Janko Sicherl:
Pomladanski smučarski izlet.
Pomlad prihaja v dolino. Gore pa pokriva še debela snežna odeja, da vse bele vabijo smučarje na gorske izlete.
Ves teden se je veselil Tonče nedeljskega smučarskega izleta na Go-renjsko. Stric mu je obljubil. da se pojdeta dričat na Planino, Tonče pa
je obljubil, da bo fant od fare, da bo v šoli in doma najbolj priden izmed vseh otrok. Oba sta izpolnila obljubo. V nedeljo sta zadela sladko butaro na rame in odšla poskočnih nog na postajo. V vlaku se ni mogel fantič odtrgati od okna in ob pogledu na gorske velikane se je spomnil pesmice:
Triglava visoko snežno glavo
že v sinji daljavi vidi oko.
Ko sta izstopila iz vlaka, je Tončeta kar zarezal v nos ostri pla-ninski zrak. Sneg je škripal pod nogami. Urnih krač sta jo rezala po gozdni poti proti Planini. Na levi in desni pa so še sklanjale k tlom moČDO zasnežene veje temnih smrek. Včasih pa je posijalo skozi zasne-ženi gozd nebeško sonce, da je fantu kar vid jemalo. Takih lepih podob fant še ni videl. Ne, tudi v gledališču nimajo tako lepih gozdnih kulis. Vsa narava ena sama pravljica ...
Strma pot je ogrela oba turista, da sta odložila nekoliko obleke. Stric že ve, kako se hodi po gorah. Gozd je postajal zmerom redkejši, kmalu sta prišla na prostrano planino. Tu je bilo toliko snega, da sta navezala   smuči in že se je pričeujala prijetna smuka po svežem pršiču.
Koče so bile močno zasnežene tako, da sta le s težavo poiskala Mar-tinovo kajžico. Tam sta staknila nekaj desk. Dobro sta se oblekla in sedla v sončni kotiček, kjer sta bila varna pred mrzlo sapo, ki je brila od snežnikov. Tonček ni mogel verjeti, da so gore tako zrasle, saj se vendar iz doline vidijo tako oddaljene. Ves se je zamaknil v Zlatorogovo kraljestvo in ni opazil, da se stric že masti s priboljškom, ki ga je po-tegnil iz nahrbtnika. Stric je vedel, da niso lačne samo oči, ampak tudi želodček, zato je dejal :  »Poglej še ti v nahrbtnik,   tu notri je   tudi lep
110
razgled. Podpri se, da ne boš omagal  na  smuki. V kočo sicer ne moreva, pa bova pustila tu nahrbtnike, na bližnji vrh pojdeva, iam bo Iepa smuka.« Tako je tudi bilo. Z vrha sta se smučala, da se je vse kadilo. Tonče je večkrat zamenjal DOge z glavo, in stric je rekel:
»To nič ne de!«
Če lep smuk te mika,
poskusi ga,
naj bo na kraju pika!
No, pa tudi striček se je večkrat zamajal,
ker mu je trebuh nagajal.
Koder je padel, so bile grozne jame in fantič mu je ponagajal : »Stric, pike niso samo za me.« Sredi veselega rajanja jih je iznenadilo veselo vriskanje mladih smučarjev izletnikov, ki so pridrveli kakor hudournik z bližnjega brega. »Juhu, smuk, juhuhuhu!< se je razlegalo po planini.
Naša zuanca sta se pridiužila novi skupini in odhitela z njo do bližnjih koč. Iz ene se je kadilo, znamenje^da bo mogoče dobiti v toplem zavetišču dobrega kuharja, zakaj vsi so bili silno žejni in so se jim ce-dile sline po čaju.
Možakar v koči pa jih je le grdo gledal in ni bil videti nič kaj dobre volje, dokler ga ni omehčal stric z dobro besedo.
»Veste,« je rekel možakar, »smučarji so se mi hudo zainerili, ker se včasih tako grdo vedejo po planinah, da bi se žival sramovala, ako bi se pozimi pasla po planinah. No, pa vidim, da med vami ni takih nemarnežev, naj bo, fantje ! Kaj ne, žejni ste, vam bom le skuhal čaja. Le glejte, da ne boste posnemali razbojnika Rogovilo, o katerem mi je pravil gozdar Smrekar, da je vdrl v kočo in spotoma še klobuk ukradel.« >»O, to zgodbo pa poznam tudi jaz !<« se je odrezal Jožek. »»Oče mi jo je povedal. Takole je bilo:
Smučar Rogovila, nepridiprav z doline, razgrajat hodi, škodo delat na planine. Nekoč pa spet gozdarju v kočo vdere, zbija, rogovili, še nekaj tam  pobere, vpije, vriska, prav grdo se dere :
»Kaj mar mi tu je na planini, žandarjev ni, so vsi v dolini. Nikogar ni, hihihi, saj smučar sem, niliče me ne vlovi!«
Gozdar Smrekar iz gozda se prikaže,
razbojnik Rogovila pa mu osle kaže,
pobegne z brega hitro v smuk,
drvi, brzi, zgubi klobuk.
Gozdar za njim, a Rogovila je hitrejši,
ne dohiti ga zlepa mož starejši.
A čudo, glej, se zdaj zgodi,
razbojnik pade, obleži,
ob štoru zlom.il je smučf,
gozdar ga že za vrat drži!
111
»Čakaj me, grdoba ti! Klobuk je moj, ti grd capin, ukradel si ga, potepin.« Močno ušesa mu navije, povrhu s palico nabije, »da pomnila boš, Rogovila, kdaj si v kočo mi vlomila.««
Gozdarju je bila ta pesmica tako ršeč, da je dal Jožku dve skodelici čaja, pa tudi drugi so ga nagradili z glasnim ploskanjem, le Tonče se je kislo držal, ker se je zbal za nakrbtnik, ki sta ga s stricem pustila pri Martinovi koči. Tudi stric se ga je spomnil, pogledal na uro in dejal, da je pozno, da bo treba  v dolino. Zahvalili so se in se poslovili.
Ej, in smuk v dolino ! Krasno, lepo, da nikoli tako. »Škoda, da je  treba že na vlak,« je dejal  izletnik vsak.
V vlaku so prepevali, da je bilo veselje:
»Sinučarji, po bregu smuk,
zdaj kristijanijo, zdaj plug,
a smučar naš se izmed vseh pozna,
smuča, zdaj brez pik, junak, haha !«