QLflSILO MTOLIŠKO-N/1K0DNEQ/I DIJ/?ŠTm LETNIK XVII. it ZYEZEK 6. 1910 -i- UU3UAM -i- 1911 „ZORA" IZHAJA VSAK MESEC bVAJ5ETEQA S FKILOQO „PRVI CVETI" TER STANE CELOLETNA NAROČNINA K 4-, ZA bUAKE K 2-Jii NATISNILA „KATOLIŠKA TISKARNA", iii Vsebina: „Zori" ob slovčsu. (F. Fr. Stelfe.)..... Par misli o našem dijaštvu. (F. Fr. Štele.) Par stvari v premislek. (Ivan Mazovec.) . Pravni študij. (Dr. M. Mal^erič.) ^ ... . V Krakov. (Dr. L. Lenard.) '. ,. . . F. U. C. L (Dr. Zvoriko.)* ....'..,. Stran 149 151 154 158 160 161 Glasnik. Desetletnica'„Zarje" in ustanovitev „Preporoda". . 165-169 Listek. Listnica uredništva. JFr. Štele.) Listnica upravništva „Prvi Cveti", leposlovna priloga. Harlekini. (I. Mohorov.).......... Prijateljem in znancem. (Ivan Mazovec.) . . . Oče pesnikov — častitljivi Racigoj. (Zvonimir.). 169-170 73 74 Na platnicah. Ocene. (1. M-c.) Rp30 O O Slov. dijaška zveza, Ljubljana, Ljudski dom I. — Slov. katol. akadem. društvo »Danica«, Dunaj, VIII., Schönborngasse 9, Parterre, 4. — Slov. katol. akadem. društvo »Zarja«, Gradec, Prokopigasse 12./II. — »Dan«, Praga, II., Voršilska ul. 1. — S. Liga K. A., Dunaj, VIII., Schönborngasse 9, Parterre. Uredništvo „Zore": Anion Mar, med., Dunaj (Wien) L, Universität. Naročnina naj se blagovoli pošiljati s čeki poštne hran. ali po nakaznici upravništvu „Zore", Ljubljana, pisarna Katoliške tiskarne. Izdajatelj in odgovorni urednik: Ludovik Tomažič. O o ZI3RR =t0 Q[iflSItl3 Kflll3CiIŠKl3-nflRl3DnE5fl DI3fl5IUn on== =0E V =rTPnrE5g^nn-nTraw -i HT= =0= F. Fr. Štele: „Zori" ob slovesu. S to številko se po treh letih poslavlja od „Zore" krog, ki je v tem času določal njen značaj. Ali je bilo naše delovanje listu v škodo ali v korist, ali smo list povzdignili, ali je nazadoval, o tem nimamo mi odločevati, to sodbo prepustimo naši čitajoči javnosti. Enega pa se zavedamo: Da smo vedno resno stremili po tem, kako bi podali dijaštvu kaj praktičnega in času primernega. Da naše moči niso bile vedno visoki nalogi kos, je naravno, ker smo bili sami še premladi, premalo izkušeni in pre-nepopolni v svoji izobrazbi. V razvoju slovenskega in slovan.-katoliškega dijaštva pomenja ravno doba zadnjih treh let eno najvažnejših, ako bi gledali samo na uspehe kot se kažejo nazunaj, bi rekli, sploh najvažnejšo dobo razvoja katoliške misli med slovanskim dijaštvom. Na Dunaju so nas tovariši sprejeli v sredo z mislijo o ustanovitvi zveze vsega slovan. katol. dijaštva. Prijeli smo pod vodstvom starejših krepko za delo in koncem drugega leta naših akade-mičnih študij smo že imeli S. Ligo K. A. Liga je samo okvir, v katerem so mogoče najrazličnejše kombinacije dijaške delavnosti in kdo ve, kaj bodo naši nasledniki naredili iz nje, ako jim ne zmanjka energije; mi smo posvetili glavno pozornost organizatorični strani, ker tu je najprvo treba izpopolnitve, in v treh letih so se ustanovila štiri nova društva — podružnice Lige: Dan, Polonia na Dunaju, Lipa, Preporod. Potom Lige je postal stik z drugimi Slovani tako ozek kot dosedaj še ni bil nikdar; čisto na novo smo pritegnili v svoj krog Poljake, ki kažejo pri vsaki priliki posebno zanimanje za Slovence. — Tekom zadnjih treh let se je začela tudi izvajati reorganizacija S. D. Zveze, ki šele po ti dobiva tako obliko, da bo omogočala dijaštvu, da se vsestransko udejstvuje o počitnicah v ožjem organizatoričnem in širšem izobraževalnem narodnem delu. Zora je bila cel čas veren glasnik vsega tega gibanja mej dijaštvom; saj je bila tudi organ vseh naših kat. akad. društev, S. D. Zveze in S. Lige K. A. Na tem temelju bi lahko postala nekak osrednji organ slovan. katoliškega dijaštva. Ozirala se je na vse reči, ki imajo kakkoli stik z dijaštvom, vse drugo je opustila, ker se je zavedala, da je dijaško glasilo in je namenjena dijaštvu, o drugih vprašanjih naj se ljudje drugod pouče. — Mogoče največja izprememba pa je bila ta, da smo po neki srečni misli ločili leposlovje od ostalega dela. Prvič smo s tem dosegli, da se leposlovje ni moglo preveč razpasti na škodo drugim člankom, kakor se je to dosedaj sem in tje dogajalo; drugič smo pa hoteli enkrat poizkusiti, koliko zmore naraščaj v pisateljskem oziru ter skušali dobiti vpliv nanj. Ustanovili smo „Prve Cvete". Od začetka smo sicer malo upali od njih, posebno zato ker je v naših vrstah tako malo ljudi, ki bi se resno pečali z literaturo tudi v tehničnem oziru — ker le taki so zmožni postati vzgojevavci naraščaja. Klub našim omejenim močem pa smo vendar nad vse pričakovanje veliko dosegli. Cela vrsta mladih fantov se je zbrala okolu nas, ki so se prav pridno vadili in kolikor lahko sodimo po teh treh letih, moramo reči, da smo pri nekaterih dosegli prav lepe uspehe. Dostikrat ti uspehi niso bili ravno literarni, a dosegli smo jih na orga-nizatoričnem polju, tako da pomena leposlovne priloge nikakor ne smemo podcenjevati in bi se ji morala posvečati največja pozornost; res je, da da veliko dela, in sicer dolgočasnega dela, a za tistega, ki se mu posveti in se poglobi vanj, je gotovo vir še večje zadovoljnosti. „Zora" pa ima tudi kot svetovavka v študijskih zadevah velik pomen. Zadnje številke vsakega letnika so bile posvečene vedno študijskim informacijam, največ svojih tozadevnih izkušenj smo pa podali dijaštvu potom „Koledarčka". Večjo ali manjšo ulogo igra v vsakem letu akademičnega življenja vseučiliško vprašanje, pravzaprav je že tri leta neprenehoma na dnevnem redu. V posebni vseučiliški številki smo označili naše vseučiliške zahteve in opozorili na mnoge strani tega vprašanja; naše stališče napram temu vprašanju je bilo vedno resno, premišljeno in realno, dočim pa je ostali del slovenskega dijaštva pokazal v ti zadevi popolno zmešanost, odločeval se je enkrat za Trst, enkrat za Ljubljano; edino eno je, kar je skozi jasno zasledoval: koncentracija slovenskega dijaštva v Pragi, in je res dosegel velik uspeh. V teh naznačenih smereh se mi zdi, da bi se „Zora" morala kon-sekventno naprej razvijati; doseči se da veliko, toliko da bi postala res vzgleden list, posebno sedaj, ko so naše vrste tako mnogoštevilne in ko štejemo ljudi najrazličnejših poklicev; da pa list ne izgubi neke gotove zrelostne višine, bi mu pri vseh važnih vprašanjih morali stati ob strani starešine naših društev, kar se je ravno zadnja leta v obilni meri vršilo. Idealni in navdušeni smo se pred tremi leti sešli okolu „Zore", začrtali smo si tako idealen program, kolikor je sploh mogoče: Za temelj smo si vzeli živo, preprosto vero, Tomažev med nami ni bilo; vodilo nas je vedno zaupanje, ki nas ni goljufalo; ljubezen je bila med nami in nas je vezala tudi z našim delom. Bili smo še zelo mladi in neizkušeni in nismo vedeli, kam bo zajadral naš čolnič, zaupanje je bilo dober krmar, vozili smo srečno in sedaj, ko izstopamo in prepuščamo barko drugim, smo veseli kot izletnik, ki po lepi jezerski vožnji pod večerni hlad pristane s čolnom ob bregu in vesel gleda nazaj na pot, ki jo je prevozil. Srečno vozi, „Zora", tudi naprej! Naša ljubezen te bo spremljala tudi nadalje; postala si kri naše krvi, vedno bomo čutili s teboj; četi bo šlo srečno, bomo veseli, če ti bo šlo slabo, nas bo bolelo, a bomo tudi radi pomagali, da se dvigneš zopet do velikih nalog, ki te še čakajo. Velika generacija nas je že, ki smo te keclaj vodili, od duševnega očeta tvojega škofa Mahniča doli do najmlajšega izmed nas, in vsi čutimo s teboj in ti želimo: Srečno vozi! Sej zlata semena v srca naše mladine, — narod pa naj žanje! F. Ff. Štele: Par misli o našem dijaštvu. O našem dijaštvu hočem danes izpregovoriti par besed, ker se zavedam, da je velikega pomena, ako se večkrat izrazi kritika našega stanu posebno po prebitih akademičnih letih, posebno ker se naš stan po svojih idejah tako hitro menja, in bi večkratna sodba o tem, kar smo naredili ali zakrivili, gotovo nekoliko vsaj obvarovala pred istimi napakami prihodnjo generacijo. O srednješolskem dijaštvu ne mislim danes govoriti. Tu so se izvršile v zadnjih letih velike izpremembe. Dijaštvo je postalo veliko bolj samozavestno, kakor je bilo in ima mnogo več stika z javnim življenjem, kakor ga je dosedaj imelo. To se mi zdi prav in dobro. Tudi tista raz-draženost, ki se nas je oprijela v prvih letih po razširjanju, vsaj za naš milje novih idej radikalizma, se je ublažila, od politiziranja se je dijaštvo obrnilo zopet k samoizobrazbi, ki jo pa zasleduje zdaj na veliko širši in praktičnejši podlagi, kakor jo je poprej. O večji duševni zrelosti našega dijaštva se lahko vsak prepriča na vsakoletnih abiturientskih sestankih te ali one struje, vidi jo pa posebno tisti, ki je imel z duševnimi produkti srednješolcev toliko opravka kakor urednik „Zore". Jaz vidim v tem dejstvu, da ima že mlad dijak vse polno zvez z zunanjim svetom, velika nevarnost, da je zgodaj zapeljan v napačno mišljenje moderne sofistike, ker še ne more ločiti zrna od plev; toda na drugi strani je pa tudi vse bolj poskrbljeno, kar lahko obdrži dijaka v pravem tiru; katehet se bolj ozira na časovne nevarnosti za mlade duhove, kakor se je nekdaj, vsako leto so eksercicije za dijake, (katere bi pa lahko postale večjega pomena, kakor so po večini sedaj!), in Marijanske kongregacije obstojajo. Vedno več je tudi stanovanjskih zavodov za dijake, ki izborno vplivajo na razvoj dijakov, ker ga navadijo na red in mu nudijo dosti bodril za privatni študij. Tako moramo samo konstatirati, da so se razmere na srednjih šolah veselo izpremenile kljub vsem senčnim stranem, ki se seveda na ozadju, kot sem ga naslikal, veliko hujše odbijajo, kakor so se nekdaj v idealni dobi slovenskega srednješolstva, ko je bil dijak dostikrat do mature obvarovan pred vsako tujo sapico, a se je potem tem lažje izgubil. Vesel preobrat k resnosti in boljšemu moralnemu življenju alca-demične mladine, zavest, da ima dijaštvo tudi socialne dolžnosti, večja delavnost izven šolskega miljeja — vse to so po moji misli v veliki meri ravno posledica tega preobrata na srednjih šolah. Dandanes dijak poprej začne razmišljati sam o sebi in življenju, pride večinoma z jasnim načrtom iz gimnazije, razmere, v katere pride, so mu že povečini znane, starejši znanci ga precej vzamejo v svojo oskrbo, zato se jih manj izgubi, če niso ravno zelo lahkomišljenega, lahkega značaja. Naše ,akademično dijaštvo je svojčas hudo grešilo v moralnem oziru, s popivanjem in vsem, kar je s tem v zvezi — takrat se je zgledovalo po nemških vzorcih. Tisti časi so minuli, a vtihotapil se je nov greh v naše vrste; kolikor manj se telesno greši, toliko več se greši zoper Sv. Duha. In ti strani bo sedaj treba obrniti glavno pozornost; v mišljenskem oziru bo treba dijaštvo spraviti na pravo pot. Pač ni čudno, če mladega dijaka, ki pride iz naših preprostih in nedolžnih razmer v veliko kulturno središče, omami blesk sedanje tehnične kulture, da je v tem vrvenju momentalno zmešan in se ne zna precej orientirati, in sila človeškega duha z vso silo vpliva nanj. Toda