Vrnimo učltelja šoli in narodu! Zivljenje rodi delo, iz dela izha.jajo uspehi. Idealna in ideološka strcmljenja se odlagajo na boljše čase in razmere, menjavajo se z dnevnimi skrbmi. Razbite in nepovezane moči se zastonj lomijo in drobijo. Večkrat iruga drugo pregan.ja ali ovira. Zivljenje pa teče in ne čaka. S seboj prinaša nove naloge, nove problemc, otvarja nove vidike. Ljudje vedno upajo. Calka se na spremcmbo razmer, boljše stanje in s tcm na novo vero in optimizem. Vseeno je, ako je mnogo izostalo, se izpustilo — izgubilo. Pridobilo sc je izkustvo: Vemo, kaj ni dobro dclati, česa se je treba varovati, v kaj se ne sme zapasti in kakšne primere posnemati. Ni treba, da nas iznenadijo in plašijo bilance zadnjih let., Nasprotno! Prav radi tega se moramo zavedati, kako nujno ipotrebna je šelo sedaj naša moč, naša organizirana moč. posebno zato, da si priborimo vsaj nekaj izgubljencga, nadoknadimo opuščeno, a še posebej, da sistemiziramo ono, k čemur je treba težiti in kar je treba vstvarjati. Za idcalna in ideološka etremljenja, ki so bila dosle.j pod silo razmer odrinjena v stran, a predstavljajo učiteljevo delo in vsebujejo resnična duševna doživetja, je treba zbrati raztresene moči in voljo, jih čvrsto medsebojno povezati, da se več ne razpršijo in zlomijo v borbi osebnosti — nego se spopolnjujcjo in zlivajo v delu za načcla in principe. Jasno je, da smo si drug drugemu najpotrebnejši. Ni treba torej iskati več onih posameznikov »dobromislečih« prijateljev, ki so delali usluge ehim, da bi drugim škodovali, dvigali enega preko vrste in zaslug, da bi zapostavljali in ponižali drugega —večkrat boljšega in zaslužnejišega. Videlo se je in dokazalo, da so ti »veliki učiteljski prijateilji«, ki iso v vrsti sledili drug drugemu ;pred ministrstvi, Tioseč spiske in deleč usodo našo in naših rodbin, a ko so prišli na vrsto. so šle brzojavke na vse strani, in z brzojavlkami se je na njihovo zahtevo reševala naša usoda in usoda naših otrok. Režimi, ki so 6e nam predstavljali kot edino zveličavni, napihnjeni z velikimi in močnimi atributi, ne samo da nam niso bili prijateliski, nego so hoteli ustvariti iz nas ljudi brcz svobodne vesti, navadne dninarje, a za nagrado so prihajale suspenzije naših priborjenih pravic, degredacije narodnih učiteljev in narodne šole. Dominiral je princip režima in osebnosti, na škodo načel in splošnih vrednosti. Pokazalo se je in dokazalo, da je bila ta praksa slaba in nevarna. To je mnoge nas odtrgalo s pravih potov in ciljev, h katerim se morajo približevati in h katerim morajo težiti narodni učitelji. Mi smo potrebni sebi in narodu. Vrniti se moramo k našemu dobremu narodu, služiti njegovim vitalnim potrebam in idealom. a nikoli osebnostim in režimom. Prav zato, ker smo potrebni narodu, ker ie treba, da se k njemu povrnemo, ker nosimo ime narodnih učiteljev, je naša dolžnost, da po takih skušnjah rešujemo i narod i sebe. Poznati moramo sami sebe, očistiti moramo svojo vest, zvišati svojo misel, dvigniti svojo misijo. zbrati moči, da bi preko sebe, s svojo zavestjo, vestjo in čistoto pripadali samo taki našemu narodu, njegovi šoli in njegovim otrokom. V brezpotju liudje grcšijo. V malenkostnih borbah ni pravcga junaštva, navdušenja in resničnega samozatajevanja. Ni niti onega duševnega zadovoljstva, ki se občuti, eeprav 60 trpi. Malenkostne borbe dušijo ljudi, njihove ideje in ideale. Žrtve v tch borbah so brez Ikoristi in brez pomena, dasi so težke in mučne. „, Razen v vojnah, niso utrpeli jugoslovanski učitelji v nobenem slučaju toliko žrtev, kot za časa volitev. Z vojnimi žrtvami smo se ponašali. One so rešile naš narod in mu dale svobodo. Bile so potrebne in neizbežne. To so bile žrtve v dobro našega naroda. Bile so nam prizadejane v borbi proti našim sovražnikom. Služile bodo kot primer bodočim pokolenjem. kot čast našega stanu. Komu so bile potrebne in kakšne koristi so prinesle učiteljske žrtve, njihovi odpusti in premeščanja pred koncem in tdkom šolskega leta? Narodu, narodni šoli in državi? Ali je to interes naroda? Mučno nam je in težko, da vprašamo: »S kom smo se borili in komu smo bili savražni, da se tako brezobzirno udari po nas in po naši vesti, ,po naših rodbinah in našcm imcnu?« Vcndar smo ponosni na svoje žrtve, prav tako kot na one iz vojne. Mnoge naše preganjalce že vidimo v Našicah, druge pred Našicami, a vsekakor bo prišla vrsta tudi na one, ki se še skriva.jo za prisiljenim zaupanjem. Naša vloga mora biti v miru ravno taka, kot v vojni. Z narodom v dobrem in v slabem, proti vsem 'koristolovcem, narodnim in našim sovražnikom. Nočemo govoriti o splošnih izgubah našcga stanu, ki so narodnega učitclja degradirale na vlogo in službo biriča, a njegovo ministrstvo hoteli zamenjati z volilnim agitacijskim lokalom. Nismo se dali zavesti in v kolikor so take slabosti obstojalc, je pač že čas, da se jih osvobodimo. Čas je, da se umetne in škodljive spone opustijo, ker je to v interesu ugleda narodnega učitelja, v interesu službe. ki jo on vrši v dobro naroda in njegovega naraščaja, bodočih naših državljanov ter da se najde pravo razumevanje in nujna pomoč. : To pomoč bomo našli v vseh prijateljih naroda, v našem narodu, in tudi nadalje zaslužili z našim vdanim in nesebičnim delom. Moč za to bomo črpali v dolkazanem resničnem patriotizmu napram vsemu, kar naš narod dviga, krepi državo, v ljubezni do vsega lepega in koristnega in plemenitega, a na zadnje v našem skupnem organiziranem delu za splošno dobro — proti osebnim koristolovcem, za principe — proti osebni in režimsiki službi. Vrnimo učitelja šoli in narodu!