Frascatiju pri Rimu, kjer je hudo zbolel. Ko se je mogel vrniti, je odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl in bil pokopan V cerkvi sv. Frančiška Ksaverija. Leta 2002 so njegove zemeljske ostanke prepeljali v krško stolnico.
Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik
To je naslov dokumentarca; ki predstavila življenje in delo prve fikrvenke l doktorskim nazivom s področja naravoslovja in prve slovenske naravovarstvenice, zavedne Korošice iz Lobnika pri Železni Kapli Angele Pisker nik. (IBSft-1967). Naslov se navezuje na zbirko receptov, ki jih je zbrala med sotrpinkami in jih je prinesla iz taborišča Ravensbrtick.
Televizija Slovenija, ki ga ie oskrbela, je film prvič predvajala že maja lani, vendar v matični Sloveniji in na Koroškem še vedno odmeva, tudi zaradi vrste kulturnih in debatnih pobud v zvezi z njegovo vsebino. Avtor, scenarist, režiser in montažer 50-mmutnega dokumentarca je mag. Amir Maratovič, ki se je leta 1966 v Sarajevu rodil slovenski materi, filmski delavki in publicistki Alenki Auersperge! ter bosanskemu očetu, odraščal in Študiral pa jev Sloveniji, kjer dosega lepe uspehe na področju filmskih dokumentarcev.
Zavest o pomenu Angele Piskernik sta pred leti obudila zgodovinarja zakonca Janez in Nataša Stergar ter hčerka Katja. Spodbudili so Angelino sorodnico Bredo Resman, da je z možem Francem pobrskala po zapuščini in gradivo predala Arhivu Republike Slovenije. Sorodniki, strokovnjaki in dingi poznavalci nam v filmu predstavljajo življenjsko pot Piskernikov^, njeno delo V Času koroškega plehisciLa in nato med koroškimi emigranti Ler v ženskem gibanju v Sloveniji, internacijo, zlasti pa zasluge na področju botanike in vanstva narave.
DAS KOCHE-JCH ■ON Dit angela PISKERNIK
Izjemna delavnost naših rojakov v Argentini
Skupinska slika nastopajotih.
O podvigih pripadnikov povojne	,	,
emigracije v Argentini večkrat poročamo. Čeprav je minita že nekaj	:	w
časa, bi radi opozorili na proslavo ob	I '
56-letnki Našega doma San Justo v	jF'1''
Buenos Airesur ki je bila 14. oktobra	* j»	u ■
lani. Čeprav ni šlo za kako osrednjo	1 i , 1 i	" * Vv, ti* m !|
prirediti. *™»e „ ^ X' f ,.
koletni praznik, je zgovoren primer	A 1 O’ ' ’	' T 'H tf il'j" v ‘A-
velike zavednosti in zvestobe naših	„ »l 1............. <■ J f ■ ' . .
Ir	' iffi,V
rojakov, a tudi njihovega veselja do	■**	^	*
dela za skupnost.	.&? i
Sončna nedelja je prispevala k
temu, da je sla lepa skupina nano-	'■	_ i' ;	.
dnih noš z gosti, odborniki in nekaj	r,-A.
argentinskimi političnimi predstavniki v sprevodu iz Doma v cerkev k	^kopajočih
opoldanski maši. V Domu so biti nato
na vrsti uvodni pozdravi, slovenska in argentinska himna ter skupno kosilo. Še pred začetkom popoldanskega kulturnega sporeda so si obiskovalci lahko ogledali fotografsko razstavo o turneji po matični Sloveniji in v zamejstvu v Italiji in Avstriji, ki jo je maja in junija opravil domači Mešani pevski zbor San Justo, Slavnostni govor je imel arh. Jure Vombergar. Na odru se je zvrstilo 170 članov krajevne skupnosti,
saj so nastopile vse skupine, ki aktivno sodelujejo v Našem domu: zbori, folklorne skupine, recitatorji in igralci,ki so povezo-vaii celotni program. Odrski prikaz je žel el . i ' i j	g	odgovoriti na vprašanje v naslovu prire-
I '	V-? jS M, Ui	ditve: Kje dom je moj? izkazalo se je, da
: t-j	f	duh ustanoviteljev Doma se vedno živi in
*1	k	da dejavnosti, povezane z vrednotami in
|Vi‘\ ■ i tjf t '	s slovensko kulturo, dan za dnem oži vi jas, , YlijfrkVtSt t|	jo zidove omenjene ustanove. Predstava
IV	se Je končala pod osvetljenenim grbom
ttS A	Našega doma (posekana lipa pod svobo-
V	'P■‘T ■	dnim soncem, ki je pognala novo mladi-
ko) z besedami: "Pa čeprav so nam lipo posekali in jo nasilno iztrgali iz domačih tal, se je zasidrala pod pampskim soncem in znova pognala mladiko. !n te mladike smo mr! Rastemo k soncu, ki nam vliva veselje do življenja. V nas še vedno misel goni: noben narod ne umre nasilne smrti. Narod umre samo, če sam noče živeti."