vsak dijak je in mora biti filozof, razmišljati mora nad ciljem in vzroki reči, ki jih vidi, pogledati mora tudi učinke, ker šele po teh lahko sodi vrednost ali nevrednost kake reči. In tako bo videl, da je vsa kultura samo lepa maska, ki zakriva črva, ki le še bolj kljuje, bolj po novi krvi vpije. Očaran bo, a zadovoljnosti v vsem tem ne bo našel in čimveč bo sam užival od modernih kulturnih pridobitev, tembolj bolj bo spoznal, da mu vse to ne more dati miru, ki si ga želi. Vse pripomočke ima moderna kultura, s katerimi lahko zasledi in vjame najbolj skrito resnico, toda ne porablja jih v to, da bi iskala resnice, ampak v to, da omaje vero v to, kar smo dosedaj imeli za resnico, a tej omajani veri ne da nobene opore. Neizkušenega, mladega človeka seveda privlači in dostikrat tudi omami, da je kakor vešča, ki frfoli okolu luči, pa ne more najti pota od nje nazaj, dokler ne zgori v plamenih. Za nas katoličane je stališče nasproti ti kulturi jasno: Nobenemu vplivu se ne zapirajmo, kar je dobrega, vzemimo in porabimo samostojno za novo pozitivno delo. Da tu ne zaidemo, naj bi bila naša prva skrb, a je bila veliko premala še do sedaj. Vse drugo bo privrženo. Od nas je odvisno stališče, ki ga bo zavzemal naš narod za naprej v svetovni kulturi; mi bomo enkrat odločevali, ne več tisti, ki danes odločajo, zato moramo imeti vsak svoj delokrog, kjer bomo strokovnjaki. Zadnja leta je naše dijaštvo že precej zavozilo v to smer — in to je dobro znamenje. Največja napaka dijaštva pa je, če se kot stan, ki ima le posredni stik z javnim žiljenjem naravnost vmešan v javno življenje in hoče imeti že vpliv nanj. V ti smeri smo veliko grešili. Dijaštvu je lahko ne upoštevati dejanske razmere — toda drugo vprašanje je, koliko bomo dosegli, če bomo delali vedno po svoji glavi brez ozira na druge. To uči naše vseučiliško vprašanje, kjer iz same svojeglavnosti dijaštva ni mogoče prvič skupno postopanje dijaštva samega, drugič pa tudi onemogočeno enotno postopanje s poslanci. Vsak po svoje vpije, pa hočemo uspehov. To je samo en primer, kako dijaštvo svoje stališče napram javnosti napačno pojmuje. V tem oziru moramo postati ponižnejši. Pa tudi svojo nalogo v akademičnih društvih dijaštvo napačno pojmuje. Pomen akademičnih društev je vse drugod, kakor pa v tem, da bi si po društvih posamezniki priborili kak poseben vgled v javnosti ali celo kake predpravice za poznejše nastopanje. Organ društvene uprave je sicer nujno potreben, a vedno bi se' moral zavedati, da ni nič več kot hlapec, da je sprejel težke dolžnosti, kakih posebnih pravic z ozirom na druge mu pa zato ni nihče zajamčil. Društvo je samo vez, ki naj na-zunaj govori, da smo iste misli, na drugi strani pa naj nas druži tudi v dosego gotovih stanovskih ciljev, čez te pa nikdar ne smemo. Družabno nalogo naša društva še dosti dobro izpolnjujejo, čeprav nekateri pravijo, da ne; toda če primerimo druge naloge, vidimo kako so te zanemarjene. Društvo v tujem mestu, kjer dijaštvo vsrkava samo tujo kulturo, bi moralo izpolnjevati po svojih močeh tudi gotovo znanstveno nalogo, z ozirom na ožje domače razmere. Seveda bi samostojno ne mogli ustvariti nič, a veliko bi lahko storilo, s tem da bi člane navajalo in opozarjalo na taka znanstvena vprašanja, ki so aktualna v naši domovini. To bi društvo lahko doseglo po svojih starešinah, po prijateljih svoje struje, pa tudi po izkušenih starejših članih. Nerazumevanje za to je dandanes še tako veliko v vrstah našega dijaštva, da je vsako delo v ti smeri iz društva samega skoro onemogočeno, zato bi bilo treba kre- niti na avtoritativno pot, ker se naši ljudje raje vlclonejo pred praznim zvenečim znanim imenom, kot pa da bi se potrudili sami iz sebe kaj doseči. Druga smer, ki jo pa naša društva še skoro popolnoma zanemarjajo, je socialna. Tu se je sem in tja sicer nekaj že storilo, a premalo v primeri s tem, kar stori nemško katoliško dijaštvo in kar bi lahko storili v velikem mestu. Posamezniki sicer dosežejo lepe uspehe, toda splošnost se odtegne in zadovoljna sama s seboj uživa svoje sanje, ki jih bo življenje mogoče le prekmalu razpršilo. Kaže, da bo v tem oziru kmalu boljše. Času odgovarjajoče bi bilo, da bi si naša društva poleg družabne naloge, ki je sama ob sebi umevna, postavila v prvi red socialno in znanstveno samoizobraževavne naloge. Doba akademičnih let je zelo važna, za večino ljudi najvažnejša doba; kar se iz tebe naredi ta čas, to ostaneš celo življenje. Prejšnji čas je vzgajal samozadovoljne filistre, uradnike, pijance, ki se niso odtegnili samo vsakemu resnemu študiju, kakor hitro je bilo mogoče, ampak so ostali celo življenje konsekventno tuji svojemu narodu, iz katerega so izšli in med katerim so živeli. Naša doba zahteva več, tudi danes še lahko ustvari iz tebe pijanca, filistra, če ne boš poznal tekom treh let, „ko semena zlata padajo, in zvezde ugodne vladajo," drugega kot študij za kruh, ali pa samo zabavo. Vendar se pa dandanes še najbolj samosvoj človek težko ubrani gotovim socialnim mislim in razmerje inteligence do naroda postaja čisto drugo. Vender pa večina še vedno premalo vpošteva važnost teh let: To so namreč leta, ko si najbližje studenca kulture, ko ti je vse na razpolago, kar more v tem oziru poželeti tvoja duša. Ti si morda prinesel težke dvome iz gimnazije, obupal si nad seboj in nad narodom, mogoče si že sedaj popoln pesimist, ki hoče napraviti križ čez življenje. Ne, fant, še je čas! Saj vendar vedno pogrevaš frazo o odrešivni moči znanosti in kulture; sezi sedaj, ko imaš priliko, z obema rokama v zakladnico, študiraj, razdiraj dvome, ki te tlačijo, čas je kratek, leta bodo pretekla, ti boš nastavljen v kakem pro-vincialnem gnezdu, kjer ti bo vir modrosti omejena družba — kje boš vender tu našel harmonijo, po kateri tako hrepeni tvoje mlado srce? Edino en čas v življenju je za večino pripraven, da vse lahko stori, kar je mogoče za dosego duševnega miru — čas akademičnih let. Skrbite poleg strokovnega študija v prvi vrsti, da si ustvarite harmonijo v duši — in mi bomo imeli več celih mož, ki bodo zmožni trositi povsod, kjer bodo, mir in zadovoljstvo. K temu pa nas bo vodila zavest, kaj je in kaj ni moderna kultura, resen strokovni študij, ki bo podlaga za naše delovanje v prid javnosti, sodelovanje z drugimi v društvu in družbi ter spoznavanje stanja modernega človeštva. Kdor na ti tako označeni poti kvišku hrepeni, ta je naš, če si prav še ni o vsem na jasnem, „naj le vstrajno stopa kvišku, ko bo prišel skozi meglo, ki ga obdaja, se bo znašel na svetli planoti." (Večeri nad Lemanom.) Ponižnost duha pa je kažipot, ki vse vodi k pravemu cilju, ki resno streme po resnici; brez nje pa ni mogoče nič doseči. Kvišku, mladi rod, v zavesti svojih pravih nalog! Ivan Mazovee: Par stvari v premislek. Naša dijaška organizacija — kot sploh mladinska — je zelo narastla. Pri tem vsestranskem razvoju je treba paziti, da tudi temelji ostanejo trdni in zdravi, treba, da se vsa ta masa notranje uredi in utrdi. To smo nameravali po možnosti pospešiti na ljubljanskem sestanku, ki so ga žalibog nepričakovane ovire onemogočile. Marsikaj bi se bili lahko pomenili v odsekih, marsikatere stvari predebatirali; toda ta forum nam je zaenkrat zaprt in mogoče ne bo škodilo, če bi v „Zori" o tem ali onem napravili malo diskusijo. 1. Naše delo je ubralo tako različna in raznovrstna pota, da si že skoro ne morem misliti akademika, ki bi mogel vse stroke obvladati. Vzemimo n. pr. „Danico" ! Skoro nemogoče je, da bi se mogel kak Daničar vdejstvovati v „Straži", delati pridno v svojem društvu in številnih odsekih, biti mogoče še v odboru, zanimati se za bratska društva „Hrvatsko", „Polonijo", češko ..Lipo" in predvsem pa „S. Ligo K. A.", zahajati obenem na obvezne prireditve svojega društva in še posečati prireditve bratskih nam društev, poleg tega pa še gledati, če je ostalo kaj časa za lastni študij. To je popolnoma nemogoče in zato je nujno treba priporočiti delitev dela. Toda, kako naj se to izvede? Po mojem mnenju je to predvsem naloga odbora, ki naj mu pa gredo tudi starejši in izkušenejši člani na roko. Predsednik naj ima pregled čez mlade člane in njih zmožnosti. Kdor se zanima za organizacijo, v organizacijski odsek z njim! —, z drugimi stvarmi ga pa ni treba preobkladati; — kdor se zanima za slovanske jezike in kulturne razmere bratskih nam narodov, — v S. L. K. A. naj gre in naj tam dela; drugi zopet bodo šli v „Stražo", predvsem pevci dobri igralci in predavatelji. — Za predsednika v sedanjih razmerah je zopet najbolj sposoben tisti, ki je globoko načelno izobražen, ki ima vpogled in zmisel za vse naše delo, obenem pa zna in ve reprezentirati. Predsednik „Danice" ima vedno bodisi v zimskem, bodisi v letnem semestru veliko neobhodno potrebnih reprezenta-cijskih dolžnosti, ki še vedno naraščajo; zato je na volitev predsednika treba polagati vedno večjo važnost. Delitev dela to je nujna zahteva sedanjih razmer; izvede naj jo pa odbor, ki tudi drugače vodi vse društveno življenje. Slišal sem sicer z ozirom na to dejstvo besedo „predestinacija" ; toda tisti, ki jo rabi z očitanjem, ne razume položaja naše organizacije, ali pa govori iz njega lastna nezmožnost i 11 zavist. Pa naj hitro pojasnim te besede: na popolno nezmožnost sploh ne verujem; eden je sposoben za to, drugi zopet za drugo opravilo —, saj je svet tako raznovrsten. Toda so tovariši, ki svojih zmožnosti nikjer ne udejstvu-jejo, ker so bolj nagnjeni h kritiki in prehudi skepsi, — ali pa drugi kolegi v tem oziru nanje vplivajo. Taki negativni ljudje so povsod v veliko škodo organizaciji; zabavljajo, ne oprimejo se prav nobenega dela ... To je seve že lastna nezmožnost, zakrivil si jo je pa dotični sam. Zato pa se je treba poglobiti v naš program, iztrgati iz srca zavist, otresti se skepse in prehude kritike in krepko prijeti za delo. Če se to zgodi, ne bo treba kumulirati mandatov, ne bo tudi treba, da bi se vse važnejše agende stekale v rokah samo enega, — ali pa malega števila članov; eno in drugo so nezdravi pojavi v veliki organizaciji, zakrivi jih pa v večini žalostno dejstvo, da večina članov zanemarja društveno delo, da se nič ne briga za organizacijo in da tako nehote prisili resne tovariše — in najsi bodo tudi v največjem študiju -, da se oni oprimejo posla. Da bi pa kdo samo zabavljal in kritiziral, potem pa še vodil nadzorstvo nad delavnimi člani, ne vem, če ima sploh kdo tako trdo kožo, da bi vse to prenesel. 