Gorski :                                
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra
9. Kako je na luni.*
Profesor Silvester je povedal vaški mladini zgodbo o Dolarjevem Pe-terčku, ki se mu je sanjalo, da se je s svojim očetom in stricem-profesorjem odpeljal v zrakoplovu na luno. Polna poučnih zanimi-vosti je bila ta pot, a tudi polna nevarnosti. Najhujše pa je popatno trojico zadelo tisti hip, ko je priletel zrakoplov z neznansko močjo ob trda tla na luni. Obležali so v svojih čolničih iz gumija kakor mrtvi.
Toda kmalu se je pokazalo, da je v njih še življenje. Prvi je začel gibati Peterčkov oče, ker je bil najmočnejši. Roko in nogo je privzdignil in opazil, da je še cel... In nele cel: kmalu je bil tudi spet na nogah in je začel tresti starega profesorja in Peterčka. Brž sta se tudi tadva prebudila iz nezavesti. Pač so čutili potem vsi trije precejšnje bolečine po svojih kosteh in udih. A živi so vendarle še bili. Videti je bilo, da jo je še najbolj skupil Peterček. Kar jokal bi bil, tako mu je gotnazelo in ga skelelo po bedrih in glavi, po lakteh in hrbtišču. Toda stari profesor mu je dal brž nekaj okrepčujočih kapljic, ki jih je imel tudi za take slučaje s seboj, in se je Peterček kmalu ž njimi oči-vidno okrepčal.
Ko si je malce opomogel, je vprašal radoveden profesorja: »Kajne, da smo zdaj že na luni in da ne bo treba več potovati dalje? Čudno to! Saj je tukaj ravnotakšno kamenje in pesek, kot da srao na zemlji! In solnce — ali ne sije tako, kot bi bil jasen dan, pa nebo je polno zvezd kot na zemlji, kadar Je noč! Pri vsem tem je pa vendar nebo temno, čeprav je okrog nas svetel dan.« Celo kopico vprašanj je stresel mali Peterček v svoji zvedavi bistroumnosti pred starega učenjaka. Toda bolj ko je tiščal vanj, manj je zvedel od njega. »Kako je to? Ali je oglušel pri padcu ali kali?« Peterček je premišljal... »Čakaj, še enkrat mu zatrobim na vse grlo!« — Iri zavpil je, kolikor je imel sape njegov meh: »Stric! Slišite! Ali nič več ne slišite?« — Pa — kaj to? Saj Pe-terček niti samega sebe več ni slišal! O tem se je prepričal prav dobro, ko je skusil iznova ujeti svoj glas. Zdelo se mii je, da bo vzrok gumijasta kapa, pritrjena nad glavo. Zato jo je skusil premakniti. Stari profesor pa je brž raz-jarjen prijel dečka za roko in mu dal vedeti, naj pusti zračno kapo na glavi pri miru, če noče, da umre. Potem je dal tudi Peterčkovemu očetu znamenje, da bo zdaj pokazal nekaj posebnega.
Vzel je v roke nabit samokres in ga večkrat zaporedoma sprožil. Oče in sin sta pač videla ogenj, ki se je pokazal ob strelu, poka pa nista slišala nobe-nega. Profesor je vzel kos papirja in njima zapisal sledeče:
»Stno pač na luni, kjer ni zraka! Kjer pa ni zraka, tam tudi ni nič slišati. Če postavimo na zemlji v stekleno posodo, iz katere smo zrak popolnoma odstranili, električni zvonec, ga nič ne slišimo. Podobno je zdaj
" Qlej članke »Potovanje na luncnc v Vrfcu 1925/26 št. 4—9.
10
z nami na luni. Smo v brezzračnem prcstoru, zato bi nič ne slišali, četudi bi kdo s kanonom streljal kar tu vpričo nas. Karkoli bi torej rada povedala, mi morata zapisati, in le pismeno bom tudi jaz občeval z vama.«
Potolažena sta prikimala učenemu starini oče in sin. Potem je zamahnil oče z roko proti solncu, ki je sijalo s tako svetlobo, kot sije na zemlji, kadar je najlepši dan, in proti zvezdam, ki so migljale na daljnem cbzorju, pa je vladala okrog njih samih popolna tema, podobna kot je na zemlji, kadar je najbolj črna noč.
Profesor spet vzame papir in zapiše: »Pomnite, da smo v brezzračnem prostoru. Svetloba na zemlji nastaja le na ta način, da gredo solnčni žarki skozi zrak, ki dobi ob njih svetlobo. Tu pa ni zraka, zato tudi ni svetlobe. In prav zato vidimo zvezde tudi ob solnčni svetlobi, ki sicer na zemlji ob raz-svetljenem zraku izginejo našim očem.«
»Čudno, čudno!« zamcdruje mali Peterček. »Kaj bi vendar zemljani počeli, če bi morali živeti na luni? Ne bilo bi ne petja ne zmerjanja ne glasne molitve in ne kletve, in če bi hodili v šolo, bi morali"imeti sarao pismene naloge!«
Profesor pa da Peterčku in njegovemu očetu z roko znamenje, naj mu sledita. In šli so v smeri hriba, ki se je dvigal sredi prostrane ravnine. Kamor pa je stopila njih noga, povsod je bila gola pustinja: Ni bilo ne trave in ne grmovja ne drevja in nobenega cvetjanikjer. Pa tudi nobene živali ne v zraku in ne na trdem ni bilo videti. Pravtako niso nikjer zadeli na kako vodo, ne na tekočo in ne na stoječo. Pa tudi najmanjšega šuma ni bilo čuti. Povsod je kraljevala grobna tišina, in vsenaokrog so se dvigale divje razsekane skale s svojimi prepadi in črmi.                                                      (Nadaljevanje.)
11