86
Narodno-gospodarske reči.
Trgovinska in obrtniška zbornica.
X. Gospod zbornični svetnik Karol Luckmann po-roH'sSi o dopisu trgovske in obrtniške zbornice v Ljubnem na Štajarskem zaradi zakona za stavbinske obrte. Ona je
sklenila prositi visoke vlade, da bi blagovolila zakono-vemu načrtu z leta 1885. o uredbi stavbinskih obrtov zadobiti zakonito moi^.. Prosila pa je ob enem, da bi kranjska trgovska   zbornica   podpirala to njeno peticijo.
Po § 23. odstavek 2. zakona z dne 15. marcija 1883. 1., drž. zak. št. 39 se glede stavbinskih obrtor ustanove s posebnim zakonom splošna načela, po katerih je dokozati posebno usposobljenost za započetek 7 § 15. točka 5. navedenih stavbinskih obrtov, ter ž njim določi tudi obseg upravičenemu zvrševanju posameznih stav-binskih obrtov.
Ta v § 23. odstavek 2. obrtne novele predpisana določila dozdaj niso še postala zakonita, ampak cesarska naredba z dne 16. septembra 1883. 1. drž. zak. št. 147 določuje, da so, dokler ne izidejo v § 23. odstavek 2. obrtne novele odmenjena zakonska določila, veljavne določbe § 23. obrtnega redu z dne 20. decembra 1859. 1.^ drž. zak. št. 227.
V § 15. točka 6. navedeni stavbinski obrti, ki sa spoznani za dopuščane obrte, so naslednji: staviceljski^ kladezarski, zidarski, kamenarski in tesarski.
Kako važen je dokaz posebne usposobljenosti za pridobitev omenjenih obrtov, priznava § 23. odstavek 2. obrtne novele, ker vsled njega je s posebnim zakonom ustanoviti splošna načela in določiti obseg upravičenemu zvrševanju posameznih stavbinskih obrtov.
Z ozirom na to je sklep Ljubenske zbornice utemeljen, ter je želeti, da dohode načrt iz leta 1885. o uredbi stavbinskih obrtov vender uže zakonito moč m veljavo, in vsled tega odsek tudi nasvetuje: Slavna zbornica naj sklene to stvar pri visoki vladi podpirati. — Ta predlog se je sprejel.
XI. Zbornični tajnik poroča, da je zbornica Brodska v   Galiciji   obrnila   se   do  visokega   c.   kr. trgovinskega ministerstva glede špediterjev. V vlogi poudarja posebn(x naslednje: Železniški odposlanci, zbrani na shodu v Brnu dne 13. in 14. septembra 1890. 1., so določili, da morajo carinskouradno odpravo na mejah pri neposrednjih mednarodnih pošiljatvah oskrbovati   železniški   Organi sami, izključivši zasebne   špediterje  in komisijonarje.   Ta določba je zelo vznemirila udeležence, ki so zbornico prosili, da bi   glede   tega   posredovala pri vis. C. kr. mini-sterstvu.
Veliko je špediterjev   in agentov, ki se žive s ca rinsliouradno odpravo voznega  blaga,   in   oškodovalo   bi se   mnogim   davkoplačevalcem   ne   le   njih   blagostanje,. ampak zmanjšal tudi njih zaslužek, ako se izključi vsa-keršno posredovanje zasebnih ljudi.
Pa ne samo obmejne špediterje bi hudo zadela v Brnu sklenena določba, ampak tudi lastnike blaga. Kajti dokler bode blago na poti, ne bodo mogli prav nič raz-polagati s svojo lastnino, in nemogoče jim bode imeti zastopnika pri tako važni manipulaciji, kakeršua je carinskouradna odprava. Člen 10. omenjenega dogovora sicer dovoljuje, da sme pooblaščen zastopnik lastnikov biti navzočen pri odpravi blaga,   ali to dopustilo ni ve-
87
like vrednosti in zavisi od pritrditve carinskega oblastva, M. ne samo od železniške uprave. Tudi bi stranka imela po nepotrebnem dvojne stroške, ker bi en pot železnica zaračunila   odpravue   stroške,   drug   pot   bi   jih pa   bilo plačati zastopniku, ki ga je izbral lastnik. Pa še drugo škodo bi imele stranke vsled   te   določbe,   ker bi se ne mogle posluževati   pristojbine   prostega   (^,asa, ki ga  jim dajo po navadi njih zasebni   špediterji   za blago in   carino,   in prejemale bi blago le proti takojšnjemu plačilu povzetih stroškov.   Vrhu   tega je veliko   reči, na katere je pri pregledu   na meji jako paziti, železnični organ pa, kateremu bode izročena odprava vseh pošiljatev, ne bode mogel biti na vse pozoren.