2. Ce pa mladi član hoče res koristiti društvu, mora paziti na več stvari: a) Noben član ni dolžan in tudi ne sme se toliko žrtvovati za društvo, da s tem zanemarja študij. Nevarnost je tu, ker je društveno delo, — posebno na Dunaju —, res ogromno. Ta resen čas, deloma tudi pomanjkanje denarja in nekoliko abstinenčna ideja je povzročila, da se v delavnikih — izvzemši one, ki obedujejo v gostilni, — že težko dobi kakega tovariša na oddihu pri čaši pive. Pa še te male sestanke, v kolikor še sploh obstajajo, bi bilo treba pametneje urediti in porabiti jih za jezikovni pouk. Jaz sem n. pr. v letošnjem letnem semestru nekaj nedelj popoldne skoro redno zahajal v neko češko gostilno med naše ..Lipaše"; občevalo se je povečini češki in reči moram, da sem marsikaj profitiral. Še bolj bi bilo odobravati, da bi se taki mali češko -poljsko-hrvatsko-slovenski krožki — seve zmerom med zastopniki samo dveh narodov — prirejali v kaki boljši kavarni. Tam piješ kavo in ne razburljivega alkohola in je sploh lepa udobno opremljena kavarna kot nalašč ustvarjena za debato in konverzacijo. b) Vsak član naj se po možnosti zanima za vse tekoče zadeve naše organizacije, — eni s t r o k i naj se prav posebno posveti in skuša tudi pozneje, — ko sam ne bi mogel več ostati na mestu —, dobiti si naslednika, da delo ne zastane. V nasprotnem slučaju namreč večkrat tudi zelo potrebni deli naše organizacije hirajo in hirajo, dokler ne obnemorejo. Krivda zadene voditelje dotičnih odsekov in klubov, ki niso niti znali vzbuditi zanimanja med kolegi, kaj še dobiti kakega tovariša, ki bi delo nadaljeval. c) Kakor v vsaki, tako je še prav posebno treba v dijaški organizaciji, — kjer so vsi člani večalimanj enako inteligentni, stroge discipline. Večina ima svoje pravice v ukrepanju skupnih organizatornih in društvenih zadev, — in če jo manjšina ovira, oficijelni program občnega zbora —, taka manjšina ne drži večine v šahu, ampak polagoma uničuje inštitucijo občnih zborov, ki naj bi bili vedno centrum vsega društvenega življenja; s tem se indi rektno ubija tudi društvo, ki brez rednih občnih zborov ne pomenja nič. Do-tični tovariši so torej zelo neskromni, če mislijo, da velika večina članov nima nobene razsodnosti, da dela vse narobe, edini oni da razvidijo položaj; taki člani so direktno škodljivci društva. Kdor si ne upa s pametnimi razlogi zastopati svojega mnenja in pridobiti si med člani večine, tak s semintja otročjimi šikanami tudi ničesar ne dokaže in bo dosegel edino to, tla društveno življenje zastane. Če občni zbori trajajo do 1. ure zjutraj in še dalj, potem se nikakor ne more zameriti nekaterim bolehnejšim tovarišem, če ne marajo v sredi to-bakovega dima in hrupa poslušati, kako nekateri maloresni pač pa brezobzirni njihovi kolegi mlatijo prazno slamo. Tu navsezadnje tudi poslovnik postane i rele v anten; nihče menda ne bo trdil, da društveni poslovnik bolehnejšim članom nalaga dolžnost zaradi ekstravaganc nekaj tovarišev pokvariti si še bolj svoje zdravje. Torej disciplina, mirna razsodnost na občnih zborih, spoštovanje večinskih pravic —, to so neobhodne zahteve rednega društvenega poslovanja. d) Kakor je razmerje med člani naših organizacij prijateljsko in kolegi-jalno —. tako se je na drugi strani tudi treba odboru in predsedniku, ki so ga tovariši iz svoje srede izbrali, pokoriti in podpirati ga v vseh naredbah, ki so sklenjene na občnih zborih, oziroma jih zbor sam ukrene v zmislu pravil in poslovnika. Vsako omalovaževanje odbora in predsednika, ne zadene toliko osebe, kolikor bolj najvažnejše društvene inštitucije. Dosedaj je naše slovensko akademično življenje veljalo med visokošolskimi krogi za najbolj popolno in najbolj razvito in naši slovanski kolegi so se pri nas v tem oziru učili. Če se to v prihodnje ne bo vzdržalo, se bomo za to žalostno dejstvo morali zahvaliti onim kratkovidnim članom, ki iz malenkostnih osebnih animoznosti hočejo zadeti večkrat posamezne osebe, — spodkopavajo pa v resnici osnovne društvene institucije. eI Člani bi morali paziti, da si pridobe tudi primerno družabno vzgojo. Mi Slovenci smo na Dunaju centrum slovanskega katoliškega akademičnega dija-štva, ker smo najdalje in najbolje organizirani, in imamo jasna načela, pridobljena v dolgotrajnem boju; na drugi strani se pa faktično okoli „Danice" zbira vse slovansko katoliško dijaštvo v skupnem društvu S. L. K. A., ki brez „Danice" gotovo nima obstanka. Zato prihajamo v vedno živahnejšo dotiko s češkimi in poljskimi krogi, ki na Dunaju — posebno Poljaki — reprezentirajo večkrat najvišje družabne sloje. Kak vtis moramo napraviti mi Slovenci s svojim po večini precej drvarskim nastopom, — je jasno. S tem naše prijatelje samo oviramo; kajti Poljaki so nam Slovencem še prav posebno naklonjeni in silno radi posredujejo pri kaki inštrukciji za poljske kraje. Nam Slovencem se po taki protekciji odpira bogato polje novega študija, ki bi bil naravnost neprecenljive vrednosti za naše življenje v domovini; kot ljudje, ki smo videli nekaj sveta, bi skušali to naše življenje dvigniti na višji družabni niveau, — seveda zmerom s potrebnim ozirom na naše splošne razmere. Pa še ena ugodnost se nam nudi ob tej priliki: Na Dunaju smo bili dosedaj zelo osamljeni; z Nemci zaradi napetih nacionalnih razmer nismo občevali; edina nemška plesna šola se je slovenskemu akademikn hočeš-nočeš priljubila in z njo je prišel večkrat večalimanj srečen „Familienanschluß" in posledica je bila: Nemka na vratu ... Ta import po mišljenju in po krvi tujih nam Nemk v naše kraje je z malimi izjemami strup za našo slovensko družbo... Boljša družabna vzgoja bi vplivala tudi na razpoloženje na občnih zborih, ki bi bili veliko bolj fini in mirni —; na nastop v društvenem lokalu, ki bi bil bolj umerjen —; na našo zabavo, ki bi se koncentrirala v boljših lokalih, dasiravno bolj redko. Korist večje družabne vzgoje bi bila potemtakem vsestranska. Pa zopet so nekateri kratkovidni člani, ki jim je vsako tako prizadevanje takoj „frak arij a". Ti ne pomislijo, da se nam ne gre samo za oliko, za prazne znanje forme brez plemenite notranjosti. Nam se gre za pravo o m i k o, za harmonično oplemenitenje srca in duha in zunanjosti; obsojamo vsako zapiranje enega sloja od druzega in demokratičnost nam je vrhovno vodstvo pri vseh teh prizadevanjih. Saj smo vendar Slovenci! Vkljub temu torej nekateri člani le nočejo razumeti naših prizadevanj; zato jih bo pač treba pustiti v njihovih „šegah in navadah", — z reformo pa začeti pri mlajših članih. 3. „Duh, ideja je, ki vodi in oživlja vse," povdarja vedno in vedno naš Mahnič. Ta resnica je za nas akademike, ki večji del leta preživimo v tujem mestu, še veliko bolj važna, kot pa za podeželne organizacije, ki nimajo toliko prilik, da zaidejo na stranpotice. Vse potrebe in pomanjkljivosti, ki sem jih zgoraj omenil, niti oddaleč niso tako važne, kakor ta načelna stran; oziroma, da določim pravo razmerje: vse večje ali manjše pomanjkljivosti pri članih in v organizac:ji koreninijo v svojih najzadnejših vzrokih v načelni nejasnosti in netemeljitosti. Najboljše merilo za društveno kakovost in vrednost je intenzivnost zanimanja za aJ principijelna načelna vprašanja in b) za krščansko vzgojo srca, sploh vsega našega čuvstvovanja. a) Dasi nam naše judovske univerze tega niti oddaleč ne nudijo, bi bilo vendar nujno potrebno, da premotrimo privatno vsak — filozof, jurist, medicinec, i. t. d. — svoj poklic v luči vedno resničnega krščanstva, — da skušamo kot urejevalen princip vsega našega študija postaviti krščanstvo, čegar svetloba naj ožarja vsa vprašanja visoke znanosti, ki se z njo pečamo. Koliko našega dijaštva se res v tej smeri bavi s svojim študijem ? Treba citati tudi krščanske apologije, poslušati tozadevne razprave in predavanja, ki jih je v velikem mestu, kot je Dunaj, vedno na izbiro. Mi Slovenci bi tudi morali v naših akademičnih letih baviti se vsaj deloma z zgodo- vino našega katoliškega pokreta, čigar glasnik in reprezentant je bil „Rimski Katolik", — ki ga nekateri naši tovariši poznajo samo po imenu... Tu moramo odločno kreniti na drugo pot! b) Treba je pa gledati tudi na krščansko vzgojo srca in sploh vsega čustvovanja. Nujno bi bilo potrebno, da se vsak naš član vsaj en semester zanima in po možnosti tudi sodeluje pri enem izmed karitativnih društev v velikem mestu. Kdor od te strani ne razume krščanstva, kdor ni večalimanj altruist, tak bo tudi v drugih ozirih kolikortoliko trd in nepristopen za milobo in mehko človekoljubje Kristovega nauka. „Revije, revije" —, je bilo zadnje čase dosti čuti med člani, . . . treba citati, obiskovati razstave ... Jaz sem zadnji, ki bi imel kaj proti temu. Če čitaš revije, da se informiraš o tej ali oni znanstveni stroki kolikor mogoče objektivno, — dobro! Če obiskuješ razstave, da spoznaš stremljenja moderne umetnosti, da semintja tudi konšta-tiraš, kaka bi umetnost ne smela biti, i. t. d., potem je to vsekakor najtoplejšega priporočila vredno. Toda če obiskuješ razstave tako in s tem vspehom, da v tem virvaru izstavljenih objektov postaneš breznačelen, oziroma skrajni evolucijonist, ki ne pripozna sploh nobenih stalnih principov v umetnosti —, kaj naj rečemo k temu? Po umetnosti, ki lahko obravnava skoro vse panoge človeškega življenja, preide kaj lahko taka breznačelnost tudi na druga polja... in kaj nam pomeni potem tak — „somišljenik" ?!--— In sedaj se pa vprašajmo, koliko jih je med nami, ki bi se bili vsaj površno pečali s tako-zvano krščans ko umetnostjo, z umetnostjo, ki diha krščanstvo. In vendar ta umetnost skoro bolj kot vse drugo plemeniti in blaži naša srca. V velikem mestu, v tem vrvenju in boju za vsakdanji kruh tudi katoliški akademik skoro nehote postane bolj svetnega mišljenja; zato je nujno potrebno, da gre od časa do časa sam vase in poskrbi tudi za toliko zanemarjeno duševno stran. Ne slepimo se, tovariši: Ne toliko dobro posrečeni izleti, družabne prireditve ali plesi, tudi ne veliko število članov in pompozno-reprezentančni sestanki, i. t. d. — pač pa zanimanje za kongregacijo, duhovne vaje in principijelna jasnost, — to so merila o dobrem ali slabem stanu naše organizacije. Pravi marijanski duh, ki se udejstvuje povsod tudi v praktičnem življenju — to je duša naše organizacije —, in če ta umira, potem gre tudi naša organizacija h koncu vkljub morebitnemu zunanjemu sijaju. 