štev. 12.
ZORA
V Mariboru 15. junija 1874.
Tečaj III.
ZORA
ČASOPIS
ZABAVI i PODUKU. 
Pregled.   Iz  Hamleta V 2. — Helena.  — Miramar.  —  Hipokrat.  —  O  Shakes-peare-ovem Hamletu.
Hamlet, kraljevič Danski.
Žaloigra v petih dejanjih. Zložil Villiam Shakespeare, iz angležkega poslovenil Dragotin Šanperl.
I*eto dejanje. Drugi prizor.
(Hamlet in Horacij nastopita.)
Haml.       Prijatelj, toliko o tem; zdaj drugo!
Ar se spominjaš vseh okolščin še?
Hor.        Spominjam se jih dobro, kraljevič.
Haml.       B'lo mi je v prsih, kakor v boju, ki ni Mi spati dal, in menil sem, da huje Ležim ko puntar v barki.   Urno ... In hvala urnosti! — ker vemo, da nam Ta nepremišljenost večkrat pomaga, Če nam veliki sklepi spodleté : In to nas naj uči, da Bog skonča Naklepe naše vse, med tem ko mi Na prvo roko jih izdelamo.
Hor.        To je goto.vo.
Haml. Iz komnate svoje,
Zagrnen v morsko oblačilo, sem Po temi taval, da bi našel nju. Nju najdem, vzamem jima culo ;
12
178
Ter vrnem s culo v izbo se nazaj. In iz strahu pozabim vso dvorljivost, Ter naročilo odpečatim brž. In kaj, Horacij, najdem? Glej! grdobao Zvijačo kraljevo ! ukaz določen — Ozaljšan bogme vzroki raznimi
0 sreči Danije in Anglije,
In hu! pošast in strast, če živ ostanem: -Da brž, ko me zagledajo, in brez Odloga vsega, tud' ne, da bi Se brusila sekira, meni naj Odsekajo glavo.
Hor. Je-li mogoče?
Haml.       Tu je ukaz ; preberi ga, kedar Utegneš; toda hočeš slišati, Kako sem zdaj ravnal?
Hor. Da, prosim !
Haml.       Omrežen ves zvijačami sem že
V možganih, predno jim predigro delam, Začel to igro : vsedem se, izmislim Si nov ukaz, ter ga prav lično spišem. Nekdaj se meni, kakor diplomatom zdaj, Je nizko zdelo, lično jjisati, In skrbel sem, ta uk pozabiti ; A zdaj junaški mi ustreže. Češ 11 Obsežek slišati?
Hor. Da, mili lord.
Haml.     „Kraljevo resno zarotilo, da —
Če Anglija je zvesta v fevdnem davku. Če cvete nje ljubezen kakor palma, Če res miru pšenične vence nosi, Ki naj vezilo bodo prijateljstvu. In drugih več pomembnih „če" — jev . . Naj kralj angležki pismo prečitavši Brez vsega dolgega pomisleka Umoriti da poročevalca,
1 brez izpovedi." Hor. Toda kako
Ste mogli pismo zapečatiti? Haml.       V tem se prikaže mi {)revidnost Božja: Pečatnik sem očetov v mošnji nosil.
179
Ki po pečatu Danskem bil je vrezan; List zložim, kakor zložen bil je oni, Napišem, zapečatim, in odnesem Potvorjenca, ki nikdo ga ni znal, Na mesto prejšnje. — In drugi dan Je bil naš morski boj in kar se Potem zgodilo je, to veš.
Hor. Pa ona
Dva smrt storita, Roženkranec In Gildenstern?
Haml. E dragi moj Prijatelj,
Saj sta poganjala se za ovo dolo : In ne težita mi vesti: nju padca Je lastno nju prilizovanje krivo. Nevarno je, če se stvari nejake Postavijo med divje mahe mečev Sovražnikov močnejših.
Hor. Kakšen kralj !
Haiđl.       Kaj misliš, ali zdaj ni prav, da nj mu, Ki mi ubil očeta, mater oskrunil. Se vrinil je med voljo mojo in moj up. Ki po življenji mojem je hlepel, In to-le vse tako zvijačno — da mu Ta roka plača? Al ni hudo če rak ta na telesu mojem Še dalje žre?
Hor. Zvedel bo iz Anglije
Za rana, kak izid je stvar imela.
Haml.       O da! med tem je moj čas: enega moža Življenje je, ko da bi eno štel. — Skrbi me pa, Horacij dragi, da Sem na Laerta se tako spozabil; Zakaj v podobi svoje pravde vidim Njegovo sliko.   Močno ga spoštujem : Toda bahanje s žalostjo njegovo Me je razkačilo.
Hor. Pst! Kdo je tukaj?
12 =
180
Helena.
Izvirna povest; spisal Jurij Vranic.
n.
Kjer zibel je m6ja Stala nekdaj, Kjer rojstna stoji še Hiša mi zdaj.
