392 Anton Strle
sedaj nepoznano življenje. V krščanstvu nam je pa zasijalo upanje 
blaženega vstajenja, da kakor nas z ene strani žalosti zavest, da 
bomo umrli, tako nas z druge strani tolaži božja obljuba bodoče 
neumrljivosti ... Bodimo torej stanovitni, neomahljivi v veri, bogati 
v delu Gospodovem, v sreči in nezgodi, v veselju in žalosti, ker 
vemo, da naš trud ni prazen v Gospodu (1 Kor 15, 58).« 
Ukmarjeva Eshatologija zelo zasluži natis. Podala je veliko 
novega, zdravega in koristnega za pristni »aggionnamento« v 
teologiji in oznanjevanju »poslednjih reči«. Škoda bi bilo, če bi to 
delo ostalo v rokopisu. – Naravnost občudovanja je vredno, da je 
mogel ta mož v svoji visoki starosti napisati tako dobro, sveže in 
koristno delo. Nekakšen »origenizem«, če se smemo tako izraziti, 
bo iz dela prav lahko odstraniti in bo ta odstranitev čisto na črti 
globljih avtorjevih namenov. Morda smemo reči, da bo to delo 
drugega častnega doktorja teološke fakultete v Ljubljani veljalo ne 
le za zadnje, ampak tudi za najboljše njegovo delo. 
Anton Strle, »Moja eshata so že prav blizu . . .« (K še neobjavljenemu delu rajnega msgr. 
dr. J. Ukmarja, častnega doktorja ljubljanske teološke fakultete, v spomin njegove smrti), 
v: BV 26(1971)280-287. – Kot dopolnilo te Strletove ocene je koristno prebrati njegovo 
razpravo: »Živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih« (1 Pt 1,3), v: isti, Živo 
upanje. Velikonočna skrivnost, Izbrani spisi 3, Družina, Ljubljana 1990, 331–378. Celovit 
prikaz: A. Strle, Eshatologija. Smrt in večno življenje (Skripta), Ljubljana 1978, 195+5+3 
strani. To delo je Strle napisal ob Ratzingerjevi Eshatologiji, ki je pozneje izšla v slovenskem 
prevodu: Joseph Ratzinger, Eshatologija. Smrt in večno življenje, Marijina kongregacija, 
Ljubljana 2018, 276 strani. 
Eshatologija – Dovršitev sveta in človeka
V zadnjih dveh stoletjih smo dosegli velikanski napredek. V 
poznanju sredstev znanosti in tehnike in v moči razpolaganja s temi 
sredstvi naš čas daleč presega vsako prejšnjo dobo. A nečesa nam 
manjka, nečesa nepogrešljivega: poznanja cilja in namena, poslednje-
ga cilja, za katerega naj človek smiselno vlaga ta sredstva; in – če bi 
bil ta poslednji cilj znan – moči za pravilno razpolaganje s sredstvi. 
Spet nam prihaja jasneje v zavest človekova končnost, njegova 
Communio 4 - 2020.indd   392 Communio 4 - 2020.indd   392 16. 11. 2020   07:21:47 16. 11. 2020   07:21:47

393 Eshatologija – Dovršitev sveta in človeka
poslednja onemoglost in krhkost, ko gre za to, da bi resnično – in 
torej z gotovostjo – spoznal poslednji smisel vsega svojega teženja 
in prizadevanja; in da bi to tudi uresničil. Sloviti filozof Martin 
Heidegger (1889–1976) je deset let pred smrtjo izjavil, da nas v da-
našnjem položaju »more rešiti samo Bog, če to hoče«. Človek more 
tukaj spraviti skupaj samo »pripravljeno pripravljenost« za rešitev s 
strani Boga, ne more pa sedanje brezizhodnosti, v katero je zagazilo 
človeštvo, spremeniti niti filozofija, niti pesništvo, niti kakršnokoli 
drugo teoretično ali praktično človekovo početje samo zase (ne taji 
pa Heidegger, da more to »človekovo početje« biti zelo pomembno 
kot prispevek k »pripravljeni pripravljenosti« za božjo rešitev).