4. Sedaj pa še par opomb za našo slovensko katoliško javnost! — Našemu letošnjemu nameravanemu sestanku, kot se mi zdi, — je nekoliko škodilo to, ker se je na reprezentacijsko stran polagalo nekoliko preveč važnosti —, ker je zato tudi notranje dijaško delo in posvetovanje v sekcijah moralo stopiti nekoliko v ozadje. Pripravljalni odbor se je pa proglasil za permanentnega, in sestanek, kot se je čitalo v „Slovencu", se bo vršil drugo leto. Zdi se pa, da nekateri mislijo, da bi bilo treba reprezentančno stran, ki je že letos nekako ovirala, še bolj povečati. V Slovencu i čitam v uvodnem članku o nekakem „Katoliškem shodu avstrijske slovanske m 1 a d i n e", da in v dnevnih noticah iste številke celo o prvem „Katoliškem shodu avstrijskih Slovanov". Stvar je, kakor za vsakega našega somišljenika tako tudi zame silno resna; vkljub temu vendar s strahom čakam, kaj še vse nastane iz tega in zdi se mi vse, kot tisti idealisti, ki so rekli: — „Pejmo se katoliške shode!" . . . „No pa se pejmo!" . . . Pa so se šli . . . Češki katoliški pokret je veliko bolj kompliciran in se ima boriti z veliko večjimi ovirimi, kot pa naš. Dolga, večstoletna zgodovina z groznimi katastrofami, češki heretiki svetovnega slovesa, ki jih tudi katoliški češki akademik izgovarja z nekim mešanim čuvstvom v srcu, češka preteklost — kralj estvo, ki so ga Čehi izgubili povečini zaradi svoje herezije... to so stvari, ki i 16. avgusta 1911, št. 186. silno otežkočujejo češki katoliški pokret. Slovenci so lahko zadovoljni, da morejo češki pokret v glavnih potezah zasledovati —, razume pa ta pokret le tisti, ki natančneje in globlje pozna zgodovino. Zato ne kaže vabiti Čehov v kompaktnih masah v Ljubljano, češ „prid se les učit!" - In Poljaki? Koliko jih mi Slovenci dosedaj razumemo. Prva dolžnost bi bila, da bi ljubljanski poljski klub postal malo bolj agilen ... in od kluba do katoliškega shoda je še dolga pot. Istotako je silno neumestno proti Hrvatom poudarjati vedno naše sijajne razmere. Iz Kranjske ven se Hrvatsko lahko organizira; pridite pa doli, pa boste spoznali, da v petih in tudi desetih letih ne bo mogoče dosti opraviti. Proces katoliškega pokreta na Hrvatskem se razvija počasi, — na-slabše pa seve tam, kjer je največ bobnanja in sijaja in kompromisov in zlomek vedi, česa še . . . Gre pa le naprej! — S kranjskega stališča se pa hrvatskih razmer ne sme soditi, ker se drugače pride do zelo krivičnih zaključkov; in to se večkrat primeri našemu časopisju, — naši družbi pa še veliko češče. Eno reč lahko realiziramo in jo tudi moramo: kolikor mogoče veliko edinost in zajednico s Hrvati, s katerimi nas vežejo številni interesi. V Ljubljano spada „H r v a t s k o - s 1 o v e n s k i katoliški shod" —, Čehi in Poljaki nam bodo pa poslali deputacije, kot jih mi pošiljamo na sever. S Hrvati s pridom lahko zborujemo pri eni mizi skupaj, Čehe in Poljake bi pa morali zaenkrat bolj poslušati in biti veseli, če bi njihove govore in razmere razumeli. Pri tem seve niti v poštev ne pridejo velike financielne žrtve, ki bi jih drugje z veliko večjim pridom lahko naložili. Kako nevaren je prevelik pomp, ki ga ne spremlja podrobnejše notranje delo, nam kažejo dunajski krščanski socialci. Časi so resni, tudi na Slovenskem; ni vse tako rožno in s triumfalnimi cvetlicami postlano, kot se pa vidi na prvi pogled. Zato proti tem velikim načrtom, ki jih je lansiral „Slovenec", poudarjam potrebo h r v at s k o-s 1 o v e nsk e g a katoliškega shoda v Ljubljani, ki bi si za svojo nalogo postavil ne toliko reprezentance, — pač pa notranjo konsolidacijo vse naše organizacij e. Gospod dr. J. Adlešič je objavil v lanskem letniku „Zore" na str. 223 si. članek z istim naslovom. Pridal bi k njegovim navodilom še nekaj drugih, ker vem, da se pravniki za to vprašanje zelo zanimajo. O metodah pravne vede bi bilo mnogo povedati. Občeznane metode so: zgodovinska, modroslovna, sistematična pa eksegetična, primerjalna in etnološka, analitična (tudi teoretična ali formalistična) pa sintetična (ali praktična, ker vpošteva organski značaj življenja); analitična metoda je metoda starodavnega rimskega prava, odgovarja tehniki strogih elementarnih oblik, loči strogo zasebno pravo od javnega, stvarno od obligatoričnega; ta metoda odgovarja „aritmetičnemu duhu" in arhitektonskemu redu v smislu Paskala in je lastna nemškim pravnikom. Sintetična metoda odgovarja prožnemu, za nove življenske potrebe dovzetnemu pravu, „geometričnemu duhu" in organskemu redu v Paskalovem smislu. Analitična metoda proučava pravo v skristalizovanem, sintetična ga gleda v tekočem stanju. Sintetična metoda se bavi s pravno politiko Dr. M. Malnerie: Pravni študij. (zasebno pravo prim. : Petražycki, Lehre vom Einkommen, II. del) in pripravlja reforme; analitična metoda pa ni politična, marveč dogmatična. Glede zgodovinske metode naj omenim sledeče: Splošno razšii-jeno je mnenje, da je treba na vseučilišču gledati samo na to, da hitro napraviš izpite,- kar študiraš za zgodovinski izpit, tega v življenju (v praksi) itak ne boš rabil; pregovor pa je: non scholae, sed vitae discimus. — Morda je to „praktično" stremljenje znamenje strokovnega diletantstva. Zgodovina nas uči, kako so se ideje borile za zmago, kako so najprej prodrle samo na enem mestu (n. pr. najprej v pomorskem pravu: lex Rhodia de jactu), pa so pozneje zmagale kot splošno načelo. Tudi čas, v katerem mi živimo, bo enkrat „zgodovinski"; treba je tedaj širšega obzorja, ki ga ne dobimo, če ne proučavamo pravne zgodovine. Modroslovna metoda nam je (predvsem v etičnem oziru) metoda krščanskega modroslovja: Bog je najvišje dobro, kot tak — princip nravnih, torej tudi pravnih dolžnosti. Ljubezen do Boga, najvišje dobrote, — je temelj pravice; pravica tedaj ni luč, ki si jo vsak sam prižge. To načelo moramo imeti pred očmi, da ne zgrešimo pota pri razlagi pravnih pojmov, zlasti njih etične vsebine. Isto načelo nam je tudi zvezda vodnica pri socialnem vprašanju, kajti ravno pravo je poklicano, da varuje revne, zatirane in vse one, ki si sami ne morejo pomagati, da vzdržujejo v družbi red in mir in ščiti pred zlobo in zločinom. — Modroslovje nas dalje pouči o duševnem in telesnem značaju človeka, o medsebojnem vplivu duha in telesa. Mnogo pojmov, ki so za pravnika posebno važni, nam pojasni modroslovje, tako n. pr. pojem vzroka (causa finalis; pravniki ga pridno zamenjavajo s pojmom causa efficialis) in drugo. Svetovno naziranje loči pravnike v več nasprotujočih si struj, da omenim samo deterministe in indeterministe na kazenskopravnem polju in klasične ter moderne teorije v kazni; kakor so si različni modroslovni sistemi, ravnotako različne so kazenske teorije, ki si prizadevajo, doseči tudi praktično veljavo. S ponosom lahko pokažemo na vpliv krščanstva na pravno vedo, saj so načela, ki jih uči krščanstvo: naš jus gentium, kakor pravi najboljši romanist pretečenega krščanstva, S a vigny. Krščanstvo nas uči ločiti videz od resnice, zunanje od notranjega, dejstvo od prava, slučaj od volje, ločitev, ki je za pravnika tako važna, kot spoznanje pravice (saj je dokaz jedro procesa in dognati resnico glavno načelo kazenskega postopanja). Napačno bi bilo, če bi se dal pravnik pri svojem sklepanju iz zunanjih pojavov na notranjost voditi od predsodkov, zlasti morda političnih; tako se zahteva od sodnika ne samo pravičnost, nego tudi modrost inresnicoljubje. V modernem procesu, ki daje sodniku toliko svobode, sta ravno te dve lastnosti neobhodno potrebni, ki morata izvirati iz — ljubezni do najvišje resnice; kdor ima zmedene pojme o resnici, ta bo imel napačno sodbo tudi o pravici. Salomon ni bil samo pravičen, temuč tudi moder; toliko v obrambo modroslovne metode. Da je primerjalna in etnološka metoda pripravna razširiti duševno obzorje pravnika, je lahko razvidno. Z dr. Adlešičem vred smatram za dolžnost slovenskega pravnika, proučavati slovansko pravo, čegar glavni zastopniki so: Jireček, Palacky, Celakovsky, Kadlec, Helcel, Bobrzynski (Macierowski je zastarel), Winawer, Balzer, d' Ewers, Jakuškin, Kapustin, Sergej evič, Kovalevskij, Bogišič, Bobčev, Novakovič, Siegel in drugi. — Težko si je nabaviti njihova dela. Treba bi bilo strokovne organizacije za poučavanje slovanskega prava. Celo na Dunaju je težko dobiti sem spadajoča dela, zlasti, ker se po njih premalo povprašuje. Tudi narodni radikalci ne kažejo za to stroko posebnega (nobenega) zanimanja. Vendar ne trdim, da so nominalisti. Preostaja mi še pojasniti nasprotje med sistematično in eksagetično metodo. Sistematična metoda ureja pravne pojave po njih vsebini in pravna razmerja po njih predmetu (deloma tudi po njih obsegu); za jasno spoznanje posameznih pravnih načel in-pravnih p o j m o v, za pravilno uvaženje pravnih institutov, za juridično preciznost — je sistematična metoda neobhodno potrebna; saj je naloga pravnika — poznati pota svojega lastnega mišljenja. Sistematična metoda nas uči pravne dialektike in doslednega mišljenja, kar ravno loči pravnika od lajikov.i Eksegetična metoda je zgodovinsko mlajša (prvotnejša) ter se zadovoljuje s komentiranjem, z razlago pozitivnih norm. Pravnik mora poznati pravne vire, mora znati razvozljati pravne probleme, analizirati pravna razmerja, poznati dalekosežnost pravnih idej in njih pomen za življenje. Odlašati svojo upravno izobrazbo na dobo prakse, je nespametno; marsikdo misli, da je praktičen, če se hoče naučiti samo tega, kar rabi sodnik ali odvetnik itd. Toda ta zamenjava najbrž zunanjost z notranjostjo, meneč, da je zunanjost sodnikovega, odvetni-kovega dela bistvena, notranjega njegovega dela pa ne vidi in torej ne pozna bistva njegovega posla. Te vrste juristom tudi praksa ne bo dolgo ugajala. Za izobrazbo pravnika tedaj ne zadostuje niti samo poznanje zakonov, niti sama predavanja; poznati je treba tudi precej literature, vsaj najboljše, v kar nam naj služi bibliografsko znanje. Dr. L. Lenard: V Krakov. Stojimo na pragu novega šolskega leta in slovenska mladina se peča z vprašanjem, kje začeti ali nadaljevati višje študije. Raditega hočem še enkrat opozoriti na Krakov. Študije v Krakovu bi priporočal iz sledečih razlogov: 1. Treba je, da stopimo v višje stike s poljskim narodom. Večkrat slišimo obžalovanje, da imamo tako malo stikov s Poljaki in da gredo oni vedno svoja pota. Temu se da odpomoči samo, ako pričnemo študirati in razumevati njihove razmere, kulturo, življenje in zgodovino. Poljaki, kot močnejši in kulturnejši narod, nimajo toliko neposrednih povodov, da se bližajo nam, kot jih imamo mi, da se bližamo Poljakom. Samo slučajno srečanje na kakšnem shodu je premalo. Del naše mladine mora nekaj časa preživeti med Poljaki, preštudirati njihove razmere, vsrkati njihovo kulturo, in potem se bomo našli in razumeli. 2. Pri nas se večkrat podcenjuje vrednost in pomen družabne kulture. Med vsemi slovanskimi narodi imajo ravno Poljaki najbolj razvito družabno kulturo. Oni stoje pod tem ozirom na isti stopinji s kulturnimi evropskimi narodi, na primer Angleži in Francozi in prekašajo celo Nemce. Slovenski dijak ne najde lahko prilike, da se vzgoji družabno. Od doma ima po večini družabne vzgoje malo ali nič, med študiranjem ima navadno malo prilike, da se olika tudi v zunanjem nastopu in vedenju, v Gradcu ali na Dunaju pa tudi ni ugodno pod tem ozirom. In vendar človek veliko več velja, lahko veliko bolje uporabi svoje znanje in zmožnosti, je veliko bolj sposoben za javno delovanje, ako zna svojo besedo in delo 1 Na ustroj sistema vpliva mera formalizma, kakor tudi sociološko naziranje o pravu. podpreti s primernim nastopom in vedenjem. Družabna kultura je velika moč, katere ne moremo podcenjevati. Ravno v tem oziru bi pa Krakov dobro vplival na našo mladino, kot težko kako drugo mesto. 3. V Krakovu bodo slovenski dijaki našli jako prijazen sprejem. Univerza jih vabi, profesorski zbor se je izrekel, da radostno pozdravlja misel, da bi Slovenci obiskavali jagelonsko „almo mater". Poljski dijaki so izdali nekoč oklic, s katerim so vabili Slovence v Krakov, i Profesorji jim pojdejo na roke kolikor mogoče, a poljska mladina jih je pripravljena sprejeti kot svoje tovariše in imeli bodo vse pravice, olajšave in udobnosti, katerih so deležni poljski dijaki. 