»Kako je bilo v Ljubljani«, so vprašali možje pri posojilnični seji našega znanca gospodarja, ki je bil pretekli teden v Lju bljani na občnem zboru Zadružne zveze. »Kakor je pač običajno na občnih zborih. Poročila in volitve. Toda vendar le je bilo nekaj posebnega. Najpreje to, da se je toliko delegatov zbralo. Bilo jih je nekaj tudi dz naših krajev, vendar zaradi oddaljenosti mnogi osebno niso prišli. To zanimanje za zadružno delo, to je veselo dejstvo! Vsi stanovi so bolj organizirani, kakor mi kmetje. Mi smo pač še na onem ozkosrčnem stališču, da smo si kmetje med seboj — konkurenca! Prodajamo živino drug drugemu, ali kaj drugega, pa že mislimo, da prodajalec sme mirno oskubili tovariša! Ločeni vsak v svojem kotu živimo, imamo različne gospodarske prilike, celo različen pridelek, ki dobiva višjo vrednost, če je sosedov slabši itd. Tako smo mi kmetje za medsebojno pomoč še najbolj neokretni!« »Toda, poglej vendar naše posojilnice«, se je branil načelnik. »Imaš prav! Naše posojilnice, ki jih imamo, so res nekaj silno dobrega za nas. Ali pa se vsi kmetje tega zavedajo? Ali ne nosijo svojega denarja v banke itd., češ, da ne bodo v domači vasi vedeli^ da imam denar. Koliko več bi lahko še storile naše posojilnice, če bi kmetje tukaj vkup držali! Obresti bi ravno take dobil, denar imaš pri roki takoj, če ga potrebuješ, ker je posojilnica blizu. Okoličani pa bi lahko dobivali poceni posojila, kar zdaj ni vedno mogoče. Ta sklep smo napravili: Posojilnice naj imajo denar za kmeta, zato pa naj vsak kmet nalaga le v naše posojilnice!« »To si prav povedal«, je pritrdil načelnik. »Toda, to je še le ena polovica pljuč našega gospodarstva. Samo z enim delom se pač težko diha. Treba bo še nekaj drugega! Treba bo, da kmetje prenehamo biti grajzlarji in da postanemo velepridelovalci in veletrgovci s svojim pridelkom!« »Kako bi to naredil, ko pa imam malo grunta«, je vprašal tretji v odboru. »Sam tega ne zmoreš. Ali ti imaš nekaj grunta, jaz nekaj; ta nekaj itd., vse skupaj pa že nekaj nanese. Zemlje imamo kmaln dosti skupaj, če se nas združi na desetine in stotine. Pa recimo, da postavimo na trg vsi svoj krompir, gre takoj na vagone, ali svoje vino, živino, les. Za odprodajo naših pridelkov je treba, da stopimo skupaj, da si pomagamo med seboj. Naš pridelek je naš denar! Bolje ga bomo vnovčili, bolje bodo stale tudi posojilnice, ker bodo imele denarja dovolj. Kdo sedaj pri nas kupuje vino? Nemcil Kdo kupuje fižol, krompir? Žid! Kdo kupuje sadje? Mešetarjil Ali res ne bi znali ini sami naravnost onemu prodati, ki od nas blago potrebuje? Cene bi bile višje, dobiček višji! Toda kaj takega je mogoče delati le složno, vzajemno, le samo v zadrugah! Ali potrebno je, zelo potrebno! »Pa, kako si zamišljaš, da bi se to začelo«, je vprašal načelnik. »Najpreje več pouka! Več zadružnega smisla in vzgoje! Potem pa je začeti s takimi zadrugami, ki so sigume in ni prevelikega rizika. Recimo z vinarskimi. Ko se te vsaj malo vpeljejo, stopijo za njimi sadjarske, hmeljarske, živinorejske, lesne itd., kakor jih pač zahteva kraj in gospodarske razmere. Treba bo, da se bomo med seboj poučevali, prigovarjali, vstrajali in tudi žrtvovali. Med kmeti v Sloveniji, če hočemo svoje gospodarstvo dvigniti, moramo dobesedno uveljaviti geslo: »Eden za vse, vsi za enega!« V tem bo naša gospodarska in politična moč!«