Štev. 5.
V Mariboru 1. marca 1873.
Tečaj II
ZORA.
Časopis za zabavo in poduk.
Izhaja
dvakrat na mesec, 1. in 15. dne na celi poli.
Stoji po pošti za celo leto 4 gId. za pol leta 2 gId. — Za dijake in učitelje celoletno 2 gld. 50 kr.
Pesmi Ivana Jenka. *) Prememba.
Še vedno lipa zeleni; In ptica z lipe žvrgoli,
Potočić v dolu še sumljä, In v njem še ribica igra;
V goščavi biva kos vesel, In peva, kak nekdaj je pel;
Obnavlja redno se pomlad, Zori jesen svoj zlati sad;
Vse je tako, kakor nekdaj — Le dnij nekdanjih nij nazaj.
Ob bregu.
>Samota me temna obdaja. Vso diše krog mone mini,
V tihoti molčečega gaja Nij živega čuti glasii.
Valovi v uho le šeptajo. Svit lune so v njih lesketa.
Pod njimi si rib'ce igrajo V naročji kristalnih voda.
Nad mano pa brzi oblaki Naprej pa naprej se drve.
Kak čudne podobe mi v zraki Predstavljajo temne kope!
Oblakov, valov begajočih Gromado prežane en pih. —
Zakaj li iz prs žalujočih Se meni vzdiguje izdih ?
Kak vali nam ginejo sanje, Z oblaki ljubezen beži.
Spomin pa na dneve nekdar^je Solzice nam vabi v oči.
*)  Brata Simona Jenka.
Ured.
66
Hvaležni rešenec.
(Novela) Spisal Jeako Leban. I.
Sicilijanske večernice.
Preden začne razsajati kak orkan ali nevilita, imamo navadno veliko vročino ali pa tudi tilie dneve; človeka pak tlači nemala pobitost. Taka bila je tudi v Palermu osodepolnega due, katerega je tisoč in tisoč ljudi moralo na kruti način živenje zgubiti. Smrtni mir bil je ta dan v tem sicer živem mestu; meščani so se bili večidel v svoje hiše iimeknoli, in žive duše ni bilo na dan. Na vse zadnje zadeni v stolni cerkvi zvon, vabe k večernicam. Starci, vojaki, nektere gospe in nekaj malo možkih prebivalcev se je podalo v cerkev; večina tudi ni bila zadovoljna, da se odpravljajo njih otroci in žene v ceikev k večernicam. Cerkvena slovesnost se je bila jedva začela in stolni zvon se je jedva jel v drugo oglašati, ko na enkrat iz različnih hiš skočijo oboroženi možje ter enako izjiu- : ščenim hienam strahovito napadajo nenadajoče se Francoze, in je po javnih palermskih ulicah morijo ! Kavno tako so pomorili tudi vso one Francoze, ki so se bili skrili po hišah, ter so zmetavši jih skozi dveri iu okna, vrata dobro zapirali, da bi vsaj nobenemu sovražniku kakega azyla ne pustili. Moreča drhal je vsa razjarena z mečem v rokah di-la skoz mestne ulice preiskovaje vse hiše, v katerih je mislila Francoze zasačiti, da, še celo francoskim ženam in otrokom niso zanesle njihovi meči. Bridka'^dsoda je zadela tudi one izmed meščanov, ki so bili voljni kakega Francoza rešiti ali mu le kako prijaznost skazati. Strašna je bila zmešnjava. Kri je tekla iz vseh hiš na ulice, javni trgi in cjste napolnjene so bile nmor-jencev. Tu si ugledal kopixjo zarotjencev hitečo za kako žrtvo svoje jeze, tam so nosili drugi glave ali posamezne ude umorjenih na drogih in zopet tu so drugi ponosno korakali po ulicah pevaje hvalnice, med tem, ko se je iz bližnjih hiš slišalo strahovito ječanje umirajočih, in je cerkveni zvon le še naprej tužno brenčal. A vse to, kar smo zdaj opisali, ni nič proti temu, kar se je začelo, ko se je jelo nočiti. Upitje umornikov in ječanje ¦ uapadaucev bilo je zmerom veča. Sto in sto jih je letalo dclaje krvoločno obraze z gorečimi bakljami okoli ; k sreči, da se še kak požar ni vnel. Stoprv proti polnoči končal je umorni prizor; mnogo tisoč Francozov in domačinov našlo je svojo smit pod mečem razsrdjene druhali.
Toussaint, mladenič rodom iz neke imenitne družine francoske, živel je že delj časa v Palermu, kjer bi se imel pečati osobito s kup-čijstvom. Bil je pa priporočen plemenitni družini P acci ni j evi, katera ga je prav prijazno sprejela in pri kateri je imel precejšen zaslužek s j)od-
67
ucevanjem v francoščini. Živel je zelo na tihem, bil delaveü v svojem poklicu in va, ki so ga le poznali, so ga ljubili in poštovali. Uže je, mislil, da mu je sreča jela cvesü, ko ga oni strašni dan v Pai er mu (pozneje „dan sicilijanske večernice" imenovan) pripravi v smrtno nevarnost. Pri početku opisano strašne morije se ni bavil v mestu, kajti-' večerilo se je iiže, ko se je stoprv vrnil v mesto. Toda z velikim strahom je moral spoznati, da mu gre zdaj za kožo. In res jameta ga slediti dva morilca z divjim krikom.
Ubogi preganjenec je tekel v smrtnem strahu hitro skozi ulice pa-lermske ; spodtikal se je sicer nad umirajočimi Franki ; toda strah, dvigajoč mu lase po konci, bil je uzrok, da je letel ko ptica. Temnost noči je tudi veliko pripomogla, da sta preganjalca daleč za begunom ostala in tako je malo časa potem stal naš mladenič pred Paccinijevo hišo. — Našel jo je k sreči na pol odprto. Skoro brezzavestno dirja v njo, in ker se v družininom krogu ni imel varnega, podal se je neopazen v založnico, ki je stala v zadnjem delu Paccinijeve hiše. Tu se je zmuznil v neko prazno lajto ter s tresočim srcem pričakoval katastrofo tega tuž-nega prizora.