4. Krakov sam je jako pripraven za študije. Mesto je tiho in mirno, ognjišče znanosti in umetnosti. Tu je središče poljskega duševnega življenja, lepo in dobro zasedeno vseučilišče, akademija znanosti, akademija umetnosti, bogate knjižnice in več muzejev se nahaja v Krakovu. Celo ozračje in vse okrožje je kakor nalašč, da se človek vglobi v študije. Krakov je slovanski Rim, mesto častitljivih spominkov preteklosti in krepkih, še vedno svežih zgodovinskih tradicij, ki temelje v starodavni slovanski minulosti in prešinjajo ves poljski narod. Ta milje bo jako ugodno vplival na dušo mladega slovenskega inteligenta. Materielna stran življenja v Krakovu je sledeča: Stanovanja so v Krakovem draga, dražja kot na Dunaju. Hrana je približno po isti ceni. Za hrano in stanovanje bi torej bilo treba izdati nekoliko več, kot na Dunaju, zato bi si pa nekoliko prihranil pri drugih izdatkih, ki so na Dunaju potrebni, v Krakovu pa odpadejo, kakor obiskovanje kavarn, gostiln itd. Bogato nadomestilo za vse to bi bile zveze s privatnimi krogi. Stroški študiranja v Krakovu bi torej bili približno isti, kot na Dunaju. Polegtega bi se v gotovih slučajih slovenskim dijakom v Krakovu lahko pridobile podpore, ki bi jim omogočile, da bi jim ne bilo treba živeti v bedi. V Krakovu bi prišle v poštev sledeče študije: Univerza. Medicinska fakulteta je jako dobra, tudi druge fakultete stoje na višini. Na univerzi se nahaja agronomija, katero bi tudi lehko obiskovali slovenski dijaki. Dalje bi prišli v poštev trgovska akademija in akademija lepih umetnosti. Za ženske bi poleg univerze prišel v poštev še „Baraneum";3 to je višja zasebna dekliška šola z vseučiliškim značajem in morda tudi liceji, katerih je v Krakovu več. Kdor bi želel v tej stvari pojasnil, naj se obrne na uredništvo „Zore". Dr. Zvonko: F. U. C. I. „La FUCI" — tako nazivajo na kratko ital. kat. akademiki svojo „Federazione Universitaria Cattolica Italiana". Ni še stara — šteje komaj šest let pravega neodvisnega življenja, — kljub temu beleži v svoji kroniki že krasnih uspehov in izvanredno cvetočnost. Menda ne bo odveč če se po dveh letih2 razvoja in napredka, zopet ozremo po delu in trudu družbe, ki v drugačnih razmerah in odnošajih vseeno stremi za istimi cilji, bije našemu enak boj, zmaguje pod isto zastavo — vere in križa. 1 „Zora", XV., 113. 2 O ustanovitvi in prvem razvoju „Zveze" glej „Zoro" let. XIV. in let. XVI. 3 „Zora", XVI. 130. Posamezni krožki ital. kat. visokošolcev so obstojali že pred 1895 : v tem letu pa so se združili kot poseben odsek edine tedanje velike katoliške organizacije „Opera dei Congressi e Comitati Cattolici." V presledkih so izdavali tudi svojo dijaško revijo „Vita Nuova". Oni kritični dobi neodvisnosti in notranje krize je sledila od leta 1905. doba lastne organizacije in samostojnosti: na sestanku v Florenci so 7. majnika 1905. definitivno proglasili ustanovitev neodvisne „F. U. C. I." Tudi „Vita Nuova" se je prelevila v Zvezino glasilo „Studium". Avgusta meseca 1906 se je „Zveza" prvič predstavila svetu na svojem prvem narodnem shodu v Milanu; tu se je tudi sklenilo individualno vpisovanje v Zvezo. Temu shodu je prisostvoval tudi dr. Gian Domenico Pini, mlad duhovnik ki si je s svojim simpatičnim nastopom in izrednimi zmožnostmi naklonil splošno zaupanje dijakov, tako da je bil naslednjega leta imenovan za cerkvenega zastopnika „Zveze", služba, katero še danes opravlja z neutrudno gorečnostjo in vztrajnim navdušenjem. Njemu dolguje Zveza točasno cvetoče stanje; v teh letih je ponovno prepotoval vso Italijo, navdušil in organiziral posamezna društva, ustanovil nova. Kljub temu Zveza ni mnogo napredovala, njeni odnošaji s posameznimi člani so bili prerahli, nezadostni. Temu nedostatku so opomogli na svojem II. shodu v Rimu 1. 1909. s tem, da so individuelno pristopanje k Zvezi nadomestili s splošnejšo Zvezo krožkov in društev. Uredništvo glasila se je ločilo od predsedništva. S temi premembami v ustroju se je Zveza usposobila za uspešno notranje izobraževalno in socialno delo — kar tvori karateristično potezo vseh njenih stremljenj v zadnjih dneh. III. shod v Neapolju (1910) je obrnil vso pozornost prav temu notranjemu delu, zasnoval si je natančen načrt, določil nove perspektive in torišča posameznim krožkom, puščajoč jim pri vsem tem polno avtonomijo. Letos pa so se zbrali navdušeni akademiki v prijaznem Turinu na svoj IV. sestanek. Z veseljem sem se udeležil važnega zborovanja. Bilo je komaj par dni po otvoritvi mednarodne razstave — od 4. do 7. majnika — kar ni malo pripomoglo s krasnemu izidu shoda. Zborovali smo v elegantni gledališčni dvorani glavnega zavoda Sale-zijancev. Udeležilo se ga je čez 200 akademikov-zastopnikov vseh 31 univerz kraljestva; častno je bila zastopana mestna kat. inteligenca, kakor tudi voditelji kat. pokreta v Italiji: baron Manno, univerz, profesorji Gius. Allievo, A. Corsi, Velio Gariazzo, A. Taccone, ravnatelj astronomičnega observatorija, prof. Boccardi, prof. Bettazzi, državni posl. Angelo Mauri in drugi. Pismeno ali brzojavno so pozdravili zborovanje kardinali Capece-latro, Agliardi, Maffi, skoro vsi kat. drž. poslanci, P. Gemelli in drugi. Sv. Očetu se je odposlala udanostna brzojavka, na katero pa ni bilo odgovora . . . Baje radi prevelikega patriotičnega navdušenja, ki je vladalo na magistratnem komerzu drugi večer shoda. — Druge seje se je osebno udeležil turinski kardinal Ag. Richelny. Referat nadarjenega predsednika Fr. Ferrari a o dosedanjem delovanju in razvoju „Zveze" kaže, da tvori F. U. C. I. danes organizirano falango 22 visokošolskih krožkov in društev, 10 lokalnih tajništev z nad 1000 udi. Financielno je v kaj slabem stanu, ker jo ital. katoličani zro še vedno z nezaupnostjo ali pa s popolno indiferenco. Z ostalimi 5 velikimi katoliškimi „Zvezami" je v zelo dobrih odnošajih, posebno z „Mladinsko Zvezo". Že na neapoljskem shodu se je sklenilo, da ima biti prvi in glavni namen akademičnih društev samoizobrazba, kar najpopolnejša kultura posameznih članov. Letošnji sestanek je to splošno naročilo izdelal do drobnega in vtisnil skoro povsem nov značaj notranjemu ustroju društev. V kateri smeri naj bo naravnana njih znanstvena in kulturna naobrazba? Kongresisti so se pred tem vprašanjem razdelili v dva neenaka tabora; nekateri so hoteli poglobitev znanstveno in religiozno-kulturnih vprašanj, večina se je pa zavzela za dandanes najvitalnejše socialno vprašanje. Po večurni debati in vsestranski resni razglobitvi obeh smeri, odločil se je shod za poslednjo, v resoluciji: — „Katol. visokošolski krožki, goječi vsestransko izobrazbo svojih članov, naj skrbe v prvi vrsti za globoko socialno naobrazbo, teoretično in praktično"; v ta namen priporoča vsestranski študij krščanskega socializma, socialno-ekonomskih ustanov in vprašanj, ter vobče vseh tozadevnih že obstoječih institucij. Pač lep program; da bi le ne ostal zopet samo — program — na papirju! Le žal, da je drugi del tega referata, ki je razglabljal praktično udejstvitev gornje resolucije, prišel na vrsto v nesrečnem trenotku, ko je masa kongresistov ušla na razstavo. Ali je bil zgolj slučaj? Že nekaterikrat sem imel namreč priliko konstatovati, da Italijani na svojih shodih kaj radi modrujejo v oblakih, zibljejo se v visokih, krasno donečih izrazih, zasnovah in načrtih — a v praksi so zelo neokretni. Posnemati druge v že pridobljenih izkušnjah jim je preponiževalno, za lastno iniciativo, za tiho in potrpežljivo delo, ki naj donaša svoj sad šele v desetletjih, so pa prelahkoživi, prenestrpni. Isti usodi je zapisana menda tndi umestna (posebno za Italijo) resolucija: „V naši dobi preroda sholastike, idealizma in spiritualizma poživlja shod vsa akademska društva k temeljitemu študiju neosholastike in njenih odnošajev z drugimi sistemi; naj podpirajo v visokošolskem delokrogu vsako resno iniciativo „pro cultura", in na vsaki univerzi naj se zmožnejši za resno znanstveno delo združijo v poseben odsek." V srce akademičnega življenja pa je posegel shod s svojim zadnjim nad vse važnim referatom o „akciji za moralnost". Z odločnim pogumom je marljivi referent Raf. Bettezzi iz Turina razgalil in ožigosal to najtemnejšo in najsramotnejšo stran vseh univerz. Kdo naj zasadi tu nož, da izreže gnilobo, če ne katoliški akademiki? — Ko sta Msg. Pini in vseučiliški prof. Rudolf Bettazzi rešila principielno vprašanje o konfesional-nosti zvez za nravnost (lega di moralita), zedinil se je shod po daljši debati v sledečih praktičnih naročilih: „1. V vsakem krožku naj se uvede študij nravnostnega vprašanja; 2. kadarkoli se nudi prilika, posebno na vseučiliščih, demonstrirati za javno nravnost, naj se izkažejo katoliški akademiki v prvih vrstah; vpišejo naj se če mogoče v katoliške „zveze za nravnost", če pa še ne obstojajo, tudi v druge zveze, če le jamčijo članom absolutno nepristranost." Ni mnogo v tej resoluciji, a ital. kat. akademiki so storili na tem polju že prav mnogo. Vse večje in resnejše „zveze za nravnost" so njih delo, čeprav so se morali bojevati z neštetimi težavami. Predsednik F. U. C. I. Fr. Ferrari je sprožil vprašanje mednarodnega shoda kat. dijakov. Predlog je bil sprejet z navdušenjem. Iz osebnega intervieva sem izvedel, da se je že letos mislilo na to stvar, pa je našla nepremagljivih zaprek. Na shodu je nekdo predlagal, da se vrši v letu 1913., o priliki 16 stoletnice Konstantinovega edikta krščanske svobode. Shod je izročil stvar predsedništvu Zveze, dajo študira in izpelje; o tem kdaj prihodnjič. Že nekaj let sem F. U. C. I. prav pridno študira vprašanje visokih šol. Če kaj, mora prav ta problem najbolj zanimati inteligentnega dijaka, ki mu je mar, da ti državni zavodi dosežejo vsaj v malem obsegu svoj visoki namen. Pod uredništvom M. Martinia je „Studium" že pred leti započel živahno in uspešno akcijo za avtonomijo visokih šol in za svobodo pouka. V tej smeri se nadaljuje i danes. Popularizacija teh idej v ljudstvu zamore le pospešiti njih udejstvitev. Elegantna in resna se predstavlja čitatelju Zvezina revija „Studium" — preresna za stanovsko organizacijo, ki šele zbira svoje raztrošene ude, da jih združi v urejeno falango. Bilo je menda zelo umestno, da je shod vrnil glasilo dijakom — doslej so ga namreč spisovali skoro izključno vseučiliških profesorji. A dijaško glasilo „mora v roke vsem dijakom, sodelovati mu morajo vsaj vsi krožki, če ne vsi dijaki". To se poizkusi za leto dni. Letna nagrada (borsa) „A. Mauroni", katero je „Zveza" ustanovila, da omogoči svojim novim doktorjem enoletno obiskavanje kake visoke šole v inozemstvu, je morala letos izostati — radi pomanjkanja gmotnih sredstev. S temi točkami je Zveza završila svoje tridnevno