DR. O. ILAUNIG: 34 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. Sem so zahajali preprosti Ijudje. S tega prostora se je prišlo v manjšo sobo, kamor so zahajali le boljši gostje; krčmar je skrbno pazil ter ni dovolil, da bi v to sobo prišel kak človek, ki ne spada med takozvane boljSfe ljudi. Lega te gostilne je bila ugodna, ker je bil v neposredni bližini trg, kjer so se vršili sejmi in je bil vsled tega najbolj živahen promet. Tako je postala ta krčma najbolj znana, to pa ne samo radi ugodne lege, marveč tudi radi izborne kapljice, ki se je tam točila, in radi dobre kuhinje, iz katere je bilo vsakemu postreženo po želji. Bilo je v prvi polovici meseca sušca leta 1670. Po prejšnjih toplih dnevih je naenkrat nastalo fleprijetno vreme. Začel je pihati najprej jug, ki pa se je kmalu spremenil v mrzel veter, ki je prinesel tudi sneg. Črez Pohorje so potegnili temni oblaki in začelo je snežiti. Mladina se je snega razveselila, starejši pa ne, ziasti oni ne, kojim je sneg ustavil započeto delo na polju in po vinogradih v mestni okolici. Simon Pahernik, tedanji gostilnifar, je stal tisti večer prav dobre volje v svoji točilnici. Bil je bolj male, čokaste postave, rdečega obraza, s katerega je sevala dobrodušnost. Na glavi je nosil malo zeleno čepico, ki je pokrivala precejšnjo plešo. Nič mu ni bilo Ijubo, če je kdo preveŠ govoril o njegovi pleši, zlasti ako so ga gostje v razposajenosti dražili, Ceš, da ni treba prižigati zvečer svetilke, ker daje že svetla gostilničarjeva pleša zadostno svetlobo. Brke, ki so bile že nekoliko sive, so bile navihane, po tedanji šegi je tudi nosil brado lepo pristriženo. Bil je prav zadovoljen, saj je sklenil tedenski račun ter ugotovil, da je bil zaslužek prav dober. V njegovo gostilno so zahajali ne samo duhovniki, ampak tudi plemenitaši ter se krepčali v posebni sobi s kipečim Pekerčanom ali pa Ljutomerčanom. Tudi služinčad raznih plemenitašev je zahajala vsak večer v to gostilno, kjer so pili ter se zabavali s takrat najbolj običajno igro — s kockanjem. Zgodilo se je, da so se v tej klcti prav dobro imeli in so postali zclo glasni, če je zlezlo sladko vince žejnim pivcem preveč v lase, in dobrodušni gostilničar je imel vCasih dosti opravka, da je napravil med pivci red. Vsled slabega vremena tisti veCer ni bilo dosti gostov »Pri slonu«. Med redkimi gosti je bil mestni birič Jožef Krpan, uslužben pri tedanjem mestnem sodniku Valentinu de Beurgo, mož orjaške postave, z dolgo že precej sivo brado ter močnim gromečim glasom. Bil je svojemu gospodu nad vse vdan in zvest v službi; ravno tako je tudi spoštoval mestnega pisarja Jakoba Kodra, ki je bil napram njemu vedno ljubeznjiv. Ker je bil v tej službi že dolgo let, se je čutil skoro domačega v hiši mestnega pisarja, ter mu je tudi bilo znano vse, kar je bilo v zvezi s to družino. Usoda nesrečne Monike je tudi njemu šla k srcu, saj jo je poznal od njenega rojstva, jo pestoval kot dete ter se veselil, ko se je razvijala kakor rožica. Da je postala žrtev strasti nečimernega grofa Thurna, ni mogel pozabiti, saj je bil tudi sam oče ter je imel bčor Ciliko, s katcro je dosti občevala nesrečna Monika. Vcdel je turJi, da je dosti kriv tiste nesreče grof Tatenbah, ki je dal svojemu prijp.t.?lju sredstva za izvršitev zločina, saj tako je sli^al povoriti rcostnega pi-! sarja Jakoba Kcdi'a. ; Vsled tega je razumljivo, da Jožef Krpan ni | maral grofa Tatenbaha, še manj pa njegovega slugo, lokavega Boltažarja Ribla, o katerem je vedel, da je nekak zaupnik svojega gospoda v vseh ljubezenskih in drugih zadevah in je gotovo tudi imel svoje prste vmes, ko je grof Thurn stegnil svoje roke po pisarjevi hčeri. Z mestnim biričem sta bila mestna nočna čuvaja Andrej Rebernik ter Ivan Frank. Bila sta srednje velike postave z dolgo brado ter zaduhlega obraza. Temu se ne more čuditi, ker njuna služba je taka, da morata biti na straži, dočim drugi v svojih posteljah sladko spijo. Bedenje zmanjšuje človeške moči, in da se te zopet poživijo, je najboljše zdravilo čaša vinca rujnega ali pa požirek dobre žganjičke. In teh zdravil, hvala Bogu, ni manjkalo. Po svojih poslih sta prišla v vse gostilne gledat, ali je vse v redu in ali se gostilničar drži policijskega časa. Da 11 so se takratni gostilničarji strogo držali svojih predpisov ali ne, o tem nam kronika ne poroča. Zunanja podoba mestnih nočnih čuvajev pa je prlŁ<?val?