V drugem delu pa pisec navaja nekatere trditve, s katerimi se ne morem strinjati. Tako je brez osnove trditev, da je apetlonska najdba pomembnejša od drugih sorodnih depozitov, predvsem zaradi njene dobre ohranjenosti. Večina najdb iz Valerijansko-Galijenskega obdobja je odlično ohranjenih. Že zaradi kratkega ča­ sovnega razpona, pa tudi zaradi čestega poslabševanja vsebine novcev v tem času, pride do rednega menjanja kovancev, ki so bili v obtoku. Še manj je verjetna trditev, da je lastnik »zbiral« le odlično ohranjene novce. Tudi mnenje pisca, češ da je ta depozit bil last nekega vojaka, ni prav z ničimer podprto. Da v najdbi ni več nobenega denarija Severa ali Domne, je popolnoma raz­ umljivo. Gobi pravi, da se nasprotno apletonski, v drugih sorodnih najdbah iz tega časa še sem in tja pojavijo. Seveda ne računa, da številčno majhna apetlonska najdba ne dovoljuje, da bi bili še zastopani tako zgodnji denariusi, ki so bili v tem času v prometu že dokaj redki. Zaradi majhnega odstotka takrat še krožečih de­ narijev je matematična verjetnost minimalna, da bi se v depozitu s tri sto kosi pojavil še kak tak kovanec. Pri številčno veliki ali pa nekoliko zgodnejši najdbi pa bi bili lahko še vsebovani taki primerki. Jasno, da iz istega razloga manjkajo tudi relativno redki denariji Gordiana III., predvsem pa Pupiena in Balbina. Vsa razmišljanja pisca o nekem izločanju novcev, »ker je lastnik želel novce z žarkovno krono«, so popolnoma neosnovane. Rešitev je preprosta; v času Galiena je v obtoku le še minimalen odstotek starih denarijev z večjim odstotkom srebra. Ti nominali se v času, ko so bili v obtoku že skoraj izključno antoninijani slabe zmesi, topijo in prekujejo v anto- ninijane. Ker se je s prekovanjem starih denarijev v antoninijane prvim povečala vrednost za enkrat, je država težila za tem, da vse stare denarije potegne iz pro­ meta in jih prekuje. Zato imamo v sami najdbi lep primer v antoninijanu Driantile, ki je prekovan na stari denarij Severa Aleksandra. Na koncu omeni Gobi nekaj sorodnih najdb, za katere je Polaschek menil, da so bile zakopane v zvezi z uzurpacijo Regaliana. Najdba iz Apetlona je seveda bila zakopana po tem dogodku, ker že vsebuje antoninijan Driantile. Avtor sklepa, da je apetlonska, kot ostale najdbe, zakopana v zvezi z vdorom Germanov preko limesa in ne zaradi upora Regaliana. Pravilnost te trditve potrjujejo tudi najdbe na našem ozemlju. Predvsem najdba iz Dugopolja in še nekatere druge, ki so bile zakopane v tem času. Nemogoče je namreč, da bi upor Regaliana ali pa nekoliko prej Ingenua bil vzrok zakopom tako daleč na jugozahodu. Temu je vzrok niz vpadov Germanov preko limesa, ki so trajali celo Galijenovo obdobje tja do zmage Klavdija pri Naisosu. Na posameznih sektorjih pa še tja do nastopa Avre- liana. Pisec napravi še nekaj zanimivih zaključkov. Predvsem ugotovi, da najdba potrjuje, v nekaterih primerih pa seveda korigira, že postavljeno kronološko zapo­ redje reverov v posameznih kovnicah. Y ekskurzu nam avtor podaja še nekaj misli o Regalianu in Driantili in zbere kritično ves do sedaj poznani numizmatični material. Publikaciji sta dodani dve tabeli, na katerih je zrisanih preko sto tipov reverjev, ki so na novcih, vsebovanih v najdbi. Majhna najdba je sicer skromno, toda vestno obdelana in objavljena, ter tako dostopna vsem, ki jo v znanstvene namene potrebujejo. Način objave, pa tudi format publikacije lahko služi za zgled, kako se majhna najdba na soliden, obenem pa cenen način objavi. _ _ E. Pegan Lauriacum — Lorch bei Enns. Ob publika ci jski