zborovanje. Ni si črtala novih perspektiv, le poglobiti je hotela notranjo svojo organizacijo, delo, posebno znanstveno, v društvih, in navdušiti na prijateljskem sestanku člane k tesnejši zvezi, k požrtvovalnejšemu delu, k uspešnejši iniciativi. Slovenskega akademika bi bilo kaj neprijetno dirnilo opaziti, da na tako važnem zborovanju — razen salezijanskih gojencev — ni bilo nobenega srednješolca. Ni nasprotstev, a tudi stiki med srednje- in visoko-šolci so zelo rahli, platonični, in to menda po krivdi akademikov, ki se premočno zavedajo superiornosti. — Lanskega leta se je sicer nekaj govorilo in delalo za večje zbližanje obeh „stanov"; ker pa cerkvena oblast srednješolcem ni dovolila samostojne, neodvisne organizacije, zavzela se je zanje „Kat. mladeniška Zveza". Na njeno prizadevanje so kar čez noč nastala bujna cvetoča društva srednješolcev (— v Italiji so namreč dovoljena —), z lastnimi lokali, odseki, glasili. Čudno bi bilo, ko bi bil shod pozabil udariti vsaj mimogrede na milodonečo iredentsko struno. „Trento e Trieste" sta bila posebno dobro zastopana. „Kat. tridentska liga" je brzojavno pozdravila; viharno odobravanje na shodu in občno pozornost časnikov so vzbudile zadnje besede: „Bratske pozdrave od tovarišev . . . , kateri se tudi v daljnem Tridentu bojujejo za Veliko Italijo." Vse tri večere so bili kongresisti povabljeni na slavnostni komerz, katerega jim je prvi večer priredil lokalni akad. krožek „Cesare Balbo", drugi večer pa turinski mestni svet, na čelu mu župan (o bela Ljubljana, kako si še barbarsko neolikana v tem oziru!). Za nedeljo 9. maja jih je pa povabilo letoviščno zavedno katoliško mesto Mondovi v svojo gostoljubno sredo kar za cel dan. Le še malo opazko: morda smo mi boljši pri delu, zborovati znajo pa Italijani bolje od nas. Seje so bile nenavadno živahne in zanimive. Referati so izredno kratki, ker pošljejo referenti predlagane resolucije že par mesecev pred shodom vsem krožkom. V tem času se v društvih do dna prouči vsako vprašanje posebej, zato na shodu vsakdo lahko posega v debato, misli se križajo, bistre, dokler se ne izkristalizirajo v obliki, ki najzvesteje izraža voljo in naziranje — shoda, ne samo posameznikov. Pri nas se vse prerado — kima . . . Ni dvoma, da je stopila F. U. C. I. s turinskim shodom orjaški korak naprej. Koliko težav, koliko zaprek, dozdevno nepremagljivih v njeni prvi dobi! Kar je rodilo dobrega mladostno navdušenje in jeklena volja četice dobromislečih, to je ubijalo z druge strani obče nezaupanje in nerazumljiva mržnja katoličanov samih. Le s težavo je prijadrala mimo grozečih čeri modernizma in Murrijevega socializma do današnje samostojnosti in ortodoksne jasnosti. Čeprav še niti danes nima vse one moralne zaslombe ljudstva in inteligence, kakor bi bilo želeti, čuti se vseeno močna in edina v svoji notranji organizaciji, v svojem delu in idealih. Danes ve kaj hoče, čemu obstoja; njene vrste so se potrojile, i pričela je tudi zanjo doba resnega dela v vrsti ostalih peterih velikih organizacij. I mi ji iz srca želimo, da čimprej in častno izvrši voliko nalogo krščanskega preporoda svojega naroda! GLASNIK. Sestanek slov. kat. nar. dijaštva v Domžalah dne 26. in 27. avgusta t. 1. — Ko je pripravljalni odbor „Katoliškega shoda jugoslovanske mladine" odgodil shod na prihodnje leto (o vzrokih poročamo na drugem mestu), je sklenilo vodstvo S. D. Z. v sporazumu s kat. nar. abiturienti, da skliče 26. in 27. avgusta sestanek slov. kat. narodnega dijaštva v Domžale. Spored se je določil sestanku tale: V soboto 26. avgusta dopoldne občni zbor S. D. Z., popoldne zborovanje v sekcijah, zvečer pozdravni večer abiturientov, v nedeljo 27. avgusta dopoldne sveta maša in na to zborovanje abiturientov, popoldne ob 1/2 uri veselica z godbo, petjem in uprizoritvijo A. Medvedove žaloigre „Za pravdo in srce". Po izredni naklonjenosti vlč. g. župnika Fr. Bernika in prijaznosti vrlih Domžalcev je sestanek prav lepo uspel. O občnem zboru S. D. Z. prinese podrobno poročilo prihodnja številka „Zore", tukaj hočemo poročati samo o ostalem sporedu sestanka. Izmed akcij sta zborovali v soboto popoldne literarna in organizacijska. V literarni je najpreje phil. Mazovec na splošno orisal naše literarne razmere in potem pokazal, kje naj iščejo naši mladi literati vzorce svojim pesmim in spisom, na kar je predaval cand. prof. Puntar o problemu pesniške oblike in podal nekoliko zanimivih opazk k svojemu referatu v letošnjem Koledarčku katol. narodnega dijaštva. V organizacijski sekciji so se obravnavala vprašanja organizacije. Popoldne je počastil v Domžalah zborujoče dijaštvo s svojim obiskom prevzvišeni gospod knez in škof dr. A. B. Jeglič. Presvetli se je pripeljal iz Ljubljane, si ogledal v spremstvu vlč. g župnika Društveni dom in pri tej priliki nagovoril več akademikov in abiturientov. Ob 8. uri zvečer so se zbrali udeleženci sestanka na pozdravnem večeru, ki so ga priredili abiturienti. Prostorna dvorana Društvenega doma je bila polna dijaštva. Bilo nas je gotovo poldrugi sto. Večer je otvoril abit. Janko Fabjan, vodil pa starešina „Zarje" dr. Česnik. Razen abiturientov so bili navzoči vlč. g. domači župnik, tajnik V. L. S. dr. Božič, številni starešine akademičnih društev in mnogo aktivnih akademikov in bogoslovcev. Navdušeno je tukaj pozdravil dijaštvo kot bodočo katoliško inteligenco slovensko gospod župnik. Poudaril je, da se bolje pač ni mogla proslaviti obletnica blagoslovljenja Društvenega doma v Domžalah kot s sestankom katoliške dijaške mladine. Z mojstrskimi besedami je orisal razvoj kat. akad. organizacije, ki se je pričel z „Danico" in dosegel lansko leto „Dan", in ono prvo dobo, ko so „Daničarji" edini med slovenskimi akademiki odločno kazali svoje katoliško prepričanje. Vznesene besede govornikove so prevzele vse navzoče, in ko je končal, mu je priredilo dijaštvo prisrčne ovacije. Govorili so še: Za „Zarjo" predsednik iur. Ogrizek, ki je sporočil tudi pozdrav prevzvišenega g. kneza in škofa 8 b dr. Jegliča, za „Danico" predsednik iur. Masič, za „Dan" predsednik iur. Dular, v imenu bogoslovcev je pozdravil bogoslovec Šimenc, za akade-mični odsek Orla na Dunaju pa iur. Dostal. Med sviranjem slav. orkestra domžalske godbe in živahnim razgovorom nam je kmalu minil lepi večer, kakoršnih bi želeli našemu dijaštvu še mnogo. V nedeljo je vzbudilo udeležence sestanka slovesno pritrkavanje; bil je najkrasnejši poletni dan. Dijaštvo in Orli so se zbrali na vrtu Društvenega doma in se podali z godbo na čelu pred Dom, kjer so jih pričakovali člani in članice Kat. izobraževalnega in podpornega društva z zastavo. Nato so se vršili pozdravi. Pozdravili so: gg. župana M. Janežič in J. Dime, prvi iz Domžal, drugi iz Depalje vasi, v imenu svojih občin, predsednik Orla J. Kovač, gdč. K. Jančigajeva za ženski odsek, končno še vlč. g. župnik v imenu župnije. Odzdravil je predsednik „Zarje" iur. Ogrizek, nakar se je uredil sprevod v cerkev. Prvo je šlo Kat. izobraževalno in podporno društvo z zastavo, za njim je korakala godba z dijaštvom, zaključili so sprevod domači Orli. Cerkev, ki je bila slavnostno okrašena in so gorele v njej električne luči, se je kmalu napolnila do zadnjega kotička z dijaki in domačim ljudstvom. Globoko zamišljen govor je imel član „Zarje" phil. I. Cankar. Številni dijaški zbor je pel pod vodstvom abiturienta Jovana Nedvedovo mašo „K Tebi srca. . ." Po sveti maši se je vrnil sprevod v Društveni dom, kjer se je pričel v veliki dvorani VI. sestanek kat. nar. abiturientov. Dvorana polna občinstva, spredaj možje, žene in dekleta, zadaj Orli in dijaštvo. Sestanek je vodil kot predsednik abit. Viktor Masič, pomagala sta mu kot podpredsednika abit. Ovsenek in kot zapisnikar abit. Jaklič. Abit. Jan. Fabjan je predaval o „Apologetiki in dijaštvu". Poudaril je potrebo in veliki pomen te stroke za dijaštvo in posredno za ljudstvo in označil smeri, v katerih se mora gibati. Vpoštevati mora človeški razum, voljo in srce, pa bo s pridom vršila svoje nalogo. Abit. Drago Arlič je govoril o socialnem delu dijaštva. Orisal je polja, kjer tudi dijaštvo že lahko poprime za delo za bližnjega. Abit. Maks Jovan je predaval o slovenski moderni glasbi. V prvem delu svojega predavanja je skušal z deli novejših slovenskih glasbenikov dokazati, da je naš narod v veliki meri sposoben, da goji cerkveno in posvetno glasbo v najfinejših oblikah, v drugem je pa opozoril na pomanjkljivosti in napake, ki jih imamo priliko povsod slišati po cerkvah in izobraževalnih društvih in kako jim odpomoči. Predavanja so bila vsa tri jako dobra in bi bilo le želeti, da jih predavatelji objavijo. Po vsakem predavanju je bila debata, ki se žalibog vsled prekratko odmerjenega časa ni mogla povsem razviti. G. deželni odbornik Pegan, ki je prišel na zborovanje z gospo soprogo, je pozdravil v imenu S. L. S., zadružni komisar dr. Lovro Pogačnik za predsedstvo Zveze Orlov. Prevzvišenemu g. knezu in škofu dr. A. B. Jegliču se je odposlala vdanostna brzojavka, za katero so zborovalci navdušeno glasovali. Brzojavno oziroma pismeno so pozdravili zborovanje „Hrvaški kat. djački savez" iz Zagreba, „Češka liga akademicka" iz Prage, poljsko katoliško akad. društvo „Polonia" na Dunaju in bogoslovca V. Šček in I. Butkovič iz Sekave. Po popoldanskem duhovnem opravilu se je pričela v spodnjih prostorih in na vrtu Društvenega doma veselica. V veliki dvorani so uprizorili abiturienti z gdč. H. Pukelštajnovo in M. Turkovo v ženskih vlogah A. Medvedovo žaloigro „Za pravdo in srce". Predno se je vzdignil zastor za igro, je pojasnil phil. Mazovec občinstvu vsebino igre in naslikal njeno zgodovinsko ozadje. Igra je dobro izpadla. Poleg režiserja, abiturienta Fr. Koblarja, ki mu gre pač največja zasluga, moramo pohvaliti vse, ki so sodelovali. Vsi so se vrlo potrudili, da je igra uspela v splošno zado-voljnost. Po eni sami skupni skušnji v Domžalah, pomeni taka predstava precej. Končno moramo pohvalno omeniti izborne maske zlasti pri moških osebah, ki jih je napravil g. Ogrič, brivec iz Ljubljane. Za veliko zanimanje, ki ga je vzbudil sestanek našega dijaštva v Domžalah in okolici in celo v Ljubljani, priča najbolje mnogoštevilni obisk predstave. Že pol ure pred začetkom so bili vsi sedeži razprodani in zasedeni, galerije pa natlačeno polne. Po predstavi se je razvila na vrtu ob zvokih slavne domžalske godbe in petju domačega pevskega zbora pod vodstvom g. župnika neprisiljena prosta zabava. Trajala je cel večer, dokler ni zadnji kamniški vlak odpeljal večino tujih gostov proti Ljubljani. Le težko je zapustilo naše dijaštvo prijazne Domžale. 26. in 27. avgust 1911, ki so ju tako lepo preživeli med gostoljubnimi Domžalci, jim bosta pač ostala v vednem spominu. Domžalski sestanek se je častno pridružil svojim prednikom. M—ič. Desetletnica „Zarje" in ustanovitev „Preporoda". 