¥V. 14>NV / a> e« "" 7 / “W/ «>v„ -7 > F»sr?g&š1^$4iz: »>■ ‘^>,^ *::< saj* ->"o- 5S^*5- / "s /' '° //'X '., Su* V KNJIGA knjiga slo das Buch a liber AL KHHra bg knjiga cro kniha cz das Buch o un libro e ki-tab et le livre f the book gb |3l|3Xio gr konyv h il libro i bok n livresco p ksiqžka pl KHHra rus kniha so kitap tr the book us* delo - tiskarna o Škocjan; predstavnik (pooblaščenec) Franc Ivančič; vodja projekta Vilma Žnidarčič; sodelavci člani Turističnega društva Škocjan; podpisnika Franc Ivančič in David Gombač. Začetek projekta januar 1008, konec projekta maj 1998. - Odobrenih 2.200 ekujev. NEKAJ O DIVAČI PO ZGRADITVI JUŽNE ŽELEZNICE Jožko Žiberna Divaški železničarji, zaposleni pri Državni železnici (Istrska proga Divača-Pulj) pred 1. svetovno vojno. o zgraditvi cesarske ceste in poli vezav z moijem se je začelo življenje v vasi spreminjati, saj je vas postala važno počivališče za tovornike - furmane posebno še po tem, da seje v vasi razvil nov “poklic” priprežnikov - forajteijev, ki so s svojimi volovskimi vpregami pomagali, da so mogli težke tovore prepeljavati čez Čebulovico do Gabrč oziroma Senožeč. Iz tistih časov so tudi furmanske gostilne oziroma spomini nanje v nekaterih še kolikor toliko ohranjenih zgradbah. Prvi vlak skozi Divačo In že smo pri zgraditvi Južne železnice in njenem datumu 29. juliju 1857, ko je peljal skozi Divačo ali bolj točno tik ob vasi prvi vlak iz Ljubljane v Trst. Ta dan naj bi bil namreč nekak mejnik v njenem razvoju, čeprav ne smemo prezreti še dveh drugih datumov, to je 1. 9. 1876 in 26.1.1898. Prvi pomeni slovesno odprtje železniške proge od Divače do Pulja, drugi pa pomeni dograditev njenega odcepa iz Kozine po dolini Glinščice v Trst. Tako je Divača postala ne le za nas temveč tudi za Evropo pomembno železniško in vedno bolj tudi cestno križišče, kar je pomenilo začetek njenega razvoja na vseh področjih - gospodarskem, kulturnem in političnem, ki še ni končan, marveč se nadaljuje. Vas se je razvijala in se razvija v novo središče na območju klasičnega Krasa, ki hkrati z navedenim skriva v sebi poleg znamenitih Škocjanskih jam še druge znamenitosti, ki pa so še premalo izkoriščene v turističnem smislu. Z zgraditvijo železnice so dobiti zaposlitev mnogi domačini; tako pri Južni železnici kot pri Državni železnici, ki je upravljala Istrsko progo in delavnice. In skupino divaških železničarjev, zaposlenih pri Državni železnici iz časov tik pred prvo svetovno vojno, prikazuje stika zgoraj. Takšne ugodne razmere za zaposlitev domačinov so trajale tja do konca te vojne, ko je na- Gradnja in dograditev najprej Južne železnice Ljubljana-Trst in potem še Istrske železnice od Divače do Pulja pomeni za Divačo in njeno območje enega izmed najbolj pomembnih časovnih mejnikov v njenem razvoju. Morda sploh najbolj pomembnega. Do takrat je bila Divača namreč majhna revna kmečka vas sredi pustega kraškega sveta, ki je s farovžem in šolo štela 33 hišnih številk. Kot katastrsko območje je bilo divaško, na primer, celo za polovico manjše kot sosednje ležeško. Vaščani so se ukvarjali v glavnem z ovčjerejo, saj viri govore, da so redili tisoč in celo več ovc. Občinski sedež je bil celo v Naklem, sedaj vasi na robu divaške občine. stopilo za železničarje in za vse prebivalstvo z italijansko okupacijo in s fašističnim terorjem eno med najtemnejšimi obdobji na našem prostoru, ki ga lahko primerjamo s časi turških vpadov in s časi kuge, ki so nekoč prizadejali tudi te kraje. Že takoj po italijanski okupaciji so biti prvi, nad katere se je spravil okupator, železničaiji. Deloma jih je pregnal ati so se sami izselili v Jugoslavijo. Tiste, ki so ostali, pa je premestil po vsej Italiji, daleč od doma. V prvih letih po vojni so izmed kakšnih petsto prebivalcev pregnati kakšnih 140 ljudi, največ železničaijev. Njihova mesta so prevzeti italijanski železničaiji, ki pa so ob italijanski kapitulaciji leta 1943 izginiti v nekaj več kot tednu tako, kot so prišli. Tako hitro, da so pozabiti izbrisati na zidu proti bur-ji ob divaškem železniškem mostu napis “Vinceremo” - “Zmagali bomo”. Po kratki nemški zasedbi postaje in po kratkem tamkajšnjem bivanju njihove posadke so postajo z osvoboditvijo spet prevzeti domači uslužbenci in delavci. Zanimivo pri tem je UGLEDNI KRAŠEVCI tudi, da se pod Avstro-Ogrsko tisti, ki jih je država poslala na Kras iz notranjosti - zlasti vodilne - niso obdržali. Pravijo, da jih je sproti odganjala - butja. Iz Divače dve filmski igralki: Ida Kravanja - Ita Rina in Meta Bučar! Divačo navadno omenjajo v zvezi z podzemskimi jamami, v prvi vrsti pa jo omenjajo v zvezi z eno izmed naj starejših in značilnih kraških hiš, to je s Škrateljnovo hišo. Njena slika je prišla celo v šolske čitanke. V zadnjem času je postala bolj zanimiva po tem, da se je v njej leta 1907 rodila naša prva filmska igralka Ida Kravanja - Ita Rina (O njej je objavljen članek v 1. številki revije Kras!), o kateri so posneli tudi film. Moram pa v tej zvezi pripisati, da se je je istega leta v Divači rodila še ena slovenska filmska in predvsem dramska igralka Meta Bučar. Nastopala je v številnih slovenskih filmih, starejši gledalci pa se jo bodo spomnili zlasti po njeni pretresljivo odigrani vlogi Travnikarice, matere treh otrok, ki jo Nemci ustrelijo, v prvem slovenskem igranem filmu po scenariju Cirila Kosmača “Na svoji zemlji”. Igrala je tudi v enem med najboljšimi slovenskimi filmi “Trenutki odločitve”, v filmih “Vesna” in “Ne čakaj na maj” ter v komediji “Tistega lepega dne”. Poleg tega je pisala scenarije, besedila za operete in pesmi. Iz Divače so tudi doktorji znanosti Alojz Vadnal, Rudi Kiovsky, Vladimir Trhular... Z zgraditvijo Južne železnice so zrasle v vasi številne nove hiše, ki predstavljajo skupaj s starejšimi hišami poleg Škra-teljnove hiše svojevrsten arhitekturni in zgodovinski spomenik in ki vsaka zase lahko mnogo pove o zgodovini njenih prebivalcev. Ker pišem o hitrem razcvetu Divače po zgraditvi železnice, moram omeniti postajno poslopje, ki je bilo sicer sezidano po avstrijskih standardnih načrtih za postaje ob Južni železnici, vendar j e imela posebnost, ki pa je ni več. Pravih so, da je bila med (naj)lepši-mi ob tej progi od Dunaja do Trsta, ker sojo ob stebrih na peronu krasili zimzeleni grmi. Od zgraditve železnice seje začela spreminjati tudi sestava prebivalcev. Ker se tuji uradniki in delavci pri železnici niso obdržali, čeprav so jih tod nastavili kot vodilne, zlasti Nemce in kakšnega Čeha, so namesto njih prišli mnogi tudi od drugod iz Slovenije in pripomogli k priseljevanju inteligence in šolanih ljudi, česar prej kmečki ljudje niso zmogli. Vseh seveda tukaj ne morem našteti, nikakor pa ne smem prezreti v Divači rojenega univerzitetnega profesorja in znanega matematika dr. Alojzija Vadnala. ki je predaval na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Znana so njegova strokovna dela s področja gospodarske matematike, matematičnega programiranja in matematične terminologije. Drugi pomembni znanstvenik, ki je preživel nekaj otroških let v Divači, je akademik in univerzitetni profesor dr. Rudi Kiovsky, znani mednarodni strokovnjak za delovno pravo. Po rodu iz Divače po materi, ki je iz Škrateljnove hiše, je univerzitetni profesor dr. Vladimir Truhlar, profesor duhovne teologije na gregorijanski univerzi v Rimu, sicer tudi pesnik in pisatelj. Znana je njegova študija o Srečku Kosovelu, ki ga primerja s R. Tagorejem... Kot lahko sklepamo iz priimkov Kiovsky in Truhlar, sta oba češkega rodu, katerih starše j e sem pripeljala železnica... In končno moram v tej zvezi omeniti še Franca Mahorčiča mlajšega, diplomiranega inženirja kemije, ki je bil med vodilnimi strokovnjaki v ravenski železarni. Njegovi uspehi pri izpopolnjevanju taljenja ter vlivanja jekla pa tudi metalurške in mehanske predelave sploh so imeli odmev tudi v s vem. Bil je sin Franca Mahorčiča, sicer gostilničaija v nekdanji Baraki, o čemer lahko berete v nadaljevanju. Z železnico in železničatji lahko povežemo tudi prvi spust v takrat znano najgloblje brezno pri nas, to je v Kačno jamo. Spust je organiziral svetovno znani jamar Anton Hanke. opravil pa ga je - da se je vanj prvi spustil 26.1.1892 - domačin Gregor Žiberna ob sodelovanju domačinov -železničaijev, ki so naredili vitel in z njun rokovali med spustom. Vse to je s posebno skico zabeležil Hanke, ki je zapisal tudi imena sodelujočih pri vitlu. Divaška Baraka... In sedaj o baraki oziroma o Baraki, to je nekdanji gostilni, sicer 45 metrov dolgi pritlični, več kot 150 let stari stavbi med železnico in lokavsko cesto! Stavbo so zgradili med gradnjo železnice in zaradi nje, postavil pa jo je nekdo sprva kot barako za kantino ah točilnico, ki se je pozneje z dograditvijo razvila v gostilno. Treba je upoštevati, da je tisti čas delalo na progi na tisoče delavcev vseh strok, kar je podjetni krčmar dodobra izrabljal. Krčma je po leseni gradnji dobila ime Baraka in to ime se jo je oprijelo ter ohranilo do današnjih dni, čeprav je pozneje več ah manj izgubila svoj prvotni videz s postopnimi dozidavami... Kakšna je bila med obema vojnama, pa kaže slika na naslednji strani! Zadnji gostilničar v Baraki Franc Mohorčič st. ... in Mahorčičev rod