■UMS&* ,	. j -s	Slavje se je veselo nadaljevalo ob zvo-
jItttAi-¿t	> kih Slovenskega instrumentalnega an-
g_ flWK	d Vnlkii' sambla.
Zgoraj: pevski zbor Zveze mater in žena; spodaj: fn uprizoritev orgen finskega fol kiomega bogastva.

Ovrednotenje pn. Metoda Turnška KOT PISATELJA
Literarni zgodovinar dr. Milan Dolgan seže vrsto let strokovno ukvarja Z mnogostranskim kulturnikom, duhovnikom; pisateljem; etnografom in eku ritenski m ter liturgičnim delavcem dr. Metodom Turnškom [1909-76); ki je nekaj plodnih povojnih let preživel tudi vTtstu. Pri založbi Družina v Ljubljani v zbirki Epika., povesti in romani skrbi za komentirane ponatise Tutnškovih leposlovnih del.
Prof. Dolgan je že leta 2007 je pri naši založbi Mladika izdal obsežno knjigo Dr. Metod Turnšek; urednik in časnikar in v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani pripravil razstavo
0	njem. Tornškovo kratko prozo je predstavil v zbirki Domače stezice, Od Drave do Jadrana; ki je izšla leta 2009 pri Celjski Mohorjevi družbi. Pri Družini pa 50 doslej izšle naslednja daljša dela: zgodovinska visarska povest Božja planina [2009}, roman In hrumela je Drava (2011), zgodovinski roman Stoji na. rebri grad (2Dl 2) in medvojni roman Med koroškimi brati [2013).
Zanimiva je tudi Dolganova razprava Kdo je bil dr. Anton Pod Stenar? Poglavje iz novejše zgodovine koroških Slovencev. Objavil jo je v 3, številki letnika 2011 revije Prispevki za novejšo zgodovino. V njej utemeljuje svoj e spozn anj e, da se je pod psevdo-n.imom dr. Anton Pod Stenar kot avtor zelo obsežne, tudi do celovške škofijo zelo k r ¡t ir ne štu d i je n p n loždj ukoru-ških Slovencev, ki je nekaj let zaporedoma izhajala v Zborniku Svobodne Slovenije v Buenos Airesu,ikri!dr. Metod Turnšek.
Nova knjiga prof.Tassina
Zgodovinar prof. FerruccioTassin, ki je zadnja leta znan predvsem po nastopih za ohranitev in muzejsko predstavitev nekdanjega fašističnega taborišča v Višku pri Palmanovi, je svoji bogati publicistični beri dodal knjigo Un a n n o di SCUOla, A SCUOla dl razzismo nella Gorizia in camicia nera
1	En o šolsko leto, Pri pouku Tasizma v Gorici črnosrajčnikov).
Avtor je dal vanjo preslikati zvezek, iz katerega je moral devetletni osnov nošolec leta 1932 prek risb in zapisov srka ti fašistično ideologijo, nacionalistično nestrpnost in rasne predsodke, ob tem pa razmišlja o fašističnem obdobju na območju nekdanje pok ne žen e goriško-gradiščanske grofije,
Spomini Jožeta Lampreta
Muzej v Velenju jc izdal knjigo Med zvezdo in križem. Spomini Jožeta Lampreta. Gradivo je zbrala in uredila upokojena arhfvfstka, zgodovinarka dr, Ljuba Dornik Suhelj.
Jože Lampret (1 903-69} je bi) duhovnik mariborske škofije, ki si ježe pred vojno zelo prizadeval za socialno pravičnost- Med voj no je stopil med partizane in bil med drugim verski referent XIV. divizije. Po njej je opravljal vrsto pulitičnih služb in bif med soustanovitelji Cirilnnetndijskega društva katoliških duhovnikov. Že med vojno je bil deležen cerkvene kazni, v leti It 1950-66 pa je bil celo izobčen, vendar je bii od tega nato odveza n.
