Ktera sredstva naj bodo učitelju v porabo, da vzbudi v učencih Ijubezen do čitanja koristnih knjig. (Govoril učitelj V. Burnik pri okr. učiteljski skupščini v Rudolfovem.) Glavni namen ljudske šole je, da se učencu na podlagi naukov, ktere si je po večletnem šolskem obiskovanji pridobil, v njegovem dalnjem izobraževanji zdatno pomore. Svoje lastno izobraževanje brez pomoči drugih pa izvira iz čitanja koristnih knjig in iz lastnih praktičnih skušenj. Med tema sredstvoraa za svoje lastno izobraževanje je vsakako prvo važnejše in imenitnejše. Ne krenili bi pa na pravo pot, ako bi bila naša pozornost obernena le enemu teh sredstev; kajti s porabo prvega bi postali pedantje, a s porabo drugega, praktični nevedneži. Le pametna poraba obeh teh sredstev nas vsposobi. da dosežemo, bodi si v kterikoli stroki hoče, važne i daleč segajoče vspehe. Dalnje izobraževanje našib, šoli odraslib učencev, se naslanja poglavitno na čitanje dobrih knjig. Mnogo se nabaja odrašenih, ki posebno radi čitajo, a tudi ogromno število je takih, kteri knjige znotraj nikdar ne pogledajo, kteri so komaj čakali, da so obrnili šoli hrbet in bili po njih izreku rešeni ^velike muke". Taki dostikrat pozabijo čitati in pisati. Težko je učitelju pri srcu, ako učencu ponuja kako knjigo iz šolske knjigarne, a tnu ta mrzlo odgovori, da nima časa čitati. Zgodi se tudi večkrat, da marsikteri prinese knjigo, ktero si je izposodil, umazano in raztrgano nazaj, a čital je nij. Toda, ako take nevesele slučaje natančneje premišljaBio, našli bodemo, da morebiti taki, ki ne kaže nikakoršnega veselja do čitanja, nij sam kriv te antipatije do knjig. Takih vzrokov se najde lehko mnogo. Morebiti je dotični učitelj, komur je bil učenec večino časa izročen v vzgojo, sam zakrivil, da učenec nima nikakoršne Ijubezni do čitanja, ker nij nikdar rabil sredstev, s kterimi se vzbuja ta nagon do koristnih knjig. V tem oziru nij še učitelj zadostil svoji imenitni nalogi, ako svoje učence navadi gladko čitati, ampak sveta dolžnost mu je tudi, da vcepi v srcih mu v poduk izročenih ljubezen do čitanja, da bode učenec v prostih urah z veseljem in zaželjenjem segel po knjigi, in tako. ko rnu bode pozneje učiteljeva podpora popolnoma odtegnena, lahko svoje izobraževanje nadaljeval. Prvo in najimenituejše sredstvo, s kteriin se učencem knjige priljubijo, je spretnost v gladkem, lepoglasnem čitanji. Kdor se bojuje s zlogovanjem, takemu je čitanje velika muka, in knjiga naj bode še tako zanimivega zadržaja, mu ne bo nikdar dopadla. Taki je knjigi velik sovražnik. Prečital bode morebiti eno stran, a potem mu bode dolgo zadosti. Le komur čitanje gladko teče, komur je na prvi pogled misel vsacega stavka jasna, takemu se bode knjiga kcnalu prikupila. V prvi vrsti med vsemi drugirai prednieti mora biti v ljudski šoli čitanje in sploh jezikov nauk, in ako se ima tudi gojiti na stroške drugih predinetov. Zraven dobrega čitanja se morajo učenci tudi seznaniti z izrazi pismenega jezika, da jim bode knjiga, ktera jim v roke pride, lahko umevna. Ljubezen do čitanja naj se začne vzbujati že v malih učencih s pripovedovaDJem povest in basnij v vezani in nevezani besedi. Povesti naj bodo zaniroive, iiaj obsegajo dobre in slabe lastnosti človeške in naj bodo primerne učencevemu razumu in starosti. Za male učence Daj se zbero povesti kratkega, lehko umevnega, a za večje obširnejega zadržaja. Pripoveduje naj se ognjevito, resno in zanimivo. Krepka, glasna beseda učiteljeva in njegovo bistro oko očara učence, da imajo le za učitelja oko in srce. Učenci radi