6. junija tega leta je minilo deset let, odkar zbira slovensko katoliško akademično tehnično društvo „Zarja" v Gradcu slovenske akademike pod svojim okriljem. Na praznik presvetega Rešnjega Telesa leta 1901. je bilo, ko se je pridružila dunajski „Danici" graška „Zarja", da deluje med graškim dijaštvom za ista načela kot ona med dunajskim. Nimamo tukaj namena, da vsestransko osvetlimo pomen desetletnega obstoja „Zarje". Naš list je to že storil na primernejši način. Posvetil je temu važnemu dogodku v katoliški akademični organizaciji dve številki 9. in 10. letošnjega letnika, ki sta išli kot spominska knjiga ob desetletnici „Zarje" pod naslovom „Jubilej". Tam beri vsakdo zgodovino našega graškega društva, premotri uspehe in neuspehe in si ustvari sodbo o pomenu te desetletnice. Na tem mestu hočemo le podati kratko sliko slavja, ki ga je priredila „Zarja" letos na Telovo 15. junija med svojimi graškimi prijatelji. Slavje desetletnice se je prav primerno združilo z ustanovnim zborovanjem hrvaškega katoliškega akademičnega društva v Gradcu „Preporod" in z ustanovitvijo telovadnega odseka „Orel" v katoliškem izobraževalnem društvu „Kres". Zato tudi o teh dveh prireditvah nekaj besedi. Slavje se je pričelo s sv. mašo pri oo. jezuitih, ki jo je daroval starešina in častni član „Zarje" preč. g. M. Ljubša. Menda so prvič v Gradcu ta dan zadonele slovenske cerkvene pesmi. Po maši se je vršilo v lepo ozaljšani dvorani „Zum griinen Anger" ustanovno zborovanje „Preporoda" ob prisotnosti častnih članov „Zarje", državnega poslanca dr. Kreka i g. kurata M. Ljubša, mnogih starešin „Zarje" in zastopnikov poljskega in češkega katoliškega dijaštva ter odposlancev „Domagoja", „Hrvatske" in „Danice". „Zarjani" so se ga udeležili polnoštevilno. Po poročilu predsednika pripravljalnega odbora med. Beuca, se je izvršila ustanovitev „Preporoda". Predsednik novega društva je cand. med. Beuc, za podpredsednika je bil izvoljen med. St. Deanovič, za tajnika med. V. Dilberovič, za blagajnika in knjižničarja med. M. Ivancich. Dolgo vrsto govorov je otvoril državni poslanec dr. Krek, ki je v velepo-membnem govoru pozdravljal zbrano akademično mladino. Sijajni plebiscit slovenskega naroda dne 13. junija dokumentira jasno, da gori ogromna večina njegova za iste ideale, ki jih goji katoliška akademska organizacija. V današnjih dneh, ko se celo katoliške ideje žrtvujejo na korist raznih kompromisov, koalicij ali vzajemnosti, je predvsem potrebno, da se dviga, kar le moč visoko, prava, čista in jasna katoliška misel. Načela morajo biti jasna, odkrita. Vsako 8b* odnehan.je od tega veleresničnega pogoja za obstanek pomeni propast. Preporod bo društvo z jasno firmo za vsakogar. V jasnosti načel je zmaga. Za njim so pozdravili mladi „Preporod" zastopniki mladeničnih društev, včlanjenih v „Slovanski ligi katoliških akademikov", in izročili predsedniku med. Beucu v znak bratstva trakove. V imenu dunajske in krakovske „Polonie" je pozdravil fcrest. A. Tomaszek, v imenu varšavskega „Prada" trgovskih akademikov J. Orsziigh, za dunajsko češko katoliško akademsko društvo „Lipa" predsednik agron. J. Smykal, za „Danico" predsednik jur. Mašič, za „Zarjo" predsednik jur. Ogrizek, za „Hrvatsko" na Dunaju exp. akadem. predsednik V. Smolčič, za „Domagoj" predsednik jur. Kelovič, za „Hrvatski djački savez" tajnik phil. Richter, za S. D. Z. podpredsednik jur. Rupnik. „Dan" iz Prage je poslal brzojaven pozdrav. „Slovanska Liga katoliških akademikov", ki združuje vsa avstrijska katoliška akademska društva, se je pomnožila s tem za enega uda, tako da jih šteje sedaj dvanajst. Izmed brzojavnih pozdravov „Preporodu" jih je došlo precej od hrvaških škofov. Poslala se je tudi udanostna brzojavka sv. Očetu. Popoldne se je večina akademikov udeležila slovesne ustanovitve graškega „Orla" v slovenskem domu. Velika soba, ki sprejme lahko 200 ljudi, je bila ta dan pretesna. Vse je z napeto pozornostjo sledilo jedrnatemu predavanju dr. lvreka, ki je popisoval postanek svobodomiselstva in socialne demokracije. Veselja so se „Kresjanom" lesketale oči, ko jih je govornik poživljal, naj si v „Kresu" ustanove dom, ki naj nadomešča to, česar v tujini dobro slovensko srce najbolj pogreša. Bodril je zlasti fante k vstrajnemu podrobnemu delu za prospeh „Kresa" in obljubil svojo izdatno pomoč. Novo slovensko telovadno organizacijo „Orel" so v presrčnih besedah pozdravljali zastopniki poljskega, češkega in hrvaškega dijaštva. Poljak J. Orsz&gh iz Varšave je presenetil navzoče z lepim izbranim slovenskim govorom, kažoč na pomen Orlov za katoliško slovanstvo. Buren plosk mu je donel v zahvalo. Zvečer se je vršil v lepo okinčani dvorani „Zum griinen Anger" komers v proslavo desetletnice „Zarje'1 in „Preporoda", starešine, zastopniki poljskih katoliških akademičnih društev, „Pr^d" iz Varšave in „Polonia" iz Krakova in Dunaja, češkega katoliškega akademičnega društva „Lipa" z Dunaja, zastopniki „Hrvatske", „Domagoja", „Danice" in „SI. Dij. Zveze", odposlanstvo društva „Kres" in društva ,,Sv. Marte" ter nekaj graških prijateljev „Zarje". Otvoril je komers predsednik „Zarje" Ogrizek in pozdravljal častito korono. Nato je starešina Ivan Cesnik v krasnem govoru orisal povest „Zarje", njene težnje, razvoj in uspehe. Jur. Remec je v zanosni pesmi pozdravil slavje. Po tem slavnostnem prologu je zbor akademikov zapel prvič novo „Zarjino" himno, ki jo je na besede jur. Remca uglasbil vlč. g. Vodopivec; vodja akademične marijanske kongregacije, p. Camelli je izrazil svoje veselje nad tem, da more kot Nemec prisostvovati slavju desetletnice slovenskega akademičnega društva. To dejstvo, da ga je znova potrdilo v prepričanju, da bi bile razmere v Avstriji korenito drugačne in bi se zlasti narodnostni boj zelo ublažil, ako bi se avctrijski narodi bolj zavedali svojega krščanstva. Z zadovoljstvom je konstatiral, da pohaja v graško akademično kongregacijo tako veliko število Zarjanov, in izrekel srčno željo, da bodi tudi v bodoče tako. Vimenu Zarjanov-sodalov se je duhovnemu očetu zahvalil za obisk v latinščini phil. J. Kotnik. Po pozdravih in čestitkah zastopnikov bratskih akademičnih društev je poprijel za besedo častni član državni poslanec dr. Krek. Med slovenskim dijaštvom, ki si ga je hotel takorekoč uzurpirati radikalizem, napreduje vedno bolj katoliška misel. Na podlagi katoličanstva je mogoče najtesnejše zbližanje avstrijskih Slovanov in akademična mladina mora tu naprej Navdušen in hvaležen pozdrav je prinesla jubilantoma „Zarji" in „Preporodu" zastopnica društva sv. Marte gč. Marija Kolarjeva, zahvaljujoč ju za neumorno delo v korist slovenskega ljudstva v Gradcu in proseč še nadaljne pomoči. Brzojavno so pozdravili starešine dr. Brecelj, drž. poslanec prof. Jarc, dr. Brejc, dr. Rožič, dr. Jesenko, dr. Kotnik in drugi. Godbene točke je precizno proizvajal „Kresov" tamburaški zbor, pri katerem sodeluje tudi „Preporod". Častno je minil ta dan za „Zarjo." Pokazal je, kako tesno je spojena ,Zarja" z življenjem slovenskega ljudstva v Gradcu, pa tudi z onim v domovini in z ostalimi Slovani. In ta zavest, da niso osamljeni, ampak bojevniki ene velike misli, ki druži ogromno večino slovenskega ljudstva v eno močno falango in ki vodi že močne čete njihovih stanovskih tovarišev na Dunaju, v Pragi, v Zagrebu in v Krakovu, podžigaj Zarjane, da se lotijo z novim pogumom dela v prihodnjem desetletju in pokažejo ob 25 letnici še večje uspehe kot ob desetletnici. M—ič. „Slovenska dijaška zveza" si je izvolila na VII. rednem občnem zboru v Domžalah tale odbor: Predsednik iur. Franc Jež; podpredsednik agron. Anton Bernik; 1. tajnik iur. Gvidon Zbašnik; 2. tajnik theol. Janko Kete; blagajnik iur. Lovro Bogataj; 1. knjižničar iur. Fran Maršič; 2. knjižničar iur. Anton Čižman; 1. odborniški namestnik vet. Franc Samec; 2. odbor-niški namestnik iur. A. Leskovec. Preglednika sta iur. Franc Detela in theol. I. Zalokar. Naslov društva je odslej: S. D. Z., Ljubljana, Streliška ulica, Ljudski dom, kamor naj se blagovolijo naslavljati vse pošiljatve. Občni zbor S. L. K. A., ki bi se bil moral vršiti ob priliki „Kat. shoda jugoslovanske mladine" v Ljubljani se bo sklical jeseni na Dunaju. Čas in prostor javi predsedstvo pravočasno vsem društvom. „Katoliški shod jugoslovanske mladine", ki bi se bil moral vršiti letošnje počitnice, je pripravljalni odbor vsled vladnih odredb zoper razširjanje kolere odgodil na prihodnje leto. Kranjsko dež. predsedstvo je prepovedalo udeležbo na shodu Hrvatom iz Dalmacije, Hercegovine in Istre in Slovencem iz Trsta. Ker bi vsledtega precej trpel značaj shoda kot manifestacije jugoslovanske kat. mladine, se je zdel odboru najbolj primeren zgoraj omenjeni ukrep. V zadnji seji se je odbor proglasil za permanentnega in bo nadaljeval pripravljalna dela za prihodnje leto. i i umi i i min i j LISTEK. i i i min i i umi i i Koledarček sloven, katol. narodnega dijaštva za šolsko leto 1911/12. 4. letnik. Uredil Fr. Stele. — Dobiva se v ,Katoliški Bukvami', Ljubljana. Cena l-40 K. Že zadnjič smo opozorili na koledarček, ki je medtem izšel. Ne le stanovska zavest zahteva, da si vsak dijak nabavi naš koledarček, ampak že v svojem lastnem interesu ga bo vsak rad kupil, kei4' tu se v informativnem delu lahko pouči o vsem potrebnem, kar mu je potreba vedeti na srednji šoli, o potih, ki so mu po končani maturi odprti. Na drugi strani pa ima letošnji koledar par res izbornih člankov, med katerimi opozarjamo posebno na Trdanov članek: „Moderni čas in religiozna vprašanja" in Puntarjev: „Nekaj pripomb o pesniški umetnosti". Ta zadnji bo posebno dobrodošel sotrudnikom „Prvih cvetov". Vsa tri leta, kar sem bil urednik, sem si želel nekaj podobnega podati mladim leposlovcem, po dolgem iskanju sem dobil v tov. Puntarju primernega človeka, ki je svojo nalogo res dobro rešil. Seveda taka vprašanja tudi niso ravno lahka za tistega, ki jih čita, zato naj si vsak vzame čas in vse dobro premisli; kar ti danes še ni jasno, ti bo mogoče jutri kar namah postalo odkrito. — Kupujte koledar in agitirajte zanj! Zlata knjiga slovenskih Orlov. Za Orle in vso krščansko mladino spisal Franc Terseglav. Katoliška Bukvama. Cena broš. 1 K., vez. 2 K. — O ti knjigi je „Zora" že svoj čas obširno poročala in jo najtopleje priporočila. Sicer knjiga ne podaja nobenih novih resnic, ampak samo stare, krščanske v novi obleki. Ne bomo si hodili noter svetov iskat, izborna pa je za vsakega, ker sili k razmišljevauju o tem, kar obsega, in v tem temelji njena vrednost. Fantom po izobraževalnih društvih jo razlagajo, dijak pa si bo sam lahko razložil pomen zapisanega. — Knjigo vsem, ki je še nimajo, najtopleje priporočamo. Listnica uredništva. — Ko se po več kot treh letih poslavljam od uredništva, moram izpolniti neko dolžnost do svojih tovarišev in drugih gospodov, ki so me podpirali pri tem delu s pisanjem člankov. — Naše delo temelji vse na idealizmu, pisatelji ne dobe honorarjev (in dokler bi jaz imel kaj govoriti pri tem, bi vedno zagovarjal to idealno stališče, ker mladi ljudje