O spornem liku Tega duhovnika je urednica med drugim zapisala, da so
0	Lampretu veliko pisali tako njegovi nasprotniki kot njegovi soborci, a da je iz njegovega življenja vsak iztrgal tisti del, ki mu je ustrezal. zalo je prav, da spregovori še sem, s svojimi besedami.
I. TRŽAŠKI PROCES
Na pobudo tržaške območne enote Društvazr negovanje rodoljubnih tradicij organizacij e TlGR Primorske in v sodelovanju z Narodno in študijsko k njižnico v Trstu te r Knj ižn i co Finko To -mažič in tovariši na Opčinah so oktobra izšle tri zgoščenke z digitalnimi posnetki vseh 17.017 strani dokumentov, ki jih [) procesih pred Posebnim sodiščem za zaščito države proti Vladimirju Gor-tanu [1929) ir proti obtožencem na L tržaškem procesu (1:930) hrani Osrednji državni arhiv v Rimu.
Društvo je kopije zbirke predalo knjižnicam in študijskim ustanovam Primorske na obeli straneh meje.
Koristno bi bilo zbirko dopolniti z dokumenti o procesu proti 30 SOObtO žencem žrtev l- tržaškega procesa, ki so jih oblasti pridržale za proces v Rimu
1	eta 1931, a sodijo v isto proti sl o ve nsko akcijo fašističnega režima, kot tudi nadaljevati z ostalimr procesi, zlasti z II. tržaškim procesom.
Zbrana dela Vladimirja Bartola
V	zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki je začela izhajati leta 1946, od leta 2009 pa zanjo skrbi Založba ZRC 5AZU, j« 'zš|a 1 -knjiga Zbranega dela v Trstu rojenega pisatelju Vladimirja Bartola. Urednik Tomo Virk v njem ponatiskuje In zelo podrobno komentira zbirko krajših pripovedi Al Araf iz leta 1935.
Z letn ico 2D12 so zaradi fi nančne stiske v Zbran ih delih izšle le tri knjige: poleg 'I. knj ig e VI adrm irja Ba mola še l -knjiga Mirana Jarca (ut, Drago Bajt) ir 12, knjiga Edvarda Kocbeka (ur. Andrej Inkret ir Miha Glavan), v kateri se začenja predstavljanje njeg ovi h d ne vniškifi za pisov, i n sicer z letom 1932.
Doslej je v Zbra n i h d etih izšl o 244knjig, v podzbirki Monografije k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev pa še 14 knjig v20zvezkih.
Mobilizirani Slovenci
Po dosedanjih podatkih so oblasti Tretjega raj h a med drugo svetovno vojno na zasedenih delih Slovenije prisilno mobilizirale v nemško vojsko okoli 39.000 Slovencev. Na frontah ali v uj etn iških taboriščih pa jih je izgubilo življenje več kot 10,1 Q0.
O tem j e bil go vo r n a me d na rodni konferenci Mobilizacija v nemško vojsko v okupiranih deželah Tretjega raj ha 18- in 19. oktobra lani v Ljubljani. Podobno konferenco je oktobra priredila tudi univerza v Strassburgu v Franciji (v Alzaciji in Loreni je bilo v nemški vojski okoli 130-0(10 mož3),
V	Ljubljani so prvi dan nastopili strokovnjaki iz Francije, Luksemburga, deške in Poljske, drugi dan pa je bil posveče n slovenski m razmeram med drugo svetovno vojno. Dr. Damijan Guštin je predaval o mobilizaciji v Sloveniji, mag. Tadeja Tominšek Čeh ulic je pred stavil a sm rtn e ž rtve med prisi I nimi mobiliziranci. dr. Marija Stanonik njihovo pesništvo, mag. IVI onika Kokalj Kočevar pa je prikazala d n tedaj zbrane podatke o slovenskih prisilnih mobilizirancih.