seriji Forschungen in Lauriacum, 1, 1953—6-7, 1960. Institut für Landeskunde von Oberösterreich, Linz. Edina legijska trdnjava, ki je v Sloveniji znana in delno preiskana, je Ločica pri Šempetru v Savinjski dolini; zgradila jo je iz taktičnih potreb za vojne z Mar- komani legio I I H a lica , ki je bila nato v njej stacionirana. Še v teku operacij pa je bila enota prestavljena na Donavo, sprva v Albing, nato v L a u T ia cu m , kjer je ostal njen štab do rimskega propada. Ker je legija ostala po markomanskih vojnah v Noriku — dotlej p rov in cia in erm is — je to povzročilo reorganizacijo provincialne administracije, ki je iz rok cesarskega prokuratorja prešla na legijskega legata. Spremembo ilustrirajo napisi celejanske beneficiarske postaje; njeno moštvo niso več beneficiarii procuratoris, ampak beneficiarii (legati) consularis, ker je bil legijski legat tedaj po položaju consularis. Enote so opravljale varnostno in stražno službo tudi po slovenskem delu Norika.1 Slovenski arheologi in historiki so zaradi teh razlogov živo zainteresirani na rezultatih izkopavanj v Lauriaku, ki so jih v letu 1950 pričeli Avstrijski arheološki inštitut ter muzeja v mestih Enns in Linz. Publikacijska serija, ki je sledila tem izkopavanjem, že prinaša podroben vpogled v rimsko postojanko; analize tam najdenih arhitektonskih ostankov in materialne kulture1 2 bodo za naš študij zelo važne, posebno ko se bodo pričela sistematična odkopavanja legijske trdnjave v Ločici, ki jih Mestni muzej v Celju že dolgo planira. Poleg tega pa so rezultati, do katerih prihajajo analitiki gradbenih in ruševinskih slojev v Lauriaku, tudi historično važni: v njih tiči zgodovina, ki včasih ne presega lokalnega značaja, včasih — kot v primeru vdora Markomanov ali Jutungov in Alamanov — pa vključuje ves vzhodnoalpski in severnoitalski prostor in neposredno veže naša mesta z Lauriakom. Zaščitna izkopavanja v civilnem sektorju Lauriaka so začasno — v skladu z zazidalnim načrtom — sicer zaključena.3 Institut für Landeskunde von Oberöster­ reich pa ima namen publicistično dejavnost nadaljevati z izdajo monografskih obdelav doslej najdenega gradiva, med drugim tudi z obdelavo lokalne domače keramike (E. Polaschek), kar je nedvomno eden naših velikih desideratov. Ob takem premišljevanju, in ker 6.—7. zvezek zbirke Forschungen in Lau- riacum obsežna terenska dela začasno zaključuje, menim, da ni odveč podati oris tega, kar je o Lauriaku danes znano, s posebnim ozirom na nova arheološka raziskovanja.4 Nekdanja keltska postojanka — z latiniziranim imenom Lauriacum — leži južno ob Donavi, na sečišču solne ceste Hallstatt—Ischl—Aist, ki vodi proti severu na Češko, s prazgodovinsko prometno smerjo po Donavi ter potjo, ki vodi po dolini reke Enns k noriškemu rudogorju. Rimljani so zgradili novo cesto: čez pre­ laz Phyrn na Virunum-Gosposvete in Akvilejo.5 Itinerarium Antonini pa izpričuje direktno povezavo Lauriaka z mestnimi središči Sirmium-Sremska Mitrovica, Tau- runum-Zemun, Veldidena-Wilten in Augusta Vindelicum-Augsburg, ki je nastala v teku 1. in 2. stoletja.6 Po ureditvi provincialne administracije za Klavdija je ta noriški sektor prešel v sestavni del obdonavskega obrambnega pasu, limesa, ki so ga stražile m ed velike trdnjave enakomerno razmeščene auksiliarne enote. Ena od teh je imela kaštel v Lauriaku. Preprost, z nasipi ograjen kaštel za alo je velik 71 X 124 m in podoben tiberijanskim v Porenju.7 Hkrati so se — verjetno na prostoru keltskega selišča — razvijale canabae,8 Onstran Donave pa so živeli tedaj Naristi in Kampi, med