S. Jenko.
Potovaje iz Ljubljane, po tržaški césti proti Vrhniki vgledaš na južni strani štiri béle cerkvice kipeče v nebo na prijaznih holmcih v podaožji Krima. Prva je mala cerkvica sv. Lovrenca na Jezeru, druga znamenita božja pot sv. Ane, tretja sv. Jožefa in četrta daleč okrog znana božja pot Žalostna gora. Dober lučaj od cerkvice sv. Lovrenca je malo jezero. Potoček, kateri izvira pod planskim gričem, izliva se v jezero, iz katerega se ne prikaže nikedar več. Mnogo si vedo vašani pripovedovati o tem jezeru in marsikateri starec, ki lazi ob palici, ve radovednim otrokom, v zimskih večerih marsikaj povedati o čudovitosti tega jezera. „Casi" , dé, ,.sem čul ob uri duhov, mimo jezera gredoč vbrano zvonjenje, prijetno godbo in videl povodnega moža, gredočega iz jezera iz svoje steklene palače, kako je izruval lipo pri cerkvi sv. Lovrenca in jo nesel kakor palico proti Ljubljani. Zopet drugikrat videl sem zmaja, kateri sicer biva na dnu, kedar je pa noč jasna in tiha, dvigne se s svojimi sedmerimi mladiči in plava po vodi, mladiči pa si igrajo zraven njega". Zaradi teh čudes, katera se neki gode ponoči na jezeru, ogiblje se vsak deček in tudi marsikateri odraščeni človek jezera.
Po césti sem od Ljubljane koraka mlad človek proti jezeru. Oko mu preletava priljubljene griče in pašnike, na katerih je vžil toliko mladostnega veselja. Lice se mu zvedri, ugledavšemu domačo cerkvico na holmu in vaške strehe, iz mej katerih spozna precej domačo hišo. Od strehe dvigajoči se dira določno naznanja, daje skrbna mati pri ognjišči, kjer kuha kosilo za družino. Po césti, po kateri gre sedaj potnik, vračal se je mnogokrat k starišem, kedar so bile počitnice. Dostikrat še nij bil prav na polu pota, že sta mu prišla nasproti bratec in sestrica, mu pripovedovala novice in premémbe, katere so se dogodile doma ali v vasi. Zato prinesel njima je vselej kaj iz mesta in vesel je bil, ker sta bila bratec in sestrica tako ra-dostua njegovih darov. To so bili srečni časi! Vse ono veselje, katero ga je navdajalo o takih prilikah, povrnilo se mu je in v živi domišljiji postavil se je za nekaj let nazaj in menil, da gre zopet na počitnice. Prva stvar, katera ga je vzbudila iz teh sanj, bil je križ pri poti. Dobro je pozual to znamenje, kajti tvi sta ga čakala vselej bratec in sestrica. Tužen je sedaj. Solza mu prirosi v oko, povesi črno kodrasto glavo in v misli zato|)ljen koraci naprej. Tudi to se mu čudno zdi, da še celo očeta nij naproti ; pa ali si že pozabil, da leže že več kot leto dnij v hladni zemlji ? Se-
181
danja pót je znabiti zadnja domov. Danes se bode poslovil od okroglega jezera, na katerem je tólikrat veslal v malem čolniči. Kakovi čarokrasni večeri bili so ti, ko so bili zbrani z njim vred vaški fantje in so péli narodne pesni, da se je razlegalo daleč okoli ! Jezero pa je plivkalo tako mirno in valovi nijso bili nič večji, nego valček! nedolžnega potočeka; a pod seboj krijejo neizmerno globino. Prepevali so fantje o kralji Matjaži, o Tiircib in več drugem. Stanislav nij dolgo popéval z njimi; genile so ga vselej pesni, v katere je vpisal narod svojo zgodovino in v katerih je tožil svoje nezgode. To popévanje vzbudilo mu je vselej ljubezen do domovine, duh njegov pa je pozabil, da je na jezeru. Odletel je v bodočnost in pričel lepo si slikati narodovo bodočnost. Slišal je že mnogo o druzih slovanskih plemenih; vseslovanski duh ga je vlekel do njih. Krvavelo mu je srce, ko je slišal, kako tlačijo neverci Srbe in druge slovan :ke narode, kako je prezirajo druge države, ne zmenivše se za-nje, kot bi ne bili ljudje in kakor bi hotele s tém svojim molčanjem spodbujati neverce, naj le pridno napredujejo v svojih grozovitostih. To je surov narod, dejali so omlkanci slovanskim poslancem prosečim pomoči, pa saj nij moglo drugače biti, nego da so zaostali, kajti bojevati se morajo za svojo telesno slobodo. Kedar pa narod suče orožje, takrat zaplačejo muze in tužne gredo od njega, da se vrnó stoprv takrat nazaj, kedar je mir in narod p ro st. Vendar je tudi vse početje nevércev vodila roka Vsemogočega Slovanom na prid. Spoznali so, da so eden narod in da je edinosti treba. Take misli navdajale so mladenča, kedar je čul narodno petje, zibaje se v čolniči po jezeri.
Lepi spomini zares rodili so se v mladenčevej duši in ves va-nje zatopljen še vedel nij, da se je že zelo domu približal. Vašani so ga srečevali in pozdravljali šepetaje si: ,,zares, lep mladeneč je Stanislav." Nikdo mu nij prihitel iz rodne hiše naproti, vse je bilo le bolj prazno okrog doma, znamenje predobro, da je gospodar umrl. Tudi sultan, hišni varuh, pozabil je menda na-nj. Leno se je stézal pri svojej hišici, še celo malo renčati je začel, ko je ugledal Stanislava ; a ko bi ga bil drugikrat kedó videl, kako je vdeloval, kedar je ugledal Stanislava!
„Sultan, sultan", klical je Stanislav zamolklim glasom, „kje si, ali me ne poznaš več?"
Kakor blisk planil je pes kvišku in hitel k Stanislavu. Spénja se po njem in liže mu roke, še bolj nego drugikrat, hote popraviti krivdo, katero je stvóril, ker nij precej spoznal domačina. Potem pa nemirno pričakuje, kaj mu bode zaukazal. Stanislav mu je moral dati palico, katero je pes ponosno držal v gobci. Mej tem prikaže se mali obrazek mej cveticami na okni, katéi"i radovedno zre na dvor, željan pozvédeti, kaj je. Ta hip spozna Stanislav, kedo je. „Minka, kje si?" zakllče, obrazek zgine iz
182
mej cvetic in kmalu stoji deklica pri Stanislavu, ki jo gorko poljubi na cvetoče lice. „A kje so mati, ali so doma?