Velikokrat se primeri, da dospe žito v raztrganih srečah, ki jih treba zašiti, pijače v poškodovanih posodah, katere je popraviti, južno sadje izprijeno, potem reči, katerim ni lahko določiti tarifne postavke — vsega tega gotovo ne more opravljati železnični organ, ki ga nič ue zanima korist stranke in kupca in tako bode trgovina imela veliko škode in izgube, katere ne bode mogla zravnati prihranjena provizija. Vsak kupčevalec ki pošilja blago na Rusko ali ga od tam dobiva, pa stanuje daleč od mejne postaje, rad plača malo provizijo za špedicijo in ekspedicijo, če ve, da ga na meji zastopa od njega samega izbrana firma, katera pazi na vezno blago pri reviziji in plačevanji carine in kadar se izklada in vklada.
Iz teh razlogov je prosila Brodska zbornica visoko C. kr. trgovinsko ministerstvo, naj ne odobri v Brnu sklenene določbe zaradi izključbe zasebnega posredovanja pri carinskouradni odpravi neposrednjih pošiljatev.
Ker je po mnenji odsekovem ta vloga opravičena, predlaga poiočevalec : Častita zbornica naj podpira prošnjo Brodske zbornice pri visokem c. kr. trgovinskem ministerstvu.
XII. Gosp. zbornični svetnik Karol Luckmann poroča o prošnji trgovske in obrtniške zbornice v Trgu (Feldkirchen) do visokega c. kr. trgovinskega ministerstva o omejitvi lastninske pravice na korist onim, ki hote električno moč porabiti. V tej prošnji   se navaja naslednje:
Znano je, da industrija še jako malo uporablja vodne moči, dasi je obilo vode v Avstriji. Ce je tudi industrija po vodnatih deželah nje gonilno moč še precej sebi v prid obrnila, vender se je to zgodilo le tamkaj, kjer je bilo lahko priti do vede, pa ni bilo treba zgradeb, ki bi bile predrage glede na korist njeno. Povsod drugod oe hasni nič industriji. Veli ko vodno moči gre zaradi tega v izgubo, dasi bi lahko veliko koristila. Kajti voda ni le zelo primerno, ampak tudi po ceni gonilo. Da se pa voda tako zelo zanemarja, krive so najbolj tehnične težave.
Voda je mnogokrat tako daleč od tovarne, da je ai moči napeljati in upodabljati. Na tistem kraji, kjer bi lahko služila, pa ne kaže napraviti tovarne iz mnogih ozirov, ne glede na stroške in dohodnost. Tako se ne-redkokrat primeri, da velika vodna moč malo kilometrov
od tovarne mimo teče, pa je ni moči upotrebiti, dasi bi bilo neizmerno koristno in bi si tovarnar prihranil mnogo stroškov za tu iu tam predragi premog.
Sredstvo, s katerim bi se odpomoglo vsaj glede na tehnične težave, je električni prenos moči. To sredstvo je dandanes uže toliko dovršeno, da je kos vsaki nalogi kakor glede dal)ave tako tudi glede števila iionjskih sil in uspeha (povprek 75 7o)- Električni prenos moči je zatorej velikega pomena za industrijske namene, pa tudi za mali obrt in za poljedelstvo, ker je električno moč lahko deliti. Zategadelj ni neopravičeno premišljatii, kako bi se dale narediti take naprave.
V  tem oziru je najvažnejše vprašanje, kako omejiti lastninsko pravico v korist   električnioDi prenosom moči.
