List 8
Reja sadnih dreves v loncih.
V Dekterih deželah se nahaja že toliko sadnih dreves v loncih ali lončnikov (Topf-Obstzucht), da tudi mi moramo kaj več omeniti o tej sadjoreji. Slavnoznani kmeto-vavec gospod fajmošter K. Fischer je v ,.Wocheublatt44 češke gospodarske družbe že nekterikrat priporočal to sad-jorejo. Cujmo, kaj mož pravi:
Otroke v šolah na kmetih bi utegnila sadjoreja te baze posebno mikati; zakaj majhen fantič in pa majhno drevesce v loncu (lončnik) sta si že po velikosti zlo podobna in šolarček tako drevesce posebno lahko obdeluje. Ali bi ne bile take drevesca v loncih najpripravnise šolske premije? Kdor koli ima le majhen košček zemlje, ima prostora dovelj za sadne drevesca, ako njih rast v loncih omejuje. Zlasti taki vertiči, kjer gospodar ali gospodinja špoga cvetlice, so pripravni za Jončnike. Med rože in zelenjavo se da dokaj takih drevesc vverstiti, ako se z lonci vred postavijo v zemljo, kjer potem drevesca tudi veselejse rastejo. Če je treba, se pa drevesca z loncom vicd lahko vsaki letni čas iz zemlje vzamejo in kam drugam prestavijo brez škode. Nek vertuar mi je pravil, da je v nekem graj-šinskem gaji (Park) s prestavljanjem lončnikov poleti zdaj tu zdaj tam tako lepe skupke ali grupe napravil, da jih je vsak z veseljem ogledava!. Kdor želi z lončniki kupčeva t i, jih lahko sred poletja cveteče in sadunosne na prodaj prinese in si bo s takim blagom gotovo dokaj kupcov privabil in jih lahko boij drago prodal. Tudi to je dobro pri takih drevesih, da jih gospodar lahko iz lonca vzame in v zemljo kamor mu je drago, presadi. Po tem takem si more ž njimi berž pritlikovce nadomestiti, ki so mu morebiti poginili, in ni se mu bati, da bi mu iz lonca presajene drevesca spešno ne rastle.
Kako pa z lončniki ravnati,  bomo povedali drugo pot.
List 9
Reja sadnih dreves v loncih.
(Dalje in konec.} Naj povem zdaj,   kako   more vsak,   če tudi tako imenovanih paioikov ali gnojnikov (Mistbeet) nima, si  zarediti sadnih dreves v loncih ali lončnikov, se ve, da mora, kdor se s tako rejo peča, cepljenje zastopiti.
Kdor nima paruikov ali gnojnikov, ne sme cepiti takih divjakov, ki so že v lonce posajeni; to ravnanje mu ne bo šlo dobro od rok. Za to delo je najbolje kos zemlje poleg hiše, kjer naj si majhno gredico, kakošen seženj dolgo in ravno tako široko, za omenjeno rejo lončnikov, napravi. Tukaj ni bo lahko dovelj divjakov za rejo sadnih dreves v loucih zaredil. Tukaj divjake cepi z naklado m in popkom; tako znaš cepiti od spomladi do jeseni; za to delo ni noben divjak, če je še tako tenak, preslab, le glej, da ga, kar je le moč, blizo korenine cepiš.
Ker se da taka majhna gredica, ki si jo za drevesno šolo v loncih odločil, lahko prav dobro obdelati, pognojiti in posebno pa polijati, ti bodo v nji drevesca pred cepljenjem in po cepljenji gotovo tudi  prav verlo rastje.
Polivati jih znaš prav močno; škodovalo jim ne bo^ tem več pa koristilo. Jez sem poleg gnojnišča majhno jamo skopal, v ktero zlivamo razno vodo, ravno tako tudi človeško scavnico iz kahel, kamor se tudi gnojnica vedno od gnojnega kupa oceja. 8 to gnojnico polivam drevesnico vsaki dan, da  vlažna ostane.