„Ti tu Stanislav, ali si vendar prišel ? Menila sem, da ne priđeš več, ker te tako dolgo nij bilo", oglasi se mu mati za hrbtom.
Molče poda Stanislav materi roko, se nasmeje in se izgovarja, da nij mogel prej domov. Vsi trije koračijo v hišo, sultan pa ponosno za njimi se Stanislavov© palico v gobci, misleč, da on nij zadnji pri hiši. Mej tem, ko se mati in sin menita, draži Mnka sultana videča, kako ponosno koraci, pa sultan se ne zmeni sedaj za šale in neljubo renči, kedar mu hoče vzeti Minka palico. Vstopili so v hišo. Vse je bilo nekako prazno, — očeta je manjkalo ! Mnogokrat je rekla mati : „Kako veselje imel bi ranjki se Stanislavom, ko bi še živel ! Kako ga je bil vesel oča še na smrtni postelji, ko je bil prišel domov. Kako mu je zatrjeval : Sin, izvoli si, ka-téri stan že, le bodi pošten, in blag človek. Bog in ljudje te bodo potem radi imeli. Zadnje ure mu je moral vedno Stanislav sedeti na strani, ko pa je oča umiral, položil je roko na glavo klečečega sina in jo držal dolgo na njej, kot bi mu imel dati posebno velik blagoslov. Menda je videl v duhu umirajoči oča, da bode sin mnogo trpel.
„Kako, da nijsi nič tako vesel, Stanislav, kot drugikrat?" vpraša skrbna mati in pomakne stol bliže njega. Minka pa si igra še vedno s pesóm.
Otožno povesi Stanislav glavo in gleda préd-se, ne odgovori pa ničesa.
„Dragi sin, kaj ti je vendar, ali se ti je kaj hudega pripetilo?" vpraša zopet dalje mati. „Jaz sem te že komaj pričakovala in Minka je vedno popraševala po tebi: „Mati, kedaj pride Stanislav?" bilo je zmeraj. Jeli Minka, da je res? dostavi mati. Deklica vstane od pesa, vpre svoje temne oči v Stanislava, se nasmeje in skrije svoj obraz v materino obleko. Radosten se nasmeje Stanislav pripróstemu detetu.
Mati vstane, ter biti v shrambo, da postreže sinu z najboljšim, kar ima, tudi vina nij smelo manjkati. Kmalo je bilo vse na mizi in Stanislav se malo okrepča, pa videlo se je, da mu ne gre nič kaj v slast. Mati skrbno opazuje sina, kaj mu je in se trudi, da mu že vgane kaj na obrazi; toda lice je nemo in ne govori nič.
„Mati, jaz sem si že izvolil svoj stan", prične Stanislav, vpisal sem se v vojake, ker mi leto najbolj dopade. Saj ste videli lansko leto onega gospođa, katerega sem peljal na Krim. Vidite, oni gospod je general in ima svoj polk. K njemu sem se vpisal in zagotovil me je, da me bo posebno čislal in obljubil mi, da me kmalu pripravi do častnega mesta."
Mati ne reče nič, ampak solze si obriše iz očij, kajti to je bilo za kmétsko zéno kaj strašnega, da se njen sin vpiše v vojake, kjer nij drugega, kakor klanje in pobijanje v vojski.   Minka, videča solziti se mater.
183
jokala bi bila tudi, ko bi ne bil vstopil v Mšo njen bratec, ednake starosti ž njo.
„Stanislav je prišel, Stanislav", dejala je in hitela mu naproti. „Glej ga !" „No, Jože, le bližaj se", nagovori ga ljubo Stanislav, „saj se dobro poznava.   Le sem-le prisedi k meni, ti Minka pa sem na to stran!"
Kakor je rekel Stanislav, tako sta tudi stvorila bratec in sestrica.
„Kje si pa bil sedaj-le?" vpraša Stanislav Jožeta.
„Gori pod sv. Ano pasel sem ovce", pravil je deček, pa mi je ne-kedó pravil, da je videl tébe iti domov. Izročil sem ovce sosedovemu Francetu in šel sem domov."
„Vidiš, Stanislav," prične zopet mati. Jaz sem zmeraj mislila, da bodes enkrat bogu pri altarji služil, pa že vidim, da je bilo moje upanje prazno. Vendar, kakor hočeš; samo pazi, da bodeš človek po očetovi želji, kateri je dostikrat rekel, da moraš biti pošten in blag in vse bo dobro."
„To tudi hočem", pritrdi Stanislav materi.
Ko je začel Stanislav nadalje pripovedovati, da bode že v dveh dneh odšel iz Ljubljane na Ogersko, postala je mati žalostna, saj katera mati bi pa ne bila, videča odhajajočega sina na tuje in névedóca, ali se še kedaj vrne ali ne! Tužna je, ko pomisli o bodočnosti in ne ve, ali jej bode zatisnil ljubi sin oči na smrtni postelji. Mnogo nevarnosti prete človeku na tujem in, ako se vname vojska, li ne bode znabiti njen sin ležal ranjen na bojišči mej padlimi in milo vzdihoval po njej, da mu prinese požirek hladne vode in mu ugasi žejo, katera mu suši grlo in povišuje bolečine?