katere so čedalje močneje pronicali Markomani in Suebi. Vas staroselcev je bila na kaštel, ki je bil upravno podrejen prefektu ale, ta pa štabu v Vindoboni, vezana z vedno gostejšimi vezmi. Ščitil je municipialna 1 B ’. Saria, A lj, p. 2. Id., GMS 20, 1939, 134 ss. 3 H . Vetters, Allgemeines zur Mauertechnik, FiL 1 , 1953, 7 ss. H. Deringer, Die medizinischen Instrumente des Ennser Museums, ib. 2, 1954, 144 ss. Id., Schlüssel und Schlossteile aus Lauriacum. ib. 6 —7, 1960, 1 0 1 ss. P. Karnitsch, Die verzierte Sigillata von Lauriacum, ib. 3, 1955, z zemljevidom delavnic. Zanimiva sta tudi sestavka H. L. Werneck, Kulturpflanzen aus Lauriacum, ib. 2, 1954, 85 ss., ter E. Hofmann, Holzkohlenreste aus der römischen Zivilstadt Lauriacum, ib. 6—7, 1960, 99 s. 3 Razen na prostoru cerkve sv. Lavrentija, ki jo je nujno potrebno preiskati. 1 Orientacijsko literaturo citiram sproti. Osnovo za sestavek so dali: A. Gaheis, Lauriacum, Führer durch die Altertümer von Enns, Linz 1937. W. A. Jenny, H. Vetters, Lauriacum — Lorch, Südost-Forschungen 16, 1957, 1 —24. Forschungen in Lauriacum. Cf. tudi R. Egger, Oberösterreich in römischer Zeit, JbOOeMV 95, 1950, 133—168, ter H. Mitscha-Märheim, Ur- und Frühgeschichte des Landes zwischen der Enns—Erlaf—Ybbs—Donau bis zum Ende der Ungarnherrschaft, izšlo v: Ed. Stepan, Das Ybbstal, II (Wien-Göstling a. d. Ybbs: Verl. E. Stepan, 1951), p. 5—26. 5 H. Deringer, Die römische Reichsstrasse Aquileia—Lauriacum. Carinthia 139, 1949, 193—221; 140, 1950, 171—228, 1017—1 026 . • It. Ant. (Cuntz) 231, 11; 241, 3; 256, 4; 258, 2 ; 276, 1 . K cestam: R. Noll, Römische Siedlungen und Strassen im Limesgebiet zwischen Inn und Enns, Wien 1958. G. Pascher. Römische Siedlungen und Strassen im Limesgebiet zwischen Enns und Leitha, Wien 1949. F. Pfeffer, Oberösterreichs Strassennetz in der Römerzeit, OOeHbl 14, 1960, 65—96, 169—180. 7 P. Karnitsch, Das römische Erdkastell, FiL 2, 1954, 107. 8 Na to kažejo predvsem številne najdbe iz 1 . in 2. stoletja. področja v globini province, pot v Italijo, okolišne zaselke in v bližini naseljene družine veteranov. V nekaj desetletjih je nastala okrog njega homogena plast. Včasih je življenje v teh krajih burneje vzvalovilo. Tako ob kakem zimskem vdoru čez Donavo; ob Neronovi smrti; ko je Hadrian podelil 35 km oddaljenemu naselju Om7ar>a-Wels municipialne pravice. Hudo cezuro v normalni razvoj pa je vrezal vdor germanskih plemen v Panonijo in Norik za Marka Avrelija, ki je za­ ključil eno obdobje provincialnega življenja in načel drugo: leta 167 prvi sunki, izbruh uničujoče kužne epidemije; leta 171 prodor do Akvileje, ki ga ponazarjajo močne ruševinske plasti po številnih raziskanih mestih, n. pr. /itDatmm-Salzburg, O n d a v a , L en tia -\ A u z, L a u ria cu m , Sotoa-Leibnitz. Le z napori je uspelo general­ štabu rimskih podonavskih enot vzpostaviti na ruševinah stari red.9 Važna vloga, posebno v naših krajih, je pripadla tedaj legiji I I Italica. Leta 166 jo je v Italiji formiral M . C la u d iu s F r o n to ,10 1 1 bila je takoj poslana na vežbanje v S a lo n a e-S oiin , kjer je dokumentirana 169 pri obnovi mestnega obzidja. Okoli 172 je taborila pri Ločici, varovala cesto v Italijo, čistila teren germanskih grup. Ker je sestrska enota I I I Italica dogradila obdonavsko trdnjavo C a stra U e - girca-Regensburg leta 179,1 1 je bila zelo verjetno v istem taktičnem manevru pre­ stavljena od Ločice k Donavi tudi I I Ita lica , sprva v Albing, kjer jo dokumentirajo žigi na opekah in novci, leta 191 napis; leta 205 pa v tedaj dograjeno, 5 