Stavbo je leta 1877 kupil prednik zadnjega gostilničaija Franca Mahorčiča starejšega Franc Mahorčič senior, ki je prišel iz Trsta. Tam je imel v Goldonijevi utici vehko trgovino z manufakturo, a jo je pred prihodom v Divačo prodal. Zadnji lastnik Franc Mahorčič st. je to stavbo od svojega prednika s “patentom” za gostilno podedoval. Zaradi zgodnje očetove smrti je moral opustiti študij na goriški realki ter se posvetiti novemu poklicu, pred tem in po tem pa še prehoditi zanimiv del svoje življenjske poti. Ko se je Franc Mahorčič st. izučil za natakarja in kletaija, je odšel v tujino, najprej v Benetke, potem v Basel in končno prek Pariza v Anglijo. Tam je služil v takrat znamenitem hotelu Qeens v Birminghamu in nato pri nekem lordu, kjer se je izkazal z Gostilna “Baraka" med obema vojnama. organizacijo in pripravo gostij na raznih grofovskih slovesnostih, ki so navadno trajale po več dni in noči. Potem so ga vpoklicali na odluženje vojaščine v takratno Avstro-Ogr-sko. Odredih so ga avstrijski mornarici v Pulju. Zaradi znanja angleščine in drugih jezikov so ga dodelili neposredno admiralu Kleinu. Vkrcal se je na vojno admiralsko ladjo Aspern in kmalu z njo odplul na pot okrog sveta. Skozi Suez, Rdeče moije, Perzijski zaliv, ob Indiji vse do Kitajske in tam po reki Jangce do mesta Čieu. Tam pa je pot okrog sveta prekinila rusko-japonska vojna, zato so se morah vrniti. Vračali so se mimo Japonske in Avstralije ter nato skozi Panamo in po več kot letu pripluli domov. Na ladji je Franc Mahorčič st. kuhal za admirala in nekaj oficirjev in se pri tem, ko je nabavljal živila, naučil nekaj kitajščine. Sicer pa je tekoče govoril italijansko, angleško, nemško in francosko. Zanimivo je, da je bilo na ladji zaposlenih precej naših ljudi in Čehov, zlasti v godbi, kije prirejala koncerte na ladji in v mestih, kjer seje ustavljala. In program za enega izmed takih koncertov, bilje 9.3.1903 v Šanghaju, prikazuje desna shka. Po tem potovanju je Franc Mahorčič st. prevzel v najem restavracijo Mahorčič v Sežani, dvignil s kakovostjo gostinskih storitev njen ugled in jo razširil tako, da je naenkrat zmogla pogostiti do tristo gostov. Prav iz tistega časa j e na sliki ob koncertnem programu prikazan jedilni hst, ko je Mahorčič pogostil več kot tristo angleških gostov, ki sojih pripeljali iz Trsta. Tam so morah čakati, da so oskrbeli njihovo izletniško ladjo z živežem in s kurivom, kar je v tistih časih trajalo tudi teden ah celo več. Poleg obiska Lipice so jim med čakanjem priredili izlete v bhžnjo okohco in celo v Postojno... Ko seje pričela prva svetovna vojna, je Franc Mahorčič st. končno prišel v Divačo, potem ko je moral kot avstrijski vojak skozi prenekatero preizkušnjo. V Divači je vodil že omenjeno gostilno Baraka, kije postala nekakšno vaško središče. V njej so se zlasti v nedeljah shajali domačini in gostje iz sosednjih vasi, predvsem pa železničarji, ki so ob svojem “kvartinu” ob prostih urah balinali. Na vrtu so amaterji pred italijansko okupacijo po prvi svetovni vojni prirejah igre in zabave. Gostilna je imela dve gostinski sobi za dnevne goste. Večja soba, ki soji rekli salon, je služila obiskom večjih skupin in za plese. Posebej sta bih na vrtu lovska soba in soba za zaključene družbe. Tam je bila tudi velika senčna uta - gloriet, senco pa sta dajala še dva košata kostanja... V salonu je stala gasbena omara - orkestron, ki je predvajala glasbo na posebne glasbene trakove (glasbene zapise, predhodnike gramofonskih plošč - op. ur.), če se je navilo pogonski vzmetni mehanizem in ga pognalo. Ta orkestron s(m)o otroci pozneje z veseljem razstavih na njegove sestavne dele. Posebej je zanimivo, da so si k stari stavbi prizidali dnevno sobo s spalnico lovci. Bih so to bogati Tržačani, s katerimi je navezal stike že Mahorčičev prednik, pred prihodom v Divačo trgovec v Trstu. Sicer pa je Mahorčičeva gostilna slovela po dobri kuhinji, po pršutu, mesninah in, seveda, po pijači... Franc Mahorčič st. je imel tri sinove: Evgena, ki je bil dolga leta komercialist v izvozno-uvoznem podjetju Jadran Sežana, Ladislava, kmetijskega tehnika, ki je bil zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo, ter že omenjenega Franca ml., dipl. inženirja metalurgije. Umrl je 14. 5. 1945, to je po osvoboditvi, potem ko je bil nekaj časa predsednik krajevne skupnosti. Zakaj sem se toliko razpisal o rodbini Mahorčičevih? To je pomembna kraška rodbina z izdelanim rodovnikom za več kot tristo let v preteklost. Zato bo revija Kras o Mahorčičih objavila še kaj! In medtem ko se njihov rod nadaljuje, gostilne Baraka ni več. Stoji pa stara stavba, ki s svojo zgodbo še pripoveduje o nekdanji Divači in o takratnih njenih ljudeh! Jožko Žiberna, dipl. pravnik -Erjavčeva 22, 1000 Ljubljana - 4-t „* * «. ^cesiO-tv 1 Xv\ ,.rkn C n .Vi 1» <• "VAelh Xi.iloMi a Vfui ^ii Ul > . XYVi x lil ul J'””"*' r" .VXlku 'Vili i KI VftllUjlV "VŽil *t -j.Ut.n ifht 'Xtum'.ixi V„ „ «,,tn (o/i/ urn/ rmn/onnaihr Mure ■» 'Iv. IK. ^Ujllfiv. ... . 3kuvil'OHX< o Vi,v,.' r^v.Uvi . - -.W .lanift-eul/rtH : a 'tntiiH . /arina r-ror/ohlr i 8 ^u.ilujo ju tp.'iv.ii 7w r'i:d 0 5o-.nl-.l 100.1 T/furiiM-hina Jce-trtrun fnnts - (krrro- . (a/.r- Program za koncert godbe z admiralske ladje Aspern i’ Šanghaju 9. marca 1903 in jedilni list Mahorčičeve ponudbe za obisk angleških turistov, ki so si 7. maja 1914 prišli iz Trsta ogledat Lipico. K«: ‘vNv is Po “Martelovem letu 1997” Andrej Kranjc MARTELOVA DVORANA Edouard-Alfred Martel (1859-1938) je v Franciji poznan kot utemeljitelj in pionir francoske speleologije, kot začetnik turizma na francoskem krasu in kot "odkritelj" Sevenov. Opravil je vrsto pomembnih raziskav in odkritij tudi v drugih deželah, v Španiji, na Irskem, v Angliji in tudi na Slovenskem. IMa krasu nekdanje Kranjske je bil trikrat - v letih 1879, 1893 in 1896. Bistvo njegovih obiskov pri nas je mogoče strniti v naslednje: frankofono (francosko govorečo) javnost je seznanil z našim Krasom in z njegovimi jamami; na podlagi njegovih raziskav je postala Postojnska jama najdaljša v Evropi; svet je zvedel za postojnsko jamarsko društvo Anthron, ki je bilo prvo tako slovensko in slovansko sploh; opozoril je na obsežna (še neraziskana) območja dinarskega krasa. -—«6^ odrobnosti o Martelovih razi- ■ skavah na Kranjskem, posebej leta 1893, so bile že opisane oziroma objavljene (Kranjc & JE- Kranjc, 1988; Kranjc. 1993), zato v tem prispevku predvsem opozaijam na njegov pomen in vpliv na speleologijo na Slovenskem; ne toliko na vpliv njegovih raziskav kot predvsem na vpliv njegovih objav in njegovega slovesa. Od kolokvija ob 100. obletnici francoske speleologije (1988), na katerem so o tem podrobneje govorili, se je na Slovenskem v zvezi z Martelovim pomenom dogodilo precej novega. Izmeijena je bila Martelova dvorana v Škocjanskih jamah. Ob stoletnici Martelovih raziskovanj na Kranjskem (1993) smo priredili okroglo mizo “Martel in slovenski kras”, za katero je o tej tematiki govorilo sedem strokovnjakov iz Slovenije in tujine. V 7. zvezku Enciklopedije Slovenije je izšlo geslo “Martel” in slovenska bibliografija o Martelu seje povečala za 15 enot. Najprej omenjam Viljema Putic-ka, Martelovega spremljevalca leta 1893 po Kranjskem krasu! * Prispevek je prirejen prevod avtoijevega predavanja na kolokviju o Martelu, ki jer bil v okviru prireditev ob “Martelovem letu 1997” 17. in 18. oktobra 1997 v kraju Mende (Lozere, Francija). V knjižici, ki so jo slovenski geografi pripravili za svetovni geografski kongres, je bil kot primer Slovenije - stičišča evropskih znanstvenikov - izbran prav Mar-telov prihod v Postojno. Martel je pripotoval iz Pariza, Putick je prišel iz Ljubljane, z Dunaja pa sta se pripeljala dvomi svetnik Ha-uer, da je predstavil Puticka Martelu, in Kraus, ki je pomagal pri raziskavah. Putick je imel leta 1893 za seboj že sedem let dela v kraškem podzemlju na Kranjskem in o svojem delu je tudi veliko objavljal. Ko preberete poglavje “Karst” (=Kras) na 57 straneh v Martelovi obsežni knjigi “Brezna...” (1894), ste presenečeni nad množico podatkov, ki jih je zbral o Krasu. Če pregledamo še njegova dmga dela in njegovo korespondenco, ugotovimo, da je največ podatkov črpal prav iz Putickovih objav. Na več straneh omenjenega poglavja so opombe (izvlečki iz literature, citati in najpogosteje je citiran prav Putick) precej daljše od osnovnega besedila. Putick je spremljal Martela ne samo po krasu na Kranjskem, ampak tudi dlje, v Istro. Tam sta, kot prva, prodrla do sifona v znani pazinski ponomi jami Fojbi (Francozom je znana tudi iz romana J. Verna Mathias Sandorf, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu). Zahvaljujoč Martelovemu delu in njegovim objavam je tudi Putick poznan širše, čez meje nekdanje Avstro-Ogrske oziroma nemško govorečih dežel. Izmero Škocjanskih jam sem že omenil... V Martelovem času so v Škocjanskih jamah tržaški speleologi s pomočjo domačih “jamskih delavcev” že dosegli Mrtvo jezero oziroma končni sifon. Takoj ob odkritju velikega podzemeljskega prostora (1890) tik pod Mrtvim jezerom so ga Martelu v čast krstili za Martelovo dvorano (Mar-tel-Dom). Ko je Martel leta 1893 obiskal Škocjanske jame, je upal, da bo s svojim