„Vendar bi rajši ostal kje v domovini, ako že moraš v vojake", ugovarja mati, saj je tudi tu mnogo vojakov in jaz menim, da bi bil saj bliže doma ter bi se lehko večkrat videli."
„Mati, jaz bi ostal prav rad, a generalov polk je na Ogerskem", zavrne Stanislav.
Mati se da slednjič popolno utolažiti in zopet se jej je veselje nekoliko povrnilo. Poslušala je sina, kateri ji je na dalje razkladal svoj namen in jo zagotovljal, da upa kmalo priti v Ljubljano nazaj in potem bo lehko večkrat prišel domov in še tudi jej na stare dni kaj pomogel.
Sedaj se začne pogovor o domačih zadevah.   Mati mu je tožila, da jo kaj težko stane gospodarstvo, ker nijso posli taki, kakor bi imeli biti in še več drugih stvarij.   Mati mu prinese očetovo poslednjo voljo zapi sano.   Stanislav jo prebere.   Tudi njemu  zapisal je oče tri sto goldi narjev, katere ima prejeti, kedar postavno starost doseže.   Mali Jože bi je odmenjen za gospodarja. Stanislav dé Jožetu : „Ne bo ti treba dajati meni tu izgovorjenega denarja od hiše, ampak priden bodi, kakor so ti oča naročili, kedar bodes vzrastel, pa umno gospodari in imej svojo mater v čis-
184
lih in dobro se ti bode godilo". Mali Jože brata verno posluša in pritrdi vse, kar ga uči: „A kamo pa pojdeš ti, ali ne bodeš doma?"
Stanislav se skloni k njemu in mu pošepta na uho : „ Jaz bom vojak."
„Sem že slišala vse, kar si mu povedal", pravi Minka, „mati, kaj se to pravi, vojak?"
„Nijsi videla onega moža na konji, ko sve bili v Ljubljani, ki se ti je tako lep zdel? Vidiš, tak bode Stanislav", odgovarja mati.
„Tak,--tak!" začudi se deklica, „to boš lep, ali mi boš vzel
potem malo na konja k sébi, kedar pridevi z materjo k tebi?" vpraša deklica Stanislava in ga prime za roko.
„To se ve, da te bom, pa bova jezdila daleč okoli", odgovarja Stanislav smeje.
„0, to bo lepo, mati, kaj ne, da?" veseli se deklica. „To je res", zatrdi mati.
„Jaz bom pa v hlevu odgradil govedino, popravil in osnažil jasli", oglasi se Jože, kateri nikakor ni hotel zaostati.
Na glas se smeje Stanislav bratcu in mu pritrdi.
„Veš, kedar pa tebe ne bo doma, vsédel se bom jaz na konja in malo pojezdil, veš saj znam. Kolikrat sem že prijezdil sosedove konje iz pašnika domov, pa nijsem nikoli raz konja padel, a hudovati se ne bodeš smel zato na-me".
„To se ve, da ne", obljubi mu Stanislav, mati pa se smeje otrokoma.
_ (Dalje prih.)
Miramar.
Zgodovinski obraz iz minolega desetletija. Izvirno spisal M. L.
V. (Dalje.)
Kako velika čuda dela par bodisi na suhem, bodisi na mokrem, znano je vsakemu dovolj. Brodarstvo se je še le po iznajdbi parnih strojev popelo na mesto razvitka, ktero zamore vsem našim tirjatvam zadostovati. Ali so si mislili kedaj Feničani, prvi znani brodarji, kteri so imeli kupčijo po vsem srednjem morji v svojih rokah, da bodo njih okorne ladije spod-rinile lahko jadralke in brzi parniki? Jaz mislim, da ne. In ali so mogli slutiti nekdanji Grki, ki so bržkone prvi v ta kot jadranskega morja pri-jadrili, mesto njih sužnib veslarjev kolesa, ktera par suče, ladije z neznano hitrostijo po gladki morski širini premikala? — Gotovo ne.
Ali če ob nedeljah mirujejo delalci na molu, oživljajo ga toliko bolj veseli sprehajalci.   Tam pred namestnijškim poslopjem razlega se izurjena
185
vojaška godba najnovejih valčikov in polk, ktere mlade ljudi še bolj poskočne naredé. Ob bregu gor in dol pa in po molu daleč v morje premika se brezštevilna množica najrazličnejših ljudi, ki se jedva eden drugemu izogibljejo. Tukaj vidiš lahkonoge gospodičine, v najnovejih in uaj-ukusneje urezanih oblekah s čudnim, toda „modernim" klobučkom na glavi in bogato kito po hrbtu visečih las — škoda, da neso lastni! Tako na lahko se premikajo, kakor bi se tal niti ne dotikale in na obrazih jim cvete zorna spomlad, — škoda, da je pri marsikterej le naslikana! Vsakej pa čepi na prsih lep šopek prijetnodišečih cvetlic, večidel vijolic, s kterimi priroda južni Trst že tako zgodaj obdarjuje. Zraven ponosne aristokratinje, ki se šopirna za solnčnik skriva in kakor luna po zvezdnatem nebu ma-jestetično med drugimi stvarmi svojega spola premice, koraka pohlevno šiviljsko dekle, ki je ves teden se šivanko zbadalo, da se more tudi ono v nedeljo na molu prikazati. In zraven krasne tujke, ki se je prišla v Trst kratkočasit in uživat veselo predpustno življenje bogve iz kterega evropskega mesta, zapazi tvoje oko priprosto okoličanko v svojej narodnej, a vendar tako lepo pristoječej obleki, da se marsiktera meščanka zavidljivo po njej ozira.