Ni minolo še četrt ure, ko pridejo ljudje v hišo iskat ubežnega Francoza žugaje Pacciniju s smrtjo, ako bi jim ne hotel pokazati, kam se je ubeženec posknl. Paocini, kateri ni slutil, da je njegov ljubljenec navzo-čen, pelje jih sam po hiši, ter jih nazadnje pripelje tudi v založnico. — Toussaint se je jedva dihati upal; smrtni pot se je curkoma vlil po mla-deničeveni čelu; toda previdnost čula je nad njim. Zasledovalci ga niso našli! — Krvoželjni možje kmalu odidejo, — divjemu ropotu sledi brž smrtna tihota. — Mladenič se vendar ni upal še ganiti se ne, strah stiskal mu je še vedno mlado sercé tako, da je slednjič spehan zaspal. —
Dan je že bil, ko se je mladenič zbudil. Bal se je sicer iz lajte stopiti, toda proti večeru, ko je začel že gladovati, stopi varno iz lajte ter se zmuzne boječe glede v Paccinijevo čumnato. K sreči najde gospodarja samega notri. Ko Paccini Toussainta ugleda, obledi, ter začudjen vprašuje: „Je-li je resnica, ali se le motim? Ste li Vi, mladenič, Toussaint? Vi še živite? Od kod pa?" — Toussaint pade na kolena pred svojega gospodarja prose ga pomoči in rešitve, ter jame mu dopovedovati svojo osodo. Toda Paccini nadaljuje osorno: „Mar ne veste, da ste Vi z Vašim drznim činom spravili mene in mojo družino v smrtno nevarnost? Hitro se mi poberite iz hiše, jaz vas morem le omilovati, nikakor pa rešiti!" — Po teh besedah gospodarje\ih jame se mladenič hudo tresti. Milo in solz vehko prelivajo, jame v novo Paccinija prositi pomoči. Mladeničev stok gane nazadnje starčevo srce. Mladeniču zapové naj se urno zopet skrije pod lajto v založnici ter naj tam pričakuje svojo osodo. — Nekaj ur po-
5*   -
68
zneje, toda preden se je še večerilo, stal je Faccini, zavit v dolgi plašč, v pribežališči Toussaintovem. Davši omilovanja vrednemu mladeniču tudi en plašč, mu zapové da naj sledi.
Pred hišo Paccinijevo je stal voz obložen z različnimi skrinjicami. Paccini in Toussaint prišedši do voza se usedeta nanj in Faccini požene naravnost proti zalivu. Bila sta sicer v ne mali nevarnosti, kajti mora-željna drhal ju je češče ustavljala popraševaje kaj da sta. Toda ona dva sta dejala, da sta služabnika tamošnjih kupcev, kterim je naloga, skrinjice dovažati na ladije in drhal ju je pustila. Pri zalivu izročil je Paccini Toussainta kot nemaka (mutca) kapitanu neke ladije, ki je imela ravnokar odriniti v Rim. Solznih oči in s hvaležnim srcem jemal je Toussaint slovo o^Mccinija, kateri ga ni le iz smrtne nevarnosti rešil, ampak ga tudi 8 precejšno svoto denarjev obdaril. Obljube v svojem srci, da se bo do groba hvaležno spominjal te dobrote, ločil se je žalostnega srca od Paccinija.
Toussaint nij bil še brez nevarnosti. Le s tem, kar mu je bil Paccini zaukazal, da se je delal namreč nemega, in ni na radovedna piašanja ka-pitanova in drugih ničesa odgovarjal, se je stoprv otél. — Prišedši v Rim, dihal je še le prosteje ter zahvalil se tisočkrat Bogu za svojo čudno rešitev. Toussaint se je poprijel v Rimu kupčijstva iu ker je bil od strani Pacci-nijeve zaradi marljivosti in poštenja dobro prepričan, pridobil si je v Rimu pri tamošnjih kupcih popolno zaupanje, tako da so ga rabili celo za opravnika. Moral je pa tudi podajati se na velika potovanja. Sreča mu je bila zmerom mila, a pri vsem tem se je zmerom hvaležno spominjal Paccinija, ter si prizadeval pozvedeti kaj o njem. Za nekaj časa potem mu je prišlo do znanja, da je bil Paccini zaradi nekega porazumljenja s Francozi ubit, pa da je bilo vse njegovo imetje kontiskovano. Njegova žena je žalosti umrla, a Paccinijeva hči se je slabo omožila z nekim oficirjem in živi zdaj v nesreči. Bridka osoda Paccinijeve hiše ganila je Toussainta do srca. Večkrat se je je žalosten spominjal, ter prosil Boga blagoslova za ubogo Paccinijevo hčer. (Dalje prih.)
Nesrečni opanki.
M. G.
•
V neki vasi poleg Smyrne živel je premožen, pa zelo skop turški kmet, ki je vže više od 15 let le ene opanke nosil. Sosedje in ljudje v okolici sploh 80 se pogosto Ahmetu — tako so škopca zvali — in njegovim opankom posmehovali. Dan na dan so stari, zakrpani opanki na Ah-metovih nogah tičali, kajti tudi o godovih, praznikih in v srenjskih sejah jih je nosil.   V teku mnogih let postali so ovi opanki uže jako štorasti,
69
ker je Ahmet dal oglojeno usnje z drugim zakrpati, in na otle, lesene podplate nove pribiti. Na taki način je vsako dete v vasi Ahmetove opanke poznalo, ter bili so ljudem ne le v smeh, nego tudi v pregovor. Ali kdo bi bil mislil, da bodo ti opanki kedaj skopemu Ahmetu v nesrečo?