km od­ daljeno trdnjavo L a u r ia c u m .1 2 Čeprav življenje v obmejni postojanki poslej ni bilo več mirno, je mnogo večja trdnjava z desetkrat močnejšim moštvom, kot je bilo v kaštelu, položaj kmalu asanirala in vzpostavila v glavnem staro atmosfero, saj je bilo okolje že romanizirano. Legijski komandant je postal eo ipso šef civilne administrativne službe, oziroma N o r ic u m je po markomanskili vojnah zaradi večje varnosti Italije v oeloti prišel pod kontrolo generalnega štaba. Ugled postojanke je močno narastel, ko je stopila odločno na stran Septimija Severa in ga podprla kot legio fid elis v časih negotovosti ob njegovem nastopu.1 3 Zahodno od trdnjave je bilo hkrati z njo — kot kaže orientacija cest1 4 in morda tudi parcelacija1 5 — zasnovano civilno naselje, ki je že za Severovega sinu Kara­ kale prejelo mestni sta tu s. Y fragmentih je ohranjena le x m u n ic ip a lis.1 6 Geometrično zasnovano in na trdnjavski ca rd o orientirano civilno mesto — nedvomno zavestno oblikovano kot bodoči municipij — ima vse važne politične in javne objekte. Ima torej svoj fo r u m , tempelj, baziliko, th er m a e ter stanovanjske četrti.1 7 Prvo gradbeno fazo v mestnem sektorju Lauriaka zaključuje požar — verjetno lokalna katastrofa — proti koncu vlade Aleksandra Severa. Temeljit požig v letu 270—271 pa je posledica vdora Alamanov in Jutungov. Sledi počasna izgradnja preko Diokletija novega obdobja, ko je po državni reformi L a u ria cu m pripadel v N o r ic u m rip en se pod upravo prezidialne pisarne. Y sredini 4. stoletja je v plasteh opazen ponoven požig, ki ga v trdnjavi ni zaslediti; pogorel je fo r u m ven a le, pogorele so terme in bazilika, pa tudi velik del stanovanj — morda za Magnentija ali v kaki zvezi z vdorom Jutungov v Retijo 357. Izkopavanja kažejo novo izgradnjo pod Valentinijanom I; na prehodu iz 4. v 5. stoletje pa v glavnem dokončno uničenje. Stavbe upravnega in javnega značaja so ostale neobnovljene, po stanovanjskem predelu so opazna mestoma kaka nova tla ali manjša obno- 9 Primerjaj E. Swoboda, Carnuntum, seine Geschichte und seine Denkmäler, Graz-Köln 1958s, 46 ss. K Ovilavi: A. Betz, Die antiken Zeugnisse für Ovilava, Jahrbuch des Musealvereines in Wels 1955, 98—102. 1 9 W. Zwikker, Studien zur Markussäule I, Amsterdam 1941, 55 in pass. 1 1 CIL III, 11965; cf. L. Voit, Raetia Latina, Düsseldorf 1959, 38 s., s fot. 1 2 W. Heydendorff, Zur Baugeschichte der römischen Legionslager Albing und Lauriacum, Un­ sere Heimat 21, 1950, 72—76. K Albingu prim. G. Pascher (zgoraj op. 6), s. v. 1 8 A. Betz, Aus Oesterreichs römischer Vergangenheit, Wien 1956, 30 s. E. Ritterling, RE XII, str. 1 301 s. 1 4 H. Vetters, Das Strassensystem der Zivilstadt, FiL 1, 1953, 5 ss. Id., Zum Verbauungsplan der Zivilstadt, ib. 6 —7, 1960, 1 3 ss. 1 5 F. Brosch, Agrarische Centurien in Lorch? JbOOeMV 92, 1947, 1 8 7 —198; cf. id., Romanische Quadrafluren im Lande Salzburg, MGSLK 88—89, 1948—1949, 95—107, ter Romanische Quadrafluren in Ufernoricum, JbOOeMV 94, 1949, 125—1 7 7 . 