Med možkimi zapaziš gotovo najpoprej paradno, skrbno osnaženo vojaško obleko, oficirske uniforme, pod kterimi se pa mnogokrat veliko ubo-štvo skriva. Zraven teb zapaziš še druge mlade ljudi, skoro popolnoma enako oblečene, ki pa vendar ne morejo biti častniki, kajti kedar srečajo kterega izmed teh, salutirajo mu jako ponižno. Kdo so ti? Ali ne poznaš prostovoljcev, tega novo ustvarjenega cveta avstrijskega vojaštva? Kako so lepi, kako se ženske rade v nje ozirajo! A kljubu vsej olikanosti pozna se jim neka boječnost, neka nerodnost. Vidi se pač, da so še le mladiči! —
A za vse te se nič ne zmeni bogati meščan, ki ravno računi, koliko dobička mu bode vrgel na Hrvaškem kupljeni les, kterega je že čez morje poslal. Da, ta je Tržačan „stare korenine'', kupec od nog do glave. Zraven njega pa koraka ubog proletarec, tržaški tlačan, kteri se cel teden do pretrganja napenja, a vendar jedva toliko premore, da si najpotrebneje obleke omisli. Zakaj? Ali nij zaslužek zadosti velik? — O je, je, toda pravi Tržačan ne zna gospodariti. Po težavnem delu treba dobro in brez^ skrbno živeti, da bi le čez mejo in potrebo ne!
In kake narodnosti je po večemtavrita ljudi? Na žalost in sramoto Slovanov priznati moramo, da naše. Po navadi pridejo v najnežnejšej mladosti v Trst zaslužka iskat. Tukaj se revno živijo in počasi moralično in fizično propadajo. In ker „sila kolo lomi", prigodi se velikokrat, da začnejo tudi krasti in nepošteno živeti.   Tako končajo jako žalostno.
Toda pustimo te strašne, temne podobe, saj smo v Trstu na „molu
186
S. Carlo", in tukaj je veselje, tukaj je radost doma! Tukaj pozabi vsakdo vsaj za eno uro svoje reve in težave in vidi se, da Tržačane ne stane ravno veliko to pozabljenje.
Vsi ti ljudje, ki se tukaj premikajo, pozdravljajo in odzdravljajo ter raed seboj pogovarjajo ; tako različni po veri in narodnosti, šegi in noši, vsi ti ljudje so si vendar v tem podobni, da se vesele in radujejo svojega življenja. Saj je pa tudi tako lep dan in solnce sije tako prijazno, tako gorko, da že nekoliko pregorko, pozna se, da je Trst južno mesto, blizo „Evropinega vrta" Italije.
In koga najdemo danes na molu?
Gotovo so čitatelji že uganili, da je to Rezika. Prinesla je bila že zgodaj zjutraj cvetlice prodajat. Ne more si človek zanimiveje podobe misliti, kakor je tržaška okoličanka v narodnej obleki in z jerbaščkom cvetlic v šopke povitih na rokah !
Rezika je bila srečna, prodala je hitreje nego druge svoje cvetlice. Sla je na molo, ne da bi gor in dol pohajkovala in zijala prodajala, nego ustavila se je mirno tik enega stebra in proti vojaškej kapeli obrnena poslušala te čarobne glasove, ki imajo toliko moči do človeškega srca, pa naj je še bolj divje ! Kako lepe so ene starogrške pravljice o traki-škem Orfeju, ki je znal tako čarobuo gosti, da ga je celo brezpametna priroda poslušala!
Rezika je ljubila neizrečeno muziko, bila je sama dobra pevkinja in
znala je veliko lepih pesni na pamet.   Kolikokrat, ko jo je žalost obšla
in se nij mogla drugače razvedriti, zapela je svojo najljubšo pesen :
„0j sijaj, sijaj solnčice, Oj solnce rumeno! — Kako bom prisevalo, Ker sem silno žalostno?"
in bilo jej je zopet laglje pri srcu.
In zares, ta po vsej Sloveniji razširjena pesen je ena izmed najki-as-nejih in najglobokočutnejih narodnih, ki ima neko posebno moč, nek ne-popisljivi čar do človeškega srca!
Ko je Rezika nekoliko časa tako stala vsa zatopljena v nebeške glasove, pride nekdo od zadej za njo in jo rahlo potiplje na rame.
„Kako sem vesel, da te tukaj najdem!"
„0 France, kaj si ti? Ravno sem poprodala svoje cvetlice in prišla malo sem godbe poslušat".
„Ali nesi za-me nobenega šopka prihranila?"
„Vse sera razprodala, samo ta mi je še ostal", rekoč sname šopek vijolic iz nedrij in ga podari Francetu.
Ta je bil neizmerno vesel tega daru, skoro bi bil Reziki roko zanj poljubil. —
187
„Kako sem srečen, da smem ta šopek nositi!"
„Ali je to tako velika sreča, šopek cvetlic?" praša Rezika segavo — nagajivo, ne da bi obrnila oči od godbe.
„Šopek sam nij tako velika sreča, a to je sreča, da si mi ga ti podarila in da je poprej na tvojih nedrih slonel. Oh kako srečen bi bil, da bi smel tudi jaz tako!"
„France, France, ne šali se!"
„Saj se ne šalim, nego resnico govorim. — Pa kaj je to, da me niti ne pogledaš? Vedno zreš tija v one godce, kakor bi bila v kterega izmed njih zaljubljena".
„France, ali tebi ne godi godba?"
