Nazorni nauk v Ijudskej šoli. (Piše Ivan Tomšič.) (Dalje.) 1. Člofeško telo po vnanjej podobi. Usta — kakšna so in čimu so? Zdaj, ko se pogovarjamo drug z drugim, potrebujemo najbolj ust. Vnanji deli naših ust ste ustni. Vsak človek ima dve ustni; jedna je nad usti, druga pod usti. Prvo imenujemo gorenjo ustno, drugo spodnjo ustno. Ustni ste rudeči — dadč se stisniti — mehki ste. l)Usta imajo rudeči in mehki ustni. (Otroci izgovore.) Ustni ste vnanja dela človeških ust. Kdo mi znti povedati kak notranji del naših ust? — Dobro si povedal. V ustih so zobje. Zobje so beli in trdi. Recirao: 2) V ustih so beli, trdi zobje. (Otroci izgovore.) Pod gorenjo visto zob je jezik. Jezik je rudeč in mehak ter ga lehko premikamo na vse strani — premakljiv (pregibljiv) je. Recimo: 3) V ustih je rudeč, mehek in gibljiv jezik. (Otroci ponove 1 — 3.) Ako bi jaz ne imel ust, ne bi vas mogel ničesar vprašati, in tudi vi bi tui ne mogli brez ust odgovarjati. Recimo: 1) Z usti govorimo. Zjutraj, kadar v šolo pridemo, zapojemo, predno se učiti začnemo. Tudi pri petji nara je treba ust. Zatorej bodemo rekli: 2) Z usti pojemo. Kadar smo trudni, z usti zdehamo. Rekli bodemo: 3) Z usti zdehamo. Kadar dibamo (sopenio), potrebujemo najbolj nosa; a tudi z usti dihamo zrak v se. Zatorej bodemo rekli: 4) Z usti dihamo (sopemo). Da moremo živeti, treba nam je jesti; a jedi nosimo v usta. Rekli bodemo: 5) Z usti jemo. Kadar govorimo, pojemo, zdehamo ali pa jemo, vselej odpiramo usta. Usta torej lehko odpiramo in zapiramo. Recite: 6) Usta odpiramo in zapiraino. (Otroci ponove 1 — 6.) Ob straneh nosa in ust ste: Lici — kakšni ste in čimu ste? Vsak človek ima dve lici. Lukec tukaj ima rudeči lici, a Pavlek ji nima. Pavlekovi lici ste bledi; to je zato, ker je bil Pavlek bolan. 1) Lici ste rudeči ali bledi. (Otroci izgovore.) Navadno imajo bolni otroci bledi, a zdravi otroci rudeči lici. Poglejte tukaj našega Jožka, kako lepi, okrogli lici ima. Tinče ninia tako okroglih lic; njegovi lici ste upadeni (suhi). 2) Lici ste okrogli ali upadeni (subi). (Otroci ponove 1 — 2.) Bolni ljudjč imajo navadno upadeni (suhi) lici. Možje imajo zadej za lici majhene, kodrave lasč. To je brada (podušesna brada). Recite: 3) Možje imajo za lici brado (podušesno brado). (Otroci ponove 1 — 3.) Kakor ste slišali, z usti lehko gibamo. Ali tudi z lici lehko gibarno? Poskusi ti, Andrejče! Zapri (stisni) ustni, in vzemi polna usta zraka v se! Tako je prav! Le poglejte, zdaj ima Andrejček lici napihneni. Recirao: 4) Lici lehko napihnemo. Podbradek — kakšen je in čimu je? 1) Podbradek je navzdol nekoliko bolj ostrega konca. Možje imajo na podbradku lase; tudi te lase imenujemo brad o. Nekateri možje iraajo rumenkasto (plavenkasto), drugi črno in nekateri tudi rudečkasto brado. Rekli bodemo: 2) Možje imajo na podbradku brado. Na obrazu imamo tudi — senci. Pokažite mi senci! Senci ste nekoliko vtisjeni. Ako vas kdo na čelo udari, ne zaboli vas tako hudo, kakor takrat, če bi vas kdo na senci udaril. Večkrat uže majhen udarec na senci človeka umori. Senci ste zelo občutljivi. Recite: 1) Senci ste stisujeni; 2) Senci ste občutljivi. K glavi prištevamo, kakor ste uže slišali, razven sprednjega dela glave ali obličja, tudi še Zidglavje in teme. Zaglavje