1 8 S. Riccobono, Fontes iuris Romani antejustiniani, I, Leges, Florentiae 1941, 220. A. Betz, Ein neues Fragment der Lex Lauriacensis, JOeAI 39, 1952, 133—138. H. Vetters, Ein neues Fragment des Stadtrechtes von Lauriacum, FiL 2 ’, 1954, 68 ss. 1 7 Z izkopavanji sta zajeti predvsem centuria I in II, od ostalih pa posamične hiše; podrob­ nosti v FiL. vitvena dela. Skorajda izključna navezanost na lastne sile in naraščajoč pritisk s severa in zahoda sta primorala civilno prebivalstvo vse češče zapuščati nezava­ rovano mestno naselje in se zatekati v trdnjavo, ki je sprejemala begunce tudi od drugod.1 8 Trdnjava meri 558,75 X 397,8 m ali 195.000 m2 , ima 36 stolpov, obrambni jarek in obhodni nasip. S cestami, Dia quintana, principalis, praetoria, sa- gularis in drugimi je razrezana na pravilne stavbne komplekse za kasarne, ali bolje rečeno, barake za moštvo po manipulin (70 X 18 m), postavljene po kohort- nem redu. Odkrit in identificiran v glavnem je scamnum tribunorum, praetorium, quaestorium, valetudinarium, thermae in verjetno tudi poznoantična fabrica scu­ taria.1 9 Legijska trdnjava kaže po dograditvi v letu 205 več gradbenih faz, katerih prvo zaključuje velik požig v letih 270—271 kot posledica vdora Jutungov. Sledi obnova pod Avrelijanom in Probom z viškom pod Dioklecijanom in Konstantinom. V to obdobje spada reforma taktičnih enot s tendenco po ekonomski in obrambni avtarkiji. Legija je bila reducirana na Vs prejšnje sile, težišče premaknjeno na konjenico; dokumentirani so lancearii Lauriacenses, izpričana classis Lauriacensis ter lastna tovarna ščitov.2 0 Neenakomeren propad, ki sledi tej fazi, zadrži začasno Valentinijan L,2 1 se pa nezadržno razblini v nesistematično izgradnjo 4. in 5. sto­ letja, ko taborišče ni več služilo samo vojaštvu. Naslednje temeljito uničenje v prvi polovici 5. stoletja je morda že potrebno vezati na Atilo. Krščanstvo je zapustilo — po dosedanjih ugotovitvah — le nekaj sledov, pred­ vsem v materialni kulturi in v grobiščih. Mučenca sv. Florijana, uradnika noriške prezidialne pisarne, pa dokumentira Martyrologium Hieronymianum2 2 že v letu 304: In Nurico ripense loco Lauriaco natale Floriani ex principe officii praesidis, ex cuius iussu, ligato saxo collo eius de ponte in fluvio Aniso missus est, oculis cre­ pantibus praecipitatum, Didentibus omnibus circumstantibus. Verjetno je bil na koncu 4. stoletja adaptiran del valetudinarija za preprosto molilnico-cerkev. Eu- gippius sporoča, da je bil Lauriacum škofijsko mesto.2 3 Spričo dejstva, da je bila župna cerkev mesta Enns skozi ves srednji vek pri 1 km oddaljeni cerkvi sv. Lav- rentija, točno na prostoru Lauriaka, ni izključeno, da bo škofijska cerkev prav pod njenimi temelji. Po Atilini smrti v 5. stoletju je bil Noricum kot rimska provinca v razsulu, o centralni oblasti je bilo komaj še mogoče govoriti, vse je razpadalo na mestne samoobrambne enote. Heruli, Tiringi in Alamani so prodirali preko zahodne meje, z vzhoda Goti; v severovzhodni Norik so prodirali Rugi, katerih glavno mesto je bilo na prostoru Kremsa. Njim nasproti je v Favianah deloval sveti Severin, ki je našel neke možnosti sožitja z njimi. Njegova politika je hotela ustvariti možnosti za čim ugodnejšo rešitev z vseh strani ogroženega ljudstva. Pred nevzdržnim pritiskom Alamanov je bilo potrebno izprazniti zahodne kastele Quin- fam's-Künzing, ßaiao/s-Passau, Boiodimtm-Innstadt, /om'acum-Schlögen. Začasno centralno taborišče za begunce je bil Lauriacum. Pa tudi tega ni bilo mogoče braniti. Zato je Severin organiziral umik pod Rugijsko nadoblast, predvidel pa propad vsega Norika. Šest let po njegovi smrti je bila na Odoakarjev ukaz izvr­ šena preselitev prebivalstva iz le še nominalne province Noricum ripense v Italijo, leta 488.2 4 Kljub temu pa so ostali neki zametki mestnega življenja v Lauriaku — zaradi obrtnikov so bila preseljujoča se ljudstva na njih posebej zainteresirana — kakor tudi trdnjava, ki je kasneje postala bajuvarska obmejna postojanka.2 5 Na prehodu 1 8 H. Vetters, Zur Datierung der Straten der einzelnen Bauperioden, FiL 6—7, 1960, 1 5 s., s podrobno navedeno literaturo. Begunce v Lauriaku omenja Eugipp. v. Severini c. 31, 1 . 