V mrežah grr«elr«a 35 Župnik je žalostno odšel. Doma se je vsedel k peči in vzel v roke časopis. Hipoma je postal pozoren. Na tretji strani je zagledal s črnim okvirjem obrobljen članek, na sredi strani pa Skanlonovo sliko. Ko je prečital članek, js vzdihnil: »Gospod, usmili se ga! Morda je bil bolj zaslepljen ko hudoben!« Med obedom se mu je rodila dobra misel. Časopis bo nesel Štefanu. Morda ga bo nenadna smrt Skanlonova omehčala in mu bo odpustil. Ko je čez dva dni spet obiskal Štefana, je takoj ob vstopu v celico rekel: »Štefan, prinesel sem nekaj, kar vas bo gotovo zanimalo.« Jetnik je segel po časopisu in je začel čitati. Ko je končal, je z gnevom zasikal: »Proklet naj bo!« »Štefan, ali ga tudi sedaj ne pomilujete, ko je že pred božjim sodnim stolom?« \ »Ne! Saj tudi on mene ni pomiloval. Veseli me, ds, je umrl in upam, da je v peklu dobil prostor.« Župnik ob tem izbruhu sovraštva ni našel besed. Štefan je nadaljeval: »Zdelo se mi je, da je nmrl. Preteklo noč sem imel o njem čudne sanje. Skanlon je z razprostrtimi rokami ležal na neki sivi kameniti plošči. Plošča je bila približno tako velika ko pokrov za trugo. Skanlon je bil popolnoma nag. Iz njegovega telesa je žarela čudna svetloba. Ko je mene zagledal, se je dvig- nil, pokleknil in iztegoval roke proti meni, kakor da bi prosil za odpuščenje. Jaz pa sem zakričal nad njim: ,Odpustil bi ti naj, brezvestni lopov? Nikdar ti ne odpustim, četudi zaradi tega v pekel prideš?' Potem je izginil in jaz sem se zbudil. Takoj sem vedel, da je Skanlon umrl. Ali niso bile čudne sanje?<s »Zelo žalostne sanje,« je odvrnil duhovnik. »Jaz bi se gotovo razjokal, če bi imel take sanje o katerem sovražniku.« »Ja^ pa sem prepričan, da ga ne bi pomilovalij če bi tudi z vami tako ravnal ko Skanlon z menoj.« »Štefan, zakaj mu ne odpustite ? Ne bo imel mim, dokler se ga ne usmilite.« »Gospod župnik, to je neumnost.« Župnik je ves potrt šel od Štefana, toda obupu še ni dal prostora v srcu. Nekaj mu je reklo, da bo nekega dne napočil veliki trenutek, ko bo Štefan spregledal in izrekel besedo: odpuščam. še bolj goreče je molil. Čas je medtem potekal brez posebnih dogodkov. Štefan je čital, študiral, sanjaril. Med delom, ki ga je že bil tako vajen, da mu ni bilo treba nanj misliti, je razmišljal o študiju, svojih razgovorih z župnikom in pismih, ki jih je dobival od Alojzije. Župnikove in Alojzijine besede je primerjal z naukom, ki ga je črpal iz knjig. Zdelo se mu je, da so njune besede prihajale iz drugega sveta. Prej je preganjal iz srca misel na nadnaravni svet, sedaj pa se mu je hipoma zazdelo, da župnikove in Aloizijine besede o Bogu, usmiljervju, odpuščanju la niso tako prazne. V učenju je tako napredoval, da je pri vsaki stvari povpraševal po vzrokih. Ko je o svetu razmišljal in se vprašal, kje je povzročitelj sveta, se je nehote ustavil pri Bogu, ki je o njem župnik govoril. Tako je spoznal, da znanost ne mors rešiti vseh \^prašanj in je izgubil do nje zaupanje. V njegovem srcu se je začel vzbujati spomin na otroška leta. Spomnil se je, kako srečen je bil, ko je z materjo prvič šel v cerkev, ko je prvič bil pri spovedi in sv. obhajilu, pri birmi. Zaželel si je, da bi tudi sedaj bil tako otroško srečen. Vprašal se je, ali bi našel tako srečo v veri. V tem času se mu je spet sanjalo o Skanlonu. Odvetnik se mu je spet prikazal in ga prosil za odpuščanje. Sedaj že ni bil tako trd nasproti njemu, a odpustiti mu še ni hotel. Med dnevom je pozabil na sanje. A komaj je zvečer zaspal, se mu je Skanlon tretiič prikazal. Špet je iztegoval proti njenra roke. Iz oči mu je odsevala bol. — Štefan se je vzbudil in dolgo ni mogel zaspati. Sanje so ga vznemirjale. Spomnil se je na to, kar se je v otroških letih učil o vicah. Skanlon je morda v vicah in si ne more pomagati. Ta noč je bila odločilna za Štefanovo nadaljnjo miselnost. Jetnik se je zamislil v svoje prejšnje življenje. Spomnil se je na ona leta, ko je še bil pobožen, potem na čas, ko je začel zanemarjati izvrševanje verskih dolžnosti. Videl je materin žalostni obraz, slišal njeno ^r"-1^« i-.<-.cro(ie jn tople prošnje. Ni se zmenil za njene opomine. Zapletel se je v ljubavno razmerje z Nino. S tem je povzročal materi skrbi in bol. Grešil je zoper njo. Tudi ljubavno razmerje ni bilo popolnoma nedolžno ... Ob tem razmišljanju se mu je hipoma vsilila misel, da ni popolnoma nedolžen. Preganjal jo je, toda zastonj. Naposled je moral priznati, da je sokriv. Od tega trenutka naprej je začel bolj prizanesljivo soditi o Nini in Skanlonu. Neki notranji glas mu je vse bolj odločno velel, naj odpusti Skanlonu. Medtem ga je obiskala Alojzija, prvič po materini smrti. Štefan se je zanimal za materine zadnje dneve in je ves zavzet poslušal Alojzijino pripovedovanje. Ona mu je mirno govorila o veliki materini Ijubezni do -njega, o njeni potrpežljivosti, ki je z njo prenašala veliko gorje o zaupni udanosti, s katero se je obračala k Bogu in o njeni srčni želji, da bi sina videla prostega in vernega, pobožnega kakor je bil v otroških letih. »štefan,« je Alojzija dejala, »mati je bila prepričana, da vam je Bog to preizkušnjo poslal za kazen, ker ste pozabili nanj in ker niste poslušali njenih opominov in prošenj. Ko jo je s. Benigna v zadnjih trenutkih življenja v tolažbo zagotavljala, da se bo prej ali slej izkazala vaša nedolžnost, je kakor v preroškem zamaknjenju rekla, da ne prej, dokler se ne vrnete k Bogu. Pred smrtjo jo je najbolj mučila misel na vašo izgubljeno vero. Že med umiranjem je šepetala, da bo pri Bogu prosila za vas« (Dalje sledi)