Škrata c Ouluka a n druge pravce
Ada Tomas-etig, ki jev Benečiji prava instltučijs, saj že več kot tri desetletja zbira ljudske pravljice, legend e in stare navadi? v Benečiji ter kot pripovedovalka sodeluje na številnih srečanjih z odraslimi in z otroki ter pri radijskih oddajah, je ¡¡dala nove krij i g d škratac Du I u ka a n druge pravte - II fa I letto D u I u ka e altre fiabe. Nj enih sede m izvirnih zimskih pravljic je v narečju iz Sariente, zraven pa je njihov italijanski prevod, del o 11 arie Ba nchig. I fu itratlje je p rlspeva la Unda Cu d i ti o. Za izdajo sta poskrbeli Zadruga M ost in Zd niže nj e do n Eu g eni v Blartchini.
Levo: okrogla miza v knjigami Minerva. Desno: predstavitev pesniške zblfke Odhod v Tržaški knjigami.
PRIPRTA CERKVENA VRATA V BETHLEHEMU (ZDA)
dve ttovi fitc&U&adfi frzfoffie *7PC&mU4<i
V amenikem mesfu Bethlehem v Pensilvaniji je slovenska skupnost, ki ima tam pretežno prekmurske korenine, v soboto, 16. marca, lahko praznovala god sv. Jožefa v svoji nekdanji cerkvi. Cerke i/5i/. Jožefa, ki je bila posvečena leta 1917 (župnija za Slovence pa je bila ustanovljena leta 1913), je cerkvena oblast zaprla leta 2008 skupno z drugimi 57 domnevno odvečnimi cerkvami v škofiji Allentown. Verniki se s tem niso sprijaznili, saj so protestirali in posegli tudi v Vatikanu. Dosegli so vsaj fo, da ie cerkev lahko uporablja za pogrebe in pa ob prazniku si/. Jožefa.
Somaševanja ameriškega duhovnika In pa slovenskega župnika v New Yorku p. Krizologa Cimermana se je udeležilo več sfo ljudi. Vabilu Društva pobratenih mesi BtririJehertld irf Murske Sobote (ustanovljenega leta 1996) so se odzvali tudi slovenski veleposlanik v ZDA Roman Kirn, krajevni župan in nekateri politiki, ki so se zadržali tudi na sprejemu in pogovoru, ki sta sledila na bližnji univerzi.
V knjigarni M mer va v Trstu so v to rek, 9. aprila, predstavi I i knjiga zgodovi narja Sama Kri stena »to nfnii e m i ssio ni«. Gre za italijanska izdajo knjige Meje in misije, ki sojo skupaj izdali Mladika, Društvo 2090 in Inštitut (ta narodnostna vprašanja v Ljubljani. Knjiga govori o »dilemah slovensko-hrvaške razmejitve v Istri v vojaškem, političnem, diplomatskem in obveščevalnem metezu H. svetovne vojne«. Pri okrogli mizi ob predstavitvi so sodelovali prof, Aleksij Kalc, Monica Rebesthini, avtor Samo Kristen in zgodovinar Stefane Luša.
Dan kasneje, v sredo, 10. aprila, pa so v Tržaški knjigami predstavili že tretjo pesniško zbirko Davida Bandlja Odhod, kije pred kratkim izšla pri Mladiki. S pesnikom se je o njegovem delu pogovarja ta prof. Ja dranka tergol.
Oživljena Nagrada Dušana Černeta
Skupinska slika v Kulturnem centru Lojze Bratuž (fctu l.d.,
V spomin na časnikarja, kulturnega in političnega delavca Dušana Černeta (191675) je bil nekaj mesecev po njegovi smrti v Trstu ustanovljen Sklad Dušana Černeta.
V letih 1976-2000 je podelil 23 Nagrad Du-iana Černeta v zamejstvu v Italiji delujočim Slovencem in Slovenkam oz. slovenskim organizacijam in ustanovam kot priznanje za njihovo prizadevanje za vrednote, za katere seje boril tudi Dušan Černe: slovenstvo, demokracija, krščanstvo.
Pred časom so se Knjižnica Dušana Čer neta [KDČi Iz Trsta in člani Sklada dogovo rili, da se Sklad sicer razpusti, vendar prevzame in poživi nagrado knjižnica, ki je
poimenovana po isti osebnosti. Še v tem letu naj bi tričlanska komisija pri KDČ podelila tri nagrade, ki naj gredo v vse tri pokrajine Furlanije Julijske krajine, v katerih avtohtono živimo Slovenci.