Znano je, da ima industrija pri napravi svojih delarnic mnogokrat jako neugodno stališče vsled tega, ker ni obče veljavnega razlastitvenega zakona, pa ga tudi najbrže še kmalu ne bode. Zato tudi ne kaže drugače, nego ravnati se po sedanji praKsi ter za posamezne vrste ali posebne razlastitvene zakone napraviti ali pa v zakonih, ki uravnavajo druge reči, postaviti določila o razlastitvi ali o omejitvi lastninske pravice. Ta zadnji slučaj bi bil glede vodnega zakona.
V    okraji   trgovske   in   obrtniške   zbornice v Trgu je    nameravala   neka    firma   osnovati   večo    električno siloprenosno    napravo    po   vzgledu    dveh    uže    obstoječih ,    ali   že   od   kraja    se  je    pokazalo ,    da   je   ni mogoče narediti, ako se nekateri deli ne razlaste. Zbornični okraj je namreč   tako   močno razkosan v parcele, da bi celo   za   majhno   napeljavo   bilo   treba   razprav z neštevilnimi   posestniki,   katerih   bi   celo   ne   bilo moči pregovoriti, — ne glede na to, da bi reč, kakor po navadi vsako novo,   po   strani   gledali — da bi radovoljno odstopili dotične kose, oziroma   dopustili  napeljavo preko njih, ali bi   se   pa   udali   le  za toliko   ceno, da bi pričakovana korist bila popolnoma iluzorna.
V  takih slučajih je neogibno potrebno, da pripomorejo zakonita določila o omejitvi lastninskega prava, kakeršnih ima avstrijsko zakonodajstvo veliko, da se uporabi drugače brezkoristna voda v korist obrtnih, in industrijskih podjetij.
Vodni zakon z dne 30. maja 1869, 1. določuje v svojem § 15., črka b, kateri je bil vzprejet v deželne vodne zakone, da je, ako tudi ne nastopijo zahteve za razlastitev po § 365. obč. državlj. zak., lahko ukreniti, da posestniki zemljišč dovolijo ustanovitev služnosti proti primerni odškodnini v ta namen, da se drugim lastna voda iz enega kraja v drug kraj napelje črez njih zemljišče in tukaj napravijo za to napeljavo potrebne naredbe in priprave itd.
Na tem mestu državnega vodnega zationa, oziroma deželnih zakonov, napravil bi se lahko dostavek o električnih prenosih moči iu ustanovilo ž njim isto pravo, katero je sedaj po besedilu zakona veljavno samo za vodovode v ožem besednem smislu. Tak dostavek je tem
88
laže Darediti, ker služnost vsled dopuščeae napeljave črez zemljišče njegovem posestniku veliko m&nj prizadeva sitnosti, nego naprava kanala. Dostavek pa tudi ne nasprotuje pri črki a istega paragrafa izrečenemu načelu, vođo namreč kolikor mogoče uporabljati, ker je glede tega načela pač vse eno, na kateri način se vodna moč privaja.
Tukaj razpravljano vprašanje ima sedaj za ne zelo veliko slučajev dejansko važnost, utegne pa kmalu dobiti veči pomen, ker se elektrotehnika za prenos moči vedno bolj popolnjuje, posebno pa bode postalo pereče, kadar se napravijo osrednje postaje za oddajo svetlobe in moči, kakeršne se že tu in tam nahajajo.
Koristi takih osrednjih postaj so jasne. Vsled njih bi se posebno laže naseljevali manjši tovarnarji in obrtniki, kateri potrebujejo manjših motorjev. Take postaje bi pa koristile tudi sploh, ker bi bilo celo po manjših mestih lahko napraviti električno svečavo.
Pa tudi ne glede na napravo osrednjih postaj je, kakor uže zdaj kaže izkušnja, v mnogih slučajih vredno, napraviti električen prenos moči tudi za kako posamezno delarnico, da se   dobi   mimo   para cenejša gonilna moč.
Iz teh razlogov je prosila Trška zbornica visoko C. kr. ministerstvo, da bi preudarjalo to reč in eventu-valno omenjeno izpremembo državnega vodnega zakona, oziroma deželnih zakonov v korist električnim silopre-nosnim napravam, priporočilo pri visokem c. kr. pravosodnem ministerstvu.
(Dalje prihodnjič.)