  ̌      ̌   
P 46 (2018/2019) 326
Učeči se robot
A L
Roboti danes opravljajo številna dela precej hi-
treje in natančneje kot še tako izurjen človek. Po-
sebej programirani računalniki celo premagajo
svetovne prvake v šahu ali goju. Temu se lahko
čudimo, a njihova spretnost leži v programih, po
katerih se roboti ali računalniki odzivajo. Programi
so sicer bolj ali manj zapleteni, vedno pa so prila-
gojeni na dane okoliščine in se ne spreminjajo. Ra-
čunalnik preveri na miljone možnih potez pri šahu,
in se končno odloči za najprimernejšo glede na
dobro premišljen kriterij. Človek tega seveda ne
zmore, pri potezah se odloča intuitivno, pač glede
na omejeno presojo nasprotnika in pozicije ter na
prejšnje izkušnje. Pravimo, da človek razmišlja in
občuti, robot ali računalnik pa le natančno izvršu-
jeta vnaprej napisane ukaze.
Naši ukazi, po katerih se nehote ravnamo, niso
vnaprej predpisani, pridobili smo jih skozi življenje,
z igro in delom. Morda bi si zaželeli imeti robota,
ki bi nam bil podoben, ki bi govoril, se prilagajal na
nove okoliščine in bi nam bil pri roki kot kak pame-
ten in zvest pomočnik. Kako do njega?
Kako naj programiramo robota, da se bo učil, kot
se učimo ljudje od ranega otroštva dalje? Otroci ne
rešujejo nalog preko vnaprej napisanih specifičnih
programov, razvijajo se na povsem drugačen način.
Preiskujejo svojo okolico in s premikanjem svojega
telesa in igranjem s predmeti ugotavljajo zakonitosti
sveta. Prav tako se preizkušajo v govoru. Potrebne
podatke si preskrbijo sami, se prilagajajo novim oko-
liščinam in prenašajo pridobljene izkušnje na druga
področja. Robotu, ki naj bi se tako učil, bi morali na
začetku vpisati nekakšen program, ki bi ga usmer-
jal v otroško igro. Da bi lahko napisali tak program,
moramo poznati osnovno načelo otroške igre. Do
tega načela ni prav lahko priti, strokovnjaki na tem
področju še vedno vneto raziskujejo otrokov miselni
razvoj, saj marsikaj o njem ni povsem dognano.
Eno od možnih načel, ki obeta lastno učenje ro-
botov, bomo povzeli iz članka Samoučeči roboti, ob-
javljenega v letošnji marčevi številki revije Scientific
American (marec 2018, avtorica Diana Kwon). Na-
čelo je preprosto in temelji na spoznanju, da si naši
možgani vseskozi prizadevajo napovedovati poteke
vsemogočih dogajanj in se pri tem učiti ob razliki
med izidi dogodkov in našimi predvidevanji. Pa pov-
zemimo lep primer, ki ga najdemo v članku. Denimo,
da prvič srečamo ljubko mačko. Ker imamo doma
prav tako ljubko in krotko mačko, ki se rada pusti
crkljati, jo skušamo pobožati. A ko sežemo po njej,
nas mačka opraska. Svoje znanje o mačkah moramo
torej spremeniti – nekatere ljubke mačke niso pri-
jazne in opraskajo! Sedaj spet preizkusimo mačko,
in sicer ji ponudimo kak slasten zalogaj in pri tem
upamo, da bo potem prijaznejša. In res, ko zagleda
zalogaj, se pusti pobožati. Sedaj vemo, da se splača
ponuditi kak zalogaj mački, ki je sicer ljubka, a je še
ne poznamo.
Osnovni program, ki bi omogočil lastno učenje ro-
bota, bi moral robotu vcepiti radovednost in mož-
nost, da si spreminja svoj notranji miselni svet, brž
ko opazi razliko med pričakovanim in resničnim izi-
dom kakega dogodka. Da je taka pot smiselna, do-
kazujejo številni poskusi z malčki. Ti so, na primer,
posebej radovedni, ko opazijo nekaj, kar še zdaleč
ni v skladu z njihovimi pričakovanji. Naredili so po-
skus tako, da so malčkom pokazali predmet, ki se je
navidez premikal skozi trdno steno. To jih je močno
  ̌      ̌   
P 46 (2018/2019) 3 27
pritegnilo in začeli so podrobneje proučevati pojav,
ker so bila njihova pričakovanja v ostrem neskladju
z dogajanjem. Želja po uskladitvi svojega notranjega
miselnega sveta z zunanjim lahko pojasni marsika-
tero uganko v zvezi z otrokovim miselnim razvojem.
Morda niti ni potrebno omenjati, da bi moral imeti
robot, ki bi bil zmožen lastnega učenja, svoje telo,
da bi moral imeti možnost smiselno posegati v zu-
nanji svet, da bi moral videti in slišati in biti sposo-
ben oblikovati zvok. Moral bi nam biti torej precej
podoben, vsaj kar se tiče teh lastnosti. Današnji ro-
boti so vse preveč nerodni in krhki in imajo precej
slabo razvita čutila. Seveda pa je največja ovira do
učečega se robota nepoznavanje delovanja možga-
nov. Modeliranje misli je še v povojih, kar je spričo
zapletenosti tega organa povsem razumljivo. Da bi
vzgojili robota s človeškim načinom razmišljanja, bi
se morali z njim zelo dolgo časa ukvarjati, pravza-
prav bi ga morali vzgajati kot otroka in ga pozneje
vključiti v družbo kot sebi enakega.
Osnovno načelo otrokovega miselnega razvoja, ki
smo ga omenili tu, po mnenju nekaterih psihologov
nudi nov vpogled v razvojne posebnosti nekaterih
otrok. Na primer, nekateri avtistični otroci naj bi bili
preveč občutljivi na razlike med napovedmi in dejan-
skimi izidi pri kakem dogajanju. To morda pojasni
njihovo vztrajno ponavljanje prizorov, katerih izidi
so za nas zelo dobro napovedljivi.
Izkazalo se je, da laboratorijski poskusni roboti,
ki so jim vprogramirali radovednost, izkazujejo tudi
osnovno socialno obnašanje, torej družabne stike. V
želji po izravnavi zunanjega in svojega notranjega
sveta nehote in neprogramirano začno pomagati
drug drugemu. Pri otrocih je tako sodelovanje iz-
razito. To je razumljivo, saj velik del otrokovega
preizkušanja okolja zasede napovedovanje odzivov
drugih ljudi, otrok ali starejših.
Ta zapis smo začeli z ugotovitvijo, da nas roboti
za določena dela že močno prekašajo. Samoučeči
roboti so danes še v zgodnjem razvoju, namenjeni
so predvsem proučevanju zgradbe in razvoja člove-
ških možganov. V ne tako oddaljeni prihodnosti pa
utegnejo postati zelo uporabni stroji, pravi roboti iz
znanstvenofantastičnih zgodb. Možnost samouče-
nja in sklepanja pa lahko robotu ob napačni vzgoji
utrdi značajske poteze, ki nam ne bi bile posebno
všeč.
SLIKA 1.
Ko robot opazi razliko med napove-
danim in pravim izidom kakega po-
java, popravi svoj notranji miselni
svet tako, da se pri naslednjem po-
skusu razlika zmanjša. Po nekaj po-
skusih se razlika zmanjša pod tole-
rančno mejo, robot je svoj notranji
svet uskladil z zunanjim.
×××