Dr. O. I.: 11 ČENI KBIZ Hff HEASTOVCU. Zgodovinska povest. »Nikdar, ne poznam več svojega sina, ki se je sam zavrgel, tisti ženski pa moje maščevanje.« »Mati,« vzklikne bolestno sin, »ne izzivajte božje kazni, grešite proti človeškim pravicam!« »Proč izpred mojih oči, bodi proklet sin — smrt zapeljivki Agati!« Rezko so odmevale te usodepolne besede po prostoffti dvorani in bilo je, kakor bi jeknilo od visokih sten bolestno, tajnostno in grozeče, kakor bi Kdtel reči drugi strašni glas: — Tvdje prdkletstvd odldči tudi tvojo usodo. Jezno sfe je obrnila graščakinja, ne da bi se še z enim pogledom obrnila na svojega sina, ki je v največji tugi in bolesti stopil za materjo in jo Drosil, da bi preklicala to prokletstvo in grožnjo. A razjarjena graščakinja je zginila že skoz visoka vrata in jih zaprla z močnim treskom. Mladi Herberstein je dstal sam v dvorani. Bilo mu je, kakor bi se vse sukalo okdli njega, še so zvenele besede — bodi proklet ¦— smrt Agati — v njegovih ušesih! Prijel se je za prsi in se sesedel na stol, kjer je dstal dalje časa in dbupne misli sd se porajale v i-jegovi duši. .. »Tako je tedaj slovo od moje matere, s prokletstvom grem v divji boj — sedaj mi bo veselje se meriti s sovražnikom, čuvala me boš pa ti, moja čista Agata — moja žena in tvoja nedolžna inolitev mi odvzame vso prokletstvo, vrnem se zopet v tvoj mili objem, vse pretrpim zaradi tebe — moj angelj, saj ti si moja sreča.« In kakor na novo poživljen se naglo dvigne, pogleda še enkrat na vrata, za katerimi je zginil_i njegova mati, nato pa zapusti v naglih korakih sobano in se poda v svoje prostore. Temni oblaki so se zbirali nad Pohorjem in od daleč se je že slišalo votlo grornenje. Na dvorišCu hrastovškega grada so stali trije osedlani konji opremljeni s prtljago. Pri njih sta stala dva hlapca, ki sta krotila bistre vrance, ki so bili že nemirni. Zdajci se slišijo koraki po stopnicah, na dvo- rišče je stopil Friderik Herberstein v polni voja- ški opremi. Trdno je stopal, a v obrazu je bil bled. Krenil je proti kapelici, v kateri se je pomudil nekaj časa. Resno in tiho je zapustil svetišče ter se podal h konjem. Zasedel je svojega vranca, velel isto svojima hlapcema, se ozrl še enkrat nazaj v smeri, kjer je bivala njegova mati, a okna dotičnih prostorov so bila zastrta. Na dvorišču se je zbralo nekaj služinčadi, kolikor je je bilo ravno doma. Stali so žalostni v dostojni bližini, saj imeli so mladega gospoda radi, ker bil jim je dober in z vsakim pravičen. Grajski vratar je odprl močna vrata in spustil most za prost odhod. Ponižno je snel svojo čepico in se poklonil mlademu gospodu. Herberstein se je nasmehljal in stisnil roko zvestemu vratarju, ki se je začudil, ko je začutil v njej srebrnjak. »O dober gospod so, da bi le kmalu prevzeli povelje čez celo graščino, potem bo mogoče boljše, ker ženske imajo svoje muhe.« In gledal je za vitkim jezdecem, ki ,je jezdil navzdol po poti v smeri proti Mariboru, njemu sta sledila oba hlapca. Ko bi se ogledal, bi zapazil v oknu prikrit obraz, ki se je škodoželjno smejal — bil je grajski oskrbnik Trenak. Urno je jezdil Herberstein s svojima hlapcema dalje; na bregu, od koder se vidijo še hribčki Spodnje Voličine nad Sv. Rupertom, se je še enkrat ozrl. Gledal je nepremično na eno mesto, kakor bi hotel videti še enkrat svojo Agato, ki jo je tako težko zapustil in to tem bolj, ko je danes pri slovesu svoje matere spoznal, kako jo ta sovraži. Naglo je zasukal konja in v hitrem diru so zginili grad Hrastovec in domači hribčeki jezdecem izpred oči. Drugi dan so došli v Gradec, kjer se je zbirala vojska za odhod na Ogrsko. Čakali so še na dohod vojaške pomoči iz Koroške. Ko so ti došli, so odrinili'proti Kaniži..