in teme so tudi deli iiaše glave. France, pokaži mi, kje imaš zaglavje, kje tčme ? Kaj vidiš na zaglavji, kaj na temenu ? Res je! Zaglavje in teme je z lasmi pokrito. Recite: 1) Na zaglavji in tčmenu imarao lase. (Otroci izgovore.) Nekateri Ijudje imajo rumenkaste lase, nekateri imajo rujave (kostanjeve), nekateri črne, in drugi zopet rudeče. Otroci in ostareli ljudje imajo navadno beličaste lase. A predno se pri starih Ijudeh lasje obelijo, postajajo poprej sivi, t. j. lasje poprej osive in naposled postanejo popolnem beli. Starim ljudem — a tudi nekaterim mlajšim, ki so kako budo, nevarno bolezen prestali — izpadajo lasje. Na temenu lasje najpred izpadejo. Tam, kjer so lasje izpadli, glava je gola. Ako so skoraj vsi lasje izpadli, potem je rnalo ne vsa glava gola. Golo glavo iraenujemo plešo; človeka z golo glavo imenujemo plešastega človeka (plešeca). Stari ljudje (starčki), ki imajo plešo na glavi, ali pa, če imajo malo ne vso glavo golo, pokrivajo si glavo z majheno, črno kapico. Zakaj ? Zato, da jih v glavo ne zebe.— Lasje nam glavo grejejo. Lasje rasto ter postajajo vedno daljši; kadar so lasje jako dolgi, strižemo je. Kdor je reden in snažen, utnije in počeše vsak dan svoje lase. Tudi vi morate vsak dan to storiti, posebno zjutraj, kadar vstanete. Martinek, potiplji teme na svojej glavi! Kakšno je? Trdo. — Zdaj potiplji še zaglavje! Kakšno je? Tudi trdo. — Rekli bomo: 2) Teme je trdo. 3) Zaglavje je tudi trdo. Na temenu in na zaglavji ne vidite nobenih oglov; teme in zaglavje je skoraj okroglo — okroglasto je. Recite: 4) Teme in zaglavje je okroglasto. (Otroci vse stavke ponove.) Med zaglavjeni in obličjem (obrazom) imamo ušesi. Všesi — kakšni ste in čimu ste? Vsak človek ima po dve ušesi, na vsakej strani po jedno uho, desno in levo. 1) Uho je podolgasto in okroglo. Poglejmo si uho še bolj natanko. Jaz svoj prst lehko v uho vtaknem. Ti tudi! Kakšno je uho, ker vsak lehko svoj prst vanj vtakne? 2) Uho je votlo. Ako konju kaka muha v uho prileze, vidimo ga, da z ušesi otresa. Konj ima gibljivi ušesi. Daj, otresi tudi ti svoji ušesi! Ali ju moreš? Ne! — človek nima gibljivih ušes. Rekli bodemo: 3) Uho je negibično. (Otroci ponove stavke 1 — 3.) Človek ima podolgasto okroglo, votlo in negibično uho. Izgovori zdaj ti to, Ivanko! Brez ušes bi vi ne mogli slišati, kar vam jaz pripovedujem; tudi svojih ljubih staršev bi ne mogli slišati, kadar vas uče, opominjajo in svare. Brez ušes bi ne slišali prijetnega petja ljubih ptičic, niti prijetne godbe; brez ušes bi prav nič ne slišali, in to bi bilo pač jako žalostno za človeka. Kako srečni ste otroci, da vam je ljubi Bog dal ušesi, s katerimi poslušate lepe nauke svojih Ijubih staršev in učiteljev. Prigovor. Imamo dve ušesi, da več sliširao, a samo jedna usta, da manj govorimo. (Kar slišiš, ne raznašaj takoj od hiše do hiše, ker to je grdo.) Uganke. Kdo vse sliši, kar cesar govori, a vender nikoli nič ne govori? (-otjn OAgfjesao) — Kateri travnik se ne da poprej kositi, dokler ni s snegom pobeljen? ('BpBjg) — Pri nas imamo dečka, ki je zmiraj pod streho, pa je vender zmiraj moker. Kdo jeto? C>nzaf) — Nimam je še, pa si je tudi ne želim; ako bi jo pa irael, ne bi je dal za noben denar; kaj je to? Ct!§31_) — (Dalje prih.)