Drevesca rastejo po ti polivki tako čversto in spešno, da zrastejo v enem poletji iz semena od 1 do 3 čevljev visoke. Ravno tako hitro rastejo tudi drevesca, ki so bile cepljene, kar se stori, ko so že eno leto stare.
Divjaki od kutine, drevesca sv. Janeza, terna. češpelj itd. se ne redijo in množijo samo iz koščic, temveč pa iz koreninskih odrastlikov; vselej so pa vendar le drevesca boljše, če se iz koščic ali peška izrejajo.
Presajajo se drevesca v lonce skoz celo leto, tako hitro ko so cepljenci do čevlja visoki odrastli. Jez ne čakam ž njimi do jeseni ali prihodnje spomladi, ampak jih to leto s popkom cepljene presajam v lonce od rožnika do velikega serpana. 8 popkom cepljene drevesce, kterih žlahne očesa pa še le drugo leto poganjajo, presajam kmali po tem, ko jamejo gnati, še tisti mesec, ko so že precej odrastle.
Pretečeno leto 1860 sem mesca rožnika, malega in velikega serpana, čez 300 drevesc v lonce presadil, kterih se mi ni kar nobeno posušilo. Ce bi mi pa kdo tega verjeti ne hotel, mu lahko resnico pokažem.
Drevesca pa presajam s špičasto lopato tako, da nekoliko persti krog korenin ostane. Odtergane koreničice dobro pričelim. Ko je lonec za tretjino z dobro perstjo nasut, se drevesce z lopato lepo in varno v lonce potisne, krog in krog s perstjo zasuje, in nekoliko z roko pritlači. Potem pa, ko se je lonec od vseh strani s perstjo nasul in lopata polahkoma in rahlo iz lonca potegnila, se drevesce prav dobro zalije in za nekoliko dni v kak senčnat in temen kraj postavi.    Pri tem   presajanji   ovenejo   peresca   le tistih
drevesc, kte» e je bila perst od korenin popolnoma osula. Ce vidim, da se peresca ne okrevajo in oživijo, in če se začne koža po drevescu gerbančiti, osmukam perje, vejice pa pustim na deblu. Dostikrat zapazim kmali potem, da se drevesna skorja napenja in da drugo perje iz že nastavljenih očes bode.
Tudi nepožlahnjene drevesca sadim v lonce, namreč take, od kterih mislim, da bodo dober sad obrodile, na pr. breskve, marelice, slive, češnje, ravno tako tudi hruške in jabelka. Posebno dobro mi rastejo breskvice, ki sem jih pretečeno leto* iz koščic izredil in čez 2 ali 3 mesce pa presadil. Zrasli e so po 2 do 3 čevljev visoke in po več stranskih vej  pognale.
Koliko se more opraviti na majhni, komaj 2 sežnja dolgi in ravno tako široki drevesnici, naj spričuje to, da sem mesca rožnika, malega in velikega serpana imenovanega leta iz nje okoli 300 drevesc v lonce presadil, in se fcomaj vidi, da v nji kaj manjka; tako zlo se je iznova drevje zaredilo. Gotovo vsako leto se jih bo iz nje še po več izkopati in presaditi dalo. Sadne koščice in peške mečemo v^grevno gredico, kamor pa s perstjo ne zasipamo. To se tako takrat zgodi, kadar se drevesca iz sadisča jemljejo in v lonce sadijo.
Sadjorejo v loncih tedaj živo priporočamo posebno učiteljem ljudskih šol. duhovnim gospodom in uradnikom, ker sadjoreja lončnikov ni samo prijetno in koristno opravilo, ampak človek se pri nji tako rekoč oddahne in počije od drugih del. Priporočila vredna je za vsacega človeka, posebno pa še za mladost, ker se pri njem marljivosti privadi.
K. Fišer v časn. česk. gosp. družbe.