Tako oživljeno nagrado, 24, po vrsti, je 31, januarja v svoji komorni dvorani preje! Kulturni center Lojze Bratuž {KCLB} iz Gorice za 50-letno izredno plodno delo na kulturnem, vzgojnem, verskem, druž benem, športnem in družabnem področju.
Podelitev je bila povezana s krstno predstavitvijo knjige iz zbirke Krožka za družbena vprašanja Vir-gll Šček, ki nosi naslov Zvestobo vrednotam, Podoba Dušana Černeta in po njem poimenovanih pobud.
Gre za pravi zbornik več avtorjev, ki ga je uredil Ivo Jev ni kar, predstavlja pa življenje in delo Dušana Černeta, zlasti na časnikarskem in političnem področju, saj je bil med utemeljitelji samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji, pri naša nadalje nekaj pričevanj in dokumentov o njem ter opi suje poslanstvo Knjižnice Dušana Černeta, delo Sklada Dušana Černeta in vse njegove dosedanje nagrajence.
Na lepem goriskem večeru, ki ga je v imenu komisije vodil prof, Tomaž Simčič, jc najprej nastopil mladi pianist Mexander Gadjiev. Zapis o Dušanu Černetu in začetkih nagrade, ki gaje napisal tistega dne zadržani nekdanji član Sklada Dušana Černeta in član sedanje komisije Saša Martelanc; je prebral tretji član komisije, Ivo Jevnikar, ki je nato s knji Žnidarjem Marjanom Pertotom in z nečakinjo Dušana Černeta Ano Marijo Prijatelj predstavil prej omenjeni zbornik. Knjigo je dosedanjim gor iški m nagrajencem (pred KCLB jih | je bilo osem) izročila sodelavka KDČ Lučka Kremžar De Luisa.
Tomaž Simčič je nato prebral utemeljitev nagrade za Kulturni center Lojze Bratuž. Sestra Dušana Černeta Boža Černe Mervič je nato izročila spominsko diplome; in denarno nagrado predsednici KCLB prof. Franki Žgavec, ki je
"77 T . " ,	”...	, r . '	obkoncupodčrtalaposlanstvosvojeustano -
žgoraj: Boža Černe m Franka Zgovec. Spodaj z leve: Marjan Pertot,	...	.	.
Tomaž Simčič, Ano Matija Prijatelj in ivo Jevnikar (foto I.G.).	IH	k!a za hva !o za prizna nj e.
Drugorazrednih, naprej!
K temu nehvaležnemu pisanju so me tzzvaii vsaj trije močni razlogi: dvakratna izjava ministrice RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, medlo reagiranje »drugorazrednih« medijev v Itaiiji in nova izgubljena priložnost Le-teh, da bi skupno, odločno in glasno nastopili; čeprav sem to predlagal. Slovenci vedno najdemo vsaj en razlog, da ne bi nastopili skupaji!
Televizijska mreža RAt 3 je prejšnji teden, 4. aprila predvajala intervju z novo ministrico gospo Tino Komel. Reševanje težav Pri morskega dnevnika in Novega Matajurjajezanjo»vtem trenutku prednostna naloga« in da je ta dva medija treba »rešiti takoj«. Isto misel je pri ob či E tudi Pd k 7. a prrla n a 22. stran i. Kmečka log i čna pamet se samodejno takoj oglasi: Če g nega rešuješ po prednostni, prvorazredni, hitri... poti, pomeni, da vsi drugi pridejo na drugi tir, kasneje (če sploh) na vrsto!
Ne zamerim toliko mladi in še novi ministrici, kot urednikoma, ki dobro poznata vse zamejske tiskane medije in njihove težave. Glede ministrice pa me malček (tudi kot rojaka) skrbi le za njen spomin, saj jc bila natanko dva meseca prej, 4. februarja, (kot podpredsednica Komisije v DZ RS) na poldrugoumem srečanju na sedežu Goriške Mohorjeve podrobno seznanjena s težavami Novega glasa, Pastirčka in knjižili izdaj Goriške Mohorjeve družbe! Na tem srečanju
Za smeh in dobro voljo
»Pravijo, da nogomet zelo vpliva na srce.«
»Držalo bo. Jaz sem se zaljubila že na treh nogometnih tekmah.«
Po molitvi vpraša fantek mamo: »Mama, kdo pa je hudi Amen, ki naj ga nas Bog reši?«
Ste poravnali naročnino?