1 8 Literaturo k raziskovanju legijske trdnjave navajajo podrobneje E. Polaschek, RE XVII, 1004; A. Gaheis (op. 4), p. 1 3 in 9 1 s.; R. Noll (op. 6), p. 46 s. 3 0 Not. dign. occ. XXXIV, 39, 4 ,3 ; V, 109 = 259 c = j VII, 58; IX, 21. 8 1 Ki je posebej izgrajeval limes, cf. gradbeni napis za burgus iz mesta Ybbs, CIL III, 5670 a = 3 ILS 774, ki so ga gradili milites auxiliares Lauriacenses. 2 8 L. Duchesne, AA SS November II, 1894, IV Non. Mai. H krščanstvu v Lauriaku izčrpno R. Noll, Frühes Christentum in Oesterreich, Wien 1954, 22 ss in pass. 2 3 Eugipp. v. Severini 30, 2. 2 4 Cf. R. Noll, Eugippius, Das Leben des hl. Severin, Linz 1947. 2 5 Cf. literaturo v op. 4 in 28. H. v. Petrikovits, Das Fortleben römischer Städte an Rhein und Donau im frühen Mittelalter, Trierer Zeitschrift 19, 1950, 72—8 1 = > Vorträge und Forschungen 4, 1958 (Studien zu den Anfängen des europäischen Städtewesens), 63— 76. F. Miltner, Zum Kontinui- iz 7. v 8. stoletje so Lauriacum zasedli Avari in Sloveni, ki so zavrnili Bajuvare čez reko Traun. Tedanje stanje orisuje legenda o sv. Emeramu (f 706), ki jo je okoli 770 sestavil freisinški škof Arbeo. Pod Tassilom III. je prišlo področje spet pod Baju­ vare. Leta 791 je Karel Veliki iz Lauriaka nastopil vojno proti Avarom v Panoniji, postavil v trdnjavi karolinški kraljevi dvorec s prenočišči za sle in sedežem mejnega grofa. Verjetno je bila takrat obnovljena starokrščanska cerkvica v vale- tudinariju.2 6 V začetku 10. stoletja pa je bila iz rimskih ruševin v Lauriaku zgra­ jena Ennsburg — kot celica visokosrednjeveške naselbine, ki je 1212 prejela me­ ščanske pravice. Arheološko je ta obdobja težko zajeti, ker ni prave opore za datiranje grad­ benih ostankov. Odkritih je bilo nekaj koč, prejkone germanskih. Ponekod so ležali kostni depoji, predvsem poginulih konj. Med civilnim naseljem in trdnjavo je bilo na planem najdenih več enakomerno razporejenih ognjišč, poleg enega avarska puščica.2 7 Izredno zanimivo je grobišče, izkopano v zadnjih letih na pro­ storu tiberijanskega kaštela in vzdolž južnega obrambnega jarka velike trdnjave (Ziegelfeld), ker sega od druge polovice 4. stoletja preko 5., 6., 7. (najstarejši baju- varski grobovi!) in z bogatim vojaškim grobom v prvo polovico 8. stoletja, vseskozi v krščanskem pogrebnem rit asu, in kar je značilnejše, vsi grobovi — tudi tisti iz dobe po rimskem zlomu — so razvrščeni po enotnem redu.2 8 To je skica o Lauriaku po virih in izkopaninah. Zgodovinarje je zgodaj pri­ tegnil, že v 16. stoletju. Odtlej si podatki o tem najdišču redno sledijo in se zgo­ stijo posebno v 19. stoletju, ko ustvarijo amaterji in lokalni interesenti v Linzu, pozneje tudi v Ennsu, prve publikacijske serije, kot Linzer Museal-Jahresbericht ter Jahresberichte des Musealvereines für Enns und Umgebung. Prelomnico s staro, v glavnem zbirateljsko tradicijo predstavlja sklep Avstrijskega arheološkega in­ štituta, trdnjavo Lauriacum načrtno raziskovati. Poročila so objavljena v tematski publikaciji Der römische Limes in Österreich 7, 1906, 5 ss., ter poslej skoraj v vsa­ kem letniku. Ločeno so izhajale nekatere drobne analize, kot n. pr. zanimiv poskus : G. Eimer, Der römische Geldverkehr in Lauriacum und Ovilava, Numismatische Zeitschrift 67, 1934, 31 ss. Izčrpno zgodovino, topografijo, popis najdb s fotografi­ jami in bibliografijo je podal A. Gaheis, Lauriacum, Führer durch die Altertümer von Enns, Linz 1937, ki je še danes važna sinteza, in ji je za dopolnitev