zložljivim čolnom “Osgood” odkril nadaljevanje jamskega sistema ali kak nov rov. Žal pa so po dolgotrajnem obilnem deževju vode tako narasle, da ni bilo tvegati spusta s čolnom po podzemeljski Reki... Za boljše razumevanje naj spomnim, da so za prema-ganje znamenitega Šestega slapa prvi raziskovalci potrebovali osem ur trdega in nevarnega dela. Zato je Martel namesto tega s pomočjo balona na topel zrak poskušal izmeriti nekaj višin stropov (Andre et al., 1997). Da je višine v Škocjanskih jamah, tako kot druge razdalje, zelo težko meriti - še posebej, če upoštevamo deročo Reko v dnu soteske - najbolje potrjuje dejstvo, da so oziroma smo v vseh teh časih, to je od leta 1890 do leta 1990, uporabljali praktično isti načrt, ki je bil narejen na podlagi meritev raziskovalcev s konca 19. stoletja. Treba je bilo počakati, da je prišel laserski žarek v splošno uporabo, preden je bilo mogoče narediti nov in natančen načrt! Z laserskim inštumentom A.MT. Profiler 2000 so med drugim ugotovili, da so višine stropov še večje, kot seje dotlej domnevalo. V Svetinovi dvorani je strop visok 104 metre, v Martelovi dvorani pa je naj višja izmerjena točka stropa kar 146 metrov nad strugo Reke. Rinaldinijeva, Putickova, Schade-loockova in Martelova dvorana so v resnici en sam ogromen podzemeljski prostor, česar iz starega načrta ni tako dobro videti. Prostor je dolg 630 metrov, do 126 metrov širok in do 146 metrov visok. Površina njegovega tlorisa je 46.000 kvadratnih metrov, površina največjega prečnega prereza je 10.000 kvadratnih metrov, prostornina tega prostora, izračunana na osnovi petnajstih prečnih prerezov po Winkleijevem obrazcu pa je 2,7 milijona kubičnih metrov (Drole, v tisku). Po podatkih, objavljenih v literaturi (Ford & Williams, 1989), je ta “velika Martelova dvorana" zaenkrat največji znani podzemeljski prostor v Evropi in obenem med naj večjimi na svetu! Če se ozrem še malo na Martelov pomen za kraško terminologijo, ga lahko primerjamo z Baltazarjem Hacquetom, tudi Francozom, ki je živel na Kranjskem v letih od 1766 do 1787, “tujcem med svojim narodom”, kot je sam zapisal. Kranjsko je namreč zapustil zaradi “pobožnjakarskega in neukega ljudstva” in odšel za profesoija naravoslovja v Lvov (Wester, 1954). Poleg drugega je objavil tudi knjigo v štirih delih z naslovom Oryctographia Camiolica.. (1778-1789), v kateri med drugim piše, da kras ni le na Krasu, ampak da se razteza veliko dlje proti jugovzhodu in da mu ljudje pravijo “krš“ ali “karoš“. Bil pa je s svojimi uditva-rni preveč pred svojim časom in treba je bilo počakati še petdeset let, daje bil uveden splošni pojem “kras" (karst). Ko pa bil ta izraz že polno uveljavljenje nastopil Martel in hotel namesto “krasa” vpeljati pojem “apnenčev” (na primer: apnenčev relief, pojavi v apnencu, ito.). In kakor ni uspel Hacquet, tudi Martel ni! Njegovim prizadevanjem navkljub je bil prav on, torej Martel sam, tisti, ki je bistveno pripomogel, da so besedo “karst" sprejeli tudi v frankofonih deželah. Edouard-Alfred Martel (1859-1938) Največji prečni prerez Martelove dvorane z izmerjeno največjo višino stropa 146 metrov Putick ni bil edini Martelov tovariš iz Avstrije. V literaturi je omenjeno, daje F. Kraus z Dunaja zapustil Speleološkemu društvu v Parizu oziroma prav Martelu zbirko podatkov o avstrijskih jamah (jamski kataster). Velik del teh podatkov so predstav- ljale jame s Kranjske; v veliki meri prav zato, ker se je Kr aus posebej zanimal za poplave na notranjskih poljih. Preden so kataster poslali v Francijo, je Kraus dovolil članu Deželnega muzeja iz Ljubljane O. Gratzyju, da je prepisal MARTELOV POMEN ZA SPELEOLOGIJO NA SLOVENSKEM* iv’-#v Sfe-ss t; '3§ gradivo za Kranjsko in ga tudi objavil (Gratzy, 1897). Za države, ki so na območju nekdanje Avstro-Ogrske, bi bilo zelo zanimivo vedeti, kje je ta kataster, in dobiti možnost za vpogled vanj. To bi bilo posebej zanimivo za zagodovino speleologije, za slovensko še posebej... Tudi to Krausovo volilo gre pripisati Martelovemu vplivu, kar pa - s sedanjega vidika - ni bila najboljša poteza! Martelov pomen za Slovenijo je torej veliko večji, kot bi mogli soditi po njegovih obiskih in speleoloških odkritjih. In enako velja tudi za njegov vpliv! Zahvaljujoč svojemu pomenu in vplivu ter malo tudi sreči se največji podzemeljski prostor v Evropi imenuje prav po njem, po pobudniku francoske speleologije in po enem izmed najvidnejših speleologov svetovnega pomena. Za naš Kras pa to naključje tudi ni slabo: največji evropski podzemeljski prostor, ki je v Unescovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine, ima ime po največjem evropskem speleologu. Dopisni član SAZU dr. Andrej Kranjc, dipl. arheolog, dr. geografskih znanosti - znanstveni svetnik na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 6230 Postojna VIRI: Andre, D. & M. Casteret & P. Carlier & A. Gautier & G. Kalliatakis & C. et L. Renouard, 1997: La plume et les gouffres, Correspondance d’Edouard-Alfred Mar-tel.- Pp. 607, Meyrueis. Drolc, F., (v tisku): New survey of Škocjanske jame,-Proceedings og the 12th Intem. Congress of Speleolog):, Vol. 6, La Chaux-de-Fonds. Ford. D. C. & P. W. Williams, 1989: Karst Geomorp-hology and Hydrology,- Pp. 601, London. Gratzv, O., 1879: Die Hohlen und Grotten in Krain,-Mittg. d. Musealvereins f. Krain, H. 5, Jg. X, 133-180. Hacauet. B., 1778-1789: Oryctographia Camiolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogtmus Kram, Istrien und zum Theil der benachbarten Lander,-I. (1778), B. (1781), m. (1784), IV. (1789), Leipzig. Kranjc, A. & M. Kranjc, 1988: E. A. Mattel na jugoslovanskem krasu,- Naš Krš 14,24-25,149-158, Sarajevo. Kran;c. A., 1993: Martel dans les grottes yougos!aves.-Cent and de speleologie frangaise, Spelunca Memoires, 17, 83-86, Pariš. Kranjc, A., 1994: Edouard Alfred Martel and the Slo-vene karst,- Acta carsologica 23, 171-176, Ljublja-na.Spelunca Memoires, 17, 83-86, Pariš. Kranjc, A., 1996: Kras - a gathering point for European scientists.- Slovenia a gateway to Central Europe, 84-91, Ljubljana. Martel. E. A., 1894: Les Abhnes,... - Pp. 578, Pariš. Mihevc. A., 1994: The MarteTs Chamber in Škocjanske jame,- Acta Carsologica, 23, 205-214, Ljubljana Pazze. P. A., 1893: Chronik der Section Kiinsteland der Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins, 1873-1892,- Pp. 372, TriesL Wester„ J., 1954: Baltazar Hacquet prvi raziskovalec naših Alp,- Pp. 63. Ljubljana Razstava Prirodoslovnega muzeja Slovenije o geološki spremljavi gradbenih del na avtocestnem odseku Divača-Kozina Od začetka decembra 1997 je v Prirodoslovnem muzeju Slovenije na ogled razstava Dokumentirana geološka dediščina na avtocestnem odseku Divača-Kozina. IMa njej so predstavljeni rezultati geološko-paleonto-loške spremljave gradbenih del. Z razstavo želimo opozoriti na geološko naravno dediščino, ki je bila doslej ob podobnih posegih v prostor marsikdaj prezrta (Jurkov-šek, Krivic in Kolar-Jurkov-šek, 1997). Kamnine ozemlja, po katerem poteka avtocesta, so se od zgornje krede do eocena z vmesnimi daljšimi in krajšimi prekinitvami sedimentacije odlagale v plitvem, razmeroma toplem ob-kontinentalnem morju severozahodnega dela nekdanje Dinarske karbonatne plošče. To dogajanje se je odvijalo v obdobju med 85 in 50 milijoni let. V plasteh je torej zapisanih častitljivih 35 milijonov let zemeljske zgodovine. AUT0CES;: Krasu IIM GEOLOŠKA DEDIŠČINA Bogdan Jurkovšek Tea Kolar-Jurkovšek Katarina Krivic -^■i- m adar govorimo o geološkem nadzoru velikih gradbenih del, kot je na primer gradnja avtocest, si ponavadi pred--^^-stavljamo geomehanski, geofizikalni, hidrogeološki ali katerikoli drugi bolj ah manj specializiran in tehnično naravnan nadzor, od katerega je neposredno odvisna varnost objektov ah okolja. Veijet-no sta izjemi le arheološki in na kraškem ozemlju še krasoslovni nadzor, kiju do neke mere predpisuje zakon. Le malokdo ob tem pomisli na zakladnico dragocenih geoloških podatkov, ki je ob velikih zemeljskih delih za mesec ali dva, včasih pa le za nekaj ur odprta in na voljo znanosti, da preveri svoje hipoteze in teorije ter popravi napake, ki jih je morda zagrešila s sklepanjem iz površine. Dovoljeno ji je poseči v to zakladnico, pobrati vzorce in jih shraniti za poznejše rodove raziskovalcev. Nekaj o razstavi Na razstavi so prikazane kamnine in fosili ter večji del raziskovalne dokumentacije geološko-paleontološke in krasoslov-ne spremljave gradnje odseka avtoceste med Divačo in Kozino. Ob tem je bila za ožje območje avtoceste izdelana geološka karta v merilu 1:5.000, ki prikazuje v glavnem stanje na površini takoj po odstranitvi vegetacije, humusa in preperine (Jurkovšek, Kolar-Jurkovšek in Ogorelec, 1997). V sklepnih gradbenih fazah, predvsem po končanju cestnih usekov, so se pokazali nekateri novi geološki elementi, druge pa so z zgraditvijo nasipov in dokončanjem cestišča že zabrisali. Terenske raziskave so potekale od začetka zemeljskih del v januaiju 1997 do oktobra istega leta, ko so bila groba zemeljska in gradbena dela že v sklepni fazi. Razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije predstavlja primer uspešnega sodelovanja med Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica iz Nove Gorice, ki je predlagal opisani geološki nadzor, Inštitutom za geologijo, geotehniko in geofiziko, ki je opravil znanstveno in naravovarstveno naravnano geološko-paleonto-loško spremljavo gradbenih del ter muzejem, ki je rezultate opravljenega predstavil. Že omenjeni krasoslovni nadzor je tudi tod potekal pod okriljem Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, posamezne pojave pa je proučeval tudi prof. dr. France Šušteršič. Raziskovalci krasa so pri svojem delu na tej šest kilometrov dolgi avtocestni trasi opisali več kot petdeset različnih jamskih objektov. Dela je financirala Dmžba za avtoceste Republike Slovenije. Geološka zgradba ozemlja med Divačo in Kozino Ozemlje med Divačo in Kozino predstavlja enega izmed geološko bolj zanimivih predelov Krasa. Leži v jugovzhodnem podaljšku Tržaško-komenske planote ah Tržaško-komenske narivne grude. Zgrajeno je iz karbonatnih kamnin, ki so se od zgornjega santonija do eocena z vmesnimi daljšimi in krajšimi prekinitvami sedimentacije odlagale v plitvem, razmeroma toplem morju severozahodnega dela nekdanje Dinarske karbonatne plošče. Geološki dogodki in razmere v širšem in ožjem sedimentacij-skem prostoru te plošče so povzročili nastanek različnih kamninskih enot (formacij in členov) tudi na ozemlju, po katerem poteka odsek avtoceste med Divačo in Kozino. Naj starejše kamnine na ozemlju med Divačo in Kozino pripadajo santonij-sko-campanijski Lipiški formaciji, ki jo oz- Razstavo je v majhnem razstavnem prostoru Prirodoslovnega muzeja Slovenije z občutkom oblikoval Marjan Loboda, dipl. inž. arh. Njeno postavitev so omogočili Družba za avtoceste R Slovenije (DARS), Milena Verbovšek, s.p. - hidrogeološko vrtanje, izdelava vodnjakov in Geotehnika Portorož, za kar se jim Prirodoslovni muzej Slovenije lepo zahvaljuje! GEOLOGIJA načuje množica rudistnih ostankov (Jurkov-šek et al., 1996). Zaradi debelih plasti in ugodne strukture rudistni apnenec v bližnjih lipiških kamnolomih še danes izkoriščajo kot cenjen arhitektonsko-gradbeni kamen. Nad Lipiško formacijo se je po razmeroma dolgi kopni fazi, o kateri pričajo pojavi pa-leokrasa, odložila Libumijska formacija. Nastajala je v bolj ali manj zaprtih lagunah z občasnim dotokom sladke vode, v katerih so se poleg različnih strukturnih tipov apnenca odložile tudi tanke plasti in leče premoga. Zato je bil spodnji del Libumijske formacije za lokalno prebivalstvo ekonomsko zanimiv že v 19. stoletju. Gradbišče avtoceste je plasti te formacije presekalo najbolj radikalno, saj je za vselej izbrisalo del erozijske meje, ki nakazuje kopno fazo med sedimentacijo Lipiške in Libumijske formacije, izginili pa so tudi trije manjši rudniški rovi in izdanki premoških plasti. Ob njih je verjetno že Gnido Stache (1889) zbiral polže rodu Stoma-topsis. V tem delu Libumijske formacije je skrita tudi znamenita meja med kredo in terciaijem, ki jo povezujemo s padcem meteoritov in katastrofo svetovne razsežnosti pred petinšestdesetimi milijoni let. To je bil eden med prelomnimi dogodki, ki je neizbrisno vplival na življenje na Zemlji. Za vselej seje končala doba starinskih reptilov - dinozavrov in svetu so zavladali uspešnejši sesalci. Po vznemirljivem dogajanju med kredo in terciaijem se je morje postopoma poglabljalo in postajalo vse bolj odprto. Občasno so nekateri deli karbonatne plošče še pogledali nad morsko gladino, vendar se obdobje plitvih, z organsko snovjo bogatih brakičnih lagun ni več ponovilo. Zato v vrhnjem delu Libumijske formacije sledi povsem morski, z miliolidami bogat paleocen-ski Slivski apnenec. Zanimiv je krajši odsek blizu četrtega kilometra avtoceste, na katerem se je v osrednjem delu gradbišča pojavil manjši koralni greben, ki so ga spremljale številne spužve, trdoživnjaki in rdeče alge. Grebena danes ni več, zbrano pa je precej fosilnega materiala, ki si ga lahko ogledate na razstavi in ga bo mogoče v prihodnosti natančneje raziskati. Pri sklepni litostratigrafski enoti, formaciji Alveolinsko-numulitnega apnenca, je pomembno spoznanje, daje za razliko od zahodno ležečega ozemlja, na tem delu avtocestne trase jasno razvit Operkulinski apnenec. Gre za litostratigrafski horizont, ki tvori spodnji del formacije Alveolinsko-numulitnega apnenca. Na Operkulinskem apnencu leži apnenec s številnimi alveolinida-mi in z bolj redkimi numulitinami. kije obenem naj mlajša kamnina, po kateri poteka avtocesta med Divačo in Kozino. Pred obiskovalcem razstave je primer geološke spremljave, ki je bila osredotočena na lito- in biostratigrafijo ter na vzporedno zbiranje materialne dokumentacije. V nadaljevanju gradnje avtoceste proti Kopru in tudi proti Vipavski dolini bo treba več pozornosti nameniti strukturni zgradbi ozemlja in morda še katerim drugim segmentom geoloških raziskav, ki jih bodo narekovale razmere na terenu. Vsekakor pa mora postati resna znanstveno in naravovarstveno naravnana geološka spremljava sestavni del vseh večjih posegov na zemeljskem površju in pod njim, saj se s tem tudi nepoznavalcem odkriva marsikaj zanimivega. Tudi njim je namenjena razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Slika zgoraj: Usek v apnencu terciarnega dela IJburnijske formacije pri prvem kilometru avtocestnega odseka. Slika na sredini: Okamnela hišica polža iz rodu Stomatopsis, enega izmed najbolj tipičnih fosilov Libumijske formacije na Krasu. Slika spodaj: V paleocenskem Slivskem apnencu, blizu nahajališča koral, se je v vzhodnem useku odprl vhod v eno izmed številnih kraških jam. Pogled od četrtega kilometra avtocestnega odseka proti Kozini Foto: B. Jurkovšek LITERATURA: Jurkovšek. B., Toman. M.. Ogorelec, B„ Šlibar. L., Drobne, K., Poljak, M. & Šribar, Lj„ 1996: Formacijska geološka karta južnega dela Tržaško-komenske planote 1:50.000,- Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko, 143 str., Ljubljana. Jurkovšek. B., Kolar-Jurkovšek, T. & Ogorelec, B., 1997: Geologija avrocestnega odseka Divača-Kozina,-Annales 11 (v tisku). Koper. Jurkovšek. B. Krivic, K. & Kolar-Jurkovšek, T. 1997: Dokumentirana geološka dediščina na avtocestnem odseku Divača-Kozina,- Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana (zloženka k razstavi). Stache. G., 1889: Die Libumische Stufe und deren Grenzhorizonte,- Abh. k.k. geol. R.-A. 13/1: 1-170, Wien. Dr. Bogdan Jurkovšek, dipl. inž. geologije -Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko, Dimičeva 14, 1000 Ljubljana Dr. Tea Kolar-Jurkovšek, dipl. inž. geologije -Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko, Dimičeva 14, 1000 Ljubljana Katarina Krivic, dipl. inž. geologije -Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, 1000 Ljubljana PODOBA KRASA Dr. Ivan Gams, avtor visokošolskega učbenika Kras, predstavlja: LOKEV - NAJDALJŠA VAS Agencija Kras Krajevna skupnost Lokev se je avgusta 1997 prijavila na razpis Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za dodelitev 1,500.000 SIT nepovratnih sredstev, namenjenih v državnem proračunu za celostno urejanje podeželja in obnovo vasi. Vlogi je priložila opis in prikaz območja krajevne skupnosti s predstavitvijo glavnih značilnosti. Ker je besedilo zahtevka kot nalašč za celovito predstavitev Krajevne skupnosti Lokev, ga z dovoljenjem podpisnika vloge predsednika KS Lokev Živoja Ra-ceta, predstavljamo prirejenega za objavo v reviji Kras... Za opis območja KS Lokev so predlagatelji vloge uporabili besedilo dr. Ivana Gamsa v monografiji Lokev skozi čas, ki so jo izdali Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, KS Lokev in Zveza kulturnih organizacij Sežana leta 1987. Lokev je kraj na krasu in Krasu “Marsikaj, o čemer govori ta knjiga, pojasnjuje en sam kratek stavek: Lokev je kraj na krasu in Krasu. Če Lokev ne bi bila na Gornjem Krasu, temveč le ena od tisoč vasi na dinarskem in alpskem krasu Slovenije, ta vaška monografija najbrž ne bi obogatila slovenske literature. Zakaj? Z veliko začetnico napisano ime Kras namreč pomeni pokrajino med Tržaškim zalivom, Vipavsko dolino in Brkini. V tujini jo poznajo z imenom Tržaški Kras, v Sloveniji kot Sežansko-komenski Kras, Di-vaško-komenski Kras, v geomorfologiji tudi kot matični Kras. S svojim spodnjim delom se planota Krasa dviga iznad sosedstva, Gorenji Kras pa zložno prehaja na Pivko. To je pomembno zato, ker so na severni strani Pivke Postojnska vrata, okoli 600 metrov visok preval, ki združuje od pradavnine poti iz Srednje in Jugovzhodne Evrope do Sredozemlja. Za Lokev je bila pomembna tista veja te tako imenovane obalpske poti, ki vodi v Trst. Njen potek določajo vzpetine, ki vzdolžno prečkajo Kras.” Ko primerja, še pred zgraditvijo železnice, približno enako velika kraja Sežano in Lokev, dr. Gams nadaljuje: “Graditelji Južne železnice so izbrali lažji spust proti obali s pomočjo dolgega ovinka z Opčin Zračni posnetek Lokve z okolico. Foto: M. Mljač mimo Nabrežine v Trst. Ker je železnica dala prednost Sežani, se temu kraju ni mogla izogniti tudi novejša hitra cesta za Trst in obenem za italijanski polotok. Spremenjena prometna vloga se je odrazila tudi v rasti obeh krajev. Leta 1900 je štela Sežana 1244 prebivalcev in Lokev 1027 prebivalcev. Osem desetletij kasneje je naraslo mesto Sežana na 4825 