poslušajo povesti in prosijo mnogokrat učitelja, naj jih zopet zveseli s kako povestijo. Iz tega pa sledi hrepenjenje po novostih in komaj znajo nekoliko čitati, že iščejo po svoji knjižici povest, s kterimi se kratkočasijo. Ko so se učenci navadili že piecej dobro čitati, nastopi čas, v kterem se ima z vsemi mogočimi sredstvi zarad čitanja na učence vplivati. Tu je treba s pozornostjo zbrati berilno gradivo, ktero se bode prvič učencu dalo v roke. Zaradi tega se je ozirati na njegovo starost, njegovo individualnost in razvitek njegovega uma. Mlajšim učencem naj se odločijo povesti kratkega, bolj veselega zadržaja, a večjim, kteri so že več prečitali, povesti, ki morebiti obsegajo celo knjigo. Jako napačno bi pa bilo, ako bi se učencu knjiga ponudila, ktera njegovemu razumu nij primema in nezanimiva, n. pr. prestrogo znanstvenega zadržaja. Tudi knjige, zadevajoče kmetijstvo, naj se učencem, še šolo obiskajočim, nikdar ne ponudijo. S takim početjem bi se ljubezen do čitanja nikakor ne pospeševala, ampak še celo mogoče je, da se učencu to veselje, kterega je morebiti popred mnogo imel, popolnoma vzame, da postane potem knjigi sovražen. Utis, kterega je napravila v prvič kaka reč na nas, je mnogokrat tako mogočen in dolgotrajen, da ga pozneje važni protiutisi ne morejo izpodriniti. Naj stalnejši in naj krepkejši utisi v mladostnem duhu so sigurno povesti, ktere niso nravnosti nasprotne, timveč takih lastnostij, s kterimi se v mladini nravni Čuti blažijo. Učiteljeva skrb naj bode, da le učenca za čitanje pridobi; po podučnih znanstvenih knjigah bo učenec po dokončanih šolskih letih sam segel, ko mu bodo to potrebe njegovega stanu velevale. Tndi vrednost in potrebo čitanja naj učitelj pri vsaki priložnosti posebno povzdigne. Dostikrat so spisi v šolskem berilu važno sredstvo, s kterimi se lahko dokaže imenitnost čitanja dobrih knjig, ker blažijo srce, bistrijo um, pospešujejo omiko in prinašajo človeku dobiček. Učitelj naj učencem predoči veljavnost izobraženih, omikanih ljudi, ktere vse spoštuje ter išče pii njih dobrega sveta. Preveri naj jih s zgledi, da nevednež nima nikakoršne veljave, in se večkrat kesa, da si nij izbistril bolje svoj um, ko ga morebiti lastna škoda prepriča o potrebi izobraženosti. Takemu početju sledil bode gotovo dober uspeh pri večini učencev. Naše Ijudstvo bode skrbelo tudi za duševno hrano in omika bode slednjič odstranila tudi ograjo, ktera ji je zadrževala pot do uborne koče. Tu bode dobila prijazen sprejem in stalno stanoTanje. Iz tega se bode pa tudi uvidel sad nove šole, in nadjati se bodemo smeli, da niz dobre šole prirastejo boljši časi". France Jeriša Detomil. Kar je bil 1.1848 iskreno pričel, nadaljeval je enako goreče 1. 1849. 0 tem spričuje dopis v Sloveniji 1. 2: sSlovesna beseda sloven. družtva v noviin stanovališu v Ljubljani", kjer omenivši Bleiweisovega ljubega pozdrava, Dežmanovega ponosnega izgovora nSlava Slavjanant" (gl. Slovenija 1849 1. 1) vmes že odmeva: BSlava Slavjankam! jez pri ti priči ponosno izustim. Prav tako, slavne domorodke, drage posestrime! V narodne zbore, k narodnim veselicam zahajajte, kjer se slavjanska pijača iz čistiga narodniga vira pije, kjer iskrice svete ljubezni k svojirau narodu vnete serca prešinvajo. Pod slavjansko lipo, drage vertnarice, tam si naberite žlahtnih sadik, in z materno skerbljivostjo vcepite slavjanske cepe v mlade serčica svojih prihodnih nadepolnih sinkov in hčerk. Biti slovenske kervi bodi ne samo Slovencu, ampak tudi Slovenki ponos! Zdaj še le morem radostniga serca izreči, de so se slovenske Vile zbudile in zopet oživele, ko jih tudi njihne sestrice priznajo. Zdaj še le bo narodno kolo popolno postalo, ko ste tudi ve vanj stopile. Le krepko naprej, drage sestrice! 