Jancz (Mercr. Spominski dan 3. december. Drugi veliki škof, ki je bil sovrstnik našega Slomšeka, je bil Janez Nepomuk Čiderer. Bil je plemenitega rodu in ie zagledal luč sveta 15. aprila 1777 v Bozenu na Tii-olskem. Ko je mladi Janez dcraščal ia študiral v Bozemi in Inomostu, se je po Evropi širil duh tako imenovane »prosvitljenosti«. Prosvitljenci so Iioteli vzeti vsak višji nadnaravni značai, so zametovali vsako božje razodetje in so biii še posebno svobodomiseSni z ozirora na življenje in izpolnjevanje božjih zapovcdi. Da dijak Janez Čiderer v takcm ozračju ni izgubil vere in poštenosti, mu je poleg skrbne doma.če vzgoje poniagal frančiškan pater Herkulan. Ta je zbiral dijake okrog sebe, jim utrjeval versko prepričanje in jih na vso moč navduševal za pravo krščansko življenje. — Pripomoček, ki ga je ta goreči mladinski dušni pastir vabil, da je svojim mlad.im prijateljcm ohranil nedolžnost je bilo pogosto sveto obhajilo. Polagoma je tudi čisto jasno spoznal kje ga hoče imeti Bog in se je odločil za duhovski poklic. 27. juiija leta 1800 je sprejel sveto mašniško posvečenje in je L>il nato dalje časa kaplan na raznih krajih. V tem času se je tudi pol leta mudil v Rim\i, da bi se v bogoslovnih vedah še bolj izobrazil. Leta 1807 so ga poklicali za profesorja na bogoslovjc v Tridentu. Po triletnem delovanju je pa šel Ła župnika in dekana v Sarnsko dolino, leta 1819 pa v Meran. Povsod je kazal vzgledno in gorečo delavnost. Posebno se je zavzemal za dobro vzgojo otrok in mladine. Sam je ustanovil pet šol, da bi lahko dal ljudem priliko za izobrazbo. Njegovo delovanje je bilo bogato blagoslovljeno in je imei čidoror nad vsemi, s katerimi je prišel v dotiko, nek posebno velik vpliv. Ta je pa izviral iz njegovega res duhovniškega, da svetniškega življenja. Posebno velika je bila njegova ljubezen do revežev. Ni mogel gledati siromaštva, ne da bi pomagal. Pa ni čakal, da bi prišli reveži k njemu, temveč sam jih je šel iskat. Velikokrat si jc sam sebi pritrgal najpotrebnejiše, da je labko pomagal revežem. Zato so o njem govorili: »Če bo Čidorer kedaj svetnik, se bo imenoval Janez miloščinar.« Pa čeravno častnih služb ni iskal, so ga njegovi predstojniki začeli obsipa- vati z njimi. Po 19 letih. y dušno pa&tir« ski službi so ga poklicaii za kanonika v Trident. Čez dve leti je postal generalni vikar ali škofov namestnik za. nemški del škofije, lete 1832 je postai pomožni škof. Leta 1834 pa je bll imenovan za škofa v Tridentu in je 26 let' opravljal to službo. In težka je bila tedaj škofovska sluŽba. Pretekli časi so napravili mnogo škode v čredi Kristusovi, z novimi Łasi pa so prihajale nove nevarnosti. —« Čiderer je skušal stare rane zaceliti irt je z vso skrbnostjo dobrega pastirja skušal svojo čredo obvarovati novili nevainosti. Gledal je predvsem na to, da si je vzgojil duhovščino po svojem duhu. Dvakrat je popolnoma prehodil in preiskal syojo obširno škofijo. Kakor prej kot župnik, tako je gledal sedaj kot škof na to, da bi po vsej škofiji bilo dovolj šol, v katerih so delovali taki učitelji, ki so svoje gojence vzgajali za časni, pa tudi večni blagor. Skušal je v svoji škofiji oživiti in razširiti dobrodclnost. V tem oziru je bil sam najboljši deiavec in najlepši vzgled. Včasi v svoji blagajni ni imel niti vinarja veS in delal je celo dolgove, če je bilo treba pomagati revežem. Enkrat je poslal na prodaj celo svoje škofovske naprsne križe, da bi dobil denarja za bolnike. Zato se ni čuditi, da so imeli verniki do svojega škofa neomejeno zaupanje. To je zlasti pokazalo burno leto 1848. Napačno umevajoč prostost so se v Tridentu ljudje zbrali, da bi se polastili davkarije in v njej shranjenega denarja;ravno tako so hoteli izropati veliko