9
 
Vsekakor je danes ravno vprašanje o prihodnosti človeštva 
in vesoljstva postalo še posebno odločilnega pomena za naše 
sedanje življenje. Če ni resničnega (ne izsanjanega, izmišljenega, 
varljivega) upanja na prihodnost, absolutno prihodnost, tedaj na-
vsezadnje tudi sedanjost postane neznosna, ker izgubi svoj smisel. 
Nekakšne kroge, večje ali manjše, je sicer mogoče vzpostaviti v 
omejenih povezavah naše dejavnosti tudi brez misli na absolutno 
prihodnost in brez zveze z njo. A to ne more prav nič predrugačiti 
celote. Vprašanje o minljivosti in posebno problem zla obvladuje 
bivanje sveta in človeka od začetka do konca. Noben še tako brez 
meja mišljeni človeški napredek nikdar ni sposoben, da bi tudi le 
na najmanjšem mestu pretrgal to mrežo minljivosti, razpadanja in 
smrti, to mrežo, ki zaobsega celotno vesoljstvo, to mrežo, ki sta jo 
vrgla na vesoljstvo prostor in čas. 
»Le neskončni, nad prostor in čas ter nad njune zakone 
razpadanja in smrti vzvišeni, Božji Stvarnik bi mogel to storiti. Toda 
kako bi mogel to on, ki – kot absolutni duh – nima sploh nič opraviti s 
prostorom in časom? – Da to more in ne le more, marveč da je to tudi 
storil, za to nam daje jamstvo Kristusov dogodek. Bog v človeškem 
telesu, Bog, ki si ni le po zunanje privzel človeško podobo, marveč 
je poslal človek tako korenito in bistveno, da ga je treba imenovati 
najpristnejšega in najpopolnejšega od vseh ljudi celotne dobe sveta. 
In zato je njegova najprvotnejša, najpomembnejša in najpotreb-
nejša naloga ne to, da z vsemogočnostjo, ki mu pristoji kot ‹Božji 
Communio 4 - 2020.indd   393 Communio 4 - 2020.indd   393 16. 11. 2020   07:21:47 16. 11. 2020   07:21:47

394 Anton Strle
Besedi›, človeku odvzame križ bivanja na svetu, marveč nasprotno, 
da ta križ bivanja v njegovi poslednji grozovitosti vzame nase in ne 
kloni pred njim. Le tako je Odrešenik vreden, da se mu v veri in 
zaupanju izročamo. S takšno in samo s takšno vero je mogoče pre-
trgati obroč nihilizma. Kajti takšna vera vzpostavlja sredi navideznih 
brezuspešnosti in praznote bivanja tako posameznega človeka kakor 
tudi svetovne zgodovine upanje na takšno življenje pri Bogu, ki zma-
guje nad smrtjo, upanje na življenje, ki nam ga je pridobil Kristus.«
10
 
O takšnem »upanju, ki ne osramoti« (Rim 5, 5), upanju, ki 
ne temelji na »izmišljenih pravljicah« (1 Pt 1,16), upanju na ab-
solutno prihodnost človeštva in celotnega vesoljstva razpravlja 
pričujoča knjiga. Dr. Ciril Sorč je vprašanju o upanju posvetil že 
svojo doktorsko disertacijo.
11
 Zdaj pa je pod vidikom teologije 
upanja napisal knjigo, ki jo bodo slušatelji Teološke fakultete (pa 
tudi Teološko-pastoralne šole) mogli s pridom uporabljati kot 
učbenik pri študiju eshatologije. Knjiga je napisana na dostojni 
in resni strokovno-teološki ravni, s primernim in kritično preteh-
tanim upoštevanjem izsledkov tudi najnovejšega in najboljšega 
tovrstnega slovstva vélikih evropskih jezikov, obenem pa prijetno 
in razumljivo za vsakega količkaj izobraženega človeka, čeprav ni 
nikoli študiral teologije. Zlasti bo koristna za tiste, ki morajo kot 
kateheti in katehistinje dajati odgovor vsakomur, ki hoče vedeti 
»razlog za naše upanje (1 Pt 3,15). 