„Se ve, da mi, ali toliko pa vendar ne, da bi pri njej na vse drugo > pozabil". —
„61ej, ravno zdaj godejo zadnjo polko!" „Zares, človeku po petih ščegeče, kedar sliši kaj tacega". „Tebi pa vedno take robate misli po glavi blode". „Saj to nij nič napačnega".
Godba je končana, vojaki se uvrščujejo, drugi pa pobirajo stojala, na kterih so note ležale.
Množica se je začela razhajati, vsak se obrača proti svojemu domu, ker čas kosila se približuje. Le nektera mlada zijala še neso zadovoljna s tem, nego iti morajo še parkrat po „Corsu" gor in dol, obračaje na vse strani oči in gledaje, kje bi kaj primernega zapazili, zraven pa zbijaje svoje neslane šale.
Tudi France in Rezika zapustita molo.
„Kam pa pojdeš sedaj?" praša France.
„Počakam še blagoslova pri sv. Antonu, potem se pa vrnem domov," odgovarja Rezika.
„Ali do tega je še mnogo časa.   Kaj pa med tem?"
„Prav za prav nimam nikakega namena; a vendar mislim, da bi šla malo v mestni vrt. Tja zahaja moja prijateljica, ki tukaj v mestu služi. Pogovorile se bove kaj."
„Saj tako zgodaj tudi ona ne pride tja. Pomisli, sedaj je ena ura preč."
„Jo pa počakam."
„Ali čakati je sitno, če se nema nič opraviti."
„Ne vselej! Človek mora znati tudi sam sebi društvo delati; gorje mu, ki tega ne ume."
„Začela si že zopet modrovati."
„Menim, da je tako modrovanje jako vsakdanje, pa tudi koristno, Skušnja me je prepričala tega."
188
„Glej, tukaj je kičma ; ali bi ne bilo bolje, da bi stopila vsaki ma-selc piva izpit?"
„Jaz nemam navade piti."
„Zarad tega pa vendar labko piješ !"
„Ne ; potrebna nesem in denarja nemam toliko, da bi ga zametovala."
„Denar se ne zametuje, če se ga pametno obrača in maselček piva je človeku potreben v takih vročih dnevih — sicer pa naj te za denar ne skrbi!"
„Nočem, da bi ti zame plačeval."
„To je malenkost! Le hodi z menoj, se malo odpočiješ, saj vem, da si že trudna dolzega stanja."
„Ne grem ne; kaj bi rekli ljudje, ko bi me videli, da v krčme zahajam?"
„Ne bodi tako priprosta ! Kaj nek poreko ? Ali mar nisva v mestu, kjer ne poznajo onih pomislekov, kakoršne imamo mi na kmetih."
„Prepričana sem, da ne ravnam prav, če grem s teboj."
„Le tiho bodi, pa hodi. Bom že jaz za vse odgovarjal," in potegnil je Reziko, ki se je še vedno obotavljala, za seboj čez prag v krčmo, ki je bila precej prazna.
Taka so slovenska dekleta! Prositi in siliti je je treba, zlasti kedar velja ktero v krčmo spraviti. Da je to drugod še teži in sitneji posel nego v Trstu, kjer se je meščansko živenje z njegovimi šegami in navadami vedno bolj tudi v priproste kmetovske koče širiti začelo, pritrdil mi bode vsak.
Za Slovence je neizrečena škoda, da nemajo narodnih mest, da ne-majo svojega meščanstva, tistega srednjega stanu, ki tako blagodejno posreduje med gospodo in kmetom. In to pomanjkanje je eden glavnih uzro-kov, zakaj so Slovenci v obrtniji in umeteljnosti tako daleč za drugimi narodi zaostali. Enaka se godi tudi nekterim drugim Slovanom, izvzemši Čehe, ki so pa tudi v tem obziru velik korak pred nami storili.
Žalibog, da tudi za prihodnost nemarno boljega upanja, da bi se ta neugodnost odstranila, da bi dobili, česar nemamo ! In kake nasledke bode to imelo, nij težko preračuniti, zlasti če se ozremo na našo žalostno preteklost in neveselo sedanjost To misel do konca razpletati je človeku jako težko in bi vzbudilo pri marsikterem „narodnjaku" majanje z glavo, ali pa še kaj več.   Torej bolje, da molčimo.
France in Rezika sta nekoliko časa molče sedela pri kozarcih piva. Oba sta gledala v tla, kakor bi nekaj prav važnega premišljevala.
Zadnjič pretrga France molk.
„Rezika," začne malo po tihem, Rezika, prašal te bodem nekaj prav odkritosrčno in upam tudi, da mi ti odkritosrčno odgovoriš."
189
„Glej, jaz se namerjavam ženiti, toda neveste še nemam. Rezika, ali bi hotela ti moja žena bili?"
Rezika se stresne. To prašanje zdelo se ji nij sicer novo, niti nepričakovano. Odkar je Franceta lansko poletije natanje spoznala, videla ga je vedno rada in govorila je rada ž njim. Imela je priliko, večkrat ž njim občevati in nij se jej zdel napačen človek. Ker je zmerom kazal simpatije do nje, bila mu je tudi ona prav prijazna in vesela, kedar je mogla ž njim govoriti.
Včasih, kedar je sama vse to na tihem premišljevala, zdel se jej je France kot najsposobneji človek, v kterega družbi pozabila bi srčno rano, zgubo svojega Vinka.
(Konec prih.)
Hipokrat.*)
Lipakov.
Zgodovina učenih imenuje Heraklita očeta zgodovine, Strabona očeta zemljepisja i Hipokrata očeta zdravilstva.
