—•¦< 66 >¦-— Na Kovačevem vrtu.
žtL$kft!!zZ                                  (Sličiea; spisal   Župčev)
^Sgjopet je tii krasna vzpomlad! Solnce gorkeje in gorkeje sije ter daje novo sfofcTmoe materi zemlji. Drevesa začno zeleneti, a po gozdih in vrtih žgole '" ~ drobne ptičice svoje vesele pesenee. Vse je življenja polno, vse se giblje, vse je prerojeno kot bi vstalo iz dolgega zimskega spanja. Vsa narava je velikansk raj, v katerem rasto najlepše cvetice in cveto najlepše rožice. Že poganjajo drevesa popke in skoraj bodo v cvetji. Visoko Ieti skorjanec proti nebu pojoč hvalo in slavo svojemu Stvarniku. Tu pa tam ti prileze ,,martinček" iz kamenja na solnce, da si ogreje svoje otrple ude. Pridna bučelica leta od cvetice do cvetice ter si nabira ruraenega evetnega prahii, iz katerega si naredi umetno satovje. In pridaa, skrbna mravlja? Oj, kako vam je živa, kako vam teka urno sem in tja iščoš hrane svojim nedolžnim živalcam! Isti nerodni in sicer zaspairi čmrlj se je vzbudil in vam veselo brenči in frči veselo po zraku, dokler se ne vsede na nežno evetico, katerej hoee tudi on zlobno izsesati njeno slaščico. Vse, vse se veseli krasne vzpomladi . . .
Ali naj se potem čudimo, da se je vesele tudi naši brezskrbni otroci? Aj, koliko krika in vika imajo vsak dan tam dolu na Kovačevem vrtu! Vse je živo kot v trgu ob semanjih dneh ali pa v velikera mravljišei, kjer se vse tare pridnib. mravelj, ki hite zdaj sem zdaj tja. Tii se zbira vsa vaška drobnjava od mičkine šibke Prelaznikove Metke pa do čvrstega Strojarjevega Nandka.
Kaj pa imajo ondiikaj ti vaški otročaji? To pač ni težko uganiti. Hladni potoeek ali izvirek, ki žubori na imenovanem vrtu, vabi jih k sebi tako prijazno, da se ne raorejo ustavljati. Koga bi pa tudi ne vlekla ta srebrnobela vodica, ki tako bistro teče in dela valčke tako lepe, da se jih kar nagledati ne morejo? A še bolj kot teh blestečih valčkov vesele se svojih iz deščic izdolbenih čolničkov, na katerih prevažajo vsakovrstnega blaga. Takoj pri izvirku nalože va-nje različne robe: kamenčkov, prsti, kibja, a tam dolu pri onemovinku, kjer se potoček zavije in hiti proti drugej strani, izkladajo pripeljano gradivo lepo na suho . . .
Bog ga vedi, kaj pač roji tem rokavarčkom po glavi. Brž ko ne bodo zidali hisiee ali kaj. Drugače bi izvestno ne bili navozili toliko kamenčkov in tramičev in kar je takšnega drobiža, ki mu še vsemu iraena ne vem. Toda kakor so pri vsakej stvari križi iu težave, tako so bile tudi pri tem zidanji. Glavanova Urška hotela je imeti zidano tako, Medenova zopet dmgače; ta je hotel, da bi napravili krasno visoko palaco, onemn pa je bil všeč tak gradič kot ga iraa ,,gosp6da," ki je v vdsi. S kratka: kakor pri vsakem delu, tako so se pokazali tudi tu kmalu sit-neži in sitnice. Vsak je hotel imeti svoje Mpravo" in zidati po svojej glavi. Ali je po tem takem čudno, če je bil nekoliko poredni Strojarjev Nandek vže do grla sit teh neljubih spoi-ov in sunil nevoljen z nogo v nekatere vže izdelane hišice? Tresk! Vse se je ziušilo na tla, da ni bilo videti druzega kot kup razvalin. Se-veda so marsikateremu padale kot orehi debele solze dolu po okroglem lici; tudi Vrbetov Nacek je začel vže ,,nabirati." Toda menite-li. da se je tisti Nandek kaj zinenjl za take marnje.   Kaj še! Se veselilo ga je in zlobno se je smijal, češ, tu
—¦¦< 67 >«—
iraate, kar ste iskali; čerau ste se prepirali. Pač so ga nekateri prosili, da naj jim pusti zidati, ali Nandek je bil pa tudi premošk, da bi se dal kar tako ineni nie tebi nič ugnati v kozji rog. Ko skušajo zidati še dalje, zgrabi deske, navoženo kamenje, razmeče vse okolo sebe in neusmiljeno pristavi: ^Danes ne bode zidal nihče več; za danes smo vže v kraji!" ....
Ovbe! Kako možate. rekel bi, skoraj ošabne so bile te besede! Pa kaj so hoteli ? Slušati so ga morali, ker so vedeli, da Nandek je le Nandek in se z grda pri njem nič ne opravi, posebno še, kadar je tako-le malo ,,nasajen." Sicer pa jim je vest očitala, da so sami krivi in morajo potrpeti, a Nandek se je tudi hitro ohladil, šel na zgornji konec potočka in ondii začel delati malinčke, da bi jih gnala čvrsta vodica.
nA16, alo, Nandek pa malinčke dela, malinčke dela," zavpije Vrbetov Nacek iu kmalu so se zopet zbrali vsi okrog njega ter se je poravrialo prejšnje nasprotje. Saj Nandek vender ni bil tako zloben kot bi kdo mislil in se je takoj sprijaznil, če so kdaj prišli sem ter tja ,,navskriž," samo da ga je pustila njegova slaba volja ali ,,nasajenost."
Ko Nandek izgotovi tako nekako tri ali štiri malinčke, razvrsti jih drugega za drugim po bistrem potočku, da jih je bilo veselje gledati, ko so se tako vrtili in metali srebropene kapljice daleč proč od belih lopatic. In kako ponosen je bil na svoje delo! Eaca na vodi! Hodil je okolo njih kot kak izkušen malinar, ki je služil vže tega in onega gospodarja. Zdaj je popravil kaj pri tem, zdaj pri onem, ee ga je morda zanesla voda ali spravila iz teeaja. Pri vsakem je imel kaj uravnati in urediti. Aj, to vam je bilo skakanje in veselje. Medenova Francka same ra-dosti ni vedela, kaj bi poeela. Kakor vrtalka se je vrtila okrog malinčkov, drugi pa so peli znano pesenco:
,,Solnce sije pa dež gre Malin melje brez vodž ..."
Tako so se veselili naši otroci, dokler se niso tudi malinčka navelieali. Kaj so potem počeli, ne vem. Samo to vem, da so se vsak dan zabavali po svoje in se radostili krasne vzpomladi, ki je najlepši letni čas in prava podoba brezskrbne mladosti.