Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) S to knjigo pa Kosar ni samo ovekovečil svojega Škofa, nego je ž njo oslavil tudi svoje ime in je zanescl čast naše škoiije med širji svct. Ko so rajni škof z drugim odličnim duhovnikom našim obiskali Kettelerja, slavnega škofa v Mogunciji, ter ga pozdravili kot škof lavantinski, razvedri se lice moguncijskega škofa in prijazno sega v roke visokemu gostu, rekoč: »Vi sle torej naslednik Slomšekov, onega lavantinskega škofa, ki je uvedel v homiletiko novo vrsto govorov ter jo obogatil z »beraškimi« govori?«1) In ko je pisatelj teh vrst o svojem časLi z dobrim prijateljem potoval po Moravskem in Geškem, spoznavali so naju duhovni prijalelji po Kosarjevi knjigi, in njegovega Slomšekovega životopisa niso mogli dosti prehvaliti. Po duhovnih semeniščih in samostanih so naju zagolavljali, da že dolgo niso sliSali tako zanimivega in podučnega berila pri mizi, kakor je Slomšekov životopis. Zalo se pa ne čudimo, da je knjiga med češkimi brali precej našla prijatelja, ki jo je na češko prevudel.'-) Dokler bo torej SlomSekova zvezda prijazno sijala na cerkvenem nebu, bo se poleg nje vedno leskelala tudi njena zvczda spremnica — ime Kosaijevo. Na lem delu častitali so Kosarju najvišji cerkveni dostojanstveniki. Maksimilijan Jožef Tarnoczy, knez in nadžkof solnograški, piše: »Z veseljem sem sprejel vašo mi drago knjigo. Pač sera slutil, da se bo med številnimi častilci in prijatelji nepozabnega škofn našlo še sposobno pero, ki nam bo naslikalo pravo podobo prcblagega cerkvenega kneza in jo nam za vselej ohranilo. Bodile uverjerii, da jje vaš životopis raojim željara povsem ustregel. Krasni spomenik, kalerega ste vi, časliti gospod, poslavili s svojim spisom Ijubljenemu očetu in višjemu pastirju, bodo bvalili nc le v domači škofiji, nego tudi v širjih krogih, kjer so poznali in umeli ceniti biser, ki se je skrival pod skromni suknjici, in je torej površnim cenileern ostal prikrit.«3) Andrej Gollmayer, nadškof goriški, se izraža: »Postavili sle visokemu pokojniku sporaenik, ki je ravno tako v proslavo rajnemu, kakor v čast iudi gospodu pisatelju; vsem častilcem ranjcega bo vaša knjiga dobro došla«.1) Laskave čestilke poslali so mu tudi Josip Juraj Strossmayer, škof v Djakovaru, Jernej Widmar, knezoškof Ijubljanski, Valentin Wiery, knezoškof krški, prelat Jeran in drugi. Toda Kosar ni samo z besedo proslavljal svojega škofa, nego je prilično ludi z živo besedo oznanjeval njegovo čast. Pri »besedi v slavni spomin na slovslvene zasluge pokojnega kneza in škofa lavantinskega Antona Martina Slomšeka«5) govoril je Kosar tako navdušeno, da nam je njegova beseda vsem globoko v srce segala. Bavno tako zgovoren je bil njegov jezik pri slovesnem razkritju Slomšekovega spomenika, katerega rau je poslavilo hvaležno slovensko ljudstvo v stolni cerkvi v Mariboru. Rekel je: »Ker tedaj ne moremo več tvojega prijaznega oblie]a gledati, vzvišeni dobrolnik naš! naj nas zanaprej vsaj Ivoja podoba razveseljuje. Najte torei, nedolžne deklice! ki kakor ovenčane družice da- ') Prim. Slomšek'a Lebeu Und \Virkcn str. 215 i. d., in Drobt. 1862 str. 47—55. 2) Anton in Martin Slomšek. Jelio život i apoštolskii činost. Ze spisu slovenskrbo Krantiška Kosara preložil Fr. Klima. 3) Solnograd 5. avg. 1863. 4) Gorica 5. avg, 1863. 