— Po nesrečni bitki pri Nikopolju leta 1396 so udrli Turki prvokrat tudi na Štajersko ter oplenili Ptuj in okolico. Od toga časa pa do leta 1532 so bili potem Sestnajstkrat v teh krajih. Seveda so trgali tudi kos za kosom od Ogrske in Slavonije ter Hrvatske. Prišlo je tako daleč, da je pridrvel sultan Soliman leta 1529 z ogromno armado pred Dunaj. Sklepale so se mirovne pogodbe, ki pa niso bile nobene trajne vrednosti. Krvoločnemu Turku se je skominilo po teh rodovitnih krajih in je delal vedno nove vpade, tako da ni bilo prav za prav nobenega miru. Ob turški meji je stala močna avstrijska trdnjava Kaniža. Bila je velike važnosti, kajti, ako je ta prišla Turkom v roke, imeli bi prosto pot pohoda daleč na Štajersko. Zato pa so postavili v njo močno posadko in jo tudi preskrbeli z vsem potrebnim, da bi mogli oblegani tudi dalje časa kljubovati Turkom, dokler ne pride pomoč. Poveljnik trdnjave je bil od leta 1598 koroški rojak Jurij Paradeiser. Bil je hraber častnik, nevpogljiv, železnih živcev, ki se ni ustrašil nobene nevarnosti. Nadvojvoda je tudi uvaževal te lastnosti in mu poveril poveljništvo tako važne trdnjave. Turški poveljniki so tudi uvideli važnost zavzetja te trdnjave, zato so poskusili vse, da dobijo čimpreje trdnjavo v svoje roke. Pripravljali so se vestno, da se jim napad ne ponesreči. Poveljnik Paradeiser že pred prihodom turških čet ni imel sreče. Turški ujetniki so podtaknili na mestu, kjer je bilo največ vojnega blaga, ogenj, kar je povzročilo mnogo škode; nič ni pomagalo, če so zločince spravili na drugi svet, storjena škoda se ni mogla dati tako hitro popraviti. Poveljnik Paradeiser je uvidel, da more le močno obzidje kljubovati sovražniku, zato je obrnil vso pozornost na to, a tudi tu ni imel sreče. Delavci, vznevoljeni vsled slabe hrane, deloma podkup- ljeni, so zidali tako površno, da se je del obrambnega zidovja podrl, ostali pa je vsled hudih nalivov razpadel. Poveljnik Paradeiser je sedaj še podvojil svojo skrb za močno obrambo, a bilo je že prepozno. Med vojaki so se že pojavljali upori, deloma ker se mezda ni redno izplačevala, deloma, ker so vohuni netili razpor. Tako so bila Turkoni tla za napad pripravljena. Po svojih ogleduhih so bili o vsem podučeni, zbirala so se vedno večja krdela za napad. Turki so se že čisto približali trdnjavi. Brzi seli, odposlani od poveljnika Paradeiserja, so to tudi poročali na merodajnih mestih na Dunaju; z mrzlično naglico so vsled tega zbirali vojaštvo in kar je bilo potrebnega, da se odbije sovražni napad. Takoje zbral vojvoda Mercoeur, poveljnik cesarskih čet, precejšnje število vojakov in odrinil proti Kaniži, da pride ogroženemu Paradeiserju na pomoč. Mladi Herberstein je našel dosti znancev iz plemskih krogov, ki so sprejeli drugače veselega in ljubeznivega prijatelja z veseljem. In to niu je prišlo ravno prav. Dospeli so do trdnjave Kaniža. Bil je že skrajni čas. Turške čete so že skoraj od vseh strani obkolile trdnjavo, da je bil hrabri poveljnik skoraj do cela odrezan od cesarskih čet. - Turki so ostrmeli, ko so videli, da je došla pomoč. Vnel se je v kratkem ljut boj. Oblegani so napravili napad na Turke skupno s četami vojvode Mercoeur, da je odnesel sovražnik krvave glave. Mladi Herberstein se je boril kakor lev, vsa žalost in tuga je našla uteho v divjem boju, ni se zmenil za žvižganje krogel, ne za ljute napade s sulicami in meči. Kjer je bila nevarnost največja, tam je bil v sredini in dostikrat se je posrečilo le njegovemu hrabremu nnpadu in njegovi vztrajnosti in pogumnosti, da je bil napad odbit. Poveljnik Mercoeur je bil izvanredno zadovoljen z mladim graščakom in ga je tudi javno pohvalil in odlikoval. A tudi Mcrcoeur rii imel sreče. Razdrapane tedanje razmere so povzročile, da poveljnik ni do^il potrebnih sredstev, ne streliva, ne živeža, ne denarja. Zraven tega je nastalo še slabo vreme, tudi bolezni so se pojavile mcd vojaki. Poveljnik pomožnih čet je uvidel, da ne more vstrajati dalje, vsled česar se je odločil, da se umakne s svojimi četami proti Dunaju, ker vojaki so postajali vedno bolj predrzni in že ni bilo skoraj nobene pokorščine. Hrabrega Herbersteina je navdalo z veliko žalostjo, ni se mogel odločiti, nastopiti sramotno pot umika, če tudi bi mu drugače to bilo ljubo. A njegovo duševno razpoloženje je bilo tako, da se še ni maral vrniti prej, dokler si ni pridobil v boju slave in pozabil vse, kar mu je prizadjala mati. Tako je mislil, da najlaž.je zaceli rana, mine čas, mine tudi vsa bol. Vedel je, da se nahaja Agata v dobrih rokah svojega očeta in se ji ni treba bati nobene nevarnosti. Zato se je odločil, da se umakne v trdnjavo in pomaga poveljniku Paradeiser, ki se je prav srčno razveselil hral.r.e^a.viteza. Z Herbersteinom sta.šla tudi oba hlapca, ki sta spremljala graščaka. Ta korak pa je postal za Friderika Herbersteina in njegovo Agato usodepoln. Dalje bo sledilo.