Nekega dné so bili vašani z Ahmetom pred sodnika pozvani. Vsi popuste — po turški šegi — pred dvermi sodnije svoje opanke. Po dokončani seji pa si Ahmet, iz zbornice hité, šče zamišljen v to, kar je slišal, v naglici sosedove opanke obuje, ter urno domu teče. Še le, ko v hišo stopi, zapazi zmoto, pa v tem hipu mu že tudi lastnik zamenjenih opank za hrbtom stoji, ter ga psuje ter tata imenuje, tako da je pri sodniku tožen Ahmet moral dvajset piastrov globe plačati. Srdit, da je bil zaradi skrpanih opank kaznovan, hiti domu in v jezi vrže opanke skozi okno, ali ravno gre sosedov otrok v svojo nesrečo mimo, in tega so opanki hudo na glavi ranili. Otrok kriči, beži domu, ter pri očetu Ahmeta zatoži. Oče popade opanke, vzame otroka in se brzo k sodniku poda. Ta opanke taki spozna, Ahmeta pokliče, ga za nepazljivost graja in mu 40 piastrov globe ukaže. Ahmet molče posluša, strmo gleda in hote nehote plati. Ves ljut domu prisopiha in nesrečne opanke na okno vrže. Pes opanke zapazi, enega z zobmi zgrabi in skok z njim po stopnicah na pod hiti. V istem trenotku berač na dvorišče prikobaca, pes ga zagleda, zarenči, težki opa-nek spusti, a ta revežu tako nesrečno na oko pade, da mu pri priči kri teče. Ahmet mora opet platiti in sicer ubožcu za bolečine 30, vračniku pa 50 piastrov za zdravljenje. Sodnik ga resnobno graja, ter mu zaradi njegove neskrbljivosti tudi s telesno kaznijo žuga. Kaj stori Ahmet? Razkačen na opanke jih v vodnjak v sredi vasi zaluči. Drugi dan je bila v vasi povodenj ; kajti voda je iz vodnjaka stopila, ker so opanki vodnjaka cev zamašili. Sodnik poklice ljudi, ukaže cevi strebiti in evo v cevi skrpane Ahmetove opanke! Ahmet opet zaradi opank pred sodnikom stoji, se kislo drži, ter plati stroške in sicer : delavcem dnino, novo cev, sosedom pa storjeno škodo in povrh še 50 piastrov v srenjsko blagajnico za ubožce. Da bode posihmal na opanke večo skrb imel, ukaže sodnik mu jih dvajset pet našteti. Otožen, solzen v očeh in z zobmi škripaje se z nesrečnimi opanki domu povrne. Doma sem ter tje premišljuje in tuhta, ua kaki način bi se opank znebil. Boljšega ni, sam sebi govori, kakor tega hudirja v bližnji potok vreči. Rečeno, storjeno. Mahoma se z opanki pod pazuho k potoku napoti, in ko do vode pride, šterbunk! opanki v vodi. Potolažen se domu vrne. Čez dve uri pride sodnikov berič z resnobnim ^ukazom, da naj zaradi važne reči v srenjsko zbornico pride. Glavo maje, si brke vredi in gre. Ko v sodnjo hišo stopi in vidi, da sodnik opet nesrečne opanke v roki drži, zaklikne : Alah, mila mi majka ! Vidi tudi poleg sodnika moža, mu dobro znanega ribiča, a sedaj žalibog ! svojega tožnika.
70
Voda je namieč opanke v mrežo zanesla, katera je ravno na lov bila razpeta. Mrežo opanki raztrgajo in vjete ribe veselo in jadrno izplavajo. — Vsi izgovori so zastonj ; Abmet mora ribiča za pokvarjeno mrežo in ujeti plen z 40 piastri odškodovati. Zmamljen, srdit domu hiti, izbo varno zatvori, na ognjišču zakuri, da bi nesrečue opanke zažgal, kteri pa — do čistega premočeni — ne gorijo. Ahmet vedno drva priklada in na moč v ogenj piha. Zatorej nastane strašen dim, ki se iz vsake špranje iu iz pod strehe okrog hiše sumljivo vali. Vse misli, da Ahmetova hiša gori. Ljudje po vasi kriče, ogenj! ter brž s sekirami, lestvicami in škafi tje pritečejo. Nekteri gibčno na streho splezajo, ter jo hitro razderejo. Ahmet pa vsega tega ne vede na vso sapo piha, tako da mu je že manjka. Že je bilo pol strehe razdrte, dveri strte, ko Ahmet zapazi, kaj se zvunaj godi. Ljudje v stanico hitijo, vidijo Ahmeta pri ognji stoječega drva pri-kladati in pihati. Mene, da navlašč zažiga, zgrabijo ga in ga neusmiljeno tepó. On prestrašen, za celih štirnajst dni zboli. Potem globoko vzdihne, hvala Bogu ! — vse voljno tipim, da sem le enkrat teh nesrečnih opankov rešen. —
Tako drago je moral Ahmet svojo skopost plačati, dokler je bil preobrnen.
Nikolaj Kopernik.
J. Pajk.
Februarja meseca, 19. dne, praznoval je učeni svet četiristoletni roj-stveni god velikega zvezdarja Nikolaja Kopernika. Ta mož je z več nego' enega ozira dostojen, da si tu pregledamo jegov život in jegovo delovanje. —
V razvijanji Človeštva nahajamo več slučajev in v znanstvih več trjenij, koja so se, premda so bila kriva, črez tisoče let za prava imela in o kojih nikdo nij niti sumil, ka bi kriva bila. Šče čudneje pak je, da se je o nekterih „istinah" sicer drugače mislilo, da se je o njih dvojilo, a da nij bilo pravega človeka, ki bi si bil upal krivico očito razkriti, z dokazi podreti, a pravo istino pokazati.
Eden takih predmetov bilo je vrtenje zemlje okoli sebe in okoli solnca. Kakor znano, menilo se je od praveka, ka zemlja miruje, ka se solnce okoli zemlje suče, ka solnce in mesec vzhajata na naš obzor kot dve luči, kterih ena ima namen razsvitljati den (a čemu bi potem mrknenje solnca bilo ?), druga pa noč (kakor da nij temnih brezmesečnih nočij !), sploh, ka je naša zemlja sredotočje vseh svetovnih teles. Temu mnenju se je tem menj čuditi, čem bolj so videzno k temu pritrjevali človeški
71
čuti in občno mnenje, tedaj dve mogočni znamenji človešlie istine! Sej šče dnes ne manjiia ljudij, štejočih se med razumne in učene, kojim je Kopernik zastonj svojo sistemo znašel ; kamo bi hoteli potem to krivo mnenje „črnemu ljudu" ali pa „temnej davnosti" za zlo jemati!
Ali nasprotnih mnenij, najmre da zemlja ne miruje, da ona nij sredotočje nebesnim telesom, nikakor nij manjkalo niti v najdavnejših časih. Greki, ti predelovalci orientalskih prirodoslovskih in bajeslovskih opazovanij in mnenij, ti „prvi pionirji" zapadne, evropejske prosvete, Greki so deloma rodniki tudi Kopernikovemu nauku, kar Kopernik v vvodu k svojemu velikemu delu, o kojem pozneje progovorimo, sam priznava.