prebivalcev in Lokev je upadla na 705 prebivalcev. V vasi so ostali prazni hlevi in furmanske gostilne. Ni bilo več Čičev, ki so nekoč tovorih oglje in drva v Trst, in Lokavci niso več tovorih soh s koprskega primorja na Notranjsko, od koder so vozih les in živino za hitro razvijajoči se Trst. Gostilne in hlevi za tranzitni promet so se najbolj zgostili ob glavni lokavski cesti, ki je v jugovzhodnem delu naselja, imenovanem Britof, poteka pa na nekaj metrov visokem reliefnem pomolu. Na njem je poleg cerkve tudi Tabor. Na njegovem južnem in severnem robu se poglablja niz vrtač in dolov. Le ta naselbinski del ob tej cesti ima v tlorisu podobo obcestne vasi. Preostali domovi v Britofu in v severozohodnem delu Lokve, v Dulanji vasi, so prilagojeni kraško zveganemu površju, tako da je naselje kot celota gmščastega tipa. Odkar se je naselje z novimi hišami razširilo ob cestah v Divačo, Matavun in Sežano, je dolgo pol-drug kilometer. Lokev je v zračni črti le 16 kilometrov oddaljena od obale najtoplejšega evropskega morja, namreč Sredozemskega. Toda lokavskemu podnebju ta bližina morja ne hasne preveč, zlasti ne glede zračnih temperatur... Po vremenskih postajah na Opčinah in na Kozini ima v Lokvi (450 m nadmorske višine) januar okoh 2 stopinji Celzija (°C) in juhj okoh 19,5°C, leto pa jih ima okoh 11° C. Veliko večje so razlike z obalo v nočnem času. Dnevni minimumi so na obali v povprečju okoh 9°C in v Lokvi okoh 7°C. V poletnih jasnih in brezvetrnih nočeh se zrak na planoti tako shladi, da pomeni nočni izlet v zaledje pravo osvežitev. Opoldansko vročino v Lokvi pogosto ornih veter, ki piha skozi Lokavska vrata. Ker ta potekajo v smeri vzhod-zahod, poznajo Lokavci v glavnem dva vetrova: zahodnik, imenovan jugo, in vzhodnik - burjo. Slednja pozimi ne zaostaja mnogo za bazoviško burjo. Prek Bazovice ima namreč burja glavni kanal proti Trstu in naprej proti jugozahodu, kjer jo čutijo do Benetk. Še pri povprečni januarski temperaturi okoh 2°C občutimo ob burji precej večji mraz, kot bi sodih po termometru. Lokavci so nekoč krivih burjo za kislo domače vino, odkar pa so opustili vse vinograde, so te pritožbe odpadle. Čeprav prištevamo Kras k subme-diteranski Sloveniji, pade v poletnih mesecih več padavin kot pozimi. Poletni meseci v Lokvi imajo v povprečju nekaj več kot 100 milimetrov (mm) padavin, vse leto pa okoh 1300 mm padavin. Manj kot 100 mm padavin ima avgust. Tedaj je ob enaki porabi vode za rastlinstvo, kot oba meseca prej, suša navadno naj večja. Zanjo pa ne moremo kriviti samo klime. Plitva zemlja na vodo-prepustni skalnati podlagi ima namreč majhno sposobnost zadrževanja vode. In to dejstvo prav tako povečuje sušo.” Lokavci so morali svoje polje "pridelati" Kako so Lokavci ‘‘pridelali’’ svoje polje, opisuje dr. Ivan Gams takole: “Ko je bila Lokev pred mnogimi stoletji še majhno naselje, njena obdelovalna površina še ni bila nadpovprečno kraška. Lokavsko polje, ledinsko ime, ki najbrž označuje prvotni njivski svet, je navidez malo kraški, valovit, z doli in redkimi vrtačami posejan travnik zahodno in južno od naselja. Tod ni za kras značilnih suhih zidov. Vzrok rrajdaljša. tv/.v je geološki. Na geološki karti se čez Lokavska vrata širi pas terciarnih, tako imenovanih kozinskih skladov, na katerih je površje manj kraško tudi v Lipici. Temno sive komenske apnence je lažje kot dmge odbijati in drobiti. Da so kmetovalci na obdelovalnih površinah to delali tudi na apnencih, je videti po drobnem grušču, ki je ostal v prsti na mnogih njivah. Debelejše kamenje so večinoma odpeljali drugam. Stari domačini še vedo, da so ga nekoč mnogo zmetali v skalne žlebove, po domače buže, iz katerih so prej pobrali ilovico, gmšč pa pokrili z rušo. Del kamenja so uporabili za stavbe. Za zahtevne stavbe, tudi za Tabor, so uporabili skladovite apnence. Na južnem pobočju hriba Klemenke in na Mirišču je najti ostanke nekdanjih kamnolomov. Obilo kamnov so vgradili v podlago cest, da so manj zvijuga-ne kot kraška podlaga. Samo v kozinskih skladih so lahko Lokavci in bližnji Preložci uredili dolge njive. Od tod ledinska imena Velike njive in Družci (domnevno od “dolgih njiv”). Ko pa seje z rastjo Lokve povečalo število ust, so morali začeti trebiti tudi bolj kamnit in vrtačast kras. Tam so zato bolj gosti zidovi in škarpe (v samem kraju nisem zasledil te besede za podporni zid med dvema parcelama v raznih nivojih, je pa splošno znana na Dolenjem Krasu). Namesto sklenjenega polja so tam nastajale majhne parcele, ki jim je obseg in obliko določala krajevno debelejša prst, iz katere so z nosili (“če-ver”) odnašali kamenje in ga zlagali v okoliški zid. Na francisceski katastrski mapi iz leta 1822 je na ozemlju katastrske občine, ki vsebuje tudi zemljišče Prelož, vrisanih več kot sto takih otoških parcel. To so bile njivice sredi travnikov, lahko tudi vrt ali travnik sredi pašnika. Največ takih otoških njiv je nastalo na dnu vrtač. Do njih je na pobočju vrtače navadno speljan kolovoz. Zunaj vrtač je precej kolovozov obakraj obdajal suhi zid. Ledinsko ime Konec ulic zahodno od Mirišča priča, da so take kolovoze Lokavci nekdaj imenovali ulice. To ime je še živo na nekaterih dalmatinskih otokih”. Nazadovanje kmetijstva Nazadovanje kmetijstva je opisano v odstavku: “Agrarna doba, ki je dala pečat lokavski kulturni pokrajini, se je končala v petdesetih letih tega stoletja. Nato je nastopil vedno hitrejši proces deagrarizacije, ko je ob preslojevanju kmečkih v nekmečke poklice upadlo obdelovanje zemlje. Skoraj vsi vinogradi (leta 1900 0,74 ha, leta 1953 0,69 ha) so bili preloški, na vzhodnem pobočju hriba Govc (687 m) v predelu Barede. Ker katastrska služba razvoj spremlja z zamudo, je veijetno zdaj gozda več, kot gaje bilo leta 1979, pašnikov in njiv pa manj. Gozd je povsem porasel lokavsko in preloško srenjsko zemljo, kjer je na pobočjih Klemenke in Velikega Gradišča šolska mladina še po 2. svetovni vojni sadila črni bor. Po večji prevladi črnega bora se lokavska zemlja loči od okoliške v sežan-sko-divaškem hribovju. V gozdu bora, redkih smrek in listavcev so pod vrhom Velikega Gradišča izginile bukve, ki jih stari Preložci še pomnijo. Upadanje obdelovanja je večinoma utemeljeno z majhnostjo parcel (povprečna velikost je bila leta 1979 31 arov) in s plitvo kraško zemljo, ki na marsikateri njivi onemogoča traktorsko oranje. Pri tem pa ostaja neizkoriščena ah slabo izkoriščena tudi dobra in rodovitna zemlja, ki sojo pretekle generacije pripravile za njivsko ali travniško izrabo s težavnim odstranjevanjem kamenja. Ker sojo pri tem vso premešali, je postala temna. Lokavci poznajo le dva tipa zemlje: “črno”, ki je navadno na trebljenem krasu, in “ilovico”, ki je ijavo-rdeča in težja. Prehajanje kmečkih v nekmečke poklice je bilo izredno hitro v zadnji četrtini Življenje s konji in jahanje - ena izmed novih turističnih možnosti >’ Lokvi. - Foto: M. Mljač ■ rm PODOBA KRASA Pogled na Beneški stolp (stolp Tabor) iz leta 1485. Foto: M. Mljač lV Ir v* & * stoletja. Ob popisu prebivalstva leta 1961 je bilo v vasi še 189 kmečkih prebivalcev, v letu 1981 pa jih je bilo le še 31. Tako kot drugod na podeželju Krasa tudi v Lokvi prevladujejo mešana gospodinjstva in polkmet-je, ki po službi delajo na svojem posestvu. Zaposleni so v Sežani, Divači (od nekdanjih je mnogo železničarjev) in v Lipici. Popis prebivalstva je aktivne Lokavce razdelil v naslednje kategorije: industrija 27 %, trgovina 18,6 %, promet in zveze 17 %, gostinstvo 8,4 %, gradbeništvo 6 %, im. Lokavci so nekdaj prodajah krompir, seno, meso, mleko, sedaj pa je nekaj viškov pri mleku, ki ga dnevno odvažajo, preostalo kmetovanje pa je namenjeno predvsem samoskrbi. Stalež govedi je v k.o. Lokev v tem stoletju zdrknil na tretjino (leta 1900 je bilo 534 govedi, leta 1981 le še 168). Četudi cerkev na vrhu hriba Klemenke ne bi razpadla, njen patron (sv. Klemen) kot zaščitnik ovac ne bi imel česa varovati. Od nekdaj manj kot 2000 ovac, ki jih je bilo v vasi leta 1880, jih je ostalo bore malo. To pa je škoda. Znotraj vaških zidov, ki bi lahko v večji meri kot zdaj imeli vlogo električnih pastirjev, ostaja ponekod visoka nepokošena in nepopašena trava” Lokavsko gospodarstvo Upadanje števila prebivalcev (ki pa seje še kar dobro obdržalo) in opis lokavskega gospodarskega stanja je prikazano v naslednjem pisanju: “Lokev med vasmi na Krasu in v Sloveniji glede deagrarizacije ni nobena izjema. Če upoštevamo, da ji je Južna železnica odtegnila dalekovodni promet in da po osvoboditvi konec 2. svetovne vojne ni dobila kakega večjega industrijskega obrata, se je prebivalstvo še kar dobro obdržalo. V drugi polovici 19. stoletja je še naraščalo; od 783 v lem 1869 je naraslo na 1028 na pragu tega stoletja, upadanje v tem stoletju pa je bilo precej enakomerno: leta 1931 933 prebivalcev, leta 1948 825 prebivalcev, leta 1961 797 prebivalcev in leta 1981 705 prebivalcev. Kljub številčnemu nazadovanju prebivalstva je Lokev še vedno tretje naj več- je naselje v sežanski občini in na Krasu, takoj za Sežano in Divačo. Z okoli 200 hišami oziroma hišnimi številkami je med največjimi slovenskimi vasmi, ki nima večjega industrijskega obrata. Pršutama, v kateri buija suši pršut, zaposluje le kakšnih