5) 26. okt. 1862. Natisnil Jož. Ulaziiik v Ljubljani. nešnjo svečanost kinčale, da zagrinjalo pade, ki nani podobo zakriva«! Pri teh besedah sta dve deklici zagrinjalo odstranili, in naše oči so radoslno gledale iz belega marmorja lepo izsekano podobo Slomšekovo. Nato je Kosar z zgovorno besedo tolmačil trojni napis v treh jezicih v znožju spomenika. »Dem Griinder des Biscliofsilzes in Marburg«,1) — »Antonio Martino SlomSek, ecclesiae egregio episcopo, pastori optimo«,2) »Narodnemu buditelju, pisatelju in pesniku hvaležni Slovenei«. Ko je predlani ob trideselletnici Slomšekove smrli si slovenska čilalnica v Mariboru omislila prelepo sliko Slomšeka, vabila je čilalnica zopet Kosarja na besedoJ katere pa vsled svoje bolebavcsli ni mogel prevzeti Rekel je pa vabilcem znamenite besede: »Slomšek š« pač vcdno raste, in bo raslel, dokler ne zraste iz njega svetnik božji, katerega bomo častili na ollarJLt«-. Nič manj kakor škoF Slomšek, čislali so tndi knezoSkof Jakob Maksimilijan Kosarjevo bislro glavo in pubožno srce 0 svojem času, ko so si razni nasprotniki na vso moč prizadevali luč Kosarjevega duha poriniti pod mernik, zaslavili so rajni knez na merodajnem mestu ves svoj upliv, da se je ta luč postavila zopet na svečnik, ter je potem prijazno svetila po naši Skofiji; Jonalan jc nekdaj zagotavljal svojega prijatelja Davida, rcksi: »Moj oče Savel nič ne stori, ne velicega in ne majbnega, da bi poprej raeni ne povedal«,3) — lako rajni škof niso labko kaj storili, da bi se o stvari prej ne posvetovali s Kosarjem. In to milost vedel je Kosar ceniti in je bil za njo hvaležen svojemu škofu. Ob zlati njihovi sv. maši, ko je višjemu pastirju pri slovesnera obcdu nazdravljal v imenu škofije, je pred vsemi gosli hvaležno omenjal naklonjenosti, katero so zlasti njemu kazali ves čas svojega vladanja. Nnj lukaj omenimo, da jc Kosar rajncga škofa 1. 1878. spremljal na potovanjii v Švico in na Francosko. Srcna zahvala in ponižna prošnja! Zidanje cerkve Matere Milosli vrlo napreduje in če nas ne zapustijo Marijini častivci, bodemo to bogoIjubno delo srečno dokončali. Prisrčno se zahvalimo pred vsem prečastili duhovščini za ves Irud in vso skrb lem obziru, posebno pa, da so naše brale, ki milodare pobirajo, tako ljubeznjivo sprejemali in prenočevali. Ob enem pa ludi ponižno prosimo, da nas p. n. duhovščina ludi zanaprej ne zapusti in pobožnemu vernemu Ijudslvu naše bogoljubno delo priporoča. Ker pa zraven velike denarne pomoči tudi potrebujemo nebeškega blagoslova ki mora počivati na vseh milodarih za to Marijino cerkev, tedaj tndi prosimo vse pobožne Marijinc častivce, naj še se tudi zanaprej v svojih molitvah spominjajo našega bogoljubnega dela Želimo, da bi postala ta Marijina cerkev očiten dokaz ne samo neizmernega zaupanja v Božjo previdnost ampak tudi sad neštivilnih molitev in prošenj pobožnega, vernega ljudstva. Upamo si izreči, da za nobeno enako delo sedanjega časa ni' se toliko molilo in prosilo, kakor za stavbo Marijin' cerkve v Mariboru! To zavest nam daje sladko zaupanje, da bodemo lo blaženo delo srečno dokončali in se bodeio izpolnile preroške besede pobožnega Tobija čei krasno Jeruzalemsko meslo in njegov veličastni tempelj »Blaženi, kl bodo Tebe zidali« tudi nad vsem tislimi, ki s svojimi milodari pomagajo zidati cerke Matere Milosti v Mariboru! Sklepamo našo srčno zahvalo in ponižno prošnjo ') Ustanovitelju škofovskega sedeža v Mariboru. 8) Antonu Martinu Slomšeku, sv. cerkve izborDOmu škofti, Pa' stirju najboljšemu. 8) I. Kralj. 20, 2. geslom: Vse po Mariji! Vse v Mariji! Vse z Marijo! Vse za Marijo! Frančiškanski samostan v Mariboru, 14. aprila 1895. P. Kalist Heric, quardijan.