Grški otok Kos je bil kraj njegovega narodjenja. Sloviti Gorgijas iz Efesa i modri Demokrit iz Abdere sta ga podučevala v spekulativni filo-sotiji i v praktični modrosti. Njegov oče Heraklit i zdravnik Herodik sta bila njegova prva učitelja v zdravilstvu. Pozneje se je izrurjeval v tej umetnosti pri Eskulapovih služabnikih. Grki maloaziatski so uže mnogo let pred Hipokratom bogu zdravilstva, Eskulapu, tempelj v Efesu sezidali. Njegovi služabniki so ozdravljali, svojemu bogu na čast, uboge i revne bolnike brezplačno. Velikost njihove umetnosti ni obstajala v množini zdravilnih sredstev, nego le v primerni dieti, kojo so od bolnikov zahtevali. Vsako skušnjo, kojo so pri tem zdravilnem načinu pridobili, so za prihodnjo rabo pri enakih slučajih na tablice zapisovali. —
Večkrat obišče Hipokrat svetišče, opazuje s pozornim duhom zdravilni način tih služabnikov i prepisuje za se i za potomce koristne i skušene nauke iz tablic. Tako so nastali „aforismi", ono njegovih slavnih del, koje se je do današnjega dne ohranilo. Poduk ovih mož, premišljevanje in opazovanje lastnega duha ga za rana povzdigne do slavnega modrijana, največega zdravnika, kojega je svet videl. Goreče, kakor oti-ok svojo majko, je ljubil domovino, ki ga je vzredila. Svoje strasti je znal tako krotiti, da se je dozdevalo, da je brez vsega slabega poželenja ali le z enim samim rojen, i to je bilo, z vsemi svojimi močmi delati za bla-
*)   Vadnica.
190
gor svojih vrstnikov i potomcev; si znanosti i ved nabirati i s temi koristiti, bilo je v njegovem celem življenji edino potezanje i prizadevanje.
Nesebičen, kakor Aristid, podučil je vsakega vedeželečega, zdravil vsakega, ki se mu je zaupal, z največo skrbjo; i ni vprašal, si livzmožen, me vredno odškodovati, ali štovan, me slavnega storiti. Pazljivost, varčnost, nežna skrb, s kojo je bolnike ozdravljal, je tudi svojim učencem kot sveto dolžnost priporočeval. Predno je najboljega i najizvrstnejega k bolnikom puščal, zavezal ga je se slovesno zavezo, se v nikdar osramotjeni čednosti dobrohotnega državljana skazovati, v hvaležni umetnosti neprenehoma dalje premišljevati, nikdar — ponujajo se mu tudi venci kraljev i cesarjev — povoljno to umetnost v pogin ljudij ali še nerojenih otrok vporabljati, i večno v oprsji kot sveto skrivnost ohraniti, kar je na smrtni postelji videl ali slišal. Svojemu slavnemu delu, v kojem je s pripovedovanjem vseh po njem ozdravljenih boleznij i kug zdravnikom vseh časov bogati zaklad izkušenj zapustil, temu delu je pridjal sledeče svarjenje: „Zdravniki! Izpolnjujte skrbno, kolikor mogoče težke dolžnosti ! Opisujte bolniku i njegovim prijatljem nevarnost; koje se je bati, ako se vaše zapovedi ne izpolnjujejo ! Življenje je tako dragoceno i tako kratko, umetnost ga vzdržati težavna in obširna. Iskušnje, na koje se opirate, so jako omahljive, njihova vrednost jako dvomljiva".
Naj ljubeznivša, vzvišena črta v Hipokratovem značaju je bila njegova stroga resnicoljubnost, in odkritosrčno izpovedanje vseh njegovih slabostij. Vse poskušnje ozdravljenja, koje so mu spodletele, je ravno tako zvesto zapisal, kakor one, koje so se mu obnesle, ne oziraje se na slabo sodbo slabejin glav, samo skrben za rešenje i polajšanje trpečega človeštva vseh časov. Zarad tega se sme brez strahu na to zanesti, kar je zapisal.
Po očetovi smrti opravljal je nekaj časa službo zdravnika v svojem rojstnem kraji Kos; potem pa potuje v Tesalonijo, Macedonijo i Tracijo modrijane i zdravnike teh krajev spoznavat. Naj čudnejše na tem potovanji je bilo ozdravljenje mladega Macedonskega kralja Perdika. Brez vspeha so njegovi zdravniki vže vsa sredstva poskušali. Hipokrat kmalo spozna s tilosofično bistroumnostjo vzroke bolezni v duši; i sicer v skrivnem hrepenenji kraljeviča po ljubezni nežne dvorske device, kojo si iz verskih uzrokov ni ljubiti upal ; ker je bila nekdaj ljubimka njegovega očeta. Tukaj je bil Hipokrat prvi, ki je duševno trpečega bolnika filosofično ozdravil. —
Neumrljivega i nepozabljivega pa ga je posebno sledeče dejanje storilo. Njegova slava se je razširila v daljne kraje. K njemu pridejo Ilirci za svet vprašat proti kugi razsajajoči po ilirskih pokrajinah.
Hipokrat.   Ste li opazovali vašega obnebja zračno premikavanje ?
Ilirec.   Kako meniš?
191
Hipokrat. Visi nad vašo zemljo okuženi zrak mirno ko jezero, koje nima ne odtoka ne pritoka? Ali tudi vetrovi gospodarijo?
Ilirci. V poslednjih dnevih našega odpotovanja je nastal precej hud vihar od severno zapadne strani.
Hipokrat. Tako ne potrebujeta sveta. In če se še tako podvizate, ne pridete do ilirskih mej tako hitro, kakor kuga iz vaše dežele. A gorje ! nesrečni Atiki, gorje Atenam, svetišču muz. Ilirska kuga bode kmalu njene prebivalce davila.