Knjiga nosi naslov Eshatologija – Prihodnost sveta in človeka in 
ne Nauk o poslednjih rečeh, kakor so eshatologijo še pred nedavnim 
navadno poimenovali. Tako avtor že z naslovom opozori, da vpra-
šanja o poslednjem človekovem cilju obravnava s takšne strani in 
pod takšnimi vidiki, da se jasno pokaže, da tu ne gre za nekakšne 
reči, za neosebnostne predmete; gre namreč za dogajanja, ki zade-
vajo osebe: ljudi – pa tudi sveta, »ki je tesno zvezan s človekom in 
se po njem približuje svojemu namenu« (C 48), – poklicanih, da 
se v času zemeljskega romanja v hoji za križanim in poveličanim 
Božjim Sinom pripravijo na večno, nedopovedljivo osrečujočo 
deležnost brezdanjega bogastva triosebnostne Skrivnosti, ki je Bog 
sam, absolutna prihodnost človeštva in vesoljstva. 
Communio 4 - 2020.indd   394 Communio 4 - 2020.indd   394 16. 11. 2020   07:21:47 16. 11. 2020   07:21:47

395 Eshatologija – Dovršitev sveta in človeka
Takšna eshatologija ne nagiblje človeka k napačni, nekrščanski 
svetobežnosti in k brezbrižnosti za sedanje zemeljsko življenje, k 
nezainteresiranosti za graditev bolj zares človeške in pravičnejše 
ter srečnejše družbe. Nasprotno! Ko nam v naslonitvi na nevsi-
ljivo resnico Božje besede, ki »obstane na veke« (Iz 40,8; prim. 
1 Pt 1,23–25), odpira pogled na svetlo, veličastno prihodnost, 
obljubljeno od Boga stvarnika in odrešenika, nas ne vabi k begu 
v brezčasnost in nedejavnost, marveč nas že s tem samim živo 
spodbuja, naj bomo čim bolj vneti sodelavci z Bogom samim pri 
dopolnitvi časov in dovršitvi sveta. 
Sorčeva Eshatologija je v svoji celoti nekakšen komentar k 
naslednjemu bogatemu besedilu drugega velikanskega cerkvenega 
zbora: »Tistim, ki verujejo božji ljubezni, prinaša Kristus gotovost, 
da je vsem ljudem odprta pot ljubezni in da napori za vzpostavitev 
vesoljnega bratstva niso prazni. Obenem opominja, da je treba 
hoditi po poti ljubezni ne samo v velikih stvareh, ampak tudi in 
predvsem v navadnih okoliščinah življenja … S svojim vstajenjem 
je bil Kristus postavljen za Gospoda, ki mu je dana vsa oblast v 
nebesih in na zemlji, in z močjo svojega Duha že deluje v srcih 
ljudi; in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, am-
pak že s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi (iste velikodušne 
težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje 
življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla vso zemljo … 
Opomnjeni smo seveda, da človeku nič ne pomaga, če si ves svet 
pridobi, sam sebe pa pogubi. Vendar pa pričakovanje nove zemlje 
ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, 
kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak 
obris novega sveta. Zato je zemeljski napredek treba sicer skrbno 
razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je ta napredek, 
kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega 
pomena za božje kraljestvo. – Vrednote človeškega dostojanstva, 
bratskega občestva in svobode, vse te odlične sadove narave in na-
šega truda, bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu 
in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda 
očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se 
Communio 4 - 2020.indd   395 Communio 4 - 2020.indd   395 16. 11. 2020   07:21:47 16. 11. 2020   07:21:47

396 Anton Strle
bo to tedaj, ko bo Kristus izročil Očetu večno in vesoljno kraljestvo 
... V skrivnosti je to kraljestvo že navzoče na tej zemlji; doseglo pa 
bo svojo dovršitev ob Gospodovem prihodu« (CS 38 in 39). 