Slavljeni naš zvezdar razlaga v tem (stoprv v varšavskej izdaji 1. 1854 objavljenem) predgovoru k „ßevolutiones orbium celestium", kaj ga je na njegovo prepričanje navedlo. Videl sem, tako nekako pripoveda, ka branilci in razkladalci stare teorije o počivanji zemlje, sami niso med seboj složni, dokazujoč to „istino" na razne načine in z naznačenjem raznih potov, po kterih se pregibljejo nebesna telesa. Poleg tega našel sem pri starih pisateljih vesti, ka so uže med starimi Greki nekteri dvojili o Zemljinem počivanji. Tako je Grek H i k é t a trdil, ka se zemlja g i-blje; tako Filolaj, pytagorejec, ka se zemlja, solnce in mesec sučejo okoli nekega ognja, in Her aklid z E k fantom, oba pytagorejca, trdila sta, ka se zemlja okoli sebe od večera proti jutru vrti.*) Vse to — pravi Kopernik — dalo je tudi meni pogum in opravičenje, svoje mnenje imeti in to vprašanje po svojej sistemi razrešiti, kar sem tudi z božjo pomočjo poskusil.
Iz tega slučaja prav živo vidimo, kako je razvijanje znanostij podobno lestvici, po kojej človeštvo počasi, a vedno više in više leze; vzemi tej lestvici stalo in kline — preteklost učenja in premišljevanja, koja so sodržana v literaturi in umetnosti — in človeštvo bi se mučilo šče vedno z ubožniftii početki. Po strogej znanstvenej metodi, po bistrem in neutrudnem razmišljavanji starih „istin" in spoznavši jih ötlost došel je Kopernik k svojej sistemi, došel k pravej istini.
Kopernik Nikolaj se je, — kakor se obče meni — 19. feb. 1473 v mestu T o r u n u (Thorn) za Visio narodih Otec mu je bil iz Krakova doma, mati: Barbara, rojena Watzelrod, bila je Torunka iz imenitne in imovite rodbine. Otec je bil veliki kupec, bogat in čislan; s početka vračnik.
Prvih šol se je Nikolaj v svojem rojstvenem mestu izučil, a potem v Krakov šel 1. 1491, ondi najbolj čislanih naukov se na tamošnjem vseučilišči učit: bogoslovja, zdravilstva, računstva in zvezdarstva. Uže tu v Krakovu se je matematiki s posebnim veseljem posvečeval pod govornico učenega moža, Alberta Brudzewskega. Sploh je tedaj krakovski
*)  Po nekterih je isto trdil tudi Aristarh s Sama. ,       Pis,
72
univerzitet slovel, a Kopernik je najbrže tuđi zaradi tega tja šel v nauke, ker je to mesto bilo stolica Poljsk« in se je tudi kot rodno mesto otca od Kopernikovih pred drugimi izbralo. Izvršivši svoj četveroletni kurs na krakovskem velikem učilišči, napotil se je triindvajsteletni mladeneč leta 1495 na Italjansko, kjer je ondaj bil sedež vseh znanostij. V Padovi se je dal vpisati (kot Poljak, Polonus) inje tam doktorstvo medicine dosegel.*) Iz Padove je potoval v B o 1 o g n o (Bolonjo), mesto z imenitnim učiliščem, zaradi česar „la dotta" ^učeno) nazvano. Tu je začel imenitnega matematika Dominika Maria de Ferrara poslušati, a v kratkem nij bil več prost slušatelj, nego tovariš in prijatelj temu učenjaku. Oba sta poskuse in račune vkup delala; na katedri se tudi dostikrat vrstila, tako da je Ferrara čestokrat predavanje svojemu mlademu tovarišu ustopal.
Ime in glas Kopernikov tu v Bolonji bil je uže tolik, da, ko je leta 1500 Kopernik — med tem časom 1499 korarstvo v Frauenburgu (Varmiji) dosegši — v Rim pripotoval, uže od učenjakov svečano bil sprejet in počeščen. Papež mu je podelil katedro matematike, s ktere je nekaj časa v Rimu predaval, najbrž samo začasno in naprošen, ne zaradi plače.
L. 1503 se je stalno v Frauenburgu kotkorar **) naselil in tega bivališča nij več z drugim zamenil. Živel je tu v priljubljenem mu zatišji, v dostojnej časti, s potrebnim vsem dobro preskrbljen, dopolnjujoč svoj čas s službo poklicno in z neprestanimi študijami, obdan od imenitnih mož ia od kroga udanih prijateljev in tovarišev, ne mene se za to, kar se je tedaj na raz-ruvanem polji verstva delalo in spremenjalo, nego žive človeštvu, svojim poslom, koristim svojega kapitola in svoje dežele.
Svojo teorijo, da solnce stoji v središči sveta, in da je naša zemlja planet kakor drugi planeti, vrteči se okoli sebe in sukaje se okoli solnca, je s čudovito trdnostjo in z globokim prepričanjem o nje istini učil, a ne javno, nego med prijatelji in znanci. Jegova sistema je davno preje bila, po ustnem poročilu, nego po njegovih spisih znana. On je vedno pretehta-val, premišljaval in skušaval svoj nauk na vse načine znanstveno dokazati, proti vsem dvombam in napadom okrepiti ter s popolnim delom pred svet stopiti in če ne drugače, vsaj s posmrtnim delom. Da so tudi prosti ljudje ne samo v Frauenburgu, kjer je v nekem visokem sćolpu tik morja zvezde in nebo oprezoval, nego daleč okrog jegovo teorijo o vrtenji zemlje poznavali, kaže to, ker so se mu v glediščnih igrah v Elbingu, kamor je kot poslanec kapitola v deželski zbor zahajal in torej osobno znan bil, rogali kot sanjaču, kar pa moža nikakor nij v študijah motilo.
Spisovati je začel svoje delo „D e revolutionibus orbium ce-
*)  Po drugih poročilih uže v Krakovn. - ,**)  zato „canonicus Varmiensis" imenovan. Pis.
73
lestium" (o vrtenji nebesnih krogov) uže 1. 1507, a dokončal 1. 1530. Iz tega se vidi, s kakovo skrbnostjo in pomnjivostjo je K. "delal. Iz mnogih krajev so ga nagovarjali, naj bi svoje delo izdal, a on tega nij hotel. Glavni vzrok mu je bil najbrž ta, ker nij hotel naravnost v boj stopiti z vsemi naučnimi in verskimi predsodki svojega časa. Mogoče, da je svoje delo hotel do smrti nenatisneno ohraniti, da si ne bi po nepotrebnem pod stare dni sovražtev in nepokoja na glavo nakopal. Zato je delo v skrinji hranil, a vsakemu, ki seje hotel ustno od njega podučiti, rad svoje misli razkladal. Tako n. pr. je pri njem, a navlašč zaradi njegovega novega nauka bavil se neki Joahim Rhaeticus, ki je vitenberžko profesuro odložil, samo da je mogel Kopernikov nauk uživati. Kopernik je tega moža, premda je bil protestant, dolgo časa pri sebi imel.