\ da sta obadva bila stroga v spoštovanju r.oiffr^ke ure ter uradno poslužna v izpraznjevfinj« fcozarcev, da ne bi prekoračenje policijske T- >v'no naporna služba, ker j« s ptujskega polja vlekel mrzel veter, poleg tega sta naletavala dež in sneg, da sta bila mokra do kože. Zato jima je bilo po godu, da ju je povabil mestni birič na kocke za merico vina. Dobro sta vedela, da Krpan ni stiskač ter rad plača, če tudi kaže rezultat igre na drugega plačevalca. Sedeli so v skritem kotu, da jih ne bi zapazll kak gospod, ki je znan z mestnim sodnikom ter bi mu morda povedal, kje opravljajo čuvaji mestnega reda in miru svojo službo. Pred njimi je stal vrček dobrega Pekerčana in da so imeli primerno podlago za alkohol, so prigriznili nekoliko mesa, ki jim ga je podaril mesar Matija Kebrič. Temu sta namreč pomagala vjeti divjega bika, ki je ušel njegovim pomagačem, ker se mu nl ljubilo iti v klavnico. Stara ura na sajasti stenl se je vzbudila In kukavica je zakukala sedmo uro; bil je torej čas večerje. Navadno je bilo v tem času v gostilni prav živahno, kajti proti večeru so prihajali meščani, posebno obrtniki v prvo sobo, da si odpočijo od dela in truda ter zopet okrepijo zrahljano zvezo med dušo in telesom. Navadno so prihajali ti-le: Peter Paumgarten in Andrej Felber, ki sta vlivala zvonove; z ujima s« je družil kovač Matija Anthauer, zlatar Arnold Just ter medar Franc Golob. Tudi poštar Ivan Peret, ki je kot prvi izvrševal to službo v Mariboru, je prišel po dovršenem poslu kaj rad sem in vedel vsak dan povedati, kakšna gospoda se je vozila danes od Trsta in jL,jubljane skozi Maribor proti Gradcu in Dunaju. Njega so radi poslušall, ker je znal povedati vse do zadnjih podrobnosti In še tako neznatno novico opisati tako zanimivo, da so nekaterl pozabili zapreti usta, ko je prlpovedoval to In ono, bodisl resnično ali pa izmišljeno. Tudi učitelja Martin Pistor ter Nikolaj Storf sta dostikrat prišla, da oplakneta šolski prah, če tudl je bila plača bolj pičla Gostilničar Pahernik je ravnokar sedel k mizl, da zavžije malo večerjo, kl mu jo je dala njegova žena Tona skozl malo odprtino v steni. Za danes večer je vedel, da ne bo več gostov, zato si je hotel malo odpočiti ter si je natočil kozarec Jeruzalemca, da ga malo pogreje, ker je vino bilo dosti hladno. V tem trenutku se odprejo vrata sobe in vstopil" je Boltažar Ribl, ravnokar odslovljeni sluga grofa Tatenhab«. Ko ga gostiiaičar sagleda, se takoj dvigne, privzdigne zeleno čcpico ter pozdravi došlega gosta z vso spoštljivostjo. Ostal jc zvest hvalevredni navadi, če tudi je bil bogat, da je rad sam postregel gostom, posebno duhovnikom in plemičem, če je imela natakarica brhka Lonka preveč posla. Danes pa je šla obiskat bolno mater in tako je moral sam streči gostom. »Dobro došli, gospod Boltažar,« pozdravi Pahernik z vso vljudnostjo, ki jc prirojena pravemu krčmarju, »kako me veseli, da vas zopet enkrat vidim v svoji kleti, že dolgo niste bili pri meni. Le kar sedite, danes je prostora dovolj. Še nekaj polen vržem v peč, da bo bolj toplo, za pijačo in prigrizek takoj poskrbim. Recite mi, iz katerega soda naj vam natočim, da vam bo bolj dišalo?« »Danes mi prinesite žolča mesto vina,« reče Boltažar čemerno, »ta bi bil bolj primeren za moje razpoloženje.« »E, kaj pa se je pripetilo,« vpraša krčmar sočutno, poižče velik vrč s pokrovom iz omare tcr ga postavi pred Ribla, »kaj pa je, da se moj ljubi gost, komorni sluga Njegove Svetlosti grofa Tatenbaha, tako kislo drži, kakor bi ocet pil?« »Nič več sluga, ne komorni, pa tudi ne nekomorni,« zagodrnja Boltažar, prime atol, si ga postavi k mizi ter krepko potegne iz vrča, napolnjcncga s Pckerčanom, »nimam nobenih Casti vcc, gospod Pahernik, konec je gosposke službe za vedno.« Stari krčmar je stal kakor odrevencl. Še le čez nekaj časa pride do sape ter vpraša: »Kaj mi pravite, gospod Boltažar, osebni in najbolj čislani sluga Njegove Svetlosti grofa Erazma Tatenbaha, vendar niste .. .« »Odslovljen,« poseže vmes Ribl, »da, tako Je, gospodar Simon. Ivan Boltažar, osebni sluga grofa Erazma Tatenbaha, je odpuščen.« »Nemogoče,« vzklikne krčmar ter sklene roki, »vas, ki ste bili desna roka gospoda grofa, brez katerega skoro niti sprehoda ni napravil, vas bi bil odpustil, pa kako je to prišlo tako naglo?« »Kako da se je to zgodilo,« odvrne Ribl ter zopet krepko potegne iz vrča, »no, gospod grof je zopet enkrat bil siten ter je imel svoje rauhe, katere morajo najbolj občutiti njegovi služabniki. Danes pa si je izbral mene ter me napodil iz hiše, kakor goljufa in tata.« Krčmar Pahernik je gledal kakor bi padel l nebes in je zopet sklenil roke.