Pred dobrim desetletjem sta v slovenščini skoraj v istem času 
izšli knjigi, ki govorita o istih temeljnih vprašanjih iz eshatologije 
kakor Sorčeva knjiga, vendar pod močno drugačnimi vidiki, in obe 
sta že zdavnaj pošli. Eno je napisal Jakob Ukmar (1878–1971), eden 
najznamenitejših in najuglednejših slovenskih mož našega stoletja, 
čeprav jo je zasnoval tedaj, ko mu je bilo že več kot devetdeset let, 
je vendar mogel zapisati: »S tem spisom nudim nauk o poslednjih 
rečeh ali eshatologijo, ki skuša biti na ravni sedanje teološke znanosti 
… V nekaterih poglavjih orjem ledino. Tu pa tam sem se oddaljil 
od tradicionalne linije, ker se mi zdi stvar še v svobodni teološki 
diskusiji.« In kritik Ukmarjeve knjige je tudi ob najstrožjem merilu 
moral pristaviti: »Njegova eshatologija sicer ni mogla upoštevati 
vsega napredka v teologiji, vendar pa je podala zelo veliko novega, 
zelo zdravega in koristnega za pristni ‚aggiornamento‘ v teologiji in 
oznanjevanju ‚poslednjih reči‘ . Naravnost občudovanja je vredno, da 
je mogel ta mož v tako visoki starosti napisati tako dobro, sveže in 
koristno delo.«
12
 – Drugo, čisto svojevrstno, v bleščečem in sočnem 
pesniškem jeziku napisano delo s področja eshatologije je izpod 
peresa zelo poznanega in mnogostransko plodovitega slovenskega 
pisatelja Alojza Rebule; kajti v svojem jedru je knjiga Smer nova 
zemlja
13
 eshatologija, in sicer ob vsej izrazito leposlovni obliki tudi 
miselno-teološko prepričljiva. 
Obema primorskima Slovencema z onstran meje se je zdaj v 
obravnavanju vprašanja o naši poslednji, a prav zato v globini že 
zdaj vedno prisotni prihodnosti pridružil še primorski Slovenec 
s tostran meje. Njegova eshatologija je zamišljena kot znanstve-
no-teološko delo in je glede na tematiko in duha obravnavanja 
izrazito koncilska in pokoncilska, a to v najboljšem pomenu, v 
pomenu prenove v duhu pristnega evangelija, ki je končno Kristus 
sam. Naj bi – podobno kakor omenjeni – tudi Sorčeva Eshatologija 
bila tako ugodno sprejeta, da bo kmalu pošla. Saj je njena vsebina 
nadvse pomembna za naš čas. Prav s tem, da obrača naše poglede 
Communio 4 - 2020.indd   396 Communio 4 - 2020.indd   396 16. 11. 2020   07:21:47 16. 11. 2020   07:21:47

397 Eshatologija – Dovršitev sveta in človeka
nasproti veličastni prihodnosti, ki nam jo – ob našem svobodnem 
sodelovanju – pripravlja v svoji nedoumljivi ljubezni Troedini 
Bog, nam daje kar najkrepkejšo spodbudo za spolnjevanje naših 
krščanskih in človeških nalog v sedanjosti. Saj če je J. Ukmar 
mogel ob koncu povzeti svojo eshatologijo z besedami sv. Pavla: 
»Moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, vedno uspešni 
v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu« 
(1 Kor 15,58), je Sorčevo Eshatologijo mogoče v kratkem izraziti 
z naslednjim besedilom drugega vatikanskega koncila: »Kristjani 
naj niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti 
in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom 
obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika. 
Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje 
božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta. A čim bolj raste 
moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako 
posameznikov kakor tudi skupnosti. Iz tega vidimo, da krščansko 
oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih 
ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, marveč jih na dolžnosti 
v tej smeri še tesneje priklepa« (CS 34). Koncil s tem ne zahaja v 
nasprotje nauka apostola narodov, marveč le pove, da je njegovo 
besedo o Gospodovem delu treba razumeti v luči njegove trditve 
v istem pismu: »Vse je vaše …. Svet, življenje in smrt, sedanjost 
in prihodnost. Vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa božji« (1 
Kor 3, 22.23). 
K tistemu, kar sem zapisal v spremni besedi k prvi Sorčevi 
knjigi z eshatološko tematiko, ki je izšla leta 1987, dostavljam zdaj 
naslednje: 
Za njeno visoko kvaliteto zgovorno pričuje že to, da je tako 
hitro, prej kakor v desetih letih, postala potrebna nova izdaja. V 
le-tej je prof. Ciril Sorč upošteval razvoj eshatologije v zadnjem 
desetletju tako po svetu kakor pri nas in v skladu s tem navedel 
tudi novo slovstvo. 
Prejšnja izdaja je zdaj snovno (čeprav ne v vsebinskem nasprotju 
s prvo) tako predelana, izpopolnjena in razširjena, da je upravičeno 
dobila nov naslov: Eshatologija – Dovršitev sveta in človeka. 
Communio 4 - 2020.indd   397 Communio 4 - 2020.indd   397 16. 11. 2020   07:21:47 16. 11. 2020   07:21:47

398 Anton Strle
Avtor je razširil poglavja: o eshatološkem upanju; o prihodnosti 
sveta kot ekološkem vprašanju; o smrti in novih vprašanjih, ki so z 
njo povezana (npr. spremljanje umirajočih); o vmesnem stanju (v 
času med smrtjo posameznika in vesoljnim vstajenjem ob Kristu-
sovem prihodu v slavi); o vprašanju večnega pogubljenja, pri čemer 
je med drugim navedel izredno zanimivo stališče p. Teilharda de 
Chardina: »Moj Bog, med vsemi skrivnostmi, v katere moramo 
verovati, brez dvoma ni nobene, ki bi bolj prizadela naše človeške 
poglede … Moj Bog, rekel si mi, da moram verovati v pekel. Ven-
dar pa si mi tudi prepovedal, da bi z absolutno gotovostjo mislil 
o nekom, češ pogubljen je. Torej ne bom skušal tukaj ogledovati 
pogubljenih, – tudi ne kakorkoli zvedeti, ali taki obstajajo. Pač pa 
bom na tvojo besedo sprejel pekel kot sestavno prvino vesoljstva; 
molil bom in meditiral, dokler se mi ta strahotna stvar ne pokaže 
kot okrepčujoče, še več, osrečujoče dopolnilo k tistim uvidom v 
tvojo vsepričujočnost, ki si mi jih ti sam odprl.«
14
 
Povsem novo je poglavje o reinkarnaciji (preseljevanju duš) 
kot eni od predstav o nadaljevanju življenja po smrti. T emeljiteje je 
obdelana zato, ker je danes v našem prostoru zelo privlačna, čeprav 
neskladna s krščanstvom. V posebni točki je prikazano vprašanje o 
cilju (namenu) stvarstva; a tudi vprašanje milenarizma (hiliazma), 
ki na pragu novega tisočletja dobiva nove spodbude; in pa vpra-
šanje apokatastaze (po Ukmarjevem izrazu svetovne poravnave). 
Z veliko prepričljivostjo je življenje v Troedinem Bogu prikazano 
kot poslednja in najvišja uresničitev človeka. 
Ob pazljivem branju knjige Eshatologija – Dovršitev sveta in 
človeka živo začutimo, da ni prihodnosti za človeštvo brez priho-
dnosti za celotno stvarstvo in ne prihodnosti za posameznika brez 
prihodnosti za človeštvo. Zato nas krščanska eshatologija obvezuje 
k odgovornosti pri uporabljanju naravnih in nadnaravnih darov na 
poti do veličastnega »cilja onkraj meja zemeljske bednosti« (CS 18). 