dodati J. Amstier, Zur Geschichte des Museums und des Museumsvereines »Lauriacum« in Enns, Führer durch das Museum der Stadt Enns, 1950. Osnovo za poznavanje naselja poleg trdnjave dajejo sedaj Forschungen in Lauriacum, kjer raziskovalci vestno objavljajo nova odkritja;2 9 zaporedna poro- * 1 tätsproblem römischer Siedlungen im Ostalpenraum, Der Schiern 24, 1950, 389—392. Id., Zur Frage der Kontinuität römischer Siedlungen in Oesterreich, Fontes Ambrosiani 26, 1951 (= Miscellanea G. Galbiati II), 117—134. !t E. Swoboda, JOeAI 30, 1937, Bbl. 284 ss.; id., JbOOeMV 87, 1937, 439 ss. E. Ennen, Die Be­ deutung der Kirche für den Wiederaufbau der in der Völkerwanderungszeit zerstörten Städte, Köl­ ner Untersuchungen, Ratingen 1950, 54—68. !7 W. A. Jenny, H. Vetters, Südost-Forschungen 16, 1957, 2 2 '. !8 A. Kloiber, Die Gräberfelder von Lauriacum, Ziegelfeld, FiL 4—5, 1957, delu je priložena tudi arheološka karta širšega področja. K vojaškemu grobu iz 8. stoletja cf. P. Karnitsch, FiL 2, 1954, 117 ss., ter zanimivo antropološko analizo: A. Kloiber, ib., p. 1 3 2 ss. A. Kloiber je obdelal ce­ lotno grobišče na prostoru Ziegelfeld vzorno, delo spada po tehtnosti in vestnosti med najvažnejše povojne arheološke doprinose k proučevanju pozne antike in zgodnjega srednjega veka in je hkrati za zgodovino Lauriaka osnovnega pomena. Cf. tudi H. Mitscha-Märheim, Die Herkunft der Baiern, MAG 80, 1950, 213—244. Pomembnost takega sistematičnega dela pokaže najbolje izreden odmev, ki ga je dobilo po svetu. Doslej so izšli naslednji zvezki (navajam tudi izbor recenzij): 1 . 1953: Die Versuchsgrabung des Jahres 1951: Forschungsbericht 1950—1951. Rw: Mitscha- Märheim, UH 25, 1954, 80 s.; R. Büttner, WGB1 9, 1954, 45; J. Reynolds, JRS 44, 1954, 163; J. Klemenc. AV 6, 1955, 357 ss.; T. Pekary, AErt 83, 1956, 245; R. Noll, MAG 86, 1956, 87 s.: H. J. Kellner, Bayer. Vorgesch. bl. 22, 1957, 285 s. 2. 1954: Die Plangrabung 1952; Forschungsberichte 1951—1954. Rw: B. Saria, SOF 15, 1956, 569; Mitscha-Märheim, UH 27, 1956, 187 s.; R. Noll, MAG 86, 1956, 87 s. 3. 1955: P. Karnitsch, Die verzierte Sigillata von Lauriacum. Rw: Mitscha-Märheim, 1 . c.; E. Birley, JRS 36, 1956, 107 s.; E. B. Vago, AErt 84, 1957, 108 s.; H. Comfort, AJA 61, 1957, 411 s.; P. Petru, AV 8, 1957, 164 s.; V. Sakar, Arch, rozhl. 10, 1958, 588 s.; A. Wotschitzky, AfA 12, 1959, 99 (FiL 1-3). 4—5. 1957: A. Kloiber, Die Gräberfelder von Lauriacum, I. Rw: Mitscha-Märheim, UH 28, 1957, 200 s.; R. Noll, MAG 87, 1957, 147 s.: B. Saria, SOF 17. 1958, 252 s.: G. Lechler, AJA 63, 1958, 218 s.; čila pa po lokalnih in obveščevalnih glasilih. Od teh je za čas po izidu zadnjega zvezka poročila potrebno pritegniti za orientacijo: W. Jenny, A. Kloiber, H. Vetters, Die Ausgrabungen in Lauriacum 1955-—1959, Pro Austria Romana 6, 1956, 9 s.; 8, 1958, ls.; 9, 1959, 13 s.; 10, 1960, 8 s., ter sestavek A. Kloiber, Die Gräberfeldgrabung Lauriacum im Sommer 1957, ib. 7, 1957, 28; dalje poročila v glavnem istih avtorjev v Jahrbuch des Ober-Österreichischen Museal-Vereins, n. pr. 98, 1953, 16 ss., in v naslednjih letnikih. Organizatorji izkopavanj prirejajo tudi sprotne razstave, prim. G. Trathnigg, Sonderausstellung Lauriacum, die Ausgrabungen 1951—1954, Linz 1955, p. 8. Drobne študije, od katerih naj navedem le nekatere, pa na raznih mestih: H. Vetters, Ein neues Denkmal des Sicherheitsdienstes in den Provinzen? JÖAI 39, 1952, 103 ss. [regionarius iz Lauriaka]. H. Deringer, Münzen aus Lauriacum, Jahres­ bericht zu 90-Jahrfeier der Steyrer Mittelschule 1863'—1953, Steyr 