dvajset ljudi. Pa je vendar gospodarsko stanje krenilo zdaj na boljše. Zaposlitev, ki jo je bilo pred italijansko okupacijo težko dobiti, je zdaj dosegljiva v desetkilometrski okolici. Zato se zadnja leta odseli približno toliko Lokavcev, kot se jih doseli od drugod. Popis leta 1981 je ugotovil med 705 prebivalci 108 priseljencev iz drugih, večinoma bližnjih vaških naselij. Med njimi jih je zelo malo iz drugih jugoslovanskih republik. V primeijavi s prvimi povojnimi leti se tudi starostna struktura počasi izboljšuje, čeprav je še vedno slaba. Leta 1981 je bilo starih do 15 let še vedno manj kot starih 55 in več let. Na delovno sposobne letnike (od 15 do 54 let) odpade 46 % vaščanov (v Sloveniji 65 %). Tudi šolska izobrazba se počasi izboljšuje. Leta 1981 je imela nekaj več kot tretjina Lokavcev, starih 15 in več let, končano srednjo, višjo ali visoko šolo. In vse te spremembe se kažejo tudi v živahnem preurejanju nekdanjih kmečkih stanovanj ter bivalnega okolja nasploh za potrebe višje stanovanjske kulture. Ime Lokev po lokvah in lokvicah za zajemanje vode Ko so leta 1978 do vasi pripeljali enega od krakov kraškega vodovoda, so končali dolgo dobo za Kras značilnega pomanjkanja pitne vode. Krajevni leksikon Slovenije navaja po lokavski župnijski kroniki, da so vaščani zajemali vodo zase v lokvah (od tod ime vasi) in lokvicah, živino pa so napajali v kalih. Ta delitev je zanimiva, ker nam pojasnjuje številna krajevna imena, izvedena iz lokve ali kala. Naselbinskih imen Lokva, Lokev, Lokvica je v Sloveniji šest, naselbinskih imen Kal, Kalce, Kale, Podkal, Kalše, Rdeči Kal, Jordanka! in po- dobnih je več kot 30, ljudje pa, podobno kot danes v Lokvi, ne vedo več za razliko med kalom in lokvo. Lokvi pri Divači, kakor se glasi uradno ime, je bilo potrebnih več kalov in lokev zaradi tovornikov in furmanov ter njihove živine. Franciscejska katastrska mapa jim ima vpisanih osem. Po pisnih virih v vasi do srede 19. stoletja še niso zajemali padavinske vode s streh v “cisterne”. Ob suši so ljudje hodili po vodo na izvire, zlasti v oddaljene Vroče, ki je v nadmorski višini 685 metrov nad moijem na severni strani Hišnega vrha Veliko Gradišče. Kasneje si je vsaj eno “štirno” zgradila domala vsaka hiša. Leta 1981 so v vasi popisali 202 vodnjaka. Kljub temu so v tem (20.) stoletju zgradili vaške zbiralnike, lokve ali kale, navadno ob pomoči oblasti. Zadnje še v povojnih letih. O tem pričajo letnice na betonskih zidovih, za kateremi se zadržuje zdaj večji del blata in mrčesa polna voda. Turizem in Divaška jama ter jama Vilenica Na bitje in žitje v Lokvi bistveno vpliva maloobmejni promet in bližina Trsta, kar ustvarja posebne pogoje za turizem. Za povečanje turistične ponudbe, ki se zdaj preveč omejuje na štiri vaške gostilne, mesarijo, trgovino in občasno na množični nakup bencina na črpalki pred vasjo, pride v poštev tudi povečan obisk dveh bližnjih turističnih jam. Prva je Divaška jama, ki se odpira dobrih sto metrov severno od asfaltirane ceste sredi poti med Lokvijo in Divačo. Ta, 670 metrov dolga jama z obilnimi in barvitimi sigovimi tvorbami, je bila na začetku tega stoletja že odprta za turiste, nato pa je bila zapuščena, dokler ni jamarsko društvo iz Divače uredilo dostopa in jo 23. maja 1987 razglasilo za turistično odprto. Ker si je treba naročiti vodnika v Divači, je ta čas jama namenjena predvsem skupinskemu obisku. Na nasprotnem koncu lokavskega zemljišča, pod hribom Stari Tabor (603 m), dva kilometra severozahodno od vasi in 170 metrov vzhodno od ceste Lokev-Sežana, se sredi travnika med zaraščajočimi se travniki odpira 700 metrov dolga jama Vilenica. Ta nas zanima predvsem zaradi zvez z Lokvijo in zaradi njenega odmeva v kulturi sedanjih narodov. Že omenjeni Krajevni leksikon Slovenije piše, da so se Lokavci pred turškimi napadi zatekali ne le v domači Tabor ampak tudi v Vilenico. Kdaj se je v njej začel organiziran turistični obisk, ni mogoče zatrdno ugotoviti. Mnogo znakov govori, daje Vilenica najstarejša turistična jama v Evropi. Kot dokazuje vpisna knjiga, je Vilenica doživela svoj turistični boom v prvi polovici preteklega (19. stoletja). Potem jo je Postojnska jama sredi preteklega stoletja zasenčila, tako da je zapadla turistični pozabi; še zlasti, ker seje po uvedbi parnika v Trstu skrajšalo čakanje na ladijske zveze s tujino. Od tod je prihajalo namreč v jamo največ turistov. Leta 1963 so poti uredili in jami ponovno vrnili sloves turistične jame člani sežanskega jamarskega društva, ki zdaj z jamo upravlja. S tem da so uvedli električno razsvetljavo, so končali tristoletno dobo njenega razsvetljevanja z dimnimi sredstvi, zaradi katerih so potemnele navzgor obrnjene površine izredno obilnih kapnikov. Nanje so namreč iz zraka padale saje. Čeravno si je zdaj treba naročiti vodnika v Sežani, je leta 1986 obisk že dosegel kakšnih 15.000 oseb. Ko bo v jamarskem domu pri vhodu v jamo skozi udomico na razpolago še vodnik, bo ta kraški biser pritegnil še precej več obiskovalcev. Za sedanjo klimo v tem delu Evrope je značilno, da so si kulturniki iz vzhodnoalpskih in okoliških dežel za srečanja izbrali Vilenico, v kateri so Lokavci dolga stoletja imeli prireditve, dokler jim tega niso preprečili v času italijanske okupacije. Med zasiganimi skalnatimi svodi in kapniškimi stebri odmeva enkrat na leto umetniška beseda v jami, ki je bila po verovanju Kraševcev domovanje vil in drugih bajeslovnih bitij. Ta po kraševski mitologiji niso domovala po zasneženih gorah, ker jih na Krasu ni, temveč v bajeslovno zakapanih votlinah krasa, to je zemlje, iz katere je to ljudstvo štirinajst soletij črpalo energijo, da sije prilagajalo zemljo in se samo prilagajalo njej. Zemlji, ki je je bilo dovolj za delo z motiko, s srpom in z lopato, premalo pa za traktor in kombajn”. Kopija zemljevida - specialka Lokve s Preložjami. rp 5-v 4vš Vodja projekta “Trajnostni razvoj krajevne skupnosti Lokev” Vladimir Mljač predlaga: ARHITEKTURNA DEDIŠČINA OBVEZNA NAJ BI BILA SOGLASJA NEODVISNIH STROKOVNJAKOV! Agencija Kras Med nosilci projektov iz sredstev Phare - Program čezmejnega sodelovanja Slovenija/Italija - Timav/Kraški park je tudi krajevna skupnost Lokev. Projekt "Trajnostni razvoj krajevne skupnosti Lokev" je predstavljen v tej izdaji revije Kras v obsežnem prispevku "18 odobrenih projektov Phare programa Timav-Kraški park" na strani 25. Vodi ga Vladimir Mljač, gradbeni inženir, vodja Oddelka za okolje in prostor Upravne enote Sežana, doma iz Lokve. Ker se v vasi zavzemajo za ohranitev njenega kraškega videza, smo se z njim pogovarjali o prizadevanjih vaščanov, da bi ohranili njeno vaško jedro in kar je najbolj prvobitnega v njem, pa tudi, kaj bi kazalo narediti za gradnjo in prenovo objektov, ki bi bili skladni s kraškim arhitekturnim izročilom. V vasi Lokev si vaščani močno prizadevate, da bi se ohranili njeno vaško jedro kar najbolj prvobitno, avtentično kraško. Kako preprečujete hotenja tistih, ki z novimi gradnjami jedro kazijo? “Vsak razvoj prinaša tudi konflikte, ki jih je dostikrat treba reševati kompromisno! Način bivanja, ki je pred nekaj desetletji preplavil naše kraje z zahoda, je pov- zročil močno ekspanzijo gradnje najprej predvsem za potrebe bivanja in pozneje tudi za razne gospodarske dejavnosti. Stara vaška jedra se je opuščalo do take mere, da je marsikatera prelepa kraška stavba propadla. Pri tem početju so oblasti novograditelje celo spodbujevale in to se še do današnjih dni ni spremenilo. Vaščani in krajevna skupnost pa, žal, kaj bistveno ne morejo vplivati na take graditelje, kako in kaj graditi ter obnavljati, saj so za to določeni predpisi na planskem področju (občina) in na upravnem (upravna enota). Vaške skupnosti in krajevna skupnost imajo sicer možnost, da se odločijo za tako imenovani trajnostni razvoj, kar naj bi pomenilo v prvi vrsti ohranjanje in obnavljanje starega, tudi bivalnega ambien-ta ali opuščene vaške 'infrastrukture’, kot so kali, vodnjaki, poti,..., vendar to še ni vključeno v noben občinski planski dokument, ki gaje treba upoštevati pri izdaji upravnih dovoljenj. Se vedno je to prizadevanje posameznikov na ravni vasi, krajevne skupnosti, medtem ko tega na ravni občine ni več čutiti, ker je na tej ravni političen vpliv zaradi različnih pogledov že premočan. Le tam, kjer pride do zakonske regulative, je mogoče uveljavljati in kontrolirati trajnostni razvoj. Mislim na Škocjanske jame in na Lipico. Krajevna skupnost Lokev seje odločila, da usmeri svoja prizadevanja in aktivnosti tudi v celostni razvoj podeželja in ob- nove vasi, saj to narekuje že sama njena lega med dvema državnima zavodoma - med Javnim zavodom Park Škocjanske jame in med Javnim zavodom Kobilama Lipica, ki sta naravovarstveno naravnana. Začeli smo s programom obnove in revitalizacije vaških kalov, vodnjakov in kolesarskih poti, v nadaljevanju pa se bomo lotili občutljive obnove in revitalizacije vaškega jedra. To so opuščena bencinska črpalka, tržnica, zgodovinski vaški ambient Tabor - cerkev - kapela - šola - vrtec, smernice za obnovo stavb.” Ker ste poznavalec kraške arhitekturte, Vas prosimo, da naštejete v krajevni skupnosti tiste tipične kraške hiše, ki so jih lastniki zgledno prenovili in bi se