se ne smemo vaditi na to, da bomo za vse plačani, ampak nato, da bomo zmožni storiti kaj za idejo, ki jo zastopamo, samo iz navdušenja zanjo brez ozirov na materielno korist!) in zato čutim tembolj dolžnost, da se na tem mestu vsem sotrudnikom, agitatorjem za razširjanje lista (med temi gre hvala v prvi vrsti listovemu upravniku g. L. T o m a-ž i č u) in drugim, ki so me podpirali s svetom, zahvalim. Naj slede imena dotičnih sotrudnikov (izvzeti mladi leposlovni sotrudniki, katerih razmerje do lista je ravno obratno), ki so vsaj eno leto za časa mojega uredništva stalno sodelovali. Ne bo nezanimivo, če pri vsakem pridenem v oklepaju organizacijo, kateri pripada: Ivan Mazovec (Danica); John B. Washington (Amerika); dr. Andrej Veble (Danica); dr. Juro Adlešič (Danica); Jos. Stuller (Krakov); Fr. Terdan (Danica); Janez Samsa (Danica); Mark Natlačen (Danica); dr. Mirko Božič (Danica); Josip Puntar (Zarja); Ksaver Meško; Izidor Cankar (Zarja); dr. Feliks Z am j en (Rim); dr. Ivo Češ ni k (Zarja); dr. Ivan Pregelj; Lovro Sušnik (Danica); M. Z a v a d 1 a 1 (Dan); dr. L.Lenard (Danica); Franc Jež (Danica); Ivan Dolenec (Danica); B. Jarochowski (Krakov); Ivan D o lenec (S. D. Zveza); Ivan Pokoren (Danica); Virgilij Šček (Zarja); Jakob Mohorič (Dan); Adolf Dostal (Danica); Stanko Masič (Danica); Anton Tor kar (Danica). — Delo teh gospodov in tovarišev je „Zora" zadnjih treh let; navedel sem jih imenoma, da bodo vsaj videli, da jih je bilo lepo število, posebno ker je večina vztrajala vsa tri leta.: mogoče se še kdaj v življenju sestanemo k skupnemu delu, zato nočemo pozabiti, kje smo se prvič našli. Vendar pa se moram še posebej spomniti tov. I. Mazovca, ki mi je odvzel najnadležnejše delo pri „Prvih Cvetih", ocene doposlanega gradiva, in imel semintja mogoče več dela za list, kakor pa urednik sam; zato mu izrekam javno še posebno zahvalo. Gradivo za prihodnjo štev. (1. XVIII. I.) pošljite do 5. oktobra na naslov: Anton Torkar, med., Wien, I. Universität. Fr. Stele. Listnica upravništva. — Ker so zadnji čas tiskarski stroški tako ogromno narastli, smo prisiljeni, da s prihodnjim letnikom zvišamo letno naročnino za 1 K, tako da bo stal letnik za dijake 3 K, za druge naročnike pa 5 K. Opozoriti moramo pri ti priliki na to, da smo list ravno pred 2 leti nekoliko povečali pa nismo zvišali naročnine, istotako smo v zadnjih dveh letnikih uvedli manjši tisk, kar vzame pri vsaki številki okoli pet strani starega tiska več. U DE s z OCENE. □ED Nelijev. — V junijevi številki pri najboljši volji ni bilo mogoče. Vaše pesmi bi razdelil v dva oddelka, v prosvetne in „nabožne". V prvem oddelku sem dobil nekaj verzov, ki pričajo o Vaši pesniški zmožnosti; v drugem oddelku sem moral Uonštatirati veliko kopiranja Prešernovih sonetov in mešanja najvzvišenejših verskih motivov z Vašo — kot se mi zdi — veliko premlado ljubeznijo. Kristusa v Getzemani primerjate s seboj in svojim lastnim trpljenjem; — Kristus — sveti Peter, ki ga nehvaležno izda: Nelijev in njegova nehvaležna „ljubca", ki ne ceni vrednosti njegove ljubezni; — Veronika podaja Jezusu potni prt: naj bi tudi njegovo dekle ta vzgled vzelo si k srcu in tudi njemu (Nelijevu!) olajšalo boli in tuge; — Savel preganja Davidovce — Nelijeva „ljubca" preganja pesmi svojega častilca, . . . itd. . . . Prijatelj, ali se Vi sploh zavedate, kako grozno ste umetniško zašli s temi primerami? Nič ne pomaga, če na koncu vse Vaše pesmi izzvene v nekakem češčenju Marijinem; cel cikl je popolnoma zgrešen in mi je zelo žal, da Vam ne morem podati ugodnejše sodbe. Kaj pravite k sledečim verzom: — Ti rešiš dušo mi iz solz doline in gori pelješ v sveta jo nehesa, tja, kjer bridkost človeška slednja mine... Ali pa sledeči verzi: — Veselje se ti po obrazu zlije in duša zopet mirna ti postaja, kadar podobo zreš kraljice raja, kraljice svete angeljev, — Marije . . . Ko gledam jaz v obličje tvoje milo se v tvoji zopet pomladim ljubezni .. . — Menda ste „Krst pri Savici" kar pri rokah imeli, ko ste pisali te verze. Vaša pesem „Želja" mi je še nekaj ugajala, dasiravno ni enotna. Vi prosite: „Veliki Bog, daj, da te bom proslavil! z veseljem liro bom potem ostavil in lahko, lahko ho umreti mi!" — je res, priznamo; samo daleč ste še od tega cilja. Ena izmed prvih krščanskih čednosti je ponižnost in v tej niste še posebno izurjeni. Če sebe primerjate s Kristom, Vaše pesmi z Davidom, Vašo ljubico z Veroniko, itd., — potem bo treba še dosti premagovanja, predno se bodete zadovoljili s stališčem navadnega kristjana, ki v strahu pred Božjo vsemogočnostjo skuša izpolnovati Njegove zapovedi, ne pa samozavestno primerjati se z Njim. — To je bilo torej popolnoma pogrešeno, dasiravno sem prepričan, da niste nič hudega mislili. Zato opustite svoje delo v tej smeri in ostanite pri kmečkih pesmih, kjer utegnete imeti še dosti uspeha. Že sedaj so mi nekatere ugajale in jih bom uredniku priporočil v natisk, tako: „Tiha želja", — „V tujini", — „Jutranja pesem" - „Dve melodiji". Posebno zadnja mi je izborno ugajala in je zelo srčkana Še se obrnite na „Zoro"! Gojmir. — Vaše pesmi ne izražajo nobenih posebnih idej; take ideje pa, ki ki jih ima vsak najbolj navaden človek ob vsakem trenutku na jeziku, take ideje pa niso vpesnitve vredne. Vsebina Vaših pesmi je sledeča: a) Ljubica, lahko noč (Večerni pozdravi; b) Prijatelj!, Bodi „trd in neizprosen mož jeklen, pa boš dobro izhajal v življenju" (V album prijatelju); c) Kaj pomaga, če ljubica več Tvoja ni . . . (Kaj pomaga): d) Vijolice ne cveto zmerom, ampak jih vzame zima; torej pozor, ljubica! (Vijoli); e) Zmerom sem te čakala na vrtu, dokler mi ni vse cvetje ovenelo; moj fant je bil tako moški, da le ni prišel po šopek (Dekletova pesem); f) Jesen je tu, in tudi meni se porajajo tužna čuvstva v duši (Jesenska impresija). Ta, — zadnja pesem je „enmalo brajna vredna", drugo res ni za kaj; papir seve ni na obeh straneh popisan, in to nam bo prav prišlo. Pošljite kaj boljšega! Vojtech Horsky. — Nekatere pesmi mi pri najboljši volji kar nič ne ugajajo, n, pr. „Pesem o lipici", „Večer", „Velika noč je tu", „Pesem čebele in valov", „Kako besne valovi savski", „Prišel je hladen dih" in „Tako je pela". Deloma je navadna „Tändelei" brez vsake vsebine, deloma zopet storije iz vsakdanjega življenja, ki se malokdo še zanje zanimlje. Omenim naj sedaj pesmi, ki so mi kolikortoliko vgajale ali me vsaj interesirale. Vaš cikl „Dragotinu Ketteju" priča, da ste Ketteja povečini umeli, — in prijatelj, to ne znači nič več nič manj, kakor da je tudi v Vas nekaj pesnika. Samo konec, oh ta nesrečni konec: „Mi beremo zdaj pesmi tvoje vnete —----- - in'tvoje nedosežne mi-sonete - ------- in vemo to velike so zasluge ... Zlomek ... mi: . . vzemi te zasluge. Če bi bilo nekoliko bolj popolno, bi cel cikl priporočil v natisk, tako pa morem z mirno vestjo samo drugi sonet. Vaša „Gazela" ima to hibo, da ste zelo različne stvari, ki nimajo skoro nobene notranje zveze, na katero bi bili navezani, primerili s svojo ljubico, vodico v studencu, vijolico,' lilija, zvezdica, ... in potem.Vaša ljubica.* Primerjajte prekrasno Prešernovo gazelo: „Žalostna komu neznana je resnica .." z Vašim pro -izvodom in učite se. — Pesem „Vihar" se odlikuje po krepkem, precej markatnem ritmu; baš vsled te strani bom pesem priporočil v natisk. — „Pesem o kmetu" se Vam ni posrečila, dasiravno je sujet zelo srečno izbran; obdelati ga niste znali prav. Kmet, voli, plug, njiva, ... to je nam tudi znano, — Vi morate sedaj to poživiti in ožariti v luči kake ideje. „Blejskemu jezeru" ni dobro zaradi prisiljenega čustva. Pišete, pa menda sami ne verjamete, ker gotovo niste občutili v svojem srcu: „Nikdar mi vedeti mogoče ni, kaj sanjaš, jezero, iz veka v vek; da sanjaš, srca mojega je rek, — in tvoje sanje v srcu mojem — jek ... Najprvo je treba premišljevati, kaj ste hoteli napisati in ko nam postane konštrukcija jasna, se nam izvije „čustvo", ki ga baje pesem izraža. Pesem nas ne zadovolji. — „Cvetovi govore" je zelo srčkano napisano, — malo preveč skoraj, pa bom vseeno priporočil v natisk. — „Ob Adriji" sem nekaj korigiral, — pa nimam posebnega poklica zato; v tej obliki bi morebiti pesem le nekoliko preje našla milost v prednikovih očeh. Seveda gre pesem sedaj še v hujšo uredniško oceno, ki ni nič napisana na platnicah . .. Vendar pesem mi je vgajala. Priporočil bom seve v natisk, s kakim vspehom, tega ne vem. — „Nedolžnost je prosila" je tako nekako mehko pisano, da me je ogrelo. Po možnosti prostora mogoče ob priliki tiskamo. — V pesmi „Nevesta" se odkrijete kot velik prijatelj plesa, staro mamko, ki je pa proti njemu, pustite popolnoma v zadregi. Da ste te verze zapisali — četudi narodni motiv!? — zelo enostransko, se utegnete v doglednem času po treznem premisleku prepričati. — „Vinogradnikovo pesem" zagledate o priliki lista. — Torej naša ocena o Vaših delih je na vse mogoče strani, — in morebiti jo bodete čitali bolj z mešanimi čustvi. Pričakujemo, da se še oglasite. Silvo Danilov. - Vi se karakterizirate na sledeči način: — Srce čuteče jaz imam in mehko jaz čutiti znam, četudi pridrevi vihar, ne bo ga stri njegov udar, naprej jaz čutil bom mehko, srca viharji mi ne stro ..." Tej Vaši karakterizaciji pritrdim; tudi Vaše pesmi so tako mehke, da so povečini premehke za „Zoro". — „Na žitnem polju" bi bilo morebiti za „Vrtec", če bi opilili. — „Sonet" se po svojem notranjem ustroju nikdar ne zlaga z zahtevami, ki jih stavimo na sonet. Prešerna in Ketteja v roke, — pa Zigonove razprave čitajte; bo zelo koristno. Seče se ne nastelje, kot Vi pišete; ali veste, kaj je seča? — „Ki hitro, kmalu bode ugasnila . . ." Kaka gradacija je to! „Na planine", „Srce" in „Narodna" so zelo lahko blago brez posebne vrednosti, istotako „Luna na nebu plava". — „V jasni noči" in „Na gori" je pisano s toplim čustvom in bom priporočil za tisk. Storije, kot je Vaša „Spominčica" ne zanimajo nikogar več, niti mene ne, ki sem v to obsojen. — Pošljite bolj krepke stvari, — pa ne preveč — in tisto naj bo dobro! B. A. — Urednik mi je že izročil v oceno in zato tu opravim; gotovo je imel dosti opravka in spregledal Vašo željo. In jaz imam tudi toliko dela, da komaj utegnem pisati privatna pisma. Saj nič ne de, če Vam tu javno izrečem priznanje. Priporočil bom v tisk „Sonet", „Moja sreča" (zelo srčkano!), „Dve pesmi" (spominja na ruskega pesnika Koljcova!), „Vipavska romarska" in „Kmečka romarska". — „Iz nejasnih dni" je ostalo nejasno; v sredi boja ste omagali, in nekateri izrazi so temni, brez zveze; škoda! — „Odmev" je brezpomembna igračka, „V slovo gdč. X. Y." opisuje položaj že davno in do dosti znan, — „Ne, ljubca zlata . . ." mi je sicer ugajalo, če Vas prav zastopim, vendar za tisk ne bi rad priporočil, ker imamo gotove ovire. Se priporočamo še nadalje. Vam pa samo eno pot: vztrajno naprej, pa z nami držite! Živeli! J. M—c. O03S2S: PRDICUEII [iEPI35[sl3Unn PRIMBn „Z13RE" = LU-&4i.WII : o '