Ravno ta Rhaeticus je Kopernika pripravil (z mnogimi drugimi prosilcij, da se je odločil, svoje delo v natis dati. Kajti pregled tega nauka, koji je Kop. dal kardinalu Schönburgu in istemu Rhaeticusu, povekšal je prisiljenje in pritiranje k izdaji celega dela, tako da je Kopernik se na zadnje odvažil, plod svojega globokega premišljevanja Rhaeti-cusu, in po njem biskupu kulmskemu, Tiedemanu G i s e-ju, v natis prepustiti. Gise je delo poslal nekemu učenjaku Osiandru v roke, ki je imel korekturo in vodstvo natisa pregledovati in nadzirati.
Oslander je k tej izdaji namestu Kopernikovega lastni pregovor dal natisnoti, v kojem pravi, ka je predavani v knjigi novi nauk samo „hj^po-teza." Tak predgovor je Oslander iz bojazni spisal, da se Koperniku ne bi kakor drugim oznanovalcem novih prirodoslovskih naukov krivo verstvo očitalo, ako bi se ta nauk kakor prepričanje pisatelja trdil. Ali baš ta predgovor je kakor pačenje originalnih mislij veliko zla v učenem svetu porodil. Mnogi so res menili, ka Kopernik gata samo in o svojega nauka istinitosti sam sumi, kar pa bi bilo čisto krivo mnenje*), temveč je, kakor Kopernikov lastni „predgovor" svedoči, naš zvezdar o istinitosti svojega nauka bil trdno prepričan. Isti predgovor Kopernikov je stoprv v varšavskej izdaji 1. 1854 po pristnem rokopisu, kteri Nos ti cova knjižnica v Pragi hrani, natisnen. **) Uže sovremeniki Kopernikovi, n. pr. imenovani biskup Gise, karali so zaradi potvorjenega predgovora onega Osiandra, ker je krivo sumnjo med svet spravil, kakor da Kopernik sam nij vedel, je-li pravo ali krivo jegovo odkritje. Dnešnji den nikdo več ne sumi kaj takega ; temveč se baš odločnost Kopernikova slavi in občudjuje. Delo Kopernikovo  „De  r e v o 1 u t i o n i b u s  orbium  cele-
*) V Torunu pri svečanosti Kopernikovej je b.aš o tem učeni životopisec Kop3r-nikov, prof. dr. Prowe, temeljito govoril. Pis.
**) Ta knjižnica lirani original dela „De revolutionibus orbium ..." Prišel je tja črez roke Rhaeticusa in znanega Komenskega. Pis.
74
stium" bilo je đonatisneuo 1.1543 v Norimbergu, baš koje Kopernik nasmrtnej postelji ležal. Dovršeno delo so mu umirajočemu v roke dali, a on je kmalu potem, kakor blagoslavljajoč knjigo nad njo roko drže umrl 24. maja 1543, v 71. letu starosti. Pokopan leži v cerkvi Frauenburžkej blizu oltarja, pri kterem je navadno mešo čital. —
Nikolaj Kopernik je tudi kakor človek ljubezniva in prijazna prikazen v povestnici. Tih in ljubezniv v privatnem občenji, krepek v zagovarjanji občne koristi kot poslanec, potrpljiv in zanesljiv v verskih zadevah, a vendar izpolnjujoč svoje cerkvene in duhovniške dolžnosti z naj-večo točnostjo in pomnjivostjo, človekoljuben kot zdravnik, neprestano premišljujoč istinitost svojih naukov in spisov, ne hlejieč po slavi in blesku učenosti živel je Kopernik uže na zemlji mirne, rajske dneve, po pravici ljubljen in čislan blizu in daleko.
Tako piše o njem jegov najimenitnejši biograf, dr. Leop. Prowe, profesor v Torunu, ki je zaradi nabiranja životopisnega materiala vso Nemčijo, Švedsko in Italijansko prepotoval, govoreč: „Kopernik je bil resnega nrava, malo marec za svet, pravi modrijan, živeč v zatišji, v za-mišljenji, a pri tem nikdar mudeč se, svojo tišino zapustiti, kedar ga je zvala dolžnost poklica ali pa ljubezen k trpečemu človeštvu. On je občeval s krogom modrih, učenih mož, udanih mu kot zvestih prijateljev". In Aleks. Humboldt piše o njem: „V istino! osnovatelj našega sedanjega svetovnega sostava nij menj odličen in izvrsten po svojej srčnosti in odločnosti, s ktero je svoj nauk svetu naznanil, nego po velikem svojem znanji".
V Koperniku se tedaj edinijo lepe lastnosti duha in srca; on nij bil samo veliki, nesmrtni učenjak, on je bil tudi blagi človek, skoz in skoz simpatična povestnična osobnost.
Da je N. Kopernik bil Slovan, o tem nij niti dvojiti. Vse veke po njegovej smrti ga je svet za takega smatral, samo v najnovejšem času se je nekterim fanatikom zljubilo, za „Urteutona" proglasiti ga. *) A on je naš; ne samo ime, domovina, povestnične okolnosti, ampak tudi mila blaženost jegovega nrava kaže nam slovansko krv, slovanski univerzalni, ideje vsega sveta obsegajoči duh! On je naš, a mi ga bodimo dostojni!
*)  Po mnenji teh se ima imo Kopernik iz lat. cuprnm izvajati!!        Pis. Oiiomba.   Gospod O. Caf mi o imenu „ICopernik" sledeče piše:
„Koprnik jo pravo slovansko ime: 1.   ker je —¦ nik samo slovansk suffix. n. pr. čsšk. Koprnik meum Bärwurz ;
korenika pa je:
'2. najbrže kopr anethum Dillo prim. češk. koprneti torpore, koprnaty starr, bewegungslos. Euski je šče tudi kopr Hamme, Eammel fistuca, brž. iz xajrpo? prim. lat. aries Sturmboek, Eammbock, Bär, slov. ovn in kaštnin. Iz svoje mladosti se spominam, ka so kmeti na slov. Goričkem med onimi tremi „štern-kuki" na pratiki ali kolendrah enega „Koprded" imenov.ali: zakaj, odkod, ne vem".