lahko drugi, ki nameravajo prenavljati svoje domačije, po njih zgledovali! Njihove lastnike Lokev je poznana po svojem vaškem jedru... Kaj so zgodovinske, arhitekturne in kulturne značilnosti tega jedra in kakšna je njihova turistična privlačnost? “Vas Lokev na Krasu je iz zgodovine poznano furmansko postajališče in sejmišče, saj je skoznjo potekala važna prometnica Trst-Lokev-Postojna-Ljubljana-Dunaj oziroma Trst-Lokev-Vremska dolina-Kvar-ner. Dominanta ali izstopajoči del v vasi je prav gotovo osrednji vaški ambient s cerkvijo sv. Mihaela, z gotsko kapelo Matere božje iz leta 1426 in z Beneškim stolpom (obrambni stolp Tabor) iz leta 1485. Ta ambient je sedaj nekoliko prizadet z novejšima zgradbama izpred sto in nekaj let, to je z osnovno šolo in z vrtcem. Ambient lepo zaokrožajo stare kraške domačije - nekatere s tipičnimi kraškimi portoni ter z obzidanimi boijači - ki se gručasto naslanjajo druga na drugo zaradi racionalne gradnje in zavarovanja pred brnjo. Cerkev sv. Mihaela je iz 18. stoletja, a je zgrajena na temeljih mnogo starejše cerkve, verjetno iz leta 1113. Ob cerkvi je nekdanji templarski samostan, ki so ga cerkvene oblasti prodale v času Avstro-Ogrske. Struktura objekta je ostala dokaj ohranjena. V cerkvi so zelo znane in kulturnozgodovinsko zelo pomembne poslikave slikarja Toneta Kralja iz leta 1943, ki si je v času italijanske okupacije upal uprizoriti v sakralnih upodobitvah osvajalski in uničevalski pohod fašizma v naših krajih. Cerkev in bogate poslikave v njej so lepo ohranjene, saj so domačini objekt obnovili. Gotska kapela je tudi lepo obnovljena. Ker ne služi več bogoslužju, so cerkvene oblasti dovolile občasno v njej prirejati razstave kultumoumetniških del. Stolp Tabor je bil v letih 1985 in 1994 temeljito prenovljen. Sedaj je v njem muzej vojaških eksponatov iz prve in druge svetovne vojne. Vsako leto se v opisanem vaškem ambientu zberejo udeleženci mednarodne literarne nagrade Vilenica. Za prireditveni prostor je na voljo notranji boijač gostilne Muha, če je slabo vreme, pa je to cerkev sv. Mihaela.” bi namreč radi za revijo Kras vprašali, zakaj so se odločili za takšen način prenove ali popravila? “Na to vprašanje mi je težko odgovoriti, ker je veliko boljših poznavalcev tipične kraške arhitekture od mene, ki bi tudi oceno o zglednosti prenove kraške domačije predstavili bolj kompetentno. Predlagam pa, naj bi kraške občine poleg svoje urbanistične službe ustanovile -imenovale neodvisne strokovnjake, ki bi za posege, kot je prenova kraške hiše, dajali obvezna soglasja v upravnem postopku. Tudi če to v zakonodaji ni predvideno, sem prepričan, da bi jih upravni organ upošteval, še boljše pa bi bilo, da bi taka mnenja v svoja soglasja vključeval Zavod za varstvo kulturne in naravne dediščine Gorica v Novi Gorici tudi za objekte, za katere njegovo soglasje zdaj ni obvezno!” Lokev - vaško jedro z arhitekturnimi in kulturnimi značilnostmi Foto: M. Mljač 24. številki revije Kras sem v Lovskih zgodbah s Krasa predstavil, kakšne so bile v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja na Krasu razmere za razvoj lovstva, da so imeli večino lovišč v zakupu tržaški trgovci in poslovneži in da so lovišča vzdrževali in varovali lovski čuvaji - gvardjani, seveda Kraševci, domačini. Za divjad so se zanimali tudi drugi Kraševci -kmetje in vaški proletariat, ki pa si lova niso mogli privoščiti, čeprav so bili lastniki in obdelovalci zemlje, na kateri je divjad in peijad živela. Smatrali pa sojo za svojo in si jo, tako ah drugače, prilaščali... Tako sta si v takih razmerah navsezadnje stala nasproti Kraševec-gvardjan in Kraševec-zankar... In, kakšni so bili odnosi med njimi, sem opisal z nekaj kratkimi zgodbami iz Krajne vasi. S tremi v že omenjeni 24. številki revije Kras in s štirimi v tem nadaljevanju... S karikaturami je zgodbe s pomočjo Lovske družine Kras, Dutovlje opremil Andrej Verbič. Jovantov Lipe in zaigran vekajoči zajec Jovantova družina iz Krajne vasi je sprejela Lipeta, vojno siroto, dobrovoljnega nadobudneža, ki si ni kaj prida prizadeval za boljši jutrišnji dan. Življenje je jemal takšno, kakršno je pač bilo, in živel v svojem omejenem svetu. Izjema pa je bil njegov izostren čut za dogajanje v naravi; zanimal ga je predvsem živalski svet. In prav to nagnenje ga je še posebej vezalo na gospodarja Jovanta, dobrega poznavalca divjadi, ki se ni mogel sprijazniti s privilegiji gospode, da je razpolagala s prosto živečimi živalmi. Povrhu tega pa so bili še tujci. Jovant nikakor ni sodil v krog divjih lovcev in zankarjev; vsaj ne tistih, ki jim je bilo zankarjenje dopolnilna pridobitna dejavnost. Če pa je že tako naneslo, se ni odrekel divjačinskim dobrotam. Vse to je bilo dobro znano tudi gvardjanom Tolarjem. Tako razpoloženi so Jovantovi nekega dne marljivo kopali na njivi za vasjo, ko jih je iznenadilo pretresljivo vekanje poljskega zajca na sosednjem, delno poraslem pašniku. Gospodar in Lipe sta se pogledala. Oba sta vedela, kaj je na stvari. “Lipče, teci, teci duša draga in reši zajčka iz zanke!” je Jovant spodbujal Lipeta. Tega je kar odneslo na pašnik, saj ni bilo prvič, da je uspešno rešil temu podobne primere. Sredi pašnika pa je obstal, nevedoč, kam naj se obme, kajti vekanje je utihnilo. A se je kaj hitro ponovilo, vendar komaj slišno, a dovolj glasno, da je Lipe ugotovil, odkod je prihajalo. Nihanje nekaj vej zajetnega brinovega grma je očitno kazalo, kje naj bi bila zanka s plenom. Lipe se je zgrbljen po prstih nog in z iztegnjenimi rokami pognal proti brinu in razmaknil veje. Namesto zajca pa je zagledal režeči se obraz v grmu čepečega Hermana Tolarja. Noge so mu odrevenele; rad bi pobegnil, pa ni zmogel te moči, niti ni zmogel poklicati gospodarja Jovanta. Herman se je pognal pokonci in v zmagovalnem plesu poskakujoč začel obkladati Lipeta: “Hja, svojat pogoltna, vam diši zajčja pečenka, kaj? No, zdaj ste pa pokazali, kaj znate!” Lipe je končno zmogel umih krač pobegniti k svojim. Jovant je, sodeč po glasovih s travnika, vedel, da se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Ko se je Lipe ves skrušen ustavil pred njim, je skoraj zakričal vanj: “Kaj, hudiča, pa je bilo?” GVARDJANI I Lipetu se je zaradi prepadenosti pričelo kolcati in je zmogel le: “Huk - Herman zajec, huk - Herman zajec! ” In da bi podkiepil Hermanovo objestnost in drznost, je dlani rok prislonil ob čelo in z migajočima kazalcema kazal peklenščkove rogove, poskakujoč kakor Herman, z noge na nogo... Komaj pri večerji je Lipe, dovolj pomirjen, lahko povedal, kaj vse je doživel na pašniku. Gospodar ga je pomiril: “Nič ne maraj, čez sedem let vse prav pride. Mu bomo že vrnili, tako ali drugače!” Jerebičje lupine Bogat stalež jerebic in kotom je nudil številne možnosti, spoznati njihovo obnašanje in življenjske navade tudi preprostim ljudem na podeželju, kot sta bila Juvant in Lipe. Oba sta vedeta za najbolj zasedena pa-sišča. Lipe pa je imel še posebno izostren sluh, ko je na večernih pašah prisluškoval sklicevanju jerebic na nočna stanišča. Zato ni bilo nobena posebna težava odkriti sicer prikrita njihova gnezdišča. Lovozakupniki so za dokazano izpeljana jerebičja gnezda oziroma kebčke dajali tudi denarne nagrade. V dokaz za izpeljano gnezdo je moral najditelj gvardjanu prinesti v gnezdu ostale jajčne lupine. Jovant in Lipe sta večkrat padala v skušnjavo, ali čakati na izvolitev kebčkov ali pa si privoščiti okusen cvrtnjak iz jerebičjih jajc. In ob enem izmed takih pregrešnih dejanj je Jovantu kanilo na pamet, da se oddolži Hermanu za pred leti zaigran zajčji vek. Sveže jajčne lupine je izročil Lipem in mu svetoval, naj jih povalja v senenem drobirju, nato pa lepo posuši na soncu. Rečeno - storjeno. In ko je Lipe čez dva dni z oprezanjem okrog Tolarjeve domačije ugotovil, da je Herman doma, je posušene lupine spravil v papirnato vrečko in stopil po “plačilo". Herman je nekako obotavljajoče sprejel ponujeno vrečko, kot bi slutil, da je v njej namesto napovedanih jajčnih lupin kaj njemu osebno podtaknjenega. Videč, da gre res za lupine, si jih je stresel v levo dlan in jih pričel pozorno ogledovati. Lipe je vse to opazoval z narejeno resnostjo in z navideznim mirom, čeprav je bil ves na tmjih zaradi skrbi, ali bo ukana uspela ali ne. In, glej ga, zlomka! Hermanov obraz se je pričel SSSbi^v-^ <'><'//><" .S’ /v z v / sv z IN ZANKARJI - II.del kremliti. S sovražnimi prebliski v očeh je ostro pogledal v osuplega Lipeta, ki je dokončno spoznal, da iz te moke ne bo kruha. Herman je pač dobro vedel, kakšne so videti lupine izvaljenih kabčkov in kakšne so lupine pojedenih jerebičjih jajc. Po Lipetovi zadregi pa je dokončno spoznal, da sta ga Jovant in Lipe hotela pošteno izigrati. Če bi zinjači nasedel, bi se osmešil za vse večne čase. In kaj bi na to dejali delodajalci? Hermana je popadel bes. In ponovile so se scene, podobne onim, ko je pred leti prihitel Lipe reševat “vekajočega” zajca. Pričel je poskakovati, kakor bi plesal ples zmagovalca, in zmerjal: “Ti, matek matkasti! Kdo te je naučil zganjati take lumparije? O, kar nič mi ne pravi, kdo. Predobro poznam njega in tebe! Jajčka ste požrli, Herman pa naj bi vama plačal še lupine!” 