1953, 45—94. Id., Ein Mithrasrelief aus Lauriacum, JÖAI 40, 1953, Bbl. 179ss. (cf. tudi PAR 2, 1952, 30). Id., Zwei neue Inschriften aus Lauriacum, Carinthia 146, 1956, 439 ss. Id., Eine Pferde-Terrakotte aus Lauriacum, JÖAI 43, 1956, Bbl. 147 ss. Id., Neue Bronzesta­ tuette einer Fortuna, Oberösterreichische Heimatblätter 11, 1957, 220 s. J. Šašel Simpozij o limesu, od 24. septembra do 1 . oktobra 1960. Arheološko društvo Jugoslavije je priredilo jeseni 1960 tematski simpozij; tema je bila: limes, oziroma bolje, obrambne linije in utrdbeni pasovi v rimskem obdobju na jugoslovanskih tleh. Organizatorji so združili referate in ekskurzije ter terenske oglede v nekak potujoč in izredno naporen kongres, kajti program je bil zgoščen, teritorialno pa obsežen. Prevozna sredstva so se menjavala tekoče, redno so bila kosila drugod kot večerje. Kdor je vzdržal do konca in se danes spominja poteka, je seveda pozabil na muke in se veseli lepega vremena, ki smo ga imeli, gostoljubnih sprejemov pri kulturnih, političnih in znanstvenih forumih, 'predvsem pa bogatih muzejev ter monumentalnih terenskih objektov, zlasti trdnjav, utrjenih naselij in obrambnih linij od Avgusta do Atile in še dlje, do Justinijana, bizantinskega cesarja, katerega rojstno mesto smo morda gledali v obnovljenih ruševinah Caričinega Grada pri Leskovcu. Simpozij je trajal teden dni. Pričel se je 25. septembra 1960 v Osijeku v dvo­ rani Doma kulture z referatom J.Klemenca o donavskem limesu v Jugoslaviji. Referent je na obsežen način podal zgodovino Balkana in Podonavja v prvih dveh stoletjih, predvsem z vojaško-zgodovinskega vidika. Sledil mu je zanimiv referat D. Pinterovičeve o Mursi s kratkim pregledom mestne topografije. V nadaljnjem je bila večina prispevkov posvečena topografskim vprašanjem in študijem, vsi o bližnjem ali daljnem zaledju limesa vzdolž Donave. Kljub temu, da niso bili vsi v najtesnejši zvezi z vodilno temo simpozija, so bili nekateri prav osnovnega pomena za poznavanje rimske antike. Posebej se bo vsak historik raz­ veselil topografskih pregledov ali vsaj tehtnih doneskov za arheološko poznana mesta: Ciba/ae-Vinkovci (J. Korda), Mursa-Osijek (D . Pinterovič), Naissus-Niš (A. Nenadovič), Singidunum-Beograd (M . Mirkovič, V. Kondič), Sirmmm-Srernska Mitrovica (P. Miloševič, O. Milutinovič-Brukner). Poslednje je z velikim trudom Arheološkega društva Jugoslavije in lokalnih faktorjev doseglo v načrtu izkopa­ vanj in raziskovanj tisti položaj, ki mu pritiče kot enemu največjih antičnih, v posamičnih epohah najaktualnejšemu, strateško in upravno občasno izredno po­ membnemu mestu. Izkopavanja, ki so tam v teku in jih vodi kolektiv jugoslovan­ skih arheologov, zgodovinske vire nazorno in nedvomno potrjujejo. Referati, ki so se nanašali direktno na antične trdnjave ali na utrdbene pa­ sove, so pritegnili seveda pozornost vseh udeležencev; tako kratek sumaren pregled rimskih šanc v Bački (P . Velenrajter), prispevki k poznavanju mezijskega lim esa (D. Vučkovič-Todorovič), območje trdnjave Acumincum-Stari Slankainen, vimina- cijski sektor. Težko je oceniti in vrednotiti delo tolikih posameznikov in tolikih prizadevanj, ki so v osnovi vsa imela eno samo tendenco: doprinesti k raziskovanju in pozna- Mitscha-Märheim, AAust. 23, 1958, 1 1 5 s.; H. Schoppa, TrZ 24—26, 1956—1958, 282 s.; A. Mócsy, AErt 86, 1959, 108 s.: A. Ohrenberger. BHB1 21, 1959, 238 ss. (FiL 1 —5); H. J . Kellner, Baver. Yorgesch. bl. 24, 1959, 274 s.; A. Radnóti, Germania 38, 1960, 233 s. 6— 7. I960: Plangrabungen aus den Jahren 1 9 5 > 3 —1954, 1956.