75
O Huculih in Horalih na Karpatih.
L. (J. Pođgoričan.
V davnih časih so na Karpatih bivali praočetje denaSnjih Čehov, kasneje pa jih je množina zapustila to gorovje in razselila se po Češkem in Moravskem. Dan deues še po Karpatih nahajamo manjše slovanske rodove, ki imajo še mnogo nekedanjih slovanskih običajev in krepostij. Njih običaji so se ohranili laže zato, ker je gorski svet tujim sosednim narodom branil, da niso lehko mogli zahajati in prodirati do teh Slovanov. Na južni strani tega gorovja bivajo Sloveni; njim so se petnajstega in sedemnajstega stoletja pridružili Čehi, kateri so bili domovino zapustili zaradi verskih bojev. Proti vzhodu so naselišea Rusinov, ki so razseljeni po velikem prostoru Galicije, Volinije in Ukrajne. Na sévernej strani pa so H u cu li in proti zahodu H or ali.
Huculi imajo sveta blezu dvanajst milj na dolgost, tri milje pak na široko, in ta njih svet seza noter v Bukovino. O njihovej prvotnosti ni znano nič gotovega. O mongolskem divjanji je baje za Dnjestrom bivajoči ljud s svojimi čredami vred pribežal v zavetje na bližnje Karpate. Mnogo bi se jih bilo stanovito naselilo. Živeli so ob pastirstvu, s poljem so se pečali le malo. Novo živenje je prejelo nove običaje. Ljudje, ki so imeli skupno naselišče in ki so bili tistega značaja, dali so si jiosebna imena, ali pa so jih dobili od svojih sosedov. Tako bi bili tudi ostali Huculi, katerim je narečje različno od rusinščine, a vendar najsorodnejše jej. Mogoče pa je tudi, da bi Huculi bili zarod kakega vže vedigabog od kedaj na Karpatih bivajočega slovanskega pokolenja.
Vasi imajo jako ljudnate; duš je vseh skupaj blezu: 30.000. Žive ob siru, mleku, ovsenjaku, ob ribah in divjini, spe pa na štorijah, koceh in na slami, na posteljah leže samo pozakonjeni. Njih sela so od davno-vekosti last bila kraljem, časi tudi, pa redko kedaj ali malo katera, ple-menitašem ali duhovnim.
Moški so skoro vsi čili, visoki lepi, ženska pa je redko katera lepa. Moški nosijo črne klobuke, okrog klobukov imevajo rudeče trake, za klobuci pak pavja peresa. Las si ne strigo nikoli, brke imajo dolge, a brado in zalisce si skrbno prirezujó. Bela košulja jim navadno seza pod koleni, in rokavasta prosita z rudečimi, črnimi ali pa se svitlo modrimi trakovi. Vrhu te košulje imajo obleko, ki jej rekajo: bunda; bunda je suknena in taka, kakoršno ima kava barvo. To oblačilo moškemu visi na ramah, na zatilniku pa je privezano s pisanim trakom. Mladeniči si zatilnike krase tudi z brojanicami, se svitlim kositarjem in z drugimi lepotijami. Pasove imajo usnjate, speti so z jeklenimi sponami; dičijo jih z nožem, z
76
netilom in lulo. Obutalo so jim opanke (krpce), v roci imajo vsak svojo sekirico (topurek) na brambo, pa zato, da si pomagajo z njimi, ko po skalovji komarajo in hajajo po gorah. To sekirico upotrebljajo čudovito spretno.
O svatovanji so še zmerom verni svojih praočetov običajem. Precej po poroki v cerkvi se začne veselje in pleS; o tej slovesnosti raladej za-ročnici odsekajo deviško lepoto : šop spletenih las (vrkoč) na znamnje, da je promenila stan. Ženin mora na pričo svoje ročnosti in moči plešoč s prvo družico na prvi mah se svojo sekirico odsekati ta šop spletenih vlas. Stoprv po tem dejanji ga prejmó v svatovsko druščino. Če pa se mu ne posreči, ženske nevesti vsakojako nesrečo prorokujo o novem stanu. Konci ženitvovanja svatje ženina polijó z vodo, zato da ga očiste vsakoršnega čaralstva. —
Nevesta nij treba, da bi imela kaj vena (dote), do tega ženinu nij prav nič. Bogatstvo, trdé mladeniči, da so pridne roke, pa božji blagoslov.
Pozakonjene ženske imajo na glavah zavoje iz tenkega, belega platna; nekatere ta zavoj krase z rumenimi resami. Po zimi se zavijajo v bunde, kakor moški. Mlada dekleta nosijo koralde in uhane iz barvastega stekla; glave imajo nekrite, a spletajo si lepo vlase, spenjajo z rudečimi resicami, ovijajo jih kakor vence okrog glave, iu krase s pisanimi trakovi.
Kar se tiče vere, Huculi so udje zedinjene grške cerkve, katere zakonom so zvesto verni. Enkrat vsako leto, to je, 15. dan avgusta meseca trumoma romajo iz Galicije, Moravske, Slezke in Ogrske, posebno pa Karpatci — na čudodejno Kalvarijo Matere Božje v Galiciji. Huculi sle-hrno leto gotovo potujó tija, na poti pa prepevajo svete pesmi. Predno se napote, odbere si vsako jato načelnika, kateremu so na vsem poti jako pokorni. A če se kedo kaj pregreši na tem poti, pa da ga oglase mu, mora poplačati kvar, pa še ozmerja ga vodnik tako, da ima dosti. Res pa je tudi to, da je ta ljud tudi grehoten. Preradi pijó, tudi zmikajo radi. Kedar kakega hudodejca peljó na morišče, prigodi se časi, da mu očitajo : „Kako srečen je vendar ta človek ! Peljó ga na smrtišče, kakor kakovega gospođa!" Vendar pa povišujo poštenost. Bogočastnega, poštenega človeka posebno česte.