21* ta svitla zorica nam jasni dan obeta, v megleni delji se veličanski bram Slave bliši. Sveti ogenj rodoljubnih serc mora temno meglo predreti, in ako Bog da in sreča junaška, dospeli ga bomo!" —In opisavši besedo in sprelepo petje na koncu pravi: ,,Tako smo začeli in končali pervi dan noviga leta. Prijazne zvezdice so nam domu gredočim na jasnim nebu blisketale, in vsak si je pač v sercu mislil: Glejte znaminja slavjanske prihodnosti, kako se nam prijazno iiasprot smehljajo! Zdaj je orjaške grive stresel česki oroslan, mogočne perutnice razprosterl slavjaDski orel od Savskih bregov do Tatranskih gora, jugoslavjanska zvezda se je vzdignila in svit svoj razsiplje čez poljane sveta! To leto ne bo več rodilo Kosovih polj in Belih gora. Razširila se bo veličanska lipa proti severu in jugu, proti izhodu in zapadu, in pod njenimi mogočnimi vejami bo ovčar in junak, cveteči mladenč in stari sivček na sveto trojico Slavjansko ozirajoč se s prepolnim sercam prepeval: nHej, Slavjani, naša reč slavjanska živo klije, Dozorila bo, že veličanski sad nasprot nam sije!" Jeriia Enako navdušeni so drugi dopisi njegovi vSloveniji in vLjubljanskem Časniku 1. 1850/51 — eni še izLjubljane, eni že zDunaja. Tako so (1. 1 — 3) znamenite: nPripovedke slovenskiga naroda", po raznih krajih nabral F. Jeriša. — Kot Detomil pa je pisaril v Vedeža, kjer se 1. 1849 nahajajo pesnice njegove: MNada ali up"; nBarkica" (0 pervim godu Vedeža); nDeklici z veučikam"; pa basen BŽabe" po Ciglerju, nekoliko z ilirskimi oblikami. — L. 1850 prilika ,,Nova oblačila"; basen nSolnce in megla" v pesmi po poljskem Niemceviča; pripovedke nSlavček; Tutki-Jedim; Rajska ptica"; popisi BSuslik; Arabci; Južnoruske stepe". —Poslednje popisvanje je bilo tedaj že v dr. Bleiweisovem Berilu za I. gimn. razred, kjer so iz Vedeža ponatisnjene Jerišatove stvari, na pr. Mali kainnar; Žabe; Slavček, in dokaj mila nZvezdica", pesen sorodna z Ledinskega nAngel in dete". — V Berilu II.: Nova oblačila; nStepni požari v južnej Rusii" (str. 44 — 50). — V Berilu III.: BNarava — občna gostionica" (str. 1 — 9) po Šubertu; nNebeški ovčar" poHerderju; nVeliki petek vRimu" po StaudeDmajerju (str. 121—129). — VBeriluIV.: »Božja modrost v natvori" (str. 42 — 51) po sv. Avguštinu; MPogled na Prago" (121—126) po VI. Zapu, iz češke čitanke, in naslednja nnarodna Litvanska" (str. 68. 69.): Lipova harfa. Mlada pevka o potokuTam so ribči jo zagrebli. Belih rožic je iskala,Al na grobu vzrastla lipa, Omahnila, vanj je pala.Vzrastla lipa je košata, Val je unesel jo do morja;In iz lesa mlade lipe Morje pa jo valovitoBratec harfico zrezljal je, Verglo je na breg zeleni, —Harfo krasno, miloglasno. BOj kak nežno, oj kak miloTo je mila hčerka raoja. Lipova mi harfa pojel"Eako jasno si na ušesa BBDa to lipova je harfa?""čujem glasek njen doneti! Vzklikne mamica jokaje,Kako milo nje dušico Oj to sestrica zgubljena,Čutim veti v serce svoje!"" »n Najbolj zaslovelo pa je mladega pesnika našega ime po ,,Hebrejskih melodijah", kterih je (I. —XXIII.) po angleškem L. Bjrona (r. 1788, u. 1824) poslovenil v Novicah 1. 1852 1. 