Knjiga je napisana z znanstveno resnobo in natančnostjo, hkrati 
pa v nezapleteni in prijetni govorici, razumljivi vsakemu količkaj 
izobraženemu človeku. Tako bo – še bolj kot prejšnja – kar najbolj 
uporabna ne le za strokovno-študijske (in oznanjevalno-katehet-
Communio 4 - 2020.indd   398 Communio 4 - 2020.indd   398 16. 11. 2020   07:21:47 16. 11. 2020   07:21:47

399 Eshatologija – Dovršitev sveta in človeka
ske) namene, marveč tudi kot izvrsten pripomoček za okrepitev 
krščanskega življenja sredi sveta na pragu novega tisočletja, v 
času, ki ga je tako živo zaznamoval klic papeža Janeza Pavla II. 
vsem Slovencem: »Prestopite tudi vi, skupaj z menoj, skupaj z vso 
Cerkvijo, prag upanja!« - Ljubljana, na praznik vseh svetih 1996.
Anton Strle, Spremna beseda k Ciril Sorč, Eshatologija – Dovršitev sveta in človeka, Priročniki 
Teološke fakultete 10, Ljubljana 1997, str. 7–12.
Opombe
1 
 Glej Promocija dr. J. Ukmarja za častnega doktorja Teološke fakultete v Ljubljani, v: BV 
30(1970)48–51.
2 
 Dr. J. Ukmar, Nauk o božji materi ali mariologija, izd. Goriška Mohorjeva družba 1969, 267 str.
3 
 L. 1959 je izšla 2. nespremenjena izdaja.
4 
 M. Schmaus, Katholische Dogmatik IV , München 1959, 407; Ukmar to navaja na str. 303.
5 
 Navedem naj samo nekatere, čeprav bi jih mogel polno drugih: A. Tanquerey-J. Bord, Synopsis 
theol. dogm. III
24
, Parisiis 1938, n. 1139, pravi, da je večnost pekla »de fi de a) ex Symbolo Athana-
siano« (na drugem mestu navaja 4. lateranski koncil: Denz. 429); A. Piolanti, De novissimis, Ma-
rietti 1960, p. 67: »Aeternitas inferni... defi nita est in Symbolo ‚Quicumque‘ ...«; C. Pozzo, Teologia 
dell’aldilà, Edizioni Paoline, Rim 1970, p. 255 sl. in 259, pravi, da je večnost pekla defi nirana na 4. 
later. koncilu, pa tudi v simbolu ‚Quicumque‘; itd.
6 
 Podrobnosti o tem glej C. Pozzo, v op. 5 nav. d., 258.
7 
 Slov. prev. gl. v: BV 28(1968)295. Tudi v: Vera Cerkve, MD, Celje 1977 in 1997, 477-484, tu 479.
8 
 K. Rahner, Eschatologie, v: Sacramentum Mundi I, Freiburg 1967, 1188 sl. 
9 
 Prim. Der Spiegel. 31. 5.1976; nav. dr. T . Vereš, v: Glas Koncila,12–13. 6. 1976, 2; prim. J. Ratzinger, 
Eschatologie, Regensburg 21978, 165.
10
  K. Pfl eger, Christusfreude. Auf den Wegen Th eilhards de Chardin, Frankfurt a. M.
2 
1974, 60. 
11
  Prim. C. Sorč, Soočenje z Moltmannovo teologijo upanja. Inavguralna disertacija, Vipava 1980. 
Podobno tematiko obravnava C. Sorč v razpravi Ustvarjeni za veselje, v: BV 42(1982)200–214.
12
  Prim. J. Ukmar, Nauk o poslednjih rečeh ali eshatologija, Škedenj pri Trstu 1972,5–9.
13
  Prim. A. Rebula, Smer nova zemlja. Šest meditacij, Celje 1972.
14
  P . Teilhard de Chardin, Božje okolje, MD, Celje 1975, 114
Communio 4 - 2020.indd   399 Communio 4 - 2020.indd   399 16. 11. 2020   07:21:47 16. 11. 2020   07:21:47