Na pomlad Huculi vsako leto svoje črede ženo na visoke gore, kder jih paso do septembra ali oktobra meseca. Pastirjem, varuhom, ki paso ovce, rekajo, kakor v Slovaškej : „bäcove." Ti delajo surovo maslo, sir; znan je ogerski sir: brynze, ki je zdravilo bolehavim ljudem, kateri zbog zdravja prihajajo na gore; tudi delajo siratko iz sladkega mleka — in skuto iz ovčjega mleka. Septembra ali oktobra meseca voze domov pokošeno seno in sir. Ženske so vse poletje same doma po vaseh; delajo obleko, sade korun, koruzo in sejejo oves, peko kruh itd.   Jeseni Huculi
77
piido z gor v nižine ; kader je sneg zgoden in visok, privezuje si na podplate tanke deščice, da lože hodijo in vozijo na polcritih vozel), po njihovem jezici: na „mazah", sol v bližne semnje. Mesta, v katera zahajajo in robo vozijo v semenj, so ta-le: Kuty, Kolomyg, Bohorodeža-ny, Tyszmenica, Jaroslawow, Lysec, Stry in Kalusz. Reki ste na huculskcm sveti največi: Beli in Črni Czeremoosz, katerih vodopadi se enačijo slapom reke Rena v Švici. Po teh vodah plove deske in drug les v reci Prut in Dnjester. Če morajo sami črez reko iti o kakej priliki, primejo drug drugega za roko, ter kakor kaka veriga — pridejo čez vodo na drugo stran.
Gozde imajo lepe, bogate z lesom, s ptiči in z vsakovrstno divjačino, vode pa bogate z ribami, zvlasti s postrvami. Konji huculski so posebnega plemena, po gorah, po skalah se plazijo, kakor mački in izvrstno znajo plavati čez prodke vode. — Hiše imajo Huculi lesene, krite se skodlami ; veža, izba in spalnica, to je vsa hiša. Vsaka vas ima svojega gospodarja, ki gaimenujo: vat'aska ali: vataha. Njihov jezik je slovansk. Pojó radi ; iz njih pesnij diše neka posebna živost, nekova priprostost, pa tudi bistroumnost, zvlasti iz tistih, v katerih opevajo nesrečno ljubav. Žal mi je, ker Slovencem ne morem postreči z nobeno njih pesnijo.
Ilor.äl je krepkega života, čvrstega duha — in lep, velik: po sedem črevljev in pol visokih je dosti jih. Uma je bistrega, živenja čilega in delavnih rok. Horalu se posreči skoro sleherno podvzetje, zato ker se vsakega dela rad loti nenavadno ognjeno in srčno. Za slabo vreme, za neugodna težavna pota se ni ne zmeni. — Čuditi se res mora človek temu ljudstvu, kako so jim znane vse propasti, strmine in otline. Horal pleza in komara na najstrmejše čeri, na njih robi drevje, spušča v globok penast hudournik, z drevjem vred pa sam po bliskovo drsuje v globočino. A ko hitro pridrči v znožje, brž priredi les, debla zveze v plav in na plavu drzovito pelje se po produ proti svojemu domu ali tija, kamor je namenjen.
Horal je zmerom neumorno delaven, zato ga ne zalezuje tako verno razne strasti. Če hoče kako celino ali grapo obdelati, strašno mora veliko kamenja in skalin poruvati iz divjih tal, rodovito zemljo privažati od kodi drugodi, a po vsem trudu mu zemlja jedva rodi korun in oves. Rad pa mu sneg zamete še to betvo, da je večkrat ne more oteti in shraniti pod streho. Pa če prav se mu slabo plačuje trud in pridnost, vendarle je ves zaljubljen v svojo domovino — v dedščino svojih očetov ; kamenéne, strme, gole gore ga bolj vesele, bolj mičejo, nego najplodovitejše ravni. Zadovoljen je, da ima le kosec ovsenjaka, če prav suhega, kakor je kamen ti d ; a tudi tega bi stradal, da ne zna drugače služiti si vsakdanjega živeža.   To ljudstvo ßvoje obližje preskrblja z deskami iu se skodlami;
78
tuđi izdelujó razuo orodje in mizarijo liaj izvrstno. V Kraliovu imajo cele zaloge krasnega posobja. Nekateri na pomlad, "ko hitro sneg zgine po gorah, odidó na višine, kder stavijo ovcam prostorne staje, v katere iz vse oklice priženo drobnico in prepuste jim jo, da jo paso. Ti varuhi o paši iz mleka delajo sir, ko se jesen napove, pa drobnico priženo z gorovja in izročč jo vlastnikom, a z njo vred po pohoti tudi nekoliko sira. Nekateri se brž, ko se poletje začne, poslove od čvrstozračnega, zdravega gorovja in pribite v vznožne krajine, da si s košnjo in žetvijo kaj zaslužijo za zimo, ki je rada lačua, a jeseni se vračajo mej svoje skalovje, kder se svojimi družinami vred uživajo bridki zaslužek. A nekateri se izročajo milosrčnemu ia neusmiljenemu svetu, dostikrat se zatekó celo v Carigrad, koder povsodi ali lonce vežo, ali pa košarijo, da si kaj prislužijo. Ali vsem zdravo v srci živi očina, krepko diše sveta domovina. — (Konec prih.)
Cerkev sv. Marka v Benetkah.
U. T.
Pobožna legenda pripoveda, da se je sv. evangelistu Marku, ko se je v Akvilejo peljal, angelj prikazal, ki mu je — kazaje na pusto otočno skupino — prerokoval, da bode tam našel nekdaj svojo rakev. Ta otočna skupina so Benetke, in prerokovanje se je spolnilo leta 828.
Dva benečanska kupca, Bono da Malamocco in Rustico da Torcello odpeljala sta kosti v Aleksandru egipetski pokopanega sv. Marka, in sta nje med velikimi nevarnostmi prinesla v Benetke. Jedva se je razširila vesela vest med prebivalci lagun, ko so se vsi z dožem in duhovništvom na čelu v slovesni procesiji svete pesmi pevaje na breg morja podali, ostanke čestitljivo sprejeli in je v vojvodovo kapelo spremili, kjer so nje hranili. Kmalo potem umre doze Giustiniano in zapusti veliko denarja za zidanje sv. Marku posvečene cerkve.
V nekterih letih je cerkev bila gotova, in kosti svetnikove z najvekšo slovesnostjo tje prenesene.
Podoba sv. Marka iu njegov symbol — lev postala sta grbom in znakom države, in pod zastavo sv. Marka so Benečani premagali mesta in dežele.
Požar je cerkev leta 976 razdrl. Dože Pietro Orseolo zapové zidanje nove, in ukaže, da se ima tekmovati z narslavnišimi cerkvami krščanstva.
