DOMNEVE Z .NAJ'
V zadnji številki XXV. letnika JiS (7-8, str. 216) je Janko Messner objavil zapis, v katerem obravnava rabo členka (on mu pravi veznik) naj. Na svoj znani vehementni način dokazuje, da je upravičena samo želelna in dopustna raba tega členka, kakor jo je z zgledi pojasnil SP 62. Po nemških vzorcih naj bi bila skovana raba, kakršno sem pravkar zapisal, namreč naj v stavkih, ki izražajo domnevo. Zatrjujoč, da se mu zdi razlaga v Pravopisu »popolnoma zadostna, slovenska«, Messner ostro graja drugačno rabo, za katero je nabral zglede iz časnikov. Med njimi so tudi površno zapisani, slabo zloženi stavki, drugim pa bi se težko dalo kaj očitati, mislim. Messnerju pa je vse to izraz nove germanizacije, proti kateri poziva »v boj na vseh šolah in vseh linijah«, sicer se lahko zgodi, da »naj bi se dal« naš slovenski narod kdaj konec 20. stoletja ponemčiu.
Čakal sem, da bi se kdo oglasil z drugačnim mnenjem, pa nisem nič dočakal, zato pišem te vrstice.
Naj za začetek rečem, da se nam ponemčenja pač ni bati od primerov, o kakršnem govori Messner. Tudi če bi se kaka slovenska raba naslonila na nemško - kot se je v preteklosti pač prenekatera -zato slovenščine še ne bi bilo konec. Ne prezrimo, da lahko tudi naravni jezikovni razvoj pripelje do tega, da si jezik ustvari obliko, ki je podobna obliki v nemščini (ali v kakem drugem jeziku), ne
23
da bi šlo za posnemanje. Ali se bomo takim možnostim odpovedovali samo zaradi podobnosti s tujo obliko?
Sicer pa, ali je sploh res, da smo tu nekaj prevzeli od nemščine? Saj vendar ne moremo argumentirati tako, da je kaka razlaga »popolnoma zadostna, slovenska«, ker je zapisana v Pravopisu. Nikjer ni rečeno, da sestavljavci niso kake druge možnosti prezrli, ali da so jo pozabili zapisati. Lahko se je tudi razvila ali se okrepila šele po izidu tega priročnika. Čudno, da Messner ni pogledal v 2. knjigo akademijskega slovarja, tam bi bil našel pod geslom naj pod točko 11. c), da nam členek rabi tudi za izražanje domneve. Podana sta zgleda: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku; ta proces naj bi povzročale neke glivice.
Kaj manjka tema dvema in njima podobnim stavkom, da naj ne bi bili slovenski? Tu ne gre za nikakršno posnemanje nemških zgledov, taki stavki so se lahko razvili avtonomno iz možnosti, ki nam jih ponuja slovenščina. Vsakdo izmed nas je pač v pogovornem jeziku velikokrat slišal takele stavke: In to naj bi bilo kosilo! To naj bi mi zadostovalo za ves mesec! To ne izraža ne želje ne dopuščanja, temveč v trdilni stavčni obliki odločno zanikuje resničnost izrečenega. Od takih stavkov je le majhen korak do podobnih, kjer nam naj pomaga izražati domnevo v preprostem stavku, kjer ni treba dodajati trdijo, pravijo, pripovedujejo, da .. . Vsakomur je tudi jasno, kaj je s takimi stavki povedano. Nespametni bi bili, ko bi se takemu imenitnemu pripomočku odpovedali samo zato, ker se zdi podoben nemški rabi.
Proti površnim časnikarjem ima Messner prav, a le zato, ker njihovi stavki niso prav narejeni. Seveda Brežnjev ne bo poslušal Mojce Drčar-Murko, ki piše: »Brežnjev naj bi ponovil svoj nekdanji predlog ...«, morala bi bila uporabiti pretekli pogojnik, da bi bila res izražena domneva: Brežnjev naj bi bil ponovil... In če je neki koroški tednik zapisal ob potresu v Črni gori »Mrtvih naj bo 200«, je taka slovenščina lahko po Messnerju »srhljiva«, ker stavek zveni kot želelni, moral pa bi biti tak, da bi res izražal domnevo: Mrtvih naj bi bilo 200. Tretji zgled, ki ga še navaja, je slovnično pravilen: novorojenček v Savi, o katerem govori novica, naj bi bil v vodi že najmanj 14 dni. Srhljiva je le nerodna formulacija stavka, v katerem je rečeno »vsaj 14 dni«, kakor da gre za željo.
Naj strnem svoje misli: stavki z naj nam ustrezno rabijo za izražanje reči, o katerih ne vemo zanesljivo, ali so resnične, ali o katerih domnevamo, da so takšne. Za izražanje domnev v preteklosti uporabljamo pretekli pogojnik: Topovi naj bi bili grmeli vso noč. To naj bi bilo podjetju prineslo velikanski dobiček. Domneve za sedanjost izraža sedanji pogojnik: Ta okras naj bi plemena kovala iz bakra. Zdravilo naj bi bilo sestavljeno s primesjo nevarnega sirupa. Pogojnik že tako rabi za izražanje negotovosti, možnosti ali dvoma. Slovnica 1956 navaja zgled Kakšen naj bi bil ta pozdrav? Za prihodnji čas nimamo pogojnika, zato domneve za prihodnost izražamo s sedanjim pogojnikom, tak primer je Messner za-Disal iz Dela: / 79 novih žičnic naj bi stalo . . . dinarjev - povsem pravilna raba, ki ji ne more vzeti ve-jave Messnerjev posmeh, da pisec ne ve, kakšna bo inflacija. Izražena je le domneva, koliko utegnejo žičnice stati po sedanjih računih.
Janez   Gradišnik Ljubljana
24