državno žitnico. Ko so bili v divjem kričanju pred davkarijo, ko so že začeli razbijati, se naenkrat prikaže škof med kričečo množico. Krik je takoj ponehal, koli so se povesili, množica je začela odhajati. Škof gre tudi pred žitnico. Tam se je ponovilo isto in množica, ki je še malo prej divje kričala, je vsa navdušena spremila svojega škofa do mestne hiše, kjer se mu je župan zahvalil in mu izročil ključe od žitnice v varstvo. Ko je škof Čiderer 3. decembra leta 1860 umii, je bilo vse prepričano, da je umrl svetnik. Policija že ni mogla več zadrževati ogromnega navala ljudi, ki so hoteli še enkrat videti škofa in imeti od njega kak spomin, kako krpico njegove obleke ali kako podobico. Njegov grob je bil kar oblegan, posebno še, ko so se izvedeli razni izredni dogodki, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo. Leta 1886 so začeli preiskovati njegovo življenje, da ba bil prištet blaženim. Prelepa poteza na značaju tega ve likega, res apostolskega škofa, je nje« :gova usmiljenost in dobrodelnost. To je sploh značilna poteza na vseh onih, katerim je vera Kristusova res prešinila dušo in življenje. Vidimo to na prvih kristjanih, vidimo to pozneje v vseh krščanskih časih. Ta usmiljenost !n dobrotljivost je tudi ona velika moC, ki zboljšuje razmere na svetu. Kako veliko tega duha je treba v naših časih! Da bi ta res krščanski duh bival In močno deloval v naših dušah. Slišim ugovor, kako naj pomagamo, ko sami nimamo veliko. Če le nekaj imamo, Bkušajmo tudi s tem pomagati. Glavno pa je, da skušamo vedno več usmiljenega duha spraviti med svet. Čim več ga bo, tem lepše bodo razmere. Ta duh je pomagal vedno, še bo tudi v naših časih. Velik dan belgrajskih katoličanov. V belgrajskem predmestju Čukarica živi okoli 1000 katoličanov, najvec delavcev. Ti so dobili 17. novembra svojo hišo božjo. Ob veliki navzočnost Ijudstva je belgrajski škof Rodič posvetil novo cerkev sv. Cirila in Metoda. Gerkev je dolga 23 metrov, široka 9, visoka 10 metrov ter ima štiri oltarje. — Novo župnijo bodo oskrbovali slovenBki lazaristi. V bližini nove cerkve so ustanovile svojo naselbino tudi usmiIjene sestre sv. Vincencija Pavelskega, da bodo skrbele za bolnike in reveže. Ecmanje v Rira, Čim bolj se bliža leto zlatomašniškega jubileja h koncu, tem številnejši postajajo vlaki, ki pripeljejo stotine in tisoče romarjev iz vsega sveta, da bi se poklonili zlatomašniku na papeškem prestolu in mu izrazili svojo vdanost. Sveti oče vse romarje res očetovsko sprejema, hvali njihovo vdanost in požrtvovalnost, jih bodri k novemu delu, jih tudi tolaži in jim vliva potrebnega poguma. Meseca decembra gre tudi odposlanstvo naSega ljudstva se papežu poklonit. Usodni sadovi pogrešene vsgoje. — Ljudje, ki so zavrgli Boga in hočejo tudi otroke tako vzgojiti, govorijo o tem, kako se mora otroku pustiti njegova volja, kako prav za prav nima nihče pravice otroku kaj zapovedati ali mu braniti, da naj otrok stori to, kar sepač njernu ljubi. Posebno vneto so širili te nazore socijalistični vzgojitelji v Avstriji in Nemčiji. Pa se kažejo tudi sadovi. Na dunajski šoli pojejo otroci bogokletne pesmi. Pri nekem skupnem obhajilu vrže otrok sv. hostijo na tla in jo pohodi, potem se še pa baha s tem. V Berlinu so bili otroci v ¦gledališču pri otroški predstavi. Ker jim predstava ni bila dosti divja, so začeli razgrajati ter razbijati, da je morala priti policija. Da, to rodi ono govorjenje, da nima otrok nikogar nad seboj, da sme vse, kar se mu ljubi, da nima nihče pravice mu kaj braniti. — Krščanski vzgojitelj pa, sam udan božjim naukom in zalitevam skuša tudi evojega gojenca z vsem njegovim bitjem navezati na voljo božjo. To je v največji blagoslov gojencu a tudi vzgojitelju.