63 — 99 s tem-le predgovorom v opombi: nTe melodije, al da je po našem imenujem, te viže je visoki pesnienik za glasbo složil; torej naj nikdo ne išče v njih doveršenih pesniških obrazin, ker bode le čertice našel. Vsaka viža za se je cvetlica, ta mila vijola, ali tiha spominčica, ona ponosna solnčnica ali bleskosijajna potonka, — le ako v s e vkup povežeš, dobiš krasen venec. One so čutljeji i posamni vzdihi nesrečnega naroda — čiste kaplje, v kterih se odraža zdaj bleda zarja milejih časov, zdaj radostiva nada onkrajnoga žitja; tu sveti serd v oholem svojivci, ondi Božja pravičnost ali Božje Veličanstvo — iz celoga venca pa veje strah Božji, vdanost v Njegovo voljo — živa ljubezen doNjega: do zgubljene domovine. Toliko v porazumljenje. Kar prevod utiče, sim se kolikor mogoče izvirnoga merila deržal; le ondi, kjer bi bil čudovitni kratkoti angleškoga jezika marsikako lepoto v dar prinesti moral, sim merilo nekoliko razrahljal in raztegnul, kar, mislim, čitatelja ne bode preveč motilo". Tako prevoditelj. — Melodije so z naslednjimi naslovi: nOna. Davidova harfa. Onkraj groba. Divja gazela. Jokajte o njih. Ob Jordani. Jephtova hči. Na grobi. Moj duh je mračen. Nje smehljej. Dodelal si. Savlova pesem pred zadnjo bitvo. Savl. Vse je prazno! pravi pridigar. Življenje duha. Vid Belšacarja. Luni. Očitovavcu. Mariamna. Na dan, ko je Tit Jeruzalem sosul. Ujeti pevec. Pobitva Sennacheriba. Iz Joba". V zgled bodi: VI. Ob Jordani. Ob Jordani Arabski tekajo velblodi, I po Sionskem hribi malikvavec hodi, Na Sinaji čestivec Balov klanja se — I tam — clo tam — oBog! i streleTvoje spe? Kjer Tvoja dlan v kamnito desko je pisala! Kjer ljudstvu Tvoja se je tenja prikazala! Kjer glorja Tvoja v plamodev zasterla se: Tvoja — kogar, da bi ne umerl, nikdo ne uzre! 0 daj, da v bliski zor Tvoj k nam se v niz zaaveti, Zbij britko sulco zatiravca roki kleti! Kak dolgo še teptal bo Tvojo vlast trinog? Kak dolgo še brez službe hram bo tvoj, o Bog! xm. S a v 1. BTi, čigar zarot mertve bdi, Pokliči vun proroka mi!" n,,Iz groba, Samvel, dvigni se! Glej! veščec, kralj pred tabo je!u" Zmaje se zemlja; on vsred stoji oblaka, Luč obledi, pred trugo nja beže. Stekleno smert 'z oči mu stermih zre; Je roka vela, suha žila vsaka. V kosti beloti noge mu blišče, Sgerbančene, brezkitne, užasnive; Brez sape glasi od ustne negibljive, Ko jamski vetri, votlo mu done. — Savl vidi, i pade, kakor dob, ki trešne Na mah ga strele plamovdar požrešne. ,,Kdo sen mi moj nepokoji? Kdo je, ki mertve tu budi? Si ti, o kralj! — Glej, brez kervi So leti udje, i merzli: Tak' moji so; i taki bdo I tvoji jutri, vred z men6: Pred no bodoči dan bo preč, Tak bodeš ti — tak sin cveteč. Ostani zdrav, za dneva le, P6j prah bo najin smešal se. Tam z rodom ležal bodeš vel, Prodertim od nebrojnih strel; Od boka meč zabola bo Tja roka v serce ti toplč: Brez krone i glave zgibnula Sin, otec, Savla hiša vsal" Pedagogičn i pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (3. del.) 17. Ni ga gerjega človeka na svetu, nego je nevošljivec. Ko bi pač enkrat napredovalo človeštvo tako, da bi se zamogla izbrisati ta beseda in vse, ktere so ž njo v zvezi iz človeškega govora! — Nevošljivost je strast, ktera škoduje le, — kakor vse strasti — nevošljivcu samemu. čemu smo nevošljivi komii? Zato, ker ima bodisi duševne ali telesne prednosti, kterih mi niinamo, tudi zato, ker je bogatejši nego mi, tudi zato, ker se mu ni tieba vkvarjati s tako težkim delom, nego se raoramo mi. Takoj se vprašamo, če vidimo koga srečnejšega od nas: čemu se godi temu bolje, nego meni? Zakaj bi se meni ne moglo goditi tako, kakor njemu? — Na to ne najderao dostikrat odgovora. Naj sledi tu odgovor na to, kterega sem omenil že v nekem prejšnem pogovoru: nVsak je svoje lastne sreče kovač". čemu smo nevošljivi komu, ker iraa