Nariincnitniši umetniki Grškega so bili poklicani, da storijo delo, v katerem so nailepše iu narkrasniše strani arhitekture zedinjene. Petero čudovitih knpel se vzdigiije velččestito podprtih od 120 lokov, ki obja-mejo v okrogu 950 črevljev velikansko poslopje.   Da se notranje lepo
79
ozaljša, so morale Evropa, Afrika in Azija dragocene zaklade spravljati. Ni bilo nobene zmage, ni bil nobeden mir sklenjen, ki ne bi novih lepotij prinesel sv. Marku. Starinske statve, marmornate stebre, visokočislanih relikvij so spravili iz vseh krajev sveta za cerkev sv. Marka. Slika pod imenom „pala d'oro" znana, v zlatem in srebrnem dnu prišla je iz Kon-štantinopola. Leta 1097 so Benečani iz Sydona pripeljali posvečen krstni kamen, da na-nj postavijo marmornati stol, na kteram je sv. Marko v Akvileji sedel; v dvanajstem stoletji so iz Jeruzalema pripeljali stebre iz serpentina iz Salomonovega tempeljna, v trinajstem stoletji so Byzanz ople-nili njegovih narlepših zakladov, in celo medena čveterižen (Viergespann) Hypodronova dosti črez 400 funtov težka je mogla črez morje, da služi za kinč fasade sv. Marka. Plenenje Smyrne po Benečanih jo njihovi cerkvi zopet prineslo obilo marmornatih stebrov. V 19. stoletji je nehal tri-but tujih dežel za sv. Marka, a sedaj so začenjali ga domači umetniki okraševati. Stranske stene, oboki, tla, stopnice altarske pokazujo gledalcu krasne slike na zlatem dnu. Sv. Marko, risarija Tiziano va, San Lazaro od Pordenone-ta, San Giacomo od Tizincella, življenje sv. Device, so nar-lepše predstavo. San Marco je eno narlepših poslopij svota, iu vsak je mora sam videti, da zapopade navdušenost Benečana, ki mimo cerkve gredoč so prekriža in glasno zavpije:   VivasauMarco!
Početek gledišča San Carlo v Neapolu.
A. B.
Kralj Carlo je hotel v Neapolu postaviti gledišče, katero bi bilo vece in krasnejšo, kot vsa druga evropska gledišča. Med drugimi načrti dopa-del mu je posebno -Medraccov; izročil ga je Angelu Carasele-tu, kateri je bil sicer nizkega stanti, pa jako imeniten stavbeni umetnik. — Veliki prostor blizo kraljeve palače bil je odmerjen, in kmalo je vse go-mazclo delavcev na njem; kopali so in zidali ter podirali hiše v obližji, da bi še več prostora dobili in bi na konci odra velik prostor ostal za predstave bojev na vozih in na konjih, za vojske in napade. Prvi kamen je bil položen 1. marca 1737, 4. novembra istega leta pa, na dan sv. Ka-rola, odprla so se že vrata veličastno dodelanega poslopja prvikrat. — Tisoč bakelj jo gorelo in vtriujalo svoje žarke v velikanskih ogledalih in pozlačenih stenah. Široka, krasno okinčana loža, z lesketajoče kraljevo krono, bila je pripravljena za kralja.
Prišel je ; lice njegovo se je žarilo veselja, začel je ploskati na slavo umetniku, kateri jo to stavbo tako krasno dovršil; med ljudstvom pa so doneli gromoviti „evviva"-klici.
„Pokličite mi Carasele-ta!" velel je vladar, in čez nekaj trenotkov
80
prišel je poklicani. Carlo mu je mignil, naj stopi bliže; prijazno ga je nagovoril in ga javno pobvalil, ter mu položil v znamenje pripoznanja slave roko na rame. „Le eno željo bi še imel", rekel je kralj, le eno, da bi bil iz moje palače v gledišče skriven vhod, kodar bi lahko hodil tu sem". —
Carasale se je nizko priklonil in molčal. „0 tem še bodemo premišljevali", dostavil je Carlo in milostno odpustil umetnika.
Ko se je po končani predstavi zagrinjalo zagrnilo, vstal je kralj iz svojega sedeža; kar se mu ponižno Carasale približa in reče: „Zgodilo se je, kakor mogočni gospod želite". — Kralj je stopil iz lože, a kako se je začudil, ko je zagledal prostorno galerijo, ki je vodila iz kraljeve iože naravnost proti palači. „Carasale, vi ste čarovnik, s tem ste me iznenadili", rekel je kralj, „ostanete vedno v mojej milosti". In kralj je stopal s svojim spremstvom po novej umetnej galeriji do svoje palače. V treh urah je bilo torej umetno delo dovršeno, kar bi si poprej nikdo ni bil misliti mogel. Zidovje so namreč naglo na dotičnili mestih predrli, od gledišča do palače napravili mostovž, ga obvesili z dragocenimi tapetami in okinčali z ogledali, svečniki in drugim lišpom. — Gledišče pa so imenovali „San Carlo" po imenu vladarjevem.
D r o b n o s t.
J. p.
Aleksander Pope — „Zorinim" čitateljem uže znani angležki pesnik — bil je male, sključene rasti, a ostrega jezika, kakov je pohabljenim ljudem lasten. Za eno kakor za drugo morali so drugi, pa tudi on sam dostikrat trpeti.
Enkrat sta se v nekej kavani dva filologa o Aristofanu pogovarjala in o nekem mestu v njem gatala, pa ne mogla razrešiti ga. Pogovarjanje in celo spiranje med njima privabi nekega mladega oficirja k nju mizi. V nemalo začudjenje jima ta ono temno mesto s tem raztolmači, da med besede na prikladno mesto znamenje vprašanja postavi. Pope, z daleka to poslušavši, reče na to zaslano: „Ali pa veste Vi, mladi gospon, kaj je znamenje vprašanja sploh?" — „Da!" odgovori mladi oficir, Popeja od;, pete do glave pomerivši, „znamenje vprašanja je malhena, sključena stvar, ki vprašanja stavi."
Listnica. One gg. naročnike, koji šče na lansko naročnino dolgujejo, naj uljud-neje prosimo za čem brže doplačanje. — 6. Janž. Lov. v L. Poslali omonjenemu dru-žtvu 4 for.
Izdajatelj i odgovonii urednik: Martin Jelovšek. Tisk in založba „Xarodne tiskarne" (P. Skaza in drugi) v Maribora.