Naglo odide v Atene. Na poti ga sreča poslanec persijskega kralja Artakserksa, obetajoč mu v imenu kraljevem veliko plačilo, celo provincijo, ako se nemudoma na persijski dvor podati želi. Mene dolžnosti domovinske vežejo, odgovori, le-té so mi svetejše, kakor zakladi i vse provincije kralja našega.
Pospešuje svoje potovanje v Atene. Tukaj vidi nemilo kugo strašno razsajati, vidi, da sam ni varen, a vendar ostane v okuženem mestu; ukazuje od kuge napadenim kakor zdravim prilična dietiška pravila, za-pove zunaj i znotraj mesta veliko gromad napraviti i zažgati*) ter ne zapusti mesta, dok je kugo pregnal.
Bil je še le 31 let star, ko je -to neumrljivo delo izvršil. Hvaležni mu podelijo Atenci mestjansko čast in odločijo njemu i po njegovi smrti njegovim otrokom iz deželskega zaklada vžitek.
Dosegel je v cvetoči zdravi moči visoko starost, eni trdijo 90, drugi 100 let.
Cela Grecija ga je prištevala polu-bogovom i mu posvetila več tem-pelnov in oltarjev. Grki, pozneje Rimljani, Arabci so ga štovali i častili, kakor se le človeško bitje čislati zamore. Po tem izgledu ga še dan danes imenuje ves izobraženi svet očeta zdravilstva i prišteva njegove spise naj-izvrstnejšim izvirom zdravilstva.
O Shakespeare-ovem Hamletu.
J. Pajk. V.
His madness is poor Hamlet's enemy. V 2, Njegova blaznost ubogemu je Hamletu sovražna.
Hamlet pride s Horatijem na grobišče, kjer pogrebec novo jamo iz-kopavlje.   Vname se razgovor med Hamletom in prebrisanim pogrebcem.
*) Ogenj jo poglavitni vzrok vsega gibanja.   Uže Heraklit Efezijski je poznal ta fizikalični aksiom. Pis.
192
Priđe mrtvaški provod: Ofelijo neso tilio k večnemu pokoju; v provodu sta kralj in kraljica, dvorniki, med njimi Laertes. Ko Ofelijo spustijo v jamo, skoči brat Laertes za njo, zadnjo čast jej v grobu skazat in pro-klinja onega, ki je nje skončanja kriv, Hamleta. Ta pribiti iz svojega zaklona in skoči v jamo bore se s Laertom. Dvorniki ju razloče; nad grobom postavi se straža. — Hamlet v sobi pripoveda svojemu prijatelju Horatiju, kako je z ladje ušel, na kojej je imel v Anglijo jadriti in tam od angleškega kralja zaglavljen biti, in kako je svoja dva sprovodnika: Gildensterna in Rosenkranca v mrežo njemu nastavljeno strmoglavil. Med tem pogovorom nastopi dvornik Osrik poslan od kralja, da Hamleta zvabi v dvoboj med kraljem in Laertom zgovorjeni. Hamlet obreče, z Laertom mečevati se. Zbere se dvor; kralj položi Hamletovo desnico v Laertovo; Hamlet prosi Laerta oproščenja, a Laeit tirja osveto zaradi bratovske časti, skaljene po Ofelijnej smrti, ktero je zakrivil Hamlet. — Prične se dvoboj : prvi trije bodci so Laertovi, ostali obeh. Zunaj borišča je naročena godba in streljanje topov, kedar Hamlet pade; na mizah stoje vrči z vinom in ostrupljeno pijačo. Prvi bodeč Laertov je prazen; kralj nemiren hoče Hamletu napiti, a Hamlet noče. Zunaj godba in strel. Pri drugem bodci je Laertes opraskan. Kraljica napije Hamletu, a iz ostrupljenega vrča, ker ona o prevari nič nij vedela. Kralj jo hoče vzdržati; a zastonj, ona pije, Hamlet ne. Pride tretji bodeč ; Laertes rani Hamleta z ostrupljenim mečem. V gorkej borbi menjata meče. Zdaj pride vrsta bodenja na Hamleta. Laertes je z ostrupljenim mečem, koji je bil Hamlet iz nevednosti prijel, a Laertes slučajno prezrl, ranjen. Kraljica požirkom vina ostrup-Ijena omahne in pade na tla ; Laertes zaupije, da se je sam v svojo zamko vlovil, da je meč, koji Hamlet drži v roci, ostrupljen in razkrivši kraljevo lokavost pade, Hamleta opomenovši, da je i ta otrovljen istim mečem. Hamlet to čuvši prehode kralja, Laert umre, in tudi Hamlet za njim sva-rivši Horatija, ki je hotel iz vrča pivši s svojim prijateljem umreti, naj tega ne stori, nego živega se ohrani, da svetu vso podlost dvora razodene in Fortinbrasa kot svojega nadslednika razglasi. Zunaj je med tem godba in strel, koji je bil po kralji Hamletovej smrti namenjen. Fortinbrasova vojska se približi; tudi angleški poslanci nastopijo.Horatio izvrši, karmu je umirajoči prijatelj naročil-. Fortinbras skliče bojare in da telo Hamletovo na toržestveni oder na oglede položiti med vojaško godbo in vojaškim strelom.   Strel iz topa da igri konec.
Deiiašnja ,,Zora" ima 6. štev. „Vestnika" za prilogo.
Izdajatelj i odgovoiiii urednik : Martin Jelovšek.
Tisk in založba „Narodne tiskarne" v Maribora.