duševne prednosti pred nami? Pomislimo pred vsem, da vsi Ijudje nimajo enacih zmožnosti: eden je prejel pet, drugi dva, tretji en sam talent. Glejmo samo, da še tega enega talenta ne zakopljeino. In ako ga zagrebemo, potem še le zavidamo onega, ki jih ima več, in otiega, ki še tega enega ni zakopal. A naše socijalne razmere natn dajo mnogo priložnosti, da smo nevošljivi. Pač je žalostna resnica, da dostikrat najmanj taleDtirani ljudje dosežejo visoke službe; a taki, ki so s talenti obdarovani v obilni meri, ostanejo le na nižjih stopinjah. Tega ne more nihče ovreči. — Ti so seveda dospeli na te visoke stopinje le po protekciji, s svojim lizanjera in klečeplastvoin. In mož, kterernu ne pripušča značaj, da se poniža tako daleč, čegar duh se ne pusti vkloniti, — ta ostane zadej, on nima nikjer besede, in tako se njegov talent sam pokonča. Koliko uničenih talentov pač imajo na vesti že naše socijalne razmere, in dan na dan se kopičijo nove žertve. Pač pravi nemški pregovor: nWem Gott das Amt, Dem gibt er auch den Verstand". Ali kakor ste slabi ritni tega pregovora (Amt in Verstand), tako slab je njegov pomen. Razum se ne pridobi s službo, ampak tega mora človek že imeti, preden jo dobi. — Kako bi se dal posloveniti ta pregovor? Boljši ne sme biti, nego je neiuški. V ta namen te pokličem, ljuba muza, na pomoč, pomagaj mi, da ga dostojno prestavim. — Glasi naj se tako-le: nKomur da Bog kriih, Temu da tudi trebuh". Rimi ste slabi, pomen tudi ni prav dober. A kdo bo kaj boljšega pisal, kakor resnico! S kruhom si ne pridobi človek nikdar več duševnih zmožnosti, ali zato mu vzraste trebuh, velik trebuh, debel trebuh. Po omiki se dele nevošljivci na dva dela: v omikane in neomikane. Omikan zna skrivati svojo nevošljivost. On je kolikor mogoče prijazen z onim, koinur je nevošljiv. Ali v žepu derži vedno pest. Kako rad bi te vdaril ž njo! Ali to ne gre tako. Pregrešil bi se zoper dostojnost. In vse bi mu očitalo, da je neolikan nevošljivec. — Kaj mu je storiti? Gre in zakoplje svojo nevošljivost globoko v svoje persi, serdi se na skrivnem. Serd ali jeza škoduje človeku, — pravijo. V jezi ne ve človek kaj dela, — tako tudi pravijo, — ako mu jeza prikipi do verha, se izlije na vse, kar je v njegovem obližji. Nič ni varnega pred njim, niti ljudje, niti živina, niti kamenje, niti les. Iroaino dokaj izgledov, da je marsikdo izlil svojo jezo na deske, ter jih pretepal in preklinjal. — Ali huda je tudi ona jeza, ktere ne pustiš prikipeti do verha, ktero tako rekoč vedno požiraš. Ona ti razjeda tvoje persi, dokler jih ne uniči. Imamo izgledov, da so raogli nevošljivci z zdravjem diago plačati svojo nevošljivost. Neomikan nevošljivec je pa ves drugačen. On ne skriva pred nikomur svoje nevošljivosti. Vsakemu pove v obraz in tudi tebi, da ti je nevošljiv, kajti ti nisi po njegovih mislih vreden tega, kar si dosegel, in priseže ti, da se bo maščeval. — Svet ga imenuje, kakor sem omenil, neomikanega nevošljivca. Ali boljši je nego omikani. Kajti veš določno, s kom imaš opraviti; veš, da se ga imaš bati, lebko se ga ogneš. — Ali zoper omikanega nevošljivca niraaš sredstva. In piči te naposled, kakor gad. Visoko ceniti se mora mož, ktererau je neznana nevošljivost, ta hudobna strast. Nevošljivi so tudi narodi narodom zarad boljše vlade, bogastva in druzih stvari. Na to se je odgovarjalo že mnogokrat. Reklo se je: vsak narod ima tako vlado, kakoršno zasluži. To ni res. Pred Bogom, našim stvarnikom, smo vsi enaki; in čemu bi tudi ne mogli biti pred raznimi vladarji? Tukaj se ne raore navesti pregovor: nKakor si postelješ, tako bodeš ležal". Zakaj ne? Zato, ker si noben narod ne postilja sam, ampak si mora tako, kakor mu veli vlada. Ta pregovor ima le pomen v življenji vsacega posamnega človeka. Le v konštitucijonelnih deržavah si postiljajo narodi sami. Le gledajo naj, da volijo može za poslance, ki so prijatelji naroda, ki ga poznajo natanko, ki vedo njegove potrebe, — ne pa može, ki ga smeše pred celim svetom. Mi sovražimo nevošljivce, a vendar jih delamo sami. Že v zgodnji mladosti jim vcepljamo to nečednost v njihovo mlado serce. Znano je, da mnogi stariši nektere otroke bolj ljubijo, kakor druge. Tem svojim ljubčekom dajo vse, kar le hočejo, dajo jitn boljša jedila, lepšo obleko, prizanašajo jim napake, jih nikdar ali malokedaj kaznujejo, i. t. d. Ali ni to najboljše sredstvo, zbuditi v sercih onih, ki se zanemarjajo sovraštvo in nevošljivost? Naj navedem nekaj verstic iz Fenelona. On pravi: »Opazujte dobro, kako že v pervi mladosti otroci radi poiščejo one, kteri se jim sladkajo, in se omikajo onim, ki so ostri ž njitni; kaka dobro razumejo, kričati ali molčati, da dobe to, kar žele, koliko zvijače in nevošljivosti imajo že v sebi". Vsega premisleka je vredno tudi to, kar piše sv. Avguštin. nVidel sem", piše, — wnevošljivega otroka; ni še znal govoriti; a gledal je že na otroka, ki se je dojil iz tistih pers kot on in ž njim vred, z bledim obličjem in z razdraženimi pogledi". Tem besedam se ne smemo čuditi, tudi se ne smemo jeziti, da so taki otroci na svetu. Poterkajmo se na svoje persi, ter vprašajmo se: ali nisino mi sami taki, in ali uii odgojamo tako svoje otroke, da se ne more vseliti nevošljivost v njihova serca? — Težko borao potem vergli kamen na koga druzega. Najpervo je potrebno pri odgoji, da čujemo, da se ne vseli nevošljivost v mlada serca. Vendar ako se je vselila, glejmo, da jo spravimo iz njega. Kako? — Na to nam odgovarja sv. pismo najbolje: nAko tepeš svojega otroka s šibo, bodeš rešil njegovo dušo pekla". Ne mirujte stariši, dokler ne izrujete s korenino te strasti iz otroškega serca. Niti najmanjše trohice je ne sme ostati v njem. Seveda, ako ste mu jo vcepili vi v serce, bi bilo nepriličnejše, ako bi vas položil na klop, ter vas nasekal. A ubogi otroci morajo tolikokrat terpeti za vaše napake, vaše pregrehe. Tudi bi ne dosegel nič, ako bi vas kaznoval: otroku bi ostala vse eno ta nečednost. Glejte tedaj, da jo odpravite vi. Ni ravno treba začeti takoj s tepenjem. Opominjajte ga, podučite ga, kako gerdo je, če je nevošljiv. Če to ne pomaga, zažugajte mu kazen. In če ga še to ne izboljša, potem pa le šibo v roko. Ne pustite rasti ž njim te strasti! Čem večji bode, tembolj nevošljiv bode tudi. Pred vaem pa vi sarai ne bodite nevošljivi, ali vsaj otroku se ne kažite tacih. Ne govorite v njegovi pričujočnosti; kakor se dostikrat zgodi, n. pr.: flTa ima toliko, in jaz nič; — ta ima večjo srečo, kakor pamet; — ta je dosegel to ali ono le po svojih prijateljih; i, t d," — Še enkrat ponavljam, da nam naše socijalne razmere dajo mnogo priložnosti, da smo nevošljivi, res je tudi, da bi se zamogla nevošljivost še le takrat odpraviti iz človeškega govora, ako bi se izboljšale te razmere, in ako bi bila odgoja boljša. Ali začnimo vendar nekje. če tudi druzega ne, bodemo vsaj naše otroke v njihovi nežni mladosti obvarovali strupa nevošljivosti. — Jaz menim, da je to vsega premisleka vredno. Veselilo me bode, ako so padle te moje preproste besede na plodovito zemljo. Pognale bodo, če tudi ne precej, gotovo pozneje, čverste rastline.  (Dalje prih.)