Celoletna naročnina za Italijo 30,00 €,
Letalska pošta: Evropa 50,00€, Amerika 60,00G, Avstralija 65,00£,
Poštni račun: 11131331: uprava Mladike, Ulica Donizetti 3 v Trstu (pn n.-pet, m ed 9. in 17. uro).
Bančni račun: Zadružna kmška banka - Banca di Cre-dito Cooperativo del Carso (IBAN: IT5B 5030 2802 2010 1000 no 16 916: SWIFT: CCTS1T2TXXX) -
nismo poza bi fi, poleg že zgoraj omenjenih, pošteno našteti tudi vse ostale tiskane medije v Italiji in našo enako zaskrbljenost zanje, saj smo zaradi enakih razlogov v enaki godlji: Naš vestnik, revija in založba Mladika, Galeb, Dom.
Je ta dejstva ministrica morala »pozabiti«, kot mnogi prod njo, z manjšimi presledki, od leta 1945 do danes? Nič novega! Trdno sem prepričan tudi, da ni vedno v najtežjih težavah ali najbolj pomemben tisti, ki o sebi vedno močno kriči in jamra, od drugega, ki tiho stisne zobe, zbere vse možne energije in gre na prej - za n a rod o v b I a gor.
Zato me jezeio razveselilo poročanje Pdk 9. aprila na drugi strani o srečanju Pavšiča in Stoke z odgovornimi za zamejce dan prej v Ljubljani- Pa se le splača kričati) Gospod Drago Štoka jev slovenski prestolnici le pribori) novo, črno na belem zapisano skovanko »in drugih« tiskanih občil ter misel »da mora Primorski dnevnik postati časopis vseh Slovencev v Italiji«. Še bolj vesel bom, ko bo namesto »in drugih« vedno stala vejica (,) med naštevanjem vseh medijev ter namesto (Šele) »mora postati« - »je in boi«, Potem se bo v zamejstvu z močnim odmevom razlegal vsaj štirikratni Aleluja)
Marijan Markežič, Gorica
LISTNICA UPRAVE
DAROVI V TISKOVNI SKLAD:
Giovanni Beorchia - 10,00 €; Anton Lazar -
10,00	£; Martin Kranner - 10,00 €; Guido Corn ari - 20,00 4; Marinka Terčon - 120,00 €; Slovenian Research Center - 26,60 C; Lojze Burjes-15,47 C;Marko Udovič -20,00€; Alojz Hlede - 20,00€; Anton Koršič - 20,00 €; Mirka Cossutta - 20,00 €; Albin Zorc - 15,00 C; Janez Gradišnik - 20,00 €; Adrljan Pahor - 10,00 €; Simon Preschern - 20,00 C; Marilka in Danijel Čotar - 10,00 €; Marjana Ogrin - 10,004.
DAROVI V SPOMIN:
V	spomin na Pavleta Zidarja, Ivana Mraka in Mileno Merlak daruje V. L. 10,00 C za Mladiko.
DAROV! ZA SLOVENSKO PROSVETO:
V	sklad Slovenske prosvete daruje L T.
1.000,00 €.
Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo.
Mí¡m IN UNMRilTETNA KNJIäTO
Č 67
II 117 9862013
NOV
920131244,4
ÏICEC^
Jože Horvat NAVDIH IN BESEDE
V knjigi intervjujev s pisatelji in pisateljicami s Tržaškega so zajete pisateljske poetike iz osrednjega toka sodobne ustvarjal našli rta Tržaškem.
Vilma Pl;k!Č UREZ ZIME S
S stilni} ubranim besediščem in z izredno izrazno medjo se avtorica dotakne krhkosti in razpetosti ženske junakinje, ki se spopada z zaljubljenostjo, materinstvom in novim družinskim statusom.
David Bandelj ODHOD
WJ Zbirka zajema f	pesmi ki jih ozna:	čuje motiv odhoda.
Gre za subjektivno ——i	čutenje, ki se prepieta
s čutenjem drugih univerzalnih tem, kot so ljubezen, svoboda in smrt.
petefVino''1
PETERLINOV ZBORNIK
Knjiga, ki je izšla r sklopu pra-'	' znovunj stoletnice rojstva prof. Jožeta
Peterlina, ustanovitelja in pobudnika številnih kulturnih ustanov na Tržaške/n, prinaša bogato gradivo, dokumente in fotografije iz njegovega življenja.