'Krnci fiks, banda..! ” je preklinjal Herman in vrgel lupine v Lipeta ter ga pognal po dvorišču... "Mona, :ia oslo..!" Bil jel čas zgodnje košnje senožeti na Rjavi zemlji, ko je Herman opravljal svojo poklicno dolžnost. Med hojo je zagledal sovaščana Kafola, kako kosi. Pa se mu je v dolgočasju utrnil naklep, da bi ga neopazno zalezel po pravilih za zalaz srnjaka. Spretno, kot maček, se je kmalu znašel za koščevim hrbtom. Z roko je segel v njegov oselnik iz njega potegnil oslo in, ker seje to dogajalo ob košatem leskovem grmu, je tatinski zalezovalec smuknil na drugo stran leskovega grma ter čakal, kaj se bo zgodilo. Ni trajalo dolgo, ko je kosec s travo obrisal koso in z jeklenim ognilom naravnal ostrine. Slediti bi moralo brušenje kose, slišati pa je bilo samo nerazločne kosčeve samogovore in kmalu tudi kletvice. Herman kosca ni videl, predstavljal pa si je njegovo zagato -kam neki je izginila njegova osla - in močno se je moral truditi, da ni bruhnil v smeh. Kosčeva zadrega in nervoza pa sta se stopnjevali. S kosiščem je Kafol divje mešal pokošene redi trave in z nogami tipal po stmišču. Ko to ni pomagalo, seje kosec po tleh plazil po vseh štirih in preklinjal vse živo na nebu in na zemlji. Končno je Herman sklenil, da je dosegel in še presegel namen poteganščine. Smejoč se, je stopil pred Kafola, rekoč: “Mona, na oslo! Drugič pa malo bolj pazi nanjo, če ne bom ob priliki še tebe ukradel!" Prizadetemu, čeprav besnemu Kafolu, je ob pogledu na ponujeno oslo odleglo. Še bolj, ker mu je Herman rekel: “Zvečer se oglasi pri nas, ga bova kakšen lonček zvrnila!" "Mej oštja, a bi midva kej popila..?" Poleg ugodnih pogojev za nizko divjad na Krasu je treba upoštevati tudi način lova Njega dni se je vsak predel lovišča prelovil samo enkrat ali največ dvakrat, če je bil stalež izjemoma dober. To je bil za tiste čase v obdobju ene lovne sezone kar gospodaren način gojitve in lova. Tako je na običajnem nedeljskem lovu deset do petnajst lovcev uplenilo od 50 do 90 zajcev, veliko jerebic in nekaj manj fazanov. Znanih pa je tudi nekaj lovov s plenom do 140 zajcev. Če vzamemo, da so ntdi zankarji pobrali ne dosti manj zajcev, ni dvomiti v reklo, da je na Krasu v tistih časih iz vsakega grma skočil zajec. Spričo takšnih razmer so tudi pravi mojstri zankarji največkrat ostali skoraj neopaženi, čeprav se je dobro vedelo za njihova početja. Ti se niso zanimali samo za odlov poljskih zajcev, ampak so bili tudi strasmi in vztrajni kunarji. Kožuhovina je imela pred drugo svetovno vojno zelo dobro ceno. Znan je primer, ko si je zjankar z izkupičkom od prodanih zajcev in kožuhovine med hudo gospodarsko krizo temeljito obnovil gospodarsko poslopje. V takih gvardijsko - zankarskih peripetijah so hitro minevala leta. In po drugi svetovni vojni so se v spremenjenih razmerah gvardjani in zankarji marsikje srečali kot ustanovni člani sedanjih lovskih družin. Herman Tolar se je z leti umiril, pobotal in celo zbližal z nekdanjimi samozvanimi odjemalci njemu zaupane divjadi. Njegov lovski okoliš se je z leti ožil in končno zožil na domače dvorišče in vnukovo gostilno. Noge so odpovedovale poslušnost in postale nezanesljive na kraških brezpotjih. Do konca pa je hotel biti na tekočem z dogodki. Udeleževal se je skupščin in posvetov lovskega društva in družabnih srečanj. Bistrost duha in šegavost je ohranil do konca življenja. Proti koncu se je Hermanu lovišče skrčilo samo na gostilno. Če si vprašal njegovega vnuka: “Maks, kje pa je nono?" je bi najčešči odgovor: “Verjetno je kje v gostilni!". Ta lov pa je za Hermana pomenil, ne zamuditi nobene priložnosti za seznanjenost v lovišču. Navadno je v gostilni mimo sedel in opazoval prišleke. Kakor hitro je zegledal gozdarja, gozdnega delavca, lovca ali furmana, je bil takoj pri njem in začela so padati vprašanja: “Kje si bil, kaj si delal, kaj si videl?" Pozorno je poslušal odgovore, kadil nepogrešljivo cigareto in si vihal Franc-jože-fovske brke. In kadar je slišal kaj njemu dopadljivega, je vzkliknil: “Mej oštja, a bi midva kej popila - bom jaz plačal!" Potem pa je novico preko-mentiral glede na svoje bogate izkušnje, na svojo življenjsko in lovsko filozofijo. Ko se je v 93. letu starosti iztekel Tolarjev čas, smo ga lovsko dostojno pospremili k večnemu počitku pri podružnični cerkvi jv. Neže. Vinko Sterle Vinko Sterle, upokojenec -Cesta na Lenivec, 6210 Sežana KULTURNI DOGODKI Prenovljen kulturni dom V HRPELJAH PRAVI KULTURNI PRAZNIK Lučka Čehovin Kar se je zgodilo v Hrpelja v ponedeljek, 9. februarja 1998, je prava redkost, kakor so tudi redkost taka občinska vodstva, ki se zavedajo, da brez kulture ni napredka kraja. Kaže, da se župan in svetniki občine Hrpelje-Kozina tega zavedajo. Odprli so prenovljen kulturni dom in predali svojemu namenu sodobno urejeno dvorano. Kljub bornim finančnim sredstvom, ki jih imajo, so se zavzeto lotili tudi urejanja kulturnih potreb prebivalstva. Propadajoči Kulturni dom v Hrpeljah je pred leti ponudil v prenovljenem pritličju prostor trgovski dejavnosti. V njem že vrsto let deluje tudi knjižnica. Z nastankom nove občine Hrpelje-Kozina pa so v njem dostojno uredili pisarniške prostore ter poskrbeli za lep videz njegovega pročelja. Za letošnji slovenski kulturni praznik pa je hiša dobila še srce - prelepo dvorano, s kakršno se ne more ponašati marsikatero slovensko mesto. Dvorana ima 224 sedežev v topli sivobarvni intonaciji. Pred njo je še manjše preddverje, primemo tudi za razstave. Prenovitvena dela so stala 37 milijonov slovenskih tolarjev; delež sredstev Ministrstva za kulturo je 1.7 milijona slovenskih tolarjev. Ponedeljkov večer me je resnično razveselil. Ostal mi bo v spominu kot skrbno pripravljena prireditev domačinov. V polni dvorani ljudi je svečano zadonela pesem Tržaškega okteta, kateremu je sledil nastop harfistk iz Kopra. Slovesnost je povezovala domačinka Ester Barba, ki je v kratkem nagovoru orisala tudi zgodovino doma, v katerem je po zaslugi tamkajšnjih učiteljev kultura vedno živela - čeprav tudi v nezakurjeni dvorani in med propadajočimi zidovi. Foto Dušan Grča Poseben pomen sta dogodku dala govornika. Župan Vekoslav Krebelj je dejal, da si bodo v dvorani ljudje s kultunimi dogodki in prireditvami nabirali novih moči za bolj humano življenje in za demokratične odnose. Minister za kulturo Jožef Školč, kateremu je bila dana tudi čast, da je prenovljeno dvorano izročil ljudem v uporabo, pa je izrazil presenečenje in pohvalo, ker so v kratkem času - od jeseni 1997 do februarja 1998 - zmogli z vsemi preu-reditvenimi in obnovitvenimi posegi veliko in zahtevno delo. Obljubil je tudi nadaljnjo pomoč države za posodobitev in ureditev knjižnice, ki je zelo obiskana. Omeniti moram še prisrčno, dasiravno skromno pogostitev, ki sojo pripravili domačini. Z njo so poskrbeli, da seje slovesnost spremenila v prijetno družabno srečanje. In, kar je najpomembnejše: domačini obljubljajo, da si bodo v prenovljenem Kulturnem domu Hrpelje prizadevali za kakovosten kulturni program! Lučka Čehovin - ravnateljica Kosovelove knjižnice. Trg Mirka Pirca 1, 6210 Sežana GORENJE SIMPLE&LOGICAL GORENJE ENOSTAVNO IN LOGIČIMC ŠKOCJANSKE JAME i '-'V" V Postojnski jami lahko vidi j ^,si le more srce poželeti, imajo priK v Iv1‘IT- ^sgj 8>. Informacije: Škocjanske jame, 6215 Divača, Matavun 12 Telefona: 067/60-122 in 60-169 fax: 067/73-384 ci vsak dan: | V ' IX: 10,00, 11,30, 13,00, 14,00. 15,00, 16,00, 17,00 X: 10,00, 13,00, 15,30 » III: 10,00 ter ob nedeljah in praznikih tudi ob 15,00. tooo'001 i?VlS £jT oNS,-vb ...NEPOZABNA DOŽIVETJA. * " Nova Gorica vas prijazno vabi. Vse je že pripravljeno, da PREŽIVITE LEP IN NEPOZABEN VEČER. IGRE, ZABAVNI PROGRAMI, RAZLIČNE prireditve. Za sladokusce odlično PRIPRAVLJENE JEDI DOMAČE IN TUJIH KUHINJ. Če PA ŽELITE PREŽIVETI Z NAMI KONEC TEDNA, VAM NAŠE GOSTOLJUBNO OSEBJE NUDI VRHUNSKO POSTREŽBO V HOTELIH S ŠTIRIMI ZVEZDICAMI. PESTROST BIVANJA DOPOLNJUJEJO IZLETI V PISANO OKOLICO NOVE GORICE TER ODLIČNO OPREMLJENA ŠPORTNA SREDIŠČA, KI BODO ZADOVOLJILA TUDI NAJZAHTEVNEJŠE LJUBITELJE ŠPORTA, NARAVE EM ŽIVLJENJA NA PROSTEM. V PRIJETNEM OKOLJU KONFERENČNE DVORANE PERLA, OPREMLJENE Z NAJSODOBNEJŠO TEHNIKO, PA LAHKO DOBRO POČUTJE ZAGOTOVIMO TUDI POSLOVNEŽEM. Skratka, doživite Novo Gorico, tako kot so jo doživeli že mnogi -skupaj z nami! Dobrodošli! Nepozabni trenutki s Hitom! Informacije: Tel. 065 28221 - 27258 Fax 065 26430 Internet: http://www.hit.si - E-mail: pavlin.suzana@hit.si WT Hoteli Igralnice Turizem Sklenite naročniški razmerji za analogno NMT in digitalno GSM omrežje za trajno polovično naročnino. l(NMT) + 1 (GSM) = 1 naročnina Benefon Delta (NMT) 135.900,00 SIT 85.900,00 SIT Cena je brez prometnega davka. Ericsson GA 628KgK| S9.900.00 SIT 22.222,00 SIT Nokia 8110 i «JIltt4T)ee$e-STF 64.222,00 SIT Ericsson GH 68»jg 134.900,00 SIT 89.222,00 SIT Ericsson GF 788 M4t960999TF 109.222,00 SIT Vse cene so brez prometnega davka. ALS (alternate line Service) Dve številki na eni naročniški kartici - dodatna storitev, ki bo kot svetovna novost kmalu zaživela tudi v Sloveniji. Informacije in pogoji: Mobitelov svetovalec na brezplačnih telefonskih številkah 24 ur na dan: 080 70 70 za klasično omrežje 041 685 685 za mobilni omrežji in na vseh prodajnih mestih Mobitela